PARIŠKA KOMUNA V SOČASNEM SLOVENSKEM TISKU VASILIJ MELIK Sto let mineva od pariške komune, ali na kratko od komune, ko je delavski razred 72 dni, od 18. marca do 28. maja 1871, imel oblast v svojih rokah. Kakšne spremembe od tedaj do danes! 46 let po komuni je prišlo v Rusiji do oktobrske revolucije, ki pa ni bila poražena. Sovjetska zveza se je uspešno otresla vseh notranjih Ln zunanjih sovražni- kov ter postala prva socialistična država na svetu. Med drugo svetovno vojno in po njej so zrasle, deloma iz lastnih sil (kot v Jugo- slaviji ali na Kitajskem), deloma zaradi vo- jaške zmage Sovjetske zveze, nove take dr- žave. Danes je svet socializma že zelo velik pa tudi razcepljen na, več taborov z nemajhni- mi medsebojnimi konflikti. Pot, ki jo je ta svet prehodil, je na eni strani polna velikih uspehov, požrtvovalnih naporov in junaštev, slavnih zmag, na drugi strani pa tudi zelo grenkih in krutih napak, razočaranj, naisilLj in nečlovečnosti. Gas pariške komune je bil še popolnoma drugačen. Socializem je tedaj sodil v svet bo- dočnosti, za mnoge sploh v svet fantazije. De- lavsko gibanje je bilo v bistvu še povsod v začetni dobi svojega razvoja. Najrazličnejše struje, koncepti, teorije in naziranja so se po- javljala v njem in se borila med seboj za vpliv Ln prevlado. Daleč je bUa še množičnost druge intemacionale, daleč še prevlada mark- sističnega gledanja. V komuni so sodelovali blanquisti, privrženci intemacionale, med njimi zlasti proudhonisti, različni drugi socia- listi, radikalni demokrati z jakobinskimi tra- dicijami prve velike francoske revolucije in s predstavami o zmagoviti revolucionarni ob- rambni vojni proti sovražnikom Francije iz istega časa. Razen delavstva je pritegnila ko- muna zlasti v začetku tudi pariške srednje stanove, branjevce, obrtnike, trgovce. Vendar je — razen nekaterih neuspelih poskusov podpore v drugih krajih — ostala osamljena. Francija ni šla za njo. Malo prej izvoljena narodna skupščina, ki je zasedala najprej v Bordeauxu, nato pa v Versaillesu, je imela konservativno, monarhistično večino — na- sprotniki so jo posmehljivo imenovali »kmeč- ko skupščino« (assemblee des ruraux). Thier- sova vlada, ki jo je ta skupščina postavila, je obdržala oblast v vsej Franciji. Neuspeh revolucije se je seveda mogel predvidevati že vnaprej. Druga adresa gene- ralnega sveta intemacionale o nemško-fran- coski vojni z dne 9. septembra 1870, ki jo je sestavil Marx, je izrecno poudarila: »Tako se je znašel francoski delavski razred v skrajno težavnem položaju. Sleherni poizkus, strmo- glaviti novo vlado sedaj, ko trka sovražnik že skoraj na vrata Pariza, bi bila obupna blaznost. Francoski delavci morajo storiti svojo državljansko dolžnost, toda ne smejo dovoliti, da bi jih obvladale nacionalne tradi- cije iz leta 1792... Ne smejo ponavljati pre- teklosti, temveč graditi bodočnost. Naj mimo in odločno uporabijo sredstva, ki jih daje re- publikanska svoboda, da temeljito izvedejo organizacijo svojega lastnega razreda. To jim bo dalo novih herkulskih moči za prerod Francije in za našo skupno nalogo — osvobo- ditev proletariata«.^ Ko pa je do revolucije kljub vsemu vendarle prišlo, se je internaci- onala z vso silo zavzela zanjo. »Svetovno zgo- dovino bi bilo prav gotovo zelo udobno dela- ti,« je pisal Marx 17. aprila, »če bi se zače- njal boj le pod pogojem nezmotljivo ugodnih razmer. Z druge strani pa bi biLa zelo mistič- ne narave, če bi 'slučajnosti' ne igrale nobene vloge«.2 Marx je občudoval junaštvo in požrt- vovalnost komunardov in je imenoval komu- no že sredi njenega trajanja »najslavnejše dejanje naše stranke od pariške junijske vsta- je« leta 1848 naprej,^ v proglasu generalnega sveta intemacionale konec maja pa je zapi- sal, da bo delavski Pariz s svojo komuno »večno slovel kot slavni znanilec nove druž- be.«* Toda naš namen ni pisati o komuni, nje- nem poteku, ukrepih ali teoretičnem pomenu njenih izkušenj v nadaljnjih bojih za sociali- stično revolucijo in družbo. Naša naloga je, govoriti o Slovencih in o njihovem odnosu do komune, o odmevu in vplivu komune na Slovenskem. Ta tema ni nova; o njej so že marsikaj pisali, deloma posebej, deloma v zve- zi z drugimi stvarmi.^ Od problemov, ki se nam v zvezi s to temo postavljajo, odgovori- mo danes najprej na vprašanje, kako in kaj je o komuni in ob komuni poročal takratni slovenski tisk. Delavskega časopisja tedaj še nismo imeli. Vse naše tedanje časopisje je bilo meščansko, pa tudi to še zelo skromno. Trikrat tedensko je izhajal Slovenski narod v Mariboru, enkrat tedensko Novice in Zgodnja Danica v Ljub- ljani ter Slovenski gospodar v Mariboru, dva- krat na mesec pa Soča v Gorici, Primorec v Trstu in Besednik v Celovcu, če naštejemo ti- ste časopise, ki so bili v celoti ali pa vsaj de- loma posvečeni politiki. Besednik bi pri tem skorajda lahko izpustili. V ospredju zanima- nja našega časopisja so bili tedaj notranji problemi: politika nove, v začetku februarja 1871 imenovane vlade grofa Karla Hohen- warta, pričakovanja in ugibanja v zvezi z njo. Med vsemi dogajanji v tujiini pa je velja- la glavna pozornost komuni in državljanski vojni v Franciji. Največ poročil je prinašal Slovenski narod. Poročila v drugih listih so bila znatno skromnejša. Njihova obširnost je bila pač odvisna od velikosti časopisa, zato je povsem naravno in razumljivo, da jih je imel Slovenski narod, ki je bil največji in je največkrat izhajal, največ, Besednik pa naj- manj. Poročil v Zgodnji Danici, katoliškem cerkvenem listu, ki ga je urejal Luka Jeran, po tonu in načinu pisanja ne moremo primer- jati z drugimi; to so bolj verski komentarji in meditacije kot pa poročila. Če primerjamo slovensko časopisje z drugim, ki je izhajalo pri nas, moramo reči, da je na primer Laiba- eher Tagblatt, glasilo nemške liberalne stran- ke na Kranjskem, prinašal precej obsežnejša poročala kot pa Slovenski narod. Tudi to je v skladu s tem, kar smo prej rekli. Laibacher Tagblatt je bil dnevnik, kar Slovenski narod ni bil, imel pa je tudi večja finančna sred- stva. Odnos do komune je v poročUih vseh teh časopisov negativen in to od začetka do kon- ca. Noben časopis se ne strinja z njo, nobe- den je ne zagovarja. Glavno obsojanje velja kajpada streljanju talcev in požiganju Pariza v zadnjih dneh; to so bili že tako povsod po Evropi glavni, stalno se ponavljajoči argu- menti nasprotnikov komune. Ob pripovedova- nju o grozotah komune je nekajkrat omenje- na (v prav tako negativnem smislu) jako- binska diktatura iz časa prve francoske revo- lucije. Dosti se piše o nesoglasjih in sporih med komunardi. Popisuje se nazadnje, po končanih bojih, kako strahotno je bil razde- jan Pariz, da tako opustošenje spominja sa- mo še na znamenita zgodovinska razrušen j a Jeruzalema, Rima, Ogleja in Moskve." Nega- tivno stališče do Komune je podkrepljeno z izrazoslovjem. Naj tu navedemo samo dva ta- ka primera: »še zmirom je v Parizu straho- vita vlada puntarskih razbojnikov na vrhu« iz Novic" ali »divjost in stekla pijanost se je polastila upornikov« iz Slovenskega naroda.** Vendar pa tudi naše časopisje obsoja divja- nje Thiersove vojske ob porazu komune. Pred leti je bila ob študiju vplivov pariške komu- ne postavljena naslednja ugotovitev: naši konservativci, nasprotniki komune predvsem zaradi svojih legitimističnih načel, so vendar- le obsojali bestialno maščevalnost Thiersove vlade, medtem ko liberalci iz strahu pred ko- muno kot svojim socialnim nasprotnikom grozodejstev versajske vlade niso obsojali.* Po podrobnejšem pregledu časopisja pa se s tako mislijo ne bi mogel več strinjati. Zdi se mi, da za tako razlikovanje ni argumentov. Goriška Soča piše že vnaprej, ko predvide- va zavzetje Pariza po versajski vojski: »Kako mesarjenje bode potem po Parizu, si lahko vsak misli«.^" Pozneje pa ugotavlja Soča pov- sem tako kot Novice, da »versailleska vlada gospodari v Parizu ravno tako grozovito, ka- kor poprej uporniška«." Tudi Slovenski narod ki je bil 23. marca napisal, da je pariški sred- nji stan potegnil s komuno, pove jimija, da »Verzejlci tudi niso tako postopali kakor so to plemenitemu zmagovalcu pristje« in da »požare v Parizu gasili so Verzejlci s krvjo« privržencev komune, vendar je članek, v ka- terem so zapisane te besede,^^ nekaj izjemne- ga; o njem bomo govorili še posebej. Zelo ost- re obsodbe versajske maščevalnosti najdemo v nemškem Laibacher Tagblattu, ki na pri- mer piše, da je ogorčenje nad divjim klanjem ujetnikov že enako grozi nad zloglasnimi de- janji komune.*^ Prav gotovo bi argument stra- hu pred socialnim nasprotnikom in pred eks- propriaoijo veljal za naše nemške liberalce še mnogo prej kot za ubožnejše slovenske. Zanimanje za dogodke okrog komune je po- stavljalo tudi vprašanja, odkod, kako in za- kaj vsi ti dogodki, vprašanje upravičenosti, smiselnosti, bodočnosti delavskega gibanja in odnosa do njega. O tem zanimanju pričajo razna predavanja in članki. Oglejmo si jih, kolikor po tisku vemo zanje! V katoliškem konservativnem taboru so kazali na sorodnost in logično povezavo med liberalizmom in socializmom (komunizmom) in se s tem borili tudi proti svojemu glavne- mu nasprotniku na domačih tleh, liberalizmu. Tako je poudarjal Luka Jeran v govoru, ki ga je imel v Katoliškem političnem društvu na mesečnem sestanku 4. julija 1871, »da la- ži-liberalizem v žametovih rokavicah v svo- jem zadnjem ravnosledji do tega pripelje, kar so ravnokar počenjali rudečkarji v Pari- zu«. Bati se je »zapeljivcev, ki vero skrunijo, naj so v cigansko-plašarski ali v olikano-go- sposki suknji«. »Kako so ti 'olikani bratje' po časnikih rogovilili zoper škofe, duhovstvo, kloštre in katoliške naprave, kakšno mrač- nost in trinoštvo ter vse grehe zoper 'sveto svobodo' jim lažnjivo pripisovali«. Brez težav vidimo v teh olikanih bratih avstrijske nem- ške liberalce, ustavoverno stranko v boju zo- per konkordat in dotedanji položaj cerkve v državi. »Zdaj se pa vidi, kakoso svoboduharji, mavtarji in enaki njih brezverski ljubljenci v Parizu razsajali, kako nedolžne in brezorož- ne ljudi streljali, v zažganem petroleju vtap- Ijali, bukvarnice, monumente in vse vire in znamnja olike, vede in učenosti brez usmilje- nja pokončavali.«^' Dokler so delavci kričali le zoper samostane in duhovščino, so büi li- beralci povsem zadovoljni; »ko so pa ti rogo- vileži tudi bogatine na muho vzeli«, je tudi Neue freie Presse (glavno dunajsko liberalno glasilo) postala pobožna »ter se je svete jeze vnela zoper rop«.*" Francoska državljanska vojna je vojna znotraj istega tabora, kajti »li- beralci so oboji, Verzajlci in pariška srenja« (komuna). »Liberalizem si ni kmali tako gor- kih zaušnic dajal sam sebi, kakor zdaj v Pa- rizu, — tako, da ima vse krvave usta.«" Da citiramo še enkrat isto bistveno misel prav na kratko, topot pa iz Novic: »Kam brezbož- ni liberalizem svet pogrezne, kaže nam stra- šansko zdaj — Pariz !«^* Mnogo globlje od omenjenega Jeranovega govora je segel Matej Močnik v svojem pre- davanju, ki ga je imel v Katoliškem politič- nem društvu na naslednjem mesečnem se- stanku 2. julija 1871. Govoril je o pariški ko- muni, o »rogovilskem mednarodnem društvu« (intemacionali) ter o delavskem vprašanju.*- Močnik se ni zadovoljil z govorjenjem o kaz- ni božji in brezbožnosti Parižanov. Spraševal se je še o vzrokih komune, ki ji je pravilno iskal predhodnika v junijski vstaji leta 1848 in ki jo je imel, kakor tedaj ves naš tisk, za delo intemacionale. Našel je te vzroke »v občinskem prašanji, v napčni 'in krivični raz- meri med kapitalom in delom; dokler se te razmere pravično ne poravnajo, in delav- cem zaslužek krivično krati, in kar je pogla- vitna reč, dokler se ljudstvo, visoko in nizko, bogato in revno, ne poveme k pravemu ker- šanstvu, nevarnost ni odstranjena«. »Vlade se bodo mogle resno vkvarjati s socijalnim vpra- šanjem; pod vso Evropo tu ogenj, kteri huje in grozovitejše žuga pokončati vso omiko, ka- kor nekdaj divje ljudstva o preselovanji na- rodov«. Močnik vidi upravičenost delavskega vprašanja. Posebej se mu zdi negativna zna- čilnost današnjega časa, da izginja srednji stan (mali obrtniki) in da bodo tako na svetu, zlasti v industrijskih predelih, kmalu le bo- gatini in berači. Ne krščanska ljubezen, ne individualna dobrodelnost ne bosta mogla od- vrniti tega zla. »Kakor kmetijsko vprašanje ni bilo poprej rešeno, da so se kmetje opro- stili, tako tudi tukaj ne bode miru, dokler se pravna razmera ne najde med kapitalom in delom, med velikimi obertniki in delavci«." Državni liberalizem daje zakonodajo, ki je v korist bogatinom, potrebovali pa bi zakono- dajo v korist malim obrtnikom. Strojev, ki so spravili nešteto pridnih rok ob zaslužek, pa vendar ne moremo prepovedati, napredku mehanike in tehnike se ne moremo upirati. Močnik sploh ne gleda pesimistično v prihod- nost: nekatere obrti sicer res propadajo, toda nastale bodo druge, potrebe so vedno večje itd. Potrebno pa bo združevanje obrtnikov v družbe ali asociacij e.*° Težišče Močnikovega gledanja na delavsko vprašanje je torej v problemu malega obrt- nika. Ko proti koncu govora znova enkrat uporablja besedo »delavci«, doda v pojasni- lo: »med kterimi pa ne mislim dninarjev ali težakov, marveč male obrtnike in njih poma- gače in dečke.«'" Razpravljanje se zaključuje z opisom adrese, ki so jo mali obrtniki izro- čili trgovinskemu ministru v Hohenwartovi vladi, dr. Schäffleju, in njegovega odgovora. Ne moremo si kaj, da ne bi pritegnili v primerjavo tudi nemškega liberalnega tabora pri nas, to se pravi, njegovega glasila Laiba- cher Tagblatt. Stališče, ki se tu kaže, je nam- reč pravo nasprotje pogledom konservativ- nega katoliškega tabora. Temu je vsega kriv liberalizem, onemu pa je vsega kriv klerikali- zem. V uvodnikih, kakor sta »Palačam vojno, kočam mir!« 31. maja ter »Socialna nevar- nost« 7. junija, se je Laibacher Tagblatt straš- no razburjal nad drznostjo in nesramnostjo »črnih in nacionalnih rovarjev«, ki krivi za zločine komimistov svobodnjaški vladni si- stem. Poudarjal je, da države, v katerih so svobodnjaške uredbe spoštovane, kjer so nravnost, omika in blagostanje dostopne tudi najnižjim plastem, ne poznajo nobene nevar- nosti socialnega vprašanja (Švica, Velika Bri- tanija, Združene države, Nemčija). Ni bil svobodnjaški vladni sistem tisti, ki je spridil, in poživinil množice — to so povzročale ne- ustavne vlade, zatiranje svobode mišljenja, od države spodbujano ponevmmjevanje mno- žic, izročitev vsega šolstva v roke nevedne, fanatične duhovščine itd., itd. Za primer na- vaja Tagblatt, kako v zgledni Nemčiji sko- raj ni nepismenosti, medtem ko je v Franciji, kjer je prišlo do komune, od 40 milijonov prebivalcev 24 milijonov nepismenih.-" Laibacher Tagblatt je krivil komuno tudi za to, da bo zdaj v Franciji spet zmagal kle- rikalizem: svobodoljubna načela bodo zdaj za dolga leta prizadeta, »despotizem in jezuit- stvo bosta spet vkorakala v TuUerije in sla- vila orgije na razvalinah svobode«.^' Zdravilo proti težavam in talnim izbruhom, Icakor so bili pariški dogodki, je videl Tagblatt edinole v tem, da dajemo izobrazbo tudi najnižjim v družbi, da jih naučimo spoštovati zakone in pravice sočloveka in jim s tem zmanjšamo prirojeno brutalnost. »Sele z izobrazbo, ki jo mora država vsakomur posredovati, bo postal delavec svoboden, le s tem bo dosegel človeka vredno eksistenco in se vključil kot koristen člen v državno celoto«.-'- Laibacher Tagblatt se je razburjal nad tem, da so socialistična glasila v Nemčiji odobra- vala delovanje pariške komune in ga deloma imela celo za preveč medlo in premalo odloč- no.^- Posebej se je razburjal nad domačimi avstrijskimi socialnimi demokrati, ki niso »z gnusom zavrnili vsake solidarnosti s pariški- mi zločinskimi tolpami«.Pozival je »izobra- žene in posedujoče« v evropski družbi, da mi- slijo na ukrepe, ki bi preprečevali pariškim podobne dogodke, ter vlade in parlamente, naj nemudoma sklenejo, kako ustaviti zaniče- vanje zakonov ter preprečiti spridenost, gni- lobo, zmedenost pojmov ter končno poživinje- nost delavskega razreda«.-^ Kar se tiče av- strijskih razmer pa je nakazoval Tagblatt ve- liko podobnost med rovarjenjem socialistov ter med »zahtevami nacionalnih strank po dr- žavnem udaru, po odpravi ustave, po razdro- bitvi državnih oblasti« ter »prismojenimi na- črti fevdalcev in klerikalcev, ki povsod snu- bijo zaveznike in ki jih ni sram, da se prili- zujejo zdaj podeželskemu, zdaj mestnemu proletariatu«.^* Oboji, črni in narodnjaki, ne dajo državi miru, je ne pustijo, da bi se pre- pustila mirnemu civilizatorskemu delu, dela- jo zmedo med ljudskimi množicami, izpodko- pavajo vsakršno avtoriteto zakonov.^^ In ko je v tej zvezi tedanji bralec bral o fanatičnih ženskah, ki vdirajo v šolska poslopja, o na- ščuvanih kmečkih tolpah, ki pod vodstvom podivjanih duhovnikov napadajo mirna zbo- rovanj a^"* (vse to so scene iz tedanjih bojev okrog šolskega zakona in drugih liberalno- klerikalnih spopadov v Avstriji), so mu mo- rale biti kar takoj pred očmi čisto podobne fanatične ženske in podivjani komunardi iz Pariza. Slovenski liberalci se v liberalno-kleri- kalna razračunavanja ob komuni, kakor smo jih opisali s slovenske konservativne in nem- ške liberalne strani, niso spuščali. To je ra- zumljivo, saj je tedaj še obstajal enoten slo- venski politični tabor, v njem pa so si liberal- ci skušali ob klerikalno-liberaliüh nasprotjih pomagati z nevtralnostjo in molkom. Od mladoslovenskih odmevov na komuno je najbolj znana »socijalno-politiška študija«, kakor jo je avtor sam imenoval, ki je pod naslovom »Bivša pariška komuna in sociali- zem« izhajala od 28. junija do 22. novembra 1871 v Novicah in jo je napisal dr. Valentin Zamik. Prijatelj je imenoval to študijo »prvo slovensko delce o socializmu« in ji je posvetil v svoji zgodovini kar precej, po Kermavner- jevem mnenju celo preveč-"' prostora z dokaj podrobnim navajanjem vsebine.-' Dodati mo- ramo, česar Prijatelj, Gorše in Kermavner ni- so opazili, namreč, da ta študija ni zaključena. Prikazom sistemov liberalizma, socializma in komunizma bi namreč moralo, kakor je ob- ljubil Zamik v avgustu^*, slediti še razvijanje nazorov ekonomičnega federalizma, pa tudi o pariški komuni naj bi bilo še govora.^' Prijatelj ugotavlja po analizi Zarnikova študije, da sicer Zamik »samotvoren socialni mislec in borec ni bil«, da pa je »v tistem času med vsemi Slovenci na vsaik način naj- več vedel in znal o socializmu, seveda znal sa- mo iz druge roke in največ iz knjig nemških tako imenovanih .katedrskih socialistov'«."" Na drugem mestu pa pravi, da je bil Zarnik »v teh časih najboljši poznavalec zadevne fran- coske, angleške in nemške literature v origi- nalnih jezikih, prava bela vrana med tedanjo jezikovno malo emdirano in svetovno bolj iz druge roke orientirano mladoslovensko generacijo«.ä' Ze po Prijatelju, še bolj do- ločno pa po Kermavnerju^^ bi sodili, da je Zamik sledil predvsem nemškemu teoretiku Karlu Winkelblechu, znanemu pod pisatelj- skim imenom Kari Mario. Vendar pa je res- nica nekoliko drugačna. Viri Zamikovega pisanja so precej bolj enostavni, kakor pa bi sodili, če sledimo ci- tatom v njegovi študiji ali pa Prijateljevim navedbam. Z izjemo uvoda in nekaterih do- datkov je vsa Zarnikova študija nekoliko skrajšan in prirejen tekst izbranih odstavkov iz obsežne, 732 strani obsegajoče knjige Ka- pitalismus und Socialismus, ki jo je bil leto prej (1870) v Tübingenu izdal dr. Albert Schäf- fle. Schaff le je bil doma iz Württemberga, 1860—1868 je bil univerzitetni profesor v Tü- bingenu, odtlej pa na Dunaju in poleg tega je bU v času Zamikovega pisanja trgovinski minister v Hohenwartovi vladi. Ce ne šteje- mo Zamikovega citiranja iz uvoda Schäf- flejeve knjige v drugem poglavju (Novice str 215—216), začne kopiranje Schäffleja, ko- likor sem mogel pri bežnem pregledu ugoto- viti, s tretjim poglavjem. Voditelji socializ- ma (Novice str. 224—225) so posneti po 9— 11. strani Kapitalizma in socializma. Četrto poglavje (Novice str. 239—240, 249—250) .so odlomki iz Schäffleja z začetki na straneh 134, 157 in 159. Opisu liberalnih idej in Lin- gueta (Novice str. 254—255, 273—274, 283— 284) ustrezajo v knjigi strani 163, 167—178, opisu komunistov (Novice str. 284, 288, 297— 298, 312—313) strani 189—203, opisu sociali- stov (Novice str. 373, 380—381) strani 211— 219. Le malo je pri Zarniku podatkov, ki niso iz Schäfflejeve knjige. Pod črto našteta dela so navedena ali citirana po Schäffleju, le da je Zamik naslove francoskih in angleških del, ki jih Schäffle navaja v nemščini, podal v francoščini ali angleščini. Da bi bralci lahko videli način Zarnikovega dela, navajamo po- sebej dva odlomka, enega daljšega in enega krajšega, v dveh stolpcih: levo je Schaffle- jev, desno pa Zamikov tekst. Pogosto navaja ZarnikMarloja; toda tudi ta je posnet po Schäffleju, ne pa samostojno. Ko obravnava kritiko komunističnih načel, pravi Schäffle, da so ta zavrnjena, »le v nekaterih bistvenih točkah ne popolnoma, že pri Mairloju«, citira pod črto Marloja »I, 2, 484—518« ter nato na- vaja njegove ugotovitve.^^ Zamik podaja ta prikaz po Schäfflejevem besedilu, pod črto pa pravi: »Beri izvrstno kritiko o komunizmu v 2. oddelku I. zvezka Marlo-tovega dela 'Sistem der Weltökonomie', stran 484—518«. Podobno je tudi na drugih mestih. Ker Zar- nik ni nikjer zapisal, da posnema svojo štu- dijo po Schäffleju, se je moral tudi samo- stojno zavarovati pred očitki, da piše preveč simpatično o socialistih in komunistih ali ae celo strinja z njimi; pri tem mu je za glavno kritje služilo navajanje Schafflejevega imena. Zamik je opredelil tudi svoje naziranje: »Izpovemo tu, da tudi spadamo po svojem mišljenji in osvedočenji v krog ekonomičnih federalistov«.^' Pri tej izjavi smemo misliti edinole na zvezo s Schafflejem, po katerem je prevzel Zamik poleg vsega drugega tudi ka- rakteristiko in reformne težnje tega sistema, kakor so opisane na straneh 159—162 Kapita- lizma in socializma, nikakor pa ne na kakrš- nokoli zvezo z Marlojem. Zato se na Zarnika in njegovo miselnost ne more nanašati prav nič od tega, kar je pisal Kermavner o Marlo- ju, njegovem ekonomičnem federalizmu, zve- zi novih cehov in drugih nazorih.^' Glavnega dela Schäfflejevih nazorov pa Zamik ni pri- kazal; prišH bi na vrsto v delu študije, ki ni bila več objavljena. Schafflejev federalizem naj bi po avtorje- vih besedah zdražil resnično iz liberalistič- nega in komunističnega sistema ter se izog- nil napakam obeh.^^ Marloja je Schäffle zelo cenU in veliko navajal. Pozneje je tudi izdal njegovo delo. Cenil ga je prav kot »federa- lista«, čeprav je v njegovem federalizmu ugo- tavljal tudi napake, zlasti preveč socialistič- nih primesi ter cehovske in zaščitnocarinske ideje.88 Schäffle je odklanjal vračanje na stare predkapitalistične oblike. Modemi raz- voj sveta je videl v uničujočem boju med komimizmom in liberalizmom, ki se bo v vsakem primeru končal z zmago federalizma. Ali bo zaradi trmoglavosti in zaslepljenosti višjih stanov prišlo do komunistične revolu- cije, ki pa trajno sveta ne bo znala urediti in ji bo tako sledil federalizem, ali pa bodo nasprotniki socialne reforme iz strahu pred komunizmom popustili in se odločili za fede- ralizem. Schäffle sam je dvomil, da bo šlo brez revolucij,^' pisal pa je za tiste, »ki jim je za to, da se s socialno reformo prepreči socialna revolucija.«^" Cilj teh reform je bila obnova srednjega stanu, ki naj bi med eks- tremoma bogatih in revnih znova sestavljal »širok pas zadovoljene, nravno krepke, poli- tično zrele večine prebivalstva«. Pri tem pa ne bi bila ukinjena niti ena prednost moder- ne veleprodukcije."" Med reformami je mislil Schäffle tudi na splošno volilno pravico. Mno- go je računal na zadružništvo. Po svoje bolj zanimiv od Zarnikove študije o socializmu je uvodni članek v Slovenskem narodu z dne 13. junija 1871 pod naslovom »Pad ,komune' v Parizu«. Članek sicer obsoja »grdo, nespodobno karikaturo«, v katero se je »že koj s početka« razdivjala komuna (s pripombo, da je ta karikatura služila versaj- ski vladi in vsem nasprotnikom socialnega napredka kot strašilo, »ki so ga kot gorgon- sko pošast vsem zmernejšim elementom v go- ljuf nem zrcalu kazali«), obsoja »vandalizem, kterega se je baje komuna v Parizu krivega storila« (z že zgoraj omenjeno pripombo, da tudi versajci niso plemenito postopali), ob- soja več dejanj, »ki jih mora vsak kot najsu- roveji komunizem obsoditi« (s pripombo, da so se enaka komunistična dejanja »pri vseh večih prekucijah prikazevala, ter se bodo tudi še v bodoče prikazevala«), ocenjuje ko- muno za delo intemacionale, pa ugotavlja, da »komuna ni komunizem« in vidi v njej zdravo jedro, ima o njej vrsto presenetljivo pozitivnih sodb. Poudarja, da je bila velika večina Parižanov za komuno, kar »je naj- bolje spričalo, da ta politično-socijalen ustroj vendar ni tako čm, kakor se mala«, razen tega se je razvijala komuna v najbolj ne- ugodnih okoliščinah, umrla je »nasilne, ne naravne smrti«. V komuni se je pokazala nova, doslej še neznana in še ne klasificirana državna oblika. »Ce bo še kje v Evropi do prekucij prišlo, bodo te prekucije bolj socija- listično nego politično barvo imele, in zelo verjetno je, da se bo kot prvi postulat vpe- Ijanje ,komune' zahteval.« Pisec izhaja s stališča, da gredo delavcu iste politične pravice kot bogatinu, kajti delavec je v državi »one iste važnosti in vrednosti kolike kapitalist« (»Kapital brez dela je mr- tva stvar. Bogat brez delalca je siromak, kajti skoz delo se še-le kapital oživi«). Za socialno vprašanje pomeni padec komune katastrofo, »ktera se še v enem desetletji premagati ne bo dala«, vendar pa je zato le »nazaj potis- neno«<, ne pa izbrisano z dnevnega reda ev-, ropskih narodov. Francoski delavec se bo spet dvignil, da bi dosegel politične pravice. »Prvi poskusi navadno spodlete, drugi časih tudi še, nazadnje pa vendar vsaka zdrava ideja obvelja.« Na koncu si pisec dovoli še zanimivo zgo- dovinsko fantazijo: »Vzemimo pa ta slučaj, da je v krvavej borbi pariška komuna zma- gala, da denes Parižani v Verzelji stoje ne Verzeljci v Parizu. — Kaj bi bil nasledek tega? Thiers in njegova vlada bi bili padli, po vseh večih francoskih mestih bi se bila komu- na proklamirala, duh francozkega naroda bi se bil po tej instituciji omladil, novo navdu- šenje bi bilo prešinilo ta čuden narod, ki se najraje za »ideje« navdušuje, in kakor so francoski »sansculloti« koncem preteklega stoletja tako zvane »ideje leta 1789« po vsej Evropi z oroženo silo razširjevaU, ravno tako bi bili komunisti z orožjem svojo »komuno« v vse sosednje dežele nesli, »bete noire«''- bi se bil povsod vzdignil in francoskim komu- nistom vriskajo nasproti hitel, kar je zdaj zdolej, bi se bilo na vrh postavüo, in kar je zdaj zgorej, to bi se bilo dole potlačilo.« Glede vprašanja, kdo bi utegnil biti pisec tega po svoje prav gotovo zanimivega in po svojih stališčih izjemnega članka, moremo seveda samo ugibati. Nekaj opore za tako ugibanje bi mogli najti v stavku »Bralci ,Slov. Nar.' se bodo še spominjali na to, kar smo o svojem času o ,socijalnem vprašanji' in o mednarodni ligi za vseobči mir in svo- bodo rekli«, če je seveda pisec mislil na svoje članke, ne pa kar na splošno na Narodovo pisanje. O socialnem vprašanju je julija 1869, o ligi za mir in svobodo pa 9. marca 1871 pisal Ferdo Kočevar, kakor je razvidno iz Kočevarjevega življenjepisa, ki ga je napisal Avgust Pirjevec v Slovenskem biografskem leksikonu. Potemtakem bi torej tudi Pad ko- mune napisal Ferdo Kočevar. Pirjevec, ki sicer zelo podrobno našteva Kočevarjeve član- ke, tega ne navaja. Signiran ni, toda prav tako tudi ni signiran članek o ligi za mir in Schäffle str. 9 i Durch wen sind die socialistischen Ideen ver- ; treten? Ich stehe nicht an, zu behaupten dass Männer wie Proudhon, Carl Marx, Ferdinand Lassalle, ; Carl Mario' von nicht gewöhnlicher geistiger Be- gabung, von vielseitiger Bildung, zum Theil von : gründlicher Gelehrsamkeit sind. Schon bei dem j meteorartigen Auftauchen der Lassalle'schen Agi- i tatiton habe ich die damals in der liberalen | Presse übliche Bezeichnung des Agitators als eines halbgebildeten, unwissenden, wüsten De- i ■ Prof. winkelblech (Pseudonym: Carl Mario), Ver- fasser des Systems der »Weltökonomie.•< svobodo. Ce je pisec Pada komune res Ko- čevar, potem bi si njegovo navdušenje za komuno mogli razložiti na tale način: Koče- var je bil tako navdušen za rusko demokra- tično-komunistično občino kot ideal rešitve socialnega vprašanja, kot veliko prednost slo- vanskega sveta pred puhlo zapadno Evropo,"' da je videl v pariški komuni nekaj podob- nega, nekaj sorodnega in zato seveda tudi zdravega in pozitivnega. 29. junija je bil v Slovenskem narodu ob- javljen uvodnik z naslovom »Asociacija ,In- ternational'«, posvečen prvi internacionali, njenemu nastanku, ustroju in namenih. 29. julija in 8. avgusta je bilo objavljeno Maz- zinijevo pismo proti internacionali. Vse to in še vrsta manjših člankov in notic v Sloven- skem narodu in drugih časopisih spada v splošno kampanjo proti internacionali, ki se ob pariški komuni po vsej Evropi še bolj razraste. Narodov uvodnik z dne 29. junija je za vse to pisanje dokaj tipičen. Informaci- je se mešajo z dezinformacijami, resnice z lažmi, polno je pretiravanj, vse v namenu, vzbujati strah pred intemacionalo in odpor do nje. V Parizu ne bi bilo tako barbarskih dejanj, da ni dala intemacionaia povelja razdejati in požgati Pairiz. Disciplina v inter- nacionali je »trinoška, despotična in v svojih sredstvih ne sosebno zbirčna«. Načelo inter- nacionale ni enakopravnost in reševanje so- cialnega vprašanja, ampak »terorizem delav- cev vsem stanom nasproti, boj in požar vse- mu, kar ne stopa pod njegovo zastavo«. Za- ključuje pa se uvodnik, ki smo ga sicer ome- njali zgolj zaradi tipičnosti, z naslednjim stavkom, ki nas kot načelno stališče do de- lavskega vprašanja nekolilko bolj zanima: »Sicer pa upamo, da se bode v tem oziru še kaj obrnilo na bolje, da se delavski krogi sča- som vsaj nekoliko ohlade, zlasti, kedar se bodo vlade jele pečati z njihovimi razmerami in odločile potrebne postave o delu in plačilu, ktere bodo delalca varvale pogina in mu od- ločile vsaj nekoliko ugodnejše stališče.« Zarnik, Novice 1871 str. 224 Voditelji in znanstveni utemeljitelji socijaliz- ma, kakor Francozi, St. Simon, Enfantin, Bazard, Charles Fourier,* Proudhon, potem Nemci: Ka- j rel Marx, Ferdo Lassalle, Karel Mario* in An- i glež Robert Owen so bili možje nenavadnih du- \ ševnih zmožnosti, vsestranskega izobraženja in: deloma so bili tudi temeljiti učenjaki. Ko se je agitator Lassalle kakor meteor na delalskem ob- ■ nebji prikazal, napadla ga je tako imenovana! »liberalna« štampa precej skoro soglasno kakor I na pol izobraženega, nevednega in divjega de- : ' To je psevdonim za profesorja Winkelblecha, ki je pisal: »Sistem der Weltökonomie«. ' Glej: Schaffle-tovo razpravo v »D. V. J. Sch.« leta 1864. pod naslovom: »Bourgeois- und Arbeiter-National- ökonomie-«. magogen kurzsichtig und unwahr genannt, und inzwischen die leidige Genugthuung gehabt, dass sogar diejenigen, welche damals meine unbefan- gene Würdigung Lassalle's unbequem fanden und begeeiferten, seitdem Verteidigungsgrün- de für das Kapital aus meiner Kritik Lassallss In der »Deutschen Vierteliahrsschrift»^ geholt haben. Niemand, der auch nur Lassalles Flug- schriften und »ökonomischen Julian« unbefan- gen gelesen hat, wird dem Propheten der Lassal- leaner einen glänzenden Geist, eine bis zum haut- gout pikante und scharfe Polemilt, äzenden Kri- ticismus absprechen. Lassalles gelehrte Werke, die »Philosophie Herecleitos des Dunkeln« und das »System der erworbenen Rechte« sind mir auch von Fachmännern als nicht gewöhnliche Lei- stungen bezeichnet worden. Carl Marx verfügt in seiner Schrift »das Kapital«, wovon bis jezt nur der ei-ste Band erschienen ist, über eine seltene Konntniss der nationalökonomischen Literatur, namentlich der englischen, und erweist sich als einen Mann von Geist, von vielseitiger histori- scher, philosophischer und klassischer Bildung. 2 D-V. J. Sehr. 1864, s. die Abhandlung: »Bourgeois- und ArbeiternationalökonomSe«, Schäffle Str. 10 Soll ich der Wahrheit die Ehre geben, so muss ich als mein persönliches Urtheilbekennen, dass die geistige Begabung der Führer der Bewegung sich mit derjenigen der Führer irgend einer glei- chzeitigen grossen Parthei in Europa recht wohl zu messen vermag. Ja gar mancher Gegner, der vornehm über sie abgesprochen hat, erscheint mit ihnen verglichen ein »geistesarmer Schlucker, der an ihrem Geist sich auf Jahre könnt' verprovian- tiren.« magoga. Edini sedanji minister Schäffle' je hi- poma velik pomen tega moža spoznal, in je nje- govo veUko duhovitost dokazal v svoji kritiki Ferdo Lassalle-ovega nastopa v »Deutsche Vier- teljahresschrift«. Schäffle pa je tudi prav imel, kajti nihče ne bode, kdor je le Lassalle-ove bro- \ šure in njegovega »ekonomičnega Juliana« bral, ; temu preroku nemških delalcev odrekal bliše- ; čega guha, pikatne in ostre polemike in skelečega i sarkasma. Lassalle-ova učena dela, kakor: »filo- zofija Hereklejta temnega«" in pa »sistema pri- dobljenih pravic« so pa tudi po strokovnjakih priix>znana kakor proizvodi nenavadne učenosti. — Karel Marx razpolaga v svojem delu »Kapi- tal«, kterega je še le dozdaj 1. zvezek na svitlo prišel, z redkim znanjem narodno-gospodarstve- nega slovstva, posebno mu je angleško skoz in skoz znano; pokazuje se kakor mož poln duha in mnogostranskega zgodovinskega, filozofičnega in klasičnega izobraženja. ' Na str. 10 Ima Schäffle stavek Auch die älteren französlchen Socialisten, St, Simon, Enfantin, Bazard, der eigenthümliche Fourier, sind , , , ebensowenig xu verachten . . . ■ V oklepaju navaja Zarnik še nemški naslov delai Zarnik, Novice 1871, str. 224 Istinito govoreč mora se pripoznati, da je to gibanje zdaj v rokah takih voditeljev, ki se sme- jo, kar se duševnih zmožnosti tiče, prav hladno- krvno z voditelji ktere god druge, velike politič- ne stranke v Evropi meriti. Schäffle gre v tem pripoznanji šedalje in duševno nadarjenost teh mož kai' naravnost v zvezde kuje.' ■ Schäffle pravi v svoji knjigi »Kapitalismus und Socialtismus* na 10, strani: Ja gar mancher Gegner... OPOMBE I \ 1. Karl Marx — Friedrich Engels: Werke, Band i 17, Berlin 1962, str. 277—278. Slovenski tekst po j Izbranih delih v dveh zvezkih. I, zvezek. Ljub- j Ijana 1950, str. 653. — 2. Prav tam, Band 33,1 Berlin 1966, str, 209, pismo L, Kugelmannu. — 3. Prav tam, str. 206, pismo Kugelmanu z dne 12. aprila. — 4. Prav tam, Band 17, str. 362. Slo- venski tekst kot v op. 1, str. 713, — 5. Posebej je predvsem opozoriti na razpravo Ferdo Ge- strin: Prvi koraki delavskega gibanja in odmevi j Pariške komune na Slovenskem, Socialistična mi- sel 1, 1952/53, str. 293-301, 360—368. — 6. Novice 31. V. 1871 in drugod — 7. Novice 29, III. 1871. — 8. Slovenski narod 1. junija 1871. — 9. V op. 5. cit. delo str. 365, 366. Enako Ferdo Gestrin — Vasilij Melik: Slovenska zgodovina od končaj osemnajstega stoletja do 1918, Ljubljana 1966, str. j 181, 182, — 10. Soča 12. aprila 1871. — 11. Soča i 14. junija 1871, prim. Novice 7. junija. — 12. i Slovenski narod 13. junija 1871, — 13, Prim. 27. maja, 5. junija 1871. — 14. Zgodnja danica 1871,' str. 183. — 15. Prav tam, str. 194; isto v Močni- kovem govoru str. 232. — 16. Novice 7. junija 1871, — 17. Zgodnja danica 1871, str. 217. — IS. Prav tam, str. 232. — 19. Prav tam, str. 241. — 20. Laibacher Tagblatt 31. maja 1871. — 21. Prav tam 25. maja. — 22. Prav tam 31. maja. — 23. Pravtam 1. junija, enako 1. junija. — 24. Prav tam 7. junija. — 25. Prav tam 31. maja, podobno 4. j udi j a, — 26. Dušan Kermavner; Slovenska po- litika v letih 1879 do 1895 (opombe k 5, knjigi Prijatelja), Ljubljana 1966, str. 599. — 27. Ivan Prijatelj: Slovenska kulturnopolitična in slov- stvena zgodovina. Peta knjiga, Ljubljana 1960, str. 384—392. — 28. Novice 1871, str, 254, — 29. Prav tam, str. 249, — 30. V op, 27 cit, delo str. \ 392. — 31. V op. 27 cit. delo. Tretja knjiga, Ljub- ljana 1958, str. 27—28. — 32". V op. 26 cit. delo, str. 598. — 33. Schäffle str, 199 — 34. Novice 1871, str, 297. — 35. Prav tam str, 249. — 36. V | op. 26 cit. delo, str. 598. — 37. Schäffle str. 160. | 38. Prav tam str. 259, 260. — 39. Prav tam sU". i 306—30f7. — 40. Prav tam str, 14. — 41. Prav tam str. 728. — 42. Psovka za delavce. — 43. V äanku o socialnem vprašanju, zlasti 22. julija 1869, tudi ^ v članku o ligi za mir in svobodo 9. marca 1871; prim. Kermavner v delu, cit. v op. 31, str. 441— 442. !