Kakšna bo učiteljska pasivna rezistenca? (Dalje.) 3. Naše bede je kriv tudi liberalizem. Že na drugem mestu smo povedali, da se je postavila porobu klerikalizmu stranka, ki jo imenujemo liberalno. Katoliška cerkev sama je v bistvu glede posvetnih zadev naprednega duha, ker je osvobodila človeštvo suženjskih spon, razširila z vero omiko med raznimi narodi, podpirala in širila znanost in to dela še dandanes med raznimi omikanimi in neomikanimi narodi. Klerikalizem se bahato opira na to, čeprav deluje v popolno drugem zmislu: za nadvlado, čast, slavo in posvetno imetje. Oznanuje resnico pravega Boga, a njegov pravi bog je trebuh. Dela se pobožnega, svetega in nedolžnega, a njegova dejanja so polna pregreh, hinavstva, licemerstva, laži, obrekovanj; svojo službo opravlja, kakor trdi Tolstoj, kot navadni rokodelec iz kruhoborstva brez pravega čuvstva do vzvišenega svojega poklica, zato pa zlorablja za dosego svojega namena nauke sv. cerkve, s čimer provzroča med narodom več zlega kot dobrega, ker se njegova dela prav nič ne ujemajo z njegovimi nauki. Kerje do skrajnosti trmoglav, nepoboljšljiv, predrzen, hudoben, prekanjen in zvijačen, je borba proti njemu silno težavna. Ker ne more nerazsodno ljudstvo na mah spoznati njegovih pravih namen in nakan, mu zaupa kot božjemu namestniku, misleč, da mu prav svetuje in ga vodi, a v resnici ima opraviti z volkovi v ovčjih oblačilib; njegova dejanja so enaka onim svetopisemskih pismarjev in farizejev, ki jih je Kristus imenoval pobeljene grobove. Liberalso časopisje pobija to gadjo zalego brez usmiljenja. Žal, da se pri tem bojevanju godi mnogokrat marsikaj, kar nam ne ugaja. Vemo prav dobro, da se ne sme v boju gledati na vsako malenkost. Vemo tudi, da ni časnikarska dolžnost lahko delo, a ravno bojevniku je treba največje previdnosti, prekanjenosti in globokega premisleka, ker se drugače dobri stvari več škoduje kakor koristi. Učiteljstvo stoji na načelu, da naj se stvarno pobija zloraba vere, a vera kot taka naj se spoštuje kot nekaj svetega in nedotakljivega. Naše ljudstvo je verno in Bogu vdano, to mu moramo pustiti. Učiteljstvo mora versko-nravno odgojevati mladino zaradi zakonitih določil, po svoji vesti in ljudski volji. Ni dobro, da se prevečkrat razpravlja o verskih dogmah. Hinavski klerikalizem pograbi vselej to kot lačen volk oglojano kost ter vpije: »Glejte, takšni so liberalcil« On ne vidi in tudi ne mara videti, da je sam tega kriv, ker s svojim ravnanjem bolj škoduje in bolj pohujšuje kakor očitno brezverstvd. — Učiteljstvo je po svoji moči podpiralo liberalno časopisje, ker se je to zavzemalo vedno za učiteljstvo in šolo. Toda narodna - napredna stranka bi lahko mnogo več storila za moderno šolstvo in učfteljstvo, kakor je storila — in o tem hočemo izpregovoriti nekaj več. Približno kakih 18 let bo od tega, kar se je ustanovila ta stranka. Poprej je širil liberalno idejo edini »Slov. Narod«, pa tudi po ustanovitvi napredne stranke. Stranka pa obstoja le po imenu, o delovanju ne vemo skoraj prav nič. Le o času volitev vidimo na oglasih podpisanega predsednika, drugače pa ni o stranki ne duha ne sluha. Spi spanje pravičnega v sedanjem burnem času. Naredila bi mnogo koristnega in dobrega za naš narod, ako bi bila delavna. Dela je povsod dosti, ali delavcev — voditeljev ni nikjer. Zlasti učiteljstvo,  ki je vneto za narodno delo, pogreša voditeljev in navodil, ker je osamljeno, zapuščeno in tudi največkrat z na-  menom prezrto. Po pravici se dela norca klerikalizem iz  narodne-napredne stranke, a niti to je ne prebudi iz spanja. Na deželi vidimo nad 70 podružnic sv. Cirila in Metoda spati kakor spi napredna stranka. Klerikalci se ne zmenijo za to društvo, ker jim je šolstvo deveta briga; učiteljstvo  se tudi za to ne zmeni, ker imajo pri vodstvu klerikalci v rokah vso oblast, čeprav ne žrtvujejo skoraj nič. Kakor se godi tukaj, tako je na vsej črti. Na šolskem, socijalnem, gospodarskem in politiškem polju je premnogo dela, delavcev bi bilo dovolj — le voditeljev ni nikjer. Vkljub tej zaspanosti ima po zaslugi naprednega časo- pisja in učiteljstva stranka nekaj mandatov pri deželni in državni upravi. Ti so pokazali večkrat dobro voljo za uči- teljstvo in šolo, obljubili so večkrat in marsikaj, a storili niso ničesar. Tudi tukaj je tista brezbrižnost kakor v stranki sploh. Obljubiti in storiti sta dve reči. Lahko je obljubiti, a težko je obljubljeno izpolniti. Kdor je pa vajen živeti brez- brižno, ne bo obljubljenega nikdar izpolnil — in to vidimo tudi pri narodno-naprednih poslancih. Učiteljstvo je stavilo nanje zaradi obljub, premnogo upanja, a vselej je bilo varano. Tudi od teh smo slišali tekom let premnogo grenkih: Šolstvo pije kri nešega naroda, pa kaj bo še, sedaj je naše šolstvo komaj v povojih? Res je, da je financar bolje plačan kot naš učitelj, ali financar ima težjo službo, zvezano z večjimi strašk; kot učitelj.« Huj, to je res liberalno! Da bo videlo učiteljstvo, kakšne prijatelje imamo med liberalci, navesti hočemo izmed neštetih dogodkov samo dva. Neki učitelj prosi za razpisano službo. V gali-uniformi se poda na pot pritiskanja kljuk. Neka jako vplivna liberalna oseba reče: »Kako je to, da želite dobiti to službo zaradi odgoje svojih otrok, ali bi ne bilo bolje, da bi jih daii učit kakega roko- delstva? Zaradi otrok nimamo nobenega postavnega določila, da bi se takšnim dajala najboljša učiteljska mesta.« Kljukar: »Jaz ne poznam tudi nobenega postavnega določila, da bi morali biti moji otroci vsi ravno črevljarji, krojači in šivilje. Klanjam sel« Službe ni dobil, dobil je pa debelo zamero, da je zaman prosil še drugekrati. Drugi naleti pri liberalnem članu deželnega šolskega sveta na nesrečen dan: »Iz srca rad bi vam pomagal, ako bi le mogel. Vendar od mene ni vse odvisno. Kar je najhujše, je pa to, da se jih za eno službo pride priporočat kar po deset. človek postane zaradi tega kar nervozen. Prepričan sem, da je vsak zelo potreben, ker pa ne morem vsem ustreči, ne grem niti k seji!« — To je prav odkritosrčno in liberalno! Kjukarji, ostanite doma za pečjo, da ne pride kdo zaradi vaših otrok v zadrego. Ne čudimo se, da trdi premnogo učiteljev s prepričanjem, da so liberalci učiteljstvu ravno tako nasprotni kakor klerikalcil Da je to istina, nam dokaže zadnje deželnozborsko zasedanje. Ko je pred dvema letoma izrekel dr. Šusteršič, da rajši razbije deželni zbor, kakor bi pustil učiteljem popovišati plače s povišanjem deželnih doklad, je nastala dolga časnikarska polemika med Šukljetom in lani umrlim deželnim uradnikom pri finančni upravi, kako bi se povišale učiteljem plače brez deželnih naklad. Uradnik je natančno navedel vse vire dohodkov za učiteljstvo. Ko je on umrl, so izmrli z njim tudi vsi viri. Liberalna stranka se ni brigala zaradi obstrukcij za te vire več, obljubila je veliko, za vire dohodkov ji pa ni bilo mar. Ker ni bilo za pokritje nič pripravljenega, so imeli klerikalci prav lahko delo, da so zavrnili reguliranje učiteljskih plač, liberalci so pa s tem pokazali svojo nesposobnost, brezbrižnost in upravičili nezaupanje učiteljstva. S tem smo dokazali z golimi dejstvi, da so naše bede krivi tudi liberalci, ki se brigajo za nas tako malo kakor klerikalci. (Dalje.)