DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV Razstava MLINI REKE GLINŠČICE v Mladinskem domu v Boljuncu pri Trstu je bila od 22. aprila do 20. maja 1990 na ogled zgodovinsko-etnološka razstava z naslovom Mlini reke Glinščice. Pripravili so jo domači ljubitelji domoznanstva Silvester Metlika, Mi- ran Bandi in g. Franc Vončina ter atropolog Enrico Halupca z namenom, da ovrednotijo bogato zgodovino mlinarstva na tem obmo- čju, ki doslej še ni bila deležna primerne po- zornosti. Dolina Glinščice (narečno Klinšce) je bila namreč že v davnih časih znana po svo- jih mlinih. Teh je bilo od zgornjega toka reke nad Botačem preko Bojunca in vse do izliva v Žaveljski zatok več kot 30 in so služili potre- bam širše kraške in istrske okolice. Nekateri izmed njih so obratovali še po zadnji vojni, dokler se niso proti koncu 60-ih let tega stole- tja zaradi upada kmetijske dejavnosti na Trža- škem ustavila še zadnja tri mlinska kolesa. Razstava je nudila zgodovinski pregled raz- voja več kot sedem stoletij trajajoče mlinarske dejavnosti s pomočjo arhivskih dokumentov, starih fotografij, časopisnih člankov in mli- narskega orodja. Eksponate so avtorji nabrali v arhivskih zbirkah Tržaške mestne knjižnice, Državnega arhiva v Trstu, Odseka za zgodovi- no pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, v fotografskem arhivu Marije Magajne, mnoge pa so dali na razpolago potomci nekdanjih mlinarskih družin. Najstarejši razstavljeni do- kument je bil tržaški vicedomski register iz leta 1330, ki vsebuje prvi znani zapis o mli- narstvu v dolini Glinščice. To je prepis kupo- prodajne pogodbe, ki stajo sklenila leta 1276 Puzel de Schwarzenich in Gheraldo de Ma- nisclabo v prisotnosti tržaškega škofa Arlonga v zvezi z mlinom »positum in valle de Gaulis sub Bagnolo«. V nadaljni kronološki sekvenci so bili na ogled upravne in davkarske določbe iz tržaških statutov iz leta 1350, reprodukcija urbarja socerbskega gospostva iz leta 1579 in zemljevid dolinske prafare iz leta 1694, v ka- terem so poleg cerkev označene tudi lokacije mlinov vzdolž večjega dela Glinščice. Med dokumenti, ki so bili prvič predstavljeni v jav- nosti, je izstopal doslej še neznani seznam mlinov iz leta 1756. Nastal je zaradi spora med tukajšnjimi mlinarji in oblastmi v zvezi s cesarskim odlokom, ki je tisti čas uvajal drage tehnične inovacije za prilagoditev mlinov ne- mškemu mlinarskemu sistemu. Seznam obse- ga poleg imen mlinskih lastnikov in najemni- kov tudi podatke o najemninah, številu koles in drugih značilnostih, na podlagi katerih je mogoče oceniti moč in zmogljivosti mlinov. Nadalje so bili med arhivskim gradivom zelo zanimivi še načrt t.i. Cesarskega maina na Kr- menki iz leta 1788, načrt za preusmeritev toka Glinščice iz leta 1817 in vrsta spjsov, ki so nudili pregled zgodovine Stranj - Žerjalo- vega maina od leta 1885 do 1968. Avtorjem je delno uspelo zbrati tudi krajevno mlinarsko terminologijo, od predmetov pa so poleg raz- nega drobnega orodja razstavili tudi še edini ohranjeni mlin. Resnici na ljubo, je bilo glede na tako razširjeno mlinarsko dejavnost skoraj vse do današnjih dni pogrešati bogatejšo zbir- ko mlinarske opreme, vendar je to treba pripi- sati neobčutljivosti večine ljudi do tovrstnih starin in vse bolj razširjeni navadi, da se od- rabljeno zavrže in prepusti propadu. Vseka- kor pa je razstava o tej tipično slovenski de- javnosti privabila lepo število obiskovalcev in vzbudila precejšnjo pozornost v tržaških do- moznanstvenskih krogih. Prireditelji namera- vajo z raziskovalnim delom nadaljevati v želji, da bi v kratkem lahko izdali tudi popolnejšo monografsko študijo. Aleksej Kalc 90