zaključke. Reči o vsebini spisa kaj več, je težavno, ker je knjiga pisana zelo zgoščeno, pa bi je moral vsaj polovico prepisati. Vsekakor dobi čitatelj zelo nazorno predstavo o povsem negativnem značaju demokratičnih osnovnih načel, zaradi katerega se morejo prazne formule politične demokracije upravičeno napolniti s prav raznoliko vsebino, kakor pač najbolj prilega časovnim in krajevnim konkretnim razmeram. Tu vidimo pravzrok, zakaj se demokracija tako raznovrstno pojmuje in kako je morala desorientacija, ki je zbog te neenakosti pojmovanja pri narodih, vladah in voditeljih nastala, polagoma demokratizmu izpodkopati ugled in veljavo. Iz avtorjevih izvajanj sledi nadalje tudi, zakaj so morala sredstva demokratične vladavine sčasom odreči. Saj se je moral parlamentarizem, ki se ga poslužuje demokracija kot svojega glavnega socialno-tehničnega sredstva, in ki je po svojem izvoru prav za prav sredstvo fevdalne opozicije proti absolutističnim težnjam vladarjev in obenem sredstvo gospodovanja fevdalnega sloja nad drugimi, izkazati kot neadekvatna institucija demokratskega režima in roditi razočaranje, kakor smo ga tudi v naši državi dosti doživeli. Vladati se vendar pravi močansko odločati in odrejati, večinsko načelo pa, ki ustreza demokratičnim osnovam, kakor so se pojmovale doslej, odločujoče volje ljud-stva-suverena ni znalo organizirati, marveč je vnašalo v politično življenje desorientiranost. Ker so se neuspehi nevarno gromadili, se je v občem mnenju jelo uveljavljati prepričanje, da demokracije ni pojmovati pravno, individualistično, marveč sociologično, kolektivističnO1. Poedinec se smatra čimdalje manj kot vrednota, na njegovo mesto stopa skupnost, narod, socialni razred, ki si poedinca čisto podredi, tako da črpa svoje interese, svojo bitnost in osebnost čisto iz nje in je čisto prežet s pasivno kolektivno zavestjo. Demokratična misel se osvobaja od liberalne in njenih institucij ter prične legitimirati drugačne institucije, med njimi v našem času predvsem diktatorične. Na taki idejni preusmeritvi prehajamo danes v dobo namerne in sistematične likvidacije demokratičnega parlamentarizma. Z začudenimi očmi gledamo, kako nastaja, kjer je konstelacija pogojev ugodna, neka nova vrsta vladavine, pa naj jo imenujemo že ljudsko avtoritativno državo, nacionalno ali razredno avto-kracijo, demokratično diktaturo ali avtokratično demokracijo ali drugače; o imenih in definicijah je med državoslovci dosti učenih sporov. A recenzijsko poročilo more dati le medel odsev. Naj čitatelj sam vzame Kušejevo knjigo v roke in pogleda, kako čisto znanstveno, brez predsodkov in hladnokrvno razvozluje dialektične mreže demokratične osnovne ideologije in pojasnjevalno raztenčuje njene oficielne miselne konstrukcije, ki so včasih zamotane. To vsebinsko bogato knjižico bi še prav posebej priporočal mladim juristom in politikom, pa tudi vsem ljudem, ki jim je kaj na tem, da na političnem področju ne slove neupravičeno kot inteligentni. Albin Ogris. Mattanovich Drago: Elektrotehnika I. Osnove in stroji. Zbirka „Kosmos". Ljubljana, 1933. Z izdajo te knjige, ki jo je arhitekt J. Mesar kar najlepše, skoroda preraz-košno opremil, je hotela Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani izpolniti vrzel v naši poljudnoznanstveni literaturi. Mattanovich sam pravi v uvodu, da je imel namen, da na preprost način obrazloži zakone elektrotehnike in opiše njeno mnogovrstno uporabo'. Njegova 564 knjiga da ni učna knjiga in da ni namenjena elektrotehniku-strokovnjaku. V skladu s tem je zasnoval knjigo in razporedil snov. Pri tem se je izogibal matematiki in je uporabil pri razlagi po večini primerne zglede iz mehanike. Tudi veliko število (114) res lepih slik in risb naj bi olajšalo razlago. Kljub najboljšemu pisateljevemu prizadevanju pa dvomim, da bo knjiga ustregla svojemu namenu. Kajti delo bo tudi za povprečno izobraženega čitatelj a, recimo maturanta, dokaj trd oreh in čitatelj se bo le z veliko težavo preril preko marsikaterega mesta v knjigi, ako ni bil že od prej zadosti podkovan v elektriki in ako ne pozna vsaj osnovnih pojmov elektrotehnike. Pisati poljudno knjigo', je tudi umetnost. Za zgled, kako je treba pisati poljudno, a obenem jasno in znanstveno pravilno, bi lahko bili avtorju Vidmarjeva knjiga »Zanimivosti elektrotehnike in njenega gospodarstva" in Andreejeva »Radio-aparat." Toda težji stil in manj gibčen jezik ne bi bila še tako huda nedostatka. Z dobro voljo in vztrajnostjo bi se čitatelj vendar znašel v knjigi, ako ga ne bi motilo nešteto nejasnosti in netočnosti v besedilu. Res je, da sta po avtorjevi izjavi pregledala rokopis univerzitetni docent inž. V. Koželj in univerzitetni asistent B. Vajda, ki sta pisatelja opozorila na marsikateri nedostatek. Toda takih nedostatkov je v knjigi še mnogo. Tako piše avtor na strani 10.: »Električni tok lahko primerjamo z vodnim tokom, oziroma pravilneje z množino vode, ki teče v določenem času skozi cev. Kakor je mogoče, da teče skozi isto cev več ali manj vode, tako je mogoče, da teče po isti žici več ali manj toka. Jakost električnega toka merimo v amper-jih." Avtor premalo jasno loči med električnim tokom in jakostjo električnega toka. Električni tok lahko primerjamo z vodnim tokom, jakost električnega toka pa z množino vode, ki teče v določenem času (točneje v časovni enoti) skozi cev. Ta nejasnost se vleče skozi vso knjigo. Le redkokje rabi avtor izraz »jakost toka", ki ga je sam definiral, največkrat govori kratko le o »toku" tudi tam, kjer bi bil natančnejši izraz nujno potreben. Na Strani 12. govori o »višini toka", enako na strani 32. o »efektivni višini toka", na strani 29. pa o »velikosti toka". Iz besedila za Ohmov zakon na strani 13.: »Tok (pravilno1 jakost toka) je premo sorazmeren napetosti in obratno sorazmeren uporu", nikakor še ne sledi obrazec tok = napetost . upor. Na desni strani obrazca bi moral biti še sorazmernostni faktor, ki je enak 1 le pri primerno izbranih enotah za jakost, napetost in upor. Sicer pa docela pogrešam v knjigi definicijo omenjenih enot. Pripomnim naj tudi, da se je udomačila sklanjatev amper, ampera. Nejasen je na strani 14. stavek: »Padec napetosti zmanjša razpoložljivo napetost. Zato jo (koga ali kaj?) moramo od nje (od koga ali česa?) vedno odšteti." Enako na strani 16. stavek: »Prej smo videli, da moramo imeti neko (!) napetost, če želimo, da teče tok skozi žico z določenim (!) uporom." Čudno se čita na strani 17.: »Namesto z uporom lahko računamo tudi z obratno vrednostjo (čigavo?), to je s provodnostjo, ki se meri v siemens-ih. Vedno velja, da je število siemensov enako eni (neimenovani stevniki se ne sklanjajo!) deljeno s številom ohmov." Saj je to samo definicija obratne vrednosti. 565 V poglavju o »delu in učinku" je trditev, da „je delo vedno združeno s pojmom časa, ker rečemo, da moramo določeno delo izvršiti v določenem času" nepravilna in jo pobija avtor sam, ko razlaga takoj nato pojem »učinek". Premalo jasen je tudi, ko piše: „Naravno je, da zavisi električni učinek od napetosti in od porabljenega toka." Ne glede na nesrečno frazo »naravno je", ki je pri fizikalnih problemih neumestna, bo čitatelj v dvomu, kaj je »porabljeni tok". Bržkone bo razumel pod tem imenom množino elektrike, ki je šla skozi žico. V tej domnevi ga podkrepljuje avtor sam, ker pravi malo pozneje, da se meri poraba toka v amperskih urah, dočim se meri jakost toka v amperih. Zaradi tega ne bi smel v takem primeru govoriti o učinku, temveč o energiji (delu). Učinek električnega toka zavisi od tokove jakosti. Neumljiv bo čitatelju na strani 20. odstavek: »Namesto voltov lahko ustavimo (v obrazec za učinek) tudi ohme in je učinek podan s sledečim iz- razom: watti = amper ji2 X ohmi. Na ta način (na kateri način? Ali s tem, da ustavimo> namesto voltov ohme?) določujemo navadno toplotne izgube, ki nastanejo- zaradi prehoda električnega toka in ki jih imenujemo Jouleovo toploto... V bistvu sta oba izraza za učinek istovetna. Iz enega lahko dobimo drugega s pomočjo (?) zavisnosti (?) ohmovega zakona." Na koncu poglavja o delu in učinku čitamo v odstavku o vodosilnih (!) napravah o »vodni sili 1000 konjskih sil energije". Isto se ponovi na naslednji strani še enkrat. In vendar je avtor mak> prej razlagal, da je energija delo in ne učinek in da merimo le učinek s konjskimi silami. Na strani 64. pa izve čitatelj, da energijo lahko »ustvarimo". Na strani 22. čitamo, da magnet ne pritegne drugih kovin razen železa. Kaj pa nikelj? Težko bo čitatelj razumel odstavek o magnetnem polju, ki se glasi takole: »Za določitev jakosti magnetnega polja, to je magnetne indukcije, uporabljamo kot merilo število silnic na kvadratni centimeter, katero število (katero?) se imenuje tudi gauss." Razlaga elektromagneta na strani 27. sestoji iz niza na sebi pravilnih stavkov, ki pa so med sabo brez prave zveze. Na strani 31. moti napačni besedni red v stavku: »V našem primeru bo tok tudi izmeničen." Pravilno bi se glasilo: »V našem primeru bo tudi tok izmeničen." Isto napako sem izsledil tudi na strani 41., kjer bi se moral stavek »Ker rabimo za ustvarjanje električnega polja tudi napetost" pravilno glasiti »Ker rabimo napetost tudi za ustvarjanje električnega polja", in na strani 62. v stavku »Elektroliza je tudi elektrokemičen pojav" (pravilno: »Tudi elektroliza je elektrokemičen pojav"). (Konec prih.) — Lavo Čermelj. Boško Tokin: Terazije. Roman posleratnog Beograda. Beograd, 1932. 153 str. Ako je kdo opremil svoje delo z navedenim, mnogo obetajočim podnaslovom, bi se bil pač moral zavedati obeh elementov, ki se skrivata v njem, in one somernosti med njima, ki je porok vrednosti te knjige. »Roman", in to »posleratnog Beograda". Tokin je tedaj hotel podati probleme prestolnice v umetniško zaokroženi obliki. Pri tem pa je prva plat pretegnila tako zelo, da so »Terazije" sicer zanimiva, dokumentarična in vidovita knjiga o Beogradu; ali roman to vendarle ni, ni umetniška sinteza, marveč sam6 nekakšna svojevrstna kro- 566 končati." Kljub temu se v drugi polovici knjige včasih zdi, da se znanstveni vrvež presilno razbesneva, da si je pisatelj preveč nitk napletel, preveč vozlov zadrgnil in se sam s težavo izvija duhovom, ki jih je bil priklical in razgibal. Uravnovešena sorazmernost med sočnim življenjem in suhoparno znanstve-nostjo se polagoma prevesi v obširno znanstveno pojasnjevanje na škodo prejšnje nazornosti in prepricevalnosti. Le radovednost mislečega duha brni v čitatelju kot napeta struna do poslednje strani. Važne prvine Feiglove umetnosti so dovtipnost, duhovičenje in besedne igre. Te prvine so pisatelju tako važne, da se jim ne odpove niti tedaj, ko mora zaradi njih značaj kakšne osebe malo izkriviti, polagajoč svojim osebam prefeiglovsko izražanje na jezik; primerjaj Rjavčevo pripovedovanje (str. 33) ali govorjenje zmanjšane Nežice (str. 106). Včasih se mu posrečijo dobri utrinki, n. pr. nasvet redarju, ki bi rad kadil, kjer je to prepovedano: »Kadite skrivaj, pa vam ne bo treba nobenega dovoljenja" (str. 89), ali misel, da izumi večajo brezposelnost (str. 35). Izmed besednih iger omenimo: „je pogodila njegove nemišljene misli" (str. 21), „se moraš izogibati skoraj neizogibnih tujk" (str. 32), „je tehtna, če tehta dve sto in trideset kilogramov" (str. 81), »pritlikavec mu je bil zrasel preko glave" (str. 95), »sirijevega spremljevalca, ki nima nobenega posebnega imena in živi ob pridevniški milosti svojega večjega brata, so zvezdo-slovci vsega preiskali" (str. 141). Jezik je dober in skrben, slovniško prečesan; kak redek kuštrček je še ostal: vezajoč (= vezoč, str. 14), brisajoč (str. 45) in brisoč (= brišoč, str. 98), Pri od strele okleščenem hrastu (== Pri hrastu, ki ga je bila strela oklestila, str. 23), kjer končuje (= se končuje) park (str. 23), ta prevažen (= prevažni) izum (str. 36), svoj bistven (= bistveni) okus (str. 110), izprazne (= izprazni, str. 37), drugačnega sem se (= si) te predstavljala (str. 43), od tu (= odtod, str. 75). Lipovka je šla (str. 51) za Rupnico in se je spačila v Lipnico. Nova bo beseda »nezarjavljiv" (str. 17), morda tudi „započetba" (str. 111). Tako leposlovje hoče in mora biti predvsem zabavno. To lastnost ima »Čarovnik brez dovoljenja" v zelo visoki meri. Ovitek (Julče Božič?) nazorno in učinkovito tolmači naslov. A. Budal. Mattanovich Drago: Elektrotehnika I. Osnove in stroji. Zbirka »Kosmos". Ljubljana, 1933. (Konec.) Na strani 33. je pisano, da je »tok vedno posledica (!) napetosti". Na naslednji strani je v stavku »Koristni učinek in koristno delo sta vedno> pozitivna in eventualno negativno delo moramo pač odšteti od koristnega pozitivnega dela" beseda »koristnega" odveč, ker bi sicer čitatelj mislil, da imamo tudi nekoristno pozitivno delo. Na isti strani razlaga avtor pravilno razliko med navideznim in pravim učinkom, pozneje pa govori ponovno o nekem resničnem učinku celo v istem stavku, kjer govori o pravem učinku. Na strani 36. beremo: »Računati moramo namesto Ohmovega upora (pravilno: namesto z Ohmovim uporom) z navideznim uporom." Nejasen je odstavek o faznem premiku na strani 37. Glasi se takole: »Gos rp je namreč pri faznem zaostajanju o° enak 1,0, kar se pravi, da je navidezni učinek enak pravemu, medtem ko je pri faznem premiku 90 °, to je pri čisto induktivni obtežbi, enak o, o. V tem zadnjem primeru resničnega učinka sploh ni, čeprav je navidezni učinek lahko prav velik in čeprav teče mogoče velik 6x6 tok." Pravilno bi se glasil ta odstavek približno takole: „Cos