B o r u t S t r a ž a r Ljubljana s o d o b n o s t s l o v e n s k e l i r i k e z a o t r o k e Nemalokrat občutimo zadrego, če se moramo odločati o vrednosti pesmi za otroke. Do pesmi, ki so nastale pred Župančičevim Cicibanom, pa tudi do onih, ki so nastajale kasneje — tja do leta 1945, smo dokaj kritični in smo jih hitro pripravljeni odkloniti, medtem ko iščemo v pesmih, nastalih v zadnjih petin- dvajsetih letih, predvsem tisto, kar naj nas prepriča o njihovi pozitivni vredno- sti. Med slednjimi odločneje odklanjamo le tiste, ki so nastale v prvih letih po osvoboditvi kot tendenciozni izraz novega družbenopolitičnega programa, poli- tične agitacije in podobnih dogajanj v tem obdobju. V našem razmišljanju za- to ne mislimo govoriti o tisti poeziji za otroke, ki se danes poraja v našem dru- žbenem okolju, ampak predvsem o slovenski poeziji za otroke, ki je danes pri nas živa, bodisi da je nastala pred skoraj sto leti (mislimo na Levstikove pe- smi), bodisi da je prispevek danes živeče pesniške generacije. Nikakor nam tu- di ne gre za to, da bi nekaterim avtorjem prilepili vzdevek dobrega pesnika za otroke, nekatere druge pa bi ožigosali kot slabe pesnike. V svojih razmišljanjih hočemo samo na osnovi pesniškega gradiva v nekaterih pesniških zbirkah ter v revialnih objavah (največ v Cicibanu) spregovoriti o nekaterih načelnih krite- rijih, ki pogojujejo sodobnost oziroma aktualnost kakršnihkoli pesniških teks- tov za otroke. Ocene posameznih pesmi so zato po našem mnenju upravičene le v konkretnem kontekstu in nikakor ne želijo biti ocena za celotno pesniško delo posameznega avtorja. Tam, kjer literarna kritika take celovite ocene še ni dala (in doslej je večinoma še ni dala skoraj nikjer), bi bilo želeti, da to prazni- no čimprej zapolni. Naš pričujoči prispevek bo morda spodbuda, da bo do takih kritičnih ocen kmalu prišlo. I Književnost za otroke, torej tudi poezijo za otroke, običajno vrednotimo po treh osnovnih kriterijih: psihološkem, pedagoškem in literarnoestetskem. Lite- rarnoestetski kriterij v književnosti za otroke ni specifičen kakor psihološki ali pedagoški, kljub temu pa je tudi zanjo bistven, saj naj bi bilo tudi literarno delo za otroke umetniška stvaritev. V književnosti za otroke je literarnoestetski kriterij v marsičem podrejen psihološkemu in pedagoškemu kriteriju, kar po- meni, da gre v književnosti za otroke za nedeljivo enotnost in soodvisnost vseh treh kriterijev. Prav zaradi te enotnosti in soodvisnosti smemo svoje razprav- ljanje graditi na domnevi, da je leposlovje za otroke, in poezija še posebej, pod- vrženo relativno naglemu zastarevanju. Seveda pa je ob tem treba upoštevati, 5* 67 da je mnogo tega, kar je bilo ustvarjenega v sto letih, tako rekoč »mrtvorojeno« in da je le manjši del »odmrl« v času in ob spremembah, ki jih je prinesel mi- nevajoči čas. Domnevo nameravamo preizkusiti ob poeziji za otroke, točneje: ob liriki za otroke. Poezija za otroke (tokrat ob njej odmišljamo predvsem upesnjene pri- povedne vsebine) ima namreč običajno samo pripovedno lupino, ker pač pripo- veduje o dogodku iz otrokovega okolja, o otrokovem doživetju, oziroma ker opisuje naravo in podobno, jedro te poezije pa je vendarle izrazito lirično, ker otrok kot bralec ali še pogosteje kot poslušalec podoživlja vsebino v svojem emocionalnem svetu, medtem ko vsebine včasih niti še ni sposoben v celoti osvojiti tudi intelektualno. Že dolgo je veljavno spoznanje, da je pisati za otro- ke, še posebej pa pisati za otroke pesmi, zahtevno umetniško snovanje. Ni do- volj, da pesnik pozna otrokov doživljajski svet, ampak mora biti, če naj napiše dobro pesem, sposoben iz tega doživljajskega sveta tudi ustvarjati. Čeprav ve- lja enaka zahteva nedvomno tudi za prozo, ki jo avtor namenja otrokom, se vendarle zdi, da ima pripovedovalec, vsaj kar zadeva oblikovne kriterije, neko- liko svobodnejše roke. Ob emocionalno poudarjeni pesmi je pripovedništvo tudi na področju književnosti za otroke bolj objektvna kategorija. Otroci žive danes drugače, kot so živeli pred desetletji. Pesmi pa tudi proza za otroka imajo značilnosti časa, v katerem so nastale, toda otrok te dimenzije še ne more dojeti. Pripovedna vsebina (pravljica, pripovedka) vsebuje zaradi svoje epičnosti tudi objektivno vrednoto minulega časa, pa čeprav je ta vredno- ta obeležena samo z zelo splošnim »nekoč«. V poeziji pa, ki je lirsko poudarje- na, ta časovna odmaknjenost v besedilu ni prisotna, ampak otrok sprejema pe- sniško vsebino, razumevajoč jo samo skozi sočasnost oziroma neposredno pri- sotnost; vrednota minulega časa ostaja v liriki za otroka pri bralcu ali poslu- šalcu nezaznana. Otrokov svet je svet v določenem času in življenjskost tega sveta ni že sama po sebi poetična. Zato tudi ni dovolj, da v poeziji za otroke bolj ali manj samo reproduciramo in pomnožujemo odseve otroškega sveta; to bi vodilo v prazno pootročanje, česar pa otroci ne marajo. V poeziji je treba otroški svet dopolniti predvsem s kombinacijami tistega, kar se poraja v otroškem svetu1. Nedopustno je vsiljevati otroku nerealne odnose, kakršnih v objektivnem svetu ni, v dobri veri, da tako vidi svoje okolje otrok sam. S takim podcenjevanjem utegnemo otroka samo zmesti, lirične vsebine (če jo taka pesem sploh še more imeti) pa ne obogatimo in je otroku ne moremo približati. Pesem za otroka je zato mar- sikdaj že mrtvorojena, redkeje pa jo more razvrednotiti spreminjajoči se mine- vajoči čas. Seveda pa je tudi poezija za otroke enako kot vsako umetniško de- lo odraz zgodovinskega trenutka, toda predvsem način prisotnosti otroškega sveta v objektivno obstoječem svetu je tisto, kar v resnični poeziji izraža di- menzijo zgodovinskega trenutka, medtem ko naj bi bili obča idejnost in običaj- no tudi objektivna materialnost otroškega sveta v pesniški vsebini zunaj te ča- sovne kategorije. Vpletanje radia, televizorja, raket in astronavtike v poezijo za otroke tej poeziji še ne zagotavlja resnične sodobnosti. Otrok je kompleksno bitje; biti otrok pomeni biti otrok ves in v celoti. Otrok ima vrsto materialnih, psihičnih in duhovnih potreb, ki so mu marsika- tere že prirojene oziroma nagonske. Otroku je te potrebe treba zadovoljiti v mejah realnih možnosti, v vsem pa mu ni mogoče in tudi ni treba ustreči. Zato 1 Husein Tahmiščič: Biti na putu; poglavje Svet dece, str. 59; Novi Sad 1971. je otrok v nenehnem spopadu s kategorijama dovoljenega in nedovoljenega. Od tod izvirajoče in v bistvu nujne poraze premaguje otrok večinoma tako, da se umika v izmišljeni svet, pri čemer mu iluzija nadomesti tisto, kar pogreša v objektivni realnosti. Otrokova iluzija ne izvira in ne more izvirati iz imagina- cije, pač pa je plod domišljijske aktivnosti. Učinek domišljije je fiktiven in traja samo, dokler traja domišljijska aktivnost (na kateri — na primer — otrok gradi svojo igro). Čeprav so vse želje in nameni otroka posredovani z normami, ki jih pozna svet odraslih, pa bi pesem, ki bi temeljila zgolj na upoštevanju teh norm, ne da bi jih preverila ali celo zavrnila, ne mogla biti dobra pesem za otroka. Domišljija je vsota materialnih in psihičnih elementov otroškega sveta. Ena bistvenih sestavin pesništva za otroke je torej realizacija, objektivizacija te domišljije, nikakor pa ne pripovedovanje (pa čeprav v verzificirani obliki) o vzrokih ali posledicah otrokove domišljijske dejavnosti. Lastnost otroka je bogata domišljija, obenem pa tudi popoln realizem, kaj- ti otrok ni sposoben razmejiti fikcijo od resničnosti. Otrok je torej v svojem bistvu »neumetnik«, čeprav živi in deluje pretežno »kot umetnik2«. To otrokovo lastnost mora pesnik spoštovati, jo otroku priznati (kakor Niko Grafenauer: Abeceda; Oton Zupančič: Ciciban posluša očetovo uro, Otroci spuščajo me- hurčke), ne smel pa bi ga v tem ovirati oziroma ga opozarjati na brezvrednost njegovih prizadevanj. Četudi je za otroka pesem največkrat igra, ne glede na to, ali jo otrok sprejme kot igro ali kot besedno umetniško tvorbo, pa to spo- znanje ne more biti vodilo pri pisanju pesmi. Tako izhodišče bi avtorje utegnilo zavesti, da bi ga posploševali in namesto pesmi za otroke bi nastala verzifika- cija, ki ne bi bila nič drugega kot jalovo igračkanje oziroma spakovanje. II Otrok je celovit človek, pa čeprav v primerjavi z odraslim morda samo klica odraslega celovitega človeka. Otrok ni bitje, ki bi mu bilo lastno samo ti- sto, kar je pozitivnega. Nedvomno moramo v otroku vzgajati oziroma razvijati to, kar je pozitivnega (tak učinek mora imeti v skrajni konsekvenci tudi pesem za otroka), vendar moramo upoštevati tudi tisto, kar je v otrokovem svetu, še posebno v otrokovem obnašanju, negativnega. Kako je to negativno v pesmi prikazano in ovrednoteno, je bistveno vprašanje tudi tedaj, kadar se sprašuje- mo po umetniški in ne zgolj po pedagoški vrednosti obravnavane poezije. Idea- liziranje otrokove podobe v pesmi, sentimentalno cvetličenje, poudarjena avtor- jeva nostalgija — to in še marsikaj ni nič drugega kot pesniški kič3, ki pa ga je v novejših slovenskih pesmih za otroke vedno manj. Enako je z nekritičnim poudarjen jem otrokovih napak (neubogljivosti, nemirnosti, lenobe ter tudi laž- nivosti, kradljivosti in podobnega4) ter opozarjanjem na telesno kazen ali skli- 2 Husein Tahmiščič: Biti na putu; Svet dece, str. 78. 3 Engelbert Gangl: Spečemu detetu (Pisanice 1896, str. 12) Sladko v naročji počivaš, Vama brezkončna je sreča: Mati nad tabo budi, On je pri Bogu doma, Morda o angeljčku snivaš, Tebe pa mati ljubeča Ki ti na strani stoji. Čuva pred zlobo sveta. 4 Nekateri avtorji ne ločijo bajanja od laži. Tatvina pri otroku ni vedno tatvina. Lenoba je navadno le posledica otrokove objektivno nujne intelektualne nedoraslosti. Neubogljivost marsikdaj korenini v splošnih in običajnih otrokovih psihičnih lastnostih. cevanjem na divjega moža, parkeljna, cigane, materino smrt in slično. Pri tem se zdi skoraj odveč omenjati neustreznost moralnih pridig, kakršne utegnemo najti v Stritarjevi didakticistični poeziji za otroke (Surovež, Siromak, Prvič v šolo, Prva laž, Jutro), ter nepotrebnost Stritarjevega in stritarjanskega (dokaj brezmočnega) sočutja z nesrečnimi otroki (Tožba po materi, Tolažba, Bolno dete, Bolni tovariši. . .5). Celo pri »uradno priznanih« dobrih pesnikih za otroke najdemo neustrezne motive. Siničja tožba — na primer — nekako kar ne sodi med Levstikove pesmi za otroke;8 Levstik je bil tudi do otroka realist, v tej pesmi pa spregovori o hudem (čeprav marsikdaj resničnem) otrokovem sadiz- mu, s poosebitvijo in premim govorom potencira sicer upravičeno materino »žalostinko«, končno pa tudi prestopnike povsem moralno diskvalificira, pri če- mer drastično omenjanje telesne kazni (»masti ste vredni leskove«) niti ni več bistvenega pomena. Pesem pri otroku doseže več kot samo zaželeni učinek; če- tudi utegnejo otroci v podrobnostih različno reagirati (med drugim tudi z očitki siničji materi, da tožari, z vprašanji o stari jablani, ki je votel panj, in podob- nim, kar pa je dejansko le nezavedna obramba zoper pretirano uničujoč učinek pesmi), bodo vendar po poslušanju ali prebiranju te pesmi ne glede na subjek- tivno krivdo moralno povsem pobiti. Nedvomno se je Siničja tožba kot dovolj znano besedilo ohranila predvsem zaradi prijetno sentimentalnega ponarode- tega napeva. Levstikova pesem Mačka, stara in mlada miš je zaradi dialoga ži- vahnejša, prijetnejša, konec pa je neprimeren, saj je kazen za neposlušnost pre- huda. Učinek pesmi je zato podoben. Za anahronizem smemo označiti omembo cigana, ki ima poln koš otrok (Kajetan Kovič: Preštevanka7), pa tudi to, da so (v Pačkovi pesmi Cigani8) bojda cigani dobili v roke zaspano Anko. Injekcijska igla je sicer močno neprijetna priprava, toda koristna in marsikdaj nujna, zato je neumestno otroka strašiti pred injekcijo, kakor je to v Zdravilni lekciji sto- ril Pavček (lenemu fantu je dal lekcijo zdravnik z injekcijo). Dobri pesniki se zavedajo, da »strašljivost« ne sodi v pesmi za otroke, a se ji — kakor smo že videli — ne morejo povsem izogniti. Vendar pa navadno sku- šajo drastičnost telesne kazni vsaj omiliti, morda pa jo tako celo razvrednotijo. Levstik nagajivemu Najdihojci zapreti z rakom, ki »prinese krpezice, da na- brišem ti samice«. Župančičevemu Cicibanu, ki razgraja in si raztrga hlače, očka nabije zadnjo plat s c v e t l i č n o b i l k o (Ciciban in čebela)", Kovič svetuje mamici, naj sinka n a p i k a p o k a , da ne bo jokal brez vzroka« (Jok). Grafenauer pove, da očka sprta bratca n a š l i k a š l a k a (Šlik šlak), ali pa blažjo telesno kazen označi kot preprosto čarovnijo (Čarovnija: »Pedenjušesa so kot gluha, / dokler jim ne vrne sluha / moč preproste čarovnije: / pedenjočka jih navije.«).10 Pavček je opozorilo na telesno kazen omilil z nekoliko ironično 5 Stritarjeve pesmi so citirane po knjigi Josip Stritar: Izbrani spisi za mladino. Priredila Fran Erjavec in Pavel Flere. Ljubljana 1923. 6 Levstikove pesmi so citirane po zbirki Najdihojca; Ljubljana, Mladinska knjiga 1948. 7 Kovičeve pesmi so citirane po zbirki Franca izpod klanca; Ljubljana, Mla- dinska knjiga 1963. 8 Pavčkove pesmi so citirane po zbirki Vrtiljak; Ljubljana, Mladinska knji- ga 1965. 9 Zupančičeve pesmi so citirane po zbirki Ciciban; Ljubljana, Mladinska knji- ga 1961. 10 Grafenauerjeve pesmi so citirane po zbirki Pedenjped; Ljubljana, Mladin- ska knjiga 1969. izraženim prepričanjem o nepotrebnosti telesne kazni, ker »pridni so pri nas otroci, / da nikoli že tako« (Zakaj so breze bele). Dobre otroške pesmi skušajo napake otrok prikazati na tak način, da bi mogli mladi bralci ali poslušalci že razumsko dojeti neustreznost svojih po- stopkov. Zupančičeva rešitev s ptičko, ki opozarja Cicibana, da se je pozabil umiti, je za današnji čas (predvsem zaradi strukture današnje slovenske po- pulacije) že nekoliko preveč idilična. Podobno bi bilo mogoče ovrednotiti tudi Kovičeve bele zajčke, ki so metafora za otroke, kadar se pri igri preveč umaže- jo. Pavčkov Oglas je zaradi poenostavljanja morda premalo učinkovit: otrok pesem brez težav razume, nima pa mnogo možnosti, da bi pesem podoživel in sklep pesmi ovrednotil kot lastno ugotovitev. Verjetno bi pomenilo, da ožimo izrazne možnosti poezije za otroke, če bi trdili, da humor najbolje ovrednoti otrokova slaba ali neprimerna dejanja. Ne- dvomno pa je humor najpogostejše sredstvo, kadar (predvsem sodobni) pesniki spregovore o otrokovem spopadanju z nedovoljenim oziroma prepovedanim. Pri tem ne gre samo za moralne napake ali pomanjkljive higienske privajenosti, ampak tudi za prekrške, kot so neposlušnost, pretirana razigranost, nerednost, površnost pa tudi cmeravost, trmoglavost in podobno. Pri Zupančiču oziroma v njegovem Cicibanu tega humorja ne najdemo v kaki klasični obliki, kakor je pogosto prisoten v novejših slovenskih pesmih za otroke. Pri Zupančiču je po- udarek na otrokovi veseli igri, s katero pesnik v nekem smislu onemogoči po- javljanje tistih manifestacij, ki izvirajo iz otrokove neprilagojenosti okolju ozi- roma so negativne posledice otrokovih splošnih psiholoških in fizioloških last- nosti. Ta igrivost je prisotna v Zupančičevih Veselih kolednikih, v Pastirčkih, v Pismu, v njegovih plesnih igricah in drugje. V pesmih kakor Kadar se Ciciban joče, Vrabci in strašilo je humor prisoten, a tudi tu je poudarek bolj na igri; pretežno humoristične so morda le pesmi kot Žalostni koledniki ali Lenka. Zu- pančičev otrok Ciciban je za današnji občutek kar nekako preveč priden, pre- več miren, preveč vzoren, a vendar je še vedno podoba realnega otroka, tudi otroka današnjega dne. Zupančič je torej pri izbiri upesnitvenih motivov od- klanjal priložnosti, da bi se ponorčeval iz Cicibanovih neprimernih dejanj. Tako norčevanje pa je značilno za Grafenauerjevo poezijo, ki jo je name- nil otrokom. Šaljivost njegovih pesmi je tako pogostna, da postaja že stereo- tipna. Grafenauer duhovito pripoveduje o tistih Pedenjpedovih porednostih, za katere je Pedenjped kaznovan s palico (Junak, Šlik šlak), osmeši pa tudi otro- kovo neprivajenost robčku (Sam), zatajevanje krivde (Spomin), njegovo zgo- vornost (Ropotalo), pretirano slikarsko vnemo na nepravem mestu (Slikar), ali pa neolikanost (Razstava). Na enak način prikazuje Grafenauer Pedenjpedovo igro (Pedenjtelejon, Pedenjkino, Glasbenik, Pedenjura). Pri tem gre včasih pre- daleč, saj zavrne tudi pozitivno (morda včasih nekoliko pretirano ali odraslim preveč vsiljivo) otrokovo dejavnost. Objekt prizanesljive šale je Grafenauerju dalje še Pedenjpedova prvošolska vnema (pri čemer zasluži še posebno pozor- nost Sklanjatev, čeprav velja predvsem v opomin formalističnim učiteljem), njegovo posnemanje odraslih (Strojepisec, Učenjak, Vrtnar), zanimanje za uro, predvsem pa Pedenjpedova nadpoprečna lakota in sladkosnednost. Le redko pripoveduje Grafenauer o svojem junaku brez tega rahlega smešenja, to mu uspe pravzaprav šele tedaj, ko Pedenjpeda pospremi v posteljo (Obisk, Prav- ljica, Uspavanka). Kadar prebiramo zbirko Pedenjped, namreč pesem za pesmi- jo, imamo zato marsikdaj občutek, da se je Grafenauer postavil v vlogo od- raslega, pametnega, preudarnega, življenjsko zrelega razsodnika, ki je že ne- koliko odtujen otroškemu svetu. Preveč dosledno je čutiti vzgojno hotenje; ker pa ostaja Grafenauer objektiven spremljevalec otrokovih doživljajev, je mo- goče tvegati misel, da je Pedenjped po Župančičevem Cicibanu ena najpo- membnejših slovenskih pesniških zbirk za otroke. III Pesniki v svojih pesmih za otroke zelo radi oblikujejo motive iz narave, bodisi da spregovore o naravi nasploh ali o letnih časih, bodisi da skušajo upesniti življenje v naravi, namreč življenje rastlin in živali. Ta svet je otro- kovo okolje, vendar ni mogoče natančneje oceniti, koliko je otrok neposredno povezan s tem svojim okoljem. Nedvomno doživlja naravo in bitja v naravi vaški otrok celoviteje kot mestni, naravo odločneje in popolneje pooseblja, medtem ko ji je mestni otrok velikokrat že odtujen, pojmuje jo mnogo bolj statično, ker je ne more trajno spremljati v njenem nenehnem spreminjanju. Seveda pa je zanimanje za pojave v naravi pri vsakem otroku živo in otrok išče odgovorov. Pesmi s takimi motivi so otroku pri srcu, vendar je nujno, da ustrezajo otroškemu dojemanju narave in pojavov ter bitij v naravi. Res je jesensko listje moč primerjati s cekini, naivno pa je predvidevati, da bi tako listje otrok podarjal kot cekine (Neža Maurer: Cekini11); na podoben na- čin je prisiljeno pripisovati otroku, da so mu zvončki cveteči sneg (Neža Maurer: Sneg cveti12). Pesmi o naravi nikakor ne smejo izkrivljati resničnosti. Pesem Danila Gorinška Žabe regljajo je prijetna onomatopoetska pesem, ki pa ima hudo snovno napako: žabe z regljanjem napovedujejo, da kmalu »proč bo mraz in led in sneg.«13 V pesmi Bele ovčkeu Neža Maurer ošteva otroke, ker utrujeni žemljici ne pustijo počivati, ampak se podijo po snegu. Prav tako pesmi z motivi iz življenja v naravi ne pomenijo umetniškega dosežka, če ostajajo pri šolskem opisu in naštevanju značilnosti, pa četudi avtor kdaj pa kdaj vplete v pesem kakšno plašno personifikacijo. Stritarju se je zapisalo ne- kaj vsebinsko polnejših pesmi, toda za ilustracijo izraženega mnenja velja spomniti na pesmi, kakršne so Večer, Pomlad je prišla, Zima. Nekateri pesniki so skušali takemu opisu dodati še kaj lirske vsebine, vendar se tudi tako niso mogli bolj približati otrokovemu občutenju (npr. Fran Zgur: Pomlad dehnila, Poleti15). Za dobro pesem je namreč potrebno, da otrok najde v pesmi sebe ali pa da mu naravne pojave predstavimo na nekoliko pravljičen način, pri če- mer otrok te pravljičnosti ne bo pojmoval kot realnost, ampak jo bo ustrezno prevrednotil (Utva: Dedek Krim16, Zgur: Tam za Nanosom, Župančič: Zeleni Jurij, Anica Černej: Bele snežinke17, Neža Maurer: Mojster Jug18, Milena Batič: Pomladni dež19). Moraliziranje je v takih pesmih neprimerno, prav tako pa je 11 Ciciban 1958/59, stran 31. 12 Ciciban 1958/59, stran 227. 13 Danilo Gorinšek: Maj. Celje 1927, stran 23 14 Ciciban 1958/59, stran 100. 15 Zgurjeve pesmi so citirane po zbirki Pomladančki; Gorica 1923. 19 Pesmi Ljudmile Prunk-Utve so citirane po zbirki Kraguljčki; Ljubljana 1924, če ni posebej naveden drug vir. 17 Pesmi Anice Cernejeve so citirane po zbirki Sredi domovine; Ljubljana, Mladinska knjiga 1953. 18 Kurirček 1967/68, stran 208. 19 Kurirček 1969/70, stran 229. neustrezno omenjati ali opozarjati ob naravnih pojavih na nevesela, celo sen- timentalna občutenja (Manko Golar: Bele snežinke ... »sipljejo žalost v polja in gaje, v zimske noči«20, Utva: Siromak podlesek). Med motivi iz narave so najbolj priljubljeni živalski motivi, pri čemer so številnejše pesmi, ki hočejo otrokom predstaviti domače živali. Fran Levstik, kot umetnik prvi slovenski pesnik za otroke, je ustvaril nekaj pesmic o do- mačih živalih, ki so še danes klasičen zgled, kako naj pesniki otrokom spre- govore o živalih. Levstikove pesmi temelje na onomatopoiji in na tistih zna- čilnostih, ki so otroku za posamezne živali znane. Vzgojni pomen teh pesmi je pri tem postranskega pomena. Stritar je v pesmih o živalih grešil najbolj ravno zato, ker je tudi v njih skušal poudarjati vzgojno tendenco (Mačku, Pes in mačka, Ptičje gnezdo, Kravica prodana). Prijetne Stritarjeve pesmi pa so pred- vsem zelo znana Žabja svatba ter tudi Oba junaka, Božji volek in Koklja, če- prav je slednja predolga, preveč dolgovezna. Blizu otrokovemu doživljanju so nekatere pesmi o živalih, ki jih je napisala Ljudmila Prunkova-Utva. Du- hovita, živahna, onomatopoetsko bogata je njena pesem Koliko je zvezd, pesem Naša muca pa dokaj izvirna predelava po ljudskem motivu. Karel Širok si je zagotovil mesto med pesniki za otroke najbolj s pesmicami o polžkih. V njih je otroka opozoril zdaj na to, potem na drugo lastnost te otroku dovolj zanimive živalce, pri čemer je znal uporabiti tudi pravo mero humorja (Polžek — čaro- dejec, Polžek gre prezimovat, Polžek je povsod doma21). Radivoj Rehar je pesmi o živalih povedal v kratkih, živahnih verzih, z dokaj humorja in primor- ske pokrajinske barvitosti.22 Anica Černejeva je gradila svoje pesmice o živa- lih predvsem na onomatopoetskih izrazih, s katerimi otroci oponašajo živali (»Petelinček se jezi: ki-ki-ri, ki-ki-ri« ali »Ga-ga-ga-ga-ga, goska je gospa«). Včasih pesnica onomatopoetska občutenja poveže v hudomušno zgodbico (Žabja nezgoda), v pesmici o raku krojaču se je naslonila na ljudsko frazo »rdeč kot kuhan rak«, v pesmici o miški pa se tudi Černejeva ni izognila pre- več izraziti vzgojni tendenci. Tudi pri Župančiču ostajajo živali še v svojem realnem okolju, čeprav so izrazito poosebljene. Župančičeve živali so igrive, domiselne (Vrabci in stra- šilo, Stari medo), zvite (Lisica; žal otroci v tej pesmi tenkočutne ironije ne mo- rejo povsem dojeti), so otrokove prijateljice (Veverica) ali otrokova vest (Cici- ban — Cicifuj, Ciciban in čebela), včasih so predvsem spodbuda za gibalno oziroma rajalno igro (Postovka). Posebno zanimiva je pesem Žabe, kjer pesnik žabe z onomatopoetičnimi medmeti plastično okarakterizira (rega, rega: zme- denost, kum, kum: hrabrenje in kvak, kvak: veselje), obenem pa s to zvočno igro svojega poslušalca ali bralca razveseli. V Grafenauerjevi poeziji za otroke se živali že dokaj izrazito obnašajo kot ljudje, ne gre torej samo za običajno personifikacijo, ampak v nekem smislu že za počlovečanje, saj je v marsičem spremenjeno tudi naravno okolje. Žaba je samo najbolj izrazit primer takega preoblikovanja, ki pa je nakazano tudi v pesmih Srake, Spor, Obrekljivka. V pesmih Muca predica in Svatba je obli- koval Grafenauer motiva, ki sta nam v slovenskem slovstvu za otroke že pre- cej znana, vendar je oba motiva obogatil z izvirnimi domiselnimi detajli, pri čemer še posebej pritegne plastičen, živahen opis vesele svatbe ob poroki 20 Kurirček 1967/68, stran 97. 21 Ciciban 1960/61, stran 184; Ciciban 1963/64, stran 58; Ciciban 1969/70, stran 79. 22 Radivoj Rehar: Koromandija. Maribor 1927. bolhe in komarja: ekstatičen štorkljin ples, utišanje žabjega zbora in medve- dov slavnostni nagovor (Ploskanje mu jezik zveže / pa zato po jedi seže. / Ko naposled zopet zine, / mu iz ust lete drobtine:.. .) . Tak humor bi bil morda problematičen, cenen, če ne bi temeljil tako na vsebini kot na besednem gra- divu in oblikovnih značilnostih te poezije. Motivi iz živalskega sveta so v sodobni slovenski poeziji za otroke še ved- no zelo pogostni. Marsikdaj najdemo tudi nov, originalen domislek, bodisi da pesnik spregovori o živali, ki v preteklosti ni bila predmet te poezije, bodisi da predstavi žival na povsem nov način. Z izvirnostjo pritegnejo pesmice Bran- ka Rudolfa, med njimi posebno Huda mravljica23 in Krokodil24. Slednja bi morda zaradi nekoliko grozljive vsebine ne bila primerna za prvo branje, bolj je namenjena otrokom v poslušanje, treba pa jo je interpretirati ustrezno hudomušno. Vojan Arhar je poskusil onomatopoetsko predstaviti plavanje morskega konjička v pesmici Morski konjiček25, bojevite, pretepaške in krvo- ločne mačke pa v Mačji koračnici26. Pesmica Zobek27 pripoveduje o zajčku, ki se veseli, kajti prvi zobek napoveduje, da bo zajček kmalu dorasel; analogija z otrokovimi doživetji je očitna, čeprav ne povsem dosledna. Pesmica Vojana Arharja Medved si je škornje kupil2S je predvsem domislek, ki naj otroka raz- veseli, čeprav mu pesnik medveda ne predstavi, ampak skuša priklicati na otrokova usta smeh s sporočilom, da je medved na begu pred lovcem škornje spet izgubil. Janez Ovsec je v pesmi Deček se igra živalski vrt29 bolj kot živali opisal otrokovo igro. Pesmica spominja predvsem zaradi konca na Grafe- nauerjeve opise otroške razposajenosti, vendar avtor ni znal z ustreznim jezi- kovnim gradivom ponazoriti spontanosti otrokove igre. Pavčkovi že kar klasič- ni pesmici o živalih Medvedova uspavanka in Mačja uspavanka30 imata mno- go novih elementov, med njimi na ustvarjanje razpoloženja posebno ugodno vpliva na videz nesmiselno rimanje. Nekatere živali srečamo v Pavčkovih pesmih v okolju, ki je za živali nenavadno: kravo in telička pred ljubljanskimi izložbami, nebotičnikom in narodno banko, na ljubljanskih ulicah srečamo tudi polža, mačka pa kot letoviščarja na morju. V marsikateri izmed omenjenih pesmi gre avtorjem bolj za oblikovanje dogodkov iz otrokovega življenja in okolja kot pa za prikazovanje živali. IV Načeloma bi morali v poeziji za otroke iskati vse oblikovne in stilistične elemente, ki jih je mogoče najti v poeziji nasploh. Toda kakor smo že zapi- sali v uvodnem razmišljanju, morata oblika in slog ustrezati psihološki do- raslosti mladega bralca ali poslušalca. Otrok zelo dosledno ločuje prozo in poezijo, pri čemer pa se opira predvsem (ali celo izključno) na metrično podo- bo besedila in na rimo, medtem ko vsebinske karakteristike običajno zanemar- 23 Ciciban 1954/55, ovitek 6. številke. 24 Ciciban 1969/70, stran 149. 25 Kurirček 1967/68, stran 289. 26 Kurirček 1967/68, stran 144. 27 Ciciban 1969/70, stran 111 28 Ciciban 1967/68, stran 150. 29 Kurirček 1969/70, stran 37. 30 Primerjaj s pesmicama Grigora Viteza Gosja uspavanka in Slonova uspa- vanka! Grigor Vitez: Beli lev. Ljubljana, Mladinska knjiga 1962, str. 64, 65. ja. Med liriko in epiko ne ločuje. Čeprav posveča pozornost predvsem epskim elementom, pa nanj močneje vpliva lirska vsebina besedne umetnine. Otrok pesmi rad posluša zaradi njihove ritmičnosti ter zaradi bogastva in zvočne slikovitosti rim. Nerimani svobodni verz sprejema otrok kot prozo, v najboljšem primeru kot ritmizirano prozo, ker ni sposoben intelektualno do- jeti lirske (pesniške) vsebine (Neža Maurer: Za zimske dni — »Hitro vzemi pleteno košaro, / jabolk in hrušk si naberi, / natrgaj sliv in sladkega groz- dja. / Splezaj na grič, / kos sonca odreži / in daj ga med sadje . . .«)31. V citi- ranem besedilu uničujejo lirično vsebino nepotrebna mašila (»hitro«, »splezaj na grič«) ter predvsem otroku že ne več lastna naivnost (»kos sonca odreži«). Boljša taka pesem v zelo sproščeni obliki je Bela mačica32 Daneta Zajca, ker v njej besedno gradivo ustreza izrazito lirični vsebini; a še ta pesem je bolj primerna za poslušanje kot za branje. Najpogostnejši verz v poeziji za otroke je četverostopni trohej; najbolj ustrezen se zdi zaradi dolžine in poudarjenega začetka ter je kot tak tudi zelo primeren za spontano zapomnitev. Jamb se pojavlja sorazmerno redkokdaj, pogostnejše so trizložne stopice, predvsem daktil, a tudi amfibrah. Vendar mnogi avtorji, spoštujoč metrično zgradbo, žrtvujejo le-tej naravni besedni red, včasih celo slovnično pravilnost ali razumljivost (»Kdo mi bo pomagal p isat . . . Veverica, riba, pomagajte delat. . ,«33 — »Se skopuh naj gre solit . . .«34 — Mesec »zvedel je, da Zemlja / misli mu na vrat — / v najkrajšem času — / čudno reč poslat. / Mesec pa starinski / močno je še zdaj! / ,Nič ne sprejmem,' pravi, / ,vrnem ji nazaj!'«35). Neustrezen ritem ima seveda tudi v poeziji za otroke enako neugodne učinke kot v vsaki drugi poeziji, največkrat smemo na- mesto o poeziji govoriti o verzifikaciji (»Saj fantu nov zobček / se v ustih ble- šči / in vreden je več / kot zlatnike tri.«36). Mladi pesniki večinoma odstopajo od tradicionalnih načel o rastočem in padajočem ritmu v poeziji. To odstopanje se zdi skoraj nujno predvsem v pesmih s trizložnimi stopicami (»V srebrno ko- čijo zaprežen konjiček / brzi čez spokojno ravan. / V temno modrino pogrez- njen kot ptiček / pelje se Spanček-pan.«37). V prvem (predšolskem) obdobju otrok šele pridobiva občutek za jezik, zato je v tem obdobju otroku pesem še igra zvokov, le deloma igra besed. Bistvo pesmi sprejema otrok preko občutkov in percepcija ni odvisna od razvitosti za- vestne funkcije bitja38). V taki igri se otrok in interpretator pa tudi otrok in avtor izenačujeta. Čeprav govorimo o igri, mislimo pri tem na pesmi, namreč na tiste, ki so bogate z onomatopoetskimi besedami. Onomatopoija je pogostna v pesmih o živalih, o čemer smo že razpravljali, tokrat pa naj omenimo ono- matopoetsko zanimivo pesem Otona Zupančiča Zvonovi, v kateri imajo samo- glasniki tudi karakterizirajoč pomen. Na podoben način kot Zupančič v Kro- parjih je onomatopoijo uporabil Branko Rudolf v Mlinu na veter.3" Z onomato- poetskimi izrazi pesniki radi ponazarjajo glasbo, največkrat harmoniko ali pi- 31 Ciciban 1964/65, stran 61. 32 Ciciban 1959/60, stran 118. 88 Neža Maurer: Kdo mi bo pomagal; Ciciban 1960/61, ovitek 5. številke. 34 Neža Maurer: Ciba; Ciciban 1964/65, stran 197. 35 Marta Gorup: Mesečeve skrbi; Ciciban 1958/59, stran 183. 36 Milena Batič: Zob; Ciciban 1968/69, ovitek 1. številke. 37 Niko Grafenauer: Pravljica. Pedenjped, stran 60. 38 Slobodan 2. Markovič: Zapisi o književnosti za decu. Beograd, Interpres 1970. 39 Ciciban 1968/69, stran 5. ščal, Grafenauer pa je z njo predstavil tudi obrekljive srake. Na ritmu temelje- ča onomatopoija je v poeziji za otroke manj običajna. Mojster takega ponazar- janja je bil Zupančič (Ciciban posluša očetovo uro, Ciciban zaspi, Zvonovi). Ri- ma mora biti tudi v pesmi za otroke pravilna in učinkovita. Prijetno je, če se rimajo tiste besede, ki so nosilec vsebine, medtem ko se pesem spremeni v praz- no verzifikacijo, če je rima prisiljena in morda celo skovana s pomočjo nelo- gičnih mašil, nenaravnega besednega reda, včasih celo na račun neslovenskega izražanja (»Primi za lička me / pa me poljubi, / jaz bom pa tebe / — ne boš, ne, na zgubi«40 — »Jurček zrnja brž nasuje, / ptičkom konec zdaj gladu je.«41). Med tropi je v poeziji za otroke pogosteje prisotna dosledno izpeljana me- tafora, največkrat ukrasni pridevek in komparacija. Odnos v metaforični zvezi mora biti konkreten, abstraktnega otrok ne more dojemati, oziroma čustveno ovrednotiti. Otroku so ljubi predvsem paralelizmi, trojno ponavljanje ali stop- njevanje, tudi refren. Poezija za otroke mora učinkovati neposredno, zato »ne prenese« kompleksnega čustvovanja, dolgih verig abstraktnih soodvisnosti, ki jih otrok ne more razumeti. Abstrakcija v poeziji za otroke naj ne bo razprav- ljanje o žalosti, veselju, prijateljstvu, sočustvovanju. Te moralne vrednote otrok pridobiva iz konkretiziranih, opredmetenih pesniških vsebin. Abstrakt- nost se v poeziji za otroke kaže večinoma samo kot sprevrnjena resničnost, kot konkretnost v nerealnih okoliščinah, kot tako imenovani »narobe svet« (Lev- stik: Kako je v Korotani, Zupančič: Lenka, Zlato v Blatni vasi, Utva: Kaj je videl Mižek Figa,42 Gradnik: Narobe svet, Vera Albreht: Narobe svet,43 itd.). Otrok je dovzeten tudi za verige, kadar konkretna posledica konkretnega do- godka povzroči nov pojav, ki je spet predvsem konkreten in skoraj nujen vzrok (ali vsaj možnost) za nadaljevanje začete verige (Ljudska: Premagane zverine, Oton Zupančič: Medved z medom). Sodobna poezija mnogokrat, poezija za otroke pa vedno teži h kar najbolj naravnemu besednemu izrazu. Zato se je besedišče slovenske poezije za otroke v novejšem času obogatilo z nekaterimi besedami, ki so mu bile pred desetletji tuje. Samo eden od vzrokov za to je nova vsebina teh pesmi. Besede, o katerih govorimo, so le pretežno nove besede, saj nekatere pozna naš jezik že dalj časa: šofer, pilot, kondukter, velika zvezda pri Mačka-filmu, avto, bencin, kravata, parket, vzmet, nebotičnik, portret, intervju, telefonirati in podobne. Nov odnos do otroka in pesmi zanj se kaže v besedah ali besednih zvezah: brez pardona, ziniti (za spregovoriti), odstraniti napako, popraviti napeljavo, hrup vozil, mrač- na slutnja (jo) razjeda itd. Jezik v pesmih za otroke naj se ne razlikuje od one- ga, ki ga otrok uporablja v lastnem govoru, seveda pa mora to biti knjižni je- zik. Preveč zaneseno izražanje učinkuje nenaravno, mestoma celo smešno: »Srce mu prepeva, / mu v prsih drhti, / ponos ga preveva / in kri mu kipi / prekrasni ta dan, / ta veliki dan.«44 — »In v pšenico mlado / plusne zlati val, / že čez tra- ve, polja / steče v sinjo dalj.«45 — »Oblak bo soncu utrnil soj.«49. Pesniki v pe- smih za otroke uporabljajo pomanjševalnice, da bi s tem prikazali nežnost in majhnost, vendar pri tem — tudi v novejšem času — že kar pretiravajo, tako 40 Neža Maurer: Mamici; Ciciban 1967/68, stran 169. 41 Manko Golar: Ptička prosi; Ciciban 1967/68, stran 147. 42 Ciciban 1968/69, stran 170. 43 Ciciban 1963/64, stran 212. 44 Vojan Arhar: Novica; Ciciban 1965/66, stran 245. 45 Manko Golar: Vetrček; Ciciban 1968/69, stran 271. 46 Franci Lakovič: Oblaki se lovijo; Kurirček 1969/70, stran 198. da postajajo pogostne, velikokrat neupravičene pomanjševalnice vzrok osladno- sti ter pričajo o pokroviteljskem odnosu do otrok pa tudi o pomanjkanju res- nične inspiracije. Otrokom ni treba »kruhka, rosice, sončka, čeveljčkov« in po- dobnega spakovanja. Da je humor v poeziji za otroke pogosten in dobrodošel, smo že ugotavljali. Seveda pa mora humor izvirati iz sveta otroških doživljajev, tako da bo otrok sam sposoben ovrednotiti humoristično vsebino. Otrok je dovzeten za manj za- hteven besedni humor, prav tako tudi za dovolj konkreten situacijski humor, medtem ko mu karakterni humor sam po sebi še ne more povedati vsega, kar je sicer mogoče izraziti s karakternim humorjem; otroku manjka življenjskih izkušenj. Da tudi besedni humor ni nezahtevna oblika, kažejo nekateri pesniški teksti, v katerih so pesniki v iskanju komičnega zašli v grobo izražanje (Lovec škili izza koče.47 — Zemlja misli Mesecu na vrat poslati čudno reč.48 — Sraka psuje, predse pljuje.48) Tudi kadar razmišljamo o humorju v pesmih za otroke, se je treba zavedati, da otroka ne smemo podcenjevati in ga »zabavati« z na- ivnimi neslanostmi, prav tako pa je humor, ki prerašča že v ironijo, lastno in- telektualno že dozorelemu človeku, za otroka nerazumljiv, torej tudi nezanimiv. Analizirali smo nekatere — po našem mnenju najbolj pogostne in bistve- ne — vsebinske in oblikovne sestavine v poeziji za otroke, da bi se tako vsaj v najbolj okvirnih stališčih približali odgovoru na vprašanje, kako naj bi poezija za otroke ustrezala zahtevam današnjega otroka pa tudi zahtevam današnje vzgoje. Vzgojno poslanstvo obravnavane poezije je sicer prav gotovo nezataj- ljivo pomembno, vendar je vzgojnost kljub temu drugotnega pomena. Poezija za otroke dopolnjuje otrokovo doživljanje samega sebe in okolja, dopolnjuje otrokovo igro ter ga torej vsestransko doživljajsko bogati. Tendenciozno didak- tična in nekritično vzgojiteljska verzifikacija nima teh učinkov in je zato ni mogoče ovrednotiti kot besedno umetnino. Otroka vzgaja okolje, v katerem ži- vi, poezija pa otroka vzgaja samo toliko, kolikor je sestavni del otrokovega oko- lja in je s tem okoljem usklajena. Moralna in intelektualna vzgojnost sta torej samo nujni, ne pa tudi najpomembnejši komponenti te poezije, pomembnejša se zdi pravzaprav samo jezikovno oziroma besedno estetska ter obenem jezi- kovna vzgojnost, ker gre pač za besedno umetnino. Od poezije za otroke je mogoče zahtevati, naj otroka osvobaja, naj ga re- šuje naj r azno vrstne j ših frustracij, naj ga sprošča in razveseljuje. S tem nikakor ne nameravamo spočenjati in utemeljevati nekakšnega novodobnega utilitariz- ma, ampak ugotavljamo, da samo taka poezija za otroke uresničuje (seveda sa- mo kot eden izmed činiteljev) sodobna pedagoška načela ter da more le taka poezija tako ustrezati otrokovi duševnosti, da jo je pripravljen sprejeti za svo- jo. Pred Zupančičem in za njim Slovenci še nismo imeli pesnika, ki bi s poezijo za otroke tako dosledno kot Zupančič ustvarjal tudi za današnjega otroka otro- kovo poezijo. Vsebinski okviri obravnavane poezije so se v minevaj očem času spremenili predvsem tam, kjer so pesniki oblikovali otrokova doživetja; Levstik pa tudi še Zupančič sta videla vaškega otroka, v zadnjem času pa stopa v ospredje mestni otrok (Pedenjped), vendar ta zunanja sprememba ne povzroča bistvenih sprememb v idejnem jedru otrokom namenjenih pesmi. Dosledno spoštovanje 47 Vojan Arhar: Na livadi; Ciciban 1967/68, stran 229. 48 Glej opombo 35! 49 Niko Grafenauer: Srake. Pedenjped, stran 40. otrokove osebnosti, razumevanje za njegove velike (odraslemu sicer običajno neznatne) rešljive in nerešljive probleme, smisel za vživljanje v otrokov domi- šljijski svet, sposobnost veseliti se, smejati se, šaliti se z otrokom kot njegov vrstnik, prilagojevati se otrokovim emocionalnim in intelektualnim posebno- stim, vse to in še kaj mora izpričati pesnik, ki poezijo za otroke ustvarja, kakor tudi interpretator, ki to poezijo posreduje. Zusammenfassung Die Poesie für Kinder ist nicht und kann nicht eine mit der künstlerischen Poesie parallellaufende Erscheinung sein, sondern ihr Bestandteil, weil jene zu- sammen mit dieser einen integralen Teil des Nationalkulturreichtums bildet. Die Poesie für Kinder muss der psychologischen Entwicklungsstufe des Kindes ent- sprechen, deswegen sind den psychologischen Kriterien sowohl die erzieherischen als auch die literarisch-ästhetischen untergeordnet, obgleich vor allem die literarisch- ästhetischen diejenigen sind, nach denen wir das Gedicht für das Kind als literarisches Kunstwerk bewerten. Über die erzieherische Sendung dieser Poesie kann man nur soweit sprechen, als diese Poesie einen Bestandteil der Umwelt des Kindes bildet und damit mit der Umwelt in Einklang steht. Die Poesie rettet das Kind vor den verschiedensten Frustrationen, sie befreit und erfreut es. Ein gutes Gedicht nähert sich dem Kind als ganzheitlicher Per- sönlichkeit, die sich vom Erwachsenen nur durch einige psychische Eigenschaften unterscheidet, vor allem durch starkes, elementares Gefühlsleben, das über dem Intellekt vorherrscht. Irgendwelche Unter- oder Überschätzung der Kinderfähig- keiten kann nicht eine wahrhaftig künstlerische Poesie bedingen. Die Kinderpoesie von Zupančič entspricht noch heute bestens diesen Forderungen, während in der neueren Poesie oft genug ein unbewusster Drang zum Vorschein kommt, dem Kinde zu zeigen, dass es klein und schwach ist und unserer Hilfe bedürftig. Häufig treten Motive aus der Tierwelt oder der Natur auf, wobei immer mehr die Tendenz sichtbar wird, auch in dieser Welt Beziehungen zu schaffen, die dem menschlichen Leben eigen sind. Die traditionellen Versformen lösen sich auf, der Nachdruck liegt immer mehr auf den Stilelementen, vor allem auf der häufigen und mannig- faltigen Onomatopöie. Das Abstrakte verschwindet, es erscheinen konkrete Bezie- hungen, die zu Trägern moralischer Werte werden. Es ist nicht genug, dass die Poesie für Kinder nur die Erlebniswelt des Kindes reproduziert, sondern sie muss sie auch bereichern.