Naši razgovori
I rida S.:                                             Sinička.
»Slušaj. nmlu nie siiiička,                >Pela seiii o solneku
ti poredna ptička,                            in o našem Tončku,
kaj si davi peia                              ki se zjutraj vedno joče.
zjutraj vsa vesela?*                        v šolo iti uoče.<
I   m-z Remic:                                  NoČ prihaja.
Solnce zlato Že bliža se zahodu. tanica pokaže se na obzorju, na oebu zvezdice migljajo. Ljudje k pocitku se podajo. Crna noč pripelje sanje, pa 1 judi zaziblje vanje.
Vnlržtlii:                                          Tihi mrnk.
Pal bu zemljo tihi mrak                  Pal na zemljo črni nirak.
in že je utilinil zadnji korak.          zapoj ob morju, daljni brat,
ko misli moje odJiite                       nuj v srcu mi tvoj glas zvcni:
r tužai moj domači kcaj.                o kje si, domovtna ti?
Pal aa zemljo hladni mrak, a pesmi od aikoder ni, le morje nekje Sumi in skala ob morju stoji.
'.i T ;                                     Ce bi bil kmetič...
Bi na polje se pelial,                      Bi pšeničico požel,
tam bi njivico oral,                         na vo?:ove bi jo del.
bi pšeničico sejal.                            v skedenj peljal jo vesel,
če bi bil kmetič.                              Ce bi bil kmetič.
Ko bi priŠel žetve čas                     Mlatil bi jo kar ves dan
pa zavriskal bi na glas,                   iu zvečer bi ves zaspan
da bi slišala me vas,                       nosil zrnje v tciuni hram,
fie bi bil kmetič,                              če bi bil kmctič.
Vida : Ona druga je boljša in pride pozneje na vrsto. Pošljite §e kaj. iu iv bo uporabno, spravimo v list. Zdi se ini, da bi znali kaj prisrčnega napisati.
Danica Š.: Pesemco si nam prepozno poslala, sedaj je ne moremo natisniti. l';i morda pozneje. Le oglasi se Še, da se ne pozabimo. Tako smo veseli, ko se c;;lašate, pridne ueklice iz Maribora, pa fantje iz Bele Krajine, tlobra deca in stari Ijrijateljčki od vseh vetrov naše doraovine. Pozdravljena turli H prav srčno v nagera
Janez Remic: Kar vidim te, kako po večerni molitvi čvrsto iii zdravo '¦.ispiŠ! >Črna nod pripelje sanje, pa ljudi zaziblje vanje.* Kdor se pošteno trudi           «± ¦
dela čez dan, pa mu Bog da v plačilo mirno. krepčiluo snanje. Komur pa za lega dne ni mar pametDega opravila, oni rad še noč uporablja za svoje prazne inje. — V bohinjskem kotu si doma — lej, kako lepo imaš pozimi, ko se pridno .'.nkaš in smučkc imaS gotovo tudi že? Na svidenje!                                                     ,    .
N a d e ž d a : Prav radi izpolnimo tvojo željo. VidiŠ, da smo uekoliko drugaČe imstavili besede, pomen in smisel pa pri tem ne trpi. Ostali dve pesmiei še nista zii ti.sk. Posebno ne zadnja; če malo pomisliš, boš že vedela, zakaj ne. Kadar nam boš spet pisala. bomo veseli.
Frida S.: Pozdravljena! Tak si pričela spet s svojim bore pesništvom, kakor piavis! Glej, kar tople so tvoje peseroce, znak, da so se rodile iz resniČnepa do--ivetja. »Škratje« se gladko bero, pojo in zvene. Kaj, če bi sc obširneje pomenili? iV.šIji stoj naslov, da ti v pismo odgovorim.                                           Vasovalec