Ni minilo Non sono tempi passati Čas ima tanko brazgotino, ki izpodbija, da je nekaj minilo. Preteklost je le služabnica rje, v mojo emajlirano skodelico je izdolbla luknjico, usmerjevalko pogleda na polje Williama Blaka, kjer so vzletavale trume angelov. Od tam je odposlal najmanjšega, da me je odrešil nesreče, otroka, ki mu je zdrsnilo na lestvi, ko se je vzpenjal proti nebu. Da sem se lahko oprijel angelskih kril, kot da mi gre za življenje. Foto: © Murr Cvetka Bevc Pisma starega pesnika 1518 Sodobnost 2020 Sodobna slovenska poezija Pa saj mi je šlo. Vedno gre za življenje. In kadar moje ure ne pogrešajo kazalcev, me odnese na njegovo polje, kamor včasih zasadim besede. Brez obžalovanja. Brez olajšanja. Da se neskončno počasi razrase plevel v (na)ključno zapisanem stavku: Ni minilo, še vedno je tu. 1519 Sodobnost 2020 Pisma starega pesnika Cvetka Bevc O hrepenenju Sredi nevihte še enkrat obstati, zadihati v razpoki časa, ker takrat vse hoče postati pesem. Naj me svet znova prebode z željo, da si zanj izmislim nova imena in zase ustvarim novo bivanje. V dežju postati kaplja vode, živeti v njenih sanjah oceana, ki si je želel priti v nebo. In potem padati na zemljo v čudenje otroka, zakaj si oblaki tudi z mano divje umivajo obraz. 1520 Sodobnost 2020 Cvetka Bevc Pisma starega pesnika Odstrtja Tako malo tujega je še v mojih dneh. Kot da je vse že videno, slišano, ovonjano, otipano, ljubljeno. A v vsem poznanem vedno več čudenja, da obstaja. Da sem. Z neba že dolgo ne pada mana. Preslišim novice, da veter nosi le puščavski prah, ki v daljavi rumeni pobočja, in mu nastavljam ustnice, da ujamem drobec, kot otrok, ki prvič lovi dežne kaplje. Da lahko zaslutim obstoj boga bolj kot v nerazumljivosti latinskih spevov. Moja poroženela domišljija noče priseči na praznino, gmoto brez snovi. Bratim se s sentimentom ptic selivk, z njimi potujem brez dovoljenja za prelete, da bi doumel prisotnost odsotnosti. Do hrepenenja me skeli, da so videle, kako se morje smeje, ko iz vode vstajajo ljudje, ki so čudežno leteli pod gladino, kako opletajo z brisačami in si kot ribe z nadležno srbečico strgajo luskine v jalovem poskusu, da bi prelisičili svoj rod. 1521 Sodobnost 2020 Pisma starega pesnika Cvetka Bevc Prilagajanje Včasih ozmerjam čas z edinim biričem človeštva. Več kot pol stoletja mojega življenja se je strnilo v premik številčnice in vedno pogosteje hodim na obisk k razpadajoči uri. Ne pomaga, če raztegnem dneve kot elastiko za gumitvist ali preskakujem sekunde v počasnem posnetku. Z naglico dvomljivih možganov dirjam odgovorom naproti. Od nekdaj sem želel vedeti, kako je na drugi strani … Mogoče bo najprej prijetno v združku astralnih energij in potem ne tako zelo, ko bom postal kralj mrhovin. Zato včasih sprejemam svoje žulje na nogah kot vzpon nekega vesolja – pomagajo mi spoznavati zasebnost zemlje, da se privadim na tisto, kar bo nekoč zraslo iz moje glave. 1522 Sodobnost 2020 Cvetka Bevc Pisma starega pesnika Glineni dar Omamljen od prahu rojstva sem zaplaval k obrežjem mest, posejanih z bitji, ubežniki iz opečnatega stolpa Babilona. Od njih sem prejel več kot glineno zapuščino, duša se je pobratila z delavci v glinokopu, da sem se zloščil – vsaj – v obliko prve besede. Predanost preletom vešč daje moč mojemu jeziku in lahko sem ujetnik v stari oljenki, ki nadaljuje delo lune. Naj me bolj kot nočne metulje žge s svetlobo pradavnine. Njene sence so mi nadele predpasnik, vanj brišem glinene roke, ustvarjene za klesanje podobe iskalca sredi ljubljenja voda, ki so nekoč odžejale zemljo. 1523 Sodobnost 2020 Pisma starega pesnika Cvetka Bevc O mojih živalih Molk mravelj Kot krhki vojščaki obkrožajo taborišča, omamljene od vonja zdravil in postanega kruha, kričijo lacrimoso lastnikom človeških mravljišč. Nekoč so mravlje nad njimi gradile drugačen nebes. Nastavljam jim naš zadnji kruh, pomagam jim oprtati tovor preteklosti – naj mi razkrijejo zgodbe iz davnega časa. Njihov spomin seže dlje kot moj, tu je zakopana bodoča skrivnost. Poznajo zemljevid bogov. In prerokbe ljudi. Vedo, kako utišati drsenje sveta. A molče – z bremenom – nadaljujejo pot. Pokleknem pred veliko krilato mater. Videla je, kako vnukinje njenih delavk tihotapijo človeške kosti v nov dom. Naj končno spregovori za vse nas. A tudi ona molči. Lahko le tipam za njo v noč bodečih žic, morda po naključju objamem še kakšno trepetajoče srce. In poskušam ne pohoditi mravelj. 1524 Sodobnost 2020 Cvetka Bevc Pisma starega pesnika V gnezdu orličev Sizifovi peti imata ogaben vonj. Porumenela koža mi draži nosnice, ko se plazim za njim po robovih skal. Vse do vrha gore. Vse do gnezda orličev, ki čakajo name kot na prvi plen. Tvegam. Bolje končati pod kljuni, kot zdrsniti nazaj. Nazaj tja, kjer ti strohneli zgodovinarji v šarenico podtaknejo lajno, ki nenehno vrti pesem kataklizme. Ne bom umrl pred smrtjo telesa. Naj se Sizif sam odkotali navzdol. Dovolj skal sem mu razklal na dvoje. Gnezdo je prostorno kot prasvet. Orliči dišijo po moji vodi rojstva, zbrusijo si kljune v hrepenenje, preden mi vzamejo oči. Potem vidim bolje kot oni. In ne morem več zatemniti svojih nekdanjih vizij. 1525 Sodobnost 2020 Pisma starega pesnika Cvetka Bevc Mačja resnica Z leti sva si vse bolj podobna. Počasni gibi in dolgo žvečenje mesa. Rahel spanec. Strmenje v prazno. Razmajani zobje in take reči. A on, mačji lovec, je včeraj ujel miš, mogoče zadnjo v življenju, in mi jo kot dar položil v naročje. Negibno telo kot napoved neizogibnega. Ki je nemudoma končalo v smeteh. Skupaj z zmerjanjem morilca. Ni dvoma. Zato me je obiskal v sanjah. Kot da je kakšna razlika med nama, je natolceval. Jaz predem, ti pišeš pesmi. Oba takrat emigrirava v drugo državo. Mačja resnica je bila še v sanjah grozljiva. Nastavil sem mu dvojno porcijo hrane. Naj mu blokira živce v respiratornem sistemu, da med žretjem zagotovo ne bo predel. Konec je – vsaj za pet minut – z mačjo simfonijo, kolcanjem ob kakem poudarku, da se zmehča predivo. Ne bo mežikal od ugodja, ko bo njegova diafragma kot batna črpalka potisnila zrak skozi glasilke, da bi kot upokojeni trubadur momljal pesmi T. S. Eliota. Nikoli nisem zanikal, da se zavist na starost razrašča in beži pred spoznanjem, da mačku vse življenje kradem ostanke pojočih vlaken. Kot zagotovilo, da ne razpade notranjost besed. Ne pretiravaj, je mijavknil, ko sem se prikradel v njegove sanje. Jaz predem, kadar hočem, ti pišeš pesem, kadar ona tako hoče. Vsi mački to vedo. In zdaj izbrskaj miš iz smetnjaka. 1526 Sodobnost 2020 Cvetka Bevc Pisma starega pesnika Tista čebela V roju čebel je vedno (vsaj) ena, ki iznenada poleti v drugo smer. Kot da je izskočila iz brenčeče slike, podobne tisti na domačem panju. Negotovo, ker še ne ve natanko, kam jo odnese naslednji zamah kril. Moja čebela je za hip obstala brez vprašanj. Potem so završala nad njo huje kot sestre, ki so jo zvečer zatožile materi: Tista je, ki ne mara naših navodil – polêti, zaokroži, dvigni, spusti, srkaj, odnesi, vrni … Ona je najprej s pogledom obliznila daljave in se zrušila na rob oguljenega travnika. Potrebovala je čas, da je polizala čas, odtisnjen v pregovorih na lončkih z medom. Potrebovala je samoto, če je hotela poleteti drugam. Potrebovala je noč, da ji je zbistrila glavo. In vihar, v katerem mornarji postanejo mornarji. Otrpla od mraza, podobna utopljencu, je komajda pristopicljala do moje dlani. Na rami je imela vtetoviranega sršena z napisom: Čuvaj se vetra, s sabo lahko prinese znane stvari. Dahnil sem vanjo, da sem jo ogrel. Ni bilo dovolj, da bi preživela. Vstopil sem vanjo, da sva postala eno. Le tako je lahko odletela s hitrostjo tristo tisoč kilometrov na sekundo – končno je vedela, da želi videti vsaj košček vesolja. Mala svetlobnica. Razgrnil sem njeno ime čez travnik. Ostarele čebele si pripovedujejo zgodbe o tisti, ki je nekoč poletela v neznano. In zato ima njihova duša kompas. 1527 Sodobnost 2020 Pisma starega pesnika Cvetka Bevc Védenje rib V pečeh so sežigali ljudi, dim se je sukljal k zvezdam in zagorelo je vse nebo. Ptičji kadavri so padali v morje in ptičje pero je ranilo ribja usta. Ribe tega niso pozabile. In njihova usta niso nema. Ob enakonočju malim ribam pripovedujejo o mojem stricu v dachavskem taborišču. Vzburijo globine in si dajo brati besede sonca iz oči rib, ki same ustvarjajo svetlobo. Potem v parih zaplavajo okoli razbitin ladje, ki je nosila tovor z zlatimi pticami v kletkah. Včasih se kot kamikaze poženejo v usta velike ribe, da se lahko dolgo starajo v njenem trebuhu. In hranijo spomin za vsa tista bitja, ki so vedela in pozabila. 1528 Sodobnost 2020 Cvetka Bevc Pisma starega pesnika