Kako je nekega vojaka strašilo, ko je šel na odpust 
Nek vojak, tam gori iz Podobena doma, je bil mnogo let pri vojakih. Kakor 
skoro vsak, se tudi ta ni drugega naučil, kakor prav po peklensko rentačiti in kleti. 
Sicer je pa imel od narave tudi usmiljeno srce in je mnogemu revežu podaril kako 
darilce. 
Ko odsluži svoja leta, dajo mu odpust in on gre domu. 
Bila je pa že trda noč, ko koraka po cesti proti domu. Ves vse zamišljen skoro 
ne opazi, da je priletel iz grmovja zajček in da okoli njega skače. Ravno posije 
bleda lunica izza oblakov, ko zajček njemu ravno med nogami skozi zleti. 
Vojak se predrami iz svoje zamišljenosti in se ujezi nad to malo živalico, ki mu 
ne da miru. Urno izdere sabljo, prav robato zarentači ter mahne po zajčku. (Bil je 
namreč v vojaški opravi, ker je njegova obleka že davno razpala.) In v tem hipu 
skakljata dva zajčka okoli njega. 
On se zdaj še bolj razjari in jame z vso močjo mahati po živalicah. Pa bolj ko 
udriha in klesti, bolj se množijo zajčki, tako da je naposled vse črno mrgolelo samih 
181 
zajčkov pred njim. Ves upehan in utrujen ne ve kaj početi. Pot je lil po njem kar 
curkoma. 
K sreči pride zdaj ravno do nekega znamenja, ki je stal poleg ceste. Iz njega 
zasliši rešilen glas: »S ploskom jih, s ploskom« ! In o čudo! On jame mahati po njih 
s ploskom in izginili so kakor dim. Odslej ni nikdar več zaklel, kajti vedel je, da 
so bili to hudički v zajčjih podobah in glas iz znamenja, da je bil božji. 
182