Dr. France Prešern. L. 1838 priobči Prešern v ,,Illyr. Bl." balado Ribič (v. Poez. 77) Nr. 9 (Ribič marsktero noč vesla, — Gori na nebi zvezda miglja, — Nevarne mu kaže poti neba). — Popevati je bil jel Dr. Prešern od sladke ljubezni, a koj so mu oponašali to nekteri Slovenci, češ, Muza tvoja je premalo sramožljiva, je celo zapeljiva in pobujšljiva (cf. Nova Pisarija). Tem odgovarja pesnik z Ovidom (Getico sermone) po nemški: Da ich, wie er, nicht kann vom Dichten lassen; Wiewohl mein heimisch Lied mir nicht zum Frommen, Nur Missgunst mir bereitet, blindes Hassen, Vergebt, dass ich ihm folgend unternommen In Worte meinen innern Gram zu fassen, Die ich. von meiner Mutter nicht vernommen. Ker je pa nsladko ljubezen svojo" popeval vzlasti po slovenski (cf. Gazele), oponašali so mu nekteri Nemci, češ, opčvaj jo rajši po nemški; tedaj jim izpove se, namreč: Deutsch sprechen in der Regel hier zu Lande, Die Herrinnen und Herren, die befehlen, Slowenisch die, so von dem Dienerstande; Den strengsten Dienst, dien' ich, den freie Seelen Gedient, die Liebe scblug in ihre Bande, Nicht darf ich gegen jene Sitte fehlen. Nekterim uno ni bilo prav, nekteri so pa v tem jeli Prešerna posnemati ter po nemško — a nič kaj izverstno — preslavljati nemško oliko; tera spet se oglasi pesnik 1838 Nr. 14: An dle Slowenen, die in deutscher Sprache dichten. Ihr, die entsprossen aus dem Slaveustamme, Ihr, die der eig'nen Mutter lang' eutzogen, Die Bildung nicht an ihrer Brust gesogen, Die man, wie mich, vertraut der deutschen Amme! Nicht glaubet, dass ich euch desshalb verdamme, Dass der Germanin dankbar ihr gewogen, Nur, dass sie wird der Mutter vorgezogen, Das ist's, was in mir weckt des Zornes Flamme. Der wahren Mutter, mein' ich, soll sie weichen, Auch mein' ich, dass es ziemt dem Pflegesohne, Der Pflegerimi ein Dankgeschenk zu reichen; Von edlem Erz, nicht von gemeinem Thone Sey docb das, was er bringt der iiberreichen, Die auf Armseligkeiten blickt mit Hohne. V Nr. 21 je Dr. Prešern pervikrat priobčil geslo, ktero je pozneje na čelo del svojim BPoezijam" in to po slovenski in po nemški v tej-le obliki: Prosto serce. Sim dolgo upal, se dolgo bal; Slovo sim upu, sim strahu dal. Serce je prosto; — mirno, srečno ni; Nazaj si up, nazaj si strah želi. Am Herzen hat Hoffnung, hat Furcht genagt; Nun liab' ich beiden Lebewohl gesagt. Das Herz ist frei, auch ruhig, gliicklich? Nein. Ach, zogen doch Hoffnung und Furcht wieder ein! Preumetno pa oserčuje isto leto pesnik sam sebe v Nr. 23 v spevu (v. Poez. 36. Pevcu), tedaj z naslovom: 0 s e r če nj e. Kdo zna Noč temno razjasnit', ki tare duha! itd. L. 1839 je BIllyr. Bl." z novim vredništvom (Jean Laurent) na mesto surove, bolj kmečke dobil novo, bolj gosposko papirnato obliko; a to in naslednji dve leti 1840 — 41 ni v njem čitati nobene poezije Prešernove. Nahaja pa se iz te kmečke dobe na bolj grobem papirju v obliki nekdanjih ,Gazel", toda brez nadpisa (p. Ausserord. Beilage zum BIllyr. Bl."), na pristriženi polpoli, brez letnice, ktere popraševaje tu in tam nisem mogel nikakor izvediti, natisnjen slovenski Dr. Prešernov ,,Sonetni Venec", v katerem je po čerkah popevana PrimicovaJulja, ki ga pa Ilirskemu listu za priklado berž ko ne ni pripustila tedanja deržavna slovenskih bukev cenija! Toliko vsaj je gotovo, da ta prekrasni venec, pervi v našem slovstvu, je spleten pred 1.1839. V Poezijah 1. 1847 je nekoliko popravljen (str. 133 — 147), le v nekterih natisih praviloma, v nekterih pak je Prešem nalašč zmedel BMagistrale" (v. Slovencam nov poet itd. str. 147). — V pervi obliki se le-to glasi: Pev'c nove ti cvetlice v ven'c povije, Ran mojih bo spominj in tvoje hvale, Imele vse so v serci svoje kale Mokro - cveteče rož'ce poezije. Iz krajov niso, ki v njih sonce sije, Cefirov sape niso jih pihljale, Obdajale so vterjenc jih skale, Viharjov jeznih merzle domačije. Izdihleji, solze so jih rcdile, Jim moč so dalc rasti neveselo, Ur jih meglenih so morile sile. Lej! torej je bledo njih cvetje velo, Jim iz oči ti pošlji žarke mile, In gnale bodo nov cvet bolj veselo. — Bilo je 1. 1837, da je prišel v Ljubljano A. Slomšek, in Prešern, nekaj časa součenec, mu smeje izroči seršena: Ker stara para zlomek — Devištva preveč vzcl, — Je mlajši njega Zlomšek — Prodajat ga začel (Jezičn. XVI. 1878. str. 4). — Pobratim njegov, Stanko Vraz, je nabiral pesni narodne ter izdal jih na svet v Zagrebu 1. 1839: nNarodne pčsni ilirske" itd. V predgovoru onienja, da nabira jih tudi nslavni krajnski pčsnik Dr. Fr. Prešern", in v kazalu so res naslednje zaznamnjane z njegovim imenom (Dr. Prešern): Davorie. 7. Marko (Stoji silna skala, beli grad — Notri se zbaja Marko mlad); 9. Matjaš V vozi turski (0 Matijaž, o Matijaž! — Lepa je krona ogerska); 11. Alenčica Gregičova sestra (Leži, leži stežičica — In ta pelja sred Turškiga). Balade, Romance: 78. Baroda (Gospod kliče hlapca svojega: — 0 hitro pojd' mi gledat rane); 80. Nesrečni Strelec (Ljubčik se na pot napravlja; — Culico si skupej spravlja). — Stanko Vraz vže pripoveduje, da je Dr. Prešern svojo zbirko narodnih pesni izvočil EmiIu Koritku, in tudi nobene dvombe ni, da je verlo vnenial Andreja Smoleta, da so prišle na svetlo na pr. Pesmi krajnskiga naroda I.—V. 1. 1839 — 1844, in da so med ujimi nektere po njegovem zapisanji; da so tiskali se nVarh — Veseli dan ali Matiček se ženi — Pesme Valentina Vodnika" itd. — Vzlasti po A. Smoletovern prizadevanji so 1. 1839—40 prijatli nekterim slovečim rodoljubom spomenike na grobeh nekaj popravili nekaj postavili, Dr. Prešern pa jim je zložil res dovtipne napise na pr. Koritku poljski in nemški (Jezičn. XVI. 1878. str. 8); Čopu slovenski (XVIII. 1880. str. 38); Vodniku slovenski namestu prejšnjega latinskega (XIV. 1876. str. 40); tako tudi A. T. Linhartu (r. 1756 u. 1795) p.: Steze popustil nemškiga Parnasa, Je pisal zgodbe kranjske star'ga časa. Komu Matiček, Micka, hči župana, Ki mar mu je slovenstvo, nista znana? Slavile, dokler mertvi se zbudijo, Doma boto Talija, Klijo.