SLOVAR SLOVENSKIH PSEVDONIMOV
jCff.E MUNDA
Naša bibliografija je napravila po vojni razveseljiv in lep korak naprej. Z majhno, a razumljivo zamudo izhaja leitna slovanska bibliografija knjiig in člankov. Pred nekaj leti je pričela izhajati v Zagrebu jugoslovanska bibliografija razprav in člankov, ki so izšli v jugoslovanskih periodikah itn zbornikih do leta 1945 in ki zajema tudi slovenski delež. Pripravlja se obsežna bibliografija slovenskega tiska do osvoboditve. Razen tega je izšlo še več manjših, a pomembnih bibliografij. Prej ko slej pa bo 'troba sestaviti še slovensko bibliografijo bibliografi j in slovar slovenskih psevdonimov. Temu zadnjemu — slovarju —• naj velja nekaj misli.
Psevdonimologija je pri nas dokaj zanemarjena. Nekaj se je ukvarjala z njo literarna zgodovina, vendar je bila pozorna samo na naše vidnejše književnike. Druge panoge so posvečale temu vprašanju manj pozornosti. Bibliografija se je šele po letu 1945 resno in sistematično spoprijela z razreševanjem psevdonimov, šifer in anonimov. Danes poteka to delo kolikor se le da točno in sočasno. Z vsako (knjigo Slovenske bibliografije dobimo pravzaprav že tudi slovar psevdonimov za ono leto. Kljub iskanju informacij naravnost pri uredništvih in založbah se še vedno pripeti, da ositame kakšen psevdonim nerazrešen ali da je kakšna razrešitev nepravilna. Te pomanjkljivosti bo lroba popraviti čim-
prej, dolžna pa so to storiti predvsem uredništva in založbe same, ker pač ob času niso pripisovale temu delu dovolj pomena ali pa sploh nič.
Povojni čas ipotemtakem za našo psevdonimologijo skorajda ni več problematičen. Toliko bolj pa vsa dolga doba od prve tiskane besede do leta 1945. Za ta čas bo treba sestaviti slovar razrešenih psevdonimov, se pravi, zbrati vse dosedanje razrešitve in jih preveriti, razrešiti, kar se še da, ter vse te podatke, če že ne publicirati, pa vsaj nuditi na takem mestu, da bodo vsakomur na ruizpolago. Bibliotekarjem in bibliografom potrebe in pomena takega slovarja menda n.i treba še posebej utemeljevati. Iz svoje praikse dovolj dobro vedo, koliko truda in časa gre tedaj, ko je treba dati sebi ali obiskovalcu knjižnice razrešitev tega ali onega psevdonima. Razrešitev najbrž nekje obstoj i, seveda ne na polici za bibliotekarjevim hrbtom, temveč nekje v neki knjigi v hiši. Ali pa je morda sfploh ni? In če ni .spomina ali pa sreče, je ves trud zaman; uganka ostane uganka. Pa se talko dogaja literarnemu zgodovinarju, političnemu zgodovinarju in komur koli, ki se skuša poglobiti v naš predvojni tisk.
Potrebo (po takem slovarju smo morda najbolj čutili — in jo še čutimo! — ob zbiranju gradiva za že omenjeno jugoslovansko bibliografijo člankov. Velja načelo, da je treba anonime, šifre in psevdonime razrešiti, kolikor se le da. Črpamo iz raznih tiskanih virov, skušamo dobiti ustne podatke, nu rokopisne vire, na žalost, skorajda ni misliti, — a kljub itemu ostaja mnogo nerešenega. Pač pa se ob tem iskanju nabira gradivo, ki bi utegnilo biti lep zametek bodočega slovarja psevdonimov. Kajpada bi bilo treba najprej vse kritično pregledati, napačne in sumljive razrešitve popra vitri in dodati nove. Od kod?
Prvi korak bi naj bil. strniti vse kartoteke psevdonimov, ki jih imajo nekateri za svojo privatno rabo, in tiste, ki jih ima tu in tam kakšna knjižnica. Naj opozorim tu na bibliografske naloge, ki so jih sestavili kandidati za državni bibliotekarski izpit. Posebno tiste, ki so črpale tudi iz ustnih virov, imajo mnogo bibliografski javnosti neznanih razrešitev psevdonimov. (Te naloge se hranijo v bibliografskem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice.)
Nobena od omenjenih kartotek ni povsem izčrpala virov, ki so na razpolago. Slovenski biografski leksikon, razne bibliografije, literarne zgodovine, komentirane izdaje naših klasikov in podobno bomo verjetno že našli ekscerpirane. Ostanejo pa še memoarni spisi, nekrologi, biografije, zapisi večjega in manjšega obsega, včasih prav skromni in «kriti med drobnimi vestmi dnev-
iiiku, ki lahko nudijo, če že ne direkten podatek, pu vsaj migljaj, v kateri smeri naj raziskujemo. Dokaj točne razrešitve najdemo tudi v inekaterih izvodih časopisov ali knjig, kamor so jih vpisali uredniki ali dobri poznavalci razmer. V Narodni in univerzitetni knjižnice so na primer laki zapiski Fr. Levca in I. Vrhovnika.
Izredno dragocena je v tem pogledu tudi korespondenca, zlasti uredniška. Škoda, da je je tako malo ohranjene. Vendar še tista, kar je je, eni do kraja izčrpana. Omenim naj samo Lev-čevo korespondenco. Raziskovali so jo že z raznih strani in večkrat, a nam še vedno lahko da kakšen podatek, ki je ostal doslej neopažen.
Za tisk tega stoletja je z vsakim dnem več zamujenega. Sedaj še žive ljudje, ki bi utegnili po spominu razrešiti to ali ono nepravo ime, jutri jih me bo več. Politični uvodniki, v naših dnevnikih na primer, so izhajali večinoma anonimno in le za redke vemo pisca. Danes so uredniki ali celo pisci teh člankov še tu med nami in bi mam lahko pomagali. Čez dvajset let to delo ne bo več tako luhko. Zgodovina pa bo iskala pojasnila, razumljivo, najprej pri bibliografu. Prepričan sem, da bi z objavo nerazrešenih psevdonimov in amoiniimov v javnem tisku dobili marsikakšen, imorda sicer za vedno pozabljen podatek. Poskus beograjskega Bibliotekarja pred leti je bil uspešen, žal je osial le poskus.
Tudi analiza teksta samega nam lahko da ka j novega. Morda zvemo za piščev idejni svet, za njegovo razgledanost, morda kaj o njegovem življenju. Vse to nas že nekoliko usmeri. Predvsem pri leposlovju nam včasih prav dobro služi stilna analiza. Vendar bo efekt manjši, kot bi pričakovali, ker je pisanje naših mojstrov besede, ki res imajo svoj st.il, že dokaj raziskano, pri manj samostojnih osebnowtih ali pri mladostnih im neizoblikovanih delih pa o samostojnem stilu težko govorimo.
Bodoči slovair bo moral skušati tudi razložiti izvor in pomen posameznih psevdonimov. Povedati bo moral, zakaj se pojavi ob prelom n stoletja pri nas toliko Ivaničev, Fedorov, Borisov, Rus-mirov, Mladjenovičev, Budislavov, razložil bo ozadje regiomimov Podgorjanski, Temeniška, Rad inski itd., pojasnil bo Uitvo, Ha-rambašo, Sulfurija Udrihoviča, Gregorčičev X in druge. Tako zbrano gradivo bo lopa osnova za doslej nenapisano študijo o rti o venski h psevdonimih.
Ob koncu bi mioral po ved a/ti, kdo naj vse to naredi. No, tega namena ta sestavek mirna. Hotel je le spomniti na potrebo slovarja slovenskih psevdonimov in na vire, iz katerih bo treba črpati podatke.