Levec glasilo Lovske zveze Slovenije Januar 1978 10 V novem letu 1978 vsem lovcem obilo zadovoljstva, uspehov pri varstvu in gojitvi divjadi ter — dober pogled! Lovska zveza Slovenije Uredništvo revije LOVEC Foto Ivo Napotnik Strojimo, barvamo, predelujemo, odkupujemo kožuhovino in krzno vseh vrst Odkupujemo tudi kože domačih zajcev-kuncev. Izdelujemo in popravljamo usnjena oblačila. Vsem lovcem veliko uspehov in zadovoljstva v letu 1978! Krznarstvo VIKTOR BERIČ Ljubljana, Komenskega 36 Telefon (061) 320 556 K SLIKI NA NASLOVNI STRANI Avtor barvne fotografije DIVJI PRAŠIČ je JANEZ ČERNAČ, dipl. gozdarski inženir iz Kočevja. Za ohranitev ustreznega staleža nekaterih vrst divjadi ne pomaga noben lovski »recept«, medtem ko je pri gospodarjenju z divjim prašičem osnovno: lovsko pravičen odstrel. V januarju predvsem prirejamo skupinske love na divje prašiče. Vsak lovec bi se moral ravnati po načelu: V tropu streljati vedno na najmanjšega, ker je največji skoraj gotovo svinja vodnica. Z odstrelom svinje vodnice pa zadamo divjim prašičem tak udarec, da jih v lovišču lahko izgubimo za nekaj let ali celo za stalno. Močan merjasec, star nad tri leta, je samotar. Pri tropu je navadno le v času bukanja, v novembru, decembru. LOVCI! Tudi v letu 1978 vam bomo postregli z raznovrstnim kvalitetnim blagom, da boste imeli na lovu kar največ zadovoljstva in uspehov. Želimo vam srečno, zdravo novo leto, veliko uspehov pri gojitvi divjadi in — ravne cevi! TOZD LOVEC Ljubljana, Prešernova 3 s svojimi poslovalnicami v: Celju, Ljubljani, Mariboru, Novi Gorici Levec glasilo Lovske zveze Slovenije, revija za lovstvo letnik LX., št. 10 januar — prosinec 1978 Lovca izdaja Lovska zveza Slovenije. Tiska ga Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani Izdajateljski svet: Tone Svetina, predsednik, Franjo Bulc, Janez Černač, Janez Gregori, Gregor Kersnik, Slavko Korbar, Slavko Kovač, Franc Poredoš, Anton Simonič, Peter Soklič, Marijan Šebenik, Henrik Vadnov. Uredniški odbor: Tone Svetina, glavni urednik, France Cvenkel, urednik in odgovorni urednik, Anton Simonič, Henrik Vadnov, Stane Valentinčič. Pomočnik urednika: Janko Perat. Po mnenju Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo SRS, št. 421-2/72, oproščeno prometnega davka. Ta številka je izšla v 18 800 izvodih. Posamezen izvod 14 din. Gradivo za objavo pošiljajte Uredništvu Lovca, Župančičeva 9 — p. p. 505, 61001 Ljubljana. Telefon (061) 21-245 in 21-819. Žiro račun Lovske zveze Slovenije: 50101-678-47158. MALI OGLASI Izgubila se mi je — 30. 10. 77 — psica posavski gonič na območju Krima. Najditelja naprošam, da proti nagradi sporoči na: Janez Kramar, Črna vas 319, 61000 Ljubljana, tel. (061) 76-049. Lovsko terierko z rodovnikom, staro 4 leta, brez telesne ocene, prodam. Stanko Herle, Potoška vas 33 a, 61410 Zagorje ob Savi. Izgubil se je — 24. 11. 77 — posavski gonič — Čiko. Najditelja naprošam, da proti nagradi sporoči na: Malovič, Me-likova 9, Ljubljana, tel. (061) 22-785. Nemško prepeličarko, staro 8 mesecev, poceni prodam. — Potočnik, Grosuplje, Kolodvorska 3, tel. (061) 771-169. Izdelujem lovske kravate odlične kvalitete in dovršene oblike. Zavezane kravate po 50 din, kravate za zavezovanje po 79 din. Na pismeno naročilo pošljem tudi po povzetju. Vsem lovcem obilo sreče in zadovoljstva v letu 1978! Djordje Markovič, Rožna dolina, Cesta IV/42, Ljubljana, tel. (061) 266-501. IZ VSEBINE: Tine Remškar 366 Prve izkušnje razsodišča kot samoupravnega sodišča pri Lovski zvezi Slovenije J. P. 367 Iz prakse razsodišča pri Lovski zvezi Slovenije Dr. Andrej Fidelj 370 Steklina v razmahu Ivo Božič 372 Odlov in obročkanje ptičev v Sloveniji (1926—1976) — nadaljevanje in konec Venčeslav Štraus 374 Nekaj izkušenj pri odiranju lisice Ljuban Zadnik 376 Metode šolanja ptičarja in šarivca — II. Tone Svetina 378 Triglavski paradiž — 7. nadaljevanje in konec Po lovskem svetu: 381 Naselitev jelenjadi in srnjadi iz Slovenije v Piemontu — M. Vaschetta Lovska organizacija: 383 Obisk iz SR Hrvatske — V. V. 383 Tudi slovenski lovci na avstrijskem Koroškem so proslavili 70-letnico SLD — V. V. 386 Lovski izpit po samoupravnem sporazumu na Idrijskem — V. Štraus 389 LZS jih je odlikovala ob 70-letnici SLD Jubilanti: 390 Franc Langer — 85 let Lovska kinologija: 391 Pravilnik o delu psov na krvnem sledu — J. Vester V spomin: 393 Literatura: 394 Hkrati tudi lovska povest — -elf- Mladi pišejo: 394 Lovski oprtnik: 395 Stalež — številčnost — A. Mazlu 396 Živa »solnica« — S. Lapuh Šaljive: 396 Vsakemu izvodu te številke je priložen LOVČEV KOLEDAR 1 9 78, z barvno sliko MEDVEDOVA SVATBA, delo znanega akademskega slikarja MAKSIMA GASPARIJA m F '' ?L A X . J , •' tli 1 f/ V* S ^ ifck 3 . .. Lovne dobe: kozorog, od 1. 8. do 15. 1. medved, od 1. 10. do 30. 4. muflon-oven, od 1. 8. do 1. 1. muflon-ovca, jagnje, od 1. 9. do 1. 1. navadni jelen-samec, od 1. 8. do 31. 12. navadni jelen-košuta, tele, od 1. 9. do 31. 12. damjak-jelen, od 1. 9. do 31. 12. damjak-košuta, tele, od 16. 9. do 31. 12. divji prašič, od 1. 4. do 15. 2. gams-kozel, od 1. 8. do 31. 12. gams-koza, mladiči, od 1. 8. do 31. 12. srnjak, od 16. 5. do 31. 10. srna, mladiči, od 1. 9. do 15. 1. svizec, od 1. 9. do 30. 11. poljski zajec, od 1. 10. do 1. 1. kune, od 1. 11. do 15. 2. dihur, od 1. 11. do 15. 2. jazbec, od 1. 8. do 31. 1. divja mačka, od 1. 11. do 15. 2. volk, od 1. 10. do 28. 2. polh, od 25. 9. do 15. 11. njivska gos, od 1. 9. do 15. 1. mlakarica, črna liska, regeljc, kreheljc, od 15. 8. do 15. 1. veliki petelin, od 10. 5. do 31. 5. ruševec, od 1. 5. do 15. 6. fazan, od 1. 9. do 15. 1. poljska jerebica, od 1. 9. do 30. 11. gozdni jereb, od 1. 9. do 30. 11. golob grivar, grlice, od 1. 8. do 31. 12. veliki kljunač in kozica, od 1. 8. do 15. 1. kragulj in skobec, od 1. 9. do 28. 2. Vse leto je dovoljeno loviti: lisico, pižmovko, minka, šojo, srako in sivo vrano. Vse leto je prepovedano loviti: vse vrste pelikanov, čapelj, plevic, žličark, štorkelj, gosi (razen njivske gosi), labodov, rac (razen mlakarice, kreheljca in regeljca), žagaric, ribjega orla, jastrebe, kanje, lunje, sokole, žerjave, droplje, vodne kokoške (razen črne liske), deževnike, goloba duplarja, sove, planinsko vrano in kavko, poljsko vrano, črno vrano, krokarja. Vse leto so tudi zaščiteni: hermelin, mala podlasica, veverica, vidra, ris, planinski zajec, planinski orel, belka, samice gozdnega jereba, ruševca, velikega petelina, kotoma, prepelica, skalni golob, krekovt in navadna kavka. Popolnoma so tudi zaščitene vse ptice pevke in druge ptice, ki tukaj niso navedene. 'a /: ■■ 'z$k , SA/ i a i - >4 j >|Jv, ;/v y ". > *tit ■ " * v v 1 v ' ^ .i.i ■'■Jh v), i piv f JF SV ,iflp n j iLii TL,.. mm 1 4 .-•i 1 ■:« r i y m r' mmmmi - mm3™ mi \ Ms f ^ f _ .1 -- Uk IRNr e®:# »X"M Maksim Gaspari: Medvedova svatba FEBRUAR 1 N Novo leto 2 P Makarij d 3 T Genovefa 4 S Angela 5 Č Simeon 6 P Mojmir 7 S Zdravko 8 N Maks 9 P Julijan © 10 T Gregor 11 S Pavlin 12 C Tatjana 13 P Veronika 14 S Srečko 15 N Pavel 16 P Tomislav $ 17 T Anton 18 S Vera 19 C Marij 20 P Boštjan 21 S Neža 22 N Cene 23 P Rajko 24 T Felicijan © 25 S Tatjana 26 C Pavla 27 P Janez 28 S Peter 29 N Franc 30 P Martina 31 T Vanja 1 S Ignac d 2 C Marija, S. 3 P Blaž 4 S Bojana 5 N Agata 6 P Dora 7 T Pust © 8 S Janez 9 C Polona 10 P Dušan 11 S Zvezdana 12 N Damijan 13 P Katarina 14 T Valentin 15 S Vesela 16 C Danilo 17 P Silvin 18 S Draga 19 N Miro 20 P Leon 21 T Irena 22 S Marjeta 23 C Marta © 24 P Matija 25 S Sergij 26 N Andrej 27 P Gabrijel 28 T Roman 1 S Albin 2 C Janja d 3 P Milena 4 S Kazimir 5 N Janez 6 P Danica 7 T Tomaž 8 S Dan žena 9 C Frančiška © 10 P Viktor 11 S Krištof 12 N Gregor 13 P Kristina 14 T Matilda 15 S Klemen 16 C Hilarij $ 17 P Jerica 18 S Edvard 19 N Jožef 20 P Igor 21 T Benedikt 22 S Vasilij 23 C Slava 24 P Jelka © 25 S Minka Maks Vel. n. 26 N 27 P Rupert 28 T Janez 29 S Ciril 30 C Branko 31 P Benjamin 1 1 S Hugo 1 P Prazn. dela 1 C Radovan 1 S Bogoslav 1 T Peter 1 P Tilen 1 N Sever 2 N Franc 2 T Boris 2 P Erazem 2 N Marija 2 S Bojan 2 S Stefan © 3 S Aleksander 3 S Pavla 3 C Lidija 3 N Darija 2 P Miran © 3 P Helena 4 C Cveto 4 N Franc 3 P Nada 4 P Dominik © 3 T Terezija 4 T Izidor 5 P Miran 4 T Dan borca 5 S Marija 4 P Ida 4 S Franc 5 S Vinko 6 S Janez 5 P Valerija. © 5 S Ciril-Met. © 6 N Vlasta 5 T Lovrenc 5 C Marcel 6 C Ivo 7 N Stanko © 6 T Zdenka 6 C Bogomila 6 S Ljuba 6 P Vera 7 P Radivoj © 7 S Zorica 7 P Manica 7 P Kajetan 7 C Marko 7 S Justa 8 S Albert 8 P Viktor 8 Č Medard 8 S Spela 8 T Miran 8 P Marija 8 N Brigita 9 T Dan zmage 9 P Primož 9 N Veronika 9 S Janez 9 S Peter 10 S Izidor 10 S Marjeta 10 C Lovrenc 10 N Nikolaj £l 9 P Abraham £) 10 P Marko 11 C Žiga 11 N Srečko 10 P Ljubica 11 P Suzana 5 10 T Daniel 11 T Filip 12 P Pankracij 11 T Olga 12 S Klara 11 P Milan 11 S Samo 12 S Lazar 13 S Servacij I 12 P Čedomir 12 S Mohor 13 N Lilijana 12 T Gvido 12 C Maks 13 C Ida 14 N Bonif. Bink. i 13 T Anton £> 13 C Dragan $ 13 S Filip 13 P Edvard 14 S Metod 14 P Franc 14 P Demetrij 14 C Jelenko 14 S Nedeljko 151 S Helena 2) 15 P Zofka £ 15 C Vid 15 S Vladimir 15 T Marija 15 P Nikodem 15 N Terezija 16 T Janez 16 P Beno 16 N Marija 16 S Rok 16 S Ljudmila © 17 S Mojca 17 S Gorazd 17 C Radivoj 17 N Frančiška 16 P Jadviga © 18 C Erik 18 N Bogdan 17 P Aleš 18 P Helena © 17 T Marjeta 19 P Ivo 18 T Miroslav 19 S Ljudevit 18 P Irena 18 S Luka 20 S Bernard 19 P Julijana 19 S Vincenc 20 N Bernard 19 T Suzana 19 C Etbin 21 N Feliks 20 T Nenad © 20 C Marjeta © 20 S Brane 20 P Irena 21 S Alojz 21 P Zorka 21 P Ivana 21 C Matej 21 S Urška 22 P Milan © 22 C Ahac 22 S Dan vstaje 22 T Timotej 22 P Mavricij 22 N Zorislava 23 N Vojko © 23 T Željko 23 P Kresnica 23 N Branislav 23 S Zdenka 23 S Slavojka 24 S Cvetka 24 S Janez 24 C Jernej 24 N Nada 6 23 P Severin 24 P Jurij 25 C R. d. m. Tita 25 N Hinko 24 P Kristina 25 P Ludvik Q 24 T Rafael d 26 P Dragica 25 T Jakob 26 S Bernard 25 P Uroš 25 S Darija 27 S Janez 26 P Gruda 26 S Ana C 27 N Zlatko 26 T Justina 26 Č Lucijan 28 N Avguštin 27 T Ema d£ 27 C Sergej 27 S Kozma 27 P Sabina 28 S Zorana 28 P Zmago 28 P Avguštin 28 C Venčeslav 28 S Simon 29 S Robert ff 29 P Magdal. S 29 6 Peter-Pavel 29 S Marta 29 T Janez 29 P Mihael 29 N Ida 30 T Milica 30 P Emilija 30 N Krilan 30 S Roza 30 S Jelka 31 S Angela 31 C Rajko 30 P Sonja 31 P Ignac 31 T Bolfenk © 1 ■■■■■■■■I OKTOBER NOVEMBER DECEMBER j 1 F , JL Prve izkušnje razsodišča kot samoupravnega sodišča pri Lovski zvezi Slovenije Tine Remškar, predsednik razsodišča pri Lovski zvezi Slovenije Novi zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč je glede članstva v lovski družini zagotovil posebno varstvo občanov. Določil je (58. čl.), da lahko vsak 'občan ob enakih pogojih po predpisih o članstvu v društvih in splošnem aktu družine postane Jjian lovske ~družine. Varstvo nad tem določilom pa jo poveril samoupravnemu sodišču pri zvezi lovskih družin. Samoupravno sodišče zato odloča d pritožbi občana, ki mu je družina "zavrnila sprejem, ali pa o pritožbah izključenih članov LD. S to""določbo zakona je tudi odpravljena praznina, da občani in člani LD niso imeli sodnega varstva pred rednimi sodišči. Občanom se zagotavlja njihova zakonita pravica in v LD se preprečujejo škodljivi pojavi vedno pogostejšega zaviranja pri sprejemanju novih članov z različnimi izgovori in pogoji v svojih pravilih. Zakon o samoupravnih sodiščih je sprejet. V skladu s tem zakonom je skupščina Lovske zveze Slovenije 19. 3. 1977 ustanovila razsodišče kot samoupravno sodišče in potrdila pravilnik o sestavi, pristojnosti in postopku pred razsodiščem pri LZS. V svojih pravilih je Lovska zveza Slovenije tudi določila, da razsodišče obravnava in odloča na prvi in zadnji stopnji o sporih, ki nastanejo iz samoupravnih razmerij in pravic, ki se jih pogosto neodgovorno poslužujejo lovske družine, in o sporih, ki nastanejo med posameznimi zvezami lovskih družin. Nadalje odloča o pritožbah zoper prvostopenjske odločbe razsodišč pri zvezah lovskih družin ter o drugih zadevah, za katere je pristojno po zakonitih predpisih ali samoupravnih splošnih aktih. V pravilih je tudi določeno, da se v postopku pred razsodiščem pri LZS smiselno uporabljajo določila postopka, kakor je urejeno za sodišča združenega dela v SRS. Ustanovitev razsodišča pri LZS in razsodišč pri zvezah lovskih družin pomeni velik korak naprej ne samo v smislu ustavne preobrazbe naše- ga sodstva, temveč tudi v zagotavljanju sodnega varstva in pravic občanov ter članov LD, na osnovi samoupravnega urejanja vseh medsebojnih odnosov. Če smo kje čutili to vrzel, smo jo prav v lovski organizaciji, ker nam z ozirom na značaj in družbeni pomen lovske organizacije samo pravila o društvih v tem pogledu ne zadoščajo, niti nam v celoti ne ustrezajo. Samoupravna sodišča oziroma razsodišča v lovstvu začenjajo svoje prve korake. Pri delu še nimajo izkušenj, pa tudi članstvo lov. družin še ne pozna položaja in vloge razsodišč ter jih zamenjuje z disciplinskimi razsodišči, komisijami, ali kakor se že kje imenujejo. Težko se tudi lomi staro pojmovanje, češ davnima nihče pravice od zunaj ali 'zgoraj vtikaTTse v Lu, da članstvo ’\rtD^|afho_otttqča71RHo_bo sprejet Tn kdo ne! nealedena" določilaza-kona. Vsebina novega lovskega zakona je še premalo poznana. Iz dosedanjega dela razsodišča pri LZS izstopa vprašanje neskladnosti pravil LD z zakonom o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč. To seveda ni krivda lovskih družin, za to je vrsta objektivnih razlogov. Izvedba vrste nalog, sporazumov, družbenih dogovorov in spremljajočih predpisov zahteva svoj čas. Toda menim, da se moramo držati veljavnih zakonskih do-lociTTne"pa tistih členov pravil, ki so v nas|)rotju ž zakonom, in čakati, da bodo celotna pravila ponovno sprejeta. Tudi....ne zadošča izgovor, da so pravila potrjena, ko sicer že marsikaj v njih ni več v skladu z zakonom. To je gotovo' vprašanje, ki terja čim hitrejšo rešitev. Čeprav razsodišče deluje kratek čas in še ni mogoče dati celovitejše ocene o njegovem delu in vlogi, lahko trdim, da je bilo nujno potrebno, tako glede zaščite in pravne sigurnosti občanov kakor članov LD. Nedvomno bo pravna zaščita in pravica občanov oz. lovcev prišla do popolnejše veljave, Bistveni del zimskega lovskega udejstvovanja — skrb za divjad Foto J. Sakač Pred lovom na divje prašiče Foto P. Adamič ko bodo ustanovljena samoupravna sodišča pri zvezah lovskih družin. Le-te jih ustanavljajo nerazumljivo počasi. V dosedanjem delu razsodišča prevladujejo pritožbe občanov, ki jim LD zavračajo sprejem, in pa izključitve članov iz LD. V zvezi z zavračanjem prošenj za sprejem v LD so razlogi nekaterih LD nesprejemljivi in v nasprotju z zakonom ter politiko LZS, kakor na primer, da jih je v LD že dovolj, da imajo prednost »domačini«, da naj prosilec počaka eno leto. Pogosto odbijajo sprejem na ta način, da na vloge prosilcev ali pritožbe sploh ne odgovorijo. Postopki v zvezi z izključitvami često niso izvedeni, kot jih določajo pravila LD. Pogosto so člani izključeni v nasprotju s pravili LD. Ne upošteva se, da ima član LD še možnost pritožbe, in dokler pritožba ni dokončno rešena, da ima še vse pravice in dolžnosti člana LD. Dogaja se, da nekaterim članom že dan po sklepu razsodišča na prvi stopnji hočejo odvzeti orožje. Premnogokrat se ne upoštevajo določbe zakona in pravil LD, temveč so odločilni zgolj osebni medsebojni odnosi, brez konkretnih dokazov. Pojavlja se že tudi mišljenje, da zakon in razsodišče preveč branita pravice občanov in lovcev v škodo LD. Zelo važno za uveljavljanje razso- dišča kot samoupravnega sodišča je njegovo delo, ki mora biti dosledno, natančno in v skladu z zakonom o lovu, zakonom o samoupravnih sodiščih in zakonom o združenem delu. Delo zahteva izredno odgovornost in zavzetost vsakega člana razsodišča. Dosledno bo treba utrjevati njegovo avtoriteto in samostojnost. Razsodišče pri LZS se bo poslu-žilo tudi vseh zakonskih pooblastil, da se njegove odločitve v lovskih družinah spoštujejo in tudi izvajajo. Iz prakse razsodišča pri Lovski zvezi Slovenije Lovce bo gotovo zanimalo delo samoupravnega sodišča pri LZS, posebno, kakšne so razsodbe ali druge odločitve v obravnavanih primerih. V ta namen sem vzel 21 zadev, ki so bile rešene v obdobju slabih šestih mesecev, od aprila do oktobra 1977 (razsodišče se je prvič sestalo 11. aprila 1977). Od teh zadev je bilo 9 pritožb proti odklonitvi sprejema v članstvo LD, kar 11 pritožb zaradi izključitve iz članstva in le 1 pritožba zaradi prepovedi lova za določen čas. Izvlečki razsodb in drugih odločitev niso le zanimivi, temveč se iz njih lahko razbere mnogo koristnih napotkov za delo organov lovskih družin in področnih zvez v podobnih primerih. Odklonitve prosilcev za sprejem v članstvo Razsodbe so zanimive predvsem zato, ker je bilo kar 7 pritožbam ugodeno in samo 2 sta bili zavrnjeni ter je bil v celoti potrjen sklep lovske družine. To očitno kaže, da lovske družine, brez ozira na zakonske in ustavne pravice občanov, še vedno odklanjajo sprejem v članstvo in se zapirajo v svoj krog. Kaže pa tudi na površnost in pomanjkljivosti v postopkih. Saj, če bi bili postopki natančni, pretehtani, ki bi upoštevali vsa dejstva, gotovo ne bi bilo odpravljenih toliko odločb. To neljubo spoznanje potrjujejo dejstva. Poglejmo razsodbe: — A. H. iz G. R. se je pritožil zoper sklep LD N., s katerim družina preklicuje svoj prejšnji sklep, s katerim je bil že sprejet v članstvo LD. Kot razlog za preklic LD navaja dejstvo, da pritožnik nima stalnega bivališča v Jugoslaviji. Razsodišče je razveljavilo sklep LD, ker je brez pravne podlage in zaradi tega neutemeljen. Razsodišče ugotavlja, da je treba 58. člen lovskega zakona, 5. odstavek, ki določa, da ne more biti član LD, kdor nima jugoslo-vinskega državljanstva in ne stalnega prebivališča v Jugoslaviji, razumeti tako, da sta ta pogoja določena kumulativno, da torej ne more biti član LD le tisti občan, ki nima jugoslovanskega državljanstva. Kdor je jugoslovanski državljan in izpolnjuje tudi druge pogoje, mu lovska družina torej ne more kratiti sprejema v svoje članstvo, čeprav ima svoje prebivališče v tujini. — A. M. je že bil član LD I. v., vendar so ga iz članstva črtali. Ko je ponovno zaprosil za sprejem v članstvo, mu je LD odklonila sprejem z utemeljitvijo, da je imel tedaj, ko je bil član LD, do članov netovariški odnos, se je slabše udeleževal lovskih akcij in pred več leti ni poravnal članarine. Razsodišče je ugodilo zahtevi pritožnika in odločilo, da postane A. M. zopet član te lovske družine, ker je spoznalo v postopku, zlasti pa tudi na obravnavi, da ni niti dejanskih niti pravnih ovir za sprejem v članstvo. Po čl. 58 lovskega zakona lahko postane ob enakih pogojih član lovske družine vsak občan, ki izpolnjuje pogoje po predpisih o članstvu v društvih in po splošnem aktu lovske družine, tj. po pravilih LD. — LD P. G. je zavrnilo prošnjo za sprejem v članstvo A. S. in dr. S. Č. Foto I. Napotnik z utemeljitvijo, da sta bila člana drugod. Razsodišče je v obeh primerih ugodilo pritožbi, saj sta pritožitelja dokazala, da sta izstopila iz članstva LD T., da bi izpolnila pogoje za sprejem v drugo LD. — Podobno so postopali v LD K. g., kjer so odklonili sprejem v članstvo T. T., češ da ni prostora za nove člane in je on že član v SRH. Razsodišče je odredilo vpis pritožnika v članstvo LD, brž ko dokaže, da ni več član LD v SRH. — LD S. je odklonila sprejem v članstvo kandidatu (po tedaj običajni praksi) T. S. z nenavadno utemeljitvijo, ker je samovoljno napravil lovski izpit, brez vednosti izvršnega odbora LD. Razsodišče je sklep LD razveljavilo ter s svojo odločbo, da LD pritožnika vpiše v svoje članstvo, nadomestilo sklep pristojnega organa lovske družine. — A. K. se je pritožil proti sklepu LD L. o odklonitvi prošnje za sprejem v članstvo, češ da ne izpolnjuje moralnopolitičnih pogojev, ker je bil v kazenskem postopku. Razsodišče je pritožbi ugodilo, ker je upoštevalo dejstvo, da je bil pritožnik v kazenskem postopku oproščen, česar pa pristojni organi LD niso upoštevali. Primera, ko je razsodišče LZS zavrnilo zahtevo strank za razveljavitev sklepa LD o zavrnitvi prosilcev za sprejem v članstvo: — LD B. je zavrnila prošnjo I. K. za sprejem v članstvo z utemeljitvijo, da nima moralnopolitičnih pogojev za lovca. Sklep je tudi obširno obrazložila. Razsodišče je zavrnilo pritožbo, ker je upoštevalo dejstvo, da se pritožnik družbenopolitično ne udejstvuje, da ni član nobene družbenopolitične organizacije, niti SZDL. Članstvo v SZDL je eden izmed temeljnih pogojev za članstvo v lovski organizaciji. Sicer je bil pa že izključen iz lovske organizacije. Prav tako je razsodišče zavrnilo pritožbo J. S. proti sklepu LD T. J. glede odklonitve sprejema v članstvo, ker še niso minila štiri leta, odkar je bil izključen iz lovske organizacije zaradi krivolova v tujem lovišču, torej ni bil izpolnjen pogoj, ki ga določajo pravila lovske družine. Izključitve iz lovske organizacije Izključitve in črtanja iz članstva — teh je razsodišče obravnavalo največ — so glede na razsodbo bolj raznovrstne: razsodišče pri LZS se je v 4 primerih izreklo za nepristojno, v 3 primerih je črtanje razveljavilo, v 2 primerih je potrdilo izključitev iz članstva, v 1 primem pa zavrnilo pritožbo kot preuranjeno in odločbo odpravilo. Za nepristojno se je izreklo, ker je šlo za postopke, ki so bili izvedeni v letu 1976, še pred uveljavitvijo zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč; izključitve so bile pravnomočne že pred 5. 11. 1976. Zato vse 4 izključitve ostanejo v veljavi. — V 2 zadevah — črtanje iz članstva — pa je sodišče ugodilo pritožbi in razsodilo: — LD K. je črtala iz članstva svojega člana J. M. zato, ker je bil hkrati tudi član LD Š. Njegovi pritožbi je razsodišče ugodilo in odločilo, da se pritožnik zopet vpiše v članstvo LD K., kajti po veljavnih predpisih je bilo do sprejetja zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč dopustno članstvo v dveh lovskih družinah. Po novem zakonu pa so dvojni člani lahko prosto izbrali do 31. 12. 1977, v kateri lovski družini bodo ostali. — Nekoliko drugačen je primer črtanja L. T. iz članstva LD J. Pritožnik je sicer redno plačeval lovske pristojbine, vendar se ni udeleževal lovskih posvetov, sestankov in del v lovišču. Tako ni dosegel obveznih 150 točk, predpisanih s pravili LD. L. T. v opravičilo navaja, da že več let živi v Kragujevcu. Razsodišče je razveljavilo sklep o črtanju L. T. iz članstva zato, ker 16. člen pravil LD J. določa, da preneha članstvo s črtanjem, brez disciplinskega postopka, tistemu: a) ki uspešno ne opravi pripravništva; b) ki ne opravi lovskega izpita v predpisanem roku; c) ki je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja nezakonitega lova ipd. V pravilih LD pa ni besede o črtanju zaradi nedoseganja predpisanih točk. V takem primeru bi morali ukrepati z disciplinskim postopkom oz. s postopkom za ugotovitev, ali L. T. iz neupravičenih razlogov ni dosegel predpisanih 150 točk. — Prav tako je razsodišče ugodilo zahtevi — pritožbi N. K., člana LD ž. O., proti izključitvi iz LD M. zaradi dvojnega članstva. N. K. je bil namreč izključen iz članstva LD M. pred časom, ki ga dovoljuje zakon za premislek, v kateri lovski družini bo ostal član z 31. 12. 1977. — V dveh primerih je razsodišče zavrnilo pritožbi prizadetih zaradi izključitve iz članstva LD kot neutemeljeni; odločbi o izključitvi sta ostali v veljavi. LD T. je izključila iz svojega članstva D. H., ker so mu v postopku pred disciplinskim razsodiščem dokazali, da je zatajil uplenjeno srnjad, z namenom, da si jo protipravno prisvoji, a je bil pravočasno odkrit. LD H. pa je po svojem disciplinskem razsodišču izključila iz članstva J. M., ker je v potoku Hotenjka z eksplozivom pobil večjo količino rib in je bil zaradi tega kaznivega dejanja tudi obsojen pred obč. sodiščem na Vrhniki. — Razsodišče je zavrnilo tudi pritožbo S. Š. proti odločbi disciplinskega razsodišča LD D .-K., s katero je bil zaradi več lovskih prestopkov izključen iz članstva te družine. Vendar postopek še ni pri kraju, ker o pritožbi še ni odločalo višje disciplinsko razsodišče pri ZLD Postojna. Zato je bila pritožba na razsodišče LZS preuranje-na. — Razsodišče LZS je odpravilo odločbo o izključitvi R. Š. iz članstva LD S. K. Izključen je bil, ker se pri vstopu v lovišče ni vpisal v evidenčno knjigo, a je uplenil srnjaka. Ni se vpisal niti drugikrat, ko je v tem lovišču uplenil potepuškega psa. V postopku, še posebno na obravnavi, pa je razsodišče na podlagi predloženih dokazov ugotovilo, da se je pritožnik vendarle vpisal v knjigo, čeprav Ko se Ljubljansko barje odene v ivje in sneg, sem in tja vznemiri srnjad v mrzlem, meglenem jutru škripanje pod lovčevim korakom Foto A. Koprivnikar ni moč ugotoviti, ali se je morda vpisal samo ob izstopu iz lovišča, po uplenitvi. V drugem primeru pa je razsodišče verjelo obtoženčevim navedbam, da je streljal na psa, ki je preganjal brejo srno, vendar takrat ni imel namena iti na lov. Ker obstaja dvom o krivdi — postopek na prvi stopnji v LD je bil površen — je razsodišče, v primeru vpisa v knjigo, postopalo po starem sodnem načelu »in dubio pro rea« in je v korist stranki prvostopenjsko odločbo odpravilo. Prepoved lova za določen čas LD N. je kaznovala svojega člana M. K. s prepovedjo lova na srnjad za dobo enega leta, ker ni takoj po vrnitvi z lova poskrbel za prijavo uplenjene srne. Razsodišče je prvostopenjsko odločbo razveljavilo in jo vrnilo disciplinskemu razsodišču LD N. v ponovni postopek, ker je bil postopek površen. Saj v izpodbijani odločbi z besedo niso omenili, da naj bi M. K. ne imel namena prijaviti uplenitve z namenom, da bi si srno prilastil. Nasprotno. V pritožbenem postopku je s 5 pričami dokazoval, da ni skrival uplenitve, saj je še isti večer, po vrnitvi z lova, o uplenitvi pripovedoval v gostilni. Uplenitev je tudi takoj priznal svojim lovskim tovarišem, ki so ob manj primerni, pozni nočni uri prišli k njemu na poizvedovanje. J. P. Steklina v razmahu Dr. Andrej Fidelj Iz sosedne Avstrije prihajajo vznemirljive vesti o širjenju stekline. Steklina, katero je starejša generacija slovenskih veterinarjev v burnih mesecih in letih po drugi svetovni vojni imela priložnost spoznati ne le pri psu, temveč tudi pri domačih živalih drugih vrst, pri človeku in pri divjadi, se je sedaj pri naših sosedih eksplozivno razplamtela malone pri sesalcih vseh vrst. Naši sosedje imajo nepretrgoma opravka s steklino že polnih 11 let. Prve primere te nevarne bolezni so ugotovili na Gornjem Avstrijskem, ob češki in bavarski meji, od koder se je razširili tudi na deželi Tirolsko in Vorarlberg. Sprva je kazalo, da bodo v teh deželah uspeli steklino povsem zatreti. Od leta 1968 do jeseni 1974 so registrirali letno le 100 do 200 okuženih živali. Nemir med prebivalstvom so povzročili številni primeri bolezni v letu 1974, ko se je le-ta razširila na vzhod in zajela vse salzburške okraje. Potem, ko so v letu 1975 ugotovili prve stekle živali še ob madžarski meji, se je število primerov stekline povzpelo (od 352 v letu 1974) že na 1013. Med obolelimi živalmi je vzbudilo tega leta posebno pozornost nena- vadno veliko število s steklino okuženih goved. Bolezen se od leta 1976 iz skoraj vseh okrajev Salzburške nezadrža-no širi proti vzhodu in jugu proti Koroški. Številne nove primere stekline so sočasno ugotovili v nekaterih okrajih na Gradiščanskem. Od skupno 14 542 poslanih živali oz. njihovih delov na pregled v letu 1976 je bilo potrjenih 2263 pozitivnih primerov stekline, česar prej niso v Avstriji zabeležili skupaj v desetih letih. V letu 1976 so ugotovili steklino v 28 okrajih 7 avstrijskih zveznih dežel. Brez stekline sta ostali edinole deželi Dunaj in štajerska. Ob tem pohodu stekline je zanimiva ugotovitev, da je bila leta 1976 prizadeta predvsem divjad, in sicer 94,25 %, medtem ko je odpadlo komaj 5,7 % pozitivnih primerov na domače živali. Pri divjadi je bilo leta 1976 ugotovljenih steklih: 1738 lisic, 220 jazbecev, 14 kun, 147 srn, 3 gamsi, 4 jeleni, 1 zajec, 1 svizec in 4 dihurji. Pri domačih živalih pa le 7 konj, 58 govedi, 6 psov, 31 mačk, 27 ovc in 1 koza. Primerjajoč prvih sedem mesecev v letu 1976 in prvih sedem mesecev v letu 1977 pa se je število steklih živali podvojilo. Po najnovejših vesteh je steklina prešla že tudi na Gornje Štajersko. Prve primere so ugotovili v okrajih Murau in Liezen. Samo v Lieznu je potrjenih 20 pozitivnih primerov: 1 konj in 12 govedi, ostalo odpade na mačke. Na Koroškem, vzhodno od Spitala, niso registrirali novih primerov stekline. Vzrok tej epizootiji (množični nalezljivi bolezni) vidijo avstrijski sosedje v dejstvu, da mejijo tako na zahodu (Bavarska) kakor na severu (Češka) in vzhodu (Madžarska) na dežele, kjer razsaja steklina in kjer so v zadnjem času ugotovili zastrašujoč porast novih primerov te bolezni. Kako je s steklino pri nas? Od časa do časa so bile po vojni Stekla, garjasta ali samo menjava zimsko dlako? Foto J. Černač prizadete skoraj vse naše republike. Vendar so primeri stekline v obmejnih pokrajinah zaradi znanih vzrokov številnejši, zlasti tam, kjer je še ob meji »nikogaršnja zemlja«, tj. sorazmerno širok pas, kjer lov na lisice in drugo divjad ni dovoljen. Ta pas ob meji predstavlja stalen rezervoar, od koder stekla divjad prehaja v zaledje. Izjema je meja, ki poteka po rekah. Voda, ki se je stekle živali boje (hidrofo-bija), je najzanesljivejša naravna ovira za širjenje stekline. V Sloveniji smo po dvajsetih letih, 26. junija 1973, ugotovili prvi primer stekline pri psu v občini Murska Sobota. Sledilo mu je še 8 primerov stekline pri lisicah. Istega leta jeseni so ugotovili 9 primerov stekline pri lisicah v občini Lendava. Tudi v letu 1974 se je steklina omejila na Prekmurje. V murskosoboški občini so zboleli: 1 pes, 1 jazbec in 4 lisice, potrjen pa je bil še en pozitiven primer pri mački v lendavski občini. V letu 1976 je bilo registriranih 6 primerov stekline pri lisicah na območju lendavske občine. V letu 1977, do 20. septembra, je bilo ugotovljenih 7 primerov stekline, izključno pri lisicah: 3 primeri januarja v lendavski, 12. in 20. septembra pa 4 v murskosoboški občini. V drugih republikah Jugoslavije je število primerov stekline od leta 1974 do 1975 upadlo. Iz 15-dnevnih poročil zveznega biltena je razvidno v letu 1974 nihanje stekline med 14 in 60 primeri, v letu 1975 med 10 in 30 in v letu 1976 med 7 in 13 primeri, medtem ko je bila v letu 1977 steklina v porastu in je nihala med 9 in 44 primeri. Pripomba uredništva: S tem v zvezi priporočamo, da ponovno preberete še članek »Zatrimo steklino«, Lovec 73/74, št. 10 — januar 74, na strani 299. * Pogled v novoletni dan Postinfektivno cepljenje je navadno uspešno pri ljudeh, ki so jih poškodovale stekle živali, če je seveda diagnoza laboratorijsko potrjena in so cepljeni takoj po poškodbi. Pri nas stekline pri človeku v zadnjih letih ni bilo, medtem ko so v Zvezni republiki Nemčiji od leta 1950 zabeležili pri ljudeh 49 smrtnih primerov. Zatiranje stekline. Poleg učinkovitih ukrepov, ki jih predvidevata tudi naša odredba o ukrepih za preprečevanje, zatiranje in izkoreninjenje stekline (Uradni list SRS, št. 35/73) ter odredba o preventivnih ukrepih proti določenim živalskim kužnim boleznim v letu 1977 (Ur. list SRS, št. 31/76), Foto I. Napotnik na zahodu tudi zaplinjujejo lisičine s ciankalijem in nastavljajo lisicam strupene vabe. Jasno je, da so navedeni ukrepi pri ljubiteljih živali kakor tudi pri biologih in lovcih, ki vidijo v tem motenje biološkega ravnotežja in izkoreninjenje lisice — nepriljubljeni. Ni namen članka širiti paniko pred bližajočo se steklino. Želim le opozoriti čim širši krog občanov, predvsem pa lovcev, na pereč problem. Prav bi bilo, da smo v letu 1978 o steklini poučeni in pripravljeni na morebitna presenečenja. Bistveno važno je, da bi se znali pravočasno s kombiniranimi ukrepi po naših predpisih in tujih izkušnjah zoperstaviti tej nadlogi. Odlov in obročkanje ptičev v Sloveniji (1926-1976) (Nadaljevanje in konec) Ivo Božič Nekoliko se pomudimo pri odlovu in obročkanju ptičev od nastanka Observatorija do danes: Odlovljeni in obročkani ptiči Leto število ptičev Kolikih vrst 1927 143 29 1928 141 22 1929 129 13 1930 554 30 1931 333 17 1932 777 28 1933 864 40 1934 762 43 1935 1 496 57 1936 1 995 73 1937 3 354 80 1938 2 441 82 1939 3 528 80 1940 3 326 89 1946 336 24 1947 935 43 1948 799 39 1949 452 28 1950 2 237 52 1951 2 157 49 1952 3 239 52 1953 1 893 54 1954 3 166 53 1955 3 171 58 1956 2 986 49 1957 3 583 60 1958 5 056 60 1959 7 678 66 1960 7 613 68 1961 9 883 67 1962 10 125 64 1963 10 355 65 1964 9 274 66 1965 10 297 65 1966 8 497 65 1967 7 054 55 1968 5 093 54 1969 4 788 46 1970 908 24 1971 4 579 44 1972 9 238 76 1973 11 796 105 1974 21 752 124 1975 34 670 134 1976 34 700 127 Iz navedenih števil odlovljenih ptičev in vrst bi lahko potegnili razne analize, vendar to prepuščamo bralcem samim. Dejstvo je, da se odlov izboljšuje, tako po številu različnih vrst kakor tudi po številu ptičev. Vsekakor so k temu pripomogle mreže. Pred leti je bil zelo majhen odlov penic, trstnic, sedaj jih odlovimo v enem letu več kakor prej v desetih letih! S številom ujetih in obročkanih ptičev se veča tudi možnost najdbe, kar je nenazadnje tudi cilj odlova in obročkanja. Teh nekaj let, odkar lovimo z mrežami, se je število najdb obročkanih ptičev nekajkrat povečalo. Odlova ptičev z mrežami pri nas v raziskovalne namene seveda ne smemo primerjati z odlovom npr. v Italiji, kjer je namen odlova povsem drugačen, nasproten. Naša ustanova sodeluje s tujimi sorodnimi ustanovami, s katerimi izmenjava podatke. Sodelujemo z vsemi evropskimi ustanovami, ki se ukvarjajo z odlovom In obročkanjem ptičev. Naj navedem nekaj najdb; omejil se bom na tiste, ki so tako ali drugače povezane z lovom. Dodam naj še, da so skoraj vse navedene najdbe (In tudi veliko drugih) posredovali lovci, ki se jim zahvaljujemo za dosedanje sodelovanje in se jim priporočamo še naprej. Ciconis ciconia — bela štorklja Najprej naj omenimo najdbo bele štorklje, ker je to prva najdba ptice iz naših krajev. Že leta 1909 je mariborski izdelovalec orgel Jurij Brandl obročkal mladi beli štorklji. Na obročkih je bil njegov naslov. Sredi septembra istega leta sta mu štorklji ušli; konec istega meseca so eno dobili v Italiji v Rocella Jonica (Reggio di Calabria — 38° 20' N 16° 25' E), zračna razdalja od kraja obročkanja do kraja ulova je 950 km. Druga najdba obročkane bele štorklje je iz leta 1955. Bila je obročkana 15. 9. na Jesenicah, ulovljena pa v Celovcu istega leta. Tretja najdba je štorklja z danskim obročkom: obročkana 30. 6. 1956 v kraju Tonder, Jyllan (54° 56' N 08° 54' E), še istega leta pa najdena v Šentvidu pri Stični. Četrta štorklja je iz Avstrije: obročkana 6. 7. 1965 v kraju Markthodis (47° 18' N 16° 24' E), ulovljena pa v Tišini 5. 12. 1973 (46° 39'N 16° 06' E); o tej najdbi je dnevno časopisje veliko pisalo, štorklja je končala v ljubljanskem živalskem vrtu. A r d e a cinerea — siva čaplja Obročkana 12. 6. 1959 v SZ blizu Lim-balski (57° 30' N 24° 44'E), najdena ob reki Krki (LD Cerklje), 6. 1. 1960. Obročkana kot mladič 21. 6. 1962 v Apeltonu v Avstriji, dobljena januarja 1963 pri Ljutomeru. Obročkana kot mladič v Neusiedler See v Avstriji junija 1960, dobljena 4. septembra 1960 v Sežani. Obročkana 21. 7. 1909 v koloniji čapelj Nežiderskega jezera (Kisbalaton), še istega dne ujeta pri Velenju, zračna razdalja 155 km. Obročkana ob Kisbalaton 2. 6. 1931, našli so jo 13. 8. 1931 pri Račjem (46° 33'N 15° 39'E). Obročkana 24. 5. 1932 pri Jaschkovvem pri Rudschanny (53° 35' N 21° 39' E), dobljena 30. 1. 1933 pri Kostanjevici, zračna razdalja 1040 km. Obročkana kot mladič 18. 6. 1933 pri Neusiedler See, dobljena 27. 7. 1933 pri Sv. Lenartu v Slov. goricah. Obročkana v gnezdu 6. 6. 1930 pri Granz (54° 57' N 20° 30' E), dobljena pa pri Muri (obč. Hrastje-Muta), 22. decembra 1933, zračna razdalja okrog 1000 km. A n a s platyrhynchos — velika divja raca ali m I a k a r i c a Obročkana 14. 7. 1972 v Dolenji vasi pri Ribnici, odlovljena 10. 12. 1972 v Kals-dorfu pri llz (46° 13'N 15° 28' E), okrog 150 km. Dve raci obročkani na Igu pri Ljubljani 24. 7. 1973, odstreljeni na reki Pad v Italiji, 2. 12. 1973. Obročkana na Igu 24. 7. 1973, uplenjena v SZ, Kijevska oblast (51° 45'N 30° 15'E), 10. 8. 1974. Obročkana na Igu 24. 7. 1973, ustreljena 5. 12. 1974 v Ottobiano (45° 11'N 09° 09' E), zračna razdalja okrog 420 km. Obročkana 25. 5. 1975 v Muti na Dravi, dobljena 21. 10. 1975 v Avstriji v Heil-kreuz L., Burgenland, okrog 95 km. Obročkana avgusta 1929 pri VVoslavvice (50° 33' N 24° 18' E) ustreljena pri Ko-toribi (46° 21'N 16° 53'E), 2. 1. 1932, okrog 725 km. Obročkana I. 1931 pri kraju Pyharjarvi (60° 53'N 30° E), dobljena leta 1931 v Črncih (46° 40' N 16° 05'E), zračna razdalja okrog 1870 km. Obročkana 7. 8. 1931 na Finskem pri kraju Pyharjarvi, dobljena 8. 12. 1931 pri Zadobrovi (45° 59' N 14° 31' E), okrog 1955 km. Obročkana kot mladič 29. 7. 1937 pri Sensburgu, Vzhodna Prusija, dobljena pa 15. 1. 1938 blizu Čakovca. Obročkana kot mladič 11. 8. 1958 na rybnice »Hlohovecky«, Lednice, okraj Breclav (48° 47'N 16° 47' E), dobljena 23. 1. 1963 ob rokavu Save pri Čateških toplicah. Obročkana v Rusiji v kraju Živintas (54° 28' N 23° 38' E), 23. 8. 1962, dobljena 2. 2. 1963 v kraju Šturmovci pri Ptuju, zračna razdalja 1060 km. A n a s c r e c c a — k r e h e I j c Obročkan 19. 1. 1968 v Tour de Valat (43° 03' N 04° 40' E) — Francija, dobljen pri Igu 23. 3. 1969. Obročkan v Franciji na Camargue 8. 3. 1961, (43° 30' N 04° 40' E), dobljen na Rakitni 21. 3. 1961, 820 km. Bila je še ena najdba s popolnoma istimi podatki. Obročkan na Camargue 24. 2. 1958, dobljen v Brežicah 15. 2. 1959, 900 km. Obročkan 29. 3. 1972 v Oberkirch, Švica (47° 09' N 08° 07' E), dobljen 15. 3. 1973 v Ilirski Bistrici. Anas querquedula— r e g e I j c Obročkan na Camargue 8. 3. 1961, dobljen na Rakitni 21. 3. 1961, 820 km. Obročkan 7. 3. 1961 na Camargue, dobljen na Rakitni 21. 3. 1961, 820 km. G a 11 i n a g o g a 11 i n a g o — kozica Obročkana s češkim obročkom (točnih podatkov nam niso poslali), dobljena 18. 3. 1972 v Ilirski Bistrici. S c o I o p a x rusticola — kljunač ali sloka Obročkan 60 km severno od Bresta v SZ, 27. 3. 1959, dobljen 15. 12. 1959 v Vipolžah v Brdih. Larus ridibundus — navadni galeb Obročkan v Szeged-Feherd, Madžarska (46° 20'N 20° 03' E), 18. 6. 1952, dobljen pa na morski obali 7. 2. 1954 (javila LD Dekani). Obročkan na Poljskem 31. 5. 1968 v Jamnik (51° 28'N 17° 01' E), odlovljen 26. 1. 1969 v Ljubljani. Obročkan 22. 5. 1930 v Breclav, ČSSR (48° 46'N 16° 52' E), najden 10. 8. 1930 med Cerkljami in Medvodami, Gorenjska. P a n i d i o n haliaetus — ribji orel Obročkan kot mladič 17. 7. 1972 na Švedskem v Čje, Stigajo, Flarnosand (62° 36'N 17° 38' E), odlovljen 16. septembra 1972 na Brdu pri Kranju. Buteo buteo — navadna kanja Obročkana kot mladič na Estonskem pri Meiranu, 150 km vzhodno od Rige (57° 01' N 25° 32' E), uplenjena 22. januarja 1932 na Ježici pri Ljubljani, razdalja okoli 1450 km. Obročkanje mlakarice pred izpustom Obročkana sredi julija 1931 pri kraju Viešintai, okr. Panenežys, Ponievviež (55° 40' E 24° 30' E), odlovljena v Mihovcih pri Veliki Nedelji, 3. 1. 1933, ponovno izpuščena 13. 1. 1933; imela je obroček ornitološke postaje iz Kovna, zračna razdalja okrog 1175 km. Accipiter nisus — navadni skobec Obročkan kot mladič v Letoniji (57° 38'N 25° 42'E), 26. 6. 1952, uplenjen 30. 11. 1960 pri Ptuju. F a I c o n a u m a n n i — južna postovka Obročkana 15. 6. 1968 kot mladič v Ga-lizien (46° 34'N 14° 30' E), dobljena 15. 10. 1968 v Podgorju (46° 29'N 15° 05' E). Obročkana kot mladič 25. 6. 1961 v Spielfeldu (46° 34'N 15° 38'E) v Avstriji, dobljena avgusta 1963 na Ptujski gori. Obročkana kot mladič 26. 6. 1965 v Ga-lizien, okraj Volkermarkt, Koroška, ujeta onemogla 28. 9. 1965 v Žerjavu (46° 29' N 14» 53' E). Falco tinnunculus — navadna postovka Obročkana 15. 5. 1937 v Mariboru, dobljena 20. 1. 1938 v Hartbergu (47° 34' N 15° 50' E). Obročkana kot mladič 29. 6. 1936 v Gaberju, dobljena aprila 1937 v Italiji v Rovigo (45° 04'N 11° 38' E). Obročkana kot mladič 25. 6. 1936 na Vrhovcih, dobljena 29. 8. 1937 pri Rimu. Obročkana pri Zalogu 25. 6. 1939, dobljena 22. 9. 1940 pri Foggi v Italiji. Obročkana julija 1939 v Tomišlju, dobljena 8. 9. 1940 v Cosenzi. Obročkana 23. 6. 1940 v Sostrem, dobljena 15. 8. 1940 v Chieti (Abruzzo), Italija. Obročkana 10. 7. 1968 v Molin v Švici Foto M. Adamič (47° 33' N 070 5o' E), dobljena 7. 9. 1971 v Vidoncih (46° 39' N 16° 00' E). Obročkana 3. 3. 1975 v Dlouha Loučka (49° 49'N 17° 11'E), dobljena 25. oktobra 1975 v Postojni. Obročkana kot mladič v zapuščenem vranjem gnezdu 26. 5. 1950 v Nadgorici pri Ljubljani, dobljena januarja 1951 v Franciji v kraju Montredon. C o t u r n i x c o t u r n i x — prepelica Obročkana 24. 5. 1930 pri Lido di Roma, dobljena 1933 v Gaberju (Prekmurje). Obročkana 10. 5. 1935 v Lido di Roma, dobljena 1935 v Pobrežju (46° 18' N 31° 56' E). A 1 c e d o a t h i s — vodomec Obročkan v ČSSR v kraju Lipa (49° 33’ N 15° 33' E), dobljen 23. 11. 1951 na Vrhniki. Obročkana kot mladič 22. 6. 1972 v kraju Kamenica nad Hronom (ČSSR, 47° 50' N 18° 44' E), uplenjena 19. oktobra 1972 na Sinjem vrhu (45° 03'N IS0 n'E). Obročkana 25. 9. 1959 pri Črnučah, uplenjena 24. 10. 1959 v Trento v Italiji. Obročkana 18. 10. 1936 na Orljah, dobljena 19. 3. 1939 v Umbrii v Italiji. Obročkan 10. 10. 1970 v Sigaildskar (60° 12' N 19° 20' E), najden 10. decembra 1970 na Visokem pri Kranju (46° 16'N 14° 25' E). Garrulus glandarius — šoja B a m b y c i 11 a garrulus — navadni pegam As i o otu s — mala uharica Iz navedenih najdb je razvidno, da se nekateri ptiči le »potepajo po okolici«, drugi pa preletijo tudi na stotine kilometrov. Prav zbiranje in urejanje podatkov o ujetih ptičih imata svoj namen v odlovu in obroč-kanju. Odlov z mrežami nam torej omogoča, da prihajamo do novih in novih podatkov, do katerih z lovljenjem na limanice ne bi prišli. Ptič, ki se ujame v mrežo, je nepoškodovan, medtem ko za ptiča, ujetega na limanico, večkrat tega ne bi mogli reči. Kadar govorimo o ptičih, ki se selijo, takoj omenimo lastovke, kukavico itd. Za mnoge ptičje vrste pa smatramo, da se ne selijo, ampak le »klatijo«. Novi podatki nam omogočajo vpogled tudi med te tako imenovane »klateže«. Naj kot primer omenim palčka (Troglodytes troglo-dytes), ki je naš najmanjši ptič. Mislili bi, da se ne seli, ampak le potika okrog, če pa navedem podatek, da smo ga obročkali v Stožicah, že čez šest dni pa so ga dobili na Dunaju, se naša predstava o »seliv-cih« in o »klatežih« bistveno spremeni. Čaka nas še ogromno dela, in pri tem nam prav lovci lahko veliko pomagajo. Vedno imamo pred očmi varstvo ptic in živalskega sveta sploh. Zato je očitek, da ptiče trpinčimo, popolnoma neutemeljen ter do našega dela krivičen! Ne lovimo ptičev zaradi sebe, ampak zaradi študija ptičev. Zdi pa se nam potrebno, da bi naše sodelavce kontrolirali poleg miličnikov tudi lovci, vendar na pravilen način! Predstavil sem našo ustanovo, njeno dejavnost in njen pomen. Glede na to, da smo skromni, tako finančno kakor kadrovsko, smo še toliko bolj navezani na sodelovanje lovcev. Želimo, da bi bilo to sodelovanje res iskreno, tovariško in prijateljsko, kajti le tako bo lahko tudi uspešno! Nekaj izkušenj pri odiranju lisice (Za lovske pripravnike) Venčeslav Štraus Lisica ima svoj življenjski prostor od nižin do visokogorja. Raziskave so pokazale, da potrebuje za svoje normalno življenje 500 do 1200 ha, to je 5 do 12 km2. Je zelo prilagodljiva novim življenjskim razmeram. Ne bom razsojal o koristnosti in škodljivosti lisice. Dognano je, da je koristna v poljedelstvu in gozdarstvu, ker uničuje miši, voluharje in razne žuželke. Lovi pa tudi koristne ptice pevke, obolelo dlakasto in pernato divjad ter prazni dvorišča in kurnike. Ne moremo mimo dejstva, da v lovišču opravlja zelo važno biološko funkcijo. H koristim, ki jih imamo od lisice, pa spada tudi njen lepi kožuh, če jo uplenimo v času, ko ima dozorelo podlanko in nadlanko, to je od novembra do sredine februarja, v višjih legah pa tudi do konca februarja, ko se lisice začno goniti. Kako izkožimo lisico in sušimo kožo, da bo kakovostna ter da bosta strojar in krznar kar najbolj zadovoljna? Najprej moramo poskrbeti za primerno jelovo ali smrekovo desko, še bolje za dve deski, dolgi malo več, kot je dolga lisica od smrčka do konca repa, to je okrog 1,30 m, široki po 15 cm in debeli po 2,5 cm. Na zadnji tretjini naj se deski zožujeta na širino 10 cm, proti koncu pa na širino 2 cm (kolikor je širok smrček). Iz- Slika iz Slovenskega lovskega priročnika. V tukaj opisanem primeru pa sta deski glede na sliko obrnjeni za 90° in prva na hrbtni strani, druga pa na trebušni strani kožuha. Vmes je ustrezen vložek za napenjanje. med štirih robov desk morata biti dva, prek katerih bo koža napeta, gladko zaobljena. Prav tako naj bosta deski gladko pooblani na tisti strani, kjer bo koža, da pri napenjanju ne bi ruvali in trgali dlak. Na lisici kožo najprej pazljivo prerežemo od zadnjice v ravni črti po zadnji nogi do prstov oz. »blazinice«. Kožo ločujemo od mesa, kolikor je le mogoče, brez uporabe noža. Ko smo tako izkožili nogo, začnemo s slačenjem vsakega prsta posebej. Končno ostanejo pri kožuhu samo kremplji s prvim prstnim členom. Na enak način oderemo še drugo zadnjo nogo. Potem je na vrsti rep, ki ga izkožimo tako, da prerežemo kožo (to lahko napravimo tudi s škarjami) od zadnjice po sredini spodnje strani približno do polovice repa in ga do tam tudi olupimo, če le mogoče brez noža, samo s prsti. Nato z dlanjo ene roke primemo odrti del repa pri korenu, s prsti druge roke (desnice) pa trdo stisnemo štiblo pred neodrtim delom repa, potegnemo in kožo posmuknemo s štible. Potem tudi takoj repno kožo prerežemo po sredini prav do konca. Pri tem pazimo, da kože ne pretrgamo. Ko so slečeni zadnji nogi in rep, lisico obesimo z razkrečenima nogama na žeblja oz. mesarski kljuki v medsebojni razdalji stopal 30 do 40 cm. Potem lisici prerežemo kožo na sprednjih nogah po spodnji strani od krempljev do pazduhe in ju oderemo tako, kot smo odrli zadnji nogi. Sledi odiranja trupa na meh, ko vlečemo kožo s telesa navzdol, ne da bi jo prerezali. Nož uporabimo izjemoma le tam, kjer se koža z roko ne da odstraniti od mišičevja zaradi zamaščenosti. Najbolje je napraviti s prsti desne roke figo ali pest. Z njo odločimo hrbtni, trebušni in porebrni del kože. Ta del izkoženja je najenostavnejši in najhitrejši. Ko pride na vrsto glava, moramo paziti, da pri uhljih odstranimo hrustanec, da preprečimo morebitno kasnejše vnetje, ki bi lahko na tem mestu povzročilo izpadanje dlak. Nič manj pazljivi ne smemo biti pri odiranju okrog oči, ust in smrčka. Pripomnimo naj, da hrustanec najlaže odstranimo iz uhljev, ko je lisica v celoti slečena. Odstranjujemo ga izključno le s prsti. Zunanji del uhlja je porasel z mehko črno dlako, notranji del uhlja pa pokrit z bolj redko dlako, skoraj brez vrednosti. Vmes je hrustanec, ki ga ne moremo odstraniti drugače, kakor da odstranimo tudi notranji del kože. Kako to storimo? S prstom gremo med hrustanec in zunanjo zelo tanko kožo ter ju previdno ločujemo, »žametna« zunanja kožica se mora pretrgati točno po robu uhlja. Takoj, ko hrustanec odstranimo, pritisnemo na notranji del uheljne kože ustrezno velik košček močnejšega časopisnega Papirja, ki se na še mokri podlagi takoj prime. Na ta način preprečimo, da bi se koža uhlja deformirala, pa tudi suši se bolje, saj tak Papir vpija vlago. Opisal bom samo sušenje kožuhov na dveh deskah, saj je sušenje na eni deski več ali manj znano vsakemu lovcu. Kožo napnemo na deski tako, da je kosmata stran obrnjena navznoter. prvo desko potisnemo prav do Lisjakov s tako lepim kožuhom je pa malo! Foto J. Černač smrčka, nato kožo napnemo in jo pribijemo na desko pri smrčku in zadku s ca. 5 cm dolgimi žeblji. Drugo desko potisnemo tako daleč kot prvo, nanjo nategnemo kožo spodnje čeljusti in jo na začetku pritrdimo z žebljem. Nato ponovno napnemo kožo in jo pribijemo na zadnjem koncu (druge) deske. Deski raztegnemo vsaksebi, med-nji potisnemo trikotni vložek ali ploščato poleno, ki bo držal deski narazen in tako napenjal kožo. Sušenje na dveh deskah je podobno, kot ga prikazuje slika v Slovenskem lovskem priročniku 1/1, na 523. strani, le da sta deski v primeru, ki ga opisujem, v kožuhu glede na sliko obrnjeni za 90°. Razpremo tudi kožo zadnjih nog in jo primerno raztegnjeno nabijemo na desko. To pa lahko napravimo tudi tako, da kože nog ne pribijemo, ampak samo »našpilimo«, to je, da kožo razpremo za sušenje s tankimi, primerno dolgimi paličicami. Debele so kakor vžigalice, nakoljemo pa jih z nožem sproti s smrekove deščice. Prav tako ne pribijemo repa, ampak ga za sušenje »našpilimo« oziroma nanj nalepimo primerno oblikovan kos ča- sopisnega papirja, ki kožo drži raztegnjeno in povečuje sušenje. Po nekaj dneh, ko se bo koža nekoliko osušila, jo bomo obrnili z vrvico, s katero privežemo kožo zgornje čeljusti in jo pretaknemo skozi kožuhov meh. Navznoter z rokama potisnemo najprej smrček, potem pa že lahko potegnemo vrvico in kožo obračamo na kosmato stran. Pri tem je najbolje, da imamo pomočnika, ki drži kožo. Obrnjeno kožo ponovno napnemo tako, kot smo to storili prej, le z dlako na zunanji strani. Kožuh lepo poravnamo, skrtačimo in naj se suši še nekaj dni. V vlažnem vremenu kožuha ne bo možno posušiti na prostem, pač pa v ne preveč topli sobi. Z izkoženjem tudi ne smemo preveč čakati. Lisico, kakor tudi drugo divjad, najlaže oderemo, ko je še topla. Vsekakor pa naj lisica ne čaka na izkoženje več kakor en dan. Kupec, strojar in krznar bodo zadovoljni, če na notranji strani kože ne bo tolšče ali mesa. Na podoben način izkožimo na meh tudi druge kožuharje in njihove kožuhe prav tako tudi sušimo, le velikost deske mora biti sorazmerna velikosti živali. Trupla lisice ali drugega mesojeda pa ne zavrzi mo! Ptice, zlasti sinice, žolne in detli, čakajo na našo pomoč. Iz trebušne votline odstranimo drobovino, potem pa truplo obesimo blizu svojega doma ali lovske koče ali kje v gozdu na zavetnem kraju, kjer se bodo ptice z njim prehranjevale v težkih zimskih dneh. Metode šolanja ptičarja in šarivca Ljuban Zadnik To je drugi izmed treh člankov s tem naslovom, ki jih je napovedal avtor v svojem prvem članku (Lovec, št. 4 — julij 1977). Res je, da je medtem izšla knjiga Lavrič-Kovač »Moj pes«, ki med drugim tudi poučuje bralce o šolanju psa. A ne bo odveč, če nekatera poglavja ponovimo oziroma drugače osvetlimo v Lovcu. Sicer pa omenjene knjige Zlatorogove knjižnice marsikak lovec nima, ker je izšla v premajhni nakladi. Zato je torej po našem prepričanju objava člankov Ljubana Zadnika, zaslužnega dolgoletnega delavca na kinološkem področju, povsem upravičena. Uredništvo Pri nadaljnjem obravnavanju metode šolanja lovskih psov prideta po razporedu predmetov na vrsto vaji »Dol« in »Hoja neoprčenega psa ob vodniku«. Preden preidem na sami vaji, bi opozoril na napako, ki jo vodniki često delamo. Psu dajemo povelja preglasno, četudi je pes v bližini. Posebno pa takrat vodnik zgubi potrpljenje, kadar pes takoj ne uboga. Mlad pes dobro sliši, naglušen postane šele po 10. letu starosti. Mlademu psu ne damo povelja takrat, ko ga je prevzela druga, zanj zanimiva stvar, npr. leteči metulj, papir, ki ga veter nosi ipd. V takem primeru bo naše povelje kaj hitro preglasno, ker na mirno polglasno povelje pes ne reagira. Najti moramo način, da bo pes tudi nepre-glasno povelje izvršil. Naj navedem primer: Mlad pes teka za metuljem in enostavno presliši povelje »sem!« ali dvojni pisk. Napačno je, da začne vodnik potem vpiti »sem, Bor!« Kaj pa naj stori? Ponovi naj povelje nepreglasno »sem, Bor!«, se obrne in hitro oddalji od psa, najbolje v teku. Pes bo oddaljevanje vodnika opazil in ker je na vodnika navezan, bo pritekel za njim. Nekaj takih ponovitev bo utrdilo izvedbo povelja »sem!«. Vaja »Dol« Pri tej vaji se uporablja povelje »dol!«. Vodniki zelo radi uporabljajo angleško povelje »down«, ki se izgovori »daun«. Povelja za vaje, ki naj jih pes naredi v trenutku, morajo biti kratka. Opozorim naj, da je velika razlika med vajo »Dol« in vajo »Prostor«, s katero psa odložimo. Pri obeh vajah pes leži. Vaja »Dol« je trenutna, z njo prekinemo neko pasje delo oziroma imamo psa v »roki« — v oblasti. Odložitev psa je pa dolgo trajajoča vaja, ki v praksi lahko traja tudi celo uro. Vaja »Dol« zahteva mnogo vodnikovega truda in potrpljenja, kajti le brezhibno izvajanje te vaje ima za prakso svoj smoter. Pretežno se uporablja pri psih ptičarjih, manj pri psih drugih pasemskih skupin. Pri vaji »Dol« mora pes ležati s stegnjenima sprednjima nogama in pritegnjenima komolcema k prsnemu košu, glava je pritisnjena k tlom. Zadnji nogi sta kakor pri sedenju, nikakor ena podvita pod Zveza lovskih družin (ZLD) Ljubljana priredi v sodelovanju z Društvom ljubiteljev psov ptičarjev in šarivcev (DLPŠ) TEČAJ ZA VODNIKE LOVSKIH PSOV VSEH PASEM Pričetek tečaja v tem mesecu, v januarju 1978. Za člane lovskih družin ZLD Ljubljana in člane DLPŠ je tečaj brezplačen, drugi tečajniki plačajo po 200 din. Tečaj priporočamo zlasti lovcem in lovskim pripravnikom, ki žele izpopolniti svoje znanje pri zreji, vzgoji in šolanju lovskega psa. Podrobnejša pojasnila dobite pri ZLD Ljubljana, Župančičeva 9/11, Ljubljana, tel. (061) 23-067. pasje telo. To je ena izmed vaj, pri kateri se sme uporabiti sila. Z vajo pričnemo takole: Z otveze-nim psom hodimo, se ustavimo in pes se usede, kar že dobro obvlada. Levico položimo na pasje zatilje, z desnico primemo sprednji nogi v zapestju. Po povelju »dol!« psa z levico pritisnemo k tlom, z desnico pa mu spodnesemo sprednji nogi. S pritiskom levice ga prisilimo, da se uleže. Glavo mu pritisnemo med sprednji nogi in z rahlim pritiskom nekaj časa ne popustimo. »Priden Bor, priden!« je pohvala za izvršeno delo, ki ga pes še ne razume. Pohvala je potrebna, da ne bi pes imel občutka, da je taka lega kazen. Le nekaj sekund naj pes leži, nato pa na povelje »poleg!« vodnik in pes nadaljujeta hojo. Vajo ponovimo le nekajkrat dnevno. Po tednu dni bomo občutili, da se je odpor našega štirinožnega prijatelja zmanjšal in da ga ni več treba s tako močjo pritisniti na zatilju k tlom. Glave ne pritiskamo več s celo dlanjo, zadostuje že pritisk s prstom. Prve težave bodo nastale, ko psu ne bomo več spodnašali sprednjih nog, temveč naj bi že pes sam položil nogi na tla. Eno nogo rad pod-vije, kar moramo popraviti: ponoven pritisk na glavo ob povelju »dol!« ga bo zadržal v pravilni legi. Tudi zadnji del telesa ne sme biti postrani in da bi bila katera koli zadnja noga podvita. Zahtevamo pravilno lego in od tega ne smemo odstopiti. Vajo lahko otežimo šele tedaj, ko jo pes že dobro izvaja iz sedečega stanja. Otežitev vaje je v tem, da zapovemo »dol!« med samo hojo. Pri tem lahko pes napravi dvoje nepravilnosti: da se prepočasi uleže, da podvije sprednjo ali zadnjo nogo. Proti prvi napaki pomaga močan pritisk na zatilje ali celo lahen udarec s šibo; proti drugi je pa potrebno potrpljenje in dosledno popravljanje lege. Kakor smo oteževali vajo »Sedi«, da smo se od psa odmaknili ali šli okoli njega, isto je pri vaji »Dol«. Za dosledno izvajanje vaje »Dol« oprčenega psa včasih porabimo tudi cel mesec. Oteževanje vaje je delo z neoprčenim psom, toda še vedno v neposredni bližini vodnika. Prehod na uspešno izvajanje s psom, ki je nekaj metrov oddaljen od vodnika, je zelo težak. Najprej vadimo tako, da smo le dva koraka pred sedečim psom, ki ga imamo na daljšem povodcu. Hkrati, ko damo povelje, tudi potegnemo povodec. Verjetno v začetku ne bo šlo brez popravljanja lege oziroma drže nog in glave, pa čeprav smo predhodne vaje že izpilili do popolnosti. Vodnik otežkoči vajo tudi s tem, da stopi dva koraka levo ali desno od psa in da povelje, še teže pa je, kadar vodnik zapove »dol!« sedečemu psu, stoječ za njim, saj se pes hoče obrniti k vodniku. To napako najhitreje odpravimo, če imamo pomočnika, ki nekaj korakov pred psom drži za povodec. Na vodnikovo povelje pomočnik potegne povodec in pes se nima časa obračati. Povečanje razdalje vodnik — pes in izvajanje vaje med hitro hojo ali celo med tekom je oteževanje. Le s sistematičnim vadenjem pridemo do tega, da pes izvrši vajo v večji razdalji in to ne iz sedečega stanja. Hoja neoprčenega psa ob vodniku Nekdo mi je ugovarjal, da to ni potrebno in da tega ni mogoče naučiti npr. istrskega goniča. Tudi istrski gonič se tega nauči, še več, da je tudi strelomiren, kar mi je dokazal sedaj že pokojni Tomažin iz Poljan. Imel je istrijanko, ki ga je spremljala tudi, ko je hodil klicat srnjaka. Kjer sva klicala, jo je pokril s suknjičem, da je izpod suknjiča gledal le del glave, da njena belina ni bila preočitna. Kadar je prišel srnjak in sva streljala, je ostala popolnoma mirna. Vprašal sem ga, kako to, da je psica tako mirna in disciplinirana. »Ja, veste, s psom se moraš pogovarjati in midva se pogovarjava, kadar kot čevljar popravljam in delam čevlje. Nimam je na verigi, dneve in dneve je pri meni ali pri ženi, ko kleklja.« Torej svojevrstna šola ali bolje vzgoja — brez Hegendorfa, Ober-leanderja ali Osvvalda. Tej vzgoji se ni mogel načuditi naš znani kinolog Bogdan Sežun, ki je tega preprostega človeka spoštoval zaradi njegove poštenosti in izredne naravne bistrosti. Tudi jaz sem dolge ure presedel pri njem v njegovi čevljarski delavnici, saj je v prijetnem poljanskem narečju pripovedoval zanimive lovske dogodivščine. Hoja neoprčenega psa ob vodnikovi nogi je nadaljevanje vaje oziroma oteževanje hoje ob nogi na jermenu. Na istem mestu, kjer smo začeli z vajo »Hoja ob vodniku na povodcu«, začnemo tudi s »Hojo neoprčenega psa ob vodniku«. Namesto povodca — jermena uporabimo srednje močno vrvico, ki jo pretaknemo skozi obroček na ovratniku tako, da držimo oba konca vrvice v levici. Gremo ob zidu ali plotu, ponovimo nekaj vaj sedenja in hoje, nato pa spustimo en konec vrvice ter jo počasi potegnemo iz obročka. Z občutkom, da je še navezan, bo pes brezhibno hodil ob nogi, kakor je bil naučen na jermenu. Sedaj celotne vaje, ki smo jo izvajali na jermenu, ponovimo z neoprčenim psom z vsemi motnjami in oteže-vanji. Pri tej vaji je posebno važno oteževanje s prehodom iz zmerne v hitro hojo ali celo v tek ter nenadno ustavitev, ko se mora pes usesti. Dosedanje štiri vaje bi lahko imenovali tudi poslušnostne vaje, saj z njimi dobimo psa v svojo oblast, postane poslušen, ubogljiv. Tak pes nam ne bo več v napoto pri obhodih po lovišču, kjer lahko najdemo priložnost za utrjevanje naučenega, še posebno, kadar se pred nami iznenada pojavi divjad. Pes divjad pozna, saj smo ga že vodili po lovišču, toda pojav divjadi še ne pomeni, da na naučeno sme pozabiti, temveč obratno, da vaje v zeleni praksi utrjuje. Vsaka vaja se prične čim enostavneje in psu čim bolj razumljivo. Vaja se utrjuje prvenstveno s ponavljanjem in pozneje z motenjem ter raznimi oteževanji. Ne bo odveč, če ponovno opozorim, da naj vodnik ne skopari s pohvalo in nagrado. Pes bo vajo opravil nekako do-brovoljno, če pričakuje pohvalo. Slab vodnik je tisti, ki mu pes dela vse vaje s podvitim repom, v strahu pred njim. Tako vzgojen in naučen pes rad odpove v disciplinah, kjer tako rekoč sam odloča, ali bo delo opravil ali ne, npr. pri prinašanju uplenjene divjadi ali pri sledenju po krvnem sledu. Pretrdo šolanje lahko psa odtuji od vodnika, da postane nezaupljiv ali celo sovražen. Preden se vodnik odloči za kaznovanje psa, naj pomisli, če mu je pravilno dopovedal, kaj od njega hoče, če je vajo z njim že zadosti utrdil, če ga je dostikrat pohvalil in če ga je za dobro opravljeno vajo tudi nagradil z dobrim grižljajem. Triglavski paradiž (Filmski scenarij — 7. nadaljevanje in konec) Tone Svetina — ilustriral Jurij Mikuletič Klemen zasliši strel: Lovec Klemen, ki se je pomikal izpod Stogov proti Ogradom, zasliši strel. Obrne se. Takoj za prvim strelom pade še eden. Tako odmevata od sten, da še izkušeno lovčevo uho komaj ugotovi, odkod prihaja streljanje. Zasluti, da ima v lovišču divjega lovca. »Šklaf bo. Kdo bi se sicer podal v skalovje v tem vremenu!« Obrne se in se začne naglo spuščati tja, kjer je pokalo. Medtem ga znova preseneti strel. Zdaj ve določneje, kje se nekaj dogaja. Ali pokajo divji lovci na trop? Morda je pa Šklaf sam kaj zastrelil? Lahko celo njegovega najboljšega kozla Tršca? S puško v rokah, pripravljen, se spušča, vse dokler ga ne ustavi sled, ki se vije iz korita med macesne v pobočje. »Dolgo stopalo! Nihče drug kakor Šklaf! To pot mi ne sme uiti!« Na sledu za obstreljenim gamsom: Ubijalski nagon vleče Šklafa nezadržno naprej za krvavim sledom prek kont čez dolino in še dalje na pobočja in zopet v dolino ter naprej v skalovje, čas teče in gams se mu spretno umika, vetrovi pa dvigajo kar naprej bele zastave. Gams ne obleži in tudi zasledovalec ne odneha. Nekajkrat ga za- gleda, toda vedno mu med macesni uide, da ne more streljati. Sneženo, oledenelo, z redkim viharnim drevjem poraslo skalovje zaustavi zasledovalca. Zdaj ne more več z glavo pri tleh, kakor pes, slediti ranjene živali. Treba bo plezati. Gamsov sled vodi v ledeno strmino pustega skalovja, kamor drži ozka, svetlikajoča se polica, oškropljena s kapljicami krvi. šklaf postane in premišlja. Odloči se. Naveže si dereze, obesi puško prek hrbta in že pleza za gamsom. Vse više in više ter globlje v skalovje. Gams čuti za seboj zasledovalca in brstenje derez. Umika se in počiva. šklaf izgubi občutek za strah in nevarnost, v katero se je podal. Njegov korak vodijo zdaj le visoki smolnati roglji, trofeja, kakršne nima nihče v dolini. Pod njim zijajo mrzli, ostrorobi odurni prepadi. Drevje spodaj je majhno, skale pa so vse bolj navpične in zasnežene. Zasopel se je in vroče mu je. Tako visoko je, da bi ga lovec Klemen iz kotanje s puško težko dosegel. Poleg tega so iz dna doline priplavale prve meglice in ga zagrnile. Zato sname masko in si jo vtakne v žep. Z roko si obriše prepoten obraz. Na žmuli, obrasli z rušjem, kjer sled izgubi, sede in počiva. Potegne nekaj požirkov žganjice, ker se mu usta grenko lepijo. In tudi lačen je že. Požveči skorjo kruha in špehovo kožo. Po trebuhu se mu razleze prijetna toplota, po udih pa nova moč. Sem mu Klemen ne bo sledil. Klemen na sledi za divjim lovcem: Ves znojen se je lovec Klemen privlekel za sledjo dolgih stopal na planjavo, kjer je Šklaf obstrelil gamsa, in se podal za njima. Pod steno, kjer je izginil gamsov in tudi Šklafov sled, obstane in maje z glavo. Ta človek je nor! Zdaj ve, da je zastrelil Tršca. On pozna njegovo domovje in tudi ve, kam ga bo Tršec peljal. Tudi Klemen si naveže dereze in zapleza v police. Šel bo za njim do šopa macesnov, kjer se šklaf mora vrniti, če hoče priti ven iz skalovja. Tam med macesni ga bo počakal, če ga ne bo vleklo naprej za njim. V skalnatih kontah odjekne strel. Lovec se pritisne k steni. A ugotovi, da krogla ni bila namenjena njemu. Najbrž gamsu. Šklaf ni daleč pred njim. Po pobočju se preteguje megla in mimo Klemena pri-vrši jata čivkajočih ptic. Kavke in dva krokarja. Vohajo kri. Slutijo smrt in pojedino. Šklaf v težavah: Muči se, muči se, pleza in niha nad prepadi. Nazadnje se vzpne po sneženem žlebu na široko polico in pred seboj zagleda gamsa. Le nekaj metrov vstran leži. Ko Šklaf pogleda čez rob, gams dvigne glavo in se zazre vanj s kalnim, umirajočim pogledom. Divji lovec se potegne na polico, gams vstane, se počasi zasuče in izgine globlje v skalovje, da bi v miru poginil. Temne sence obletavajo zdaj gamsa, zdaj Šklafa. »Kro, kro, kro,« ječe glasovi prestradancev. Lovcu je, kot bi ga polil s curkom hladne vode. Kovinsko modro se blešče peruti, ko krokarji in kavke vznemirljivo obletavajo gamsa in lovca. Iz prepadov z meglami vzhaja groza. Globina se veča. Mrhovinarji nevarno rahljajo Šklafov pogum. Noge se mu tresejo. Krokarji so glasniki smrti. Rad se je igral z življenjem, izzival nevarnost, a ni nikoli pomislil, da bi jo utegnil stakniti tudi sam. Zaverovan v svojo moč ni nikoli razmišljal o koncu. Težko se je zbasal na ozko polico, kjer je ležal pred njim omagani gams. Prvikrat je pomislil, da bi se vrnil. Vetrovi tulijo še močneje, vrtinčijo sneg in bičajo rušje. Toda zdaj ve, da gams ne more več dolgo naprej. Polica, na kateri se spogledujeta s smrtjo, vodi v Rumeni odlom, ki se na koncu zalomi v strahovit prepad. S police, kjer se motovili, zagleda gamsa, ki se vleče z zadnjimi močmi v svoje domovanje, v Rumeni odlom. Poklekne, se nasloni k steni in se skuša umiriti. Meri na gamsa. Roke so preutrujene, mušica nagajivo pleše in se ne prilepi na pleče. Gams stoji nad vrtoglavo globino. Strel sikne, krogla udari ob živali v skalo. Klemen zagleda Šklafa: Lovec Klemen pripleza na kraj, od koder zagleda šklafa, ko je streljal na gamsa. Izvleče daljnogled in ga ujame v lečah. Vidi, kako se Šklafu tresejo roke in kako je izmučen. Sprva mu pride na misel, da bi ga enostavno pritisnil, že nameri puško nanj in skuša zavpiti, naj se preda. Toda, premisli se. Ni treba, da bi imel slabo vest. Tu se mora vrniti, če hoče priti živ iz tega skalovja. V Rumenem odlomu: Šklaf si obriše rosne kaplje s čela. Ne more verjeti, da je spet zgrešil. Prepadi so pošastno globoki, ptice, ki jih je spodil strel, se vračajo. »He, he!« se zasmeje, »ne boste me!« Potegne steklenico z žganjem in preostanek izprazni do dna. Spusti steklenico v globino. Na skalah se razleti na tisoč koščkov. Zdaj je pogumnejši. Pleza naprej in stavlja vse na kocko. Polica se zoži in se kot žila vleče skozi mrtvo skalovje. Oprimki so slabi, stopi ledene. Dviga se mu v želodcu. V noge in roke ga lomijo krči. Ptiči ga obletavajo. Čez nebo leti velik, težak oblak in zagrne Triglav. V ostenje leže mračna sivina. Veter piska. V spomin mu pridejo besede njegove mame: »Vrni se! Umakniti se v pravem času ni sramotno. Kdor ljubi nevarnost, se v njej pogubi ... Ti roglji me bodo ugonobili ... Morda me ne bodo ... Moram dobiti še tega, in potem ... četudi se nikdar več ne podam v skalovje ...« Po hrbtu čuti vročino. Ve, da se v teh nekaj metrih odloča njegova usoda, še to poličko bo zdelal, poličko nad pošastnim belim peklom, potem bo pri gamsu. Visi med nebom in zemljo ter ve, da gre njegova pot le naprej, le navzgor in nič več nazaj. Ko pride do gamsa, mu bo odrezal glavo in jo vrgel čez peč. Naj jo pobere Klemen, če hoče ... Roke mu ledene in prsti krvavijo. Končno zagleda gamsa, ki leži na robu prepada pod previsom Rumenega odloma. Videti je mrtev. Okoli njega posedajo krokarji in kavke. Zdeluje zadnji kamin in poličko, ki ga vodi do gamsa. Tresejo se mu noge in roke. V njem odmeva svarilni glas: — »Previsoko si stegnil roko — predaleč si šel — nikoli nisi poznal mere — dovolj si mrharji med gamsi — vsaka pesem, če je še tako lepa, se izpoje.« Obletavajo ga ptice. Seveda, lačne so, kot vse v gorah v snegu. Razjezi se nad tolpo črnih pogrebcev. Če bi mogel, bi ustrelil med te ptičje pošasti. Roke in noge pa mu veže ledena strmina. Skozi pobočja privrši snežen oblak. Zažene se vanj, da mu vzame sapo. Ko je odneslo ledeni piš naprej, se z vsemi močmi potegne više. Roko zagozdi v skalno poklino in se potegne kvišku. Zagleda gamsa pred seboj. Momljaje govori: »Oprostil mi boš, Tršec, da sem te ubil. Nisem mogel drugače. Morda ni bilo prav, toda kdove, kaj smemo in kaj ne. Pravico sem si vzel sam tudi tam, kjer mi je drugi ne bi dali...« Pred njim leži gams s položeno glavo na tleh in šklaf je prepričan, da je mrtev. Potegne se kvišku, dereze mu spodrsujejo in niha nad prepadom. Ves blažen stegne roki po živali, z eno roko prime za smolnate roglje, z drugo za kožuh. Gams prestrašeno razpre oči. S poslednjimi močmi plane pokonci in trešči v divjega lovca, šklaf se zamaje, skuša dobiti oporo, a mu spodrsne. Zgubi ravnotežje in krikne. S poslednjimi močmi se Tršec požene še skok naprej po skalni polici, ko tudi njega potegne vrtoglava globina v svoj objem. Kot sproženi skali divji lovec in gams v nekaj trenutkih premerita pošastne previse. Topi udarci nekje globoko spodaj razvnamejo jato črnih ptičev. Šumno završe peruti. V spiralah se spuščajo v dno krnice, kjer ledene čeri obliva kri, ki se odceja iz razbitih trupel. Klemen pripleza do roba: Ko se Klemen privleče do roba, od koder zagleda Rumeni odlom, ni na polici ne Šklafa ne gamsa. Samo vreščanje ptičev mu pove, da se je nekaj zgodilo. Iz doline privihra težak oblak in zagrne skalovje. Klemen se mora vrniti. Toda, prej ko sestopi s skalovja, začne snežiti. Sprva v drobnih kosmih, potem pa na gosto, če ne bo prenehalo snežiti, tudi v naslednjih dneh, ne bo mogel ugotoviti, kaj je z gamsom in divjim lovcem. Sneg bo zabrisal vse sledove. Moral bo počakati na pomlad. Pomlad: Jezero med gorami kodrajo pomladni vetrovi. Nova bujna rast pregrinja polja. Jablane in hruške cveto. Sonce vzhaja više in v vedno večjem loku tone za gorami. Okoli Triglava toplemu vetru kljubujejo velike snežene zaplate. S sten hrumijo plazovi. Klemen pohaja po skalni planjavi in opazuje gamse. Šteje jih. Tršca ni med njimi. Pot ga zanese pod Rumeni odlom. Preseneti ga jata ptičev. Dvigajo se in spuščajo v krnico. Napoti se v skalovje, že od daleč vidi, da je v plazu okopnelo nekaj črnega. Najde človeka, ki so mu ptiči oklju-vali obraz. Lobanja s temnima očesnima votlinama grozljivo bolšči vanj. Po šopu črnih las na temenu Klemen spozna šklafa. Nedaleč od njega štrle izpod snega okljuvana gamsova rebra. Glava pa toliko, da se je pokazala izpod plazu. Tršec, samotar z visokimi roglji! Lovec sname klobuk. Šklaf je bil lump, večkrat se je jezil nanj, sedaj pa mu je odpustil. Kdove kaj ga je vodilo, da je moral ubijati? Bil je slab, po svoje pa tudi dober. Kaj ga je gnalo v samotne gore? Zakaj ni mogel živeti kot ljudje v dolini? In zakaj mu je šlo prav za Tršca? E, to je bil plemenjak. Nekaj je bilo, kar ju je usodno združilo. Kadar se ga je Šklaf napil, je vedno govoril, da je ta gams namenjen njemu. In tudi to, da ga bodo vzele gore. Zgodilo se je oboje. Prišel je čas, kakor pride viharnemu drevesu, ki ga prelomi veter, kot kamnu, ki ga odkrhne z ostenja. Po lovskem svetu Objavljamo poročilo Maria Vaschetta, šefa urada za lov in ribolov province Torino, ki ga je sestavil maja 1977 za uradne potrebe province. Uredništvo V juniju 1956 je provincijska uprava v Torinu obravnavala možnost ponovne naselitve iztrebljene divjadi v gorah torinske province, v Piemontu. Predvsem jelenjadi in srnjadi ter morda še divjega petelina in gozdnega jereba. Pod večer se Klemen vrne z lopato in zagrebe divjega lovca pod steno. Naj spi v gorah, če so mu bile tako blizu! Za Skednji tone sonce in Triglav žari. Dolina pa se potaplja v vijoličast mrak. Iz Zemljinih žil vrejo vode in uspavajoče šumljajo izviri izpod talečih se ledenikov. Klemen odhaja z roglji svojega najboljšega gamsa v rokah. Izgubi se v gozdu krmežljavih macesnov. ta kraj — G ran Bosco (v prevodu: Veliki gozd, op. prev.) vse tipično gorsko živalstvo: gamsi, svizci, ko-torne, belke, obe vrsti zajcev, ruševci itd. Končno je leta 1961 provincijska uprava v Torinu začela konkretno uresničevati načrt ponovne naselitve jelenov (navadni jelen). Za začetek so nabavili štiri: tri zelo mlade (samico in dva samca) ter odraslo košuto iz zoološkega vrta v mestu Cuneo. V ta namen so v bližini gorske reke Dora, na robu Gran Bosca, zgradili posebno oboro, v katero so spustili jelene za približno 6 mesecev, da bi se v novem okolju aklimatizirali. Iz obore so bili spuščeni 22. maja 1962. Povzpeli so se na višja gorska pobočja in si izbrali stalen prostor v bližini kraja G range Seul, v višini ca. 1800 m. Tam je lovski čuvaj že 24. maja ugotovil, da je košuta povrgla tele in se z njim oddaljila od tropiča. Na žalost pa so to košuto že nekaj dni zatem našli poginulo. Tako so ostali v Gran Boscu le še trije: jelena in košuta. Po dveh letih in pol, natanko 23. decembra 1964, ko smo že mislili, da je poskus propadel zaradi majhnega števila izpuščenih živali in zaradi hude zime 1963/64, so čuvaji opazili v bližini Dore 4 jelenjadi, med njimi tudi tele, ki ga je očitno povrgla edina košuta, ki je bila še ostala. S tem smo dobili potrditev, da so v Gran Boscu ustrezni pogoji za jelenjad kakor tudi za srnjad. (Jelenjad so poskusili naseliti v teh predelih že leta 1940. Vse je kazalo, da bo poskus uspel, a je propadel zaradi vojnih razmer.) Po teh očitnih dokazih uspešnosti našega poskusa za ponovno naselitev iztrebljene divjadi je ostal še problem, odkod dobiti primerno Naselitev jelenjadi in srnjadi iz Slovenije v Piemontu Potem so bila posvetovanja s strokovnimi organi in izbran je bil kraj za tovrstne poskuse. Ta kraj je varen pred preveč vneto lovsko aktivnostjo, v dolini Valle di Suša, s površino ca. 3500 ha, v nadmorskih višinah od 800 do 2700 m. Območje je po večini pokrito s strnjenim gozdom smrek in macesnov. Povsod so speljane dobre gozdne ceste, ki v poletnih mesecih omogočajo lahek dostop do najvišjih krajev. Tod ni strnjenih naselij niti športno-rekreacijskih naprav, kar vse pomeni ugodne pogoje za ponovno naseljevanje izginule divjadi. Razen omenjene divjadi, ki so jo na tem področju iztrebili, naseljuje Izpustitev srnjadi v rezervat Foto De Murtas Italijanski lovski čuvaj s policijskim psom v rezervatu Valle di Suša, pokrajina Piemonte, provinca Torino. Na tabli opozorilo, da je lov prepovedan Foto R. Moncalvo število jelenjadi in srnjadi za izpust v te predele. Na pomoč nam je priskočil nacionalni park G ran Paradiso, ki je zamenjal s Slovenijo svoje kozoroge za jelenjad in srnjad. V parku G ran Paradiso pa biotop ni primeren za ugoden razplod omenjenih vrst, zato je upravni odbor tega parka, pod predsedstvom adv. Obeta, sklenil ponuditi divjad iz Slovenije provinci Torino za izpustitev v G ran Boscu. Sledili so izpusti v temle zaporedju: 9. julija 1963 — 2 srni, 2 srnjaka; 18. februarja 1964 — 10 srnjadi (5 srnjakov, 5 srn) in košuta; 13. marca 1964 — 4 srnjaki, 4 srne; 30. marca 1965 — 30 srnjadi (20 srn, 10 srnjakov). Med prevozom ali ob izpustu sta poginila 2 jelena in 4 srnjadi. Naj omenim besede prizadetosti, ki jih je ob tej nezgodi izrekel prof. Ren-zo Videsott, ki je z veliko prizadevnostjo reševal vsa vprašanja glede odlova in izpusta omenjene divjadi z jugoslovanskimi organi, konkretno z Lovsko zvezo Slovenije ter osebno z Veljkom Varičakom, lovskim svetnikom LZS, Ivanom Fabjanom, direktorjem ZGD Triglav z Bleda, in z Milanom Kemperlom, direktorjem ZGD Kozorog-Kamnik, ki so organizirali odlov in prisostvovali tudi izpustu. Tedaj je profesor vzkliknil: »Zdaj vidite, kako zelo težko je ponovno naseliti divjad in kako lahko jo je pokončati!« Te številčno močne naselitve jelenjadi in srnjadi iz Slovenije kakor tudi močne po telesni kondiciji in odlične glede čistosti pasme so dale dobesedno presenetljive uspehe. Ta divjad se je tako razmnožila, da se je njihova številčnost samo v predelu Gran Bosca povečala približno na 150 jelenjadi in približno 400 srnjadi. Hkrati sta se obe vrsti razširili tudi na obrobju, na površini ca. 100 000 ha, koder jih je videti v tropičih na več krajih. Zaradi tako sijajnega uspeha naselitve omenjenih vrst je provincijska uprava v Torinu, na pobudo poverjenika za lov, ins. Giovannija Bari-dona, začela naseljevati jelenjad in srnjad tudi v druge gorske doline torinske province, da bi to plemenito divjad razširila povsod, koder so pogoji za njen nemoten obstoj in razplod. V ta namen so začeli z odlovom te divjadi v Gran Boscu. S tem je bil dosežen tudi cilj: zmanjšati staleža na tem območju. V Gran Boscu so zgradili posebne vskočne obore. Vanje smo ulovili 13 srnjadi in 3 jelenjadi ter jih prepeljali v posebej izbran kraj za novo naselitev. Ta kraj je v občini Bobbio Pellice, v zgornjem delu doline Valle del Pellice, ki se imenuje Barant in meri 4000 ha. Za strokovnjake lovskih trofej utegnejo biti zanimivi podatki o merah rogovja jelena, uplenjenega v Gran Boscu. Te mere nesporno dokazujejo, da je naselitev uspela ne samo količinsko, temveč tudi kakovostno. — Število parožkov: 16. — Dolžina vej: desna 104 cm, leva 116 cm. — Obseg: 17 cm. — Teža lobanje z rogovjem v surovem stanju: 15 kg. — Obseg rože: 27 cm. — Dolžina desnega nadočnika: 32 cm (levi je bil odlomljen). — Dolžina levega srednjika: 41 cm. Naj zaključim poročilo z besedami kronista, ki jih je zapisal v februarju 1964 v enem izmed najbolj razširjenih časnikov v provinci: »Vsi razgovori ... (italijanskih in jugoslovanskih organov — op. pis.) so podčrtali skupna prizadevanja za skupne cilje in hkrati dokazali, da v kulturi in še bolj v naporih za ohranitev čudes Narave, navdihoval ke ravnotežja in dobrote, ni pre-graj in ne mej med narodi glede na jezik in druge razlike.« Prevedel J. P. Lovska organizacija Obisk iz SR Hrvatske Delegacija Lovske zveze Hrvatske, ki jo je vodil njen predsednik Antun Biber-Te-hek, v njej pa so bili tudi podpredsednik Kazimir Jelovica, tajnik llija Stanič in lovski svetnik ing. Stjepan Da-rabuš, je bila 14. novembra 77 na obisku pri Lovski zvezi Slovenije. Namen obiska je bil, da se seznanijo z nekaterimi našimi organizacijskimi prijemi in izkušnjami. Teme, o katerih so se pogovarjali: — organizacijska struktura lovskih organizacij v SR Sloveniji, — gospodarjenje z lovišči — gojitvena lovišča, — odnos lovec—divjad (izkoriščanje in plačevanje uplenjene divjadi), — statistika in evidenca (uspehi zbiranja podatkov), — izkušnje pri izvajanju zakona o orožju v SR Sloveniji, — načini sprejemanja družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov v lovstvu, — varstvo človekovega okolja in lovstvo, — splošna ljudska obramba in družbena samozaščita, — medrepubliško sodelovanje Lovske zveze Slovenije in Lovske zveze Hrvatske, — izkušnje v sodelovanju z družbenopolitičnimi skupnostmi in družbenopolitičnimi organizacijami ter drugimi strukturami. V celodnevnem razgovoru so predstavnikom Lovske zveze Hrvatske pojasnjevali naše izkušnje in naše metode dela predsednik skupščine LZS Lojze Briški, predsednik izvršnega odbora LZS Rado Pehaček, Tone Klančar, Blaž Krže in Veljko Varičak. Dogovorili so se, da se bodo v bodoče predstavniki obeh lovskih zvez sestajali vsaj enkrat letno, izmenoma v SR Sloveniji in v SR Hrvatski. Taki sestanki bodo služili izmenjavi izkušenj in obvešča- nju o stanju lovstva v obeh republikah. O konkretnih problemih pa se bodo predstavniki obeh zvez sestali vsakič, ko se bo pokazala potreba. Že v kratkem se bo sestala prva delovna skupina, ki bo pripravila uskladitev lovnih dob na posamezne vrste divjadi na ožjem mejnem področju med republikama, v skladu z jugoslovanskim samoupravnim sporazumom o varstvu ptic selivk in drugih ogroženih vrst ptic, ki je bil podpisan 20. 12. 1976 v Beogradu. Sprejeta je bila tudi pobuda, da se priporoči našim zvezam lovskih družin in lovskim družinam ter hrvatskim občinskim lovskim zvezam in lovskim društvom ob republiški meji, da navežejo čim tesnejše stike za reševanje problemov na mejnem področju, poglobijo pa naj se tudi prijateljski sosedski odnosi med hrvatskimi in slovenskimi lovci. Delegacija Lovske zveze Hrvatske je obiskala tudi Slovenski lovski muzej v Bistri. V. V. Zastopniki »JELENA« v Ljubljani Lovsko zvezo Slovenije je 4. novembra 1977 obiskala delegacija lovsko-gozdnega gospodarstva (LŠG) Jelen iz Beograda, ki slavi 25-letnico obstoja in uspešnega delovanja. Delegacijo so sestavljali: generalni direktor Danilo Todorovič, pomočnik gen. direktorja Jan Brna in vodja TOZD »Tikveš« Vojimir Novakovič. Zastopniki »Jelena« so izročili zlato plaketo za Lovsko zvezo Slovenije in Zavodu za gojitev divjadi Triglav-Bled, kot priznanje za dosedanje uspešno sodelovanje. Zlato značko LŠG Jelen so pa prejeli Lojze Briški, Rado Pehaček in Ivan Fabjan. Ob tej priložnosti je Lojze Briški Danilu Todoroviču izročil red za lovske zasluge I. stopnje, Janu Brni pa red za lovske zasluge II. stopnje, s katerima ju je odlikovala LZS že leta 1975, vendar je do izročitve prišlo šele sedaj. Lovsko-gozdno gospodarstvo Jelen gospodari z divjadjo in gozdovi na naravno edinstvenih področjih Evrope ob Dravi in Donavi, kjer živi okrog 5000 jelenjadi, 2000 srnjadi, 2000 divjih prašičev in prek 200 vrst močvirskih ptic. Zlasti vidne uspehe je Jelen dosegel v zadnjih letih, ko mu je s širšo družbeno pomočjo uspelo povezati gospodarjenje z divjadjo ter varstvo favne in flore. Organizacija Jelen je ob svojem srebrnem jubileju dobila vrsto priznanj in odlikovanj; predsednik Tito jo je odlikoval z redom zaslug za narod s srebrnim vencem. V razgovoru med predstavniki LZS in LŠG Jelen je bilo ugotovljenih veliko možnosti za še uspešnejše nadaljnje sodelovanje. Gostje so si ogledali tudi Slovenski lovski muzej v Bistri, o katerem so se pohvalno izrazili. B. Krže Tudi slovenski lovci na avstrijskem Koroškem so proslavili 70-letnico SLD Slovenski lovci na avstrijskem Koroškem, člani Kluba prijateljev lova v Celovcu, ki združuje slovenske lovce onkraj državne meje, so 22. oktobra 1977 praznovali 70- letnico organiziranega slovenskega lovstva. Zbrali so se v prijazni partizanski vasici Korte pri Železni Kapli, v gostišču »Francelj«. Slovesnosti je prisostvovala tudi delegacija Lovske zveze Slovenije, ki jo je vodil predsednik skupščine LZS Lojze Briški, ter predstavniki naših obmejnih zvez lovskih družin iz Maribora in z Gorenjske. Navzoča sta bila tudi generalni konzul SFRJ v Celovcu Milan Samec in konzul Peter Zupančič-Stojan, nekdanji koroški partizan. Slovesnost je pričel s pozdravnim nagovorom Karel Prušnik-Gašper, predsednik Kluba prijateljev lova in znani koroški partizan, ki je med drugim dejal: Zbrali smo se, da v skromni, a slovesni obliki prispevamo tudi slovenski lovci v republiki Avstriji svoj delež k praznovanju 70. obletnice organiziranega slovenskega lovstva. To je popolnoma naravno, kajti skupna je naša zgodovinska usoda. V zadnji vojni se je to izkazalo bolj kakor kdaj koli. Ko so nemški in italijanski fašisti začeli preganjati Slovence na Štajerskem, Gorenjskem, Dolenjskem, Notranjskem in Primorskem, so začeli izseljevati tudi koroške Slovence. Ko so začele pokati partizanske puške tam, so pokale tudi na Koroškem. Ko je bila zmaga izbojevana tam, je bila izbojevana tudi na Koroškem. Lojze Briški, predsednik skupščine LZS, izroča odlikovanje Danilu Todoroviču, direktorju »Jelena« Foto B. Krže Jože Špiler, starešina LD Krško, odkriva spominsko ploščo Jožetu Jurečiču na Trški gori nad Krškim V prvih vrstah partizanskih borcev pa so bili slovenski lovci, ki so se uprli Hitlerjevi Nemčiji tam in tukaj. Kluba prijateljev lova nismo ustanovili zaradi tega, da bi hodili v SR Slovenijo samo lovit, da bi v lovskih organizacijah SR Slovenije imeli privilegije, prednost pred drugimi tujimi državljani. Klub prijateljev lova smo ustanovili predvsem zaradi tega, da se od slovenskih lovcev onstran Karavank učimo novega, humanega gospodarjenja in gojitve ter varstva divjadi in narave. Člani našega kluba se tudi uče iz slovenske lovske literature naših domačih, slovenskih lovskih izrazov. Slovenski lovec na Koroškem je prav v lovskem izrazju močno germaniziran, kar naši narodni sovražniki izkoriščajo za svoje politične namene proti Slovencem. Sploh ko govorijo o Vindišerjih in koroškim Slovencem s tem zanikujejo pripadnost k slovenskemu narodu ter mu odrekajo slovenski jezik. Na ta način nam jemljejo tudi našo narodno zavest. Tega pa mi ne moremo dopustiti, kajti izgubiti narodno zavest, pomeni izgubiti tisti temelj, na katerem človek gradi socialno zavest, in le na zdravi narodni zavesti lahko gradimo tudi napredno miselnost. Izgubiti narodno zavest, pomeni ostati večni hlapec tuje gosposke! Hlapci, ki so v lovskem svetu samo nosači in gonjači tujih graščakov, pa nobeden izmed nas noče biti! Zaradi tega bi rad tudi s tega mesta izrekel globoko hvaležnost predstavnikom Lovske zveze Slovenije in prek njih vsem lovskim organizacijam v Sloveniji, ki nam nudijo nesebično pomoč in bratsko solidarnost tudi s tem, ko nas vabijo v svoja lovišča, da za nekaj ur pozabimo na duševni teror, ki nas tlači iz dneva v dan na naši rodni zemlji, v naši ožji domovini. Zahvaljujemo se še prav posebno tudi za ves trud, ki ga vlagate v širjenje slovenske lovske literature. Prosim, prenesite naše pozdrave in čestitke uredniškemu odboru LOVCA in izdajateljskemu svetu Zlatorogove knjižnice in jima povejte, da slovenski lovci na avstrijskem Koroškem z ljubeznijo segamo po slovenski lovski literaturi. Potem je v krajšem nagovoru predsednik skupščine LZS Lojze Briški pozdravil navzoče, jim orisal razvoj slovenske lovske organizacije in njena hotenja. Poudaril je, da slovenska lovska organizacija tesno sodeluje z obema zamejskima lovskima organizacijama, s Klubom prijateljev lova v Celovcu in z Društvom slovenskih lovcev Julijske krajine Doberdob, katerih člani imajo v slovenskih loviščih status domačega gosta. To pa ni noben privilegij, ampak dolg matične domovine slovenskim lovcem v zamejstvu. Potem je devetim najzaslužnejšim članom Kluba prijateljev lova izročil red za lovske zasluge II. in III. stopnje, s katerima jih je ob jubileju slovenskega lovstva odlikovala Lovska zveza Slovenije za delo in zasluge pri organiziranju slovenske lovske organizacije na avstrijskem Koroškem. Člani kluba so z aplavzom sprejeli predlog Karla Prušni-ka-Gašperja, da za častna člana Kluba prijateljev lova sprejmejo generalnega konzula SFRJ Milana Šamca in konzula Petra Zupančiča-Sto-jana, v znak priznanja za njuno nesebično pomoč in podporo, ki jo nudita klubu. Ob koncu slovesnosti je nastopil še ansambel »Drava« iz Borovelj, ki je zapel nekaj slovenskih narodnih pesmi. V. V. ZLD Posavje-Krško za svojo 30-letnico in 70-letnico SLD V nedeljo, 28. 8. 1977, se je večina posavskih lovcev (iz občin Brežice, Krško, Sevnica), združenih v Zvezi lovskih družin Posavje, zbrala na Trški gori pri Krškem pred Lovskim domom »Jožeta Jurečiča«. ZLD Posavje združuje 24 lovskih družin s skupno ca. 900 člani. Proslavi so prisostovali tudi predstavniki družbenopolitič- nih skupnosti in organizacij tega območja. Slavnostni govornik je bil Lojze Briški, predsednik skupščine Lovske zveze Slovenije, ki je tudi 22 lovcem izročil red za zasluge III. stopnje, s katerim jih je odlikovala LZS. Znak za lovske zasluge pa je prejelo 41 lovcev. Veteran posavskega lovstva Lojze Colarič je dobil najvišje priznanje LZS — Zlatorogovo plaketo. Posebna jubilejna priznanja pa je ZLD Posavje podelila 11 članom za 50-letno udejstvovanje v lovstvu. Na proslavi jim jih je izročil Vinko Jurkas, predsednik skupščine ZLD Posavje. V kulturnem delu proslave so nastopili učenci osnovne šole »Milka Kerin« iz Leskovca s folklornimi in telovadnimi točkami, učenci osnovne šole iz Globokega pa so recitirali pesmi o naravi, divjadi in lovu. Nastopila sta tudi pevska zbora LD Studenec in LD Globoko. Posavski lovci so se v zadnjem delu proslave spomnili že pokojnega člana LD Krško, dolgoletnega blagajnika Lovske zveze Krško in zaslužnega kinologa Jožeta Jurečiča, po katerem se lovski dom LD Krško že vseskozi imenuje: na domu so mu odkrili spominsko ploščo. A. Arko Troboj v okviru splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite Lovska družina Dolič je 1. 10. 1977 priredila v Doliču tradicionalno tekmovanje v okviru splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, troboj med Postajo milice Slovenj Gradec, Obč. štabom teritorialne obrambe Slovenj Gradec in LD Dolič. Sodelovalo je 7 ekip, v vsaki po 3 strelci. Pomerili so se v streljanju s polavtomatsko puško, avtomatom, pištolo in na umetne golobe. Uspehi ekip: 1. LD Dolič II (Rihard Kozjak, Franc Oštir, Rafko Potočnik), 464 točk. 2. Občinski štab teritorialne obrambe (OŠTO), 429 točk. 3. LD Dolič I, 374 točk. Najboljši posamezniki: 1. Franc Oštir, LD Dolič, 165 točk. 2. Ožbi Fajmut, OŠTO, 162 točk. 3. Jože Vrabič, OŠTO, 160 točk. Na tekmovanju se je pokazala zlasti velika izurjenost članov LD Dolič, ki sicer že vrsto let dosegajo prva mesta na občinskih in medobčinskih strelskih tekmovanjih. Tradicionalni troboj smo priredili že nekajkrat in ga nameravamo prirejati tudi v bodoče, z namenom, da za strelstvo zainteresiramo čim-več občanov, da bi vsakdo v primeru potrebe znal s puško v roki braniti naše dosežene uspehe in da bi bila tudi vsaka lovska puška učinkovito orožje proti sovražniku. R. K. LD Lenart: razvitje prapora, pobratenje in praznovanje 70-ietnice SLD LD Lenart v Slov. goricah je 31. 8. 1975 — ob 30. obletnici osvoboditve in svoje ustanovitve — v mestnem parku v Lenartu slovesno razvila svoj lovski prapor. Takrat je tudi 11 članov prejelo odlikovanje — znak za lovske zasluge in 14 članov diplome s častnimi jubilejnimi značkami LD. Slovesnosti so se udeležili predstavniki Krajevne skupnosti in Skupščine občine Lenart, družbenopolitičnih in gospodarskih organizacij, predstavniki lovskih družin lovskogojitvenega območja (bazena), zastopniki Kluba prijateljev lova iz Šmihela in Pliberka v Avstriji, s katerimi vzdržuje LD prijateljske vezi že nad 10 let, nad sto lovcev iz okolice ter mnogo drugih občanov. Prapor sta razvila najstarejša člana, soustanovitelja LD: 80-letni Franc Kramberger in 73-letni Jožko Sernec. Delo LD pri gojitvi divjadi in var- stvu narave ter pomen lovstva v družbeni skupnosti in sodelovanje lovcev na družbenopolitičnem področju je v svojem govoru prikazal starešina Franc Krevs. V imenu Krajevne skupnosti je govoril tovariš Hameršek, ki se je lovcem tudi zahvalil za plodno sodelovanje na družbenopolitičnem in kmetijskem področju. Predsednik lovskogojitvenega območja Lenart in zastopnik ZLD Maribor Franc Kožar je govoril o sodelovanju med lovskimi družinami lenarškega »bazena«. LD Lenart v Slov. goricah je bila ustanovljena 17. julija 1945. Ustanovni občni zbor je bil v hiši Jožka Serneca v Lenartu (sedaj gostilna »Vindiš«), Prvi starešina je bil sedaj že pokojni Maks Šuman. Tedaj je LD štela 32 članov in upravljala lovišče s 5201 ha lovne površine. Vseskozi, od ustanovitve pa do danes, so še živeči, aktivni člani: Franc Kramberger, Jožko Sernec, Karel Horvat in sedanji starešina Slavko Kurečič. Z ustanavljanjem sosednih LD, urejanjem lovskih mej po katastrskih občinah, z gradnjo hiš in industrijskih objektov se je lovišče zmanjšalo na 2700 ha, ki ga sedaj kolektivno upravlja 46 članov. Lovišče je nižinsko, z nadmorsko višino od 232 do 335 m. Lovišču v okras so tudi 3 ribniki, kjer je mnogo rac mlakaric in druge vodne perjadi. LD gojitvi mlakaric namenja dokajšnjo pozornost, sicer je pa letni odstrel rac 150. V lovišču vidno upada stalež zajcev in jerebic, stalež fazanov se je ustalil, narašča pa številčnost srnjadi. Predstavniki LD Lenart in LD Boč na Kozjaku so se 20. 12. 1976 dogovorili o prijateljskem sodelovanju. Lovišče LD Boč je hribsko. Listino o pobratenju pa sta slovesno podpisala Rudi Podgornik, starešina LD Boč, in Franc Krevs, starešina LD Lenart, ob razvitju prapora LD Boč, 18. septembra 1976. Listina obsega enajst točk. V počastitev 70. obletnice ustanovitve SLD pa je LD Lenart avgusta 1977 izvedla proslavo, strelsko tekmovanje na umetne golobe in zabavo. Dohodek od te prireditve v mestnem parku, kakor tudi od drugih prireditev, je namenjen za adaptacijo hiše, ki jo je LD kupila za svoj lovski dom. Hiša stoji sredi lovišča v Sp. Porčiču. France Krevs Nov dom LD Strojna Lovci koroške regije smo proslavili 70-letnico slovenskega lovstva, partijske in Titove jubileje 16. julija 1977 na Tolstem vrhu pri Ravnah na Koroškem, kjer smo odprli nov lovski dom. Poleg številnih lovcev iz občine Ravne in sosednjih občin so bili na proslavi še: Lojze Briški, predsednik skupščine LZS; Tone Kropušek, predsednik izvršnega odbora ZLD Maribor; predstavniki občine Ravne in njenih družbenopolitičnih organizacij, predstavniki Krajevne skupnosti Ravne in delovnih ter drugih organizacij koroške regije. Do leta 1954 je delovala na sedanjem območju KS Ravne in KS Prevalje Lovska družina Strojna, s sedežem v Ravnah na Koroškem. V začetku omenjenega leta pa so se člani na posvetu dogovorili, da se LD Strojna razdeli na dve LD: Jamnica in Strojna. Ustanovni občni zbor nove LD Strojna je bil 5. 9. 1954. Takrat je štela 14 članov. Starešina je postal Rok Mravljak, gospodar Viktor Krivec, tajnik Štefan Praper, blagajnik Karel Polanc, lovski čuvaj pa Ferdo Kolenc. Okrajni ljudski odbor Slovenj Gradec je 24. januarja 1955 Lovska družina Lenart v Slovenskih goricah po razvitju prapora Foto M. Brumen Karel Polanc, slavnostni govornik na proslavi LD Strojna dodelil Lovski družini Strojna v upravljanje lovišče s površino 2398 ha. Stalež divjadi nekaterih vrst je bil takrat večji, kakor je danes (veliki petelin, gozdni jereb, zajec]. Pač pa je bilo takrat neprimerno manj srnjadi kakor sedaj. Število te divjadi je zdaj precej večje, kakor pa je bonitirano. V letu 1955 smo npr. odstrelili 30 srnjadi, v tem lovskem letu (77/78) je pa plan odstrela že 75. Prvo lovsko kočo je LD začela graditi leta 1957. Preuredili smo razpadajoči hlev na Kuplenovem vrhu. Popravilo oziroma gradnja je bila izredno težka, saj do gradbišča ni bilo ceste. Ves material smo morali pripeljati z vprežno živino, za kar gre zahvala predvsem okoliškim kmetom. Precej materiala pa smo morali znositi na ramenih. Z gradnjo smo uspeli in leta 1960 kočo odprli. Ob 15-letnici LD, leta 1969, je LD sklenila razviti svoj prapor in zamisel istega leta v juliju tudi uresničila. Članstvo LD se je kmalu povečalo in do danes naraslo na 40. Prvotna lovska koča je postala premajhna, saj je imela le en bivalni prostor. Članstvo je začelo misliti na novo, večjo. Sklep o gradnji je bil sprejet leta 1973 in imenovan tudi gradbeni odbor. Prvotna zamisel je bila povečati staro kočo s prizidkom. To zamisel pa smo kmalu opustili in se odločili za zidavo novega lovskega doma. Gradbeni odbor je najprej imel nalogo organizirati in voditi delovne akcije za pridobitev gradbenega materiala. Tega smo v glavnem dobili iz dveh hiš, ki jih je bilo treba porušiti, odstopili pa so nam jih samoupravni organi železarne. Vsak član je moral delati udarniško letno po 40 ur, a je bilo nemalo lovcev, ki so delali veliko več ur. V štirih letih gradnje doma so člani delali udarniško nad 10 000 ur. Veliko razumevanja za gradnjo doma so pokazale tudi delovne in družbenopolitične organizacije občine Ravne ter sosednjih občin. Novi lovski dom je vsem lovcem v ponos. Ne bo pa služil samo za lovske potrebe. Želimo, da bi postal prijetna izletniška točka za vse krajane Raven in njihove okolice. A. J. Lovski izpit po samoupravnem sporazumu na Idrijskem Spomladi 1977 so pripravniki prvič opravljali lovski izpit po samoupravnem sporazumu o zasnovi, uresničevanju in verifikaciji izobraževalnega pro- Foto F. Rotar grama, ki ga je skupščina Lovske zveze Slovenije potrdila 11. aprila 1976. Sporazum so sprejele vse lovske družine v Sloveniji. Člen 31 tega sporazuma vključuje program lovskega izpita in dnevnik dela (LOVEC, št. 5 — avgust 1976). Bilo je sicer nekaj redkih primerov, ko pripravniki niso dovolj resno upoštevali določil samoupravnega sporazuma in mislili, da bodo lahko opravljali izpit, četudi niso opravili obveznega praktičnega dela. Zveza lovskih družin je že prej opozorila vse lovske družine, naj ne pošljejo prijav z dnevnikom tistih pripravnikov, ki praktičnega dela niso opravili, ker bo komisija za lovske izpite take pripravnike zavrnila. V dnevnikih dela, predloženih izpitni komisiji, je bil preskromen poudarek varstvu in krmljenju ptic pevk ter premajhna skrb za redke in ogrožene živalske ter rastlinske vrste. ZLD Idrija je organizirala 12-dnevni pripravljalni tečaj za lovski izpit. Na tečaju so bila predavanja o vseh poglavjih, ki jih navaja samoupravni sporazum, vključno tudi o ljudski obrambi in družbeni samozaščiti. Izpitna snov je bila podana v 48 urah. Tečajniki so pokazali veliko zanimanja za lovsko znanje. Pripravniki so pred komisijo pismeno odgovarjali na vprašanja na testnih polah 16. aprila in dosegli naslednje število točk: od 125 do 126 1 pripravnik, od 123 do 124 2 pripravnika, od 120 do 122 tudi 2, od 114 do 119 3 pripravniki, od 90 do 113 11 pripravnikov. Od skupno 19 pripravnikov jih je 8 uspešno takoj opravilo izpit, 11 pa jih je moralo odgovarjati na dodatna vprašanja. Vsi so pozitivno odgovorili. Ustrezni so bili tudi odgovori o ljudski obrambi in družbeni samozaščiti. Opravljanje lovskega izpita po samoupravnem sporazumu, to je odgovarjanje na vprašanja v testih, poteka hitro. Izognemo se morebitni pristranosti komisije, ki ima tudi veliko lažje delo. Zahtevajo se odgovori na vprašanja, ki jih vsak pripravnik prejme z dnevnikom dela. Po starem načinu je bilo manj Lovska družina Tabor v Savinjski dolini pred svojo kočo vprašanj, ki pripravnikom pred izpitom niso bila znana. Iz teh vprašanj so nastala stranska vprašanja, s katerimi je izpraševalec pri pripravniku ugotovil, kako obvlada izpitno snov. Izkušnje bodo pokazale, kateri način je boljši. Venčeslav Štraus LD Tabor v Savinjski dolini začela z gojenjem mlakaric Lovska družina Tabor, ki šteje 27 članov, je 30-letnico svojega obstoja proslavila z razvitjem prapora že 11. 7. 1976. Prireditev smo pripravili tako, da je uspela tudi po finančni plati, saj smo v lovišču hoteli urediti mlako za race — račnico za gojitev mlakaric. Priprav oziroma prostovoljnega dela za slovesnost je bilo veliko. Treba je bilo prenoviti lovsko kočo, napeljati vodovod, dokupiti notranjo opremo, urediti okolico in pripraviti prostor za slovesnost. Pri razvitju prapora so bili častni gostje: ing. Andrej Marinc, predsednik IS SRS, Slavko Kovač, predstavnik ZLD Celje, predstavniki SO Žalec, KS Tabor in sosednjih LD. Poleg slavnostnih govorov, pripenjanja trakov na lovski prapor, nastopa pevskega društva Tabor so 3 naši člani prejeli tudi odlikovanje — znak za lovske zasluge. Po slovesnosti pri koči je bila lovska veselica v prostorih Doma Partizan v Taboru. Dohodek lovske družine so predstavljali prispevki za žebljičke in trakove na praporu, izkupiček za jubilejne značke LD, samolepilne etikete ter dobiček od veselice. S tem dohodkom, z najetjem kredita pri ZLD Celje, predvsem pa z obilico brezplačnega dela smo končno uredili račnico za mlakarice. Zakaj smo se odločili za gojitev mlakaric? Veliko let nazaj ugotavljamo postopno upadanje staleža zajcev, fazanov in druge poljske divjadi. Zaradi izredno intenzivne kmetijske obdelave so življenjski pogoji za poljsko divjad v spodnji Savinjski dolini vse slabši. Za izboljšanje stanja vsa prizadevanja v preteklih letih niso rodila uspehov. Preostaja! nam je skupinski lov edinole še na divje prašiče in vse bolj je začel prevladovati lov posamično na srnjad in gamse. Člani LD Tabor pa želimo popestriti lovišče predvsem z avtohtonimi vrstami divjadi, med katere sodi nedvomno tudi mlakarica. Spodbudili so nas tudi uspehi več lovskih družin v Sloveniji, še posebno pa star, zanemarjen bivši grajski ribnik v našem lovišču. Ribnik je last župnišča v Taboru, s katerim smo sklenili 25-letno zakupno pogodbo. Napolnjuje ga vodni izvir, voda ima poleti in pozimi temperaturo 14° C. Potrebnih je bilo precej zemeljskih del, sekanja drevja in grmovja, izdelava jezu, izpustitve-nega objekta — meniha, krmišča, žičnate ograje itd. Vodne površine je 0,5 ha, poprečna globina je 30—40 cm, največja pa 1,5 m. V ribniku je tudi otok (30 X 2 m), ki ga bomo zasadili, da bo služil za naravno gnezdenje rac. Ko smo izdelali še večje število umetnih gnezdišč — valilnic in jih pritrdili na ca. 1 m visoke panje prižaganih dreves, smo (v letu 1977) v gojitvenem lovišču Fazan v Beltincih nabavili 100 osem-do desettedenskih račk. Ocenjujemo, da je naselitev dobro uspela. Opažamo celo, da na ribnik priletavajo race od drugod in pojavljajo se čaplje. Pri dobri oskrbi računamo na razplod 4 do 8 mladic na samico. V rezervatu bomo držali približno enak stalež. Računamo, da se bo prirastek odseljeval na sosednje vode. V rezervatu je odstrel rac prepovedan; z MK puško bomo odstrelili le racake, ki bodo nadlegovali valeče race. Ing. Boris Krasnov LD Banja loka — škoda od divjadi Ta LD na območju Lovske zveze Kočevje je bila ustanovljena leta 1948, njeno lovišče ima 4899 ha lovne površine. Članov je 70, torej dovolj »delovne sile«. Ob ustanovitvi si je LD naložila zlasti tole nalogo: izboljšati nadzor v lovišču zaradi divjega lova in posvetiti več pozornosti pokončevanju potepuških psov. Na ustanovnem občnem zboru so dalje sklenili, da bo članstvo LD brezplačno sodelovalo 225 ur pri pogozdovanju. Vsak lovec je bil nadalje dolžan preskrbeti določeno količino divjačine (mesa); tudi LD je imela obvezno oddajo mesa. Lovsko družino so od njenega začetka do danes spremljale tudi razne težave, ki pa jih je upravni odbor skupaj s članstvom uspešno premagoval. Sedaj pa je glavni problem razmeroma velika škoda od divjadi na poljščinah: leta 1975 smo iz blagajne LD odšteli kar 130 000,00 din odškodnine. Da bi škodo zmanjšali, smo si že veliko prizadevali, vendar z majhnim uspehom. V lovskem letu 1977/78 smo za preprečevanje škode kupili eletričnega »pastirja«. Uspeh te enostavne, a dragocene naprave je bil vse- LD Tabor: rezervat za gojitev mlakaric Foto B. Krasnov LD Banja loka po akciji: »Izboljšajmo in razširimo gozdne jase za divjad« kakor dober. Toda na ta način smo začeli zmanjševati prehrambeni prostor divjadi. Zato večji pomen zopet dobivajo opuščene gozdne jase in »košenice«, na katerih je ostarela, skoraj olesenela trava. S košnjo jih je treba izboljšati, pomladiti travo in hkrati pridobiti čimveč hrane za zimsko krmljenje. Košenice so se tudi že precej zmanjšale, se zarasle. Zato smo zlasti lovski pripravniki stopili v akcijo »Izboljšajmo in razširimo gozdne jase za divjad«. S tem bomo v nekaj letih gotovo lahko precej zmanjšali škodo od divjadi in ji izboljšali življenjske pogoje. LD Banja loka je pobratena z LD Podlehnik, s katero je imela že več prijateljskih srečanj. Štefan Vesel Srečanje LD Mala gora in LD Bučkovci LD Mala gora pri Kočevju in LD Bučkovci pri Ljutomeru sta se v letu 1977, za 70-let-nico SLD, v letu partijskih in Titovih jubilejev, pobratili. Člani LD Bučkovci so s svojci 13. 8. 1977 obiskali Kočevje in našo LD. Srečanje je bilo pri lovski koči LD Mala gora. Gostom je izrekel dobrodošlico starešina Jože Boldan-Silni, za pozdravne besede pa se je zahvalil v imenu celotnega članstva LD Bučkovci starešina Feliks Karba in izročil darilo naši LD, ki bo imelo svoje mesto v naši koči. Nato sta izvršna odbora obeh LD podpisala sporazum o prijateljstvu in sodelovanju. Ob prijetnem kramljanju smo po lovskih običajih priredili lovski ropot in krstili tudi našega člana, ki je prejšnji dan uplenil divjega prašiča. Drugo srečanje je bilo v oktobru 1977 v lovišču LD Bučkovci na skupnem lovu na malo divjad. F. Novak, LD Mala gora »Informator« višnjegorskih lovcev Z namenom, da bi bili vsi člani LD Višnja gora seznanjeni z vsem, kar se v okviru lovske družine dogaja, se je vodstvo LD odločilo izdajati glasilo z imenom »Informator«. Že prva številka, ki je izšla junija 1977, je bila dobro sprejeta, saj je poleg orisa meje lovišča LD Višnja gora, zapisnika prve seje skupščine, zapisnika sej starega in Feliks Karba, starešina LD Bučkovci, izroča Jožetu Boldanu-Silnemu darilo za LD Mala gora novega 10, poročila kinologa, finančnega in lovskogos-podarskega načrta za leto 77/78 vsebovala še pravila in poslovnik LD ter samoupravni sporazum o lovskem strelstvu. Druga številka, ki je izšla konec septembra 1977, pa seznanja lovce s sklepi druge seje skupščine, s poročilom kinologa in stanjem družinske blagajne, o strelskih rezultatih in preizkušnji lovskih psov. Ker so se člani odločili, da bodo v lovišču uredili mlako in naselili race mlakarice, je zanimivo tudi poročilo o ureditvi le-te in naselitvi rac, prav tako poročilo komisije za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. »Informator« seznanja vse lovce tudi s smernicami za gojitev srnjadi, s pravilnikom o disciplinskem postopku itd. Želja je, da bi v »Informatorju« sodelovali vsi lovci s svojimi prispevki o lovskih doživetjih in z nasveti, dobrodošli so pa tudi mali oglasi. B. V. V. srečanje lovskih pevskih zborov Slovenije Na četrtem srečanju lovskih pevskih zborov v Ribnici na Dolenjskem, 11. 6. 1977, so bili vsi lovski pevski zbori povabljeni na srečanje v letu 1978, ki bo predvidoma v soboto, 10. junija, v Mariboru. Za uspešno pripravo na to srečanje oziroma nastop vabimo predstavnike — pevovodje vseh lovskih pevskih zborov na sestanek, ki bo v soboto, 4. februarja 1978, ob 10. uri, v spodnjih prostorih Kolodvorske restravracije v Mariboru. Na sestanku se bomo dogovorili o programu in zlasti o skupnem izvajanju pesmi. Prijave za udeležbo na tem sestanku pošljite do 1. februarja t. I. na: Zvezo lovskih družin Maribor, Partizanska c. 12, 62000 Maribor, z oznako na kuverti »Srečanje lovskih pevskih zborov«. Lovski oktet ZLD Maribor ■ LETNIK 1. ŠT.-2-1977 ■ Inlarmatnr LOVSKE DRUŽINE VIŠNJA GORA Lovska zveza Slovenije jih je odlikovala ob 70-letnici SLD Skladno s pravilnikom o lovskih odlikovanjih (Lovec, št. 1 — april 1977) je komisija za odlikovanja LZS ob 70-letnici slovenske lovske organizacije podelila številna odlikovanja. Z znakom za lovske zasluge so bili odlikovani: — iz ZLD Ljubljana: Franc Zore, Matevž Korda, Franc Korda, Anton Tominšek, Srečko Ivančič, Herman Flerin, Jože Pirc, Alojz Tre-bevšek, Milan Logar, Franc Gorjup, Janez Unger, Stane Strle, Maks Strniša, Stane Pavliha, Albin Avbelj, Viktor Uršič, Franc Dolenc, Ivan Brenčič, Zmago Valher, Janez Pavlin, Franc Urankar, Jože Cokan, Miro Kotnik, Viktor Hrovat, Marjan Pungartnik, ing. Marjan Kotar, Marjan Miklič, Jože Zupančič, Matevž Strnad, Franc Bajt, Jože Strah, Stane Kristan, Janez Gačnik, Franc Babič, Dušan Kavčič, Anton Gustinčič, Stane Bregar, Anton Višnikar, Franc Voje, Anton Pancar, Martin Dušak, Rihard Urbanc, dr. Darko Černej, Franc Pipan, Srečko Mihelčič, Janez Kimovec, Franc Slabe, Alojz Maček, Andrej Levec, Dušan de Gle-ria, Rudi Žitko, Franc Rupnik, Jože Nagode, Tomo Kobasič, Mihael Kleč, Viktor Dolenc, Vinko Gostiša, ing. Vinko Kuljiš, Rudolf Amon, Franc Kralj, Franc Kmetič, Albin Kališčar, Franc Kariž, Miro Lenardič, Slavko Korošec, Lojze Novak, Peter Kos, Jože Šuštar, Alojz Lenarčič, Stane Kosirnik, Jure Štirn, Anton Orehek, Anton Slabe, Viktor Avbelj, Franc Toni, Martin Pogačar, Drago Burnik, Slavko Rupnik, Ivo Še-balj, Anton Peternel, Janko Markuš, Franc Benkovič, Ivan Novak, Janez Barlič, Jože Pirnat, Slavko Ponikvar, Franc Kokalj, Vinko Jereb, Anton Habjan, Radisav Pavlovič, Milan Omahen; — iz ZLD Gorica: Stojan Valentinčič, Ernest Tinta, Slavko Lovrenčič, Ciril Mrakič, Oskar Batagelj, Sta- ne Pirjavec, Anton Andlovec, Metod Muznik, Maks Mlekuž, Edvard Krašna, Andrej Perdih, Ciril Krivec, Jože Pi-tanic, Alojz Koruza, Ivan Ke-te, Franc Kobal, Alojz Što-kelj, Dušan Marc, Milan Bandelj, Ivan Kobal, Jožko Krivec, Jože Velikonja, Ivan Strosar, Marjan Krt. Jože Gačnik, Franc Čopi, Rudi Mavrič, Ciril Uršič, Vinko Eržen, Ivan Stibilj, Karlo Kravos, Jožef Blaško, Alojz Krpan, Ciril Škapin, Franc Puc, Anton Lapajne, Janko Španjolo, Anton Božja, Franc Žagar, Ozvald Mlekuž, Alojz Zega, Henrik Birsa, Stanko Luin, Franc Likar, Franc Lozej, Franc Kavčič, Franc Bizjak, Ernest Rojc; — iz ZLD Celje: Martin Frece, Stane Ivanšek, Karel Pavline, Slavko Založnik, Vinko Uršič, Leopold Sovič, Jože Bovha, Franc Jug, Valentin Grobin, Franc Zako-šek, Stanko Peklar, dr. Samo Pečar, Avgust Seidl, Franc Napred, Lazar Brod, Alojz Kačur, Viktor Draksler, Albin Sevnik, Ferdo Brinovec, Jože Marolt, Martin Petrin, Ivan Fužir, Franc Pogelšek, Viktor Konečnik, Franc Kokalj, Stanko Mavrin, Avgust Anderluh, Janko Kampjut, Stane Kamp-jut, Franc Jelen, Alojz Zako-šek, Ivan Škoberne, Bernard Krajnc, Drago Erjavec, Martin Teržan, Ludvik Šmit, Jože Pekošak, Vili Leskovšek, Valter Frangeš, Jože Hren, Stane Kokalj, Franc Klavž, Marjan Novinšek, Franc Taušič, Jože Kvartič, Ludvik Zupanc, Milan Kotnik, Franc Krašovec, Martin Krašovec, Franc Sladič, Ivan Ateljšek, Janko Pokorny, Franc Napotnik, Franc Krevzel, Franc Klančnik, Štefan Ducman, Matevž Pavlovič, Miroslav Rehar, Viktor Jeromelj, Anton Arcet, Alojz Petrič, Milko Ocepek, Franc Šolinc, Rihard Melcer, Franc Stojnšek, Jože Šket, Mihael Kolar, Ivan Belina, Ivan Kunej, Mihael Lupše, Anton Mikulič, Milan Batistič; — iz ZLD Maribor: Miha Pogorelčnik, Ivan Vovk, Franc Breznik, Jože Picej, Franc Mlekuš, Miha Šmid, Alfonz Cerar, Franc Felzer, Ivan Partlič, Jože Zavernik, Ignac Brložnik, Peter Mravljak, Franc Kostanjevec, Jože Kuhta, Oto Frajzman, Ruda Bauman, Janko Skobir, Ferdinand Kovnik, Stanko Opreš-nik, Alojz Jehart, Vinko Kozlar, Rudi Rane, Zdravko Če-govnik, Jože Čegovnik, Franc Retko, Ivan Žunko, Franc Mori, Adolf Čebulj, Ivan Pau-man, Drago Ferk, Bojan Gorenc, Tomaž Premzl, Jože Kauran, Janez Debeljak, Vinko Dovnik, Anton Navodnik, Marjan Zdovc, Anton Zdovc, Damjan Zdovc, Anton Petrič, Alojz Koren, Stanko Kočnik, Feliks Kočnik, Franc Kočnik; — iz ZLD Ptuj: Stanko Ivančič; — iz ZLD Posavje — Krško: Ludvik Vovčak, Ivan Hlebec, Alojz Radelj, Slavko Prose-nik, Mirko Kosar, Jože Prah, Anton Lenič, Boris Starčič, Franc Butara, Dominik Bo-horč, Franc Slemenšek, Franc Repar, Ivan Čarman, Ivan Molan, Hubert Križane, Anton Drugovič, Stanko Gašperin, Mirko Mohor, Vinko Žo-kalj, Alojz Kolar, Rudi Mlinarič, Jože Zupančič, Drago Vidmar, Janez Pirc, Martin Račič, Janko Jordan, Alojz Kodrič, Jože Felicijan, Ferdinand Filipčič, Martin Novak, Jože Kene, Alojz Pikelc, Franc Vrstovšek, Emil Hostnik, Franc Racman, Ivan Kranjc, Ivan Peterlin, Vinko But, Lado Levičar, Aleksander Bed-naršek, Anton Pisek, Franc Štern, Filip Bandelj, Jože Likar, Franc Kene, Jože Ger-movšek, Slavko Krošelj, Vinko Jurkas; — iz ZLD Kočevje: Janez Pogačnik, Hubert Kos-ler, Alojzij Šmalc, Vinko Vi-dervol, Drago Piršič, Alojz Poje, ing. Franc Turk, Anton Štiglic, Jože Poje, Mirko Anzeljc, Ferdinand Fink, Slavko Lindič, Mirko Remih, Ivan Dimeč, Kazimir Furlič, Janko Vidič, Marjan Levstik, Franc Novak, Milan Remih, Jože Rade, Jože šterbec, Jože Lu- kanič, Janez Černač, Stane Križman, Ivan Mihelič, Božo Žagar, Franc Pirc, Franc Mihelič, Silvo Ažman, Alojz Vesel, Viktor Kobola; — iz ZLD Gorenjske: Benjamin Sever, Janez Bernik, Franc Ahačič, Črtomir Zorec, Bogo Žun, Jože Ržek, Milan Pišek, Janko Zabukovec, Edvard Kofler, Pavle Podobnik, Stane Peternel, Dušan Jagodič, Matija Gašperšič, Anton Jalen, Jurij Rozman, Jože Rozman, Franc Godnov, Niko Praprotnik, Franc Biaggio, Rado Golba, Franc Meglič, Janez Kregar, Aleš Justin; — iz ZLD Zasavje: Alojz Judež, Janez Dolanc, Janez Kavšek, Polde Medvešek, Danilo Bajda, Alojz Perc, Vid Bav, Rudolf Gomi-lar, Franc Jerin, Stane Skubic, Franc Zupan, Mirko Zupanc, Ivan Potrpin, Jože Pečnik, Maks Podlesnik, Franc Hiršel, Marjan Koren, Ciril Čamernik, Oskar Jan, Ferdo Martinčič, Franc Pižmoht, Franc Novak, Anton Brilej, Albert Dular, Franc Pohar, Vojko Pohar, Franc Šušteršič, Martin Račič, Rudi Ku-dej, Jože Šmargut, Janez Samec, Slavko Sušnik, Janez Potočnik, Rudi Klopčič, Peter Knavs, Ernest Sajovic, Janez Lukač; — iz ZLD Prekmurje: Jožef Lopert, Ignac Benkovič, Franc Domjan, Roman Janža, Karel Karba, Štefan Flegar, Franc Gerlec, Ervin Žnidarič, Jože Rojko, Hinko Sukič, Rudi Bagola, Anton Prelec, Štefan Žilavec, Emil Ferencek, Jožef Bogdan, Julijan Klepec, Evgen Berke, Ernest Novak, Štefan Kuhar, Anton Vergan, Karel Bunderla, Jože Sijarto, Geza Kančal, Štefan Hebar, Ladislav Ivanec, Ladislav Adorjan, Geza Moreč, Ivan Pozvek; — iz ZLD Novo mesto: Anton Piškur, Alojz Žefran, Alojz Gliha, Franc Lenič, Aleksander Janežič, Franc Polanko, Jože Florjančič, Franc Lavrič, Jože Klun, Štefan Hren, Milan Vavtar, Anton Dimic, Vinko Ceglar, Jo- že Bukovec, Darko Vavtar, Franc Leskovec, Viktor Ko-stevc, Rudolf Kralj, Franc Markovec, Peter Baloh, Leopold Merlin, Janez Kukman, Mirko Zupančič, Alojz Pavlič, Franc Žvan, Ludvik Oblak, Anton Vovk, Janez Mihalič, Franc Hribar, Edvard Zavrl, Alojz Perko, Zdenko Tekstor, Jože Penca, Stane Kovačič, Jože Korbar, Anton Perpar, Albin Pečjak, Ciril Kastelic, Drago Gorenc, Erna Slak; — iz ZLD Gornja Radgona: Franc Strniša, Franc Rojko, Vinko Ficko, Maks Petretič, Bogomil Jurjovič, Slavko Žabot, Franjo Švegl, Ivan To-polinjak; — iz ZLD Koper: Ferdo Vatovec, Miro Barič, Robert Sila, Vinko Prelc, Mirko Kovačič, Alojz Felic-jan, Mirko Mahnič, Mirko Ljubič, Anton Jakomin, Mirko Požar, Franc Matjažič, Danilo Kocjančič, Franc Magajna, Jože Mingot, Avgust Čepar, Jakob Sila, Emil Škrlj; — iz ZLD Bela krajina: Ciril Požeg, Jože Požeg, Nikolaj Mučič, Martin Želko, Franc Kunič, Milan Horvat, Stanko Bajuk, Anton Križan, Ivan Gliha, Franc Klevišar, Franc Švajger, Janko VVeiss, Niko Zupančič, Jože Vraničar, Anton Prus, Jože Matjašič, Velimir Malešič, Jože Sever, Janko Plut, Martin Vukšenič, Jure Muhič, Miha Kranjc, Franc Horvat, Jure Špehar, Jakob Agnič, Leopold Klemenčič; — iz ZLD Idrija: Metod Mlakar, Boris Trinko, Janko Mlakar, Anton Obid, Danilo Eržen; — iz ZLD Notranjske: Rafael Mlakar, Anton Zgonc. — iz ZLD Ljutomer: Feliks Škerget, Stanko Žnidarič, Martin Zmazek, Franc J. Zmazek, Alojz Simonič, Jožef Stanko, Franc Skuhala, Franc šiško, Milan Škapin, Franc Panič, Ignac Topolnik, Branko Hladen, Janko Potočnik, Jože Šumak, Franc Feuš, Vojko Pirher, Ernest Fišin- ger, Franc Žličar, Alojz Zmazek, Karel Belšak, Ludvik Vrbnjak, Franc F. Zmazek, Anton Vogrinec, Vlado Ferenc, Franc Rajner, Branko Pušenjak. Iz pisarne LZS Jubilanti Janez Bogataj, vulgo Žetinc, lovec nad 50 let, je 2. 8. 77 dopolnil 75 let življenja. Med vojno je bil dalj časa interniran v Nemčiji. Po vojni je zopet takoj stopil med lovce in sodeloval pri ustanovitvi LD Poljane. V DO LD je sodeloval od njene ustanovitve leta 1946 do leta 1959. Njegova zadolžitev je bila vzgoja in izobraževanje mladih lovcev, ker ima veliko teoretičnega in praktičnega znanja. Že leta 1952 je naredil lovskočuvajski izpit in več let brezplačno opravljal nadzorno službo v delu lovišča. Za udejstvovanje v lovstvu je odlikovan z znakom za zasluge, za uspehe pri zreji in vzgoji istrskih goničev pa s srebrnim kinološkim znakom. Zdravje, osebno zadovoljstvo in dober pogled mu ob jubileju iskreno želijo člani LD Poljane — L. Z. Franc Langer, lovec nad 60 let, je 27. okt. 1977 praznoval svoj 85. rojstni dan. Po prvi svetovni vojni je bil ustanovitelj lovskega kluba v Radečah ter njegov prvi tajnik, kasneje pa ustanovitelj podružnice Slov. lovskega društva v Krškem. V jubilejnem LOVCU, ob 70-letnici SLD, beremo na strani 120— 284: »Na pobudo Franceta Langerja, uslužbenca na sodišču v Krškem, je bil januarja 1934 v Krškem ustanovni občni zbor podružnice SLD v Krškem. Podružnica je zajemala okraja Krško in Brežice. Franc Langer Tajnik prvega odbora je bil France Langer.« Langer je bil tudi večkratni delegat tega območja v Zvezi lovskih društev Dravske banovine v Ljubljani. Po osvoboditvi je bil soustanovitelj LD Radeče in LD Loka pri Zidanem mostu ter več let starešina prve LD in več let tajnik druge LD. Kasneje je bil tajnik Lovske zveze Trbovlje (Zasavje), predavatelj in vzgojitelj mladih lovcev ter član komisije za lovske izpite pri trboveljski zvezi. Lovska zveza Slovenije ga je odlikovala z znakom za zasluge in z redom II. stopnje. LD Loka pa mu je podelila častno članstvo. Zahvaljujemo se mu za njegov velik prispevek lovstvu Posavja in Zasavja. Čestitamo mu k visokemu jubileju in mu želimo še veliko zadovoljnih let v njegovi življenjski jeseni. LD Loka pri Zidanem mostu, ZLD Posavje in ZLD Zasavje Franc Škrubej Janez Demšar Franc Škrubej je 1.6. 77 praznoval visok življenjski jubilej, svojo 90-letnico, hkrati pa tudi 70 let lovskega udejstvovanja. Rojen je bil v številni kmečki družini v Strmcu pod Raduho. Doma ni bilo dovolj kruha, zato je moral po svetu: v romunske gozdove in ameriške rudnike. Kljub težkemu delu se je tudi v tujini ukvarjal z lovom. Leta 1931 se je vrnil iz Amerike. S pri-služenim denarjem in pridnimi rokami si je ustvaril domačijo ter postal tudi soza-kupnik lovišča. Med okupacijo je kot zaveden Slovenec prispeval svoj delež za osvoboditev. Po vojni je bil med ustanovitelji LD Luče in 8 let član njenega upravnega odbora; medtem 5 let gospodar in 3 leta blagajnik LD. Ob njegovem jubileju mu želimo še veliko zdravih let, zadovoljstva in še kak lovski blagor v zelenem raju ob bistri Savinji. LD Luče ob Savinji — T. P. Rudi Mavrič Rudi Mavrič je 23. sept. 1977 praznoval svojo 70-letnico. V mladosti — pod Italijo — je bil rudar, po osvoboditvi pa logar pri SGG Tolmin. Sedaj je upokojen. Vsa leta po vojni je vestno opravljal službo v prelepi Trenti, kjer si je tudi zgradil svoj dom. Lovec je postal leta 1926, po osvoboditvi pa je bil med ustanovitelji LD Soča. Kot član njenega upravnega odbora je deloval od leta 1959 do leta 1971, medtem 2 leti kot starešina. Potem je bil 3 leta član NO in sedaj je 2 leti predsednik disciplinskega razsodišča LD. V NOV je vstopil v začetku leta 1943, mesec kasneje je postal tudi član ZK. Bil je komisar čete. Po vojni je bil zelo aktiven v družbenopolitičnih organizacijah kraja, bil sekretar 00 ZK, predsednik ZB in SZDL ter član delavskega sveta SGG. Za svoje delo je prejel več odlikovanj. LZS in ZLD Gorica pa sta ga odlikovali za udejstvovanje na lovskem področju. Ignac Večko Dragi Rudi, želimo ti še veliko zadovoljnih, zdravih let ter dober pogled na lovskih pohodih v kraljestvu Zlatoroga. Soški lovci Janez Demšar, po domače Cvelfar, je 18. 10. 1977 dopolnil 75 let. Šel je po očetovih stopinjah in že pred 50 leti postal lovec. Zaradi invalidnosti med vojno ni odšel med partizane, pač pa je podpiral OF. Je soustanovitelj LD Poljane in je kot član njenega UO deloval 12 let, kot predsednik njenega NO 4 leta, sedaj je pa že 10 let član njenega disciplinskega razsodišča. S svojo mirnostjo in preudarnostjo, saj njegova beseda nekaj zaleže, umiri včasih preveč razvnete člane LD. Cvelfarja pozna vsa Poljanska dolina in vsi ga spoštujejo zaradi njegove delavnosti in poštenja. V LD Poljane ni lovca, ki mu ne bi želel ob življenjskem jubileju čimveč zdravja in da bi še dolgo pohajal po lovišču. L. Z. Karel Beškovnik je 27. oktobra 77 slavil svojo 70-letnico. Lovec je postal leta 1931, pri lovozakupniku Lavriču. V času okupacije je sodeloval s partizani. Nemška policija ga je aretirala 1. aprila 1943, nakar je bil zaprt v mariborskih zaporih, od koder so ga poslali v taborišče Mauthausen. V domači kraj se je vrnil prve dni leta 1944 in odšel v partizane. Po osvoboditvi je sodeloval v organih ljudske oblasti, bil ustanovitelj Lovske družine Skomarje in njen starešina od 1946. do konca 1949. leta, ko se je ta LD pridružila LD Zreče. Odtlej je član LD Zreče vseskozi; medtem je bil tri mandatne dobe zapored predsednik NO in delegat LZ Celje. Za sodelovanje v NOB in delo po vojni je prejel red zaslug za narod III. stopnje in medaljo za hrabrost, LZS pa ga je odlikovala z znakom za lovske zasluge. Še vedno čilemu in vsestransko aktivnemu želimo še naprej zdravje in veliko užitkov na lovskih stezah. Člani LD Zreče Ignac Večko-lvičnik, naše gore list, je 28. 7. 1977 praznoval svojo 70-letnico. Jubilant je lovec od leta 1931. Od leta 1934 do okupacije pa je bil lovski čuvaj pri zakupniku lovišča »Špenku«. Izhaja iz zavedne kmečke družine s Paškega Kozjaka. Od poletja 1944 do konca vojne je bil kot aktivist ekonom partizanske bolnišnice nad Glažarjem in skrivališča za ranjence v Tisniku. Po vojni, leta 1947, je postal gospodar takratne LD Šentvid, ki se je kasneje spojila z LD Dolič. Zelo je ponosen na gamse v Tisniku, zanje skrbi in jih čuva, kakor je med okupacijo prav v tem revirju skrbel za ranjene partizane. Klenemu, vztrajnemu lovcu in ljubitelju narave še veliko zadovoljnih let ter nešteto veselih ur med črnimi svati v Tisniku! LD Mislinja — F. D. Lovska kinologija Pravilnik o delu psov na krvnem sledu Spričo novega lovskega zakona in odnosa naših lovcev do ranjene divjadi je vedno več kinoloških prireditev v delu psov po strelu oziroma v sledenju ranjene divjadi. Vse to je narekovalo Društvu brak-jazbečar in barvar, da izdela enoten pravilnik o tekmovanjih in preizkušnjah psov po krvnem sledu v loviščih zavodov za gojitev divjadi, lovskih družin in lovskih zvez. V letu 1976 je bil pripravljen osnutek pravilnika, ki so ga sodniki za krvosledce, upošte- Foto P. Umek Prvi zrejni pregled barvarjev vajoč razpravo o njem, uredili in prilagodili pogojem in razmeram našega lovstva. Pravilnik je v skladu s pravilniki v sosednjih državah, kar nam bo tudi omogočilo organizirati mednarodna tekmovanja in izmenjavo izkušenj pri iskanju ranjene divjadi. Pravilnik je sestavljen tako, da iz njega vsak vodnik lahko dobi jasno sliko o kakršnikoli prireditvi, bodisi o preizkušnji naravnih zasnov ali o tekmovanju zrelih psov. V splošnem delu pravilnika so podani namen, pravice in dolžnosti vodnikov, pogoj za prijavo, kdo je lahko prireditelj, dolžnosti vodje tekmovanja in sodnikov. V strokovnem delu je opisan način ocenjevanja psov v posameznih disciplinah in število disciplin prireditve. V končnih določbah so navedeni pogoji za morebitno spremembo oziroma dopolnitev pravilnika. Pravilnik velja od 24. 2. 1977, ko ga je sprejel strokovni svet KZS. Omeniti je, da je v splošnem delu predpisano, da morajo vsi hannovrski in bavarski barvarji opraviti PNZ (preizkušnjo naravnih zasnov) od 9 do 18 mesecev starosti. Tekmujejo pa lahko le zreli psi, ki so uspešno opravili PNZ. Psi drugih pasem pa lahko tekmujejo, če so stari 18 mesecev, s tem da so že opravili preizkušnjo po krvnem sledu, predpisano za pse določene pasme, ali da so celo šolani za tako delo. Strokovni del predpisuje za PNZ in tekmovanje barvarjev na umetnem krvnem sledu 4 discipline, za tekmovanje na naravnem krvnem sledu pa še peto disciplino. Kratek opis disciplin: I. SPLOŠNA VODLJIVOST Pod A se ocenjuje vodljivost neoprčenega psa, prosto ob nogi. Pod B se ocenjuje vodljivost oprčenega psa skozi gozd. II. ODLOŽITEV in zadržanje ob strelu Pod A se ocenjuje odložitev neoprčenega psa. Pod B se ocenjuje pes, privezan na povodcu ob predmetu. III. DELO NA UMETNEM KRVNEM SLEDU Krvni sled na PNZ je dolg ca. 500 m in star najmanj 12 ur. Za tekmovanje je sled dolg 1000 m in star nad 20 ur. Pod A se ocenjuje delo psa na slednem jermenu, od na-strela do položene divjadi. Pod B se ocenjuje delo psa, ki je bil predhodno prijavljen kod sledar brez slednega jermena. IV. VEDENJE OB MRTVI DIVJADI V tej disciplini se pri PNZ ocenjuje tudi zasnova obla-jačev in pokazačev mrtve divjadi ter poštenost do plena (da niso natrgači). Na tekmovanju pa se ocenjujejo psi kot pokazači ali ob-lajači pod pogojem, da so kot taki prijavljeni. Pod A se ocenjujeta oblajač in pokazač. Pod B se ocenjuje čuvanje plena pred neznanimi osebami. Pod C se ocenjuje pes, ki ne brani plena pred tujimi osebami. Na naravnem krvnem sledu se ocenjuje pes še v disciplini »zaustavljanje ranjene divjadi«. V. Pod A se ocenjuje pes, ki na slednem jermenu pride do ležišča pobegle ranjene divjadi in jo glasno goni, zaustavi ali zadavi. Pod B se ocenjuje delo psa na slednem jermenu, ki ranjeno divjad najde nad 800 m daleč že mrtvo. Priloga pravilnika je še formular za ocenjevanje v predpisanih disciplinah in faktorji za množenje ocen, ki dajo število točk in s tem tudi uvrstitev posameznega psa. Pravilnik je vsem zainteresiranim na razpolago pri Društvu brak-jazbečar in barva r ter na Kinološki zvezi Slovenije. Jože Vester Prvi zrejni pregled barvarjev Zrejna komisija za barvarje pri Društvu brak-jazbečar in barvar (DBJB) je 1. oktobra 1977 izvedla prvi zrejni pregled psov te vrste, pri gostilni »Tavčarjev dvor« v Ljubljani. Potreba po psih barvarjih je v zadnjem času vse večja. Da bi pa krvo- sledce pravilno zrejali, smo si zadali tri osnovne naloge: 1. število krvosledcev povečati; 2. uskladiti zrejo v tipu in zagotoviti tri različne tipe v posamezni pasmi za lažje usmerjanje nadaljnje zreje; 3. na osnovi pravilnika, sprejetega v letu 1977, ugotavljati uporabnostne zasnove psov do dveh let starosti ter spremljati sposobnosti psov na krajevnih, republiških in drugih tekmovanjih. Pri KZS je sedaj vpisanih v Jugoslovansko rodovno knjigo 67 bavarskih in 38 hanno-vrskih barvarjev. Pregled je izvedla zrejna komisija v celotnem sestavu: Miloš Kelih, Lojze Mlakar in Jože Vester. Sodelovala sta tudi Henrik Vadnov, sodnik za barvarje, in Ivan Udovič, predsednik strokovnega sveta DBJB, ki je s primernim nagovorom o tvoril zrejni pregled. Komisija se je odločila razvrstiti pse v naslednje tri tipe: I. — idealni, II. — nežnejše konstitucije, III. — močnejše konstitucije. Na zrejni pregled je bilo privedenih: 14 hannovrskih barvarjev, od tega 8 psov in 6 psic; 18 bavarskih barvarjev, od tega 10 psov in 8 psic. Komisija je ugotovila, da so: hannovrski barvarji v I. tipu — 2 psa, 4 psice; v II. tipu 2 psa, 2 psici; v III. tipu 2 psa, 2 psici; bavarski barvarji v I. tipu 5 psov, 5 psic; v II. tipu 2 psa, 2 psici; v III. tipu 3 psi, 1 psica. Poleg zrejnega pregleda starejših psov je bil tudi pregled mlajših psov, poleženih od leta 1975 do vključno 1977: 3 zrejne skupine hannovrcev — 10 psov in psic; 5 zrejnih skupin bavarcev — 17 psov in psic. Pri hannovrcih je bila prva — najboljša zrejna skupina Romana Kikla, druga Maksa Konečnika, tretja Stanka Kastelica. Pri bavarcih je bila prva — najboljša zrejna skupina Mirka Stražišarja, druga Zdravka Kosmača, tretja Jožeta Štimca, četrta Henrika Vadnova, peta Gvida Cafute. V zrejnih skupinah hannovrcev je bilo: 6 psov in psic v I. tipu ter 4 v II. tipu. V zrejnih skupinah bavarcev pa: 12 psov in psic v I. tipu, 3 v II. tipu in 2 v lil. tipu. Naloga zrejne komisije je. Izdati za vsako psico zrejno knjižico in v njej razporediti najprimernejše plemenjake na osnovi zrejnega pregleda oziroma ugotovljenega tipa, upoštevajoč pri tem delovne sposobnosti. Kolikor sorodstvena linija ne bo preprečevala, bomo parili predvsem pse in psice I. tipa, pse-psice II. tipa pa s lil. tipom. Jože Vester Prijavljene paritve ■str. kdl. goniči (JRGki): Drap, odi — Ajka, d. Leglo 20. 11. 1977. Rejec Franc Mencinger, Selovec n. h., Dravograd. Lovski terierji (JRTL); Žar Voglajnski, pd — Biba, d. Leglo 28. 12. 1977. Rejec dr. Jurij Pesjak, Cesta na Dobravo 29, Sevnica. Batz von Flamenbrunnen, pd — Alma Oštra, pd. Leglo 27. 1. 1978. Rejec Ivan Šepec, Murnova 4, Brežice. Koker španjeli (JRKŠ): Montgomery Falconers Logan of VVare, odi — Kara, d. Leglo 15. 1. 1978. Rejec Karel Hadaž, Bistrica 178, Tržič. Nem. kdl. ptičarji (JRPki): Edis Starosinški, odi — Cina, d. Leglo 18. 1. 1978. Rejec Avgust Kosi, Črna vas 310, Ljubljana. Aron Vrbinski, pd — Aka, d. Leglo 13. 12. 1977. Rejec Slavko Urek, Kapele 3, Kapele. Kinološka zveza Slovenije Republiška tekma brak-jazbečarjev in bavarskih ter hannovrskih barvarjev po krvnem sledu Tekma, ki jo je organiziralo Društvo brak-jazbečar in barva r, je bila 8. 10. 1977 v lovišču LD Rakek. Dvanajstletni Pavel Fabiani iz Komna na Krasu, vodnik resastega jazbečarja Arona, ki je na tekmi po krvnem sledu v Volčah, 15. 10. 1977, dosegel drugo mesto Foto H. Vadnov Dan prej, ob 14. uri, so sodniki s pomočjo lovskih pripravnikov LD Rakek položili 10 umetnih krvnih sledov. V soboto, 8. okt., ob 8. uri so se pred gostilno Lovec na Rakeku zbrali sodniki, vodniki s psi in gledalci, med njimi številni lovski pripravniki. Vodja tekme in zastopnik LD Rakek je bil Marjan Istenič, vodja sodniškega zbora pa Miloš Kelih. Tekmi je prisostvoval tudi Janez Gederer, predsednik Društva brak-jazbečar in barvar. Tekmovalo je 8 psov (4 bavarski barvarji, 3 hannovrski barvarji, 1 brak-jazbečar). V I. nagradni razred se je uvrstil 1 hannovrski barvar, v II. nagradni razred 2 psa — brak-jazbečar in hannovrski barvar, v III. nagradni razred 1 bavarski barvar, tolažilno nagrado so dobili 1 hannovrski barvar in 2 bavarska bar-varja, med tekmovanjem je odstopil 1 bavarski barvar. Prvi trije: 1. Tisa, hannovrski barvar — psica, dosegla vse možne točke in I. nagradni razred, vodnik Maks Konečnik, poklicni lovec, gojitveno lovišče Medved — Kočevje. 2. Runa, brak-jazbečarka, dosegla 104 točke in II. a nagradni razred, vodnik Zvone Novoselec, Bohinjska Bistrica. 3. Drak, hannovrski barvar, dosegel 98,5 točke in II. b nagradni razred, vodnik Lojze Mlakar, Škofja Loka. Rezultati tekmovanja so bili objavljeni v lovski koči na Prangerju v Ravniku, kjer je udeležencem tekmovanja LD Rakek priredila zakusko. Kolona avtomobilov, ca. 30, je krenila prek Rakeka, Unca in Ivanjega sela k omenjeni koči, oddaljeni od mesta tekmovanja ca. 4 km. Vodniki nastopajočih psov so prejeli plakete in praktične nagrade, pač sorazmerno po uspehu psov. Prav tako so dobili priznanja in nagrade lovci in lovski pripravniki, ki so se najbolj izkazali pri pripravah tekmovanja. Janez Gederer, predsednik DBJB, se je še posebej zahvalil za gostoljubje in zakusko LD Rakek, ki naj bi bila zgled drugim lovskim družinam, katere za kinološke prireditve ne kažejo zanimanja ali pa premalo. Ivan Udovič, kinol. sodnik V spomin Franc Vajndorfer iz Dragoti-nec, soustanovitelj LD Radenci, nas je po težki bolezni za vedno zapustil v 59. letu svoje starosti. Skupno je bil 14 let član uprav, odborov in 6 let disciplinskega razsodišča LD. Od njega smo se poslovili z lovskimi častmi 26. marca 1977 domači lovci in člani sosednjih lovskih družin na pokopališču Videm od Ščavnici. Dobremu lovcu trajen in časten spomin! LD Radenci — F. D. Jože Jurečič. Dan zadnjega slovesa od nadvse priljubljenega člana zelene bratovščine je bil 30. marec 1977. Organiziran lovec je bil že pred prvo svetovno vojno, ko je na zgornjem Štajerskem kot upravitelj velikega gozdnega gospodarstva, katerega lastnik je bil dr. Haubar, opravljal tudi lovsko nadzorno službo. Po prvi vojni je bil kmetijski tehnik Jože upravnik velikega Kozlarjevega posestva na Barju, kjer je tudi opravljal lovsko nadzorno službo. Po drugi vojni je bil med ustanovitelji LD Tomišelj. Nad 30 let je bil njen član, medtem 6 let član nadzornega odbora LD. Podkrimski lovci so mu za njegovo plemenito delo izkazali številna priznanja, LZS pa ga je odlikovala z znakom za zasluge. Na zadnji poti je izkazala po- kojniku dolžno spoštovanje in zahvalo velika množica Bar-janov, med njimi številni lovci. Naj mu bo lahka slovenska zemlja, kateri je posvetil velik del svojega življenja! Člani LD Tomišelj Franc Pačnik je preminil 26. 8. 77, star le 58 let. Od leta 1946 do 1953 je bil član LD Prežihovo, potem do leta 1958 LD Dravograd in nato do svoje smrti LD Libeliče. Vseskozi je bil član uprav, odbora LD Libeliče, torej 19 let. Veliko let je bil kinolog LD in kot tak se je udeležil skoraj vseh kinoloških prireditev v koroški regiji. Bil je tudi izboren vzgojitelj mladih lovcev in eden izmed začetnikov strelstva v naši LD. Dva meseca pred svojo smrtjo je še osvojil pokal na družinskem strelskem tekmovanju na umetne golobe. Sicer pa je njegova puška pretrgala življenje divjadi le po tehtnem premisleku. LZS ga je odlikovala z znakom za lovske zasluge. Od njega smo se poslovili za vedno na Barbari pri Prevaljah. Mnogi prapori lovskih družin so se sklonili nad njegov zadnji dom. Tudi lovski rog je naznanjal njegov odhod in streli zadnjega pogona so odmevali dragemu tovarišu v slovo, ko so zelene smrekove vejice z lovskih klobukov padale na njegovo krsto. Naj dolgo živi spomin na vzornega lovca! LD Libeliče — M. M. Literatura Hkrati tudi lovska povest V založbi Borec je jeseni 1977 izšel izpod peresa našega sodelavca Janka Perata roman »Reci mi Sandro«. Roman so časniki, radio in nekatere re- vije ugodno, nekatere celo laskavo ocenile in ga predstavile slovenskemu občinstvu. Vendar je zanimivo, da v ocenah nihče ni navedel, da je to Peratovo delo hkrati tudi lovska povest. Da, predvsem lovska povest, saj je glavni junak romana Aco (Aleksander, Alec, Sandro), bivši pilot-lovec, zdaj — samo še lovec. Ne da bi se spuščali v kritično oceno Peratovega najnovejšega dela, menimo, da je prav, če lovce, ki njegovo pero že poznajo in cenijo, opozorimo na to delo, na izjemno lepe lovske opise opazovanj z visoke preže in na lirične opise gorskega sveta in poletnega gozda v mesečini. Prepričani smo, da bodo lovci z zanimanjem brali tudi opise »lovskih« letalskih bitk glavnega junaka. — elf — Mladi pišejo Zakaj je poginila? Lepega majskega jutra sem se odločil, da grem pogledat, kako je z divjadjo, katere je veliko po naših gozdovih. Pozen sem bil, saj je sonce že poljubilo vrhove Košute in Dobrče. Oprtal sem si nahrbtnik, vzel fotoaparat in se odpravil po stezi, ki se kakor kača vijuga navkreber. Na bližnjem hribu je njiva in na njivi je rasla detelja. Na njej se je rada pasla srnjad, zato sem se njivi bližal skrajno previdno. Zagledal sem srno, ki se je brezskrbno pasla. V kritju grma sem se plazil proti njej s fotoaparatom, obešenim na vratu. Kadar je srna dvignila glavo in pozorno pogledala, sem se ustavil in pritisnil glavo k zemlji. Ko je srna sklonila glavo v deteljo, sem se zopet pomaknil za nekaj metrov naprej. »Če me bo dobila v nos, bo zbežala, četudi me ne vidi,« sem si mislil. Zato sem preizkusil, kam vleče sapa. Oslinil sem kazalec in ga podržal v zraku. Prst je postal hladen na severni strani. »Torej sapa vleče proč od srne, zato me ne bo ovohala. Kar naprej, po trebuhu in po vseh štirih, toda previdno!« sem pomislil in se zopet tiho kakor mačka plazil proti njej. Uspelo mi je, da sem prišel blizu in jo fotografiral. Ko je srna zbežala, je nekje v daljavi zabrlizgal gams in opozoril svoj trop morda na moj prihod. Posedel sem še nekaj časa kraj detelje na robu gozda in poslušal kukavico, ki je veselo kukala in se na »veji gugala« nedaleč od mene. Potem sem jo po stezi mahnil naprej. Nenadoma sem začudeno obstal, kajti pred seboj sem zagledal mrtvo srno. Žalost mi je napolnila srce in solze so mi stopile v oči, ko sem jo gledal. Seveda sem zopet napel fotoaparat in jo slikal. Kaj naj še storim? Prišlo mi je na misel, da bi bilo dobro ugotoviti, koliko je srna stara. Njeno starost lovec približno lahko ugotovi po zobovju. Da bi celo srno nosil v dolino, ne bi bilo umestno. Pokleknil sem k mrtvi živali in ji s težkim srcem odrezal glavo. Poginulo srno sem zavlekel v goščavo in jo pokril z listjem. Po obrabljenih predmeljakih in meljakih je potem lovski čuvaj doma ugotovil, da je bila stara približno 4 leta. Veterinar pa mi je pojasnil, da spomladi slabotne živali pobere driska. Ko sem po tednu dni zopet šel tam mimo, sem se ustavil tudi ob njenem »grobu«. Toda od sme so ostale le še noge, vse drugo je pospravila »sanitarna inšpekcija« — lisica. Marko Mali, Podljubelj Ko si v gorah podajata roko jesen in zima V vejah starega hrasta so se v vetru pozibavali rjavi listi. Na njih so visele rosne kapljice, ostanki slane, ki jo je pravkar raztopilo jutranje sonce. »Fiju, fiju,« je zažvižgal veter skozi dobravo in na skalnatih vrhovih se je v soncu lesketal prerani sneg. Po dolini pa se je otoplilo in tudi razživelo kar na mah. Po hlevih so se oglašale nestrpne ovce, ki bi rade šle na pašo. Toda treba je počakati, da sonce raztopi slano še po senčnih dobravah. Z očetom sva sedela visoko v gori in uživala lepoto jesenskega dne. Spodaj v gozdu je zalajal lisjak in po pobočjih strmih gora so se kakor lisice vlekle megle. Streljaj pred nama je star gams čuval svoj trop in ljubosumno odganjal mlade kozle, ki so silili k tropu. Začenjal se je gamsji prsk. »Oče, streljaj,« sem silil vanj, »starega streljaj, lepe roglje ima!« »Molči in opazuj,« me je zavrnil, »saj je tudi opazovanje lov!« Tedaj so zrak prerezali mogočni udarci peruti. Priletel je ruševec in sedel na macesen. Kovinsko modra barva se je zablestela v soncu in me kar zbodla v oči. Svojim ušesom nisem mogel verjeti, ko sem zaslišal »čušuj, ču-šuj«, s katerim je ruševec pozdravil lep jesenski dan. Do takrat sem mislil, da ruševec piha in gruli samo spomladi. Toda ta jesenski dan je nudil toliko lepote, da je zapeljal tudi krivorepega viteza. Samo dvakrat je zapihal, potem pa odletel proti Malemu vrhu. Ropot petelinovih peruti je preplašil srnjaka pod nama, da je večkrat zabokal. Hudoval se je na petelina, ki je s takim ropotom »pognal svoj mo- tor«. Gamsji trop pa se je nemoteno naprej pripravljal na svatovanje. Z očetom sva še dolgo sedela, molče poslušala in opazovala. Res je, opazovanje je lep sestavni del lova! Damijan Muznik, 8. raz. osn. šole »Peter Skalar«, Bovec Lovski oprtnik Stalež — številčnost Leta 1908 sem kot zelo mlad lovec ustrelil prvega srnjaka. Brat, ki me je vzel s seboj na lov, je bil sicer ponosen name, a me ni pohvalil, pač pa je rekel: »Če bodo takšni smrkavci tako streljali, bo stalež naše divjadi kmalu šel po zlu.« Ker nisem razumel besede stalež, ki sem jo tedaj prvič slišal, sem prosil brata, da mi jo je razložil. Od tedaj nisem nikoli slišal niti bral drugega izraza za oznako števila divjadi kakor »stalež«. V zadnjem času pa se je pojavila beseda »številčnost«. Vprašam, če smo lovci s tem nadomestkom v lovskem izrazju kaj pridobili. Če smo, potem bi rad vedel, v čem je ta pridobitev. Beseda številčnost se mi zdi neprimerna, spominja me na račune o materialu, na golo matematiko, ki spada bolj v trgovske posle, nikakor pa ne v lovsko terminologijo. Vse drugače je, če rečem, da je stalež divjadi v našem lovišču zadovoljiv, kakor pa, da je številčnost zadovoljiva. Tudi veliko lepše mi zveni, da je npr. stalež zaradi poplav upadel, kakor da je zaradi poplav številčnost upadla. Številčnost je tudi po nepotrebnem dolga beseda, da se ti zapleta jezik, pri vsem tem se ti pa še mešata pojma »številčnost«, ki pomeni določeno število, in »številnost«, ki pomeni množičnost. Tudi brovning in avtomatske puške na pet in več strelov so končno lovsko orožje, a smo ga zavrnili. Ne spada v naša lovišča in je celo škodljivo. Podobno kakor se tako orožje skuša vriniti na love pri nas, tako se vsiljuje tudi »številčnost« med lovske izraze. Podobno se tudi kdo zaleti in pravi, da ima čistokrvnega psa. Kaj pa tisti, ki nima čistokrvnega? Mar ima umazanokrvnega? Pes je pasemski ali nepasemski! Zato, lovci, ostanimo pri našem »staležu« in skrbimo, da stalež divjadi več vrst res tudi povečamo! Alfonz Mazlu Lastna hvala — cena mala Ta pregovor velja tudi za člana LD Polzela, kot je razvidno iz članka v »Novem tedniku« od 14. 7. 1977, ki izhaja za celjsko območje. Lovca D. S. in L. T. se v časopisu dobesedno hvalita: »Midva sva lisičk lep ducat kar z rokami polovila. To pa, saj sva resnična lovska gada.« Zraven sta tudi naslikana in eden drži v vsaki roki živo lisičko za vrat. Menim, da hvale v časopisu ta dva lovca ne zaslužita, nasprotno, potrebna sta graje in ostre kritike, ker sta se grobo spotaknila na lovski etiki. Ne samo to, takšno ravnanje z divjadjo je končno Sestavine pitne vode (p) in vode iz mlake (m) v g na 1 I p m izparine ............................. 247 — 958 apno (CaO)............................. 97,8 — 47 magnezij (Mg) ......................... 24 — 41,62 kremenec (Si02) .................... 4,3 — 295 klor (Cl) ............................. 5,2 — 120,5 železo (Fe)............................ — 65,7 sulfati (S04) ........................ 22,22 — 42,4 karbonatna trdota...................... 12° N — 23,57° N sNj STARI LOVEC Bela zima k nam prihaja hrib pobelil sneg je nov, veselo posavski brak zalaja, z lovcem šel bo spet na lov. Obesi puško si prek rame, v nahrbtnik čutarico da, ko ga gorski zrak prevzame, se s kačjo slino okrepča. Med vitke smreke in borovce, kjer raste tudi bukva, hrast, tja kliče, vabi naše lovce neugnana lovska strast. Zdaj leta hrbet so skrivila, težak je že njegov korak, mladost že davno je minila, a lov še vedno mu je drag. Zvesto svojo puško nosi, dokler ne pride tisti dan, ko nanj družina vejice natrosi in grob obraste mu — bršljan. Pavla Benedik tudi mučenje živali, ki je po zakonu kaznivo. Prav zanima me, kako bi se počutila ta dva lovca, če bi se znašla npr. v medvedovih šapah in bi se medved podobno poigral z njima, kakor sta se onadva z nebogljenimi lisičkami, z divjimi živalmi, ki imajo neznanski strah pred človekom. Takšnega mučenja lisičk tudi ne opravičujejo kokoši, ki so jih lisice odnesle »iz zajetnih kokošnjakov v okolici romantične Polzele«. Franc Pogelšek, LD Mozirje »Zločinci so med nami« Tak naslov sem dal temu sestavku, v katerem opisujem podlo dejanje oziroma njegove posledice. V neposredni bližini Črnič je neki krajan v nedeljo, 5. 6. 1977, opazil na svoji parceli srno, ki ni mogla bežati. Približal se ji je in ugotovil, da je težko ranjena; imela je prestreljeni obe sprednji nogi. S pomočjo lovca so srno prinesli v lovčev hlev. Bila je visoko breja in zelo izčrpana, rane na nogah pa ognojene in napadene od muh. Sklepali smo, da je bil zločin storjen pred tednom dni. Na mestu, kjer je krajan našel ranjeno srno, je bila trava močno popasena, populjena in poležana, dokaz, da je bila srna na tem mestu že nekaj dni. Morda je skušala priti čim bliže človekovemu domovanju? Mogoče je iskala človekovo pomoč? Poklicali smo veterinarja, da bi rešil, kar se rešiti da. Predvsem smo ji skušali olajšati trpljenje in jo usposobiti za porod, če drugače ne s carskim rezom. Toda upanje je bilo zaman. Srna je v težkih mukah poginila, še preden je prispel živinozdravnik. V srninem truplu sta bila mladiča, eden še živ, ko jo je živinozdravnik odprl. A ni mu bilo več pomoči. Sklepamo, da je srno obstrelil lovec, ki ne zasluži tega imena. Streljal je nanjo v lovopustu. Res je, da tega morda ni storil namenoma. Toda, če je že tako slab lovec, da je zamenjal brejo srno s srnjakom, naj bi bil toliko pogumen, da bi ranjeno žival rešil nadaljnjih muk in svoj greh priznal vodstvu LD. Ob pogledu na trpečo žival se je očividcem trgalo srce. Če je tisti, ki je to storil, »lovec«, naj ga spremlja slaba vest vse življenje! Vsi ga obsojamo, lovci in nelovci. Njegova dolžnost bi bila, da bi po tem dejanju odložil lovsko puško za vedno. Člani lovskih družin »Čaven« in »Lijak« ter lovskočuvajska služba smo dolžni storiti vse, da se kaj takega pri nas ne bo več ponovilo. Dušan Rudež Živa »solnica« Če boš hodil iz Slane luže (gozd Grofija, GG Bled) proti vasici Peračici, boš desno ob »pobrunčani« poti opazil majhno mlako z mlečnato motno vodo. Okoli nje pa so vedno sveže vtisnjeni sledovi srnjadi. Ob neštetih solnicah sem že videl s parkeljci pod-pečateni obisk srnjadi, vendar tako prestopicanih tal še pri nobeni kot prav tu. Ob vsakem nenavadnem pojavu se človek vpraša: zakaj? Slana ni, sem ugotavljal, ko sem v mlačico pomočil prst in ga obliznil. Nasprotno: okus te vode je za človeška usta vse prej kot prijeten! V zvezi s tem naj omenim, da je približno 20 m južno od tega izvirka še ena večja mlaka, kar pravo blato, saj se srnjadi, ki brodi po njej, udira do deset centimetrov. Sklepam, da srnjad ne obiskuje teh dveh bazenčkov zaradi napajanja, saj vmes teče potoček s čisto vodo, zatorej — sem si mislil — morajo biti v tej kalni vodici rudninske raztopine, kakršne živalski organizem potrebuje. Po izjavah in podatkih v zadnjih sedmih desetletjih niso našli v tem okolju nobene poginule srne. Pač pa je tu srnjad dobre telesne kondicije. Da bi ugotovil, kakšne snovi so raztopljene v tej vodi, sem poslal dve litrski steklenici te vode Kemični tovarni v Podnart s prošnjo, naj jo analizira. Čakati pa je bilo treba precej dolgo, kajti voda se je v steklenicah očistila šele po šestih tednih. V laboratoriju so ugotovili sestavo v primerjavi s pitno vodo iz vodovoda v Podnartu, kakor prikazuje tabela zgoraj. Iz analize je torej razvidno, da je ta voda v primerjavi z navadno studenčnico mnogo bogatejša z raznimi snovmi, ki so nujno potrebne za razvoj in obstoj živalskega organizma. Tako je železo sestavni del hemoglobina — krvnega barvila, kalcij tvori kostno tkivo, žveplo pa je v beljako- vini, ki tvori parklje, rogovje in dlako, klor je sestavni del solne kisline, ki jo izloča želodčna sluznica za razkuževanje zaužite hrane, magnezij je nujno potreben za rast in razvoj živalskih in rastlinskih organizmov. Sicer pa ga je navadno dovolj v zemlji in v krmi (hrani), toda tako magnezij kakor tudi druge omenjene snovi se nahajajo v veliki množini prav v tej skorajda neopazni mlakici. Stanko Lapuh Šaljive Hitrost, lovski pripomoček Lovca se pripravljata da gresta zasledovat medveda. »Ali si pripravljen?« reče prvi. »Seveda. Vedno sem bil dober v krosu.« g l Utemeljitev V šoli v Ljubnem poučuje tudi učiteljica, ki je doma iz bližnje vasi Kovor. V razredu so se učili o fazanu in tovarišica med drugim vpraša: »Ali veste, v katero lovsko družino spadajo ljubenski lovci?« »V lovsko družino v Radovljici,« reče eden izmed učencev. »Pa ne,« se oglasi Boris, »v Lovsko družino Kovor.« »Jasno, da v Kovor, saj je naša tovarišica iz Kovorja,« hitro najde utemeljitev Bernardka. — elf — Sava Uraro industrija gumijevih, usnjenih in kemičnih izdelkov lovske puške, lovski material in embalaža Proizvodni program Vse informacije vam posreduje: SAVA KRANJ komerciala Ješetova 3, 64000 Kranj Telefon: (054) 24 061, 21 398 — izdelujemo lovske karabine kal. 8 X 57 IS in 7 X 64 — izdelujemo bokarice polrisanice — montiramo daljnoglede (montaža Suhi) — popravljamo lovsko in športno orožje vseh vrst — opravljamo sistematske preglede lovskega in športnega orožja — izdelujemo tulce kal. 12, 16 in 20 (file čepe) kal. 12, 16 in 20 bele poklopce kal. 12, 16 in 20 Servisiramo lovsko orožje v garantnem roku, izdelano v Crveni Zastavi ali uvoženo iz SSSR in Čehoslovaške Lovsko tihožitje. Slika-original je v Pokrajinskem muzeju v Celju. Naslikal Janez Andrej Strauss, slikar v Slovenj Gradcu, rojen leta 1721 — umrl leta 1783.