Nataša Kogovšek Razmislek k metodologiji v ustni zgodovini Kogovšek Nataša, prof. zgodovine in dipl. sociologinja kulture, Dantejeva 21, SI - 6310 Izola, natasa.kogovsek@upr.si 930 303.446.4 RAZMISLEK K METODOLOGIJI V USTNI ZGODOVINI Prispevek obravnava nekatera metodološka in teoretična vprašanja oz. dileme ustne zgodovine. Avtorica skuša pojasni- ti, kaj zajema polje proučevanja ustne zgodovine. V nadalje- vanju se prispevek osredotoča na pasti in prednosti uporabe ustnih virov in metode intervjuja ter terenskega dela. Ključne besede: ustna zgodovina, pisni viri, spomin, pri- čevanja, terensko delo. Francoski zgodovinar Jacques Le Goff v predgovoru knjige Marca Blocha Apologija zgodo- vine ali zgodovinarjev poklic opozori na pomembno misel, in sicer na prekrivajoče se sestavine človeške družbe v zgodovini: »5poznali smo, da je v kakršni že koli družbi vse povezano in med seboj odvisno: politična in družbena struktura, gospodarstvo, ve- rovanja, najpreprostejše in najpretanjenejše oblike miselnosti. «1 Osrednje mesto je imelo prav tako pre- pričanje, da mora zgodovinar preučevati in se na- slanjati le na pisne vire. Toda, kako naj zgodovinar ravna, ko nima pisnih virov ali so ti preskromni? Naj si privošči molk samo zato, ker je ohranjena M. Bloch: Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic (S predgovorom Jacquesa Le Goffa) (dalje: M. Bloch, Apologija zgodovine), Inštitut za humanistične vede, Studia humani- tatis, Ljubljana, 1996, str. 33. 118 Kogovšek Nataša, BA Hist. and BA Soc. Cult., Dantejeva 21, SI - 6310 Izola, natasa.kogovsek@upr.si 930 303.446.4 A DELIBERATION ABOUT METHODOLOGY IN ORAL HISTORY The article deals with some methodological and theoreti- cal questions and issues involving oral history. The author tri- es to explain what is encompassed in the field of oral history. The article focuses on the pitfalls and advantages of the use of oral sources, interview methods and field work. Key words: oral history, written sources, memory, oral accounts, field work. dokumentarna sled zgodovinskega fenomena ko- maj prepoznavna ali povsem izbrisana?2 Ne, lahko se odloči za drugačen metodološki pristop in skuša zapolniti črne luknje v zgodovini. V delih sloven- skih zgodovinarjev je le peščica tistih, ki vsebuje- jo pogled na preteklost »od spodaj navzgor«, kjer nima osrednjega mesta velika politična osebnost in kjer je uporabljena metoda intervjuja in terenskega dela. Prav zato sem se odločila za drugačen histori- 0grafski pristop, s katerim bom skušala predstaviti socialne spomine in strategije preživetja prebival- cev na koprskem podeželju. 2 M . VergineIla: Ljudje v vojni (Druga svetovna vojna v Trstu in na Primorskem) (dalje: M. VergineIla, Ljudje v vojni), Knjižnica Annales 9, Zgodovinsko društvo za južno Pri- morsko, Koper, 1995, str. B. VSE ZA ZGODOVINO TEORIJA Od srede šestdesetih let se je začela pojavlja- ti potreba po ustnih pričevanjih pri humanistih in družboslovcih. Zgodovina kot veda se je vrnila k svojim koreninam, saj je bila prav ustna zgodovi- na prva oblika zgodovine. Število privržencev oral history se je v sedemdesetih in osemdesetih letih povečalo še posebej v polju socialne zgodovine, ki si je prizadevala povrniti besedo malim ljudem, marginalcem in vsem tistim, ki niso zapustili za- pisanih dokumentov in so bili zato nevidni v ve- liki, uradni zgodovini. 3 V ustni zgodovini postane predmet preučevanja zgodovina malega človeka, njegova občutenja, doživetja in način razmišljanja. Prav ustni viri, pisma, dnevniki, avtobiografije na- vadnih ljudi nam omogočajo celovitejše razume- vanje zgodovine, zato na širši način zaobjamemo zgodovinsko dogajanje. Ustni intervjuji so z vidika zgodovinopisja pomembni tudi zato, ker z njimi lahko preverimo, v kolikšni meri sovpadajo z za- pisano zgodovino in v kolikšni meri se od nje od- mikajo ter tako opozorijo na dvoumja.4 S pomočjo ustne zgodovine se je ohranjala evidenca o neeli- tnih družbenih skupinah, o katerih so spregovori- li tudi drugi viri, toda redko z njihovimi lastnimi besedami. Novost zadnjih desetletij je odkrivanje individualnosti ljudi iz družbenega obrobja, ki so jih dotlej obravnavali kvečjemu kot pripadnike ljudstva oziroma amorfnih ali šibko strukturiranih množic.s Ustna pričevanja nam ponudijo druga- čen pogled na zgodovinsko dogajanje ter boljše razumevanje preteklosti in sedanjosti. Kaj je ustna zgodovina? Ali so to posneti spomini? Ali je to pretipkan transkript? Ali je to raziskovalna metoda, ki vključuje poglobljene in- tervjuje? Izraz ustna zgodovina se nanaša na vse troje. Izrazi, kot so poglobljeni intervju, posneti spomini, življenjska zgodovina, posneta pripoved, življenjski pregled, pa predpostavljajo, da je vklju- čen še nekdo - oseba, ki pripravi pripovedovalca, da se začne spominjati, oseba, ki posname in javno M. VergineIla: Ljudje v vojni, str. 9. 4 V Rožac Darovec: Do koder seže spomin (dalje: V Rožac Darovec, Do koder seže spomin), v: Meje in konfini (Ra- kitovec, vas kulturnih, družbenih in naravnih prepletanj), Založba Annales, UP in UP ZRS, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Koper, 2005, str. 43. 5 M. VergineIla: Suha pašta, pesek in bombe (Vojni dnevnik Bruna Trampuža), Knjižnica Annales 39, UP in UP ZRS, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Koper 2004, str. 7. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE predstavi pripovedovalčeve besede.6 Intervju, ki ga štejemo k ustni zgodovini, mora biti transkri- biran, urejen in indeksiran ter dosegljiv v knjižni- ci ali arhivu. Intervju ni tajni nedovoljeni posneti pogovor, kjer poteka enosmerna komunikacija, saj je njegova glavna značilnost dialog med spraševal- cem in pripovedovalcem. Vsako zbiranje vključuje različne stopnje: načrtovanje intervjuja, sam in- tervju, transkribiranje, urejanje, analiZiranje in in- terpretiranje zbranih podatkov. Ustno zgodovino načeloma določa vsaj pet točk: • posneti ali vodeni intervjuji s sprotnim zapi- sovanjem, • vodijo jih spraševalci, ki dobro ali deloma poznajo obravnavano tematiko in tehniko dela, • intervjuvanci, ki govorijo na podlagi lastnih izkušenj ali opazovanja, • percepcija zgodovinskega dogajanja pri in- tervjuvancih, • dostopnost gradiva - najbolje na trakovih in prepisih - širši javnosti.7 Najpreprosteje povedano: ustna zgodovina je zbiranje govorjenih in zapisanih spominov na ravni vsakdanjega Življenja, ki evidentirajo prete- kle dogodke zgodovinskega pomena in posame- znikovodnos do njih. To potrjuje tudi tujejezič­ na terminologija: angleško oral history, nemško Mundgeschichte, italijansko storia orale, francosko l' histoire orale.8 Prav tako ni enotne terminologije v ustni zgodovini, saj raziskovalci ustne zgodovi- ne izhajajO iz različnih držav in delajo v različnih družboslovnih in humanističnih disciplinah (an- tropologija, sociologija, etnologija, zgodovina), ki se niso istočasno in enako razvijale. V sem pa je skupno odkrivanje razmerja med posameznikom in družbo. V primerjavi s pisnostjo je ustnost mno- go bolj neurejena, dogodkov in idej ne razporeja v prostorskem in časovnem zaporedju, pomeša jih in kontaminira, prav zato poslušalcu - zgodovinarju ponuja večplastno in večkrat nedosledno naracijo. To pa ima tudi svoje prednosti. V se nedoslednosti pripovedi so laŽje zaznavne in ob njihovem nasto- 6 M. Ramšak: Portret glasov: raziskave življenjskih zgodb v etnologiji - na primeru koroških Slovencev (dalje: M. Ram- šak, Portret glasov), Društvo za proučevanje zgodovine, an- tropologije in književnosti, Ljubljana, 2003, str. 28. 7 Prav tam, str. 29. 8 Prav tam, str. 16. 119 ZGODOVINA ZA VSE pu se pozornemu poslušalcu ponuja priložnost za kompleksnejše branje preteklosti.9 Vsak zgodo- vinar se mora zavedati, da ni popolnih pisnih ali ustnih virov; oba je potrebno preveriti. Pri tem so ustni viri strokovno gledano najmanj zanesljivi in subjektivni, ker so osebni. Kljub tej subjektivnosti pa so spomini hkrati strukturirani z jezikom, vzgo- jo, učenjem, opazovanjem, s kolektivnimi idejami in izkušnjami, ki jih delimo z drugimi. Vendar nam subjektivno videnje preteklosti skozi spomin razstira drugačno, doživeto zgodovino. V njej je objektivnost vedno osebno videnje, osebna »re- snica«, kjer pa raziskovalce v prvi vrsti ne zanima njena dejanska (ne)objektivnost, temveč pogoji in razmere, v katerih te različne »resnice« nastajajo in se spreminjajo.1O Mojca Ramšak v delu Portret glasov opozori, da gradivo preverjamo skozi ce- loten postopek zbiranja, zapisovanja, analiziranja in interpretiranja. Začne se pri načrtovanju inter- vjujev, izbiri pripovedovalcev in pravilnem vzor- čenju glede na starost, spol, kraj bivanja, družbeni položaj in podobno. Idealnega vzorčenja skorajda ni mogoče doseči, a si je potrebno prizadevati za čim večje število pripovedovalcev s primernim vzorcem. V vsaki študiji je potrebno navesti, zakaj je pripovedovalec izbran, pričevanjem mora dati zgodovinar pomen in jih obdelati ter podati sklepe za posamezen primer. Pri analizi življenjepisnega gradiva preverjamo avtentičnost, objektivnost, re- prezentativnost, zanesljivost in veljavnost. Potreb- no je uporabljati tudi pisne vire, ki dopolnjujejo in preverjajo ustne vire, kar je ključna metodološka zahteva. Marc Bloch je prvi opozoril, da moramo vire med seboj primerjati in tudi v zgodovinopisju uporabiti komparativno metodo. Težava se poja- vi v primeru neskladja med posameznimi viri. Na pomoč pokličemo druga pričevanja in izbrati je treba, katero pričevanje naj zavrnemo in katerega naj obdržimo. O tem odloča pSihološka analiza; pri vsakem pričevanju moramo pretehtati, ali gre za laž ali zmoto.11 Kako vedeti, da je to, kar pripovedujejo lju- dje, točno? Izkušnja nam kaže, da ni človeka pod soncem, katerega besede bi bile enako vredne za- 9 M. VergineIla: Ljudje v vojni, str. 10. 10 B. Brumen: Sv. Peter in njegovi časi (SociaLni spomini, časi in identitete v istrski vasi Sv. Peter) (dalje: B. Brumen, Sv. Peter in njegovi časi), ZaLožba /*cj, (Oranžna zbirka), Lju- bljana, 2000, str. 24. 11 M. BLoch: ApoLogija zgodovine, str. 112. 120 leto XIV, 2007, št 2 upanja o vseh vprašanjih in v vseh okoliščinah . 12 Pričevanja so lahko pomanjkljiva, popačena ali popolnoma lažna. Čeprav je več načinov prever- janja ustnih informacij, je verjetno še najboljši test zanesljivosti sposobnost natančnega predVideva- nja ustnih informacij, kaj bodo ljudje naredili v določeni situaciji ter sposobnost razumevanja do- godkov. Če ljudje ne naredijO tega, kar je terenski delavec pričakoval, da bodo, potem je predVideval na napačnih in nezanesljivih informacijah, ali pa so se pojavile do tedaj neznane razmere, ki jih ni mogel upoštevati. Obstajajo tri tehnike za prever- janje zanesljivosti podatkov: • opazovanje (odkrito opazovanje z udeležbo, odkrito opazovanje z delno udeležbo in od- krito opazovanje brez udeležbe), • preverjanje podatkov s ponovljenim ali pr- vim intervjujem ob prisotnosti tretje osebe in spraševanje istih vprašanj na drugačen na- činY Ne smemo slepo verjeti vsem pričevanjem, pri zgodovinarju je potreben načelni skepticizem in previdnost. Sama ugotovitev goljufije pa še ni dovolj. Treba je odkriti še vzgibe zanjo. Najprej vsaj zato, da boljše izluščimo. Dokler nas bo o njenem nastanku glodal dvom, je ne bomo mogli v celoti razčleniti; se pravi, da bo samo na pol dokazana. Tudi laž kot laž je po svoje pričevanje. 14 Tudi ta tip pričevanja je za zgodovinarja informacija in jo lah- ko uspešno interpretiramo, saj se moramo vpraša- ti, zakaj se je pripovedovalec odločil za ponareja- nje. Marc Bloch v svojem delu pravi, da ni nič manj res, da se marsikatera priča moti v dobri veri in v tem trenutku lahko zgodOVinar uporabi dragocene prispevke nove stroke: pSihologijo pričevanj. Pri metodi intervjuja je tipično, da pripovedovalci - če česa nočejo ali ne želijO povedati v svojem ime- nu - svoje odgovore podajo v prvi osebi množine, skrijejo se za skupnost, ki so ji pripadali oziroma ji še pripadajo. Naloga raziskovalca je, da poišče vzvode takšnega ravnanja. Druga možnost je, da se raziskovalec sooča z molkom, ki nastopi pri pri- čevalcu. Passerini je opazila, da so pri posameznih pričevalcih obstajale prave cenzure za celotna ob- dobja posameznikovega Življenja, kar naj bi bilo po 12 Prav tam, str. 105. 13 M. Ramšak: Portret gLasov, str. 98. 14 M. Bloch: Apologija zgodovine, str. 100. VSE ZA ZGODOVINO TEORIJA njenih izkušnjah najbolj značilno za obdobje fašiz- ma in nacizma; zanimivo pri tem je, da se priče­ valci spominjajo nekaterih dogodkov, večinoma ti- stih, ki so za zgodovinopisje praviloma irelevantni. Kjer pa skrajni režimi niso bili prisotni, nastopi pri ljudeh pogosto cenzura memorije pri kakih drugih podobnih travmatičnih dogodkih, kar Passerinije- vo navaja k sklepanju, da se določeni politični do- godki posameznika dotaknejo na različne načine. Ti jih doživljajo »osebno«, kar tudi priča o razdvo- jenosti med osebnim in političnim ter privatnim in javnim v družbenih odnosih. IS Časovni odmik ima zgodovinsko negativ- ne učinke. Priče zgodovinskemu dogajanju, ki je predmet našega proučevanja, so preminule, spo- mini tistih, ki so pripravljeni pričati, pa z leti ble- dijo, pogosto pa se spreminjajo ali celo razraščajo in stilizirajo, ker vsrkavajo tuje prvine. To dobro vedo sodniki, saj se skoraj nikoli ne zgodi, da bi dva očividca opisala isti dogodek enako in z enaki- mi besedami, pa čeprav je dogodek še svež. 16 Ne da bi se tega zavedali, nanje pogosto vplivajo novice, ki so jih izvedeli pozneje iz pisanja ali pripovedo- vanja drugih, »konkurenčnih spominov«, stanja zavesti in podobno. Toda spomin tudi v normalnih razmerah počasi peša, obrisi bledijo in prihaja do tako rekoč fiziološke pozabe, ki prizanese le redkim spominom ... Vaja - v tem primeru pogosto obu- janje spominov - vsekakor ohranja spomine sve- že in žive, ob prepogostem obujanju spominov pa lahko zapademo v stereotip, v togo, izpopolnjeno in olepšano obliko, ki se je izkazala za učinkovito; ta izpodrine nepredelani spomin in se razbohoti na njegov račun.1 7 Po drugi strani časovni odmik pripomore k prečiščenju. To je zaželen in norma- len proces, zaradi katerega dobijO zgodovinska dejstva vmesne odtenke in perspektivo šele nekaj desetletij po svojem koncu. IB Za srednji vek imamo malo virov, zgolj redke pisne ostanke, gradiVO, ki je dokaj pomanjkljivo. Zgodovinar raZiskuje zmeraj samo naplaVine in skorajda vsi ti drobci izvirajo 15 V Rožac Darovec: Metodološki in teoretični problemi ustne zgodovine, Acta Histriae, Univerza na Primorskem in Znanstveno raziskovalno središče Koper, Zgodovinsko dru- štvo za južno Primorsko, Koper, 2006, letnik 14, št. 2, str. 447-467. 16 P. Levi: Potopljeni in rešeni (dalje: P. Levi, Potopljeni in re- šeni), Studia humanitatis, Ljubljana, 2003, str. 13; Glej: M. Bloch: Apologlja zgodOVine, str. 113. 17 P. Levi: Potopljeni in rešeni, str. 17. 18 Prav tam, str. 13. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE od spomenikov, ki jih je postavila oblast; uide mu vse, kar je v življenju spontanega, pa tudi vse, kar je ljudskega; poslušati se pustijo samo tisti, ki držijo v rokah državni aparat. 19 Za novejšo zgodovino pa imamo obilico virov, a popolnega ustnega ali pi- snega vira ni; pri tem je pomembna etapa v zgo- dovinopisju zbiranje in preverjanje virov, načelni skepticizem in zgodovinarjev kritični pristop. Metoda intervjuja je terensko delo, ki vklju- čuje pogovor med spraševalcem in intervjuvan- eem, slednjega nekateri raziskovalci raje imenujejo informator, pripovedovalec, respondent. Spomine, izkušnje in vrednote ohranjamo pri življenju s tem, da o njih pripovedujemo drugim. Pri inter- vjuju je intervjuvanec pripovedovalec, spraševa- lec pa je vodja celotnega procesa. Pripovedovanje o lastni preteklosti lahko teče po različnih poteh, po katerih ljudje prepoznavajo, interpretirajo in preinterpretirajo lastne predstave o preteklosti,2° V saka še tako subjektivna pripoved izpoveduje hkrati duh časa in prostora, izpoveduje kolektivno identiteto. Vsaka pripoved o svojem življenju dobi pravi pomen šele v družbenem, gospodarskem in zgodovinskem okviru, iz katerega je izšla. Šele ko življenjepis osvetlijo tudi pogovori z drugimi sogo- vorniki in ga prevzame gospodarska in družbena zgodovina skupnosti, postane orodje spoznavanja družbe.21 Mnoge kritike so bile usmerjene na eno ključnih vprašanj ustne zgodovine, namreč, do ka- tere mere je še možen točen spomin na pretekle dogodke. Zgodovinar se pri terenskem delu ne- posredno sreča s »predmetom« svoje raziskave, se pravi, z ljudmi, njihovimi socialnimi svetovi, kul- turnimi značilnostmi, predstavami, življenjskimi eto si in načini življenja.22 Izid intervjuja je odvi- sen od obeh akterjev, a imajo po mojem mnenju veliko vlogo pri uspešnosti intervjuja izkušnje in sposobnost zaznavanja raziskovalca med samim postopkom intervjuja ter od prvega stika, ki je lahko mnogokrat težaven; zato je najbolje, da raz- iskovalec odkrito spregovori o svojih namenih in pričakovanjih. 19 G. Duby: Trije redovi ali imaginarijJevdalizma, Studia hu- manitatis, Ljubljana, 1985, str. 14, 15. 20 M. Ramšak: Portret glasov, str. 19. 21 F. Zonabend: Dolgi spomin, Časi in zgodovine v vasi, Studia humanitatis, Ljubljana, 1993, str. 1 0-11. 22 B. Brumen: Sv. Peter in njegovi časi str. 21. 121 ZGODOVINA ZA VSE Na kakšen način izberemo pripovedovalce in koliko pripovedovalcev je potrebno? Odgovor lahko poiščemo v delu Mojce Ramšak, v katerem navaja, da lahko izberemo dva načina: l. Po prvem se že vnaprej odločimo, ka- kšen položaj, pripadnost določeni skupini, izkuše- nost in sposobnost naj ima potencialni sogovornik. Ker pa so ti kriteriji zavestno omejeni, uporabimo še drugi način. 2. Pri tem drugem najprej naredimo sondažno raziskavo na terenu in potem na pod- lagi pridobljenih podatkov izberemo primernega kandidata. V tem primeru dimenzije sposobnosti in pripadnosti določimo šele po začetku razisko- vanja. Vrsto reprezentativnih sogovornikov identi- ficiramo s prvim načinom, dokončna izbira pa je odvisna od drugega, saj se šele po vzpostavitvi od- nosa, ki temelji na zaupanju, lažje odločimoY Na naslednji stopnji skušamo oblikovati spisek poten- cialnih sogovornikov, ki se lahko med samo študi- jo spremeni. Nekoga bomo izločili z liste in neko- ga še izbrali. Prednost imajo pripovedovalci, ki so najbolj povezani z določenimi procesi, vendar je potrebno pridobiti različna mnenja o raziskovalni temi, da si ustvarimo objektivno sliko. Kdaj vemo, da je vzorec dovolj velik? Število pripovedovalcev je dovolj veliko, ko se pripovedi ponovijo vsaj dvaj- setkrat. Pri ustnih virih je potrebno analizirati tudi · pripovedi oseb, ki niso tipične glede na okolje, saj nam lahko prav ti štrle či posamezniki dajejo vpo- gled v družbeno strukturo vrednot in mišljenja.24 Intervju je tehnika zbiranja podatkov s pomočjo prostega (nestrukturiran) ali vodenega (spraševanje z vprašalnicami po posameznih sklo- pih) intervjuja. Odločimo se lahko tudi za uporabo kombiniranega načina, a na izid spraševanja vpli- va že sama struktura intervjuja. Zastavilo se mi je vprašanje, katero obliko intervjuja naj bi terenski delavec uporabil kot prvo. V literaturi sem zasl edi - la različne pristope. Borut Brumen v svojem delu Sveti Peter in njegovi časi prikaže svojo pot teren- skega dela. Sam je po nekaj mesecih raziskave za- čel zbirati neusmerjene intervjuje. Ob analizi teh intervjujev si je izdelal seznam potencialnih infor- matorjev, pri čemer je bil pozoren na njihovo spol- no, starostno, izobrazbeno in socialno strukturo. 23 M . Ramšak: Portret glasov, str. 100. 24 Prav tam, str. 101 , 102. 122 leto XIV, 2007, št. 2 Nato je z izbranimi informatorji opravil še intervju na podlagi enotnih vprašanj. Na temelju dnevni- ških zapisov, neusmerjenih intervjujev, biografij in vprašalnic je izbral 27 informatorjev, s kateri- mi je opravil vrsto pogovorov, in tako je nastalo 27 poglobljenih biografij .25 Vida Rožac Darovec je v prispevku z naslovom Do koder seže spomin v delu Meje in konfini ubrala nekoliko drugačno pot, saj je za potrebe intervjuja izbrala petnajst naključno izbranih prebivalcev, starejših od šestdeset let, s podobnim socialnim okoljem. Prva faza spraševa- nja je potekala na podlagi delno strukturiranih in- tervjujev, nato pa so sledili neusmerjeni intervjuji, ko so ljudje prosto pripovedovali svoje življenjske zgodbe.26 Slovenska etnologinja Mojca Ramšak pri- poroča, da prostiintervju uporabljamo v poznejših fazah dela. Opozori na prednost tega intervjuja, saj spodbuja spontanost sogovornika in omogoča, da pove, kar se mu zdi pomembno, in na pasti le-tega, ker zožuje pogledY Obenem zapiše, da natančneje ko sledimo strukturi vprašalnika, bolj smo objek- tivni, bolj sledimo družbenim odnosom in zgo- dovinskim dogodkom. S takim »selekcioniranjem spomina« se izognemo »zgodbičarstvu« in si olaj- šamo hermenevtično analizo.28 Za čim bolj jasno sliko teme raziskave je najprimerneje uporabljati tako vodeni kot neusmerjeni intervju. Zgodovinar si mora začrtati pot, po kateri bo stopal in se zave- dati, da bo včasih skrenil s poti, ki si jo je izbral ob začetku svojega raZiskovanja. Poleg poznavanja zakonitosti intervjuja so pri zapisovanju življenjskih zgodb pomembni te- renski zapiski. To so sprotni opisi različnih pojav- nih oblik, značilnosti družbenih procesov in nji- hovih vsebin, ljudi in objektov. Terenski zapiski so zapisi vsega, kar raziskovalec spozna na terenu, pri opazovanju in z udeležbo; piše jih sproti ali takoj po opravljenem delu, sicer se zanesljivost zmanj- ša.29 Zelo pomembno je, da se opazovanje in zapi- sovanje začne že na začetku raziskave, ker novo- sti oziroma nenavadnosti človek opazi, dokler so nove in kasneje niso več opažene in obratno, neka- tere pa so sploh lahko opažene le z boljŠim pozna- vanjem razmer. Pri kvalitativnem raziskovanju se raziskovalec zaveda, da se ne more izključiti iz do- 25 B. Brumen: Sv. Peter in njegovi časi, str. 12. 26 V. Rožac Darovec: Do koder seže spomin, str. 45. 27 M. Ramšak: Portret glasov, str. 39. 28 Prav tam, str. 116. 29 Prav tam, str. 39. VSE ZA ZGODOVINO TEORIJA gajanja, ki ga preučuje, in da vpliva na dogajanje, ki ga opisuje. Raziskovani se odzivajo na njegovo navzočnost in (ali) na njegove postopke ter samo raziskovalno situacijo. Poleg tega tudi sam doživlja dogajanje, ki ga opisuje in proučuje. Raziskavi je v prid, če to svoje doživljanje popiše, saj s tem dru- gim omogoči preverjanje svojih spoznanj, razširi svoj opis, da je podrobnejši in gost. Poleg tega pa sam kot oseba deluje kakor občutljiv raziskovalni instrument, ki skozi čustva in miselne odzive od- kriva nova spoznanja o preučevanem elementu. 30 Pri terenskem delu preučujemo ljudi. Te moramo že na samem začetku seznaniti z našim delom, s cilji naše raziskave, z metodami, pričako­ vanji in z njihovo vlogo v intervjuju ter posledicami le-tega. Delo z ljudmi je občutljivo polje raziskova- nja, zato se raziskovalec ne sme posluževati neetič­ nih metod dela, kot so snemanje brez vednosti in- tervjuvanca, neupoštevanje pripovedovalčeve želje glede objave njegovega imena in priimka, neupo- števanje želje informatorja po dopolnitvi ali skraj- šanju intervjuja po avtorizaciji in podobno. Medij ustne zgodovine so posneti avdiovizualni intervju- ji, zato je prvo vprašanje pripovedovalcu, ali dovo- li snemanje. Vsekakor imajo informatorji pravico zavrniti tak način dokumentiranja. Kakršen koli način zapisovanja in dokumentiranja uporabimo, podatkov nikoli ne smemo uporabiti na način, ki bi ogrozil pripovedovalca fizično, družbeno ali psihično.3 1 V študijah ustne zgodovine, ki sem jih prebrala, je največ takih, ki ne razkrivajo identite- te posameznika, temveč uporabijo psevdonime ali pa so intervjuvanci anonimni. Pripovedovalčeva anonimnost je lahko nenamerno izdana, posebej v manjših skupnostih, kjer uporaba psevdonima ne more dovolj zaščititi osebe, da je ne bi prepozna- li družinski člani, sosedje, prijatelji itd. Vsakemu raziskovalcu mora biti prvo vodilo, da ima pravica do zasebnosti prednost pred zahtevami znanosti in cilji njegove raziskave. Literatura: - Borut Brumen: Sv. Peter in njegovi časi (Social- ni spomini, časi in identitete v istrski vasi Sv. Peter), Založba /*cf., (Oranžna zbirka), Lju- bljana, 2000. 30 B. Mesec: Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu, Visoka šola za socialno delo, Ljubljana, 1998, str. 41. 31 M. Ramšak: Portret glasov, str. 133. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE - Marc Bloch: Apologija zgodovine ali zgodovinar- jev poklic (S predgovorom Jacquesa Le Goffa), Inštitut za humanistične vede, Studia huma- nitatis, Ljubljana, 1996. - Georges Duby: Trije redovi ali imaginarij fevda- lizma, Studia humanitatis, Ljubljana, 1985. - Maurice Halbwachs: Kolektivni spomin, Studia humanitatis, Ljubljana, 2001. - Primo Levi: Potopljeni in rešeni, Studia humani- tatis, Ljubljana, 2003. - Oto Luthar: Med kronologijo in fikcijo, Znan- stveno in publiCistično središče, Ljubljana, 1993. - Blaž Mesec: Uvod v kvalitativno raZiskovanje v socialnem delu, Visoka šola za socialno delo, Ljubljana, 1998. - Luisa Passerini: Storia e soggettivita. Le fonti orali, la memoria. La Nuova Italia Editrice, Firenze, 1988. - Alessandro Portelli: L'ordine e gia stato es egu ito, Dinazelli Editore, Rim, 2001. - Mojca Ramšak: Portret glasov: raziskave Življenj- skih zgodb v etnologiji - na primeru koroških Slovencev, Društvo za proučevanje zgodovi- ne, antropologije in književnosti, Ljubljana, 2003. - Vida Rožac Darovec: Do koder seže spomin, v: Meje in konfini (Rakitovec, vas kulturnih, družbenih in naravnih prepletanj), Založba Annales, Univerza na Primorskem in Znan- stveno raziskovalno središče Koper, Zgodo- vinsko društvo za južno Primorsko, Koper, 2005. - Vida Rožac Darovec, Metodološki in teoretični problemi ustne zgodovine, Acta Histriae, Univerza na Primorskem in Znanstveno raziskovalno središče Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Koper, 2006, letnik 14, št. 2, str. 447-467. - Marta Verginella: Ljudje v vojni (Druga svetovna vojna v Trstu in na Primorskem), Knjižnica Annales 9, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Koper, 1995. - Marta Verginella: Izkušnja NOB v pričevanju tržaških borcev, Založba Annales, Univerza na Primorskem in Znanstveno raziskovalno središče Koper, Zgodovinsko društvo za juž- no Primorsko, Koper, 1996, letnik VI. , št. 8, str. 151-156. 123 ZGODOVINA ZA VSE - Francoise Zonabend: Dolgi spomin, Časi in zgo- dovine v vasi, Studia humanitatis, Ljubljana, 1993. ZusammenJassung UBERLEGUNGEN ZUR METHODE DER ORAL HISTORY Der Beitrag behandelt einige theoretische und methodologische Fragen der Oral History. Die Oral History ist von der Erinnerung abhangig und hat von Anfang an, namlich seit der zweiten Halfte des 20. Jahrhunderts, verschiedene Debatten und Dilemmata aufgeworfen. In der Oral History wird die Geschichte des einfachen Menschen, sein Fuh- len, seine Erlebnisse und Denkweisen zum Unter- suchungsgegenstand. Mit Hilfe der Oral History wurde das Zeugnis nichtelitarer gesellschaftlicher Gruppen bewahrt. Mundliche Dberlieferungen bieten uns eine andere Perspektive auf das histori- sche Geschehen und ein besseres Verstandnis fur die Vergangenheit und Gegenwart. Oral History bedeutet das Sammeln von gesprochenen und niedergeschriebenen Erinne- rungen aus dem alltaglichen Leben, die vergange- ne Ereignisse von historischer Bedeutung und die Einstellung des Individuums zu dies en Ereignissen bezeugen. Ein Interview, das zur Oral History ge- zahlt wird, mus s transkribiert, geordnet, mit ei- nem Index versehen und in einer Bibliothek oder einem Archiv zuganglich sein. Es kann nicht ein geheim und unerlaubt aufgenommenes Gesprach sein, in dem nur eine einseitige Kommunikation stattfindet, denn ein Hauptcharakteristikum der Oral History ist gerade der Dialog zwischen der interviewenden und der befragten Person. Je- des Sammeln beinhaltet verschiedene Stufen: die Planung des Interviews, das Interview selbst, die Transkription, Ordnung Analyse und Interpretati- on der gesammelten Daten. Die Oral History wird im Prinzip von 5 Elementen charakterisiert: • ein aufgenommenes oder gefuhrtes Inter- view mit gleichzeitiger Niederschrift 124 leto XIV, 2007, št. 2 • gefiihrt wird es von Interviewern, die die be- handelte Thematik und die Arbeitsmethode gut bzw. ausreichend kennen • die interviewten Personen sprechen auf Ba- sis eigener Erfahrungen oder Beobachtun- gen • die Perzeption des historischen Geschehens bei den interviewten Personen • die Zuganglichkeit des Materials fur die breitere Offentlichkeit, am besten mit Hilfe von Bandern und Transkriptionen. . Neben den Kenntnissen der GesetzmaBig- kelten des Interviewprozesses sind bei der Nieder- schrift der Lebensgeschichten Aufzeichnungen vor Ort wichtig. Das sind unverzugliche Beschreibun- gen verschiedener Erscheinungsformen und eha- rakteristika von gesellschaftlichen Prozessen und deren Inhalten, von Menschen und Objekten. Es sind Niederschriften von allem, was der Forscher vor Ort, bei der Beobachtung und durch Teilnah- me erf