Frančišek Levec. (Slavnostni govor nadučitelja Janka Likarja pri Levčevem večeru dne 7. prosinca t. 1.) (Konec.) a dnevnem redu je sedaj vprašanje, naj se zida  nova deška šola v Ljubljani, ali naj se prizida le en trakt k prvi raestni šoli. Ne vem, v katerem štadiju je sedaj to vprašanje; ali to vem, če je nadzornik Levec za to, da se ima zidati novo šolsko poslopje, potem lehko prinese že jutri »Slovenski Narod" notico: nV Ljubljani bodo zidali tretjo mestno deško šolo." On ne bode prej miroval, da doseže, kar hoče; s svojo energijo, s svojo vztrajnostjo bode prodrl z vsakim projektom, kolikor se jih je in se jih bode še rodilo v njegovi glavi. Za izboljšanje ljubljanskega šolstva se ne ustraši ne trpljenja ne truda, njegoverau duhu se klanja vse. Gospoda slavna! Preobširen bi bil, ako bi vam še podrobneje razkladal vse zasluge, ki si jih je današnji slavljenec pridobil v teku 10 let- Omeniti pa moram najvažnejše in. poudarjati zaslugo, zaradi katere mu mora biti hvaležna vsa Ljubljana — ves narod! In to je dejstvo, da veje sedaj po naših šolah drugačen duh, kakor je vel pred njegovim nadzorstvom. Naše Šole prej niso bile to, kar bi morale biti. Nada našega naroda, njega bodocnost, se je shajala prej ko slej v naših šolah; a ta narodna mladina je prihajala iz šole brez one lastnosti, ki je vitalnega pomena za vsak narod, ni prinašala s seboj dovolj ljubezni do svoje ožje domovine, ljubezni do naroda, ljubezni do svojega materinega jezika. Odtujeni lastni slovenski materi so zapuščali šole in ranogo, mnogo jih je bilo, ki so zaničevali svoj lastni jezik! Temu ni čuda! Iz lastne izkušnje vera, da se v moji mladosti v šoli skoraj nikdar ni čula beseda ,,Slovenec", nikdar nas ni nihče navduševal za materino besedo, nikdar nam niso kazali vrlin in lepot naše doraače govorice! Nasprotno! Trobili so nam, da govori ,,kranjski jezik" le mala kopica ljudi, da se s kranjskira jezikom nikamor ne pride, da je treba vsakerau neraško znati, če noče postati berač; z nemškim jezikom se pride lahko po vsem svetu i. t. d. Nemško slovnico so gojili na vse pretege. To je bila najsvetejša knjiga, nemščina pa najvažnejši predmet, važnejši kakor krščanski nauk in vse drugo! Gospoda slavna! Jaz sem bil že v tretjem letu pripravnice, ko sern čul prvo J*