POČITNIŠKA ZGODBA
Strel v Poseidonu
»Poseidon« stoji skoraj ob morju, zgornja nadstropja dragocenega hotela se zrcalijo v či-sti vodi lepega zaliva. V obširno avlo vstopiš naravnost s širokega, nekoliko prekritega ploč-nika. Na piagu, tik nihajočih steklenih vrat, običajno stoji unilormiran dečko in zanosno kliče goslotn:
»Odložite prlljago, prinesemo jo za vami!«
Gost odpraši čevlje na velikem pletenem predpražniku in potem stopa po mehko oblo-ženih rožastih tleh proti bleščeče razsvetljene-mu receptorskemu pultu ob nasprotni steni. Pii-jetno razvrščene steklene ploskve miz, obdane z udobnimi ležkimi iotelji, dajejo prostoru zelo svetovljanski videz. Vhod v prijazni aperitlv bar je desno, levo v dobro in svetlo restavra-cijo.   Troje   dvigal,   veliki  zaboji  z  rožami...
Pogreznjen v udoben iotelj pričakujem teie-tonski poziv. Brezbrižno, neskibno prelistavam najbrž pozabljeno tujo revijo in hkrati puham kolobarčke sivega dima pod srebrno obloženi strop hotelskega preddverja. Odtod je lep raz-gled po vsem prostoru, kadar pa želim skozi velika okna uzreti modro gladino morja, po-sejano z belimi trikoti, moram seveda nekoliko bolj zaviti vratna vretenca.
Iz dvigala številka tii je pravkar graciozno zanihala visoka svetlolaska, odela v močno razprt progast kopalni plašč. Mično je zavila oči in na levem mezincu visoko dvignjene oble ročice je nihal ključ. Tik zadaj je stopala vi-soka moška postava, stlačena v novo, novcalo iesno oblačilo podvodnih ribičev. Široka, mo-gočna ramena so zanesljivo ščitila šibki in nežni hrbet plavolaske. Laslniško trdi poglod naravnost izpod čela je precizno obslreljevul moški svet v prostoru. Svetleča se kovina na bedru pripetega podvodnega noža je zlovešče pobliskavala, prav tako strašno /e v desnici rožljala prelepa podvodna puška, takole pri-bližno vredna najmanj 5.000 deviznih dinarjev. Neustrašni Poseidon /z »Poseidona« je resnici na Ijubo imel kaj čuvati. Brijoči se del občin-stva v avli je z resnično neprikrito radoved-nostjo buljil v čedno postavo ženske, ki je z neino milino pravkar izročala receptorju ključ sobe 401 (takoj sem si zapomnil). Zatem je lahkotno miino lovila tanke trakove široko razprtega kopalnega plašča. Menda sem se bil najbolj igoče zavrtal v drobne zelene krpice tistega, kar naj bi se imenovalo kopalni kosthn. Zadel me je poslednji svarilni pogled mogoč-nega lovca in nekoliko osramočeno sem si je! takoj radovedno ogledovati hotelski vhod.
Vstopala je vidno klasično matriarhalno usmerjena družina. Najprej bojevito nastroje-na, nekoliko okroglolična mali. Družinski de-narci so zaneslijvo tičali v močno naphani tor-bici pod pazduho. Za njo rusoglava, malce ple-šasta neopazna pojava v modrih platnenih hla-čah, ponižno-delovni-trmasti piedstavnik domn-čega ali tujega severa. Potem silno modro se držeče dvanajstletno z očali uokvirjeno deklet-ce, nazadnje pa še devetletno moško živo sre-bro. Nadobudni devetletnik je nenadoma obstal Razširjenih nosnic je svoj večno iščoči pogled tapičil nekam naprej.  Vrešče je zatulil:
»Mami! Gospod ima podvodno puško!«
Nenadoma je odločno zdrvel ob nizu miz naprej, skoraj podrl stoječi pepelnik in se znašei pred presenečenim širokoplečim ribjim lovcem. Dečko je brez odvečnega spraševanja z drobnimi prsti odločno zgrabil podvodno puško, slonečo ob močnih bedrih. Lastnik orož-ja je nemočno zakrilil z rokami in tenak švist se je nenadoma zlil z veselim žvenketom dio-bečega se stekla. Najlepši hotelski lestenec je v drobnih kosih nežno cingljal na čedno oblo-žena rožasta tla ...
Ljudje so za trenutek obnemeli, tišina je prešla v glasen rezget najmanj dvajseterice. Piek vseh glasov je bilo lepo slišati visok ia\-zet receptorja:
»Kdo bo lo plačal? Kdo bo to plačal?« Msd dlani ujetih lic je nejeverno strmel v s soncem obsijano, iskrečo se drobno steklenino. Neso-jeni lovec in suhozemni strelec je topoumno stal v vsej lepoti svoje postave. Na zeleao-oianžno prelivajočem se licu je bilo jasno taz-biati razpoloženje strahu, jeze, presenečenja in začudenja. Fanliček se je zdaj že stiskal k zra-terinomu krilu in hlipal v blago. Okroglo lice gospe je postalo iido in zariplo. Hiipavo je med znanimi kočijaškimi izrazi bruhala obsod-bo:
»Vi, vi! Zmešani ubijalec! Vi, potapljač ne-srečni. .. Včeraj ste, slišim, nekemu preluk-njali čoln, danes bi kar človeka, vi, vi... Pu-sti me!« se je otresla nežnih tok preplašenega moža. Človek je povesil ruso glavo in nemoč-no zmignil z rameni. Zdaj se je svetlolaska nagnila nad pult in pretresljivo zaihtela. Prav tedaj je prek razgretih glav poklicala teleio-nistka:
»Tovariš Mrak! Tovariš Mrak?! Ljubljana kliče!«
Sportno sem se dvignil in zakoračil narav-nost skozi žužnjajočo gnečo.
»Kje?«
»Kabina ena«, je dejala teleionistka. Skozi deroče solze me je pogledala tudi plavolaska. »Aha«, sem zmedeno ponovil, »kabina ena«. Prijazno sem se nasmehnil jokajoči lepotici in, še sam ne vem zakaj, segel z dlanjo nežno pod ovalni obraz in ga dvignil:
»Ne jokajte, vse se bo uredilo .. .« - Oči so ji hvaležno poblisnile. Vzravnala se je in si s hrbtom dlani šmrk, šmrk, šmrk... zanimivo razmazala svoj skrbno izdelan make up. Temno obarvana solza ji je niz lice kanila v čedni izrez. Segel sem po robčku in dvignil roko. Močni prsti so me zgrabili za zapestje in tik ušes sem skozi vražje vročo sapo siiša/ ze/o odločno sikanje:
»O, (o pa ne, to pa ne . . Plačam lestenec, plačam ... Ampak šlaialo se pa tukaj ne bo, ne ...«
Takoj sem slišal tudi debeluško:
»Plača? Plača!« V ogledalu nad receptor-skim pultom je bilo videti, kako spretno je hliskovito zbrala družino:
»Alo, pojdimo! Vse je urejeno . . .«
Tudi receptor je sporočal v slušalko:
»Plača gost 401, da, vse je urejeno .. .«
Zdaj sva z ribičem ostala sama. Položaj je bil nevaren. Nenadoma sem se hladnokrvno odločil. Silovilo sem potegnil roko iz trdnega prijema, razšhil tkanino, se vanjo izdatno usck-nil, zamotal lobec, ga potisnil v žep in se po-novno pozanimal:
»Kabina ena pravite?«
»Da, kabina ena ...«
Bliskovito sem se zmuznil mimo harpunarja v ozek prostor. Natanko /e bilo videti stiež-nika z metlico ob kupu črepinj. Prav tako se je nesojeni ribič sklonil k svetlolaski in kar slišati ga je bilo, kako je ostro ukazal:
»Zamotaj se ... Dobro!«
»Halo«, sem  olajšano dahnil v slušalko...
Bogomir Šefic