R. D.: Na orožni vaji. (Dalje.) Nekoliko o našem vojaškem življenju. Ob V&5. uri zjutraj zatrobi na dvorišču. Znak. da je treba vstati. Vendar že dolgo poprei ni miru v vojašnici. Pridejo naši »posilni« (posel, sluga). da nam očistijo uniforme. čevlje. prineseio vode v velikih latvicah, ki smo si iih nabaivili za umivanje in spravijo sobo v red. Moj sluga ie Lojze. doma z Št. Vida na Dolenjskem. Briše sabljo, jo ogleduje. hvali in meni, da sem se moral pač mnogo mučiti, prede.n sem io dosegel. O seveda, kako pa! Potem Pa na dvorišče, vsak k svoji četi in ven na vežbališče. Ob 6. uri si že prepoten, kakor bi te potegnil iz vode. Do vežbališča ie eno uro in zlasti prvi čas sem prišel že tjakaj ves utrujen. A vsemu se končno privadiš. Tovariš Dore sicer odkimava. da ni res. no pa on nosi priecejšnjo pezo življenia seboj. Vežbainje traia celo dopoldne. V odmorih se razgovarjamo, tudi zapojemo. Naša četa ima 13 slovenskih nnomkov. Jih hvalijo. da so dobri fantje in najboljši strelci. Dobro dene pohvala domačih Ijudi. Najhujši je povratek. Neusmiljeno žge solnce, da se kar megli pred očmi. Pot lije izpod čela po licu, za vrat. bluza je skoz Ln skoz prepotena Vkorakamo v vojašnioo. V sobi potegneš sraijco kakor mokro cunjo dol in jo ožmeš, da izteče voda. oblečeš svežo. potem pa na slamnjačo! Komai se ti poljubi, da vstaneš k obedu. Hrana ni slaiba. seveda srbska, ostra s papriko, poprom, čebulo. oesniom, kar povzroča ponovno žejo. Voda je mlačna in še te primanjkuje. Vino povečini cikasto. ima okus po sodu, do zemlji. Pai žejna slovenska duša ga že iztakne. Gazda Stevo toči izvrstno črnino tam v glavni ulici. Pa sedimo zveoer pred njegovo kafano pri litru, kar vzbuja pozornost. ker se tu splošno ne piie po litrih. Popoldne ob 3. uri se »zanimanje« nadialjuje do Vzl. ure. ko smo iprosti. V tem času imamo rezervni častniki šolo. Predavajo nam menjaje se 2 podpolkovnika in 1 poručnik o raznih »vojnih umetnostih«. Ta šola se vrši na odprtem terenu v okolici. Odmore izpolni pripovedovanje o minuli svetovni in balkanski vojni, o solunski fronti. bolgarskih grozovitostih — Bolgare same pa hvalijč* kot hrabe vojake —, o Albaniji. o srbskih žrtvah itd. Zanimiva so ta pripovedovanja, mnogo boli kakor ipredavania. Samo da ne bi bilo te vročine! Žeja, žeja! Zadnjič nam je prinesel poručnik Miodrag, komandir moje čete, ki ima pouk o orožju in streljanju, 3 različne bombe in jih je odprl ter nam razlagal njihov ustroj in. bako &e z njimi ravna. Naš Dore se je pa kar odmikal in zatrjeval. da temu ni kar tako, da ni to moben »špas« in da drži raijši pero kakor bombo. (Dalje prihodtijič.)