Goslar  Martin.
Glej, s staro svojo violino               Če radostno je srce moje,
prehajam goro in dolino                  veselo violina poje,
ter v mesta spejem in vasi,             njen glas pa žalostno drhti,
ovira zatne vreme ni.                      če žalost me, obup mori . . .
Jaz druge nimam imovlne               Občinstvo rado me posluša,
in nimam svoje domovine               miline se topi mu duša,
in žene nimam ne otrok                  otrok z rokami ploska roj:
goslar le samcat sem ubog!            ,,Zasviraj še in še zapoj!" —
Naj se godi mi kakorkoli,               Pa pride dan; pred hišo zadnjo
veselje svoje, svoje boli                   zasviram svojo pesem jadno,
zaupam violini jaz,                          labodja pesem vtihne mi,
spremljalki verni mi vsak čas.         življenja luč upihne mi •. .
Korak do vsakih vrat ubiratn,         Tedaj v pokop me odnesite,
na pragu pojem tam in sviram,        zame molite in recite: a radodarne mi roke                       Tu si počij, goslar Martin,
v zahvalo mnogi groš dade.            saj bil na svetu si — trpin!
Janko Leban
121