Za poduk in kratek čas. Zlatomešnik sv. oče Leon XIII. in slov. rimski romarji. (Dalje ) Doma pri obedu drug drugemu uismo mogli dopovedati, kar je vaak Izmed aaa dauea videl ia občutil. Zdaj prejme goapod tovariš kupico, polao sladke laške kapljice, povzame beaedo ter pravi: Daaes teče preveseli dea Bašega življeaja. Mi smo daaea videli nameataika Kristuaovega aa zemlji, ki ima ključe nebeakega kraljestva, mi smo daaes klečali aa grobu sv. Petra, prvaka apostolov, mi smo daaes blagoslov sv. očeta prejeli. Toliko sreče, toliko veselja ae morem spraviti v svoje arce, moram mu dati aapo, ter odpreti usta ia reči: To je dea, katerega je Bog napravil 1 Hvala Bogu za ta dea ! Vi pa preljubi tovarai — romarji — živio! Ko bi vi, dragi bralci, veadar bili slišali, kako lepo ao potem naše kupice zvonile ia pele, kakor bi se z nami veselilel Prva aapitaica me je podregaila, da nisem mogel tiho djati. Tedaj pa vstaaem ia rečem : Hvala vam, častiti gospod, za aavdušeao aapitaico; toda ob eaem vas moram pokarati ia ovaditi, da ste mi besedo vzeli raz jezika. Na srečo veadar si nalijem drugo kupico, in aa dau, prav aa dau ove kupice aajdem drugo beaedo, in tedaj vas nočera dalje tožiti. Draga goapoda, presrečni romarji! Muogo bi jib rado videlo, kar smo mi gledali, a niso videli. Naši domači, aaši prijatelji, kako aaa danes doma blagrujejo, kako nam zavidajo aašo srečo. Jaz slišim semkaj v Rim, kako se aaši Slovenci doma pri obedu pogovarjajo: aaži romarji so že v Rimu, zdaj so že videli av. očeta. Ako se tedaj naši Ijubi doma nas spomiajajo, bi-li lepo bilo, ako bi mi v Rimu aa nje pozabili? Njih ljubezea aas je aa božji poti sprevajala ia njibova molitev je atorila, da smo srečuo hodili in veseli v Rim dospeli. Molitvo jim bodemo z molitvijo povraili. Svojo ljubezen pa jim bočemo s tem pokazati, da se tukaj v večaem mestu naših staršev, bratov, aester. prijateljev, ovčic — spomiajamo ter jim po aloveaski navadi aa zdravje napijemo: Živili! Na to eao zapojemo. Kaj mislite katero ? smo pač zapeli: Kol'kor kapljic — tol'ko let! Gremo gledat mamertiaske ječe, v kateri ata nekdaj av. Peter in Pavel zdihovala? Pa gremo! Nad ječo je pozidana cerkva sv. Jožefa. Po stopajicab prideš v apodajo kapelico, posvečeno sv. Petru. Pod njo ste v zemlji dve ječi druga vrb druge. Ozke atopajice držijo v prvo ječo; prednji romarji so aam svetili. Sred tote temuice je lukaja. akoz katero so jetnike spuačali v mokro spodajo ječo. Pripovedujejo, da je sirov jetničarsv. Petra tako silao pogaal vv toto ječo, da je z glavo na pečiao naletel. Se zdaj kažejo podobo obraza sv. Petra aa zidu, ki ae je čudežao vtianila pečini. Poljubljali smo tukaj ateber, na katerega sta bila prikleajeaa sy. apostola, ia molili smo pred kameaitim altarčkom, na katerem je aeki stal sv. Pavel, ko je jetaičarja Procesa ia Martinijaaa ia okoli 40 še drugih vjetib tovarišev v krščaaaki veri podučeval. Sv. Jaaez Zlatoust primerja av. Pavla glaani trobeati, kar je svetovni apostol v resaici tudi bil, ker ajegov apostolski glas je odmeval po celem svetu ia se je razlegal celo sem do slovenskih krajev. Še v starosti ai pojemal njegov glaa, ampak ravno pred amrtjo še ta trobenta v mamertinski ječi tako zadoai, da je pretresel jetaike ia oba jetaičarja, da so za av. krst prosili. Toda odkod v globoki ječi dobiti vode? Ljubi Bog zdaj stori čudež, ia kmalu slišijo iz pečine šumljati studeaec, v katerem so bili vai kračeai. Studeaec še zdaj veaelo brbra. Kdo popiae občutke, kateri se romarju tukaj vailjajo! Veadar sem bil vesel, ko aem zopet proati zrak dibal. (Dalje prih) Smešnica 28. Nek trgovec vpraša alov. kmeta, kako ae pravi sloveaaki, če človek aima žeje. Kmet ugiblje ali prave beaede ae aajde, aazadnje pa vpraaa trgovca, kaj pa se reče aemški? ,,Pri nas", reče trgovec, ,,take beaede ai treba, kajti pri aaa ai človek nikoli brez žeje".