Badenijeva obljuba. Splošna razprava o državnem proračunu je minoli teden trajala pet dnij. Govorilo je mnogo poslancev; od slovenskih goriški dr. Gregorčič o preziranju Slovencev na Goriškem in tržaški Nabergoj o zatiranju Slovencev v Trstu. Zakaj se še od drugih slo.venskih poslancev ni vsaj 'eden oglasil, da bi označil težnje §tajarskih in koroških Slovencev, ne vemo in ne moremo povedati, ker nam ni dano pogledati, kaj se za »kulisami« (na skrivnem) godi. Gotovo so naši gg. poslanci za to imeli dovolj tehtnih uzrokov. Dne 10. dec. se je k besedi oglasil tudi ministerski predsednik, grof Badeni. Mnogo je mnogim obljubil, pa tako, da si njegovi prijatelji domišljajo najlepšo bodočnost, nasprotniki pa lahko trde: »Vse te obljube so prazne pene«. Med drugim je obljubil novo volilno preosnovo. Kaka bode ta volilna postava, še ne vemo, ker jo bode vlada še le meseca februvarija predložila državnemu zboru. Tudi nas .Tugoslovanov, Slovencev in Hrvatov, ni pozabil grof Badeni. Obljube, nam namenjene, je zavil v naslednje besede: »Kar se tiče zahtev jugoslovanskih plemen, mogel bi se sklicevati le na ono, kar sem na drugem mestu zopet in zopet označil kot pravilo za Rusine v Galiciji. Vlada se ne smatra samo opravičene, ampak dolžne, da zadosti previdno in dobrohotno sedanjim narodnoduševnim potrebam teh plemen. Vlada pa si pridržuje razsodbo o pripomoekih, katere bi bilo treba porabiti, ter hoče v mejab vsem narodom ustavno zajamčenih pravic, bodisi v denarstvenem, bodisi v narodnem oziru dovoliti to, kar je takoj izvedfjivo na zdravi podlagi, ne pa onega, kar treba še le dozorenja in ki napravlja po takem utis prazno sto- ječe hiše, katero naj bi ohranili, popravili in uredili, ne da bi bilo upanja, da pride kdo stanovat v njo; z eno besedo, gospodje moji, nikake koncesije (predpravice) le v ta namen, da bi se izzivali drugi, ampak dejansko povspeševanje na podlagi modrih, ker izvedljivih zahtev.« — Toliko in tako je obljubil ministerski predsednik, grof Badeni, nam Jugoslovanom. Dve reči pa nam posebno ne dopadata v tej izjavi, namreč pravilo, ki velja za Rusine v Galiciji, naj velja tudi za nas, in besede o izzivalnih zahtevah. Rusinom se v Galiciji slabo godi. Poljaki delajo ž njimi tako, kakor pri nas na Štajarskem in Koroškem Nemci s Slovenci, na Primorskem in v Dalmaciji pa Lahi s Slovenci in Hrvati. Na Gališkem, niti volilve niso proste; zato pa se je pretekli petek dne 13. dec, pripeljalo na Dunaj 250 Rusinov, da so se pri svetlem cesarju pritožili o nepostavnostih pri zadnjih deželnozborskih volitvah. Drugo, kar se nam v tej Badenijevi obljubi ne dopade, pa so one besede o izzivalnih zahtevah. Mi Slovenci naj bi utegnili staviti izzivalne zahteve? Kar smo dozdaj terjali, bolje prosili od vlade, to so vedno bile le skomne, ponižne zahteve. Seveda vlada ne sme vprašati naših zagrizenih političnih nasprotnikov; kajti ti vedno krieč na vsa usta, da mi delamo nemir in Nemce kličemo na >korajžo«. Saj smo to videli letos, ko se je šlo za celjsko slovensko-nemško gimnazijo in pa ko je »Slovensko društvo* na shodih priporočalo, pod kakirai pogoji naj se naši deželni poslanci vrnejo v Gradec. Tudi bi še lahko marsikatero grenko izustili o Badenijevi priliki od prazne hiše. Ali je mar celjska slov.-nemška gimnazija prazna? Prenapolnjena je, in nestrpljivo čakamo, kdaj da dobi toli potrebno vsporednico. Toda naj bode dovolj! Gospod ministerski predsednik menda ni hotel preveč in prejasno obljubiti; kajti vsaka obljuba dela dolg. Tudi smo Slovenci postali že dokaj nezaupliivi glede na obljube, ki se govorijo pri vladini mizi. Ako bode grof Badeni deloval po načelu pravičnosti, katero je toliko naglaševal v svojem prvem govoru, in se po tem ravnal ne samo v narodnem, ampak tudi v verskem in gospodarskem oziru, potem smejo biti zagotovljeni oni poslanci, ki podpirajo vlado, da za njimi stoji večina slovenskega ljudstva.