Pogovori.
(Dalje.)
G. L P. v M. „ Morda morete kaj sledečega porabiti za Vaš (!) list. Veselilo bi me, ko bi bilo mogoče tudi meni podpirati nekoliko raz vitek našega slovstva. Se ve, sledeče bi bilo vrlo malo! A kar še ni, se lahko še zgodi! Veselja mi ne manjka." — To je lep, vrl uvod mladega pesnika, ki nam ž njim priporoča svoje delce. Želeli ste, če mogoče, odgovora v zasebnem pismu, prideli znamko — a kdaj je vse to bilo, ne vemo, ker, kakor po navadi, na pismu ni datuma. Bodi Vam tiskan odgovor! Bojite se „strašne besede: kritike." Kaj bi se bali — saj ste nam poslali, mislimo, svoje izdelke bas v kritiko. Najprej naj Vas splošno pohvalimo za Vašo dobro voljo in veselje; dalje za to, da še mlad „gledate in opazujete življenje od resne strani". Tako opazovanje človeka uči in izuči za starejšo dobo. Vendar bi rekli, da ima življenje tudi lepo, vedro stran in zato se nam ne zdi prav primerno, če mlad človek z opazovanjem „resne strani" postane že zgodaj enostranski in čuti samo bol in težo in hoče to izlivati v pesmi. Toda k pesmam! Slikate nam življenje in trpljenje v „Tovarni". Fantazije v pesmi ni malo — a beseda je precej okorna, rime tako navadne, merilo ne enotno, primere večkrat prav trde. Kriva je pač temu tudi snov, ki bi se sicer tudi lahko obdelala poetiško, a ste jo Vi preveč razširili, da bi bila res poetiška. Zdi se nam, da ste se le bolj vadili delati verze, in ste napisali nekako merjeno in tuintam rimano prozo. Zapisati semkaj cele Vaše „Tovarne" ne kaže, ker smo prepričani, da bote, a ko jo Vi le sami zase še enkrat in sicer pazno prečitate, uvideli, da naša sodba ni prestroga. — Druga je „Ptici". Neumevno je nam, zakaj ste jo naslovili tako. Da ste bili srečni pri svojcih doma, to radi verujemo. Da bi pa bila to tako „kruta usoda", če mora človek zapustiti domači krov in gre v svet, da se česa nauči in pripravlja za poznejše življenje, tega Vam ne verujemo — posebno ne v tej obliki, kakor popisujete Vi. In kakšna tolažba ob takem „udarcu usode" je pač v besedah:
Le mirno moj bratec, tak hudo to ni, da moral bi jokati vedno! Glej, bratcev in sester res nimaš več ti, Zato si pa tudi odrastel.
Usoda je naša, zgubiti se v svet in tukaj samotno trpeti — Če prav pa ne teče tam sladčice med, se da zadovoljno živeti, i. t. d.
Torej, če človek odraste — nima več bratcev in sester? Zakaj ne? Mislimo, da ste mislili: nima jih več pri sebi, da bi se ž njimi igral . .. kaj ne? A zato spomin na doma ostale vendar sladi človeku ločitev, ali ne?   In  da  bi  bila ,,usoda naša, zgubiti
moremo   pritrditi.   Izgubi
se
se v svet", ne
človek pač lahko, a te usode Vam ne privoščimo, pač pa želimo, da se marljivo učite, izobražujete in postanete domačim dika in ponos. „Kam da teče sladčice med", nam ni jasno, ker ste nejasno povedali misel, ki ste jo morda imeli ob tej kitici. — Tudi „V ne sreči" čutimo, da je ta nesreča le nekako prisiljena in domišljena, zato nam ni mogla geniti srca. Uveruje nas o tem, kar smo začetkom trdili, da Vi namreč preveč resno gledate, ne v svet pristni, ampak namišljeni, in zato Vas le resno prosimo, da glejte v njega brez očal svoje domišljije, trezno in oprezno in da si prizadevajte ohraniti zdravo srce, veselje do dela in, recimo tudi do pesnikovanja. Kar odrekati Vam vsakega daru ne moremo in povrhu lahko še rečemo, da Vam bo življenje dalo, kar primanjkuje Vaši mladosti. Brez poetičnih čustev in zmožnosti, to kažejo Vaši „proizvodi", niste — treba jih torej uriti, treba jih izolikati. Daj Vam Bog vztrajnosti. Kritike se pa nikdar — ne bojte!
G. d— v L. „Prilagam temu pismu nekaj drobnih stvarij s prošnjo, da jih, če se Vam zde primerne, priobčite v Vašem cenjenem listu, proseč bližnjega (!) odgovora .. ." „Te drobne stvari!" Drobne pač, ker so drobno pisane — a kako bodo za nas primerne! Zdi se nam, mladi pesnik, da ste se navzeli duha novostrujarskega, v katerem pesniki pojo menda zato, da jih nobeden ne razume. Tu nam pošiljate neko „Povest", ki nam pa prav nič ne pove. Človek mora ugibati in ugibati, pa še ne dobi v posameznostih prave zveze, kaj šele celo „povest". V besedah ste jako bogati, izrazi Vam kar tako teko; da-li so pa vsi primerni mislim, če ste sploh kaj misli povedali — to je drugo vprašanje. Bog nas varuj, da bi se tako pesništvo udomačilo v naši književnosti! Vsakdo bi moral brati le svoje proizvode, ker bi le vsak sam mogel razumeti, kaj hoče. Ne rečemo, da niso rime dovolj čiste, merilo precej popolno, a misel je menda tudi nekaj v pesmi; nanjo mora pesnik pred vsem paziti! Vprašali bi Vas samo: kaj hočete s temi-le besedami:
"Jjen duh je hodil v misli parkih in poleg čaš ognjenožarkih je dolge dneve snivala in si obraz zakrivala, i. t. d.
Kako hodi duh v „parkih misli"? kakšne so one „ognjenožarke čase", ob katerih se „snivajo dolgi dnevi"? To so pač bombastične besede- a samo besede! Za poizkušnjo denimo castitim bravcem tu sem še drugo Vašo ,.pe-sem" — „Gazelica":
Oj pozdravljen, solnčnojasen dan, anglec zlati iz nebes poslan! Venček se krog kodrov lesketa iz blestečih žarkov je nabran. Stresaj, rjubček, svilnate lase in nastiljaj z biseri ravan, da jih nekaj zase bom nabral, jih dejal na svojo levo stran, jih dejal na težko si srce, da kot noč odpluje vran teman.
To Vam je poezija! Besede blesteče in svilnate in biserne, ki pa dejane .,na levo stran", bogve, če bodo komu odgnale iz srca ..temnega vrana", ki naj „odpluje" kot noč! Težko je morda Vaše srce — a težke so tudi njegove misli — ne — težke so Vaše besede! Ali bo všeč bravcem, če jim zapišemo še Vaš ^onef"?
Na pesek mirno vlegle so cipresne se sence in opojno diha vrt in vodomet šumi in luč nebesne kraljice stkala je čaroben prt.
Postave sem hrumevajo prelestne čemdalje bolj in dvor jim je odprt in lijejo v vinograde obcestne in strun glas vije se ob steblu trt.
Naenkrat: tise, tise to vrvenje, pogledi vodene in gostov manj se gnete okrog vaz razcvelih sanj
in tamkaj bela pot — o Bog, trpljenje! — tam jih sprejema dolga bela pot in jaz sem sam in pal palač je svod. —
Ste lj razumeli te ,,krog vaz razcvele sanje?" Človeku se zdi, da je v deveti deželi, kjer „prelestne postave hrumevajo" in se „strune glas vije ob steblu trt!" „Pogledi vodene" — a vodene tudi besede in misli, in bati se je, da odnese voda vso to poetično fantazijo! Prosimo Vas lepo, porabite vendar bolje svoj dar, kar Vam ga je Bog dal! Najprvo pametno mislite in svoje misli razberite; potem šele uglasite strune ne„ ob steblu trt", ampak bolj naravne, da bomo mogli mi, ki še ne slišimo rasti trave i. dr. ume vati, kaj čuti Vaše srce in kaj   hoče  povedati Vaš jezik!
M.B.
Naznanila.
Družba sv. Mohorja uljudno vabi vse drage Slovence in Slovenke, da se v tem prvem letu novega stoletja, ki je zaeno petdeseto njenega delovanja, kar najmnožneje zbero pod njeno zastavo. Književni dar, ki se udom pripravlja in deloma v družbeni tiskarni že pridno tiska, je za leto 1901. tale:
/. Zgodbe sv pisma. VIII. snopič. Spisal dr. Iv. Ev. Krek. — 2. Pamet in vera. Slovenskemu narodu v potrditev svete vere. Prvi zvezek. Spisal župnik I. M. Seiger-schmied. — 3. Umni kletar. Spisal učitelj A. Kosi. — 4 Za srečo. Povest (12 pol). Spisal Fr. Malograjski. — 5. Slovenske večernice. 53. zvezek. — 6. Koledar za l. 1902.
Nabiralne pole naj čč. gg. poverjeniki družbe z denarjem vred dopošljejo odboru do dne S. marca.
»Krščansko-socialna zveza"
v Ljubljani začne izdajati obširno delo: Socializem. Spisal dr. I. Ev. Krek. Gospod pisatelj bode uredil in izpopolnil tvarino, katero je priobčeval v našem listu od leta 1896. dalje pod naslovom „Socialni pomenki". Delo bode izhajalo v snopičih po 15 kr. Vsak mesec izide vsaj po en snopič. Knjiga bo najmanj v enem letu gotova. — To važno podjetje toplo priporočamo. — Naročnike sprejema č. gosp. Luka Smolnikar, stolni vikar v Ljubljani.
Lastništvo in upravništvo »Dom in Sveta1"
odgovarja na razna vprašanja glede I. Bo-načevih izvirnih platnic, da se iste pri imenovanem bukvovezu še dobe za vse letnike, in sicer v ognjeno-češnjevordeči, havana-rjavi in azurno-modri barvi. — Cena je v Ljubljani 1 K 40 v, po pošti 1 K 60 v.
Listnica uredništva — Gčna. Mira. Le pošljite—prosimo! Obenem nam izvolite naznaniti svoje pravo ime! — Gčna. Ksenija. Hvala! Nekaj priobčimo prihodnjič. Le pogum! — Več sotrudnikom. Prosimo potrpljenja! Polagoma porazvrstimo v list vse, kar je dobrega.