PLANINSKI VESTNIK
GLASILO „SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA"
XXV. LETNIK	~ 1925 --ŠTEV. 7
Ratitovec.
(Ob bližajoči se otvoritvi Krekove koče na Ratitovcu). Dr. Rudoli Andrejka.
I.
alo poznan je Ratitovec, zadnji izrastek Julijskih Alp, ki sega s svojima skoraj 1700 m visokima vrhoma zapovedujoče v zeleno Selško dolino. Vidimo ga iz Ljubljanskega polja in s Polhograjskih gor, tudi še iz Črnega Grabna in Grosupelj; njegova oblikovana vrhova sta tako značilna, da ju prepoznaš od daleč. Levi trapecasti je Gladki vrh (1669 m), desni topokoničasti pa Kosmati vrh (1660 m); med njima je sedlo Razor, čez katero prideš na planino Pečano, odkoder je sestop v Bohinj. Lep je pogled na našo goro iz Medvod, brezdvomno najlepši pa je iz Dolenje vasi v Selški dolini, kjer se niža klanec nad Benedkovo žago proti Selcem.
Ratitovec je ves iz dolomita in zato je v njem polno kraških ponikev, dolin in špilj, čudnih skal in raztrganih preperelih preduhov. Voda na njem nima obstanka in hitro ponikuje. Odtod je najbrže tudi ime Ratitovec ali Rakitovec (prim. Rakitnik pri Postojni in Rakitna pri Vrhniki, Raščica na Dolenjskem, Raša pri Senožečah, »Rax« na Nižjeavstrijskem).* V okolici planine Pečane, 10 minut severno-zapadno od Gladkega vrha, potem na poti proti Bohinjski Bistrici je polno špilj, v katerih se drži tudi čez poletje led ali zledeneli sneg. Snežnico rabijo bohinjski iplanšarji na omenjeni planini. Vendar izvira tik pod Gladkim vrhom, komaj 40 korakov od Krekove koče, studenec, sicer ne močan, toda z izvrstno pitno vodo, zapadno od koče 40 m pod njo, tik ob živinskem kalu pa močnejši studenec, ki redkokedaj usahne. Oba studenca bo Selška podružnica zajela in poglobila.	¡J i'jWtH
* Imena >Rakitovec« torej ni izvajati od vrbinja, ki raste ob potokih (Pleteršnik: str. 372), ampak od korenike »raka«, to je pokriti ali podzemski vodni rov; Rakitovec je torej hrib, ki je poln takih rovov.
Ratitovec je menda prva slovenska gora, ki se omenja v zgodovini srednjega veka. V darilnih pismih Otona II. iz leta 976, v katerih je ta cesar podaril brižinskemu škofu Abrahamu vso Selško dolino s (Staro) Loko in s Selci, je povedano, da sega meja te pokrajine »usque ad alpem Bosangam« ali (v arugi listini) /Bocsanam«. To je planina Pečana, kakor so Ratitovec že pred 1000 leti imenovali naši pradedi.
Brižinski škofje so pridno naseljevali nemške koloniste v teh krajih, ki so bili neplodna in nezdrava goščava. Pod Emihonom, škofom brižinskim in »gozdnim in lovskim grofom«, se je izvršila 1. 1283 naselitev ozemlja na zapadnih in južnih pobočjih Ratitovca s podložniki iz Indije (Innichen) na Tirolskem. To so bili tedaj že Menici; kdor pozna zgodovino prvotnega ozemlja Slovencev, ve, da je bil ravno samostan v Indiji (Innichen) ustanovljen, da pokristjani ondi bivajoče poganske Slovence. Zato ni neverjetno, da so vsi tisti, danes slovenski Thalerji, Weberji, Schmidi, Pfeiterji, Jensterli, Koflerji, Geiger ji, Kemperli, Gasserji, Kramerji, Pinterji, Fröhlichi, ki prebivajo v nekdanjih nemških vasicah Sorica, Spodnje in Zgornje Danje, Torka, Zabrdo, Ravne itd. pod Ratitovcem, prešli po neki v zgodovini slovenskega naroda nezaslišani igri usode daleč od svoje, prvotno slovenske, potem p o n e m -čene domovine zopet v naročje matere Slovenije.
Samo v Spodnjih Danjah se je še do danes ohranila soriška nemška govorica. Ondi Vam še zapojö v prijazni hiši »pri Šnajdarju« znano soriško:
»Obn afn Hech
Stet a Gams und a Rech,
Ta Jaga dabaj —
Niks pulfra, niks blaj!«
Ondi izveste, da so v Danjah »feste buobn und šene čečn« (dekleta); detetu v »bigi« (Wiege) pa kliče babica »Žlehte kint, ne homaj!« (heulen!); turistu zatrjujejo: če je megla okoli senožeti Wasserplatten, potem bo kmalu rajgn (Regen) šel.«
Kakor na Nižjem in Gornjem Avstrijskem, Salcburškem in Gornjem Štajerskem Slovenci, tako so zapustili tu Nemci spomin na svojo naselitev predvsem v imenih gorskih vrhov in potokov. Nad Gornjimi Danjami je hrib Hecken, med Sp. in Gornjimi Danjami je vrh H o b n e c k (Hoheneck), med ISjp. Danjami in Sorico vrh Gozelt, nad Zg. Danjami planina Jim (Hirn?), nad Torko je
dolina N e i g e r 1 e, pod Torko in Ravnami teče potok Š t a j n p o h ob bregovih gore Lajtnika (Leitneck). Zanimivo pa je dejstvo, da imajo vsi ostali vrhovi ratitovški razen Gladkega vrha nemška imena. Naj jih imenujem, kakor se vrste zapadno od dolinice, ki loči Gladki vrh od sorske skupine Ratitovca:
Prvi vrh je Altemauer, obenem najvišji vrh Ratitovca (za 2 m višji od Gladkega vrha, kakor sva to jeseni 1. 1923 dognala s tes. mojstrom Fr. Šparovcem z vodno tehtnico), potem slede vrhovi Steinkopf, Kremant (Kreidvvand? od belih apneniških skal), P e i 1, dolga planina A u e r k o f e 1 (odtod lep razgled na Bohinjsko
Krekova koča na Ratitovcu.
jezero I), kotanja pod njo: Feichtgruba (Fichtengrube), Hecker, Žbajnik (Schweineck?), Mešta, Geigereck, M on t ros t ali Danjska planina, Pažlek (Passeck?), Hirsch-gruben, Sedel (Schaedel?), Schwarzkoppe in tik nad izvirom Sorice: Donnerskogel.
Vas Torka se imenuje v starih loških urbarjih »Am Thorekgh«, ime vasi Danje prihaja morda od nemškega Tanne(?), pogorje nad Ravnami je Sto m an t (Stein wand), vrh nad zaliloškim »pruhom«, kjer kopljejo skalico, je B i n d e k (Windeck), dolini iz Zalega Loga
proti severu pa je ime D r e t o la (Dreithal), kar odgovarja v resnici trem dolinicam, ki se ondi cepijo; ondi je tudi grapa Gelcriza (Holzriese). Nad Zalim Logom so še vrhovi Gepek (Gupf), senožeti Linden in dolini Rosental in Birtal (Bärtal). Nemška kolonizacija je preskočila sedlo Griblje (Grueble) med Torko in Prtovčem ter šla prav na Prtovč, kjer naletimo na livadna imena Rožakar (Rossacker), Stiklen (Stuecklen), in je šla do Podlonka, kjer je tudi vse polno nekdaj nemških nazivov, potem pa tudi na vzhodni in severni strani Gladkega vrha navzgor. Planinica pod »Divjim Robom«, tam kjer se cepita poti na Gladki vrh in Pečano, se še danes imenuje Tirlen (Tuerlein) ali Vratca.
Vsa ta imena podajajo jasno sliko nekdanje nemške naselitve, ki je segala do Zalega Loga preko Podlonka in Novakove samotne kmetije do Dražgoš. V teku stoletij so posamezni nemški kolonisti prišli tudi v Selško dolino in Škofjo Loko, da, do Kranja, Ljubljane in še dalje; nositelji teh nemških imen pa so danes vsi zavedni Slovenci. — Zanimiva je v tem oziru večina odbora Selške podružnice: predsednik je g. Anton P f a j f a r , župnik v Dražgošah, podpreds. gosp. Fran Demšar (Demscher), veleposestnik v Zalem Logu, blagajnik g. Fran Š m i d, bivši župan v Selcih, odbornik g. Lovro P i n t a r, posestnik in poštar v Sorici, rac. preglednika pa sta Rafael Thaler, posestnik in načelnik okr. cestnega odbora v Železnikih, in Leopold Weber, žagarski podjetnik na Češnjici.
Ratitovec ni samo v historičnem in etnografskem, ampak tudi v geološkem in botaničnem oziru prav posebna gora. Na njem dobite, posebno na Kosmatem vrhu, na površini še polno tako-zvanega bobovca (Bohnerz), visokovsebinsko železno rudo, ki kaže na rudninsko bogastvo te gore. Zgodovina železarstva na Kranjskem nam pove, da je bilo ravno vznožje Ratitovca in bližnje Jelovice najbogatejše rudno polje. Tik pod Krekovo kočo se nahaja še danes viden zasut rudni rov; take jame in rove najdemo tu gori povsod, posebno na severnem in vzhounem pobočju Altemauer. Pod Prtovčem, v grapi Plenčak, je bilo eno glavnih najdišč za železo in južni skalnati rob Kosmatega vrha, ki pada pod imenom »Rjave Peči« proti sedlu Razor, nosi še danes ime Kovačnicac kot spomin, da so kovači b Železnikov tu gori dobivali železo. Pod Stedel-vrhom, izrastkom Ratitovca, ležijo staroslavne nekdanje fužine Železniki, ustanovljene po Italijanih (Monfiodinu, Muronu in Zhabu), ki se omenjajo v neki listini že 1. 1348. V bližini Železnikov, v stranski dolinici potoka Češnjica, tik pod vznožjem Dražgoške gore, leži vasica Rudno ki je bila velika knapovska naselbina in kjer še danes najdete po
poti vse polne rdeče železne rude. A polagoma se je izčrpalo tudi to bogastvo — našli so drugod po svetu bogatejše rudnike — in nekdanja tako znamenita domača železarska obrt v Selški dolini je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja popolnoma prenehala. V Železnikih vam še kažejo stari plavž, edini te vrste, ki se je ohranil na Gorenjskem — ter ponosne hiše nekdanjih »fužinarskih gospodov« Plavcev Homanov in Globočnikov. Zanimiva je najstarejša fužina »Plnada (Palmada), ki po svojem brezdvomno italijanskem imenu dokazuje vpliv Italijanov na domače fužinarstvo v Železnikih.
Krasen je Ratitovec junija in julija. Od Prtovča, 1000 m visoke gorske vasice, ležeče pod njim, vodi kamenita pot čez »Pručico«, na levo skozi gozd do že zgoraj imenovanega sedla »Razor«. Tu se pričenja prava alpska flora — vso pot prepreza rožasti sleč, planinske anemone, vmes cvetoči nagnoj; na Gladkem vrhu najdemo že v travi tik poleg koče očnice in murke. Krasne očnice rasejo po skalnatih robeh na vzhodni in južni strani Goša, Altemauer in Kremanta; a svarimo pred njimi neizvežbane turiste, ker zahteva Ratitovec skoraj vsako leto svoje žrtve celo med domačini!
Najlažji dohod na Ratitovec je iz Cešnjice, % ure od Selc oddaljene vasi. Pri gostilni Gospodarske Zadruge se odcepi markirana steza in nas dovede na pobočju Steinecka in Štedlvrha, imenovanem »Mlake«, v dveh urah do Prtovča. Tu se pri starem mežnarju Petru Pavlicu (na hiši je tablica S. P.) malo odpočijemo, radujoč se prekrasnega razgleda, ki se nam že tukaj odgrinja. V sili, ob slabem vremenu ali če bi nas prehitela noč, najdemo tu snažno prenočišče za 4 do 5 oseb. Tu je bival dr. Krek najrajše, odtod je hodil na Ratitovec, v Sorico in celo v Bohinjsko Bistrico v enem dnevu tje in nazaj. Stari mežnar pripoveduje še marsikako o njem, o njegovi šegavosti in pristnosti, kako rad je vodil prijatelje, ki še niso poznali planinskega sveta ratitovškega, po vseh mogočih goščavah in tratah, samo ne po poti ali stezi. Če so utrujeni in ozlovoljeni začeli zabavljati na pot in vodnika, se jim je dobrohotno — hudomušno zasmejal: »Ja, na Ratitovcu ni cesarskih cest.«
Na Prtovč pridemo tudi naravnost iz Železnikov po markirani stezi, ki vodi za župniščem na 700 m visoko zaselje »Draboslovicc (nekdanjo »Dobroslavico«) in to v pičli 1 V2 uri. To je najkrajša, a tudi najbolj strma pot.
Uberemo jo pa lahko tudi zapadno od Železnikov po okrajni cesti na dobre četrt ure oddaljeno selo »Jesenovec«, tam kjer priča v razvalinah ležeča Globočnik-Egrova fužina o minulosti človeškega
dela. Od tu gre ves čas po bukovem gozdu senčnata steza na desni nad dolino Plenšaka in privede nad Lukeževim Robom in Gaštajnom iz južne smeri do Prtovča v uri.
Iz Prtovča je na vrh do koče samo pičlo poldrugo uro. Pot je najlepša in najprijetnejša zgodaj zjutraj ali pa pozno popoldne. Dopoldne in opoldan solnce neusmiljeno pripeka na gole in razrite skale Razora, Rjavih Peči in Divjega Roba.
Z Ratitovca je v razmerju z njegovo višino (1669 m) očarujoč razgled po večini Gorenjske, Notranjske, po delu Dolenjske in na vso zgornjo Goriško; nekateri trde, da se vidi ob posebno jasnih dnevih tudi morje. Prekrasen je pogled na Triglav, pa tudi na Karavanke in Kamniške planine, edini svoje vrste pa na Blegaško skupino in škofjeloško pogorje.
Privlačna gora bo postal Ratitovec — ko bo otvorjena koča — za kombinirane izlete in sestope : v Bohinjsko Bistrico ali Nomenj, ali pa čez Bohinjko, Mil Pogled in Mosti do Rovtarice (Selške planine) na Jelovci, odtod ali v Sotesko ali pa čez Babji Zob in Kupljenik na Bled; iz Mosti, kjer je Egrova lovska koča, gre dobro markirana pot na Dražgoše, odtod na Jamnik in Otoče ali Podnart ali pa celo na Sv. Jošt in Kranj. Tudi sestop v Sorico ali Danje je prav priporočljiv za turiste, ki hočejo posetiti Porezen, sestop v Zalilog pa za one, ki se nameravajo pokloniti sivemu Blegašu. Vsi ti sestopi so že ali pa bodo v najkrajšem času dobro zaznamovani in na križiščih opremljeni s orientacijskimi tablicami.
II.
Misel, da se postavi Krekova koča na Rati-t o v c u , se je porodila v okrilju Selške podružnice S. P. D. kmalu po smrti dr. Janeza Ev. Kreka. Čeprav rojen v Sv. Gregorju pri Vel. Laščah, je bil po svojem očetu pristojen v Selca, kjer je stala hiša Krekovih »V Štoku« tam, kjer stoji danes ponosni »Krekov dom«, ki združuje v sebi hranilnico in posojilnico, prosvetno društvo in gledališko dvorano, občinsko pisarno itd. S posebno radostjo se je Krek, kadar je le mogel, vračal v svojo domačo vas, s še večjo radostjo pa hodil po hribih in planinah Selške doline: na Jelovico, na Sv. Mohor in Sv. Lenart, na Sv. Jošt — kjer je ustanovil svojo »poletno ljudsko akademijo«; najrajše pa je bival na Prtovču. S kraljevskega vrha Ratitovca je zrl poln ljubezni na svojo slovensko domovino in motril z jasnim in vedrim duhom, kar mu je življenje doneslo uspehov in razočaranj, veselja in žalosti. Njemu gore in
skale niso bile mrtve, ampak živi znaniki boja in dela za narod in domovino. To njegovo globoko miselnost nam dobro izraža njegova planinska budnica »Z gore , ki jo je priobčil 1. 1892 v »Dom in Svetu«; tu jo podamo v izvlečku:
»Moj duh mi plove vrh gor6 v okrožju jasnem, odpira, greje se srce v obzorju krasnem; oko molče nad zemljo plava, in mi utehe mir vdihava
z gorš, z gore!
šepečem tiho jim tožbe
zemlje domače, kako trpi se vrhu nje,
kako se plače. In zdi se mi, da vse skalovje z menoj vred moli za domovje
z gore, z gore!
Saj ni mrtvo! Za dom plamte
planine sive; i srca vroča jim gore.
i duše žive. Za božjo čast, za domovino prošnje pošiljajo v višino
z gore, z gore!
Zato moj duh zapluj z gore
med bratov četo, vgraniti jih in užgi srce
za pravo vneto! Ko bomo narod iz granita, vzžari nam zarja zmagovita
z gorč, z gor6!
Iz gorskih skal in planinske zdrave narave je črpal navdušeni planinec dr. Krek novih moči za ljudskega organizatorja in narodnega borca dr. Kreka. Zato je bila sveta in plemenita zamisel, postaviti planincu dr. Kreku na gori, ki jo je najbolj ljubil, tak spomenik, ki naj bo izraz njegovega mišljenja in delovanja, ne mrtvi kamen, ampak živa in oživljajoča socialna naprava; saj to so planinska zavetišča.
Misel Krekove koče« na Ratitovcu je postajala po prevratu vedno določnejša. Osnoval se je pod predsedstvom dr. Korošca poseben odbor za nabiranje prispevkov za njo; odbor je leta 1921
prepustil svojo za tedanje čase pomembno zbirko 10.000 K odboru Selške podružnice. — Leta 1922 so bila pripravljalna dela za gradbo koče gotova, posekal se je les na planini Pečani, pripravil se je cement, opeka itd. Jeseni 1. 1923 je bila koča v surovem pod streho; 1. 1924 so se izvršila — po skromnih denarnih močeh podružnice — notranja dela, zgradil se je kamin, postavil štedilnik, napravile pečnice v gostilniški sobi, položile so se po večini koče podnice, vpostavila okna in vrata; hkrati se je vsa zunanja plat koče obila z ličnimi škodlami, ki jo varujejo mraza in mokrote.
Krekova koča stoji kakih 30 m pod Gladkim vrhom na širokem planinskem grebenu ter nudi prekrasen razgled. Čeprav ni izmed večjih koč, nudi njena prostornina vendar mnogo: v pritličju veža, velika gostilniška soba, kuhinja, damska soba (3 postelje), v podstrešju velika skupna soba (9 postelj) za turiste ter dve manzardni sobici za družine, vsaka z dvema posteljama; skupaj torej 16 postelj.
Kdor vidi danes lično planinsko stavbo Krekove koče, si ne more predstavljati, koliko truda, skrbi, potov in denarja je stala ta kočica Selško podružnico in njen odbor. Ko bi ne bilo velikodušnih dobrotnikov, kakor so bili gospodje Anton Rojina in Fran Dolenec, dr. Ciril Žižek in dr. Janko Kersnik, Kranjska industrijska družba in Trboveljska premogovna družba, Prva Žebljarska in železoobrtna zadruga v Kropi, cementarna v Mojstrani, Stavbna družba v Ljubljani. Leopold- Weber, žagarski podjetnik na Češnjici, Zveza za tujski promet za Slovenijo, odvetnika dr. Karl Triller v Ljubljani in dr. Fr Jerala v Škofji Loki, bi se gradba koče ne mogla izvršiti. Pa podpora 12.000 Din, ki jo je dal Osrednji Odbor S. P. D. Selški podružnici, se je vsa porabila za stroške spravila posekanega lesa; ministrstvo za šume in rude Tiam je darovalo ves za gradbo potrebni les na Jelovici. Podružnica se je morala vzlic vsem velikodušnim podporam daleč nad svoje moči zadolžiti; dolga je 45.000 Din, celotni stroški znašajo do sedai 138.000 Din. — Zato poživljamo vse planince in vse prijatelje dr. Kreka, da vsak po svojih močeh prispeva za to spominsko zgradbo, ki se bo, ako Rog da in naši podporniki, otvorila meseca julija t. 1.
l l
Wiesbachhorn.
Janko Mlakar.
I e vem, je li bila to trma, da sem hotel gori, ali kaj; toda žal mi ni prav nič za tisti — milijon kron, ki jih me je stal ta j »rog«, dasi so bile — avstrijske.
Stavili smo v loterijo, ko smo se odpeljali, namreč Lojze, France in moja malenkost (tehtnost našega razmerja je namreč: 78 kg, 76 kg in — 62 kg) proti lepi Salcburški, kajti lansko leto je bilo vreme ... toda ni, da bi govoril! Bilo je pač eno tistih poletij, ko sem moker, da le poduham v planinski zrak. Upanje smo pa imeli, upanje! Ko smo čakali v Schvvarzach—St. Veit na vlak, je bila tista ozka zaplata neba, ki se tam vidi, zares popolnoma jasna.
Po srečno prestani vožnji se poslovimo v Bruck-Fuschu od železne ceste in se napotimo ob šumljajoči Salici v dobro uro oddaljeno vas Kaprun, ki leži ob vhodu v dolino istega imena. Pot bi bila zelo prijetna, ko bi ne bilo nahrbtnikov. Vsaj Lojze je tako modroval, ko si je s pisano ruto brisal potni obraz. Revež je namreč po presledku enega leta vzel šele prvikrat nase to pokoro vseh planincev. Zato je skušal sebi in nama okrajšati pot z raznimi dovtipi. Pri pogledu na majhnega oslička, ki se je pasel ob vodi v družbi mogočnih pincgavcev, si je privoščil tudi tega-le:
»Oče je šel s sinom črez pašnik, na katerem so se pasli osli.
Sin: »Ata, ali se osli tudi ženijo?«
Oče: »Tudi, toda zapomni si, samo osli!«
Pri teh besedah je Lojze ošinil oženjenega Franceta z značilnim pogledom. Ta je sicer nekaj z glavo mignil, toda trditi si ne upam, da je prikimal.
V Kaprunu smo se po dobri in izdatni večerji še malo izprehajali po vasi, potem smo šli počivat. Sicer je bilo še zgodaj — solnce je komaj zatonilo — zato smo pa drugo jutro že kmalu po peti uri hiteli po lepi cesti po dolini navzgor. Imeli smo namreč pred seboj deveturno hojo do Heinrich-Schweigerhausa. Bili smo dobre volje; kako tudi ne! Nad nami se je razpenjalo jasno nebo, v dnu doline nas je pozdravljal vitki Kitzsteinhorn (3204 m) in valovi bistre Kapruner-Ache so nam igrali veselo koračnico.
Kmalu pa zapustimo belo cesto in krenemo v temno sotesko Sigmund-Thun-Klamm. Plačati smo morali vstopnino in sicer vsak pet tisočakov. Koncem prejšnjega stoletja je bilo ceneje, kajti takrat sem plačal za »izstopnino« — šel sem skozi dolino v obratni smeri — samo šestdeset vinarjev.
V deseti številki VI. letnika »Vestnika« sem se opravičil, da ne znam teh tesni dostojno opisati. In na tistem stališču stojim še danes. Samo toliko naj pristavim, da sta se moja tovariša izjavila: »Vintgar proti temu ni nič.« Imeli pa nismo prav nič proti temu, da smo kmalu zopet prišli na solnce, kajti takih mokrih in temnih špranj se človek naveliča.	_
Ko smo slabo uro pozneje korakali navkreber skozi majhen gozd, nam jame doneti na uho mogočno bobnenje Kesselfalla. Ozka struga se namreč tu razširi v velikanski, od golih navpičnih sten obdani kotel, v katerega se vrže razdivjani potok v silnem skoku. Dostop k slapu, ki ga ponoči razsvetljujejo mogočne obločnice, omogočujejo drzno ob stenah izpeljane stopnice in vstopnica za pet tisoč kron. Ob kotlu stoji v senci stoletnih macesnov udobni Kesselfall-Alpenhaus (1033 m) in lovi utrujene popotnike, ki se vračajo z gora, kajti »Durch diese hohle Gasse muss er kommen«.
Takoj nad hotelom se konča gozd in kar hipoma stojimo v planinskem svetu. Visoko nad nami se pokaže strma skala Konigs-stuhl, ki straži dohod na Wasserfallboden, cesta pa se oži na dva metra in dobi ime »Lichtensteinstrasse«. Tam, kjer se začne vzpenjati v strmih ovinkih navzgor, nas prestreže mitničar in zahteva od vsakega 800 K takse za pešce. Od živine je treba plačati nekaj tisočev, koliko, se ne vem več spominjati. Toda kdor zmore za enosedežni voziček na dve kolesi, ki ga vleče mula za 3500 K, tudi lahko navrže tiste tisočake za vzdrževanje pota. Wasserfallboden (1621 m) je prostrana zelena ravan, skozi katero teče Kaprunerache popolnoma krotko in mirno. V krasnem polkrogu jo obdajajo z bliščečimi ledeniki Wiesbachhorn, Glockerin, Barenkopf, Hohe Riffel, Johannisberg, Hocheiser in Kitzsteinhorn.
Ker smo hodili nepretrgoma že skoraj pet ur, smo se utaborili na zelenem bregu šumljajočega potoka. Sicer je tu gori kar cela kopica udobnih »koč«, kakor Limberg-Alphiitte, Orgler-Hiitte, Rainer-Hiitte itd., pravi mali zasebni hotelčki; toda mi smo šli kar mimo njih, ker bi sredi glasnih gostov ne mogli uživati tihe planinske krasote, zlasti pa ne — sušiti potnih srajc.
Tako smo lenarili kaki dve uri. Pravzaprav sta lenarila samo tovariša; jaz sem namreč moral kot »najmlajši« — Lojzeva fraza — kuriti, kuhati in pomivati.
»Ko bi le te nadloge ne bilo,« je vzdihnil Lojze, ko je pobiral nahrbtnik s tal. Ko sem mu pa še vrv ponudil, češ, da bo z njo lahko renomiral, me je samo postrani pogledal, si nato privezal potno ruto k telovniku in se odgugal po travi na pot. Ker je bilo že črez poldne,
je solnce začelo prav neprijetno greti. Jaz sem se po tihem tolažil z mislijo, da je bolje, če sem od potu moker, kakor od dežja, ako že ravno moram biti moker; na glas pa sem tovariša prepričaval, da je potenje zelo koristna in pravična naprava, ker človek z vsako kapljico potu izgubi en gram nepotrebne teže.
»France, zvečer bova že sama,« pripomne nato Lojze.
»Kako to?« se ta začudi.
»Ker bo Janko do večera že izginil; kajti težko da tehta toliko gramov, kolikor potnih kapelj bo še prelil.«
Jaz sem na to opazko odgovoril s prezirljivim molčanjem; kajti ne prepiram se rad z ljudmi, ki postanejo takoj osebni.
Črez dobro uro pridemo na Moserboden. V že imenovani »Vestnikovi« številki popisujem ta krasni košček sveta tako-le: »Nad 2000 m. visoko se razprostira ta ljubka, skoraj popolnoma ravna plan, lepo porasla z mahom in redko, nizko travo. Odtoki z ledenikov se razlivajo po njej v majhnih potočkih, ki se združijo v potok Kaprunerache v Hohenburgu, kjer je vhod v Moserboden. Okrog in okrog se dvigujejo vrhovi črez 8000 m visoko. Ozadje je popolnoma zadelano s Karlingerjem, ki kipi neposredno iz doline. Visoka Riffl, Barenkopf, Glockerin, Bratschenkopf mole svoja ledena temena v sinje nebo, z njih pleč pa se ulivajo premnogi ledeniki po silni strmini navzdol; a nad vsem kraljuje vitki stožec Wiesbachhorna. Tajna tihota vlada v tem od sveta popolnoma odločenem kraju. Moti jo le žuborenje potokov, tuintam tudi grmenje plazov, ki se trgajo visoko gori v ledenikih.
Ljubkost doline in divja lepota ledenikov privabila leto za letom več turistov na Moserboden. V novejšem času so postavili v začetku doline hotel, ki te zadovolji, če si še tako razvajen.
Sedel sem na mahovito skalo, zrl na zelenkastomodre ledenike in sanjaril...«
Našli smo vse tako, kakor pravi ta popis, s tem edinim razločkom, da nisem jaz »sanjaril«, pač pa je to delo opravljal Lojze, in to temeljito. Ko smo namreč prišli mimo hotela »Moserboden« pod golo, skalovito pobočje, po katerem se vije planinska pot proti Focherkopfu. zagledamo poleg bistrega studenca v mehki travi nekaj planincev moškega in ženskega spola, poudarjam »planincev«, ker je bil tudi nežni spol v moških hlačah.
Zgled pa vleče, zlasti, če je slab. Zato ni čudno, da smo se tudi mi kaj hitro položili tja po zelenih tleh. Lojze se je najprej napil iz studenca, nato je pokril obraz z ruto, da bi ga solnce ne motilo in je začel »sanjariti«. Ko sem ga kako uro pozneje zbudil, je bil zelo
nevoljen, češ, da je zoper vse božje in človeške postave, poštenega človeka buditi iz poštenega in zasluženega spanja. Jaz sem pa opravičil to prekoračenje postave s tem, da sem pokazal na cele planinske karavane, ki so se pomikale po stezi proti koči. Bal sem se namreč, da bi ne dobili prostora, če bi prišli prepozno.
Pot je jako dobro zgrajena, ne prestrma in dosti široka, tako da lahko prijezdiš do koče, ako se muli zaupaš. Pogled na gore in ledenike pa je tako krasen, da bi človek kar vedno postajal in gledal. Čim višje smo prišli, tembolj se nam je razkrival prostrani Karlinger-Kees, in kmalu se nam je zablesketalo onkraj Kaprunertörla ljubko jezero Weisssee, ki sniva v vznožju mrke Hohe Riffl (3342 m). Dasi smo s postajanjem vred hodili od studenca do malega tri ure, nismo skoraj vedeli, kdaj smo prišli do koče.
Heinrich-Schwaiger-Haus (2810 m, AVS München) leži krasno na strmi pečini pod Focherkopfom. Hiša je jako lepa in prostorna, toda kljub temu mora ob ugodnem vremenu prenočiti nekaj turistov v obednici ali celo v veži. Tudi topot je bila vsa prenapolnjena, in komaj smo dobili dve žimnici v sobi za vodnike. Drugi, ki so prišli za nami, so morali spati na golih tleh. Celo obednica je bila tako polna, da smo se pri mizi kar vrstili. K sreči je bilo lepo in mirno vreme, da so lahko drugi posedali zunaj po skalah, medtem ko so se eni krepčali v hiši.
Pričakovali smo krasnega solnčnega zahoda, pa smo se varali. Proti večeru je namreč potegnil hud zahodnik, in kmalu so jele megle zagrinjati vrhove in ledenike. In ko smo se odpravili spat, je naše upanje na lepo turo stalo le malo nad ničlo.
V spalnici za vodnike je ležišče na eno nadstropje. Mi smo ležali v pritličju, seveda precej na tesnem. Jaz sem imel to prednost, da sem bil pritiskan samo od ene strani, ker sem se vlegel na rob, zato sem bil pa v vedni nevarnosti, da mi zmanjka ležišča. — O kakem spanju seveda ni bilo govora. Porival sem čas naprej, toda noč je bila kakor brez konca. Krog polnoči vstanem, prižgem luč in grem gledat na vreme. Na hodniku mi pa luč ugasne in tako sem zašel v obednico mesto na prosto. Eden me je vprašal, kaj želim, drugi je pa takoj nato rekel, naj me vrag vzame, dasi nisem izrekel te želje. Zato zapustim te neprijazne ljudi in grem naprej, kjer sem slutil vežna vrata. Toda preden sem jih našel, sem prevrnil v veži še nekaj cepinov, v kuhinji pa prazen pločevinast pisker. Za vse te čine sem žel glasno »pohvalo od vseh strani; donela je iz obednice, spalnice in sob za postrežnice,
Ko pridem slednjič na prosto, se dvakrat oddahnem, ne samo zato, ker sem ušel raznim dobrohotnim voščilom — zdramil sem pa menda res vse, kar ni bilo zbujenega — ampak tudi zato, ker sem zagledal jasno nebo brez najmanjše meglice. Ako bi bil le malo topleje oblečen, bi bil ostal zunaj, kajti tu je bilo vse, česar sem v spalnici pogrešal: čist zrak, prostor in mir. Ker pa me je preveč zeblo, sem se vrnil v hišo in naposled srečno prišel nazaj do desne Lojzove strani. Sprejem ni bil posebno prisrčen in celo vedno vljudni France je omenil nekaj o nerodnosti; toda z veselo vestjo o jasnem nebu sem kmalu vse potolažil.	(Konec prih.j
assass
Pokluka — planinsko in športno središče.
Ne Bled niti Bohinj nima dovolj trajne zime za vpeljavo trajnih zimskih športov, ki so v zadnjih letih radi velike zdravilnosti postali tako priljubljeni.
Da se zagotovijo naši Gorenjski trajni zimski športi in se ji v gospodarskem oziru pomore, sem iskal kot okrajni glavar v Radovljici že zlasti v letih 1909—1911 pripravnih krajev a la Davos in St. Moritz po Gorenjskih visokih planotah. Pri obhodih Pokluke sem iztaknil v bližini Mrzlega Studenca, kjer je bil pred kratkim prej postavil ruski konzul Vetter na eni najlepših točk naše zemlje krasno lovsko in letoviško vilo, dve veliki, vsako čez PO oral"v raztezno, in tri manjša barja, ki so bila še pred 40 leti kot jezera katastrirana. Dalje sem našel v bližini teh barij velike, neusahljive studence, ki ta barja v taki meri napajajo, da se izteka iz obeh večjih barij precejšen potok; t?mošnja voda baje vsebuje precej železa.
Pri poizvedovanju glede klimatičnih in meteoroloških razmer sem dobil od najstarejših gozdarjev, ki sem jih kot spominske priče zaslišal, najugodnejše informacije, osobito glede snežnih razmer in solnčnega obsevanja pozimi ter glede vetrovnih in atmosferičnih razmer poleti in pozimi.
Izvanredni rezultati preiskovanj in poizvedovanj, podprti z mapnimi obrisi in fotografijami, so zbudili veliko zanimanje pri merodajnih ministrih.
Dobil sem nalog, da naj poizvedbe na licu mesta ponovno izvršim tudi v večji suši, to je okoli 15. septembra, in pridenem vsestranske strokovne načrte.
Načrtal sem veliko hotelsko stavbo za tujski promet, za zimske športe, za različna kopališča in sanatorije na Pokluški visoki planoti.
V obširnem popisu sem dokazal, da vse predpogoje za uvedbe stalnih zimskih športov ala Davos in St. Moriz in za napravo različnih višinskih sanatorijev in višinskih zdravišč nudi edinole visoka planota Pokluka. ležeča med divnim Bledom in čarobnim Bohinjskim jezerom, dolga čez 15 km, široka 10—15 km in visoka povprek čez 1200 metrov.
Glavni pogoji, da morejo takšne tujske prometne naprave, takšne športne štacije, letovišča-zdravišča in sanatoriji dobro uspevati s posetom razvajenih domačinov in inozemcev ter internacionalnih turistov, so ti-le:
a) Bližina lege ob svetovni prometni progi. Leta 1907 je dobil Bled ir. Bohinj po novi državni železnici iz Trsta, Gorice, čez Jesenice, Celovec in Beljak
neposredno zvezo z inozemstvom in se je z vpeljavo številnih brzovlakov odprla Gorenjska širokemu internacionalnemu tujskemu prometu.
b)	Lahka in ugodna komunikacija, to je, da tujec lahko in ceno pride do teh naprav po lepi varni cesti z avtomobilom, omnibusom ali vozom; ugodna poštna, brzojavna-telefonska zveza, ki omogočuje hitro korespondenco.
c)	Omogočenje lahkega in varnega pristopa do prirodnih zanimivosti: slapov, divjih sotesk, prepadov, obsežnih razgledov itd, Pristopnost najvišjih vrhov tudi razvajenim posetnikom.
5) Ugodna nastanitev, to je, naprava modernih, z vso udobnostjo opremljenih hotelov, restavracij, planinskih koč i. t. d.
d)	Lahka in cenena aprovizacija.
Ad b) Visoka planota Pokluka se razprostira med Blejskim kotlom in Bohinjsko dolino, Bohinjskim jezerom ter med tretjo Triglavsko dolino Krmo in globoko sotesko Radovine. Ona pada v strminah v dolino Savice ter v Radovino in Krmo. Iz Gorij je sedaj narejena mimo Zabrezna pod Hotunjskim vrhom ob Pokluški soteski čez Zatrnik nova prometna cesta do Mrzlega Studenca in dalje do Rudnega Polja. Po tej cesti se spelje vsako leto okoli 25.000 m3 lesa iz versko-zakladnih gozdov Pokluke v Gorje in na Bled; to cesto bi bilo treba le primerno razširiti, tako da bi bil reden avtomobilni in kočijski promet omogočen. Tudi bi se morale prevelike strmine od Hotunjske grape do preseka nad Pokluško sotesko in od Zatrnika naprej v precejšnji razdalji že radi avtomobilnega prometa preložiti in v položnejšem strmcu izpeljati. Ta preložitev bi pa bila radi neugodnega terena od Krnice do Zatrnika zelo težavna in dragocena; vrhu tega bi ostal za pasažirje velik ovinek čez Spodnje in Zgornje Gorje. Iz tujsko prometnih ozirov in radi veličastnega razgleda na Blejsko jezero, v globine temne zelene Savice pod Bohinjsko Belo, v Bodeško sotesko ter na skalne strmine Babjega Zoba in Jelovce na južni strani, na severni in severovzhodni strani pa na mogočne velikane Karavank in Grintavcev, je potreba, da se nova cesta izpelje takoj od Blejske postaje proti jugu nad državno železnico in Bohinjsko Belo proti Belici in Slamniku čez Velsko planino ob južnem pobočju Kokošince-Vrha do južnega, velikega barja Jerebikovec in od tod proti severu do Mrzlega Studenca; proti jugu pa ob zahodnem pobočju Golega vrha in Ozebovca čez Gornje Gorjuše in Koprivnik na Jereko do tamošnje okrajne ceste, vodeče iz Češnjice v Bohinjsko Bistrico. Na ta način bi dobila Pokluka tudi direktno zvezo z železniško postajo Bistrica - Bohinjsko jezero, čez Češnjico in Srednjo vas pa direktno z Bohinjskim jezerom. Ta cesta bi bila za raztezne gozdove državnega verskega zaklada na Pokluki v gozdno gospodarskem oziru velikanskega pomena in bi končno tvorila praktično turistovsko zvezo čez Konjščico- in Tolstec- planinr na Kredarico in na Triglav. Tudi iz državno varnostnih ozirov bi bila cesta važna.
Iz tujsko prometnih in gozdnogospodarskih ozirov bi bilo priporočati, da se na Pokluko napravi posebna električna vzpenjača in da se tjakaj izpelje električna sila, ki bi se dala zelo ceno dobiti v Radovini ali pa v Savici pri Bohinjski Beli. Žična železnica je bila do pred kratkim narejena iz grape pri postaji Soteska na višino Na Potoku. Ta je sedaj propadla. Iz prometnih ozirov bi bilo najugodnejše, ako bi se električna vzpenjača izpeljala od parne žage, stoječe pri postaji Bohinjska Bela. do severoizhodnega pobočja višine Pleša, t. j. do tjakaj izpeljane nove tujskoprometne. avtomobilne ceste (postaja Bled-Slamnik-Velska planina); ali pa da se ta vzpenjača izpelje od Zadlerja v Obrnah na višino Za Jamo (1008 m), a od tod se popravi stara cesta čez Kranjsko dolino na
Grejsko planino in Mrzli Studenec. Te ceste, vzpenjačo in žično železnico sem za prvo projektiral po izvirni topografični karti.
Z napravo navedenih cest in prometnih naprav bi bilo ustreženo zahtevam ad b) in ad c).
Ad č) Potrebna je naprava velikega, z modernim komforom opremljenega hotela, in primernih športnih in letoviških-zdraviških stavb. Za nje sem sestavil projekte po skicah in popisih švicarskih, tirolskih in solnograških hotelov in letoviških naprav. Ti načrti ležijo pri meni za vpogled na razpolago. Ta hotelska stavba je umerjena na višino med obe veliki barji, to je, na jugozahodno pobočje Kokošince-Vrha; stavba bi pa se lahko umestila na izolirano višino, ki leži med velikima in med tretjim manjšim južnim barjem.
Stroški teh hotelskih stavb na Pokluki bi ne bili previsoki. Pri obhodih Pokluke sem namreč mogel dognati nahajališče vsakovrstnega stavbnega materijala v velikih množinah. Najlepši smrekov visokodebeini stavbeni les je skoraj zastonj. Opeka bi se dala delati na licu mesta; suhega vejevja in trševja je v gozdu v izobilju in dognal sem cele sklade črne ilovice.
Z ustanovitvijo naše Kraljevine je osobito, odkar je naš krasni Bled postal kraljeva rezidenca, stopila izvršitev navedenih tujsko-prometnih, zimsko-športnih in zdraviliških, kopaliških in hotelskih naprav nele na Bledu, ampak tudi na Pokluki v nujen štadij. — Kajti stari Bled je vsled kraljevske rezidence za nove razmere preskromno opremljen. Istotako je prišel sedaj čas, da se zdraviliško in tujskoprometno okrožje Bleda razširi na zgoraj opisane zimske, športne in zdraviliške naprave na Pokluki; sedaj je pravi čas, da se takoj napravi zgoraj opisana športna in turistovska prometna cesta iz postaje Bled na Belico, Slamnik, Velsko planino, južno in severno veliko barje, Jerebikovec, Črni Potok, Mrzli Studenec, itudno i olje, ivuiijacico planino, čez južno pobočje Tosea in Vernar-ja, na sedlo Krma in od tod s primerno serpentino na Kredarico, kjer se že nahaja obširen planinski dom Si. Planinskega uiusiva s kapelico, la cesta bi omogočila, da se razvajenci pripeljejo na veličastno višino Kredarice (2532 m), od koder se po zavarovani in razširjeni poti naredi izprehod na Mali in Veliki Triglav.
Na Kredarici bi se zvezala ta —tudi državi potrebna — cesta, z ono turistovsko cesto, ki sem jo v pospešitev tujskoprometnih intencij župnika Aljaža projektoval iz Dovja v dolino Vrata do severne stene Triglavske in od tod kot j e ž n o pot čez Prag do Staničeve Koče na Kredarico in dalje ob vzhodni steni Malega Triglava mimo Aleksandrovega Doma na Triglav, jezera, čez steno Komarče, slap Savice do Bohinjskega jezera.
Da bi se letoviščne, planinske in športne naprave na Pokluki ne obnesle in ne izplačale, kar ni misliti. Le pomislimo: obširna višinska barja (Hochmoore), Črni Potok in Jerebikovec se dajo z malimi stroški izpreuieniu v obseuia jezera in absolutno varno letna kopališča, pozimi pa v najidealnejša drsališča; ugodna lega višinskih barij in obkrožujočih jih višin (Kokošinca-Vrh,' Goli Vrh, Ozebovec), omogočuje napravo idealnih, več kilometrov dolgih sankališč in smuških prostorov; vsled povsem čistega, krepilnega višinskega zraka v obsežnih smrekovih in jelovih gozdih in vsled izvanredno ugodnih klimatičnih in meteoroloških razmer pozimi in poleti, ter radi intenzivnega solnčnega sija, bi te zimske in letne športne naprave, zdravilišča, kopališča mogle tekmovati z vsakimi drugimi
Vsled kraljeve rezidence na Bledu je ta postal za dvorjansko življenje pretesen; izvršitev predstoječih naprav je torej tem nujnejša, zagotovljena pa je tudi uspešnost.
Te naprave pa bi ne bile dobičkonosne samo za podjetnike, ampak bi vsled pospešitve vsakovrstnega prometa trajno povzdignile blagostanje vsen krogov prebivalstva na Gorenjskem.
Po zgoraj označenih smernicah za pospeševanje tujskega prometa opozarjam, da se je tujski promet n. pr. v Švici le radi tega dvignil tako visoko in ljudsko premoženje tako pomnožil, ker so se na turistovsko važnih krajih postavili veliki, z vsem opremljeni hoteli, ki dobivajo najpotrebnejša živila (mleko, sir, surovo maslo, meso) od planinskih čednikov in planšarjev, nadalje, ker so se zgradile do teh planin, pašnikov in hotelov udobne ceste, vzpenjače in celo železnice m so se napravila do vsake važnejše razgledne točke, slapa, tolmuna, brezdna itd. varna pota.
S turisti, kakor smo jih morali iz strmih sten Škrlatice in Dnine ali pa iz severne stene Triglava reševati z osebno smrtno nevarnostjo domačih hribolazcev, ni ne ljudstvu, ne deželi v narodnogospodarskem oziru prav nič pomagano.
Z napravo popisanih kopaliških in tujskih hotelov, kopališč, športnih štacij in zdravilišč na Bledu in na Pokluki in z napravo turistovskih potov in cest na Gorenjskem, dosežemo tudi to, da bodo domači športniki in turisti, naši južni m severni bratje ostajali v lastni deželi, ne pa puščali denar in čas po tujih, težje dostopnih in dražjih deželah.
Te naprave bi tudi privabile poleg naših bratov s severa, vzhoda in juga i mednarodne turiste in inozemske športnike. Mi bi si pridobili stalne letne in zimske goste za našo divno Gorenjsko. Naša država bi jih privlačevala posebno še z našo prelepo riviero, ki pa se mora zato v tujskoprometnem oziru primerno zvezati z Gorenjsko.
Nikar ne čakajmo in ne odlašajmo! — Drugače se bo svetovni tok obrni! drugam, tja, kjer mu pripravljajo strugo in pristanišča. —
Pri meni so shranjeni načrti za opisane naprave; opremljeni so z vsem gradivom (to so: zemljevidi, obrisi, slike, fotografije i. dr.). Ves material sem zbiral sam in sem ga naposled moral tudi plačati sam.*
Franjo Župnek, vladni svetnik.
čez hrib in dol.
L	-	n
Po bližnjicah iz Celja v Kranj.
Dr. Milko Hraševec.	(Konec.)
Že visoko v planoti nam je neki kosec pripovedoval, da se bomo lahko z električno železnico peljali na Mislinjsko postajo. Sava se mu Je hudobno zasmejal, midva z Janezom pa sva mislila, da se mu meša.
Nadaljevali smo pot, a nervoznost je v nas kljub jutranjemu hladu in krasni okolici naraščala; kajti po našem načrtu in naši volji bi moral biti v eni uri vlak
* Te odstavke smo posneli po obsežnem referatu, ki ga je g. pisatelj sestavil po svojih večletnih vestnih, preudarnih in vsestranskih študijah in priplavali za povzdigo tujskega prometa in gospodarskega napredka naše gorenjske Švice: Bleda, Bohinja, Triglava in obližja.	Uredništvo.
že v Mislinju in vzeti tudi nas s seboj, ki smo bili še — dve uri od postaje oddaljeni, visoko v planini! Pa je kmalu solnce posijalo in vroče živce ohladilo, ko smo za ostrim ovinkom soteske zagledali cel kolodvor — električne ozkotirne železnice!
Ura je bila osem zjutraj, naši kraki pa vsled šesturne hoje precej utrujeni. Zmagoslavno smo posedli po pečinah ob potoku in čakali elektrike, ki se je v obliki stroja tudi kmalu prikazala in nas v hitrem tempu odpeljala navzdol.
Za prebivalstvo in delavstvo soteske je ta železnica pravi blagosilov, posebno ker jih prevaža brezplačno.
Pet minut pred odhodom vlaka smo pridrveli na Mislinjski kolodvor.
Veselo smo oddrdrali proti postaji Šoštanju, kjer smo hoteli izstopiti in se dostojno pripravit i za nadaljnje potovanje. Dobro je bilo, da vožnja ni trajala predolgo; kajti Savo je postajal neznosno prozaičen; govoril je le o nekem Cerovšku, o golažu, pivu, žemljah, lepi natakarici itd. Midva sva ga verno poslušala; toliko sva razumela, da pričakuje nekaj nepopisno prijetnega... Pa ga je Bog res uslišal, požeruha!
Ob 10. smo široko in košato sedeli na kraju, ki ga je bil prijatelj prej popisal, in smo uživali. To delovanje se je raztegnilo skoro do 12, ko smo, znotraj hladni, zunaj razgreti in pečeni, stopili pod razbeljeno solnce šaleške doline. Mi grešniki!
Potili smo smrtne srage za greh zavžite pijače. Solnce se je paslo po naših znojnih telesih. Šele v dolini Belih Vod. kamor smo zavili, smo se v gorskem potočku malo ohladili. Blizu vitkega stolpa cerkvice sv. Florjana, patrona gasilcev, smo v hladni senci polegli in zadremali za dve uri.
Nato smo nadaljevali pot in smo v 2 urah prišli v visoko zarezo med goro Sv. Križa in Belih Vod. Tu smo zavili pri leseni uti na desno po vozni cesti v dolinico z gorskim potočkom. Tam smo zapustili pot, ki vodi. čez Kramarico v Črno in krenili na levo, zelo strmo po travnikih, gozdovih in pašnikih, mimo lepih, pa od suše skoraj ovelih polj, do Spodnjega Berložnika (Mazija).
Ta gostoljubni, veliki in snažni kmetski dom smo že opetovano z drugih gora opazovali. Mazijevo posestvo je zadnje in najvišje pod ogromnim masivom Smrekovca. Tik pod gozdovi, v sredini lepih polj, ob izbornem vodnjaku, je postavljen dom. Izpred hiše je veliko dvorišče, odkoder smo zvečer jasno videli lučice našega Celja. Glasno in poluglasno so nam uhajali spomini tja, k znancem, k dragim, k svojcem. Tako smo si zaupali intimnosti... Oster in mrzel zrak nas je pregnal v hišo, kjer smo se ob odprtem ognjišču pogovarjali z domačini. Veselje je bilo najti v tem samotnem kraju tako izobražene, zavedne in gostoljubne ljudi'
Ker nas je drugi dan čakala huda tura, smo se spravili v odkazano nam prenočišče. Presenečeni smo bili, ko smo vstopili v lepo sobo in videli 2 snažni, beli postelji. Ker pa smo bili trije, a postelji le dve, ki se niti nista dali postaviti skupaj, smo sklenili, da nai žreb določi onega, ki bo spal sam.
Ob 3. zjutraj smo odkorakali iz prijazne Mazijeve domačije in po dveurni boji dospeli na blizu 1600 m visoki vrh Smrekovca. Smrekovec, katerega vrh je široka planina pašnikov, je malo znana in malo obiskana gora. In vendar je eden najlepših slovenskih vrhov s krasno okolico in divnim razgledom. Kar onemeli smo, ko smo stopili na vrh in smo se razgledali po okolici, posebno na Savinjske planine Peca in Uršulina gora sta tik pred nami goreli v jutranjem solncu. Nebo se jo rdečilo in težki oblaki so plavali z juga, kar ni kazalo dobrega vremena. Vendar pa smo dolgo uživali čarobni razgled. S Smrekovca smo hoteli kar po
grebenih, po katerih je tekla nekdanja štajersko-koroška meja, priti na Raduho in od tod v Solčavo. Oko je kazalo, da je tura izvedljiva; tudi karte niso kazale prevelikih višinskih razlik.
V smeri na Raduho je pot veselo potekala; prava promenada, skoro ravna je pot s Smrekovca po grebenih. Po sočnih pašnikih, ki se menjajo z zelenimi gozdovi, hodimo ter gledamo z leve na Štajersko, z desne na Koroško; pred nami pa se bleste masivi Savinjskih planin. Mimo Kamna in Travnika* hodimo ter ne srečamo žive duše.
Nebo se je med tem stemnilo in goste kaplje dežja so pričele padati. Misliti je bilo treba na kakšno pribežališče, dobro vedoč, da ploha v planinah kaj hitro premoči tudi najboljše hribovsko blago, kakor ga nosimo na sebi. Z grebena smo šli kakih 150 m navzdol; tam smo našli napol podrto stajo, kamor smo stopili, ko je sv. Peter odprl vse nebeške zatvornice. Strehe ai bilo več cele, razen za kaka 2 do 3 m2; pod to smo čepeli menda dve uri ter se greli ob ognju, ki smo ga zakurili. Ko je dež odnehal, smo nadaljevali pot in morali še dvakrat vedriti. Zadnji naliv nas je zalotil že tik ob Raduhi, kjer smo vedrili na gozdnem preseku v pastirski koči. Ta je bila polna deklet iz Ljubnega. ki so tu gori nabirale brusnice. Tega žlahtnega sadu je tu gori povsod obilo.
Vsled slabega vremena in deloma vsled tega, ker smo zašli, nismo prišli na vrh Raduhe, temveč smo prečili ta ogromni skalnati masiv v višini kakih 1400 metrov. Dež je sicer prenehal, obdala nas pa je gosta megla. Vendar smo našli pot do kmeta Radušnika, od tu na Belšaka ter stopili po zelo strmi soteski tik pred Iglo na vozno cesto Luče — Solčava.
Po kratkem počitku ob Savinji smo odkorakali v Solčavo in dospeli tja ob 6. uri popoldne.
Nedeljsko avgustovo jutro v prijaznih solčavskih gostilnah je čitateljem že znano. Zato prehajamo preko njega na dnevni red. Cela vas Solčava je zastavljena z avtomobili, ki gredo po novi cesti do Piskernika v Logarski dolini. Mi smo v planinah sovražniki teh vozov, ker nam okužajo dober zrak ter prinašajo sem goste druge vrste nego so planinci. Nismo se motili in smo se prepričali, da so planinsko stavbo ti izletniki zasedli tako, da na ognjišču ni bilo najti prostora, da si utrujena turistovska duša skuha na njem kake juhe ali kakih žgancev. — Po imenitni kopeli nad Piskernikovim slapom v bazenu, smo odšli na Frischaufov Dom. ki je bil poln turistov.
Večer pred Frischaufovim Domom je bil prelep. Mogočna skupina gorskih vršacev, katerih ostri vrhovi so bili krasno zarisani v večerno nebo, stvarja mogočno ozadje te prijazne gorske postojanke. Ugibali smo eno in drugo, pripovedovali planinske spomine, gledali stene Mrzle gore, po katerih je iskal turist — seveda zastonj — planik za svojo izvoljenko. Mraz in prijetni kuhinjski duhovi so po malem sprav;li vso družbo pod krov; oskrbnici sta imeli obilo posla z ješčo in prešerno družbo, ki se je tu zbrala.
Toda utrujena telesa, ki so za drugi dan imela opraviti naporno pot, so zahtevala počitka. Ne vem, kako številko ie imela soba, kjer smo bili nastanjeni. Vem pa, da je naša soseščina bila ženskega spola; ker tam so govorili in čebljali vsevprek, si vpadali v besedo in se smejali, da se je koča tresla. To pa ni oviralo zaspanca, da me je zalotil na mehki postelji.
Pa že ob pol 3. uri zjutraj smo stopili iz koče v mrzlo, jasno noč. Nad Mrzlo goro je vozil svojo bajno barko mesec in se nam je poredno smejal, ko
* Imeni dveh vrhov v grebenu.
smo kmalu za kočo v bledi mesečini zgrešili pot in v ruševju m «rili skale in kotanje, ki smo v nje padali. Za živce v planinah pa so izborno mazilo serpentine, posebno na strmem produ. In teh je na naši poti preobilo. Preden smo dospeli do vhoda v Turški Žleb. jih je bilo čez 80 razne dolgosti in visokosti. Na vsakem ovinku pa sta se tovariša od prehojene serpentine ločila s prijaznim voščilom »naj jo vrag nosi«, kar se je seveda tudi — zgodilo.
Ko smo bili v stenah na klinih, je zažarelo solnce ter razlilo luči na pretek na nas in našo okolico. Lepo je bilo kakor v ogromni panorami, ki ji je veliko naravno okno tvorila velikanska odprtina Turškega Žleba. Iz Žleba smo odšli proti Streži; treba je bilo malega oddiha. Po strmi in eksponirani poti smo prišli na vrh Skute, kjer je že solnce peklo prav izdatno. Savo in Janez sta žalostno žvečila svoj zajutrk, ki ga nista mogla zaliti, ker sta že med potom vso mokroto svojih čutar premestila v želodec. Grli pa ste bili že suhi, da joj. Opazil sem. kako izzivalno ogledujeta mojo trebušnato čutaro, v kateri je bilo še dosti fine in hladne pijače. Nisem pa se hotel vdati takoj, užival sem krasen pogled z vitke Skutine piramide. '
Ker sta prijatelja postajala nasilna in sem bil sam v tej višini, sem prijateljsko dovolil vsakemu po en -»kravji« požirek. Iz »kravjega« je nastal »volovski« in moja steklenica je bila v hipu prazna; zahvala pa se je glasila: »Zakaj ne nosiš v planine več pijače s seboj?«
Od veličastne slike, ki se nam je nudila, se nismo mogli ločiti. Kakor prikovani na skale, motrimo nepremično bajne čare, ki so se nam neizbrisno vtisnili v spomin, čez eno uro smo strmeli v nepozabno lepi svet. nato smo stopali proti hrbtu Štruce. Štruca je bila kmalu za nami. Malo ob poti je majhno, pravo »morsko oko«, kake 3 do 4 m® velika. 2 do 3 m globoka kotanja — jezero, s kristalno čisto, zeleno vodo. Kljub vročini plava v vodi še ogromen' kos ledu. Voda je tako mrzla, da je skoro ni moči piti. Dobrodošla pa nam je bila. ker je vse pogorje brez studencev. Stopali smo pod Štruco v smeri Malega in Velikega Grintavca na ogromno melišče, na katerem je bila velika tropa divjih koz. ki je pred nami v divjem begu zbežala proti Kokrskemu sedlu.
Pot po skalah, deloma po ogromnih meliščih, se vije, dokler nas ne privede do ostrih robov sedla med Malim in Velikim Grintavcem. Ob zevajočih prepadih vodi lepo izsekana in zavarovana pot čez sedlo na masiv Velikega Grintavca, kamor smo prišli okrog 11. ure dopoldne. Počitka potrebni, smo po gladkem vrhu najvišjega vršaca Savinjskih planin polegli. Soparna vročina je zastrla pogled v doline: tudi skalnati vrhovi okrog nas niso bili tako jasni ko zjutraj. Vseeno pa je bil razgled še vedno hvaležen, lep in razsežen.
Savo ima neprijetno navado, da brska po vsaki skali za spominsko knjigo; res jo je tudi na Grintavcu našel in je vpisal v njo svoje ime s priimkom in s častivredno »šaržo«, ki jo med nami zavzema. Janez pa je našel vpisano svarilo turistov, naj se daleč ognemo Cojzove koče na Kokrskem sedlu, kjer turistom ni z rožcami postlano, kjer njih želodci zaman krulijo in se utrujene kosti zaman vesele udobnih in solidnih postelj. Te vesti, posebno pa silno rogoviljenje Savovih želodčnih organov, so nas spravile z vrha Grintavca.
Odšli smo proti črno opisani in orisani koči. Ob 2. uri popoldne smo vstopili v kočo. pripravljeni na boj za žitje in pitje. — Pa ni bilo boja, temveč prijazen pozdrav in vsestransko gostoljuben in udoben sprejem. Prijatelja sta kmalu zasedla veliko mizo in izpodrinila maloštevilne turiste, ki so se ob
grozečih pogledih poskrili po svojih kotih. Pred kočo je pel gorenjski petelin-pepelničar labudjo pesem. Na repu so mu bili že iztrgali šop perja, kot znak smrti, ki ga je čakala.
Drugi dan smo odšli zgodaj iz koče in prišli zelo brhko v dveh urah v dolino Kokre ter od tu po trdi beli cesti, ki je ni hotelo biti konca, v Kranj. Mežnar staroslavne kranjske župne cerkve je ravno oznanjal preljubo dvanajsto uro svojim Kranjčanom; nas je našla ta velevažna ura v bistrih valovih Kokre, kjer smo si umivali znoj planinskih tur ter prah kranjskih cest in gledali silhuete naših gora, ki so stale v nemem in tihem veličanstvu in nam pošiljale zadnji pozdrav
Še en pogled in vzelo nas je v svoje naročje Kranjsko mesto.
Da je bilo ta dan po železnici iz Kranja v Celje mnogo temeljitih postaj, ta ugotovitev tvori spodoben zaključek našega izleta.
Rudolf Badjura. Pohorje. Praktičen vodnik po Podravju. Ljubljana, 1924. — Ig Kleinmayr & Fed. Bamberg. 12°. Str. 124. Cena Din 40.—.
To priročno, lepo in ukusno opremljeno knjižico zelo bogate vsebine naj nosi vsakdo v žepu, kdor se vozi, potuje, planinstvuje, se izprehaja ali prebiva v prelepem, prosvetno najvišje stoječem severozapadnem kotu naše države, od Celja naprej proti severu in zapadu, od Maribora naprej ob Dravi, ter vprek ofc Oravinji in M ¡slin j i tja do razvodja s Savinjo. Osrednjo gmoto tega ozemlja tvoi košato Pohorje; zato je naslov »Pohorje pravtako upravičen, kakor je potreben toni'1 označitve s »Podravjem«.
Knjižica je »praktična« in je res »vodnik«; praktična, ker je zelo spretno in pregledno urejena, s potrebnimi citati na svojem mestu in s točnim kazalom; vodnik, ker nas spremlja po vseh potih našega zanimanja: izvemo najpotrebnejše o zgodovini, o prosvetnih, upravnih, prometnih napravah, o legi in krajevnih znamenitostih, dobimo tudi pobude za bodočnost in naukov za postopanja. Pridejana sta 2 zemljevida (Slovenija, Podravje) in 19 slik, bodisi po fotografijah (Brinšek, Rotter) ali narisih, ki nudijo na malem prostoru bogate poglede (Jos. Vokač). Množica podatkov pa tvori zares zakladnico. — V teh pogledih more služiti knjižica za vzorec bodočim podobnim »vodnikom«, ki jih pričakujemo za ostale geografske skupine najprej Slovenije, potem še drugih krajev. — Dobrodošlo je tudi. da g. avtor nastopa na primernih mestih kot čuteč ljubitelj prirode, dasi mu je in mora biti poglavitno delo, da zbere in stvarno našteva podatke; dolžnost pa mu je tudi bila, da se s čutnostjo ni silil v ospredje.
Kdor količkaj ve, kako težko je zbirati gradivo takih vodnikov, ta bo pravilno ocenil avtorjev trud; je pa tudi v bistvu takih del. da že sproti zastarajo, vsaj v podrobnostih; najtežje pa je seveda bilo sestaviti prvo ogrodje knjige. Zato pozdravljamo avtorjevo skromnost, ki svojo knjigo naravnost imenuje prvo ogrodje« in poživlja vsakoga, da mu nudi popravke in nove podatke. Pri obsežnosti gradiva je umljivo, da se je to in ono prezrlo ali sprejelo v nepravi obliki. Nekaj podrobnosti omenjam. V načrtu mesta Maribora ni poslopje okrajnega glavarstva (zdaj veliko županstvo) pravilno vrisano, Goetzova pivovarna je postavljena na napačno stran ulice; pogreša se kazalo važnejših poslopij (po legi), dočim so zdaj našteta samo tista, ki so označena s številkami. —
Imenoslovje je v malem zemljevidu Slovenije glede pisave marsikje neenotno, očitno ne pregledano; pravilno je pisana Mislinja, Dravinja (Dravinjska dolina), a napačno Savina, Savinske Alpe (pravilno Savinja!); Rimske Toplice čitauio poleg Dolenjske toplice, Rateške toplice, Krapinske toplice, Rogaška slatina (če je lastno ime dotičnega kraja, se piši Toplice, Slatina,- vsekako pa dosledno), Kranjska gora stoji poleg Višnjagora (v obeh slučajih najbolje: Gora) i. dr. V tem pogledu je posebni, zelo pregledni zemljevid »Podravje« dober in dosleden. — V tekstu se naj povsod popravi Velika Kopa (namesto nepravilnega Velika kopa). — Med slovstvenimi viri pogrešam izborne knjige: »Gawalowski, Steiermark«. Gradec 1914.
Popolnoma novo ime je Badjura uvedel z »Uršljo goro«, ki jo ima i zemljevid i tekst in ki se zdi, kakor bi bila del skupine Plešivca; s tem imenom se je g. avtor očitno hotel izogniti raznim, še neuveljavljenim krstitvam te gore, zlasti pač neugodni, dasi zdaj popularni »Urški«. A niti Uršlja gora ne ugaja, ampak le pomnožuje zmedo. Moja poizvedovanja pri okoličanih so dognala, da se je gora prvotno imenovala Pleša; to ime naj bi se udomačilo.
Svojo pohvalno in priporočilno sodbo o zelo uspeli knjigi h koncu še ponavljam. Knjigi bo tudi v prid, da je pisana (ne, kakor >Vodič«) v slovenskem jeziku.	Ur. Jos. Tominšek.
Mariborske podružnice S. P. D. VI. redni občni zbor se je vršil dne 2ti. marca 1924 v Narodnem domu v Mariboru. Po pozdravu gostov, podnačelnika Podravske podružnice S. P. D. v Rušah g. rav. Fr. Piška in predsednika Slov. lovskega društva g. ravn. Drag. Klobučarja, ki se za pozdrave zahvalita, ter po prečitanju in odobritvi zapisnika o lanskem obč. zboru poroča načelnik, okrajni sodnik g. dr. Davorin Senjor, da je podružnica nakupila okoli 7 oralov gozda pri Mariborski koči, da se krije potreba drv iz lastnega. Gozd se je očistil in okrčil: pridobljen je prostor za novo njivo ali travnik. Napravila se je ledenica. Obisk koče raste. Nastavljen je nov oskrbnik. — Koča na Klopnem vrhu bu pridobila, ker je Podravska podružnica opustila svojo koncesijo. — Odsek amaterfotografov se je na inicijativo podružnice udeležil razstave planinskih slik v Beogradu. Načelnik sodeluje v Zvezi za tujski promet. — Za Štajerske planine se izda poseben plakat. — Ples je dal Din 16.000,— dobička.
Tajnik fin. tajnik g. Ivan Volčič poroča, da je bilo leta 1924 članov 403, za 50 več od 1923. Mariborska koča je zavarovana za 1,000.000 Din proti požaru in za Din 125.000.— proti vlomu. Leta 1924 je bilo v koči 3420 turistov, na Klopnem vrhu 388. — Razgledni stolp se je deloma prepleskal. — Zagrebčani so naši stalni in navdušeni gostje. —
Iz blagajnikovega poročila (dr. Makso Šnuderl) sledi, da je stanje aktiv 158,621 Din 57 p, stanje pasiv: 55.685 Din 39 p; čista imovina 102.936 Din 18 p. — Društvena gotovina je naložena po 15% obresti, ki se pa v gospodarstvu vedno rabi in se zato dolgovi ne morejo plačati. Nepremičnine predstavljajo dosti večjo vrednost. Koča se dobro rentira.
Konferenca planinskih društev iz cele države se je vršila dne 7. junija v Zagrebu ob 10. uri dopoldne z dnevnim redom: 1. Stališče planinskih društev napram »Jugoslovenskemu Touring klubu«. 2. Ustanovitev Saveza planinskih društev SHS.
Gospod dr. Krajač pozdravi v imenu sklicatelja Hrvatskega Planinskega Društva vse navzoče, v prvi vrsti zastopnika ministrstva trgovine in industrije, šefa odseka za turistiko g. dr. Žižka, dalje vse zastopnike planinskih društev in
konstatuje, da so zastopana skoro vsa planinska društva v naši državi; nato da besedo dr. Prebegu, ki poda izčrpno poročilo o zadnjem sestanku v Beogradu glede ustanovitve Jug. Touring kluba. ti. dr. z,izek pojasni pravila jug. iouring kluba in pa nekatere izvršene spremebe; poudarja tudi napačno pojmovanje besedila. \ debato so posegli še ostali delegati ter se je končno sprejela sledeča resolucija:
Delegati planinskih društev kraljevine SHS na svojem sestanku v Zagrebu dne 7. junija 3925 v hotelu »Esplanade« in to gg. 1. Makso Hrovatin za »Slovensko Planinsko Društvo« v Ljubljani; 2. prof. J. Ravnik za turistovski klub »Skala« v Ljubljani; 3. Dragutin Paulič za »Srpsko planinsko društvo v Beogradu; 4. Branimir Gušič za ;Planinsko društvo Fruška gora« v Novem Sadu; o. Josip Pasarič za Društvo planinara u Bosni in Hercegovini« v Sarajevu; 6. Anton Južnič za »Kosmos« v Sarajevu; 7. Anton Južnič za turističko društvo »Prijatelj prirode« v Sarajevu; 8. Anton Južnič za »Planinsko Društvo Romanija« v Sarajevu; 9. Josip Pasarič, dr. Zlatko Prebeg in dr. Krajač za »Hrvatsko Pla-ninarsko Društvo v Zagrebu: sprejmejo na znanje izjavo podpredsednika Jug. Touring kluba gospoda dr. Cirila Žižka, da se v besedilu pravil J. T. K., kjerkoli se omenja: »Savezi ali urustva za pospeševanje turizma« ne misli pri tem na obstoječe planinske (alpinistične) organizacije; a po svojih društvih hočejo podpirati delo in razvoj JTK; dočim pa nad seboj ne morejo priznati drugega organa nego onega, katerega si izvolijo iz njih samih.
»Planinsko društvo Dinara« v Splitu se je izjavilo brzojavno sporazumno vnaprej z zaključki konference.
K točki 2. dnevnega reda se oglasi delegat »Slov. Planinskega Društva« g. Hrovatin, ki v svojem govoru poudarja nujno potrebo ustanovitve Saveza planinskih društev, in omenja delo, katero se je v tem oziru že dosedaj izvršilo. Vsako društvo naj ohrani popolno samostojnost, vse funkcije odbora so častna mesta, vsako leto naj se vrši redno kongres, kjer naj se razpravlja o skupnih planinskih zadevah. Po precej živahni debati, v katero so posegli skoro vsi delegati, se je končno sprejela sledeča resolucija:
Delegati izberejo odbor petorice, in sicer: g. M. Hrovatina za SPD, gosp. Pasariča in g. dr. Prebega za HPD, g. Pauliča za Sr. P. D. in g. Južniča za Bosansko-hercegovaška društva, ki imajo na bazi pravil o Savezu planinskih društev, predloženih od HPD 1. 1922, z dodatki SPD, sestaviti v roku enega meseca načrt pravil za Planinski Savez SHS in jih takoj nato dostaviti posameznim društvom. Po preteku nadaljnih 2 mesecev dolžna so posamezna društva, da definitivno odrede svoje stališče napcam Savezu ter da na svojih izvenrednih občnih zborih v slučaju sprejema pravil izberejo po številčnem ključu članstva delegate za konstituirani kongres Saveza, ki se ima vršiti dne 6. septembra t. 1. v Zagrebu.
Kamniška podružnica SPD, markacije. 1. Pot na »Stari Grad« od Kamnika, od vznožja do vrha, od koder Je krasen razgled. Na razglednih točkah so postavljene klopi in 3 mize. 2. Nova pot na Mali Predoselj pri Kamniški Bistrici. (Plan. Vestnik, 1924, str. 297). — Popravljena pot ob Pasji Peči na Veliko Planino. (Plan. Vestnik, 1924, str. 296.) — Obnovljene markacije: Kamnik: Tunjice - Olševec - šenturška gora. — Ob Beli - Presedljaj - Konj - Konjščica-Kamniška Bistrica -
Skupno smo leta 1924 postavili 24 orient. tablic; toda zlobneži nam jih vedno razbijajo, posebno na poti na Veliko Planino, kjer so nam letos uničili tri a markacijo smo v teku enega leta morali štirikrat obnovitil	E. C.
«
« a¿
vo <M -
Oí
00
INrHfCtn«iNINM100Mh' CO "^r lONrtWIMO'-iO
hKIONf O CO as ^O CO CN
++++I++++
c
>o • rt
>	-M
(U £
OS
c C^ Î5 ON íü ^
>	JS
<U D
'ocor-i^o'^oor^ocoTrcooO'-^^O'Ocoo^jo
^r vo oo f- >o o ^ cn o cts — oo CN — oo m •-D r- vo co
Os	ifiHHNHNV CS CN CO —	— CN
CO
o	~ o
CO	.
-S	*
T3
i)	tfl i- 3
"iCHOO^T^CMOMOOihOl^C,'-' u-ico^u-icNomvomvocNOOi-i^rcor^ •r „ rtiN - CN CO CO Hrtn-
D >
">
O C
nt cn 3
u I—I
co
ON
oo
co on oo
rt ■
^ m
fe ° S on
ON r^
CT\ ON

on
on

1 ON X ON
on
i u->
rt U-)
CO
ÍÍOO Ü S; ON rt CN —2 rt On 3 ON ON i^-O 00 :3-ON T 00
»'-"■sS- S "-1 »."a > —.2, « •=» rt	• o
OO	• ov>n
o	7-1
«	M
TO
CO al rt O _¡ g u
(50 bo C 5
>> s E rt rt —•
<n
^ -< rt rt O CN u >- On iS c rt ^ rt 3 c g .2. B
VO >0 t* CN i-i rl
rt i-
i/
rt C
-O
3
-a rt
rt
•H «
«
O <u rt>M
>cfl___
3 -f Ï
E« Jo o Ü
ë>sS « S.S; S « 5 S-S «.2. S « £
s § g*
S
Q t/5
rt
O
"JI rt
o -i: > >«
° S,
Zoe
O
K
O -bi
trt
—'c
c «
2 fe
>§a
•co
3
0	;=r
E
.2, o
c C
<D C
o._
1	o-
>u .o
>N V.
E-
N rt Z
o
CL
t/3
i-
o -Q
-a
O
C
-o
u
Û
Ou t/3
rt
u
"B
>N
3
-o
o a «
rt
rt v
tn « >
12 rt O
t/3 a.
s £ £
- - rt «-S
-si £ rt -2 O ¿ Jf rt rt
« Î2 "S tS rt
-bc •—» --r c/i
rt -b¿ >w rt «
m -3 £ O • 'c*-£ S c-- O rt »cn >ui
S-S-g g s- s S»g >
.■s T3 o «JH— ^s.'í.'íwi o «, >-
rt -bi crt
.S'E"
îïï £
D O "> T!
—>CQ
>
u (U
H.-S5
CNcö^uSvor^oöoNo^icvic^^u-ivor^QOOiO
Gibanje članov Osr. Odbora SRD in naročnikov P|. V. v letu 1924.
Vrsta članov	Stanje član. z 31. XII. 1923	Odstopilo ali umrlo	Pristopilo	Stanje član. z 31 XII. 1924	Razlika
Redni Ustanovniki Častni	3050 61	150	1046 2 1	3946 63 1	+ 896 + 2 + 1
Skupaj	3111	150	1049	4010	+ 899
					
Naročniki	1130	45	324	1409	+ 279
Naše slike. Aleksandrov D o ni. Poleg Triglavskega Doma najvišja postojanka SPD! Svoj čas, ko poset naših planin še ni bil tako številen, je služila tedaj nemška koča Nemcem i v narodnostno-propagandne svrhe. Danes pa vse triglavske »koče« komaj zadoščajo, da sprejmejo vase ogromno število obiskovalcev našega Triglava.
Izpred Doma je lep razgled proti jugu, posebno proti Kanjavcu in sedlu Hribaree — kakor nam kaže današnja slika.	R.
Planinski Vcstnik izhaja 1. dne vsakega meseca; naročnina mu je za leto 1925 v tuzemstvu samo 40 Din, za inozemstvo 60,— Din. Uprava časopisa je pri Osrednjem Odboru SPD v Ljubljani; tam se naročuje in plačuje po položnici. — Uredništvo je v Mariboru; tja se pošiljajo rokopisi in dopisi v uredniških zadevah. S 15. dnem vsakega meseca se zaključi uredniški del dotične številke.
Vsebina: Dr. Rudolf Andrejka: Ratitovec (str. 145). — Janko Mlakar: Wiesbachhorn (str. 153). — Franjo Župnek: Pokluka — planinsko in športno središče (str. 157). — C e z hrib in dol: Po bližnjicah iz Celja v Kranj, dr. Milko Hrašovec (str. 160). — Obzor in društvene vesti: Rudolf Badjura: Pohorje (dr. Jos. Tominšek, str. 164). Mariborske podružnice SPD občni zbor (str. 165). Konferenca planinskih društev v Zagrebu (str. 165). Kamniška podružnicaSPD, markacije (str. 166). Gibanje članstva SPD v 1. 1924 (str. 167). Gibanje članov O. O. SPD in naročnikov Pl. V. v 1. 1924 (str. 168). — Naše slike.: Krekova koča na Ratitovcu (v tekstu str. 147). Aleksandrov Dom (priloga).
Urednik dr. Josip Tominšek v Mariboru. — Izdaja in zalaga Slovensko Planinsko Društvo v Ljubljani (Osrednji odbor). — Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani.
Kliše In tisk Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani