Hatoliik cerkven list.
Danica izhaja 1., 10. in 20. dne vsaciga mesca na celi poli, in velja po pošti za celo leto 3 gld.. za pol leta I gld. tiO kr . v tiskarnici sprejemana na leto 2 gld. 60 kr. in na pol leta 1 gld. 30 kr., ako uni dnevi zadenejo v nedeljo ali praznik, izide Danica dan poprej.
Tečaj XV.	V Ljubljani 10. rožnika 1862.	Lfot 17.
Hinkoslna.
Pridi sveti Duh.
Iz neba visočin ! Pridi, reši svet
Mamljivih uma tmin! Izhajaš od Očeta se In Sina vekov veke vse.
Pridi sveti Duh ! Dans vernik kliče te!
Pridi sveti, pridi sveti Dah! vernik kliče tc !
Pridi sveti Duh.
Ljubezni Božje dar! Merzloserčnikam
Prižgi ljubezni žar; De svetne misli in želje Ljubezni svete plamene.
Pridi sveti Duh! In novo daj serce!
Pridi sveti, pridi sveti Duh! novo daj serce!
Pridi sveti Duh!
In sedmere dari V serca vernikam Milcstljivo izli! Umeti Božje volje glas, lo spolnovati vsaki čas.
Pridi sveti Duh! Razsvitli, uči nas !
Pridi sveti. pridi sveti Duh! in razsvetli nas!
Pridi sveti Duh !
In svete nam daruj ! K stanovitnosti
Za dobro nagibuj; Resnic nam vire vse odpri, Dar daj bogaboječnosti;
Pridi sveti Duh ! Ti vir pobožnosti!
Pridi sveti, pridi sveti Duh ! vir pobožnosti!
Pridi sveti Duh !
Nebeški tolažnik ! Bodi vernim vsim
V težavah pomočnik ! Po Jezusi si bil poslan. Za Poterdnika vernim dan.
Pridi sveti Duh ! Te prosi zdaj kristjan !
Pridi sveti, pridi sveti Duh! prosi te kristjan !
Pridi sveti Duh !
Naš rod hudo medli ; Pridi zdravi ga
Bolezni naših dni! Pomnoži vero, upanje In vnemaj za zveličanje.
Pridi sveti Duh ! In stori usmiljenje !
Pridi sveti, pridi sveti Duh ! stori usmiljenje !
Partel.
M a znani i o bratovšine presv. Hešnfega Te fesa v Mjfubtfani teta i&Gl G9.
Mesca sušca leta 1862 ie duveršila ,, bratovšina vednega čtšenja presvetega Kešnjega Telesa in lepšanja revnih cerkva v Ljubljanski škofii" svoje tretje družbeno leto. Hvala in zahvala bodi Gospodu, kteri je njene namena in dela, prizadevanja in opravila tako obilno blagoslovil.
Xa tihem iu brez vsega šuma je naša bratovšina pot najdla v serca pobožnih vernih kranjske dežele, z veseljem je bilo sprejeto njeno Ijubeznjivo vabilo: ..Pridite, molimo Gospoda v p res ve t eni Zakramentu, pripravimo mu vredno prebivališč, in p o s k c r b i ni o spodobnih oblačil in kinča za obhajanje p res veti h skrivnost!"
Skorej že noč in dan puhti družbena molitev v nebesa, zakaj družba že šteje 5524 molitvinih ur na mesec, ko jih je prešnje leto imela le 3954. Po-svetnjaki žive v šumu in hrumu, ki jim pamet temni in kali, serce pa in vest teži; družbeni udje pa vži-vajo v mulitevnih urah zveličavno dušno tolažbo no-
tranje molitve, ki jim donaša obilnega blagoslova po vseh njihovih potih.
Bratovska služba božja se je opravljala pervi četertek vsacega mesca v nunski cerkvi po navadi, in veselo je bilo viditi, da jih je čedalje več pristopalo k svetemu obhajilu.
Kavno tako so se družbini prihodki letos pomnožili, keršanska ljubezen je bila neutrudena. Krvni udje so z veseljem dajali male krajcarje, in pobožne duše so marši ktero uro bratovšini v prid delale brez plačila za ubožne cerkve.
Kolikor bolj sploh gorečnost za kinč in lepšanje hiše Božje raste, kolikor bolj se spoznava, kaj se cerkvi spodobi, toliko bolj se je tudi bratovšina prizadevala, glede tvarine in vreze cerkvenih oblačil ravnati po cerkvenih pravilih ali zapovedih. Tega se je vsak lahko prepričal, ki je obiskal družbino^raz-stavo od 24. mal. travna do 2. majnika. Skorej vse so pridne družbine roke zastonj napravile, kar je bilo viditi. Zmed veliko lepili in umetnih del je pa zlasti v oei segalo: en masni plajš, dve posebno umetno zdelani ogrinjali, ena krasna štola za praznike in plajsek za obhajilni kelih, ki so bili tako umetno s svilo m z zlatom vezeni, da so bili viditi kakor da bi bili malani; — dva druga mašna plajša sla bila z žametom, svilo in zlatom našita in eden z ženilo in z zlatom okinčan. Vse hvale vredne so bile špice pri masnih srajcah, z roko delane po lepili, pristojnih, po cerkveni segi izrisanih zgledih, ktere donašajo Musterblatter nebst Anleitung zur Anfertigung des liir den kathoiischen Gottesdienst vorgescliriebenen VVeisszeuges. Minister bei Kazin.
Cerkvene oblačila in orodja, ki so bile letos razstavljene in okoli 2500 gold. vredne, ako bi se bilo tudi delo plačalo, so: I nionštranra in I obhajilni kelih; — 1 pozlačen križ za na oltar: — 17 masnih plajšev z vso pripravo, med temi 10 vezenih, in sicer H belih, 5 rudečih, 2 zelena i t 2 višnjeva: — 1
nionštranco prime;
mašnih
preden praznike:
— 19 pertenih pasov ali cingulov; — 48 poramnic
»nic ali korporalov: — 72
ali humeralov; — 72 telesnic pal, ali pokrivalic za nad kelih: — 108 purifikator-jev ali rutic za kelih: - 108 pertičev pri umivanji na rok; — l krajši srajčiea ali koretelj; — U ptrti za altar s širokimi špicami; — 20 blazinic za na altar. zmed kttTih 16 vezenih ali štikanih: — I stikan mahaj ali potezaj za zvonec pri zakristij: — 2 terači za zakristijo pri brisanji rok.
Od te razstave so prejele naslednje farne cerkve, in sicer:
V Ii o š k i Jekanii:
1.	Na Trati 1 bel mašni plajš za nedelje;
2.	v novi Oslici 1 rudeč mašni plajš za nedelje, i mašno srajco, 1 prepas, 2 poramnici, 3 te-lesnike ali korporale, 3 pokrivalica za kelih ali pale,
5	rutic za kelih, 5 umivalnih ali ročnih pertičev (pri umivanji rok).
V	Krajnski dekanii:
3.	Cerkev sv. Križa pri Teržiči 1 bel mašni plajš za praznike.
V	Rad oljski dekanii:
4.	Na Hledu 2 altarni blazinici, 6 telesnikov,
6	pal, 6 rutic za kelih, 6 ročnih pertičev (pri lavabo);
5.	v Beg n ah: 1 bel mašni plajš za praznike;
6.	v Le šah: I mašno srajco, t pripas, 2 po-ramnici.
V	Kamniški dekanii:
7.	Na Goričici 1 mašno srajco, 2 poramnici, I prepas:
8.	pri sv. Petru v Komendi: 2 altarni blazinici, I plajšek za obhajilni kelih;
9.	na Berdu pod Pečjo: 1 velum z zlatom in svilo vdelan:
10.	na Homcu 1 banderce za pred izpostavljeno sv. Rešnje Telo;
11.	na Seli 1 velum, v zlato in svilo vdelan;
12.	na G o j z d u 1 bel mašni plajš za nedelje, 3 korporale, 3 "pale, 5 rutic za kelih, 5 ročnih per-tičev;
13.	v Rovu 2 altarni blazinici, 1 majalo ali po-lezaj za zvoni c pri zakristii.
V	š m a rs k i dekanii:
14.	V Lipoglovu 1 altarni pert;
15.	v Z a £ rad c u 1 bel mašni plajš, 3 teles-nike ali korporale, 3 pale, 5 rutic za kelih; 5 pertičev za roke:
16.	na Javoru 1 štolo za obhajilo, 1 altarni
pert.
V	Litijski dekanii:
17.	V .še nt-Ju rji pri S vi b ne m 1 kazalo ali monštranco:
1H. v Kresnici 1 rudeč mašni plajš za nedelje.
V	Trebanski dekanii:
19.	V Trebelnem 1 rudeč mašni plajš za nedelje, 1 mašno srajco, 1 prepas, 2 poramnici:
20.	v šent-Janžu 1 zelen mašni plajš za nedelje;
21.	v šent-Mihelu pri Žuženberku 2 altarni blazini, 1 štolo za obhajila.
V Kerški dekanii:
22.	V K e rs k eni: 1 banderce za pred izpostavljeno sv. Rešnje Telo;
23.	cerkev sv. Križa v Kostanjevici: 1 velum z zlatom in svilo vezen, 1 mašno srajco, 3 poramnice, 1 prepas;
24.	na Čatežu 1 večernični plajš:
25.	v Cirklah 1 mašno srajco, 1 prepas, 3 poramnice.
V	Novomeški dekanii:
26.	V Čermošnicah: 1 masno srajco, 3 poramnice, 1 prepas, 1 burso za obhajila, 6 korporalov, 6 pal, 10 purifikatorjev, 10 ročnih pertov;
27.	v Po lani ca h I zelen mašili plajš za nedelje, 1 mašno srajco, 2 poramnici, 1 prepa^, 3 korporale, 3 pale, 5 purifikatorjev, 5 ročnih pertov.
V	Metliški dekanii:
2^. V Semiču 1 banderce za pred izpostavljeno sv. lieštijo Telo, 1 mašno srajco, 3 poramnice,
I	prepas, 9 korporalov, 9 pal, 11 purifikatorjev,
II	ročnih pertičev;
29.	v Metliki 2 altarni blazinici;
30.	v Suhorji 1 pozlačen križ za na altar, 2 ročni terači v zakristijo;
31.	v Vi njem verhu 1 rudeč mašni plajš;
32.	v R a d o v i c i 1 mašno srajco, 1 prepas, 2 poramnici.
V	Kočevski dekanii:
33.	V Banj al o ki 2 altarni blazinici, 1 mašno srajco, 1 prepas, 3 poramnice, 3 korporale, 3 pale,
5	purifikatorjev, 5 ročnih pertičev;
34.	v Kos te I nu pri Fari 2 altarni blazinici.
V	R i b n i š k i dekanii:
35.	V Dobrepolji 1 burso za obhajila. 2 čemi altarni blazinici, 1 altarni pert, 1 mašno srajco, 1 prepas, 3 poramnice, 9 korporalev, 9 pal, 11 purifikatorjev, 11 umivalnih ali ročnih pertičev;
36.	v Dragi 1 mašno srajco, 3 poramnice, 1 prepas, 6 korporalev, 6 pal, 10 purifikatorjev, 10 umivalnih pertičev.
37.	vškocijanu pri Turjaku 1 bel mašni plajš za praznike, 1 mašno srajco, 2 poramnici, 1 prepas, 6 korporalev, 6 pal, 10 purifikatorjev, 10 ročnih pertičev;
39.	vGerčaricah 1 mašno srajco, 2 poramnici, 1 prepas, 3 korporale, 3 pale, 5 purifikatorjev. 5 umivalnih pertičev.
V	V e r h n i š k i dekanii:
40.	Na Verh ni k i 1 beli mašni plajš za praznike, 1 mašno srajco, 3 poramnice, 1 prepas;
41.	v Horjulu 2 altarni blazinici, 1 mašno srajco, 3 poramnice, 1 prepas;
42.	v Logatcu 1 štolo za praznike;
43.	v Rov t ah 1 višnjev mašni plajš za nedelje.
V	Idrejski dekanii:
44.	V G o do vi ču 1 štolo za obhajila;
45.	na Vojsk eni 1 velum s svilo in zlatom v-delan, 3 korporale, 3 pale, 5 purifikatorjev, 5 ročnih pertičev;
46.	v Černem verhu 1 višnjev mašni plajš, 1 mašno srajco, 3 poramnice, 1 prepas, 6 korporalov,
6	pal, 10 purifikatorjev, 10 umivalnih pertičev.
V	Cerkniški dekanii:
47.	V šent-Vidu pri Žiličah 1 rudeč mašni plajš za nedelje;
48.	v Živci pri r,v. Trojici I bel mašni plajš za nedelje, 1 mašno srajco, 2 poramnici, 1 prepas, 3 korporale, 3 pale, 5 purifikatorjev, 5 ročnih pertičev.
V	Postojnski dekanii:
49.	V Ternji 2 altarni blazinici.
V Bistriški dekanii:
50.	V Premu 1 obhajilni kelih.
Vsim dobrotnikom in podpornikom, s kterih pomočjo in trudom se je zamoglo storiti, kar se je storilo, naj bo tukej izrečena očitna in serčna zahvala. Gospod pa naj milostljivo in blagovoljno sprejme darovane dari, ter tudi na dalje blagoslavlja prizadevanja in dela naše bratovšine.
Pregled
družb i ni h prihodkov in stroškov 1. 1861/62.
Prihodki.
Lanski ostanek........ Il6gl.41kr.
Darila v pušico pri službi Božji iu
razstavi.......... 101 „ 89 „
Letni doneski bratovskih udov . . 1107 ,, 28 ,, Vpisnina.......... 89 ,, 80 ,,
Nada ve k od prodanega srebra . . 10 gl. 69 k r.	vsi skupaj spet vidili in nikoli več ne bomo ločeni.
Za prodane reči, ki niso bile za	Bolezen sem si nakopal v zadnjem misijonu, ko sem
bratovsko rabo....... 62 „ 12 „	potoval v vročem poletji po peščenih potih nove Ce-
Posebne darila (med njimi 68 gld. k	sareje. Bolečine v persih, kratka sapa, suhi kašelj,
1 obhajilnemu kelihu in 73 gld. k	vsakdanja večerna merzlica, ponočni pot v postelji, —'
monštranci za faro sv. Jurja pri	to vse mi prizadeva bolezen, jo že imenujte, kakor
Svibnem)......... 456 ., —	hočete. Nar boljše je to, da rad umerjeni. Smerti
Skupaj I 1944 gl. 19 kr.	se nisem nikoli b»'> on* j« najslajši tolažba terpečemu
Sf .. .	kristjanu na zemlji, in kdo je na svetu brez terplje-
u . . . .. D .. ' ... , ,	nJsl? Ona je začetek boljšega življenja na unem svetu.
Bratoska služba Bosja . . . . . 13gl.95kr.	kjer bomo večno živeli, če se le trudimo, njegovemu
Monstranca, obhajilni kelih, pozla- ^	prijaznemu obiskovanju se ne zoperstaviti.
čeni kriz.........218 „ — „	Ne pričakujte od mene dolzih popisovanj našega
1 latnenina..........*M5 „ oo „	mesta, dežele, naroda, itd. Sej veste, očem umira-
fevilBO blago.........t>9U „ 4< „	jočega zginja celi svet. - Edini moj opravek je. voljno
Podlaga .......... »d „ 44 „	terpeti in srečno umreti. Imel sem nekdaj veliko zve-
{/.,rje • • ........jJJJ " "	8tih prgatlov v mirni samotni celici, — pozdravite mi
z.iato za vezenje.......lUsf ., 18 „	vse priserčno zadnjikrat v slovo.
Svila za vezenje....... 56 „ 67 „	ce pobožni, meni vselej častivredni, sivi starček
\olna za vezenje....... 31 „ 44 „	prelat v svoji sveti samoti še živi, o povejte mu, da
Razne male reci....... 68 „ 58 „	sem mu do konca svojega življenja hvaležen bil za
Zavitki in zaboji . . ..... 9 „ 11 „	njegovo prijaznost; povejte mu, da ima dosti vzroka Mnoge orodja za bratovske dela in	k moji smerti srečo voščiti, ker iz lastne skušnje doza razstavo....... 31 „ „	bro ve, kako obteživna je infula škofovska, kako
Skupaj . 1859 gl. 3 kr.	težka je palica duhovnega pastirja. Te strasne teže
Od prihodkov....... 1944 ,,19 kr.	me prijazna smert oprostila. Kaj ne. to se vam
odštej stroške....... 1859 „ 3 „	čudno zdi; vam moram to reč razložiti. V velikih iu
Ostane tedaj za prihodnje leto 85 <r|. 16 kr.	prostranih deržavah amerikanskih imamo samo enega
V Ljubljani sv. Janeza Nepomučana dan 1862.	t- , ; ta un""rJe' h* mo«el Hru£'> k^rega "»i
Dr Henrik Pa v ker	duhovščina z volila, v Evropo potovati, da ga po-
špiritval ljubljanske' duhovšnice	»velijo, afiitoraj so papež dovolili, da so škofu zvolili
in vodja bratovšine	pomočnika (ki nai je tudi skof), kteri naj bo enkrat
________ '	našemu prečast. škofu naslednik. Volili so v začetku
mesca majnika in zvolili so, preljubi starši! — vašega
Staro 9»Misijonsko pismo	ubogega Lorenca. — Jaz bi toraj mogel še v tem
v Filadelfii 19 rožnika 1793.	življenji škof biti! Nič me ni moglo tako v strah pri-
Preljubi moji, oče, mati. sestre, ubogi brat Bernard!	Pr*vlt,< kakor ta novica. Ali Bog je uslišal mojo mo-
Kdorkoli zmed Vas še živi, pozdravljam vas tisočkrat!	,,tev> *,0®e mpne nevrednega te težke butare opro-
stiti ter jo drugemu vrednejšemu naložiti.
\ elikokrat sem, predragi moji, na Vas mislil, ko	V tem, ko so moje ime, rojstni kraj itd. v Kim
sem tako samoten hodil po prostornih in tihih gojzdih	poslali, da naj papež mojo izvolitev poterdijo, bom
amerikanskih: ko sem kot glas vpijočega v puščavi	jaz ceii svet zapustil, da si spočijem na večno od
po gojzdih razkropljenim in Božje besede lačnim du-	svojega terpljenja in kratkega potovanja. Glejte, to
sam sv. evangelij oznanoval, takrat sem mnogo mislil	je drugi vzrok, zakaj mi je smert tako sladka tako
na svoj mili gojzdni Ruemansfelden — na kraj. kjer	prijetna. Težavne dolžnosti aaierikanskega škofa bi
sem preživel svoje perve leta, kjer moji nar ljubši	bil jaz rad prevzel, ali zmeraj bi bil mogel trepetati
prijatli na me mislijo, za me molijo. Velikokrat sem	in se bati odgovornosti, in tudi zavoljo svojih slabih
želel spet k vam priti, da hi vas vse še enkrat v	talentov — slabe lučice, ktera bi morebiti timno ce-
svojem življenji vidil, ali — moje same voščila in	lico mogla osvetlovati, če pa se postavi na veliki
želje niso bile zadostne, da bi me prenesle čez daljno	altar velike in veličastne stoljne cerkve, kaj bo iz
morje v vaše naročja, »e več: Moje želje, hvala	nje, koliko bi zamogla razsvetliti? To ne potrebuje
Bogu, niso nikdar Božji volji nasprotovale. Volja	daljnega izlagovanja. — Z Botrom na veke, vi vsi
našega nar boljšega Očeta v nebesih je, da jaz svoje	noji priserčni prijatli! Molite "za me, da me Bog
kratko življenje katoličanom amerikanskim darujem,	okrepča v mojem zadnjem boju. Zmeraj nsoli za vas
In kako dober, neskončno dober je Bog svojim otro-	Vaš
kom! On je bil že zadovoljin s tim majhnim darom,	do smerti zvesti in v ljube z -z mojo dobro voljo. On me hoče kmali iz tega te-	ni resnično z vami zedinjeni žavnega zemeljskega potovanja k sebi v večni mir	Lorenc. poklicati; to upam s ponižnim scrcem od Njegove neskončne milosti.	_
Mili prijatli, jaz sem sedaj bolan, in kolikor člo-	M^.go rero censeo. . . .
veški um soditi zamore, bo mojih dni na zemlji le	Pri Rimljanih je bil neki nergež, Katon so mu
malo več; — mogoče, da bo moje truplo, preden to	rekli, ki je svoj pot brundal: ,.Ego vero censeo.
berete, ze v tihem grobu počivalo: aii tolažimo se	Carthaginem esse delendam: jaz pa le menim, de
vsi zlepim upanjem na večnost, tam, upam, se bomo	Kartago se mora razdjati." Tacih medvedov mumle-
... ~7 . . . i. ... , .	žev je dandanašnji legijon; vsak ima svojo Kartago.
•) Ta 1,nt. pol. keršanskega duha, se iz poprejšnjega stoletja,	kj - ^ r„dja« pa svoj Babilon, ki bi ga rad Ba
smo prejeli iz prijazne roke. in ga podamo tudi zato. ker se	• • 11 ' ^ 1 11,1
iz njrCa vidi. kako hitro ee je sv. vera v Ameriki vetanovila.	njen1"1 »nestu ZHlal.
Pitan je nckimu Lorencu Pri»sel-nn, usnjarju na Parskem.	Nočemo besedice spregovoriti O listih, ki lagoj
Vred.	ženejo: Ego vero censeo, Sloveniam esse
<1 e 1 e n d a m; ne o Žuzelkatu, kteriga geslo je: jaz pa menim, de papeže moramo obrekovati, ne o Ga-hbalditu, ki ga zmiraj misel serbi: „Jaz pa menim, de Italija mora edina biti, ne o Viktor-Emanvelu in njegovi serčni želji: Jaz pa menim, de moram v Rim in Benedke iti:44 ne sploh o Golijatih, ki jim je „Eccle-sia catholica" kar z vso silo ,,delenda": poglejmo pa, kaj so te dni v opaženi koči na Dunaji podirali, pa ne poderli.
Kadar kdo kako reč strastno zaželi', tisi kakor vol, de bi jo dosegel, in ne gleda ne na desno ne na levo, če gre po poti ali pa skače po strugah, jamah in grobljah, de si na zadnje še kako berklo ulomi. Tako delajo tudi dunajski in drugi k on k o r-ilatolomci. Denarstveni odbor v deržavnim zboru je prestopil s\ojo opravičenost, je tudi deržavnimu /boru svetoval reč, ki mu nič mar ni, in ki bi bila prederzna presegavost, in se nikoli ne da opravičiti, in viditi je, de je denar>tveni odbor hotel konkordat potuhnjeno ali lisičje napasti, ker si mu ni upal očitno do života, pravi ,,Volksfreund.44 Svetoval je namreč odbor na čisto nepriličnim kraji in o nepravim času, de naj deržavni zbor zaverže 31. člen konkordata od 5. listop. 1855, po kterim se premoženje verske in šolske zaloge spoznava za cerkveno lastino.
V zboru se je tedaj Cerkev napadla, po kavarnah in pivnicah so na-njo dalje streljali, jo mlatili in sekali judje, krivoverci, laži-katoličani in vsi, kteri katoliško Cerkev pisano gledajo. Dosti velika množica dunajskih filistejcov in judovskih časnikov je že močno vriskala. Giskra, ki je pervi na konji, kadar velja korajžo zoper poterpežljive Slovane ali pa zoper brez-orožno Cerkev, je močno s sabljo mahal, s sulico kresal, ali neki pošten dunajsk list pravi, de njegov govor, h kterimu je velik del dunajskih gledežev lu-*kal, je bil ..napad (Attentat) na pravo katoliške Cerkve iti na postave pravice, resnice in spodobnosti, v kteriga je bil zbral vso berso ,,pamfletistov" in „bier-bankrednerjev.44
.Moško pa je branil pravice katoliške Cerkve ru-sinski škof Litvinovicz. Marsikteriga levičnika je pri njegovim govoru trebuh zabolel, ter je „zajamral44: oho
„„oiio .	......
Z izverstno govorniško spretnostjo je Litvinovicz grajal, zakaj de o prerojenji Avstrije hočejo zavreči nar bolj prečudno božjo napravo za zedinovanje vsih narodov v zlogo in ljubezen, namreč, katoliško Cerkev, de hočejo toliko milijonov zvestih otrok katoliške Cerkve osvoboditi, njih mater pa v železje djati itd.? Rezno in moško je govornik dokazal, de konkordat je deržavna pogodba med Njih svetostjo Pijem IX. in svillim cesarjem Frančiškani Jožefam I., torej deržavna postava, ki so svitli cesar v pričo škofov 12. mal. trav. 1856 moško in cesarsko besedo zastavili, de jo bodo spolnovali, rekoč: „Kar sim v konkordatu obljubil, bom s po I no val s tisto zvestobo, ki se spodobi možu in c e s a r j u.4'
Pri tih besedah je predsednik govorniku v besedo segel in ga opominjal, de naj osebe cesarjeve nikar vmes ne jemlje. Govornik pa mu začuden od verne de tukaj, ko hočejo člen postave ovreči, se mora zago-varjavec vender na kaj operati, in to je ravno cesarska poterdba. Sej so se celo ministri že na cesarja sklicevali v zboru: takrat je predsednik molčal, lzverstni govornik je konkordatolomce še opominjal na njih zopergovore in nedoslednosti, ter jim omenil 35. člen v konkordatu, po kterim le papež in cesar sama med seboj obravnata, ako bi vstale kake pritežnosti zastran izpeljave konkordata; ..gospodje! vi ste namestovavci ljudstva, nikakor pa ne na-
mestovavci Njih v eličanst v a,44 jim je zakli-cal serčni govornik. Spomina vredne so zlasti tudi sklepne besede. Govornik namreč vpraša zbornike: „Kteri čas ste izvolili za ta neodjenljivi napad na konkordat in z njim vred zoper Cerkev? Hujšiga, menim, niste mogli izvoliti. Blagi mučenec sedanjiga stoletja Pij IX. stoji med dvema barantavcama, ki sta ga obropala in sta ta rop doveršiia pod poderti-nami pogodb, na njih razdjanih šibrah. Vadljajte danes za njegovo edino obleko, in ta trenutek bo pripraven, de se da sv. Očetu želč okusiti tudi iz av-strijanske roke, od katoliške Avstrije, ter se mu poda v cepini eniga členov razdjane deržavne pogodbe, iz konkordata, in pa v trenutku, ko so sv. Oče obdani od svojih sinov, de bi od njih tolažilo prejeli, med kte-rimi je tudi toliko avstrijanskih sinov. Ne verjamem, de bi bili Vi voljni pred svetam toliko revšino razo-deti, ne verjamem, de menite z razdertjem pogodbe pravico si delati, žaliti čutila katoličanov in jih tako visokih dolžnost odvezovati. Ne morem verjeti, de štejete v prid Avstrije, med narode razpor trositi. Upam tedaj, de bote zoper današnji predlog glasovali in ga zavergli.44
Po plevnatim Giskratovim govoru sta grof Bel-credi in baron Tinti govorila, pervi spodobno in v cerkvenim pomenu, celo Miihlfeld je le nekoliko dreznil v konkordat, sicer pa ni poterdil finančniga predloga, in sploh so si bili sami levičniki tako naskrižem in nasproti v svoji konkordatni vojski, de jim je dr. Brinz menil le še s tem pomagati, de je v posmehovav-nim govoru konkordat pikal in poslušavce k smehu dražil, kar je v reznih deržavnih zborih pač žalostin pomoček. Torej tudi s tem ni dosegel, kar je želel. Poslednjič se je še Šmerling od deržavine strani potegnil za konkordat; dokazal je zboru, de je skoz in skoz neprimerno in šegi druzih zbornic nasproti, iz posvetovanja zastran denarstvene postave priložnost si jemati, de bi postrani rešili vprašanja nar veči tehtnosti, pa de ni skoz in skoz nikakoršne djanske potrebe, to vprašanje zdaj pretresovati itd. Ker je bilo vprašanje zastran šolske zaloge, je minister za-terdil, de ima to zalogo še zmiraj deržava v rokah, in sprejet je bil nasvet, de naj se ces. kralj, vlada prosi, naj stori potrebne naprave, de se izve in dožene, koliko in kdo de ima pravice do te zaloge. To je pa ravno Cerkvi primerno, ktera hoče, de naj se po 31. členu šolska zaloga, kolikor je iz cerkveniga premoženja in pobožnih zaklad, obrača v katoliško šolstvo in po volji založnikov.
Radi bi bili vidili, de bi bil v tem boji tudi kteri naših poslancev spregovoril v prid slovenskiga, čisto katoliškiga ljudstva, ter pokazal, de imamo zraven narodnosti tudi drugo blago, višji od narodnosti, ki želimo, de naj bi ga naši poslanci ne pustili sovraž-nikam z nogami teptati, namreč: naše matere katoliške Cerkve.
Mtalijo polUisko zetiiniti, je ii mogoče f
(Konec.)
Zakaj pa mnoge tista „Conkordatspolitik44 tako močno v oči kolje; zakaj možje farizeji trobijo po svetu, da je to Avstrijo do tle pripeljalo, de je Avstrijo zgubila itd. ?
Zato, ker ne umejo ali nočejo umeti naloge Avstrije kot velike vlade; za katoličanstvo ali pa za poglavarja keršanskega sveta se pa toliko zmenijo, kakor za Dali-Lama-ta v Tibetu; kako bi bil sicer eden si upal vprašati, kje je cesarski poročnik ali
veliki poslanec, ali pri Lavalettu ali pri Govonu V! Katoliška vera pa papež — to je velikimu delu le-vičnikov v Avstrii že v kotu, „ein iiber\vundener Standpunkt !"
Kam bi pa vender prišli, ako bi vlada poslušala take odrcšenike, ki so v Pavelski cerkvi leta 48 glasno klicali: „Ein einiges Deutschland, und sollten alle Diademe erbleichen uud alte Throne umstiirzen!" take može ki danes tako govore, ker je šega, ker tako mnogim garjevim ušesom dopade, ko bode pa veter od druge strani pihal, bodo kar urno plajše po drugem vetru zasukali. Prav nagnjusno je, kako plazijo okoli mogočnih tega sveta, in jih nvalisajo, cerkev pa, ker jih zato nihče po perstih in zobeh ne kleplje, prav junaško napadajo. To so-ti vitezi, da je kaj! Samo da pošteni možje tako ne delajo. — V jamo bodo padli, ktero drugim kopljejo.
K sreči taki gospodje, dasiravno so zelo zgovorni, le malo opravijo. Gorje pa tudi, ko bi vlada zavergla historični poklic Avstrije, pa prezirala milijone katoličanov, ter hotla vstreči pešici nevernih liberalcov. Dalječ smo že prišli, pa pri kraji vender še nismo. Katoliška cerkev ne bo zginila iz Avstrije, dasiravno si v deržavnem zboru le njih malo ne upa braniti jo, saj jo brani Močneji
Ker smo vidili, da Italija zavolj svoje središine lege ne more nikakor za se obstati, poglejmo ali je mogoče, dežele po Italii v eno zediniti in če ljudstva tega v resnici žele?
Po svoji naravni legi je Italija razdeljena v gornje, srednje in spodnje Laško, in natora sama kaže, kje se eno neha in drugo začenja. Napolitanec in Pieuiontez sta si tako tuja, da po prislovici bi eden pri drugem še v nebesih ne hotel biti. Veže pa italijanske ljudstva vera in jezik tako, da se brez po-litiškega zedinjenja za eno ljudstvo spoznavajo in v resnici so. Politiško zedinjena Italija je pa prazna sanja, in blagovitost ljudstva je le „Schlag\vort beseda, s ktero rovarji traparijo lahkomišljeno in raz-dražijivo ljudstvo.
Koliko kervavih vojska je bilo po Laškem, preden so si Rimljani Italijo podvergli. Od tridesetih mest po Latium-u le eno ni ostalo. Boj s Samniti je terpel sedemdeset let. Tarentini so Pira iz Grecije na pomoč poklicali, v Italii se je vojskoval Hanibal z Rimljani za gospodarstvo sveta, in velik mir je vži-vala Italija, dokler so Rimljani zamogli braniti Donavo in Reno pred divjimi kardeli. Ko so pa barbarske ljudstva meje prestopile, je vrelo vse v Italijo. In tako je bila od nekdaj Italija bojno bolje za gospodarstvo sveta. Tudi današnji Angleži Napoleonu pridno štreno mešajo; časnikarji pa pripovedujejo: Rimsko vprašanje se je ravno sedaj spremenilo „Die rdmische Frage ist in ein neues Stadium getreten,'4 ali pa: ravno kar so Angleži zopet Napoleonu v Italii pot preskočili. To žalostno resnico premišljevaje poje pesnik ob času Napoleona 1. o svoji domovini, milvajoč jo	da je
tako lepa, ter Boga prosi, da bi jo storil bolj močno, ali saj manj lepo, da bi se ljudstva ne razlivale nad njo, kakor povodenj, ki meje prestopa. Pristavimo pa še to, da Lahi mirovati nočejo; če nimajo vnanjega sovražnika, se koljejo pa med seboj, dokler jih zopet zunanja moč ne umiri. — Kako pa to povračujejo ? Tista „Nichtinterventionspolitik,tt nevtikavnost, znajdba prekanjenega Napoleona, je za Italijo naj hujši nesreča, ki jo more zadeti. Dalo bi se lo po slovensko
*) Oui babitat in coelis, irridebit eos, et Dominus subsannabit eos. Va. 2, 4.
**) Itaiia. Italia, cui fece la natiira la sorte infelice di belczza, se tu saresti piu furte — o assai meno bella ! i. t. d.
takole reči: Viktor Emanvel, Napoleonov varovanec, sme po Laškem počenjati goropadne hudobije, sme krasti, moriti ropati, (sim hotel reči ancktirati); tega braniti mu pa nihče ne sme; kdor se bo njega dotaknil , tega bo pa Napoleon natreskal. Napoleon pa bo že za to skerbe!, da se ne ho prevzel, in da mu preveč peruti ne zrastejo.
Ker pa mislimo, da se svetu časi niso iztekli, in smo terdno prepričani, da Bog svoje cerkve ne bo zapustil, ravno zavoljo tega pričakujemo za gotovo tistega časa, ko bota Napoleon in Viktor Emanvel svojo komedijo — ali marveč tragedijo doigrala. Skesana in spokorjena se bo potem Italija vdala pod milostljivo vlado sv. Očeta, pa pod dobrotno zavetje katoliške Avstrije. Dokler bo pa zaslepljeno ljudstvo poslušalo svoje prekanjene zapeljivce, dokler bo na-sprotvalo deželni vladi papeževi, ne bo imelo mirti, pa tudi brez verna Avstrija ne bo nikdar po Laškem gospodarila	Laicus catholicus.
Ogled po Slovenskim in dopisi.
Iz Ljubljane. Ker je sedanji čas posebno potrebna molitev za spreobernjenje naših ločenih bratov na Jugu. razkolnih Grekov. torej naznanimo v spodbudo drugim, de smo zopet dobili novih udov za bratovšino ss. Cirila iu iMetoda z Gorenskiga in Dolenskiga. — Mnogi sc čudijo, de so se Bolgari jeli tako obilno povračati v naročje svoje ljube matere katoliške Cerkve, mi Slovenci pa dobro pomnimo , de to gibanje se je jelo oživljati od tistiga časa. kar se bratovšiua ss. Cirila iu Metoda po Slovenskim razširja. „Molitev oblake predere."
Na Jezici je bil 4. t. ui. pokopan bivši ondotni namestnik, v. č. g. Janez Žužek, ki je po dolgi pljučni bolezni umeri 2. t. m. Pokopali so ga prečast. korar in stoljni dekan gosp. Jožef Zupan vpričo mnozih duhovnov iu druziga ljudstva. Bil je zmed tustih tovaršev, ki so bili doveršili leta 1846. Kdeti zmed tih počiva že več let v Gondokori — skorej pod solnčuiin pašam v Afriki (Dovjak «. drugi v daljni Ameriki (Lavtižar), tretji tedaj na Ježici. Dva sošolca sta ga pokropila dan pred pokopani, eden — menimo — je bil pri pokopu. Gosp. dekan so ga spremili z ginljivim govoram v zemljo. Bog mu daj večni mir in pokoj!	%
Od Slatine na Štajerskem dne 3. rožnika. Kakor se krajnska dežela ponaša s postonjsko jamo , ravno tako štajerska svojo Slatino veliko čisla, ktere lekovito (^zdravilno) pijačo daleč po svetu razpošilja, iu si prizadeva, tu-kajšno zdravilno napravo častitim gostom , ki se jih vsako leto iz nar višjih stanov prav obilno snide, kolikor moč. prijetno in ugodno narediti. V vsih poslopjih iu izbah, kakor tudi v kopiji, opravljajo službo večji del le domači ljudje, ki so lepega in poštenega zaderžanja. Za to se jc posebno zahvaliti višjemu ravnateljstvu imenovane Slatine, ktero je res zlate hvale vredno.
Deklice, ki steklenice polnijo, in po hišah opravila imajo, so skoraj vse iz šole celjskih gospodov Lazaristov, in se obnašajo v sebi izročeni službi . ko vila oštrožiuska. prav po junaški. Njih ne zadenejo besede našega milega škofa Antona Martina, ki so nam jih ravnokar pred svojim romanjciii pisali: ..Jeli ni jokati, da toliko mladih deklin, gizdastih v noši. in v djanji razujzdanih nobene sramožlji-vosii nima, ter okoli mest iu tergov. pa tudi po vesih kakor veše letajo, iu se obnašajo kakor muhe, nečistega poželenja pijane. To jc tisti greh , po katerem pride jeza božja nad neverne ljudi, kakor sv. Pavel pravi." Naše dekleta pa tudi vejo, da imajo dragi zaklad nedolžnosti le v pcrstcuih
•) Njeni prijatli ji mende ravno zato po veri strežejo, dc bi razpadla. Žuželka, tii&kra, Mtihlfcld itd. zvesto podajajo »voj
^Scherflein."	Vred.
posodah, zato bdijo in rade molijo, in skoraj vsak teden po eno sv. mašo za se najamejo, si od Boga sprositi dar stanovitnosti. Bog daj, da bi bile njih prošnje uslišane in one svojej obljubi zveste ostale, ko kine naše Slatine in ponos slovenskega rodu!
Kakor metulji, zdaj gostovi od vsih strani raznobarvani dohajajo.
Nam nar bolj ljub je prežlahni gospod grof Ernest Bisingen , iz Prage doma, ki nam je za našo podružuo cerkev pri Marii v Teržiši prav lep mesni plajš s podoboj Matere Božje seboj prinesel. 30. velikega travna je tamkaj žlahni gospod najel ob 1 2 8 uri sv. mešo za se in svojo žlahto, in je tudi sam pričujoč bil, akoravno je bilo deževno vreme. Tudi se pripoveduje, da ta imenitni gospod v cerkev in iz cerkve grede, grolice sv. roženkranca prebira v svoji nježni roki, in s svojimi pobožnimi ustmi ua tihem zebra. Bratje! bodimo njegovi posneinovavci, kakor je on posne-inovavec Kristusov!
Tudi je bila 30. p. m. velika sv. maša za njih Veličanstvo cesarja Ferdinanda, ki so za zidanje tukajšnje nove farne cerkve sv. Križa 500 gold. iz svoje škrinjice podarili, za kar njim bo gotovo tukajšnja drugač uboga fara zahvalna, in ta veliki dar bo z zlatimi čerkami napisala v spomin. Za sedanjo farno cerkev sv. Križa je pa nar bolj zanimiva stara listina v latinskem jeziku, ki bodekmorebiti tudi zvanj-skim prijatlom sv. Križa pri Slatini ljubo jo slišati, kir našo domačo cerkveno povestnico za tisti čas precej razjasuuje. Glasi se pa takole:
Franeiscus Antonius Torta de Grienthall A. A. L. L. Phliae iicc non sac. Theologiae Doctor, Protonotarius Apo-stolieus, Abbas Infulatus Escellentissimi ac Rssmi Dui-Dni Archi-Fpiscopi Goritiensis Consiliarius, eiusdemquc Districtus Kudolphsuerthcnsis per Stvriam Inferiorem in Spirituali-bus comissarius et Parochus ad s. Georgium suh Reichen-egg etc.
Cunclis iudubiam fidem facio. verboq veritatis per prae-sentes testor, quod ego anno 1756 diebus vero 25 et 26 Julij a ssmo Dno Dno Nostro Benedicto XIV. summo in terris Christi vicario et ab Kxcellentissiino et Rssmo Dno Dno Archi-Episcopo Goritiensi, utpote loti Ordinario pote-state sullultus in Archi-Parochia ad s. Crucem penes aquas accidulas Rohitscheuses, ab Admoduin Kdo ac Doctissimo Domino Archi-Parocho Paulo Drolz A. A. I.. L. et Phliae Magistro nec iioii Protouotario Aplico requisitus, et quidem in Ecclesia Matrice consecraverim quinq Altaria, vidclicet: Ssmae Crucis, Immaculatae Coneeptionis, Matris Dolorosae, s. Michaelis Archangeli , et s. Erasmi Episc. et M. — In lilialibus vero sub dieta Archi-Porochia , et quidem ad ss. Trinitatem: Aram majorem ss. Trinitatis, st. Iniioceutium, st. Fabiani et Sebastiani. ac s. Antonii abb. — In Terschi-sche B. V. Mariae Passaviensis, et st. Leonardi. — In Ro-dein B. Mariae V. Bistriciensis ct s. Martini Epi. et Conf., ac reliquias Martvruin Christiani, Severiani, Clari, Fausti. Theodori, Dcodati, Secundi, Fructuosi, Clementis, Bunosi. Aetherv et Abundotii in eis inclusi. ct pro quolibet a 11 a r i singulis Christi fidelibus Altefata delegata potestate diebus praedietis 25 et 26 Julij unum aniium , et in diebus anni-versariis consecrationis hujusmodi ipsa visitantibus, 40 dics de vera iudulgentia in forma Eeclesiae consveta concessi. In cuius rei fidem has mana propria subsriptas et sigillo roboratas dedi ad st. Georgium sub Reichenegg die 28 Julij 1756.
L. S. Franeiscus Antonius Abbas. idem qui Supra in p.
Carolus Josephus Weiuacht coop. et Notarius m p.
V kterem času se je začela tukajšnja fara, se prav za prav ne ve. Nje pervi farmešter je znan od leta 1588. Zmed njegovih naslednikov jc pa to spomina vredno , da so bili trije ubiti, in sicer Štefan Magerl 1618 zavolj toče in hudega vremena od lastnih vražarskih furmanov na potu , ko jc hotel k svojemu duhovnemu tovaršu v Šentjur uteči.
Drugi je bil umorjen od roparjev, ki so bili iz Horvaškega prišli nad njega; in tretji ob času, ko je desetino pobiral. Naj počivajo v miru, in za nas Boga prosijo!	Š.
8 Pivke. Ker je Danica že nekaj o velikonočnih spovednih listkih iz Slovenske zemlje prinesla, naj ji tukaj podam še drugačniga, pa tudi iz slovenske fare. Listek in velikonočno obhajilo v fari Marije Device v nebo vzete v Reziji na Beneškim ima tak napis, kakor mi je te dni v roke prišel:
Anno 1862.
Commanio pasehalis in eccl. par. S. Mariae assump. de Resia.
Dilectos meos mihi et ego illi. Cant.
Oh tieeu, che per amore Ti sei dato tutto a me,
Voglio anehe io donarti il cuore. Voglio viver sol per te.
Tedaj v italijanski okrajini rabi slovenska fara italijanski napis na svojih spovednih listkih; in pri nas bi se komu čudno zdelo, čc v slovenski okrajini slovenska fara ima slovenske besede na svojih listkih. De se v Rezii tako ravna, kakor da bi bil ondašnji ljud zgolj italijanskiga rodu, se pač ni čuditi; sej se ondi tudi v cerkvi rabi slovenščina, ki se na pol že bliža italijanščini. Tista oseba, iz ktere rok sem prejel zgorej imenovani spovedui listek, mi je deset Božjih zapoved molila takole:
Deset komandementi di Dio.
1.	Kreder v eniga Boga.
2.	Ne nominar in vano Božjiga imena.
3.	Santifikar praznik.
i. t. d.
Takimu besedanjti bo Italijan ravno tako rekel, de slovenski jezik je celo reven, de mu pomanjkuje domačih besed, dc se mora le ptujih posluževati; enako kakor Nemec na drugi strani nam graja, de nismo v stanu brez nemških besed izhajati v svojim navadnim govorjenji. Pa naj ptujci rečejo o našim jeziku kar hočejo; v stanu smo Boga hvaliti v čistim slovenskim jeziku, kakor smo v stanu posvetne reči obravnovati v čisti domači besedi . samo de to zares hočemo. O sedanji dobi se bodo tudi Slovenci na italijanskim svetu mogli bolj zavedati svoje narodnosti; in desiravno so zlo vajeni, se z Italijanam meniti po njegovim, bode vendar slovenski čutljej jih silil. bolj nepopačeno domačo besedo rabiti, ko se oglasijo v materniin jeziku.
De povem tudi kaj z bližnjice, nc samo z daljave, vedite. de tudi na Pivki se Smarnice pobožno in radostno obhajajo. V Postojni se je ta pobožnost /.daj že šesto leto opravljala, po navadi zjutraj, s sveto mašo. berilam, litani-jami in žegnam; za šolske otroke je bilo sveto opravilo letos posebej , po dvakrat v tednu , s petjem in litanijami. Altar Matere Božje brez madeža spočete je bil obilno olepšan , tako de je vsa naredba tudi Njih veličanstvu, cesarici Marii Ani, ki so letos na poti v Galiero na Beneškim tri dni tukaj se mudili, močno dopadla. V llreuovicah, kjer je poddružnica bratovšinc Marije Device s. roženkranca. *o se Šmarnice letos zopet ponovile, in so bile tudi pridno obiskovane. G. Podratitovskimu smo tudi Pivčani hvaležni za milo pesem pri končanji Šmarnične pobožnosti; prav ljubo sc jc tukaj pojala, iu je globoko v scrca segala c' J
Te dni smo imeli v Kočah, pri podružnici Slavinskc fare posebno slovesnost. Ondašnja cerkev sv. Marjete je bila poprej bolj majhina, tudi ni imela posebniga zvonika; za lepo vas se jc primerjala večja in lepša Božja hiša. Zato sta gospa Marija Kalister in njen soprug g. Janez Kalister, ki zdaj po navadi stanujeta v Terstu, sklep storila, na svoje stroške novo cerkev sozidati, in to sicer iz hvaležnosti do Boga, ki je njuno gospodarjenje tako obilno oblagodaril. Začela sta ona dva svoje gospodarstvo ravno v Kočah s
*) Knako v ljubljanskem Ternovem	Vred.
kmetijo srednje vrednosti; do kakošniga premoženja pa ata /.daj došla, mi ni cukaj potreba pripovedovati. I»o takem je bil tedaj 3. junija t. I. vložen temeljni kamen za no\o cerkev; po tem , ko je bila za srečniga začelka voljo sv. maša v »lavinski farni cerkvi obhajana, so g. P. Hicinger, dekan Postojnski, od previsokovr. škofijstva v to pooblasteni, temeljni kamen po cerkvenih pravilih blagoslovili. Svetiga opravila so se vdcležili, zraven spredej imenovanih vstauo-viteljev nove cerkve, okrajni predstojnik in sodnji svetovavec g. Valentin Murnik s svojo gospo, g. Anton Pokoril, »lavinski farman, in več druzih duhovnov iz domače in iz soseskinih far; tudi obilna množica iz domače vasi iu iz okolice se je bila k pobožuimu delu zbrala.
Iz M«ravskcS5». Letošnje leto je za nas Moravče iu sploh za vse keršanske Slovane predpražnik (vigilijaj tiste veličastne slovesnosti, ktero bomo prihodnje leto 1863 obhajali. Tisočletni spomin našega pokristjanjenja je gotovo nar veči in naj imenitnim slovesnost, ktero bo naš pobožni iu veliki slovanski narod praznoval. Živo spoznavamo po-membo te za nas tako zanimive prazničnosti in trudimo se, da se za njo vredno pripravimo. Zavoljo uenavadue vročine bo to praznovanje na mesti 25. rožnika (kakor smo bili prej namenili t. že 13. t. m. Imenovani dan, t. j. v petek po binkoštih se snidejo na slavnem Velehradu, starodavnem sedežu pervcga slovanskega nadškofa sv. Metoda, Hajgrajski romarji iu ž njimi tisoč in tisoč vernih iz vseh krajev Mo-ravije iu Češkega. Vsi ti se vdeležijo tukaj slovesnosti hvaležnega spomina na prestavo sv. pisma v slovauski jezik po sv. Konštantiuu leta 862.
Binkoštni ponedeljik prazuuje beruska družba sv. Klemena veliko procesijo, kteri se bodo tudi druge pridružile. Ta procesija pojde na Hostvn. nar starji iu naj zuamenitiji božjo pot cele Moravije, ter dojde 12. t. m. zvečer v Ve-lehrad. O veličastni in ginljivi pogled, ko bomo vidili tisoče pobožnih romarjev med peljem in molitvijo v dolgi procesiji, ki se bo zibala na tisti kraj, od kodar se je razširala keršanska vera po slovanskih pokrajinah! Tukaj imate program te svečanosti. Zvečer sloveseu sprejem procesije, sv. blagoslov, in večerno premišljevanje. Spovedi. Zjutraj (13.) ob 5. se začnejo češke pridige, ktere se brez prenehauja vcrstijo s ss. mašami in obhajili; 1- govor: S. Ciril-Kon-š antin, katoliški modrijan na carskem dvoru v Konšlanti-nopeljnu; 2. Dela sv. Cirila pri Košarih; 3. Prestava sv. pisma v slovanski jezik leta 862; 4. Zložnost ali edinost vere, umetnosti in učenosti v katoliški cerkvi; 5. Apostolj-stvo sv. Cirila na Moravske m iu njegova smert v Bi'""-Po slovesni veliki maši bo pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom slovesna prošnja za odpuščeuje, kakor je navada pri misijonih. Popoldne: Slovesno zvonenje (Velehradsko zvonenje je sploh slavno) v slovo, iu „Te Deum!" Po sv. blagoslovu slovesni govor v slovo! — Vse praznovanje bo brez vseh političnih skazovanj, kakor zastave, govori itd., je torej ta slovesnost skozi iu skozi duhovna. V saboto 15. t. m. ob 6. zvečer pojde slovesna procesija v Beruo nazaj v cerkev oo. ininoritov.
Trinajsti rožnik bo toraj tako sloveseu, da se bo pokazalo. kako mila in draga nam je katoliškim Slovanom naša sv. vera iu spomin ua našega sv. Cirila in Metoda, akoravno se Giskra iu njegovi pajdaši repenčijo in ustijo. 1 pamo. da se tudi iz druzih slovanskih krajev kaj pobožnih romarjev vdeleži. Velehrad naj bo vsim Slovanom preime-niten! Dn je žalostna podoba naše notranje nezložnosti. Viribus unitis! Z Bogom!	Miroslav Chmeliček.
Iz Sibinja na Serimograškein 31. maja. F. K. V našem razkolniško-kalvinsko-luteraiiskem mestu so se za katoličane letos v cerkvi pri gospeh Uršulinaiicah Šmarnice prav slovesno obhajale. Pred iu po pridigi ste dve Bogu posvečeni devici nuni ko dva sreberna zvončka prepevale k Marijni časti. — Kako so Šmarnice prijetne bile, je velika množica pričujočih vernih pričala, sc ve, da mikavno
premišljevanje jih je prikupilo. Pridigar je izverstno doveršil svojo nalogo od ljubezni Božje in bližnjega. Ko je v šoli s študenti po 4 do 5 ur številil in naravoslovje učil, je potem tri četertinke ure toliko ginljivo razlagal večne resnice. da danes, ko je v zadnje in dve iu tridesetokrat pridi-goval, je vse milovalo po minulem rožnem cvetu, zlasti ker je djal, da še ima veliko veliko žlahuih rožic v svoji rast-Ijitiski škatljici. Ali bi ga vam, dragi Krajnci, imenoval? Vaš rojak je, zakaj tedaj ue! Castitemu gospodu je ime Janez Pavlic, giuiuazialui profesor, nam ljubi mož. Slava mu in Bog plati!
Kar sim lanska leto o tem času pisal od namenjene veruitve nekai grekov v katoliško cerkev, se žali Bog ni spolnilo. Nesrečna politika, ktere je v naši deželi vse in vsak stan pijan, jim je stavila toliko over, da se želji zadostilo ni; Bog daj pozueje? —
Ha zy leti po kertanskim *eetu.
Naši ljubi bratje llolgari. Dandanašnji maloktere reč tako radi slišimo, kakor od povračevanja naših južnih bratov v katoliško Cerkev. Nekteri sanjarijo od nekake narodne cerkve, bodi si že italijanske po novim rovarskim kopitu, rusnvske, ktera jc še Zuzelku všeč, se ve de, ker je katoliški nasproti itd.; slehern pa lahko previdi, dc vse to tako diši, kakor Rougetova nemška narodna cerkev, „D e u t s c h k a t h o I i c i s m u s."
Prava narodovua cerkev je rimsko -katoliška, ki jo je sam Bog-Sin vstanovil za vse narode, za vse kraje iu za vse čase, in je dal aposteljuam celo darove jezikov, de so jo mogli po vsem svetu razširjati.
To resnico dandanašnji jasno spoznavajo razkolni Bolgari, naši južni bratje. O. de Damas iz Jezusove družbe zastran tega med drugim pravi: ..Vsa Kvropa je zaslišala spreobračanje Bolgarov. Zedinovanje Bolgarov je bilo h tako žalostnim odpadam Sokolskovim za trenutek na vprašanje postavljeno, zdaj pa zmiraj napredva in se razširja. Jaz sam sim bil srečua priča tega v Carigradu, in mil. g. Brunoni, latinski patriarhalni vikar, ini je še le uiidau pisal, de se je v enim samim tednu pred njim osem tavžent razkoluikov razkoluištvu odpovedalo. Ta prclat je prepričan, ako bo Evropa podpirala to navdušeno vzdigovauje, bomo imeli v bližnjih desetih letih tiar manj deset milijonov Bolgarov in (druzih) Slovanov sprepberujenih. — V Armeuii so pa še boljši znaninja. . . . Naj omenim le samo to, de v desetih letih ste bile napravljeni dve škofii za spreobernjene razkolnikc. — Viditi je, de veliko gerško razkoluištvo je udarjeno v svojim živcu; povsod je razdjauje. Škofje (raz-koluiški) prodajajo duhovnije njim, kteri jim dražji plačajo, patriarhi dajejo v najem škofije, patriarh sam jc na sami milosti sultanovi, ki ga po svoji misli in volji izvoli in odstavi, poslednjič pa je še življenje do kouca spačeno, iu vse to so znamnja koučniga razpada. Ob tla je dandanašnji tisti napuh, ki je bil jutrodeželski cerkvi vir vsiga hudiga." Iz lake truhnobe nesrečniga razkolništva pa že poganja nar lepši čverstva mladika, ki proti Kiniu sega, kakor se toli-krat razodeva. Bog daj nagliga vspeha, dc se več duš reši.
V Varšavu je še zmirej žalostno; svoj pot ljudi zapirajo, zlasti lake, ki po cerkvah pojo ..prepovedane" pesmi. S ..prepovedanimi" pa Rusi ume skorej vse ljuške pesmi, tudi nar bolj nedolžne, in uboge ljudi zato tepejo iu zatirajo. kakor so dvema starima možema storili. Vikši škof Felinski je rekel, de bo dal vse cerkve zapreti, ako to preganjanje ne neha. Poglavar je na to obljubil, de bo za dva dni vojaštvo od cerkev odtegnil, potlej pa delal, kakor poprej, ako se bo še pelo. Viditi jc, de so cerkve kar ob-Icžene od vojaštva, zakaj ko ljudstvo iz cerkve gre, kosaki lovijo gospode, gospe in jih odpeljujejo. (III. a. T.) — To dela mende tista trikrat srečna rusovska ,.Nationalkirche," ki ji rongeauež Žuželka prerokuje, de se nikoli ne bo ze-
dinila z rimsko. Žuželka, kaj pa de, bi bilo všeč de ae, ker on — kakor krivoverec, vse ložej vidi in terpi, kakor pa katoliško Cerkev. Ali kakor je prišla versta na Bolgare, tako pride tudi na rusovske razkoluike, in takrat se bodo tudi ubogi Poljaki odahnili.
Bianehi Ciiovini, slabiga imena, je umeri iu zapustil veliko deržino — v revšioi.
Egiptovski namestili kralj Said-paša je po Evropi popotvaje tudi Rim obiskal in bil je od sv. Očeta sprejet z velikim počislanjem. V pervo sta ga šla v gostivnico obiskat papežev maggiordumo Milgsp. Borromeo in kardinal Antonelli, potlej je prišel s svojim spreinstvam v Vatikan, in imel je daljši pogovor s papežem. Poslednjič je obiskal tudi kardinala Antonelli-ta. Pravijo, de Said ni terd inohamedau, temveč de je do keršanstva dobriga serca. Podaril je sv. Očetu 3 lepe stebre iz egiptovskiga alabastra; sv. Oče pa so mu dali 2 veliki mozaični podobi, ki ste izdelane po starih rimskih umetnijah. — Razun škofov je prišlo v Rim tudi veliko romarjev; kerdelo njih 300 jih je imelo iz Francoskiga skupaj priti proti koncu uniga mesca. Z nekim francoskim škofam je prišlo 50 duhovnov njegove škofije. „\i mi mogoče povedati, kako tišijo Francozje v Rim, duhovni in neduhovni,4* pravi francoski dopisnik v „Armonii,*4 in meni, de to jc veliko očitno milovanje za sv. Očeta, ktero sc zbuduje v ljudstvu, ker se francoska vlada tako gerdo včde zastran rimske zadeve.
Iz Portugalskima ne slišijo naznanila, de se po več okrajinah ljudstvo vzdiguje. Kličejo mende: „Bog živi vero, preč z davki!" Ljudstvo, ki je še čversto katoliško, mora nezadovoljno prihajati z vlado, ki ne ume druziga kakor davke poviševati in dopušati, de se vera zaničuje, kar je kazalo pri preganjanji usmiljenih sester, ki so vender ob koleri prečudne dela usmiljeuja skazovale. Dežela je po gospodovavstvu rovarjev tako ob tla, dc je bolj podobna angleški naselbi, kakor pa samosvojni deržavi. Angleži imajo ves kupčijski prid v svojih rokah in so pijavke te uboge dežele, čezmorske posestva malo nesejo, in kar so nekdanji kralji storili za razšir keršanstva po Azii in Afriki, je veči del razdjano in misiioniša zapušene; v deželi sami doma so zaterli stare duhovne zaloge in samostane, duhovno pa-stirstvo in ljuška omika je zanemarjeno, le rovarstvo (radi-kalizcm ) in nevera si zmiraj bolj pomaga, zoper kteriga se pa katoliško ljudstvo vzdiga, in še z vojaško močjo se ne d:i vpokojiti, kakor je viditi. Kralj je velikašem svojo že-nitev naznanil, pravijo de s hčerjo Viktor-Kmanvelovo. Pa tudi ta volitev ljudstvu ue bo všeč, ker ve, de Viktor-Kuianvel je kakor kteri izmed izobčenih. (Kath. BI. a. T.j
Otomaiiska porta je zapovedala. de od sihdob morajo turške straže vojaško pozdravljati vse keršanske patriarhe, škofe iu duhovne; kadar gredo bolnika previdit, mora vsa straža svoj pozdrav overšiti. — Po Miihlfeldoviui ediktu bi mende moglo v Avstrii to jenjati, ker bi ciganska iu vse dru^e vere enake bile. Naši ,.razsvitljeni" nas bodo kmali za 2. 3 stopnje pod turčina spravili.
Za mohamedaiisko (lavno trinostvo in kristja-noderstvo blezo poslednja ura bije; Cernagorci klestijo turke, de jc joj; 13. u. m. so jim bili vzeli Nikšič iu 800 jetnikov z mudirjein vred v Četi nje gnali. Pri Bileču je 2000 turških vojakov vtesnjenih od Cernogorcov. Derviš-paša si je zastonj prizadeval pri rinit i skoz sotesko Du^o; v ker-vavim boji so turki zgubili več imenitnih vodjev in častnikov. Tudi Belsrad in Carjigrad se zmiram bolj postrani gledata. ..Volksfreund" piše, de punta sicer ne poterjuje, vender pa meni. de uaj bi Avstrija spremenila svojo politiko zastran historičnima sovražnika Avstrije, kteriga je le ker-vava sila prignala pod našo brambo. Ne Napoleon, ne car v Petrogradu. Bog sam je sodil to gnjilo turško deržavo, ter jo v propad odločil, pravi ta list in svetova, de naj
tudi zastran narodnosti in katoličanstva svoje djanje tako obrača, de ji bo v prid, de naj ima ozir na gibanje Bolgarov, kakor celo Francija in Italija, kterih katoliški listi vsak dan naznanjajo dolge rede darov za ta narod, in kterih poslanci v unih krajih so — bi djal — misijonarji.
Znani trinog, kralj Dahomejski v večerni Afriki, je mende zopet razodel svojo divjaško kervoločnost. Napadel je mesto Išaga, 1000 prebivavcov poklal, 4000 vjetih odpeljal.
Miozn in deklica.
Na vertu krasna roža se prikaže, Prijeten duh v ukrogu razprostira, Prot solncu milo se obraz ozira.
glej, sirota, — zgodnja pomlad laže. O kak lepota tvoja hitro mine ! Ko solnce se v oblake temne skrije. Po licih tvojih merzel veter brije . Ko slana pride — duh prijetni zgine. Tud ti tako si. deklica prekrasna, Ki se v obrazu sveti ti nedolžnost. Ko angelj . vedno si vesela . jasna ;
Pa strast ko serce mlado ti prešine.
In strup goljfivo-sladki dušo rani,
Ti vse veselje, vsa lepota zgine.	Jak. Trobec.
Dobrotni darovi.
Za sv. Očeta: Neimenovan dobrotnik 6 gold. — Neka dobra roka 50 S. —
Za pogrelce pri sv. Križu: V dober namen 3 gold. (Te dni smo 5 gold. doposlali k uukrat imenovanim 15 gold., tedaj je vsiga skupaj dozdaj 20 gold. Vr.)
Za afrik. mis.: Duhoven 2 gld. srebr. H. B. 1 gld.
Pogovori z gg. dopisorarci.
(Že od več časa.)
Č. O. dc M. pri sv. Fr. Ks.: Smo opravili; škoda de niste poprej reklamirali. — Vč. g. d. H.: Se vselej prav prileže. — G. F.: Lepa hvala za naznanila! Prelepa laška pesem „Lodatek* se pri nas že delj časa poje poslovenjena; draga nam je pa tudi poslana prestava g. K. z napevam. — G. Z. v K.: Smo hvaležni in upamo, de pride kmal na versto. — Gg. L. v Ž.; K. v M.; M. v G.; K. v S.; J. Š. v S. in J. V. v K. in drugim: Vselej prav ljubo iu ,,dobro-došlo"; prosimo le pogosto pero v roke v prid občinstva! — Vč. g. K. v T.: Prav hvaležno prihodnjič, ker je že pozno dospelo.
Popravek. Naznanilo v poslednjim listu zastran pozdravljenja mil. škofa Strosmajera na kolodvoru naj se toliko popravi, de zmed treh imenovanih sprejemavcov poslednje imenovana nieta bila pričujoča. ampak le gosp. dr. Bleivveis z dvema drugima; namenjenih je bilo več. pa so zamudili.
unnu MUiU
priljudno vabi
častite bravce in naročnike, naj blagovolijo brez pomude naročilo obnoviti, kteri so bili le za pol leta naročeni, da se bode pošiljauje v lepem redu nadaljevalo. Toliko množico slovenskih pisavcev pa Danica dostojno prosi, naj bi večkrat za njo pero v roko vzeli, ter ji pisali, kar je Slovencem koristno, ljubo in drago. Bog oblagodari Da-ničine prijatle, bravce in pisavce ! Vsim serČBa hvala!
Velja pa Zgodnja Danica:
Za pol leta po pošti.....1 gold. 60 kr. n. dn.
Za pol leta v tiskarnici . . . . 1 „ 30 ,, „ Za pošiljanje na dom v Ljubljani se plača — ,, 20 „ ,, Ako je treba napis prenarejati ... —	15 ,. „
Loka Jeran,	Jožef Blainik,
vrednik.	založnik.