I Svet, ki v njem živimo «S6ttt«edL DELAMARIS O usodi sveta so pretekli teden odločali v Ženevi, VVashingtonu, Gettys-burgu in Camp Davisu. Naravnost grozljiv prizvok pa sta dala temu odločanju, ki je že samo po sebi dovolj dramatično, Nagasaki in Reggana. Dve sobi v nekem tretjem nadstropju, goba nad Reggano in deklica brez možgan ton). Za ta majhna orožja pa naj bi se gentlemansko sporazumeli, da z njimi kakih pet let ne bodo delali nobenih poskusov. Macmillan je letel v Washington in sta tam skupaj z Dwightom Eisenhovver-jem sklenila, da bi bila ta doba predolga in da naj moratorij, ki dejansko traja že sedemnajst mesecev (če ne upoštevamo ne-preračunljivih francoskih »prispevkov«) traja še malo manj kot leto dni, tja do nastopa novega ameriškega predsednika. V to osredotočeno in živahno diplomatsko vrvenje sta udarili dve poročili. Prvo iz japonskega Nagasakija, ki je leta 1945 doživelo drugo — in, upajmo, zadnjo — atomsko bombo, namenjeno človeškemu cilju. Rodilo se je in takoj tudi umrlo dekletce brez možgan. Šestindvajseto po vrsti od leta 1945. Drugo poročilo pa je prišlo iz saharskega kraja Reggana, kjer so Francozi poslali v zrak svojo drugo atomsko bombo, nekako tolikšno, kot je bila tista iz Nagasakija. Oče in mati dekletca brez možgan sta bila takrat stara 21 in 13 let. (Nadaljevanje na 2. strani) konservativec Macmillan sta sklenila v Washingtonu, Gettysburgu in Camp Davidu dobrega imena nekaj nekonservativ-nega, da naj se Zahod strinja z jedrskimi predlogi Sovjetske zveze. Najprej je Sovjetska zveza predlagala, da bi se uradno sporazumeli o prepovedi vseh jedrskih poskusov za vse večne čase. Zahod je imel pomisleke, češ da majhnih jedrskih eksplozij ni mogoče nadzirati in da zato nasprotniku ne gre zaupati, da se bo sporazuma držal. Potem je sovjetski mož iz ženevske sobe VII V tretjem nadstropju Palače Združenih narodov, ki je že vsa nabita z ozračjem dolgoletnega besedovanja, preležano usedlino tiskovnih konferenc, zbledelih upov in utišanih razočaranj, sta konferenčni sobi s številkama VII in VIII. Ob pol enajstih dopoldne se v sobi VII zbirajo delegatje iz petih držav vsakega od obeh blokov in govorijo o nekaj tisoč let stari temi — razorožitvi. V sobi VIII pa se začenja podobna procedura, le da v manjšem obsegu, ob treh popoldne. Tu so samo tri delegacije, predstavnice članic »atomskega kluba«. Četrta še čaka v Parizu. Obe sobi pazljivo zasledujeta, kaj se godi v sosednji. Ta teden je bila važnejša soba VIII. Soba VIII je predhodnica v nečem, kar bi utegnilo postati prvi korak pri reševanju morda najbolj usodnega vprašanja, ki tare človeštvo. Tu namreč razpravljajo o ustavitvi jedrskih poskusov. V sobi VII visita v zraku dva predloga za razorožitev. Prvi, sovjetski, ki ga je v bistvu dal že Nikita Hruščcv med lanskim obiskom v Združenih državah. Takrat je rekel: razorožimo se v štirih letih do temeljev. To isto tezo so si postavili za okvir delegati Vzhoda tudi na tej konferenci. Zahodnjaki pa so ji postavili nasproti svoj načrt o postopni razorožitvi, ki naj jo spremljata strogo nadzorstvo in kontrola. Toda če bi ustavili jedrske poskuse, bi naredili velik korak naprej. In, kakor je videti, je treba za ta korak samo odriniti vrata, ki so žeodškrnjena. Zmerni konservativec Eisenhower in pravi V četrtek dopoldne je odpotovalo na gradbišče avtomobilske ceste v Srbijo preko 500 mladincev in mladink XVIII. ljubljanske MDB »Ljubo Šercer«, V. koprske MDB »Tone Tomšič«, I. republiške MDB TVD Partizan Slovenije »Franc Rozman-Stane«. Z ljubljanskega kolodvora se je poslovilo od mladih brigadirjev preko 3000 Ljubljančanov. Zvečer pa je z ljubljanskega gradu zadonel bučni brigadirski horulc, horuk horuk uuuaaaa! Na grajski planoti je več tisoč ljubljanskih mladincev proslavilo dan mladinskih delovnih brigad. Po kratkem govoru, ki ga je imel predsednik okrajnega komiteja LMS Stane Bernik, so brigadirji ob prijetnih spominih zarajali ob brigadirskem kresu in si ob razhodu zaželeli skorajšnji: »Na svidenje v brigadi!« (Foto Vlada Vivod.) Cilj: Trisui Od našega posebnega dopisnika, člana himalajske odprave Zorana Jerina, smo prejeli naslednjo brzojavko: SUESKI KANAL ZAPUSTILI PONEDELJEK 15 SATI STOP PRED ADENOM PETEK 18 SATI STOP PRIHOD KARAČI SREDA BOMBAY MOGOČE SOBOTO DANES SOBOTA 10 SATI ZA NAMI 5400 KILOMETROV STOP PLOVEMO V DOSEGU ARABSKE OBALE STOP MORJE SPET MIRNO VROČINA LE 30 STOP HIMALAJCI ZDRAVI SEGRETI IN NAVELIČANI MORJA STOP INDIJSKA VLADA ODOBRILA TRISUL 7120 METROV SKUPINA NANDA DEVI STOP POŠTO POŠLJEMO IZ KARAČIJA STOP POZDRAVE VSEM V DOMOVINI STOP ZORAN KOLIČINA EKSPLOZIVA V MEGATONAH POIZKUSI \V2RAKU PODZEMSKI Semjon Carapkin izjavil, da se njegova vlada strinja s tem, da bi sklenili sporazum o prepovedi poskusov za vsa orožja, katerih eksplozivna moč je večja kot moč prve, hirošimske atomske bombe (19 kilo- belci enake obraze.) Kaj je mislil takrat, ko je šel demonstrirat pred zmedene in divje policiste? Je zelo sovražil belce? Je bil mrtev takoj, je bil ranjen, je v tistih zadnjih minutah agonije še pomislil na tisto, kar si je obetal od življenja? Kdo se je potegnil zanj? Varnostni svet, potem ko je bil že mrtev? Povejte, al> ni bilo v protestih nekaterih — morda je teh malo a vendar — usmiljenje do Toma malce manj pomembno kakor mrzli premislek, da je treba to južnoafriško reč prekiniti, ker je NEVARNA? CHESSMAN, AHMED IN TOM - enaki? Čemu je deležen Chess-man osebnega sočutja, usmiljenja ali morda sovra- 'jsflli štua, skratka, osebnih ču- stev, Ahmed in Tom pa ^ sta številki — brezimni eno- i* ti v množici? Dajte Ahmedu izpostavljen položaj in ustrezne politične okoliščine, pa bo heroj, kakor so heroji štirje sovjetski mornarji, ki so si v devetinštiridesetih dneh svojega podviga zapisali življenjepise na prve strani Pravd in New York Timesov. Dajte Tomu iz Sharpe-villa zakon, kakor ga ima Chessman, in sodišča, ki se bodo dajala med seboj in z obsojencem za prestiž, pa izobrazbo, ki mu bo omogočila nadaljnje korake. Dajte nekoga, ki se bo vsaj zmenil za zamorca Toma, tega Afrikaanerja, ki je delovna živina ali pa tarča policistov, kakor pač v danem trenutku bolj ustreza. KJE OSTAJA v našem času ta ljubljeni mit o enakosti? DUŠAN DOLINAR Kar pa zadeva južnoafriškega črnca Toma, ki je demonstriral — v demonstracijah zmeraj pobijajo ljudi, Tomova smrt ni res nič posebnega. Takšno je okorelo razglabljanje nekaterih, ki se jim je kri v žilah spremenila v nafto. Medtem pa svet protestira in protestira in ta val protestov, ki pljuska nad Ver-ivoerdovo vlado od zunaj in od znotraj, jo bo naposled tudi odplavil. Prej ali slej, o tem ni dvoma. A ljudje protestirajo zaradi sto črncev, ne zaradi Toma ali kakega njegovega prijatelja. TAKO SE VRSTIJO pred nami trije obrazi: »LJUDJE SO PRED bogom enaki,« piše v Bibliji. »Vsi državljani so pred zakonom enaki,« je terjala francoska revolucija. »Vsi ljudje so enaki ne glede na...« pravi Deklaracija OZN o človeških pravicah. Ampak to ni res. Dvajseto stoletje, ki se z njim včasih tako radi poslavljamo, je dalo tej trditvi posebno perverzen naglas. Vzemimo na primer tri stvari, ki so v zadnjem času vzbudile veliko pozornosti. Prva: primer sanguen-tinskega obsojenca na smrt Cargla Chessmana. Druga: potres v Agadiru in deset tisoč mrtvih. Tretja: pokol južnoafriških črncev v Sharpevillu. Hg Vzemimo Chessmana, ne- Užflj ko povprečno agadirsko žrtev, naj ji bo ime na pri- gK mer Ahmed, in pa nekega črnca, ki je v Sharpevillu obležal pred strojnično cevjo. Denimo črnca Toma. POGLEJTE: zaradi zločinca ali nezločinca Chessmana se že enajst let vznemirjajo vsa mogoča ameriška sodišča, se vznemirja javnost in naposled zdaj celo študentje v urugvajskem Montevideu. To je razumljivo in humano. Enajst let te inkvizicijske torture je še za ne vem kako hudega zločinca preveč. Zaradi Maročana Ahmeda, ki leži polit z živim apnom in prikleščen pod betonsko traverzo, se pravzaprav ne razburja nihče. Agadirska akcija mednarodne pomoči je bila zares eden svetlih primerov človeškega sočutja in solidarnosti — vendar, bilo jih je deset tisoč in Ahmed je samo eden in no, moj bog, potresi se pač dogajajo. Sicer bo pa drugo leto že stal novi Agadir 61. Nova Antigona Dominika Smoleta, ki jo bo 8. aprila v Križankah krstil »Oder 57«, je sodobna — Tebe so naš čas. Antični junaki nastopajo v sodobnih oblačilih. Posebnost Antigone pa jc tudi v tem, da v njej Antigona sploh ne nastopa, njen duh živi samo v njeni sestri Izmeni, ki jo bo zaigrala Ivica Zupančič. Kralja Kreona igra Jurij Souček, Filozofa Tejrcziasa Branko Miklavc, paža Danilo Benedičič, Ilajmona Branko Ivanc in stražarja Dušan Skcdl. Režira mladi režiser Franci Križaj, študent Akademije, ki mu jc prvi nastop v javnosti. Sceno je rapravil akad. sljkar Janez Bernik. Na sliki: Izmena (Ivica Zupančič) in paž (Danilo Benedičič). Caryl Chessman, visok možakar s prelomljenim nosom, surovim izrazom, inteligenčnim kvocientom 135, samozavestnim nastopom in strahom pred plinsko celico. Agadirski Maročan Ahmed — obraz med obrazi, neizrazit, pretresljiv v smrti, ker mu visi glava navzdol in so mu usta odprta in mu čez trebuh leži težka traverza. Kaj vemo o življenju tega človeka? Je bil poročen, je imel kaj otrok, je bil delavec, kmet, prode jalec, potepuh? Kaj pove prašni turban na glav,’ Komu je kaj do njega, do njega kot Ahmeda? In Tom iz Sharpevilla? Imel je obraz, kakor ga imajo vsi črnci. (Tudi Kitajci pravijo, da imajo vsi rSnTrftr Skrivnosti sob VII in Vli Z 210 jedrskimi eksplozijami ogroženih 15 milijonov ljudi — »Odrekli se bomo — ko bodo to storili drugi« — Tri tisoč let razorožitve in devet mečev na nitki POiZUUSI IN UADIOAkTODPADKI KOLIČINA STRONCIJA 90 V ZGORNJIH PLASTEH ZRAKA, MERJENA V MILICl/OT NA KVADRATNO i mi? KITAN im Ul 1953 1954 1955 1956 195? '1958 1953 Nadaljevanje s 1. strani »Potrebno bo še več desetletij, preden bomo dojeli vse posledice sevanja. Otroci, ki so videti zdaj docela zdravi, utegnejo imeti otroke — spačke. Doslej smo zdravili pretežno odrasle ljudi. Zdaj pa doraščajo njihovi otroci, ki so bili ob času atomskega napada stari manj kakor šest let. Ko bodo ti otroci odrasli, bomo vedeli o posledicah sevanja veliko več kakor zdaj.« Tako pravi vodja bolnišnice v Nagasakiju dr. Arada. In znani nobelovec, biolog dr. Linus Pauling: »Samo zaradi dosedanjih poskusov utegne umreti nekaj več kot milijon ljudi. Kakih petnajst milijonov rojenih in še nerojenih otrok pa je ali bo utrpelo poškodbe zaradi sevanja. Velik del od teh se jih bo rodil z organskimi napakami.« Dosedanjih poskusov pa je bilo skupaj 210. Delež posameznih članic atomskega kluba je pri tem naslednji: ZDA 132, ZSSR 55, Velik? Britanija 21 in Francija 2. Z drugo francosko eksplozijo v Sahari se ta serija nadaljuje. Francija si hoče priboriti vstop v ženevsko sobo VII, kjer je sporazum takorekoč že v zraku. Ob tem se vzbuja spomin na de Gaullove besede, da se bo Francija z veseljem odrekla atomskemu orožju — ko bodo to storile tudi druge velesile... Tic tac Khrouchtchev S Francoski predsednik de Gaul-le se Je zares solidno pripravil na obisk predsednika sovjetske vlade Hruščeva. Proučil Je več sto strani zgoščenega materiala o Sovjetski politiki in gospodarstvu. Pa ne samo to — prebral Je tudi obširni življenjepis sovjetskega gosta. Zunanje ministrstvo mu je pripravilo petdeset tipkanih strani zgoščene biografije. Razen tega pa sj je general ogledal tudi ameriški in sovjetski film o obisku Hruščeva v ZDA. ES Triindvajsetega marca, ko naj bi letalo s sovjetskim gostom pristalo je nastala na pariškem letališču OTly nemajhna zmeda. Za sprejem je bilo vse pripravljeno, takrat pa je prišel s sovjetskega letala radiogram, da se pripravlja za spust na — drugo pariško letališče Le Bourget. »Toda mi vas pričakujemo na Orlyju,« se je glasil obupani odgovor, Sledilo je nekaj napetih minut tišine. Potem pa se je oglasilo sovjetsko letalo; »Vse skupaj je Domota. pristajamo na Orlyju.« H Varnostni ukrepi so bili zelo ostri, večino emigrantov z Vzhoda in pa še nekaj »sumljivih osebnosti« so deportiran na Korziko in pri tem sta se seznama sovjetske In francoske varnostne službe presenetljivo ujemala. Toda v majhnem mestecu Antony, ki leži na poti od OrIyja do Pariza, je neki detektiv odkril ob cesti kovček. Stopil je k njemu. Na pokrovu je bilo s kredo z velikimi črkami napisano »Tic Tac Khrouchtchev« (Me tac — peklenski stToj. ura). Zadevo so previdno odprli. Bila je prazna. 13 Med vožnjo po Champs Ely-sčes je vnovič nastopila varnostna služba Nekdo je nekaj minut pred napovedanim nrihodom kolone avtomobilov raztresel po cesti pre-ceišnjo količino žebljev. Mestni tovornjaki, ki Imajo montirane metle za pometanle cest. so ne-verletno naglo očistili asfalt. Tako so ostali niašči na predsednt 5V"s avtomobilih celi... 13 Ob cesti le med drugim vihrala tudi neka zastava, ki je niti Hroščev niti de Oaulle verjetno ne hi spoznala. Bila je to konfe- deracijska zastava, kakršno so med ameriško državljansko vojno imele čete Juga. Imel jo je neki mladi Američan v modrih kavbojskih hlačah. »Kaj je z vami?« so ostro vprašali detektivi. Povedal je, da je •konfederacijski beatnik«, pripadnik tako imenovane »tepene generacije«. Ko pa so ga povsod pričujoči reporterji povprašali po imenu, jim ga ni hotel povedati, »ker moj očka niti ne ve, da sem v Evropi«. & prvi del razgovorov med N1-kito Hruščevom in Charlesom de Gaullom Je prevajal med drugimi tudi neki ruski princ. Ime mu je Konstantin Andronikov in je prevajalec zunanjega ministrstva že od leta 1945. Pravi, da so bili njegovi predniki bizantinski cesarji in gruzinski kralji. Prevajal je baje kljub temu dobro ... Toda ženevska soba VIII je še vedno samo preizkus za tisto, kar naj bi se zgodilo v sobi VII. Bistvo razorožitve-nega vprašanja z morebitnim sporazumom o prekinitvi jedrskih poskusov še ni rešeno. Pa tudi ta problem še ni docela rešen. Zdaj se je treba sporazumeti še o petih točkah: ® Kolikokrat naj bi nadzorniki, ki bodo preverjali posamezne »sumljive« pretrese zemeljske skorje, potovali na ozemlje »nasprotne« jedrske sile. ® Kakšen naj bi bil sestav nadzorstvenih komisij. ® Državljanstvo tehničnih strokovnjakov, ki bi sestavljali ekipe približno 180 središč za odkrivanje pretresov zemeljske skorje. Q Kako naj bi komisije v primeru, da bi prišlo do sumljivih pretresov, glasovale o tem. ® Aranžmaji za mirnodobne uporabe jedrskih bomb, na primer pri poglabljanju pristanišč ali kakih večjih zemeljskih delih. To so približno podrobnosti, ki bi jih morali sporazumno določiti za dokončni podpis sporazuma, kar naj bi opravili »štirje veliki« v Parizu. Zahod pričakuje, da bo prav sporazum v prekinitvi poskusov preizkusil dobro voljo Sovjetske zveze, da sprejme nadzorstvo nad nekaterimi dogodki na svojem ozemlju. Američani namreč nastopajo s tezo, da pri njih za razliko od Sovjetske zveze zaradi notranje organizacije držav ni mogoče nobenega poskusa prikriti pred svetovno javnostjo, medtem ko je v sovjetskem primeru drugače. Resnici na ljubo povedano, to bo preizkus dobre volje tudi za Američane. Predsednik Eisenhower je namreč napovedal, da bo v primeru, da bi se moratorij dobro obnesel, priporočil svojemu nasledniku, naj ga podaljša — sicer pa ne. Vprašanje pa je, kakšni bodo pritiski, ki jih bo medtem nedvomno izvajalo peterokotno vojaško ministrstvo, ki se prekinitve poskusov boji... TEŽIŠČE V SOBI Vlil Tudi v sobi VIII so problemi podobni onim iz sobe VII, le da segajo bolj v širino. Sovjetski načrt za razorožitev govori o razorožitvi, malo pa o nadzorstvu nad njo; zahodni načrt govori največ o nadzorstvu, manj o sami razorožitvi. Sovjetski premier Hruščev je obiskal te dni strelske jarke francoske trdnjave Verdun, kjer je med prvo svetovno vojno padlo več kot milijon vojakov. Na nekem mestu je prišel do približno tri sto na puške nasajenih bajonetov, ki so štrleli iz zemlje. Povedali so mu, da je to francoski oddelek, ki ga je živega zasula strahotna salva nemškega topništva. Kakšna bi bila šele atomska salva?... Bilo je to mračno opozorilo na Ženevi. Dva dni za tem je Nikita Hruščev na tiskovni konferenci grajal zahodni načrt o razorožitvi, češ da spričo obilice nadzorstvenega drevja izgublja iz oči gozd razorožitve. In sovjetski delegat Zorin je po tritedenskem neomajnem miru zdaj spet očitno nestrpen, ko se zahodne delegacije neutrudno spotikajo ob tisoč podrobnosti. V sobi VIJ, so se lotili snovi, ki jo bodo očitno še dolgo glodali. Sicer pa je za njo tudi že lepa doba. Zgodovina pove, da so se prvič, kolikor je nam znano, pogovarjali o razorožitvi pirati z reke Jangce in kmetje z njenih obal, ki so se z orožjem upirali njihovim roparskim napadom. Bilo je to v devetem stoletju pred našim štetjem. A sedanji razgovori so se začeli v temeljito različnem vzdušju kot vsi dosedanji. Kakor da se delegati zavedajo, kar je rekel Francoz Jules Moch: »Nad nami visi devet Damoklejevih mečev, ne eden.«. Ob začetku ni bilo nobenega običajnega zavlačevanja glede dnevnega reda. procedure in podobno; di- Stvar je videti kot nekakšen pošasten porod. Pa ni porod. To je šestdeseti in zadnji raketni izstrelek Thor, ki so ga Američani pripeljali svojim zaveznikom Britancem za njihova štirlminntna raketna oporišča. Združene države s pospešeno naglico uvajajo rakete Thor, ki letijo približno 2500 do 3000 kilometrov daleč, tudi v lastnih 110 oporišč, ki so raztresena v bolj ali manj sklenjenem pasu okrog vsega vzhodnega bloka. Tako nameravajo ustvariti učinkovito protiutež očitni sovjetski premoči pri največjih, daljnosežnih raketah. Na drugi strani pa kajpada tudi ne držijo križem rok. V Ženevi pa so podrobnosti tako pomembne! Xi&M\ V sredo, 6« aprila, prva številka ■« Srni val Low. Guardian. Manchester. Velika Britanija plomatje so se lotili kar stvari same. Toda zaključili je ne bodo oni; če jo bo sploh kdo zaključil, potem jo bodo zaključili državni voditelji. Ni verjetno, da bi se to zgodilo že na prvem sestanku. Zal ni nobenega meča, ki bi lahko presekal ta gordijski vozel resničnih in namišljenih problemov tako, da ne bi pri tem nikogar bolelo. Sicer pa meči niso več moderni. Zanimivo je, da je lanski Nobelov nagrajenec za mir, dolgoletni bojevnik na bojišču razorožitve Philip Noel-Baker, prav pretekli teden dejal: »Ne vem, zdi se mi, da so možnosti ena proti ena. Prav lahko doživimo tja do leta 1965 jedrsko vojno z vsemi njenimi strahotami; prav tako je mogoče, da pride do postopnega sporazuma. Puščava na tem planetu ali nesluten razmah živ-Ijenja ... Kdo bi vedel.« A to je tako na pol filozofska misel. Razorožitev pa hodi po nefilozofsko trnjevi poti drobnarij, pikolovskega mer- jenja ravnovesja sil ter nenehnega trenja med zaupanjem in nezaupanjem. Tudi konferenci v sobah VII in VIII sta tu, čeprav jima ni mogoče odrekati velikega pomena, samo epizoda v daljšem procesu. dd $ ALZlR — Do leta 1963: 50.000 novih stanovanj v Alžiriji, od tega 20.000 v mestu Alžir, ki bo štel leta 1970 1,500.000 prebivalcev. 0 VVASHINGTON - Ameriški turisti so zapravili lan' v nozemstvu 2,3 milijarde dolarjev (400 milijonov manj kot znaša ameriški deficit): zahodna Evropa — 578 milijonov; Mehika — 345 milijonov; Kanada — 341 milijonov itd. ® ANKARA — Lani je potovalo po anatoiskih železnicah 17 milijonov potnikov; 6 milijonov jih ni plačalo vozovnice... PARIZ — 35 km južno od francoske prestolnice so odkrili ruševine rimskega mesta. ® PORT MORESBV — Na otoku Manam (zahodni Irian) je začel bruhati vulkan: dve vasi zasuti z lavo, vsi preživeli prebivalci otoka evakuirani. O GROTON — 27. aprila bo splavljena prva atomska podmornica za boj proti podmornicam: »TulHbee«. ® BONN — Minister za transport grozi z ostavko, če ne bodo sprejeli njegovih ukrepov za varnost v prometu: avtobuse hoče »skrajšati« za en meter. @ LONDON — Bivša ameriška letalonosilka »Sa-ginau«, ki je namenjena za staro železo, se je zaradi viharja »iztrgala« vlačilcem in »ušla« na odprto morje: beg pred usodo. (£ BONN — Televizijska inflacija: 3,739.000 televizorjev in 15,600.000 radijskih aparatov v zahodni Nem- čij— § MOSKVA — 20.000 ameriških turistov v letu 1959: 1500 v letu 1956: odjuga... ® NEW VORK — Oradi za ženitna posredovanja so nabavili elektronske aparate, ki »odkrivajo« najbolj skladne pare: elektronski zakoni. PERISKOP SAMO DA JE RAZLOG... Izraelci pravijo, da so arabske nepomirljivosti nasproti njim deloma krivi Rusi; ti da so ob zadnji zaostritvi nalili ZAR strupa v uho s tem, da so jim pošepetali: Izrael je na tem, da napade. Zanimivo je pri vsej tej čudni štoriji le to, da so vlade različnih držav že dostikrat uporabljale to sredstvo; kadar je katera izmed njih začutila, da se Amerika premalo zanima zanjo, je sporočala o kaiki premeteni sovjetski zaroti. Arhiepiskop je v tej svojevrstni zvrsti intrige zahodnonemški kancler; ni pa to omejeno samo nanj in na Ben Guriona, čeprav sta se pred kratkim silno prijateljsko pogovarjala v newyorški Waldorf Astoriji. Tako je na primer predstavnik indonezijske uporniške »vlade* v tujini pred kratkim razkril svetu, da je šel Hruščev v Džakarto in na Bali samo zato, da bi se s Sukarnom domenil za mornariško oporišče v Amboini na Moluških otokih. Pakistanske vlade, ki so upravljale državo pred sedanjo, so vsakokrat, kadar so se lahko malo oddahnile od domačih problemov, raz- glašale, da jemlje Indija pod svoje okrilje sovjetsko letalsko oporišče, ki na) bi bilo v Lehu, v pokrajini Ladak (Nesrečni Ladak! Tudi Kitajci...) Indijsko časopisje pa je prav tako večkrat videlo v Pakistanu ameriška raketna oporišča. Razlog številka sedem za napad na Egipt pa je bil tam pred tremi leti in pol po tistem, ko so razlogi številka ena do šest propadli, to, da hočejo Rusi »zasesti Srednji vzhod in uporabiti Naserja kot svoje orodje«. Tako je pač eno od majhnih sredstev te velike igre. Toda ali je mogoče veliko igro dejansko pripeljati k zaželenemu koncu z majhnimi sredstvi? ^T|cv, c; g l'*AD II 1 i \ 1 1 ' l 1 pa/ jr1 fevSHKf I J ^kr/ 11 vl Pred odhodom na •zasebni« obisk v Južno Ameriko so reporterji spraševali dvakratnega demokratskega kandidata mesto predsed-ZDA Adlalja Stevensona, če bi še rad postal predsednik. Stevenson, eden najbolj zagrizenih samcev v vrstab po- svoj za nika litikov, je odvrnili -Celo oženil bi se rajši.« Toda namesto pisalne mize v State De-partmentu Stevenson verjetno ne bi tvegal tako usodnega koraka. Pravijo namreč, da je Stevenson v primeru demokratske zmage na volitvah najresnejši, če ne edini kandidat za mesto bodočega ameriškega zunanjega ministra. 9 Britanski konservativni voditelj lord Hall-AJE J°SRECENA MORFMO^O ■ ¥ JO SPLAČALO DRUGO LETO P0™?™ ^^tIlO SAMO PRI SPOD- M H KONČNO OBLJUBITI. VENDAR CE NE BO OSTAIA) SAMO PII Sl m M BUDNIH BESEDAH. CE BODO TUDI BRALCI SAMI PRIPRAVLJENI SO- p - DELOVATI, PONOVITEV DRUGO LETO NI IZKLJUČEN . nrusiFT PRVA POSEBNA IZDAJA TT JE TOREJ ZA NAMI. CE VAM g ¥ TF SgajaI r BILA V VESELJE IN RAZVEDRILO, POTEM JE SVOJ ffl ® SMOTFR DOSEGLA CE PA VAM NI BILA VSEC, ALI JE MORDA KOGAR- gg 1 KOU CEI« PRUADPr.A. POTEM S, ““ »iS ■ • xtii,’w VA1VIFV FPINI NAMEN JI JE BIL — PRISPEVATI K SIAKODAV P N E MU ^OBUCAJlkKOTROSKO SPROŠČENEMU PRVOAPRILSKEMU^AZ- g fS POLOŽENJU! jeseni bo delno zadeva v Ljubljani urejena, ker so prav te dni začeli s pripravljalnimi deli za nadzidavo velikega studia Radia Ljubljane. Med programske težave sodi tudi ozko zaledje piscev in izvajalcev zabavnih oddaj. In ne nazadnje je tu še okus gledalcev. Okusov pa je toliko, kot gledalcev. Pobrskali smo po rubriki TV — pošta in našli pisma s takole nasprotujočimi si mnenji: »Najbolj všeč so ml glasbene oddaje. Ne vem pa, zakaj ni v vaših oddajah bolj hitre in poskočne glasbe, zakaj ni več znanih, tujih popevk,« T. O. IZ GORNJEGA LOGATCA »Zakaj imate na sporedu samo to kričečo »muzko«? Želimo si tudi lepe, znane, stare melodije.« G. L., KRANJ »Nekaj minut lahko odmerite tudi resni, koncertni glasbi, prenosom koncertov iz Filharmonije in prenosom iz Opere. Želimo si kdaj videti in slišati kakšnega opernega pevca, namesto tistih Nickyjcve zvrsti.« GLEDALEC S PRIMORSKEGA »Glasbeni programi so preveč enostranski in monotoni. V vsakem nastopajo isti pevci. Presedajo nam že do takšne mere, da ugasnemo sprejemnik. K. p., BEOGRAD POL SLOVENIJE BO GLEDALO TELEVIZIJO Tako različnim željam seveda ni lahko ugoditi. Kljub temu pa pravijo na televi- videlo čimveč ljudi. V Sloveniji imamo za zdaj le dva oddajnika :— na Krvavcu in Nanosu — ki seveda za tako hribovito deželico nista dovolj. Zato pripravljajo oddajnik še na Kumu, ki bo predvidoma že letos posredoval televizijske programe Dolenjski, Zasavju, delu Ljubljane in južnim obronkom Štajerske. Razen tega bodo še ta mesec uvozili tri manjše oddajnike-pretvornike, ki jih bodo namestili na Pohorju, Celju in Novi Gorici. In ko bo vse to zaživelo, bo lahko pol Slovenije oziroma 75 odstotkov njenih prebivalcev gledalo televizijske sporede. Vse to, pravijo, bo še letos. V nasprotju z vsemi temi rožnatimi obeti pa je še druga plat televizije, in to so sprejemniki. Računajo, da jih je v vsej državi 15.000, v Sloveniji pa okrog 2500. To pa je seveda vse premalo, da bi lahko ljudje prišli na svoj račun. Zato je razumljivo živahno zanimanje za televizijske klube, ki jih je iz dneva v dan več. Kako radi . ljudje gledajo televizijo, je dokaz televizijski klub v samskem bloku Litostroja, kjer so prejšnji mesec postavili svojstven rekord. Eni sami oddaji je namreč sledilo nagnetenih okrog televizijskega sprejemnika kar 320 gledalcev. Takih klubov pa bi bilo mnogo več, če bi bilo moč dobiti televizijske sprejemnike. Težko se jih dobi, kadar pa so, med njimi ni takih, ki bi bili primerni za kolektivno gledanje (premer zaslona 63 cm). Zato bodo morali tako tisti, ki doma delajo sprejemnike, kot tisti, ki jih uvažajo, živahneje pljuniti v roke in dokazati, da živijo s časom. 24 MILIJONOV GLEDALCEV Vse te skrbi in težave pa niso prav nič zadrževale delovni idealizem vseh tistih, ki so pripravili prenos smuških poletov v Planici. Ekipa je bila tri dni zakopana v sneg in ni je zeblo. Ni bilo časa za mraz. Da je to res, lahko potrdi vodilni snemalec ljubljanske televizije Franjo Meglič, ki se je na vrhu stolpa boril z vetrom in hkrati s kamero lovil skakalce, pri čemer je napravil v treh dneh skupaj z vajami več ko 500 vratolomnih zasukov v kotu 180 stopinj. Taka in podobna prizadevanja posameznikov so bila kronana s presenetljivim uspehom. Po zaslugi naše mlade jugoslovanske televizije je v treh dneh videlo smuške polete v planiški dolini okrog 24 milijonov gledalcev. Uradno so vključili televizijske sprejemnike in oddajnike v Italiji, Franciji, Švici, Belgiji, Vzhodni in Zahodni Nemčiji ter Avstriji, domnevajo pa, da so .smuške polete gledali tudi v Lu-xemburgu, Nizozemski in morda celo v Poljski. In kdaj se bomo spet vključili v Evrovizijo? Morda prihodnje leto, ko bo v Beogradu evropski šampionat v boksu, zanesljivo pa naslednje leto — 1962 — ko bo, prav tako v Beogradu, evropsko prvenstvo v atletiki. Televizijski krst pri Planici je uspel. Zato mu aplavz in laskava priznanja niso ušla. Kar preberite jih: Po planiškem smučarskem tednu smo zaprosili za sodbo o opravljenem televizijskem delu v Planici nekatere najuglednejše televizijske reporterje in strokovnjake. Naši prošnji so se odzvali znani zahodnonemški televizijski reporter Heinz Maegerlein, dalje komentator RAI (Italija) Carlo Baccareli, francoski reporter RTF Jacques Perrot in predsednik programske komisije TV pri jugoslovanski radioteleviziji Dušan Strbac. El MAEGERLEIN: »Pravkar sem govoril s centralama v Baden-Badenu in na Dunaju, od koder poročajo, da je prenos odlično uspel v celoti. In res, pri vas nisem pogrešal ničesar. Doslej sem samo enkrat delal v boljših pogojih, in sicer je bilo to na novoletni skakalni turneji v Garmisch-Partenkirchenu. Prva kamera je skakalca ujela tik pred startom, druga po za-letišču, tretja med skokom, četrta pa na izteku. Odločilna za odličen prenos je bila tretja kamera, postavljena kakih 80 m od skakalnice. Takega posebnega gnezda v Planici ni bilo moč zgraditi zaradi konfiguracije tal. Skratka torej, vse je bilo v najlepšem redu.« El PERROT: »Zal smo zelo malo prenašali planiške dogodke. Prav ta čas se je namreč v Franciji mudil sovjetski premier Nikita Hruščev. Sicer pa pri delu nisem pogrešal ničesar in upam, da so bili tudi gledalci v Franciji, Belgiji in francoski Švici zadovoljni s prenosom.-« a BACCARELI: »Izredno sem presenečen nad tehnično zmogljivostjo vaše televizije. Lep prenos je bil to! Nič ne pretiravam, če povem, da je bil na enaki ravni kot novoletni iz Gar-misch-Partenkirchena in z olimpijskih iger v Cortini d’Ampezzo 1956. Se posebno všeč mi je bilo, da vaši snemalci niso posredovali planiških poletov senzacionalistično; hud padec švicarskega tekmovalca je bilo videti samo nekaj sekund, nato pa se je kamera obrnila proti gledalcem. Tehnično pa kratko tole: zelo dobro ste uporabljali zoom in lepo preklapljali sliko, tako da je vsak komentator imel dovolj časa za lepo, zbrano pripovedovanje.-« B STRBAC: »Programska komisija JRT za televizijo je na sejah 28. marca 1960 v Kranjski gori razpravljala tudi o prenosu planiških poletov in prvem vstopu naše televizije v Evrovizijo. Komisija je soglasno ugotovila, da je prenos v celoti uspel in sklenila izreči priznanje in pohvalo vsem, ki so pri tej akciii sodelovali in z veliko požrtvovalnostjo, disciplino in strokovnim znanjem pripomogli k uspelemu prenosu in mednarodni afirmaciji jugoslovanske televizije.«« EDI HRAUSKY Od srede do srede 6. 5.34 18.36 APRIL 1960 SONCE vzhaja zahaja 13 5.22 18.43 £) © d H 11. IV. 18. IN 25. IV. Preteklo je trinajst tednov, preostane jih 39. VREMENOSLOVCI NAPOVEDUJEJO Suho in še toplejše vreme. Eventualno v alpskem svetu prehodno krajevne plohe ali nevihte. Ce se aprila vreme smeje, se bo še kesalo pozneje. IZ KRONIKE SLOVENSKIH TRGOV IN MEST Izola, staro mesto v Slovenskem Primorju, delno še s ko. renimami v antiki, nekoč pravi otok, je imelo v grbu nad otokom letečega goloba z zeleno vejico v kljunu. PRED Ui LET J Reuterjev urad Je poslal te dni prvo stran v San Franciscu izhajajočega lista po brezžičnem potu preko ameriške celine na daljavo 2500 ameriških milj. Tri ure potem, ko je prišel list izpod rotacijskega stroja v San Franciscu, so lahko njegovo prvo stran brali v najoddaljenejših krajih Združenih držav, samo da so imeli primeren sprejemni aparat. (Jutro, 9. IV. 1930) NEEKSPLODIRANE GRANATE IN ROMBE ŠE VEDNO SEJEJO TRAGEDIJE PO NAŠI DRŽAVI — V DESETIH LETIH JE BILO V JUGOSLAVIJI 8.500 ŽRTEV EKSPLOZIJ — NEPREVIDNOST V BANOVCIH IN OTROŠKE IGRE BI BILE LAHKO OPOMIN •U njihov pokojni ded, izgubila življenje dva otroka.. .« »Bomba je v Bosanskem Novem ubila pet otrok. Dva sta bila takoj mrtva, trije pa so podlegli poškodbam med prevozom v bolnišnico .. .« »Nh Cresu je detonator nemške mine ubil otroka ...« Albanci (Škipetari, od tod Siptarji) so narod Indoevropskega porekla In so v glavnem potomci Ilirov. Albanščina, ki jo uporablja okoli 1,5 milij. ljudi, poteka iz ilirsko-tračanske jezikovne osnove. Svoje jezikovne, socialne in folklorne posebnosti so uspeli očuvatl prav zaradi geografske izoliranosti (gorata notranjost, močvirna obala ipd,). Ostanke starih narodov imamo tudi v Zahodni Evropi. Potomci Keltov so Geli (na Škotskem), Irci, Waležani in Bretonci (v Franciji). V Pribaltiku so se ohranili indoevropski Litovci (2,3 milij.) in Letonci (1,8 milij.), ki pripadajo posebni baltiški jezikovni skupini. Sosednji Estonci (1,5 milij.) so ugrofinskega porekla in govore jezik, ki je soroden finskemu in laponskemu. Prof. MARA RADINJA, asistent na Inštitutu za geografijo 0 Kakšna je razlika med zdravilom penicilin in plivacillin? Za katere bolezni se eno ali drugo zdravilo najbolj uspešno uporablja? JOSIP ZLOF, Grobelno. Penicilin je izloček posebne plesni Penicillium notatum. Te plesni je več vrst. vendar vse ne dajejo penicilina. Doslej so našli šest uporabnih vrst in vsaka od teh daje posebno vrsto penicilina, ki ga zaznamujemo z velikimi črkami: F, G, X, K, V itd. Vsako od teh vrst pa dobivajo na svoj način in vsaka ima posebne lastnosti, ki jih s pridom uporabijo pri oblikovanju zdravila (ene se topijo in jih lahko uporabljajo za injekcije, druge hitro razpadejo, tretje se zopet vežejo v soli itd.). Uporaba pa je skoro pri vseh ista. Osnovno delovanje penicilina je namreč v oviranju rasti raznih drobno- žlvk, žal pa le nekaterih, (streptokokov, stafiiokokov, gonokokov, meningokokov itd.), ki povzročajo najrazličnejša obolenja, kot so na primer razna gnojna obolenja posebno mehkih delov telesa, kože, vnetja pljuč, angine, škrlatinke, davice, kapavice, vnetja srednjega ušesa, tetanusa, nekatere vrste meningitisa itd. Uporabljajo ga tudi za preprečevanje gnojenja na primer pri operacijah, v ginekologiji, revmatizmu itd. Uporaba je kakor vidite zelo široka in prav penicilinu se moramo zahvaliti za marsikatero uspešno zdravljenje. Penicilin delajo tudi nekatere naše domače farmacevtske tovarne. Tovarna -Pliva- v Zagrebu izdeluje -Plivacillin« (v injekcijah), ki ga omenja naš dopisnik. To je penicilin vrste G, ki se je izkazal za najboljšega, veza.i na prokain. -Galcnika« v Beogradu izdeluje penicilin v tabletah (benzanthin penicilin), Ta tovarna izdeluje tudi -Kalium Peni-cillin G«, ki je kalijeva sol penicilina G. To pa sta le dve zdravili iz penicilina te tovarne. Tovarna -Krka« v Novem mestu Izdeluje -Penicillin — V«. Ljubljanska tovarna -Lek« izdeluje v sodelovanju z Bajerjem penicilinsko zdravilo »Oratren«, ki je penicilin vrste V. To so le najbolj uporabljana zdravila iz penicilina. Stvar zdravnika pa je, katero od teh zdravil predpiše in to predvsem glede na način (tablete, injekcije, mast) in namen uporabe. mr. KROMAR JANEZ 10'FdiiatiN LJUDJE UMIRAJO od bomb, granat ko da bi še vedno bila vojna... Bombe, mine in granate ležijo pod zemljo, rjavijo pozabljene sredi mest, naselij, polj, petem pa nenadoma eksplodirajo. Pred dobrim tednom je v neki vasi v bližini Dobo j a zaradi eksplozije stare bombe umrlo 5 otrok. Niti teden dni ne mine brez vesti v časopisih, da je nekje neeksplodirana bomba, mina ali granata iz zadnje vojne ubila ali ranila dva, tri, pet ali šest lhjudi. Večinoma otrok. TRAGEDIJA, KI SE NE MORE POZABITI VERJETNO BO minilo še precej časa, preden bomo dokončno opravili vsaj na važnejših področjih s to nevarno zapuščino zadnje svetovne vojne. Se veliko bo žrtev neprevidnosti, nevednosti, malomarnosti in drznih otroških iger. Po nesrečah pri Doboju in v Banovcih, ki bi bile na neki način lahko svojevrsten opomin, kot to poudarjajo strokovnjaki za uničevanje bomb, bi lahko predavatelji in učitelji v šolah vsaj enkrat v tednu opomnili svoje dijake o nevarnostih njihovih iger s starimi granatami. Pa tudi odkupovalci starega železa, pa naj so to državna podjetja ali privatniki, bi lahko nekoliko bolj pazili, kaj odkupujejo... Z. Ilič Koliko muzikantov igra v Plesnem orkestru RTV pod vodstvom Bojana Adamiča in kdo so ti mojstri? ALOJZ KLANČAR, Grčarevci V Plesnem orkestru RTV Ljubljana, ki ga vodita dirigenta Bojan Adamič in Mario Rijavec, je bilo zadnje čase nekaj personalnih sprememb tako, da ga danes sestavlja jo naslednji godbeniki: Prvo trobento si delita Mojmir (-Mojzes«) Sepe in Ladislav (»Zupo«) Zupančič, dr. Urban Koder igra poleg Sepeta največ trobentarskih solov, Andrej (-Mehur-) Osana je specialist za visoke note ter Pavel Oman. Prvo pozavno igra Franci (-Foter«) Ogrizek, Franc Puhar je pozavnist-solist, v sekciji pozaven pa igrata še Jože Gjura in Marjan Ašič. Saksofonsko sekcijo sestavljajo: alt-saksofonista Vilko (-Vile«) Ovsenik in Jože Kampič, tenor-sak-sofonista Dušan (-Ljubi«) Veble in Albert (»Berti«) Podgornik ter bariton-saksofonist Zoran (»Trentar«) Komac. Vsi saksofonisti so solisti ter obvezno Igrajo tudi klarinet. Pianista sta Mario Rijavec oziroma Jože Privšek (kadar vodi orkester Mario Rijavec), basist je Miroslav (-Miško«) Hočevar, bobnar Franc (-Koko«) Jagodic, mesto kitarista pa za sedaj ni zasedeno. ALEKSANDER SKALE, RTV Ljubljana Žrtve so otroci, ki se igrajo, žrtve so tudi odrasli, ki pri baratanju s starim železom nehote udarijo na detonator. ŠEST GROBOV ZARADI JEZE TRGOVEC S STARIM železom in drugimi odpadki Božidar Andrejevič iz Smedereva se je tisti dan počasi pomikal skozi Velike Banovce. Ivan Krišak, ki je že nekaj let imel v kleti staro granato, katero je našel na obali Donave, ga je povabil, naj mu jo odkupi kot staro železo. V Ivanovi hiši so bili takrat še njegova žena, otrok, sosed Dušan Miloševič s hčerama in petletni Miša Priča. Začelo se je barantanje. -Prinesi to svojo staro železo, da bom vsaj videl, kaj kupujem.« Ivan je hitro prinesel iz kleti brezli-čen kos železne gmote, s katero so se njegovi otroci igrali že nekaj let. Trgovec je ponudil 50 dinarjev. Ne, to je odločno premalo. Toda Andrejevič je vztrajal. Petdeset dinarjev in niti pare več! Verjetno si je Ivan obetal boljšo kupčijo, zakaj hitro ga je zagrabila jeza. Prijel je staro granato in jo besno vrgel v kot. Sestero jih nikdar ne bo vedelo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Eksplozija je skoraj popolnoma zrušila hišo, pa še sosednje so se zatresle. Tragedija se je rodila iz človeške nevednosti in neprevidnosti. Toda koliko je še ljudi v naših mestih in vaseh, ki imajo po kleteh, drvarnicah ali šupah stare, zarjavele granate, ki so jih nekje našli in sedaj čakajo, da jih bodo prodali? Koliko je še v njivah in gozdovih teh smrtonosnih kosov železa? NASLOVI OPOZARJAJO CE NEKOLIKO prelistamo časopise zadnjih let, bomo kaj pogosto našli tiste skope skupine črnih, močnejših črk, za katerimi se skrivajo velike tragedije: -Štirje dečki so hudo ranjeni v Barajevu pri Beogradu 13. februarja 1956. leta... Igrali so se z neeksplodirano bombo, ki so jo našli pod rušo...« -V Gosposvetski ulici v Mariboru je v začetku maja 1957. leta detonator hudo poškodoval tri dečke ... Igrali so se...« Ni nam treba veliko iskati, pa najdemo tudi take vesti: -V vasi Murave pri Gornji vasi v Poljanski dolini je eksplodirala stara italijanska bomba in ubila dvanajstletnega Marjana Markoviča, ki se je z njo igral...« -V gozdu pri Brinju je učenec Milan Kalafatič našel staro italijansko granato in jo naskrivaj odnesel domov v klet. Z dvema mlajšima bratoma jo je skušal razstaviti. Ko iz tega ni bilo nič, je vzel sekiro in začel z njo tolči po granati. Ob eksploziji je Milan popolnoma oslepel, njegov brat le na eno oko, najmlajši pa je bil tudi ranjen ...« Potem: -V Bistrici pri Kočevju je eksplozija stare granate ubila dva otroka. Fanta sta našla granato v gozdu ...« -V vasi Kukurešani pri Bitolju sta ob eksploziji stare granate izgubila življenje brata Lazar in Jovan Šorovski. Njun oče Vadjel je ostal brez obeh nog, neki otrok pa je hudo ranjen ...« -Konec decembra 1959. leta je ob ribiški ladji -Cioslava« eksplodiral torpedo. Štirje ribiči so bili mrtvi...« »V Jeloviku pri Arandjelovcu sta ob eksploziji stare bombe, ki jo je skril še ZGODILO SE JE v vasi Bačuči nedaleč od Zenice. Družina Sliškovič je po dvanajstih letih doživela enako nesrečo kot prvo, v kateri je v igri z orožjem izgubil življenje njihov prvi sin. Mali Fabijan je našel 1946. leta staro ročno bombo in se začel igrati... Eksplozija in mali Fabijan je bil na mestu mrtev. Obupani starši dolgo niso mogli tega pozabiti. V spomin na svojega prvorojenca so tudi drugemu sinu dali ime Fabijan. Spet so bili dvanajst let srečni. Potem pa se je nekega dne Fabijan odpravil igrat s svojima sorodnikoma majhnim Franjom in Mijom. Med kamenjem so opazili vrh mine. Dečki so se zavedali, da je lahko njihova igra nevarna, toda potem se je mali Mijo spomnil, da bi mino postavili na kup kamnov in jo potem iz zaklona obmetavali. Fabijan se je takoj ogrel za predlog in začel takoj vleči mino. Spet eksplozija. Tudi za drugim Fabijanom je ostal le grob. LJUDJE, KI SE IGRAJO S SMRTJO V ČASOPISIH lahko zasledimo tudi take vesti: -V pančevskem okraju so strokovnjaki odkrili in uničili 5300 neeksplodiranih bomb...« -Na otoku Forkontumac sredi Donave so ravno na mestih, kjer se kopajo številni Beograjčani in Pančevčani, našli nad sto bomb ...« Po vsej državi številne ekipe strokovnjakov ob kopanju temeljev za nove hiše, med rečnimi nanosi, v skalah, gozdovih, na poljih in celo stavbah odkrivajo in uničujejo ostanke smrtonosnih kosov železa iz pretekle vojne. Na nekem gradbišču v Novem Beogradu so delavci odkrili nekaj sumljivih granat. Nadaljnja raziskava je pokazala, da je na tem mestu bilo nekdaj nemško skladišče municije, granat in bomb. Komisija oddelka civilne zaščite je ugotovila, da je tam bilo nekaj tisoč kosov protiletalskih patronov, granat, bomb in min. Težko si je zamisliti tragedijo, ki bi nastala, če delavci ne bi bili tako previdni. V nekem vinogradu, prav tako na ozemlju Novega Beograda, so našli celo 2000 kilogramsko neeksplodirano angleško letalsko bombo. Precej podobnih ali manjših bomb so odkrili tudi na drugih gradbiščih ob Savi in Donavi, večinoma ravno tam, kjer se ljudje najraje kopajo. Eno bombo so našli celo v starem Savskem mostu. Tudi pri urejanju beograjskih cestišč in pri novih gradnjah so našli precej neeksplodiranih bomb. Največ, pravzaprav so to bila prava majhna skladišča, jih je bilo na ozemlju občine Stari Venac. Samo v našem glavnem mestu so našli in uničili tri tisoč neeksplodiranih bomb, v desetih letih pa so na vsem ozemlju FLRJ uničili 15.000 bomb in granat. Pri tem delu, ki pravzaprav pomeni stalno igro s smrtjo, je izgubilo življenje 14 odličnih strokovnjakov. 0 Kakšen narod so Furlani? Od kod izvirajo? Kakšen je njihov jezik in kako je nastal? Isto bi rad vedel o Albancih, Litvancih, Letoncih in Estoncih? F. KOREN, Novo mesto Zgoraj omenjeni in še nekateri drugi narodi v Evropi (na primer Baski v Pirenejih, Retoromani v Švici, Bretonci v Franciji, Skoti v Veliki Britaniji in podobno) so ostanki starih narodov. Kasnejši narodi so jih asimilirali oziroma potisnili v odročne kraje, kjer so se ohranili predvsem zaradi geografske izoliranosti. Zato ni slučaj, da naletimo nanje predvsem v goratem svetu (na primer v gorstvih Balkanskega polotoka, v Alpah, Pirenejih, Škotskem višavju, ipd.) ali pa v odročnem, malo privlačnem svetu Bretanije, Škotske, Irske ipd. Tako so v Alpah ohranjeni maloštevilni ostanki pororaanjenih Retov oziroma Keltov (Retoromani v švicarskem Graubiindnu, Ladini na Tirolskem in Furlani v Furlanski nižini). Furlanija in Furlan pomenita historično in etnično oznako, ki izvira od rimske kolonije Forum Julli (danes furl. Cividat. slov. Čedad, ital. Cividale). Furlanski jezik je podoben retoromanskemu, govori ga še okoli 0,5 milij. ljudi. Po podatkih Oddelka civilne zaščite pri Državnem tajništvu za notranje zadeve FLRJ je v zadnjih desetih letih bilo tako prizadetih nad 8500 ljudi. Več kot polovica teh je umrlo, drugi pa so huje ali laže ranjeni. Od 4500 ubitih je bilo nad 2000 otrok od 11. do 18. leta starosti, 1250 ubitih otrok pa ni imelo niti deset let. Več ko 2000 ljudi pa je eksplozija napravila 80 ali celo 100 odstotne invalide. Torej vsak dan povprečno vsaj dve žrtvi. Do tragedij pride nenadoma, slučajno, zakaj večina žrtev niti ne ve, da se igra z neeksplodirano mino, bombo, granato. potrošno blago indeksi industrijske proizvodnje na bazi 13?* MIMO! Zato bo Andrejček na križiščih skrajno previden. Vselej se bo s -ogledom na levo in desno prepričal, če ne vozijo proti križišču hitrejša vozila in ne bo ničesar ukrenil, dokler ne bo prepričan, da ni nevarnosti. Kadar mu bo vroče, si ne bo gasil žeje z alkoholom, predvsem pa bo pazil, da bo imel kolo po predpisih opremljeno. Zvonec, žaromet z dinamo, na zadnjem blatniku mačje steklo in rumena odbojna stekla na stopalkah, so tiste signalne naprave, ki jim bo posvetil vso pozornost. Nikdar ne bo vozil vštric, pa čeprav bi imel prijatelju povedati še tako važno novico. Kako bo vozil v dežju, še ne ve natanko, toda z odprtim dežnikom ne bo zlepa sedel na kolo. Preveč nesreč je že bilo zaradi prtljage na krmilu. On pravi, da je kolo namenjeno prevozu ene osebe in da bo zato manjšo prtljago nameščal na prtljažnik nad zadnjim kolesom, otrok pa sploh ne bo vozil. Ej, pa še nekaj je sklenil. Na kolo ne bo več sedal z leve strani, kot so ta delali za časa Franca Jožefa. Ta klasičen način uporabljanja koles se namreč lahko sila maščuje, kadar kolesar stopa s kolesa, kajti, kot nalašč prav v tistem hipu smukne mimo kolesarja avtomobil in nesreča je tu. Sedanje na kolo in stopanje s kolesa z leve strani ni zgolj navada, temveč izvira ta način še od takrat, ko je bil ves promet usmerjen na levo stran ceste. Skratka, tako Andrejček, ki je šele kolo dobil, kot oni, ki ga imajo že dalj časa, so sklenili, da bodo na cesti previdni, obzirni in trezni, če jim bo prišlo v kri spoznanje, da na cesti niso sami. Jugoslovanska proizvodnja kamionov Adrejček je dobil novo kolo. Tako, zdaj je tudi on v tistem pol milijonskem bataljonu srečnih lastnikov dvokoles v Sloveniji. Da, tudi on se je pridružil vsem tistim, ki uporabljajo naše ceste. In teh ni malo: po naših cestah križari preko 60.000 motornih vozil, nad pol milijona koles, več deset tisoč vprežnih voz, vse večje število tujih motornih vozil in ne nazadnje množica pešcev. Vse te armade koristnikov naših cest pa, žal, niso preveč na prijateljski nogi s cestnimi predpisi. Dokaz statistika: medtem, ko je bilo predlanskim v Sloveniji nekaj čez štiri tisoč prometnih nesreč, jih je bilo lani že 5325. To pa pomeni, da so v enem samem letu prometne nezgode -arastle za 23,6 odstotkov. Pri vseh teh podatkih, ki upravičeno povzročajo zaskrbljenost, imajo lep delež tudi kolesarji. Visok odstotek hudo poškodovanih in smrtno ponesrečenih kolesarjev sicer pripisujemo dejstvu, da so kolesarji nezaščiteni in zaradi tega izpostavljeni najrazličnejšim poškodbam, toda ta odstotek je močno povezan tudi z neupoštevanjem prometnih predpisov, z nedisciplino in neprevidnostjo. Pogosti vzroki, ki jim kolesarji nikakor ne morejo verjeti, vsem tem nesrečam so: 0 neprevidno zavijanje čez cesto na levo ^ vinjenost 0 vožnja brez prednje ali zadnje luči 0 neupoštevanje prednosti na križiščih 0 neprevidnost 0 lahkomiselnost No, Andrejček te vzroke dobro pozna in dobro ve, da na cesti ni sam in da je še tisoče drugih s hitrejšim’ vozili. 4 TT Neverjetna moč in organizacija gangsterizma v Ameriki pogosto onemogočata policiji in državi karkoli storiti v zaščito državljanov Res je Luciano s pomočjo ostalih, v Italijo pregnanih gangsterskih veličin, organiziral v Italiji ogromen koncern za proizvodnjo, tihotapljenje in prodajo mamil. Pri tem jim še posebej pomagajo zelo liberalni italijanski zakoni proti tihotapljenju mamil — saj čaka tihotapca ali trgovca, če ga dobijo, največ nekaj mesecev ječe. MNOGOKRATNEMU morilcu, kralju podzemlja, velezvodniku in veletrgovcu z mamili tudi po njegovem izgonu iz ZDA po letu 1946 ni šlo slabo. Nasprotno! Odkar se je naselil v Italiji in so količine vtihotapljenega heroina v ZDA za mnogokrat narasle, se je tudi premoženje Lucky Luciana kar skokoma pomnožilo. Ne samo da živi življenje I majhnega monarha, obdan z vsem mogočim luksuzom, z družino, ki se veseli lepega življenja v sončni Italiji — tudi njegove nepremičnine in podjetja krasno uspevajo in se množijo. Toda bil je pod stalnim policijskim nadzorstvom, kar mu ni bilo preveč všeč. Razen tega ga je tudi nekoliko motilo pri opravljanju njegovega dela, saj je moral vse opravljati preko posrednikov. Zato se je pripravil z vso temeljitostjo starega borca proti zakonom na pohod za svobodo. Pred nekim neapeljskim sodiščem se je začela zato pred dvemi leti velika pravda. Lucianov odvetnik je imel seveda odgovorno delo: moral je oprati Lucia-novo preteklost in jo pokazati v najlepši luči. Pri tem mu je prišla prav vsaka podrobnost — še prav posebno ganljiva zgodba o Lucianovih zaslugah v borbi proti nacizmu. Tudi Luciano se je pred sodiščem pokazal kot pravi gentleman, ki trpi zaradi nerazumljive usode. Luciano nenadoma ni stal pred sodiščem kot vrhovni gangster in organizator največje svetovne organizacije za tihotapljenje »bele smrti«, temveč kot preganjana čista nedolžnost. Tako je sodišče prišlo do odločitve, da »vodi Salvatore Luciano popolnoma neoporečno življenje, ki ne nudi nobenega povoda za kritiko. Zato se lahko takoj smatra kot popolnoma svoboden državljan.« To je bila razsodba, o kateri je Lucky Luciano dolga leta sanjal. Ne samo zaradi svobode, ki ga je zdaj čakala — ves čas je upal tudi, da mu bo to pomagalo vrniti se v Ameriko. Toda čudno — ko je končno marca 1958 postal svoboden državljan, se je njegovo hrepenenje po Ameriki občutno ohladilo. Medtem so se tam namreč dogajale neprijetne stvari: policija je postala naravnost neprijetna, javno mnenje, vedno znova razbičano s časopisnimi članki in poročili, je pritiskalo na državne oblasti, da so morale zadevo prijeti ostreje v roke — in zadnja poročila pravijo, da so velegangsterski gostje v vili Barbarovih v Alapachinu skoro vsi več ali manj prišli pod udar slabih časov: 24 gostov tega neslavnega piknika so koncem maja 1959 že zaprli, nadaljnjih 36 jih je že dobilo sodna povabila, ki ne obetajo nič drugega kot obsodbe — pa čeprav samo zaradi davčnih utaj... Tudi v sami trgovini z »belo smrtjo« — Lucianovi specialni stroki, — ne gre najbolje! Vito Genovese, eden od vrhovnih vodij mafije, je bil lani marca obsojen zaradi trgovanja z mamili in ne bo zapustil svoje celice naslednjih petnajst let — v kolikor bi ne bil predčasno po-miloščen. Toda s takšnimi predčasnimi pomilostitvami imajo v ZDA po žalost- Inih izkušnjah z Lucianom samim, zelo odklonilno stališče. In to je še prav posebno zanimivo in žalostno poglavje.. Luckyja Luciana je leta 1936 ugonobili »Grand Jury« pod predsedstvom javnega tožilca Thomasa A. Deweya. Ta proces proti Lucianu je pripomogel mlademu republikancu do slave, da je on prvi razbil v Ameriki organiziran gangsterizem. GUVERNERJEVE KOREKTURE Toda tri leta kasneje, ko je Dewey pcstal guverner države New Vork, je predčasno — po komaj desetih letih ječe — oprostil državnega sovražnika št. 1„ Luckyja Luciana, prav tistega, za čigar obsodbo se je pred leti tako vneto boril. In da bo stvar še bolj katastrofalna — Prihodnjič ŠTEJ DO PET IN UMRI! V nekem poslopju, v nepomembni londonski ulici, je stotine zavezniških oficirjev in uslužbencev dolge mesece risalo zapletene načrte in se ukvarjalo s nadrobnosimi invazije. Njihovi varuhi, organi varnostne službe, so dan in noč bedeli nad temi ljudmi in njihovimi načrti. Do potankosti so pripravili mnoge tisoče risb in map, določili deie obale za izkrcevalne ladje in rešili probleme prevoza, streliva in hrane. Iz Evrope so pripeljali voditelje uporniških gibanj, ki so najvišjim zavezniškim osebnostim dali dragocene podatke. Toda, samo dva človeka sta vedela pravo resnico: • da je operacija Stampede bila prevara, • da so pristaše zaveznikov namenoma izdali Gestapu, ki jih je po strahotnem mučenju ubil, ® da je ena najbolj »zaupnih« osebnosti, privlačna tajnica, delala za Nemce 0 tej resnični zgodbi se je zvedelo pred kratkim. Do takrat je bila zakopana v tajnih resorih OSS - ameriške vojaške obveščevalne službe. Odločitve, sprejete v »Operaciji Stampede«, ledijo kri in ježijo lase, ker niso igrali za denar,, marveč zn človeška življenja... V prihodnji številki bomo začeli objavljati to napeto zgodbo. ta oprostitev in izgon Luciana v Italijo se je z povečanjem importa. mamil izkazala ko‘ velika napaka! Leta 1952 so vediini uslužbenci de-cernata za mamila javno povedali, da vo". vso ogromno in odlično organizirano bando tihotapcev in prodajalcev mamil predčasno izpuščeni gangster LucianNi čudno, da je takoj prišlo do dokaj jedkih komentarjev, češ da si je Luciano kupil svojo predčasno izpu.li-tev s pomočjo velikih prispevkov v volilni fond republikanske stranke . . Na vse te govorice je guverner Tha-raas E. Dewey molčal. Molčal je celo, ko se je pričela zelo zanimiva ;n značilna štorija okrog neke knjige z naslovom »Tira Luciano Siory«. H Ta knjiga naj bi izšla že poleti 1953 v g založbi Davida McKaya v Nevv Torku. 8 Ker pa ja prav v istem času priprav- q Ijal. neka druga založba podobno knjigo o Lucianovem življenju, je dobil avtor Jfoachim Josten sporočilo, da bodo knjige popravili in jo naredili nekoliko bolj »senzacionalno« — stvar, ki je v ameriških založbah popolnoma naravna. Naravno pa ni vse to, kar je sledilo. Knjigo Joachima Jostena bi naj predelal neki časnikar Sid Feder, in nova verzija naj bi izšla spomladi leta 1954 Tedaj pa je Jostenu nenadoma sporočii šef založbe Kenneth L. Rarvson, da je guverner Dewey, kateremu je en poslal krtačne odtise knjige na vpogled, zelo zainteresiran pri izdaji te knjige in da je celo pripravljen v najkrajšem času dobaviti »nova, senzacionalna odkritja-v zvezi z Lucianom. Ta material s senzacionalnimi odkritji, ki ga je Dewey pošiljal Ravvscnu in Rawson Sidu Federu, je prihajal zelo počasi. Sele sredi novembra 1954 je bila ta nova verzija, ki ji je botroval Dewe> in jo je Feder ponovno napisal, pripravljena za tisk. Teda senzacij v njej ni bilo. Pač pa je guverner dodal celo novo poglavje, kjer je bilo obširno razloženo, kako je bil ta velegangster in množični morilec, obsojen na 30 do 35 let ječe, fe po desetih letih oproščen. V tem poglavju se je pojavila znova legenda o neverjetnih vojaških uslugah notoričnega zločinca. Luciano bi naj po tej verziji iz svoje jetniške celice pripravil svoje sonarodnjake, združene v italijanski mafiji do tega, da so pričeli v Italiji s po-kretom odpora proti nemškim zasedbenim čftam in s tem olajšali, če ne celo sploh omogočili zavezniškim četam invazijo Italije. Se več — baje je Luciano pri nekem zborovanju, ki ga je organiziral v svoji pisarni direktor jetnišnice, pripravil svoje ameriške prijatelje iz podzemlja, da so na »Waterfrcnt« — Vodni fronti na pristaniščih in nakiada-liščih — pomagali ameriški protiobveščevalni službi in onemogočali sabotažne akcije. Seveda ima tudi ta material »iz najvišjih virov« svojo zanimivo zgodovino. Marca 1954 je namreč guverner Dewcy naročil svojemu »preiskovalnemu komisarju« Williamu B. Hcrlandsu »natančnejšo preiskavo vseh dogodkov, ki so v zvezi z Lucianovo odpustitvijo. Herlands je res zaslišal kopico prič, med njimi | vodilne uslužbence decernata za mami- _ la, protiobveščevalce iz mornarice in od- g govorne ljudi iz obveščevalne službe. Da I je ta material »edini pravi in natančni- ■ bi naj potrdil sam guverner Dewey na | neki tiskovni konferenci. Knjiga je vendarle izšla — v novi obliki. Avtor teksta Josten je objavil 7. januarja 1955 v časopisih obširno izjavo, v kateri poudarja, da ne priznava novo dodanih poglavij v »Luciano-Sto-ry«, da se ne strinja z napadi na urad za borbo proti trgovini z mamili, ki imajo politično ozadje in da ocenjuje pogreto legendo v zvezi z Lucianovimi vojnim’ zaslugami kot slabo šalo...« Ko je Deweya zamenjal na guvernerskem mestu Averell Harriman, je njegov naslednik odredil novo preiskavo v tej zvezi — o kateri pa še ni rezultatov v javnosti. Toda to zdaj gangsterja Luciana več toliko ne skrbi - vsekakor manj, kot Deweya. Kajti Luciano se je očitno odločil, da bo ostal do nadaljnjega v Italiji - vsaj dokler se ostrejši veter protigangsterske ofenzive | ne poleže — kot se je še vsakokrat do g zdaj. Edina njegova skrb je, kako bi g ohranil v Ameriki primerne ljudi v vod E stvu mafije, ki bodo še naprej znali vo- I lit — seveda po novih metodah, ki se I s časom razvijajo z ozirom na potrebe | — ameriški del debičkanosnega posla z uvozom »bele smrti« čez veliko lužo. To pa sodi zdaj že v bodočnost ameriškega gangsterizma, o katerem bodo pisali zanamci... KONEC | zaj ranjenega tovariša, prinesli pa bogat tovor min, streliva, tri brzostrelke in dva revolverja. Skoraj prav za našim hrbtom, kamor se je odpravil Ali s patruljo, se je zaslišalo streljanje. Tokrat je bilo strelov manj, slišali smo samo nekaj kratkih rafalov, potem pa vpitje. Komandant se je vznemiril: »Ali je naletel na zasedo!« Abdurahman je pustil na položaju samo eno desetino pod poveljstvom utrujenega Mohameda, mi pa smo v strelskem stroju odrinili po zadnjem pobočju grebena proti potoku, ki je tekel okrog vzhodnih obronkov in potem naravnost proti francoskim položajem. Takoj ko smo prišli na stezo ob potoku, so se nam s krikom oglasili borci iz Alijeve patrulje. Komandant Abdurahman jih je naglo vprašal, kaj se je pripetilo. Naleteli so na francosko zasedo. Ali je bil spredaj, spustili so ga čisto blizu, potem pa so skočili nanj, da bi ga ujeli živega. Drugi iz zasede pa so pričeli streljati po drugih dveh in ju tako prisilili, da sta se umaknila. Komandant je poklical komandirja skupine in mu nekaj ukazal. Dve skupini (to so pri nas desetine) sta se razširili na levo in desno od steze v strelski stroj. Nekaj za njimi je krenila po stezi skupina bombašev in ljudi z brzostrelkami. Prešli smo komaj dve sto metrov in že se je pred nami zaslišalo streljanje in vpitje. »Niso ga ujeli, zdaj ga lovijo, to je njegova brzostrelka. Hočejo ga živega,« je naglo dejal Abdurahman. Potem pa je po arabsko zavpil: »Ogenj, teci!« Dobrih deset minut smo divjali, vpili in slepo streljali predse. Ustavili smo se blizu kraja, kjer zavija potok k francoski črti. Izza kamenja, nekaj metrov nad našimi glavami, se je spustil komandir Ali, ves premočen od vode in znoja. Abdurahman ga je močno objel... Ali Mukdir je na kratko povedal, kaj se je zgodilo: DVA METRA PRED MENOJ so skočili iz zasede. Vrgel sem se na tla in ustrelil s pištolo. Nekdo je skočil name od strani. Strojničar je pričel streljati po mojih spremljevalcih. Cez rame sem ustrelil po tistem, ki me je zaskočil, vstal »Nekaj nameravajo — a tudi mi si bomo kaj izmislili« — Kaj so si borci AOA »izmislili« za Francoze — Prostovoljec smrti v zasedi — Bobnajoči ogenj na slepo in tihi prodor skozi francoske bojne črte POZORNOST TISTEGA OBISKOVALCA, ki je poklical poveljnika, je vzbudilo nenavadno početje posadke enega izmed džipov, ki so bili na cesti. Ustavil se je na robu ceste, za njim pa se je nekaj gibalo. Dva ali trije vojaki so se pogovarjali s šoferjem, ki jim je podajal zavoje in torbe. »To so minerji, ki pripravljajo material za novo minsko polje, ali pa je to patrulja, ki se pripravlja, da bo nocoj odrinila iz te grape proti našim položajem,« je komentiral komandir Ali. Džip se je kmalu odpeljal proti postojanki. Ali je z daljnogledom še dolgo opazoval prejšnji kraj, kjer se ni nič več premaknilo. Izstopa iz grape ni bilo videti, ker je bilo to precej daleč od ceste, tam, kjer so se spirale iz bodeče žice že nadaljevale z ograjo iz španskih jezdecev. »Skrili so 3e in čakajo noči. Nekaj nameravajo. A tudi mii si bomo zanje nekaj izmislili...« Komandir Ali je po teh besedah zlezel h komandantu Abdurahmanu. Nekaj vojakov si je zatlačilo za pasove, bluze, pod naramnice in za čepice veje in vejice. Tako maskirano petorko je Mohamed odpeljal s seboj, da bi zvijačno, spretno in hrabro prestregli nasprotnike, ki so se premalo prikrivali. Ure so tekle počasi. PREMIŠLJEVAL SEM. Pa se oglasi poveljnik Abdurahman. »Tam nekje za postojanko, ali vidite, je globel, ki je vrezana v pobočje in se spušča vse do tistih gurbij. Tam je nekje naša četa, ki se mora nocoj prebiti semkaj. Ne vem natanko, kateri kraj si bo izbrala za napad. Ali,« — in obrnil se je h komandirju, — »izberi može za patruljo in se takrat, ko se bo zmračilo, odpravi k tisti karauli na desni. Toda pazi, morda je pred njo minsko polje. O mraku bodi že pri izhodu iz »džebela« (gozda). S kleščami za striženje žice in protiminskimi vilicami se približaj, kolikor se bo le dalo. Ce bodo na oni strani linije opazili in pričeli streljati, glej, da se vrneš do potoka, mi, pa se bomo spustili in bomo skupno fingirali poskus preboja s te strani.« Tako je v mešanem narečju arabščine in francoščine govoril Abdurahman poročniku Aliju Mukdiru, komandosu, ki je imel na čepici veliko znamenje »prostovoljca smrti«. Ali je odšel. TE2KO SMO PRIČAKOVALI mrak. Ni nas razočaral. Komaj se je stemnilo, že so pričeli žarometi z bunkerjev sekati po temi. Nastala je čudna, grozeča tišina, kjer sta se ostra svetloba in gosta tema nenehoma izmenjavali. Nenadoma gosti rafali iz avtomatskega orožja, nekaj ročnih bomb, kriki, žarometi skušajo osvetliti kraj, kjer se vse to dogaja, to je kakih tri sto metrov pred linijo električnih vodov, prav tam, kjer je skupina komandosov čakala minerje ali patruljo sovražne zasede. Mitraljez z oklepnika, ki je stal na cesti, je začel risati skozi temo pisane črte svetlečih rafalov. Potem se je iz najbližjega bunkerja vzdignil snop svetilnih raket, ker žarometi niso mogli zajeti kraja spopada. Toda tam, kjer je še pred nekaj minutami vse grmelo, je vladal mir. Kot da se ni nič Zgodilo. Vsi smo si zamišljali, kaj se je spodaj zgodilo; tukaj so borci pritegnili nase sovražnikovo pozornost, na nasprotni strani pa se je utrujena in oslabljena četa pripravljala za prehod čez francoske bojne črte. Prostovoljec smrti Nagla akcija komandosov je dobro uspela. Borci so počakali, da se jim je približala skupina treh francoskih vojakov s pehotnimi minami, brzostrelkami in ročnimi bombami. Spopad je bil kratek in oster. Komandosi so pripeljali na- led iz skrite opazovalnice na sovražne položaje. Daljnogled je spuščen, navodilo je dano akcija se bo kmalu pričela. Samo mrak naj še pride... Ali Mukdir, član formacije komandosov. V arabskih armadah jih imenujejo »fedaini« ali po naše »prostovoljci smrti«. in poskusil pobegniti, pa je iz mraka skočil nadme še eden. Prijel me je za odpeti jopič, z drugo roko pa me je pograbil za roko, s katero sem držal revolver. Iztrgal sem se iz jopiča in ga pustil v napadalčevih rokah. Tako sem se oprostil in ustrelil .še po drugem. Tisti prvi se je menda ustrašil; legel je in jel streljati po meni, jaz pa sem se tudi vrgel na tla in zlezel k svoji brzostrelki, ki mi je v metežu padla iz rok. Potem sem se pognal v potok in se potem od skale do skale umikal navzgor v, pobočje. Pričeli so me zasledovati, dokler se nisem ustavil za neko pečjo, ki me je dobro varovala. Začel sem streljati nanje, oni pa .so mi vpili, naj se vdam. Potem ste prišli vi.« In res, malo dalje ob potoku je patrulja našla dve trupli in Alijev jopič ... Komandant Abdurahman nas je pozval, naj se pripravimo za odhod. Na oni strani črte se utegne vsak hip pričeti boj. Preboj PO DVEH NEPOSREDNIH spopadih je bilo dovolj razloga za' to, da so skušali biti kolonialni vojaki spodaj v utrdbah kar se da budni. Skoraj nenehoma so iz njihovih bunkerjev vzletevale svetilne rakete, tanki so kar naprej streljali z rafali svetlečih krogel, vse to pa se je brez učinka zarivalo v pobočje, kjer se je gibala enota AOA. Nekaj pozneje je Abdurahman poslal skupino borcev z bazuko na vznemirjevalno akcijo. In res se je ozemlje spodaj kmalu spremenilo v pravo fronto. Skupina se je utaborila, poslala proti Francozom granato ali dve in se nato naglo premaknila drugam; ponovila je »postopek« in znova zamenjala položaj. Francozi so odprli hud ogenj iz avtomatskega in topovskega orožja. Streljali so večinoma na slepo, vendar je bilo ozemlje pred njihovimi utrdbami čisto osvetljeno, granate iz topov pa so udarjale v stebla, jih lomile in trgale ... Udarci granat ob skale so dajali bobnanju posebno grozeč, votel prizvok. Abdurahman je bil zadovoljen. »Tako, zdaj bi morali na oni strani začeti.« Toda nasprotna stran je bila mirna. Demonstrativna akcija pred nami je že jenjavala, majhna zaloga granat za bazuko je bila izstreljena, kmalu bo treba nehati. Nenadoma pa sta zabobneli dve mogočni eksploziji, kakor da bi eksplodirale mine na kakem mostu ali pod večjim poslopjem. »Pa to je pod nami, ne pa na nasprotni strani...?« »Najbrž so se oni iz tiste čete neopaženo prikradli skozi francoske položaje in si zdaj z minami odprli širši prehod skozi žične ovire.« Res! Patrulja je šla proti kraju eksplozije, ostali pa so se spet pognali v napad. PRIBLIŽNO CEZ KAKO URO se je vodja patrulje Vrnil in pripeljal s seboj umazanega človeka, precej raztrganega in neurejenega. Ta je raportiral Abdurahmanu, nato pa sta se objela in se nekajkrat poljubila. Bil je to poveljnik čete, ki se je pravkar prebila skozi francoske utrdbe. Cez nekaj časa, ko so se prvi vtisi polegli, sva se pričela med pohodom proti zahodu z novim znancem, tem komandirjem, pogovarjati o političnih razmerah v Alžiriji Jasno in jedrnato mi je dejal: »Mi se vojskujemo dalje, ker drugega izhoda ni. Kajpada, raje bi se pogajali in tako utirali pot za našo osamosvojitev. Ker pa tega ni, je zame najvažnejša in, lahko rečem edina politika to, da skrbim, da mi je brzostrelka čista in pripravljena, smodnik suh borci pa zdravi in pripravljeni za spopade.* MILUTIN MILENKOVIČ (J • LEPI JESENSKI dnevi zvabijo še marsikaterega meščana v naravo. Med bolj ali manj počitka in razvedrila željnimi turisti pa najdemo včasih tudi družbice s kaj delovnim programom, ki se prav malo ujema z »we-ekend« razpoloženjem. Tako je sončno dopoldne nekega lanskega jesenskega dne našlo tudi družbico treh mlajših moških v bližnji okolici Ljubljane. 2ivo so povpraševali po na videz prav nepomembnih stvareh: okenskih železnih mrežah, malih po- zbiralcev in poznavalcev, ki to počno iz čistega veselja in navdušenja ali celo iz ljubezni do starin, ki sicer mnogokje propadajo. Toda v zahodni Evropi propada le malo količkaj pomembnih umetniških predmetov. Zbrano in prodano je že vse, kar je bilo vrednega. Potrebe pa rastejo, moda zahteva svoje! Torej je treba po podobne stvari drugam, tam, kjer jih imajo še v izobilju in se po možnosti niti ne zavedajo njihove cene. In so šli. Toda kam? Zato, ker imamo zakone. Tudi za spomeniško varstvo in še posebej zakone, ki regulirajo promet z umetninami in starinami. Po teh zakonih pa noben predmet, ki bi lahko bil vrednoten kot umetnostni, etnografski, arheološki, prirodni, zgodovinski ali spomenik iz NOB ne sme zapustiti jugoslovanskega državnega ozemlja brez dovoljenja pristojnega muzeja ali zavoda za spomeniško varstvo oziroma ustrezne ustanove. Čeprav smo bogata dežela, bogata predvsem z blagom te vrste, pa se tudi za- Slike: prelepa baročna okenska mreža iz kovanega železa, panjska končnica, rokoko,jskl svečnik, keramična majolika, baročni angelček - putto in odlično okrašen kelih; koliko takih in podobnih drobnih umetnin je izginilo? strani muzejev in podobnih ustanov, da bi opravile svoje delo kljub težavam in oviram. Potrebno je mnogo razumevanja, predvsem s strani javnih delavcev, da bodo vedno znova z vsemi sredstvi seznanjali ljudi s pomenom teh predmetov za našo deželo in s celotnim problemom. In končno je potreben denar, mnogo denarja, da bi lahko rešili z odkupom vse tisto blago, ki bo sicer že najkasneje čez nekaj let krasilo privatni muzej kakšnega snoba na zahodu, nas' pa osiromašilo za neštete dokumentarne in estetske vrednote, brez katerih podoba naše kulturne preteklosti, da celo same zgodovine ne more biti popolna. JANEZ MESESNEL Zato ni čudno, če v nekaterih muzejih vprašujejo ob posameznih primerih: ali imamo moralno pravico? Na srečo so to bolj redki primeri, mnogo več krivde leži na prekupčevalcih, ki brezvestno ropajo deželo zakonom na-kljub in si polnijo žepe z drobtinicami od bogatinove — tujega trgovca — mize za spomenike narodove preteklosti in kulture. In kako temu odpomoči? SAMO Z OBSEŽNO, temeljito in trajno akcijo vseh prizadetih: predvsem muzealcev, strokovnjakov, ki bi morali izvršiti točen popis vseh kulturnih spomenikov na svojem območju in vršiti stalno nadzorstvo nad njimi. Potem carine, ki bi morala še povečati budnost in zahtevati sodelovanje strokovnjakov, kjer tega še ni. Potem vse kulturne javnosti, dnevnega in mesečnega tiska, radia in televizije, ki naj bi z vrstami člankov, reportaž, oddaj in filmov seznanila najširše sloje prebivalstva s tem problemom, jih obenem opozorila na pomembnost teh predmetov, jim vepeljala ljubezen in pravilen odnos do njih. Seveda bi jih morala prav tako seznaniti z zakoni o spomeniškem varstvu in o prodaji kulturnih in umetniških spomenikov v najširšem smislu. A za to je potrebno marsikaj. Predvsem mnogo dobre volje in požrtvovalnosti s V nedeljo 10. t. m. ob 20.30 bodo spet zagoreli lestenci v dvorani Narodne galerije, prižgale se bodo televizijske kamere in oglasila se bo muzika iz Časov, ki jih veC ni... Solista Janez Lipušček in Rok KlopCič ter Orkester Radia-te. levizije Ljubljana pod taktirko Uroša Prevor-ška bodo pričarali del glasbene preteklosti starega Dubrovnika. Na sliki: IVAN MANE JAR-NOVIC (1751-1804), goslač svetovne slave, najimenitnejši drubrovniški glasbenik. Na koncertu bosta izvedena njegov Concertino za godala in X. koncert za violino in orkester. Mimo njega bosta v sporedu zastopana še Luka SorkoCevlč (1734—1789) s simfonijo v f-duru in njegov sin Antun Sorkočevič (1773-1841) z arijo -Neli’ umile i :ia capanna-, ki je verjetno fragment neohra-riene opere in bo tokrat prvič Izvedena, odkar so v samostanu Malib bratov v Dubrovniku odkrili njeno partituro. slikanih koščih lesa, ki jim pravimo tudi panjske končnice, po majhnih lesenih in kamnitih kipcih in podobnih drobnarijah. Ker sami še niso bili mnogokrat v tistih krajih, so povpraševali tudi po domačinih, ki poznajo teren. Ni znano, ali so jih našli, po vsej verjetnosti pa so dobili nekaj koristnih nasvetov, ker so jih nedolgo za tem spet videli v tistih krajih. To pot v družbi nekega tujca in seveda v njegovem osebnem avtomobilu. Ta tujec si je nekje gradil hišo in je nujno potreboval nekatere malenkosti, brez katerih menda nikakor ne bi mogel dovršiti gradnje. In — komaj verjetno — nikjer drugje jih ni mogel dobiti kot prav v Sloveniji. Šlo je za kovane, seveda stare okenske mreže, za katere je nudil dobro plačilo. In jih je, seveda s pomočjo prijaznih domačih pomočnikov, tudi dobil. Ta družbica je, le da brez tujca, nekaj prej tudi natančno popisala v nekem več-. jem kraju v istem okolišu vse ljudske nabožne plastike po hišah in na pročeljih hiš. Pri dveh hišah so tudi vprašali, če bi jih lastniki prodali, a je iz raznih vzrokov kupčija povsod splavala po vodi. Zato pa so imeli drugod več uspeha. Ti svojevrstni podjetneži so odkrili pri nekem prijaznem kmetu deset še neznanih panjskih končnic in, kar je bilo še dragocenejše, tudi voljo do kupčije. Potem je peljala sled za temi poslikanimi ploščicami v Ljubljano, tu pa se je, kdo ve, če ne za vselej, izgubila. Bili so prav nenavadna družbica in kot vidimo, so morali biti tudi izobraženi in so imeli kar precejšnjo mero okusa — in smisla za umetnost. Še več, tudi za čisto materialno vrednost posameznih umetniških predmetov. Tako so združevali prijetno s' koristnim in njihovi jesenski spreleti v v naravo niso bili brezkoristni. Le da je takih družbic v poslednjih letih v naši državi mnogo več, kot bi bilo potrebno in se še kar naprej množe. Redčijo pa se naši umetnostni spomeniki, prav tako etnografski. Vse manj in manj je kovanih okenskih mrež iz prejšnjih stoletij, manj dragocenih steklenih izdelkov iz 18. in 19. stoletja, izginjajo drobni kipci neznanih kiparjev iz ljudstva, slike na steklo in panjske končnice pa že skoraj ni več mogoče dobiti. Ali so jih pokupili taki izletniki? Včasih tudi pokupili, res je. Včasih pa tudi preprodali z lepim dobičkom. In tu je srž. JUGOSLAVIJA JE lepa dežela. Todsf tujcev ne privlačijo samo njene prirodne lepote, privlači jih v zadnjem času vse bolj in bolj tudi njeno bolj ali manj drobno bogastvo preteklosti. Nekateri si ga samo ogledujejo, nekateri pa so ga začeli tudi že izkoriščati na različne načine. Neredki so primeri, ko potuje po vsej državi tujec, trgovec z umetninami in starinami ali pa njegov agent. Poizveduje za blagom, ki ga krijejo bodisi stare domačije, cerkve, pokopališča, gospodarstva, celo muzeji. Če le morejo, nakupijo čimveč teh oredmetov po razmeroma nizkih cenah in če le morejo, ga tudi odpeljejo v tujino. Kajti po vsej zahodni Evropi se je prav v letih po drugi vojni razširila moda zbiranja starin in umetnin. Nešteti snobi, filmske igralke, športniki, bogataši hočejo opremiti svoj dom z eksotičnimi predmeti in umetninami. Morda želijo s tem manifestirati svojo kulturnost? Mnogo je takih. Nekaj manj je ljudi, ki take »zbiralce« zalagajo z želenimi predmeti. Še najmanj pa ljudi, poštenih nil vse to sproti zapisovati. Včasih so opisi posameznih dogodkov celo tako podrobni in obširni, da sc pri vsakem bralcu, ki kotlčkaj pozna življenje v partizanih — mora nujno pojaviti vprašanje: če je bilo tako in tako — kdaj pa je potem avtor to zapisal? Saj ni mogel najti časa! Tako se zdi, da so ti zapiski močno dopolnjeni pozneje, po spominu, da torej niso povsem pristni in pravi zapiski. To jim pač nekoliko zmanjšuje vrednost. A ljudje, znani in neznani, živi in mrtvi, ki zažive skoraj na vsaki strani, opisani bolje ali slabše, njih doživetja, naj bodo vesela ali tragična — ter obenem obilica zgodovinskih podatkov (naj že bodo znanstveno bolj ali manj precizni) — vse to daje Hace-tovim »Komisarjevim zapiskom« tolikšno pomembnost, da jih bo moral vzeti v roke vsakdo, ki bo želel kar najbolj podrobno spoznati pota naše revolucije. ~bg- NO? KONCERT - DVA MOJSTRA Na nedavnem koncertu orkestra Slovenske filharmonije je imelo slovensko glasbeno občinstvo priložnost slišati novo pomembno delo naše glasbene literature, in sicer Koncert za violino in orkester mojstra L. M. Škerjanca. Delo je izvajal naš mladi virtuoz Igor Ozim, dirigiral pa je Samo Hubad. JAENOVIC V NARODNI GALERIJI Kar prva je bila na vrsti Jugoslavija. Tem »zbirateljem« je vse prišlo prav: umetniške slike, seveda dela starih mojstrov, cerkvene podobe in ikone, arheološki predmeti, narodne noše, staro orožje, panjske končnice, stari primerki umetniško kovanega železja, slike na steklo, star denar, leseni, kamniti in bronasti kipci iz vseh dob, razen najnovejši, star nakit, lepi primerki steklenih predmetov, star porcelan, stilno pohištvo, stare knjige in rokopisi, preproge velike umetniške vrednosti, tkanine, gobelini in tapiserije, da, celo antične vaze in vrči, amfore s potopljenih ladij ob naši obali, do nekaterih so lahko vedamo, da je to blago v neki meri dokument naše kulture, zgodovine in razvoja. Mnogo tega blaga je še neraziskanega, neznanega in znanstveno neproučenega. Morda skrivajo prav ti spomeniki odgovor na marsikatero vprašanje in rešitev marsikatere uganke iz naše preteklosti. Zato ne bi bilo prav, če bi dovolili tako nekontrolirano izvažanje tega blaga v tujino, kjer se za njim predvsem izgubi vsaka sled, ne glede na to, čemu tam služijo. Zakon tudi določa, da je treba vsak tak predmet pred prodajo ponuditi v odkup pristojnemu muzeju; če ga ta ne kupi in dovoli prodajo, šele potem ga je mogoče prodati. Tu pa največkrat nastanejo težave. Lastniku ponudi kupec iz tujine, n. pr. za umetniško sliko, precejšnjo vsoto denarja. Lastnik lahko svojo lastnino proda, toda v tem primeru je tu poseben zakon in ker ga spoštuje, nese najprej podobo v muzej na ogled in jo ponudi v nakup. Seveda zahteva isto, če ne malo višjo ceno, kot mu jo je ponudil tujec. Strokovnjaki ocenijo podobo, ugotove, da je umetnostni spomenik in da zato ne sme v tujino. Torej jo je treba kupiti, ker jo lastnik želi prodati. Toda — ima muzej dovolj denarja? Včasih že, a največkrat žal — ne! Torej — tujec je ne sme nesti domov, torej je po vsej verjetnosti ne bo kupil, lastnik pa — naj jo obdrži doma in naj je nikar ne skuša prodati, kajti zdaj je podoba poznana, vpisana v muzejski seznam in jo bodo lahko večkrat nadzorovali... GLAVNI NAMEN je s tem dosežen, umetnina je ostala doma. Vendar — morda je lastnik socialno šibak, edina njegova lastnina so, recimo, take podobe. Če hoče priti prišli z boljšimi potapljaškimi aparati, kot jih premoremo mi. TI TRGOVCI IN ZBIRATELJI so dobili bogat plen. Toda^do njega ni bilo vedno lahko priti. A z denarjem se marsikaj doseže. Tako so našli tudi ti ljudje med domačini precej ustrežljivih rok, ki so jim — seveda za provizijo — rade pomagale pri včasih za tujca dokaj težavni orientaciji. Le tako si moremo n. pr. razlagati, da so se kmalu po odkritju precejšnjega števila rimskih novcev v Ljubljani 1. 1956 pojavili v Pariškem numizmatičnem kabinetu in v Britanskemimuzeju v Londonu zelo dobri odlitki, čeprav so celotno najdbo takoj — tako so vsaj mislili — evidentirali in odkupili slovenski muzealci. V to zvrst dejavnosti sodi gotovo tudi na začetku tega sestavka opisani turizem skupinice »zbirateljev — estetov«. Pa ne pomagajo samo posamezniki tem tujim interesentom za naše narodho blago in umetnine, čeprav so tudi ti povezani včasih kar v cele mreže, ki organizirano in sistematično preiskujejo posamezne pokrajine in nakupujejo vse količkaj vredne predmete. Pri tem delu jim pomagajo tudi nekatere naše trgovjpe z umetninami in starinami, ki pri takem poslu seveda razmeroma dobro zaslužijo. Mnogokrat pa se zgodi celo, da kakšno naše izvozno podjetje omogoči izvoz takih predmetov, ki bi sicer morali ostati doma! Zakaj? do denarja, ki mu je potreben, lahko proda svojo lastnino, torej te podobe. Muzej pa nima denarja, tujec, ki ga ima, pa je ne sme ali noče kupiti, ker je ne more odpeljati domov. Seveda bo večina takih lastnikov poiskala drugo, protizakonito pot: kar še imajo, bodo prodali ob prvi priložnosti tistemu, ki bo več ponudil. In to bo gotovo tujec, ker ima močno valuto, ker bo rad dobro plačal zato, da bo doma zaslužil še več... Matevža Haceta »Komisarjevi zapiski« so zelo dragocena in bogata knjiga, prav gotovo eden najbolj podrobnih partizanskih dnevnikov, kar jih poznamo. Odlikuje ga široko časovno razdobje, širina ozemlja, po katerem se je avtor gibal, pa tudi podrobno in obširno poznavanje dogodkov, krajev in ljudi. Prvi del je izšel že pred dobrim letom, zdaj pa je pred nami druga knjiga od kapitulacije Italije do konca vojne. V tem času je avtor prepotoval slovensko zemljo od pobočij Snežnika preko Dolenjske in Bele krajine na Štajersko, kjer je bil eden političnih voditeljev znamenite XIV. divizije na njenem zgodovinskem pohodu skozi zimsko ofenzivo in pozneje po krajih okrog osvobojene Zgornje Savinjske doline. Konč- no pridemo tudi na Koroško, ki jo moramo nato po številnih uspehih in žrtvah z grenkobo v srcu zapustiti. Matevž Hace sicer po svojem pisateljskem stilu in obliki nikakor ni blesteč avtor in te knjige, ki ima obliko vsakodnevnih — ali skoraj vsakodnevnih zapiskov — tudi ne odlikujejo kaka globlja filozofska razmišljanja ali vrtanja, je pa vendarle človeško pristna in neposredna. Avtor je bil komisar, vedno preobremenjen z delom in vedno na poti od brigade do brigade in od borca do borca. Srečanja z najrazličnejšimi ljudmi so posebna mikavnost te knjige. Pretresljivi in podrobni opisi znamenite zimske ofenzive l. 1944 na Štajerskem polagoma preidejo in se prepletajo z opisova- njem boljših časov na osvobojenem ozemlju v poletju 1944. Smrt in veselje, pohodi in ljubezni, plesi, veselice, popivanje in spet smrti in skrbi poveljujočih ljudi, stokanje ranjencev, njihovo mučno prenašanje, obupavanje in verovanje — vse to je prepleteno skoraj na vsaki strani. Ko nas je pretresla smrt borca in muka ranjenca — že v naslednjih vrsticah beremo o veselici, plesu, radostnem popivanju in ljubezenskih zgodbah nekaterih borcev, bork in te-renk. Takšno je bilo pač življenje. Tudi v tem pogledu je knjiga človeško pristna in topla, pisana z enostavnim, a iskrenim odnosom do boja in življenja. Prav zares pa se moramo čuditi vztrajnosti in marljivosti pisca, ki je v tako nenavadnih razmerah uteg- ni CZl ■a m INDUSTRIJA, KI IZKORIŠČA RUDNA BOGASTVA IZ MORJA RASTE IZ DNEVA V DAN. SLlkA PRIKAZUJE VELIKE BAZENE, V KATERIH IZHLAPEVA MORSKA VODA. POLEG KUHINJSKE SOLI, KI JE GLAVNI PROIZVOD, V TEM INDUSTRIJSKEM SRE-DISCU PRIDOBIVAJO IZ MORJA SE MAGNEZIJ IN BROM. V VSAKEM KUBIČNEM KILOMETRU MORSKE VODE JE VEČ KOT 6 KILOGRAMOV ZLATA. TAKO JE SAMO V RAZMEROMA MAJHNEM MORJU KOT JE N. PR. SREDOZEMSKO MORJE, NA STO TISOČE TON ČISTEGA ZLATA. OSNOVNI PROBLEM IZKORIŠČANJA JE RENTABILNOST. ODKAR SO strokovnjaki spoznali, kakšna bogastva se krijejo v morskih vodah — to je bilo ob koncu XIX. stoletja — so le-ti preizkusili precej različnih načinov pridobivanja teh rudnih bogastev iz morja, predvsem pa zlata. Vendar so se vsi poskusi »spotaknili« na osnovnem izpitu: rentabilnosti. Tako še do danes ni najden način, po katerem bi bilo pridobivanje zlata iz morja cenejše od njegovega pridobivanja na »stari — klasični« način. Postopki za pridobivanje zlata iz morja so zelo enostavni, vendar tako dragi, da Je bila cena morskega zlata 30 do 40-krat dražja od povprečne cene zlata, dobljenega iz zemeljskih rudnih nahajališč. ZAHVALJUJOČ hitremu razvoju kemije, je pridobivanje zlata iz morja že cenejše, vendar je izguba še vedno nad dobičkom. Lahko pa upamo, da bodo znanstveniki v bližnji prihodnosti le opravili osnovni izpit iz rentabilnosti. Bili bi v veliki zmoti, če bi mislili, da je zlato edina kovina, ki jo lahko pridobivamo iz morja. Na lanskoletnem zasedanju Komisije za mirnodobsko uporabo atomske energije so sovjetski znanstveniki objavili, da so odkrili rentabilen postopek pridobivanja urana iz morske vode. Pri tem ne smemo pozabiti, da je v morju 15-krat več urana kot zlata. Res, da je uran cenejši od zlata, vendar je iz kemičnega stališča bolj reaktiven in je zato njegovo pridobivanje znatno lažje in donosnejše. Te nove okolnosti so ponovno povzročile veliko zanimanje strokovnjakov za izkoriščanje neizčrpnih rudnih bogastev morskih voda. Danes je vsem več kot jasno, da morje ni samo neizčrpen vir zlata in urana, marveč tudi neizčrpen rudnik vseh kemičnih elementov, ki jih poznamo. To dejstvo je najbolj važno in odločujoče, saj se iz dneva v dan veča število elementov, v prvi vrsti pa kovin, ki dobivajo zaradi velikega povpraševanja in majhne ponudbe na svetovnem trgu poseben naziv: »kritična kovina«. Nehote se nam vsiljuje vprašanje, zakaj je ravno morje tako velik in neizčrpen rudnik vseh poznanih, naravnih elementov? Odgovor je samo eden: zaradi stalno trajajočega naravnega pojava — erozije. Ze stotine milijonov let dež in druge padavine po malem najedajo kontinente in odnašajo njih sestavine v morje. Vsaka dežna kapljica, ki pade na zemljo in nato odteče nazaj v morje, odnese s seboj malenkostno količino raztopljenih mineralnih soli. Ta proces je stalen in teče od nastanka Zemlje in se nam res ni treba čuditi, odkod so prišle v morje tako ogromne količine vseh elementov. Ce bi lahko izpareli vso vodo, ki Je v vseh svetovnih morjih ln potem do- n hijeno sol razprostrli po vseh kontinentih, bi le-te pokrivala 150 metrov debela plast soli. PRIDOBIVANJE zlata, katerega je od vseh elementov najmanj v morski vodi, danes še ni donosno. S tem pa ni rečeno, da iz morja ne pridobivamo drugih elementov. ki so v znatno večjih količinah. Prav gotovo je morje kot rudnik odigral v pretekli vojni pomembno vlogo v skupni zmagi nad silami Osi. Magnezij je ena najvažnejših kovin modernega letalstva in to zaradi tega, ker je zelo lahek, saj je njegova specifična teža 1,7. medtem ko je specifična teža aluminija 2,4. Magnezij tudi zelo hitro gori, pri čemer se razvija visoka temperatura, pa so ga zaradi tega uporabljali pri izdelavi zažigalnih bomb. Ko Je izbruhnila II. svetovna vojna, so imeli Nemci pod kontrolo skoraj vse zemeljske rudnike magnezija, tako da so bili Angleži kot Amerikanci prisiljeni pridobivati ga iz morske vode, kjer je v velikih količinah. V vsakem kilogramu vode je okoli 1272 miligrama magnezija. Tako so Izgradili v Kaliforniji v ZDA šest velikih industrijskih objektov za pridobivanje magnezija iz morske vode. ki še danes obratujejo in odpade na njih okoli 3» vse svetovne proizvodnje te »kritične« kovine, brez katere si modernega letalstva sploh ne moremo več predstavljati. Ze dalj časa pridobivajo is morja tudi brom. Odkril ga je že 1826. leta kemik Balard, vendar je do njegove uporabe prišlo šele v času prve svetovne vojne. Tudi takrat so bili vsi večji rudniki broma v Nemčiji, pa so bili zavezniki prisiljeni pristopiti k eksploataciji broma is morja. Takrat so brom potrebovali predvsem za izdelavo zelo učinkovitega bojnega plina. 2e je lzgledalo, da so vse te naprave po končani vojni obsojene na propad, ko so odkrili, da Je ta element nenadomestljiv v proizvodnji posebne vrste svinca, tako Imenovanega tetraetil-nega svinca, ki se dodaja bencinu, da se zboljšajo njegova eksplozivna svojstva In s tem poveča moč bencinskih motorjev. Poleg tega se danes brom zelo veliko uporablja v fotografski industriji. Svetovna potrošnja broma stalno narašča in znaša danes njegova letna poraba preko 150.900 ton. POLEG DIREKTNEGA izkoriščanja rudnih bogastev iz morja, le tega v gotovih primerih izkoriščamo kot rudnik tudi Indirektno. V prvi vrsti so to bogata nahajališča nekaterih industrijskih surovin morskega porekla. Najbolj pogosta so velika nahajališča soli, ki so nastala tam, kjer so bila včasih manjito morja, ki so izhlapela. Za njimi pa so na teh mestih ostali le debeli sloji soli. Na podoben način so nastali tudi nekateri gigantski rudniki žvepla, kot n. pr. v Louisiani in na Siciliji, kar dokazujejo fosilni ostanki raznih miniaturnih morskih živalic, ki so Jih našli v žveplenih plasteh teh rudnikov. Kopna nahajališča nekaterih surovin pa so nastala s posredovanjem morskih organizmov, posebno velja to za planktone, ki so odlični zbiratelji mnogih elementov, katere najdemo v morju. Tako so nastali na posameznih mestih nekoliko metrov debeli aloji, ki se raaprostlvajo na deae- tinah kvadratnih kilometrov, ustvarjeni iz drobnih koščic in luskinic morskih živalic. Na tak način so nastala bogata nahajališča »organskega« železa v francoski pokrajini Lorraini in nahajališča fosfata v Severni Afriki. Ker v morju najdemo skoraj vse važnejše kemične elemente in spojine, iščejo znanstveniki načine njih izkoriščanja. Problem rentabilnosti smo že omenili. Le-ta pa je tesno povezan z drugim problemom — energijo. Za kakršnokoli izkoriščanje morja kot rudnik? so nujno potrebne ogromne količine električne energije za pogon vodnih črpalk, naprav za izhlapevanje, separacijskih naprav itd. In ta energija ne sme biti draga! K.TE IN NA KAKŠEN način bomo dobili potrebno energijo? Strokovnjaki grade svoje načrte za Izkoriščanje morja predvsem na energijo, ki bi jo proizvajale atomske in termo nuklearne elektrarne, dasiravno upoštevajo tudi druge izvore energije. Ameriške naprave za predelavo morske vode so v neposredni bližini ne* izčrpnih nahajališč zemeljskega plina, ki daje potrebno toplotno energijo za pogon termoelektrarn. Vendar se v zadnjem času največ govori o izgradnji »morskih elektrarn«, ki bi jih postavili po zamisli francoskega izumitelja Georgesa Clauda. Le-ta je svoj načrt za postavitev »morske elektrarne« izdelal že pred desetletji. Claud predlaga, da bi praktično Izkoristili naravni pojav, ki ga lahko zasledimo v nekaterih tropskih morjih, kjer je velika temperaturna razlika med površinskimi in globinskimi sloji morske vode. V teh morjih znaša temperatura vode na površju 25 do 30° C, medtem ko je temperatura vode v globjih slojih le 4 do 5° C. Ce naredimo med dvema posodama, v katerima je v eni voda s temperaturo 25° C, v drugi pa voda s temperaturo 5" C, močan vacuum in če spojimo te dve posodi s cevjo v kateri je turbina, bo voda v prvi posodi zavrela, nastala para pa bo gnala turbino. V bistvu ta načrt izkorišča poznano fizikalno dejstvo, da je vrelišče vode odvisno od pritiska, saj je vrelišče tem nižje, čim nižji je pritisk. Z izgradnjo take elektrarne bi človeštvo dobilo cenen izvor električne energije za potrebno rudno izkoriščanje morja. Dejstvo. da je morje svojevrstna zakladnica najrazličnejših rudninskih snovi, odpira človeštvu nove perspektive in možnosti za dvig blaginje. N-čk KAJ VSE JE V KILOGRAMU MORSKE VODE Klor Natrij Sulfat (SO<) Magnezij Kalcij Kalij Brom Ogljik (v miligramih) 18980 Stroncij 13 Radij 0,2 — 3 X 10'* Cink 0,005 10561 Bor 4.6 Fosfor 0,1 Svinec 0,004 2649 Silicij 4 Barij 0,05 Uran 0,0015 1272 Fluor 1.4 Jod 0,05 Srebro 0,0003 400 Dušik 0,7 Arzen 0,02 Nikelj 0,0001 380 Aluminij 0,5 Železo 0,02 Merkur 0.00003 65 Litij 0,1 Mangan 0,01 Zlato 0,000006 28 Baker 0,01 NAPRAVE ZA PRIDOBIVANJE MAGNEZIJA IZ MORSKE VODE. tlliillllllllllllllBIllIffillllllllllllllllllllllllNIIIIIIIIIIIII krat rešiti, vendar se jim to ni niti enkrat posrečilo. Diecoverer je 24 m visoka dvostopenjska raketa. Druga stopnja je kakih 770 kg težki satelit, ki pravilno izstreljen začne krožiti. V drugi stopnji je vsebovana enota, ki se da docela ločiti in jo lahko imamo za tretjo stopojio. Njeno hitrost zmanjšamo s smodnikovim polnjenjem in tako izpolnimo vse pogoje, da se lahko vrne na zemljo. To 70 cm vieoko in 95 široko valjasto telo ima 140 kg. Raketo Dlsooverer izstrelijo v smeri sever-jug, da satelit obkroža zemljo v smeri preko tečajev. Po 26 urah kroženja v prostoru, po 17. obkrožitvi vžge radijski signal z Aljaske nab«J, ki Izstreli valjasto konico z instrumenti. Vžig uravnajo glede na satelitovo pot. Pravilen čas izračunajo elektronski računski stroji tako, da se bo satelitova konica spustila v področje, kjer bodo nanj čakala »lovci«. Da, vse je lepo predvideno in skrbno preračunano, vendar zdaj ena, zdaj druga malenkostna napaka prekriža te načrte. Konstruktorji »o instrumentalno enoto Discove-rerja opremili s padalom 10 m premera, ki se odpre, ko konica vstopi v gostejše ozračje. Istočasno hi moral začeti z delovanjem radijski oddajnik in utripajoča luč. Ta naj bi opozorila nase iskajoča letala. Instrumentalna enota bi morala po izračunih padati z roba ozračja do morske gladine eno uro. V tem času pa naj bi letalo ugotovilo smer spuščanja in s svojo lovilno napravo v danem trenutku preletelo padalo tako, da s kavlji mreže zagrabi blago padala. Nylon-sko vrv počasi navijajo, dokler posadka ne more prijeti padala in ga z dragocenim tovorom vred potegniti v letalo. Posadke desetih letal, ki se udeležujejo tega »ribiškega športa«, so poučevali dolgih šest mesecev. Višje leteči stroji so odvrgli modele bodočih enot, a posadke »letečega tovornjaka« kot pravijo letalu C-119, so jih morale uloviti. Do prvih uspešnih lovov je prišlo šele po večkratnih poizkusih Ko so odkrili enoto, ki se je spuščala s padalom, so se letala zvrstila v gosjem redu. Ce pri svoji nalogi ne bi uspelo prvo, jo je skušalo uresničiti naslednje, ki je zato letelo niže. Vadili so podnevi in ponoči. »Riba« je v temi opozarjala nase z lučjo. Toda, kot smo omenili, posadkam se ni niti enkrat nudila priložnost, da bi svoje pridobljeno znanje s pridom uporabili. Instrumentalne enote, ki naj bi se spustile s padali, so izginile kot da jih ie pogoltnila zemlja. Vzroki neuspeha? Na to si ne zna odgovoriti niti sam izstreljevalec — ameriško letalstvo. V enem primeru so ugotovili, da ni vžgal smodnikov naboj, ki bi moral ločiti instrumentalno enoto od druge stopnje. V drugem primeru pa se ni odprlo padalo. Enote so Izdelali tudi tako, da obstanejo na morski gladini kot boje. Do sedaj je imela Ribi« radi zatrjujejo, da deluje njihov šport pomirjevalno. Pred enim letom pa so dobili neprostovoljno konkurenco v ameriških letalcih. Tudi oni »lovijo«, vendar je ta lov nevaren m tudi ribe so težje, večje in nerade »zagrizejo«, ker pač lovijo satelite. Ob določeni uri se dvigne s havajskih letališč osem transportnih letal ln se napotijo na odsek okoli 1200 km jugozahodno od Honoluluja. Letala se dvignejo na večjo višino in začnejo z »ribolovom« v Pacifiku. Pogledi mož niso usmerjeni v globino, proti morju, ampak v nebo. Posadk® z daljnogledi skrbno išče in preiskuje brezkončno prostranstvo. Pričakujejo, da bodo zagledali bleščečo utripajočo luč In snežnobelo padalo: Podobno je zaposlen tudi radijski operater. Sklonjen čepi nad svojim sprejemnikom in upa, da bo ujel značilni signal satelita — instrumentalne enote. Ostali udeleženci pohoda čakajo na vrsto v nekoliko povešenem trupu letala. Čeprav je na hrbtu slehernega pritrjeno padalo, ni ugodno stati ob odprtih nakladalnih vratih letala Fadrchlld C-119. Iz njihovega prostora »e Izteza lovilna naprava — močna nyIonska vrv, na kateri je razpeta trikotna mreža. Zaradi hitrosti 400 km/h in upora zraka je ta stalno napeta. Opremljena s kljukami naj bi zajela padalo s satelitom in omogočila, da ga zavlečejo v varno zavetje, v notranjost. Lov traja tudi eno uro, vendar padala ni videti nikjer. Osem letal se nato žalostno obrne ln napoti domov. Ostane jim upanje, da so imeli njihovi tovariši pri mornarici več sreče. Ladje mrzlično iščejo majhen predmet, ki zasveti v enakomernih presledkih na večno nemirnem morju. Najti ga morajo v desetih urah, po tem času so baterije izčrpane in prenehajo radijski in svetlobni signali. To pa pomeni, da je bil spet en lov zastonj in ona konica z instrumenti za vedno izgubljena. Odkriti jo more zgolj slučaj. Amerikanci imajo s tem lovom več žalostnih kot veselih izkušenj. Do sredine decembra 1959 je ameriško letalstvo izstrelilo 8 raket tipa Dlsooverer opremljenih s padali Izmed njih je le pet komadov ubogalo in se odpravilo na začrtano pot okoli zemlje. Merilne instrumente v satelitu »o skušali štiri- LETALO JE SPUSTILO NYLONSKO VRV, NA KATERI JE RAZPETA TRIKOTNA MREŽA, DA UJAME RAKETNO KONICO Z INSTRUMENTI, KI SE S PADALOM SPUSCA PROTI ZEMLJI. MREŽA JE UJELA PADALO RAKETNE KONICE IN POSADKA POTEGNE DRAGOCEN TOVOR V LETALO. mornarica večje uspehe kot letalstvo, saj je iz mrzlih morskih valov rešila več raketnih konic, med ostalimi tudi konico rakete »Jupiter«, ki je ponesla 500 km visoko opici Able in Baker. Nehote se vsiljuje vprašanje — kakšne instrumente skuša letalstvo prestreči? V vsaki konici so štiri miši in fotografske plošče. O fizikalnih lastnostih sevanja v vesolju in predvsem o energiji njihovih delcev vemo le malo. Ko delci udarijo ob fotografsko ploščo s srebrno emulzijo, zapustijo sledove. Pri poznejšem razvijanju le-te izmerijo in ocenijo. Seveda je to mogoče opraviti samo v laboratorijih na zemlji. In kakšna je vloga štirih miši? Nagon jih sili k jedači, kar v breztežnem stanju ni lahko. Ulov enote ne bi samo odgovoril na to vprašanje, marveč še na druga, kot o življenju zemeljskih organizmov v vesoljstvu, vplivu kozmičnih žarkov na žive organizme ipd. Uspeh takega podviga je tembolj pereč, če ga gledamo v letu 1961 ali 1962, ko bo namesto Instrumentov v konici rakete človek. Do takrat pa morajo odpraviti vse pomanjkljivosti, ker človek ne sme deliti usodo dosedanjih potnikov. Potovanje po vesolju je koncanoi slika PRIKAZUJE KONICO RAKETE, KI NAJ BI V VESOLJE PONESLA PRVEGA POTNIKA. INŽENIR BERT NORTH PREIZKUSA STABILNOST konice na vodni površini, ce bi prvi potnik moral pristati na njej po povratku iz vesolja. PRED KAMERO: »AKCIJA« 'V'-' i ■Bi nikakor ne zdi nujno, da bi še dinamično snemal. Ustvariti hočem bolj razpoloženjski kot dinamični film.« Skoraj dve tretjini filma bodo posneli v študijih in le eno tretjino na terenu. Približno 10. aprila se bo snemalna ekipa preselila iz ateljejev na ljubljanske ulice in v okolico ter tam, predvidoma do 29. aprila, končala snemanje. Po načrtih bo film pripravljen za premiero konec junija, tako da ga bo »Triglav-film« verjetno določil za enega izmed svojih predstavnikov na letošnjem festivalu jugoslovanskega filma v Pulju. Pred snemalnimi kamerami, ki jih pri »Akciji« vodi France Cerar, se bo zvrstila cela vrsta znanih jugoslovanskih filmskih in gledaliških igralcev, pa tudi nekaj debutantov. Igralsko ekipo pri tem filmu sestavljajo Drago Makuc, Lojze Rozman, Leopold Bibič, Branko Pleša, Milan Srdoč, Arnold Tavornik, Silvij Kobal, Aleksander Valič, Nikola Popovič, Slavko Belak in drugi. 17 bolj ali manj enakovrednih vlog Triglav-film je izpolnil obljubo. Delovno vzdušje v svojih snemalnih ateljejih je najavil za marec, sedaj pa ima mladi režiser Jane Kavčič za seboj že polovico »Akcije«, prvega letošnjega celovečernega slovenskega filma. Filmska zgodba, za katero je pripravil scenarij Marijan Rožanc, sloni na resnični epizodi iz NOB. Tedaj se je skupina sedmih obkoljenih partizanov odločila za drzno, skoraj neizvedljivo akcijo, da napade zloglasno celjsko jetnišnico »Pisker«, osvobodi in oboroži zapornike in se potem skupno z njimi skuša prebiti iz nemškega obroča. Resnična epizoda pa je bila za scenarista in režiserja le izhodišče, ob njej hočeta zgraditi poglobljeno psihološko dramo, pri kateri hote celo nekoliko zanemarjata akcijsko-dinamično stran zgodbe. Jane Kavčič namreč pravi: »V zgodbi je toliko notranje dinamike, da se mi Režiser Jane Kavčič Aotonella Lualdi sodi med najbolj nadarjene in tudi najlepše italijanske igralke. V evropskih ve- ki jih bomo gledali iemestih so prav zdaj premiere treh njc- nih filmov: francoskih »Dvojni obrat« in »Boj s smrtjo« ter italijanskega »Mladeni- či«. Kritiki hvalijo njeno igro. Antonella Lualdi ima dve veliki želji; da bi lahko nastopila na gledaliških deskah, v filmu pa upodobila Devico Orleansko. MAIGRET NASTAVLJA PAST (Maigret tend im pi£ge) Francoski film, po romanu Geor-gesa Simenona. Scenarij napisali Ro-dolfhe - Maurice Arlaud, Michcl Au-diard, Jean Delannoy. Dialoge: Michel Audiard. Režija: Jean Delannoy. Igrajo: Jean Gabin, Annic Girardot, Jean Desailly. Umor je bil storjen nekega jesenskega večera. V zakotni ulici je neznanec zabodel nedolžno žensko in odšel, ne da bi jo izropal ali posilil. V zvrsti kriminalnih romanov so dela Gc-orgesa Simenona že leta železen repertoar, ki ga poznajo tudi naši ljubitelji njegovih napetih kriminalnih zgodb. Ti romani pripovedujejo o roki pravice, ki se neusmiljeno spopade z zločinom do končnega obračuna. Pisatelj si je izmislil kriminalnega inšpektorja Maigrela, ki v njegovih zgodbah razrešuje zločine. Ta, danes že legendarna oseba iz kriminalnih romanov je bila že mnogokrat prestavljena tudi v kriminalko. V filmu ►►Maigret nastavlja past«< igra naslovno vlogo prvak francoskih filmskih igralcev Jean Gabin. Pisatelj je potrdil, da še ni videl boljšega tolmača svojega literarnega ju- naka, kot je Maigret-Jeana Gabina, izobražen, umirjen kriminalist, ki stvarno išče vzroke zločina. V vseh življenjskih položajih pa postane tipičen predstavnik francoskega meščanstva. Sc preden se je pričela filmska zgodba, so se že zgodili trije umori. Četrti pa se zgodi na filmskem platnu pred prestrašenim gledalcem. Maigret je poklican, da ugotovi, kdo je morilec, ki je ubil že štiri ženske. Mnogo oseb je osumljenih, dokler niso sumljivi vsi. Takrat pa gledalec izve več, kot ve Maigret. Videti je, da je gledalec že spoznal pravega morilca in zato samo še ugiba ali bo tudi Maigret dovolj bister in spoznal storilca in mu dokazal, da je resnični morilec. Maigret nastavlja pasti in osumljenec se zapre vanje. Velike stvari so nenadoma postale nepomembne, a majhne pridobile na pomembnosti. Vrh briljantne igre je zasliševanje osumljenca: virtuozno odigran, pogojen v miljeju. pretresljiv v besedi in sliki in grozoten, ko pri-kazuje drobno delo policijskega aparata, kako potiska pero osumljencu v roke, da bi podpisal obtožbo proti samemu sebi. Zgodba pa se nenadoma zasuče v korist obtoženemu. Ko so ga z i sli sevali, je bila v zakotni ulici umorjena ženska na način, ki ga pripisujejo njemu. Od presenečenja je vsa dvorana s tira. V razrešitvenem delu se ljudje pokažejo v tragiki, nizkotnosti in veličini. Maigret, neizprosni služabnik roke pravice, odhaja počasi proti domu škozi dež, kot bi želel, naj spere z njega — vse. Režiser Jean Delannoy z ekipo prvovrstnih igralcev in Jean Gabin sta napravila inteligentno, nadpovprečno filmsko kriminalko, ki išče v zgodbi nekega zločina človekov resnični obraz. VOJKO DULETlC Novi 3 svola ® Po kratkem obisku v Londonu je Van Johnson odpotoval v Rim, kjer bo igral v nekem vojnem filmu. To bo njegov 95. vojni film od konca... II. svetovne vojne. INGRID BERGMAN se po svojem velikem uspehu v filmu »Indiskretno« pripravlja na glavno vlogo v • ZDA. To bo »Olivia« po gledališkem delu Terencea Rattigana: vloga matere jeznega mladeniča, ki ji očita prijateljstvo s slovitim politikom in grozi e škandalom. Dolores del Rio se bo 1960 leta vrnila k filmu. Igrala bo glavno vlogo v filmu »Ljubezenska pisma«, ki ga bodo posneli po romanu Marcela Feyreta. »BEN HUR« Williama Wylerja je določen za otvoritev 13. mednarodnega filmskega festivala v Cannesu (od 4. do 20. maja). Slavnostni predstavi bo sledil sprejem, na katerem bodo pariški krojači pokazali svoje nove modele, ki jih je navdihnil film »Ben Hur«, zlatarji nov nakit Ben Hur« in cvetličarji posebej v ta namen vzgojeno vrtnico »Ben Hur«. 0 Mehiški režiser tn producent Miguel Contreras Torres se pripravlja, da bo v sodelovanju z Arthurjem J. Rankom posnel film o življenju velikega mehiškega revolu cionarja Simona Bolivarja. Naslov bo »Peklenska legija«, igrali pa bodo Gregory Pečk, Rhonda Fleming, Anthony Quinn in Lau-rence Oliver. Z začetkom snemanja še čakajo, ker sta se scenarist In režiser sprla. RAF VALLONE je nedavno napovedal, da se bo poizkusil tudi kot režiser. Vallo-ne je doslej ^gral v 45 filmih in meni, da je zbral že dovolj izkušenj in bo torej kos it.. iti Ob 19.30 uri: Pozdravljena! Zakonca Montand-Signoret v hišici št. 20 vabita v goste soseda Miller-Monroe iz hišice št. 21. Večerja je domena kuhanja vešče gospe Simone Večer pri Montandovih Te intimne fotografije, H sodijo pravzaprav v družinski album, bodo dve družini gotovo vedno spominjale na eno najpomembnejših obdobij njihovega: življenja. Marilyn Monroe in znani francoski popevkar ter igralec Yves Montand ravno sedaj snemata svoj prvi skupni film »Ljubijo se«, s katerim si bo Marilyn pod vodstvom režiserja Georgesa Cukorja skušala utrditi svoje izredno visoko mesto med hollywoodskimi igralkami, za Montanda pa pomeni šele ta film, kljub številnim igralskim uspehom v preteklih letih, prodor med svetovno igralsko elito. Yves igra v filmu milijarderja, ki ga pomotoma angažirajo za glasbeno revijo. Nekoliko prismuknjeni milijarder se seveda takoj zaljubi v revijsko zvezdnico (Marilgn) in se začne učiti plesa in petja. Kot učitelja nastopita Gene Kelly in Frank Sinatra, poleg, njiju pa še znani angleški popevkar Frankie Vaughan. Slovitemu ameriškemu dramatiicu, Marilyninem možu Arthurju Millerju se je s tem ponudila priložnost spiliti scenarij (avtor Norman Krasna) in stati ob strani kot umetniški svetovalec, Montandova žena, odlična francoska igralka Simone Signoret, pa si je tudi te dni odločna odprla vrata v hollywoodske studie in bo v kratkem začela snemati. Če sedaj vse to upoštevamo, potem laihko razumemo njihovo zadovoljstvo in veliko prijateljstvo, ki se je razvilo med obema družinama. Da bi razbremenila gospodinjo, tudi gospa Marilyn ne ostaja praznih rok; umetelno pogrne mizo, vtem ko njen soprog poskrbi za glasbeno spremljavo tudi tej nalogi. Njegov prvi načrt je fil-manje ene od novel Curzia Malaparteja. @ Robert Siodmak dela s svojim prijateljem Enichom Mario Remarquom na scenariju za svoj naslednji film v francosko-nbmški koprodukciji. Naslov bo »Greh«. V ZAHODNI NEMČIJI nameravajo posneti na filmski trak Schillerjeve »Rokovnjače«. Naslov, ki ga je določil producent: »Franc se imenuje kanalja« ... Ko smo že pri naslovih, preglejmo v naglici še naslove filmov, ki jih predvajajo zahodnonemški kinematografi: Satan zvabi j a ljubezen — Stisk hudičeve roke — Dober dan, jaz sem vaš morilec — Gola žena in zlikovec — Morilci vabijo na ples — Obesite ga — Rabelj že Čaka — Z nožem v hrbtu — Maščevalec ne počiva — Njegova pištola je bila hitrejša — Jutri me boš ubil — Jutri bo po tebi itd. 0 Gregolre Aslan postaja vedno bolj popularen v Angliji. Po »Našem človeku v Havani«, ki ga je posnel z Alecom Guinnessom. bo sedaj igral glavno vlogo v filmski verziji Sw!ftovih »Guliverjevih potovanj« IME FONDA se te dni blešči v neonskih črkah kar na dveh broadwayskih gledališčih: Jane Fonda, ki je jeseni de-butirala v Loganovem filmu »Tali Story«. nastopa pod vodstvom istega režiserja v gledališču Cort, in sicer v delu »Bila je majhna deklica«, vtem ko njen oče, slavni IIenry Fonda igra samo nekaj hiš dalje v delu »Tiha noč, samotna noč«. 0 pevec Dave King je podpisal pogodbo s filmsko družbo Fox. V petih letih mora igrati v petih filmih. Honorar 300 milijonov dinarjev. In zdaj — postrezi si sam: najprej kaviar in nato biftek s špageti, toda od vsakega samo malo, da ne bo novih preglavic s težo. Tako zahteva neusmiljeni scenarij '*t-V eJiH mmm mim . ■ Vidi se, Montand je srečen, da igra z Marilvn. In Marilyn je srečna, da Igra z Vvcsom. Smejeta se. Pijeta vodko. Ob 21. uri si vsi štirje zažele: lahko noč! V Hollywoodu jo treba zgodij počivat T 6. APRIL 1960 —* »2ica« - pred durmi Za srebrnim planiškim jubilejem se slovenski mladini že v kratkem obeta nov velik dogodek — spominski partizanski pohod »Ob žici okupirane Ljubljane«. Na to veličastno slavje 8. maja v Ljubljani so vabili tudi okusni aranžmaji pod Poncami. (Foto: H.) Z NEDELJSKIMI SMUČARSKIMI SKOKI V QBEBW1ESENTHILU (VZHGBM NEMČIJA) JE BILA ZAKLJUČENA LETOŠNJA PESTRA TEKMOVALNA SEZONA Kdo je najboljši smučarski skakalec sezone 1959/1960? Na enako kupil se je z osmini mestom. Si- vprašanje je »TT« odgovarjal tudi že pred leti in tokrat smo se ponovno odločili za razvrstitev najboljših. Hudo pa bi se zmotil tisti, ki meni, da je bilo letos lahko razporediti najboljše skakalce. — kurenca) in državno prvenstvo, Prav nasprotno! Tekmovanj je bilo sicer veliko, morda celo več tretji Lahti (s tujci), peti Helsinki kot kdaj kv;. prej, pa vendar ... Mnogi "o namreč zaradi olimpijskih iger tičali pred igrami bolj doma (Finci, Norvežani), dr.i n; niso nastopili na velikih tekmah iz po cer pa je tekmoval še takole: prvi Kuopio,drugi Lahti (domača kon- £3 RAMENSKI je zapravil višje mesto s tem, da praktično razen v Squavv Valleyu, kjer je bil od- litičnih razlogov (zaradi spora o vzhodnonemški zastavi ni bilo nič iičen četrti, ni nastopil v tujini z udeležbo »vzhodnih« na nemško-avstrijski skakalni turneji.) Le bore malo tekmovanj je ostalo, ki bi zaslužila oceno, da so združila Doma pa je bil precej pred vsemi. HVH 3 Kankkonena smo uvrstili vso svetovno elito. Če pogledamo natančneje pravzaprav samo eno kljub nesreči v Squa\v Valleyu, - olimpijske igre v Squa\v Valleyu. Se Holmenkollen je bil zlasti od Fincev premalo upoštevan. , Vsega skupaj sm točk), skakalca Oto Giacomelli (25 točk) in Miro Oman (24 točk), itd. To je torej vraeeua in začasna >emučarska< bilanca v tej rubriki. Na prvo mesto je zanesljivo in zasluženo prišel skakalec Marjan Pečar, najboljši jugoslovanski smučar v sezoni 1939,60. V tekmovanju zn spominske plakete Branka Ziherla je samo v zadnjih štirih tednih prišel štirikrat na najboljše mesto s samo 4 izgubljenimi točkami! Vrstni red prvega aprilskega tedna je tak: 1. Pečar (TVD Mojstrano) — smučarski skoki, 26 točk. 2.-3. Cerar (TVD Narodni dom) — vaje na orodju iu Žirovnik (Rog) — kolesarstvo - po 17, 4. Bajc (Odred) — kolesarstvo, 13, 5.-6. Steržaj (TVD Ljutomer) — kegljanje in Maček (01ympia) — judo, po 5. 7. Planinc (Dioptor) — streljanje, 4. 8. Gale (01ympia) — judo, 3, 9. Šlibar (Enotnost) — smučarski skoki. 1 točko. »Pravzaprav si ne bi upal trditi, da sem povsem po naključju smučarski skakalec. že od nekdaj, ko sem sl s štirimi leti prvič pripel na noge otroške smuči, me je neka neznana sila vlekla k skakalnicam. čeprav sem se skušal meriti s tovariši v slalomu im tekih. — S 13. leti sem dosegel svoj prvi rekord: s smučmi sem skočil 13 metrov daleč. Dobrih pet let pozneje sem še zmeraj skakal B TAK SKAKALEC STE VI. KDO SE TEMU VAŠEMU OPISU NAJBOLJ PRIBLIŽUJE IN KATEREGA TEKMECA CENITE NAJBOLJ? »Enega samega nasprotnika, ki bi mi zlahka prišel do živega, je težko imenovati; na vsakem tekmovanju pa s*e naj- po takih majhnih, iz snega na- bolj bojim (če je to sploh pravi izraz) drzne finske četvorke. Tj so moji najhujši tekmeci«. mo v Planici posebej tekmo na 80 111 in posebej na 120 m skakalnici), llclmenkollen, Falun, Obervviesen-llial to je bila itecknaglova zmagovita osvojitev Evrope in Amerike. Njegovo I. mesto je popolnoma nesporno. pr avl j enih skakalnicah.« 83 KAJ JE BILO NAJHUJE NA ZAČETKU VASE NAGLE ŠPORTNE KARIERE? »Nič. Prvi strah je prišel šele z letom 1955: od šolske, 10—m skakalnice sem se v eni sami sezoni — prek ostalih »pručk« (25, 45, 60 in 89 m) — povzpel na zaletišče naj večje na svetu sploh — mamutske v Oberstdorfu!! Takrat mi je srce hudo bilo čez običajno NARODA PRIPISUJETE NAIVEC MOŽNOSTI ZA POPOLN USPEH NA PRIHODNJEM SVETOVNEM PRVENSTVU 1962 IN NA IX. ZIMSKIH OLIMPIJKSIH IGRAH V INNSBRUCKU (1964)? »No, prav Fincem, čeprav se bodo na to elitno srečanje na- & HALONEN je štirikrat opravil doma z vso finsko elito, v Jamsan-koskiju tudi z drugimi, na čast- __________ nem drugem mestu pa je obstal v ga, Larsena in Naesa, Švede Berg- Squa\v Valleyu, Lahtiju in Kuovoli, seija, Mikaelssona, oba Lindquista,« Wb" — Eriikssona im Kairlssona, Nemca Thomo in Kurza, Italijana Zanda-nela ter druge. Z nekaj več uspehi bd Ctfšfila v to skupno lahko tudi Jugoslovana Jemc in Šlibar, toda kot rečeno smo ocenjevali uspehe in ne kvaliteto, ki pri nekaterih še ni našla pravega odseva tudi na rezultatih ZAKAJ??? - ZATO!!! Najboljši zaslužijo seveda nekaj besed vsak posebej. Pojdimo kar Po vrsti. ONA «1 ugotavlj • u, aa so sposobnosti naših vrhunskih šiport-1 nkov večje kakor pa rezultat, ki jih dosegajo v mednarodni areni. Pravzaprav so sploh redlke zvrsti, v k ai ter ih smo doslej povsem izkoriščali naše zmožnosti. Pri drugih narodih pa je dirijgače. — Zlasti Vzhodmjaki so v strokovnosti in maksimalnem koriščenju vrednot nedosegljivi. Do tega pa prihajajo zaradi načrtnega v^nii.&nja dosežkov športnikov in tempiranja njihove forme prav za najpomembnejše dogodke. Talke načrtnosti žal pri nas pogrešamo. V posameznih disciplinah se naše reprezentance pač pripravljajo za takme sezone, ne da bi posebej določim — ta ali ta preizkušnja bo za nas najvažnejša. Tliipičan primer za to so naši skakalci. Katetra tekma je biila leitos zanje v središču pozornosti? Squa\v Valley? Pokal Kongsberg, Holmenkollen ali Platnica? Vse — bi bil verjetno najmočnejši odgovor. Ker pa je tudi la-llku Jatsno, da vrhunske forme ni moč držati skozti daljšo dobo, je talka koncepcija sie-veda necfcia vidn.ai. m prav zato pravimo, da bo v bodoče pri prhpravah naših športnikov nasploh treba več smotrnosti ... Najboljši Finec — torej zasluženo drugi. EJ BOLKART je fantastično star-tal na nemško-avstrijski turneji s 5 zmagami in končno zmago, prvi je bil še na Semmeringu, drugi v Feldbergu, tretji v Holmenkoilenu, peti do šesti na Kongsbergu ter sesti v Squaw Valleyu in Planici (120). Menda dovolj za tretje mesto tudi pred bolje plasiranimi iz Squavv Valleya. 13 LEODOLTER si je visoko mesto priskočil z bronasto olimpijsko kolajno. Sicer pa ima v bilanci še avstrijsko državno prvenstvo, drugi mesti v Innsbrucku in Bi-schofshofenu, tretje na Semmeringu in na turneji ter četrto v Ite-velstoku in na Semmeringu. C3 YGGESETHU smo dali visoko peto mesto za tri uspehe: peto mesto na olimpijskih igrah, četrto do peto v Holmenkoilenu in tretje v Planici (80). V opravičilo mu lahko štejemo, da je bil pred igrami ves čas v ZDA in se ni udeleževal evropskih tekmovanj. B3 j. KARKINEN — svetovni pr_ vak 1938 — je komaj našel mesto v finski olimpijski ekipi. Od- Helmut Recknagel — plen planiških lovcev na avtograme. (Foto: L. Jurc) M 1 MED 229 IGRALCI IN IGRALKAMI IZ 21 DRŽAV MADŽARI FAVORITI (PO TELEFONU IZ ZAGREBA — POSEBEJ ZA »TT«) mero; to Je bilo tudi zame pre- grtno in dobro pripravljali ve{‘‘" skakalci vseh narodov, gotovo ta ALI SEM PRAV SLISAL; po- tudi vaši z mladim in nadarje- iina osrednjih osebnosti na II. evropskem prvenstvi1, v namiznem tenisu v Zagrebu je bivši večkratni prvak Jugoslavije (ir. Žarko Dolinar. Ker Je v svoji pestri športni karieri inral že povsod po svetu in v vseh kategorijah, smo ga tolikšen aparat. Se nikoli poprej nisem toliko delal kot te dni UDARILI STE BESEDICO »ZAME«? »Da, s tem sem še hotej reči, da se telesn® in psihološko za Ml, KAKOR SKAČETE TUDI VI? »Jutrišnji dan bo pripadal obema. Toda ne bosta ostala taka, kakršna sta danes: izpopolnila se bosta do skrajne popolnosti. Hladi skakalci pa bodo seveda izbirali med njima po individualnih činiteljih. Vsak bo skakal tako, kakor bo tp najbolj ustrezalo njegovim telesnim zmogljivostim.« E3 ZA SKAKALCI DAJVA NA TEHTNICO SE SKAKALNICE. »Najidealnejša smučarska skakalcem jtATEREGA skakalnica na svetu — zame pač — je vaša Planica. Skoiraj prav toliko cenim Oberstdorl. Na tretjem mestu pa je Kulm v Avstriji. Se to: ne miaram majhnih skakalnic, naravnost sovražim pa veter, ki čestokrat onemogoča dolge polete in celo skoke.« « KO SVA ZE PRI NJIH, PROSIM SE ZA OBŠIRNEJŠI ODGOVOR NA NASLEDNJE VPRAŠANJE: KOLIKO NAJVEČ LAHKO LETI ČLOVEK S SMUČMI? Sobesedniku so se za hip zaiskrile oči, nato pa je trezno nadaljeval takole: »Slišal sem, da bo graditelj skakalnice v Oberstdorfu Hei-tti Klopfer za prihodnje polete FIS leta 1961 pomaknil odskočni mostiček za 6 metrov nazaj, proti zaletišču. To utegne omogočiti polete okrog 140 m, ne da bi bili za skakalca življenjsko nevarni. — Kdor pa bi bil telesno toliko pripravljen, da bi zdržal tisti strašni pritisk pri doskoku, ta b.j bil kos tudi 150-metrski znamki. To pa je na današnjih skakalnicah zanesljivo skrajna meja«. ES ALI VAS MOČNO MIKA? Namesto da bi odgovoril, je Helmut hlastno pohrustal velik čokoladni bonbon in povrh še srknil iz kozarčka. 13 NO, ŠE ZADNJE VPRAŠANJE. ZDAJ STE NAJBOLJŠI SMUČARSKI SKAKALEC NA SVETU. V VSEJ ŠPORTNI ZGODOVINI NI ENAKEGA. ALI VAS JE KDAJKOLI POPREJ V TEM ŠPORTU KAJ TAKO HUDO RAZOČARALO. DA STE- ZE NAMERAVALI ODNEHATI? Nasmeh z njegovih liic, (o znanju in izkušaš dalj časa noč in dan priprav- njali je sicer vilim Harangozo 5e iiailo ta šampionat: To pa je ob- pred njim; toda naj ponovim: enem priznanje več za našo dr- pravih možnosti ima vsekakor več žavo, saj le malokatera evropska dežela zmore postaviti na noge mlajši mojster — to pa je Vojislav Markovič.« E. B SMOTRNOST PODRAVKA 3UHI »SIMENTALKA« in »ZLATKA« sta na prvem mestu zaradi svoje kakovosti še posebno za hitrost. Brez nje v športu ne moreš napredovati; sam sem si io pridobil z atletiko, nogometom (že pet let uspešno igram v domačem moštvu) in skoki v vodo- Sicer pa naj vsak skakal-ec po lastn1 želji izbira dopolnilne športe.* n naveživa to vaso metodo TRENIRANJA NA LIK IDEALNEGA SMUČARSKEGA SKAKALCA. »Celotne priprave na suhem vključno skoki na skakalnica) z umetno maso in na zgodnjem snegu morajo privesti tekmovalca še pred prvimi preizkušnjami v odlično telesino in psihološko razpoloženje. To je pa isto, kar omogoča odločilno ksplozlvnost. na odskočnem nostičku. s katero se da Ob nočni volji in dobrem poznavanju aerodinamike zmagat: na vsaki tekmi.« Januar In februar sta bila meseca, ko je večina brazilskih nogometnih moštev gostovala doma in v tujini. Tak je običaj. Vrata stadionov v Riu in Sao Paolu so v začetku leta le redkokdaj odprta, nova sezona doma se začne običajno s ekmovanjem ->Rio - Sao Paolo«. Letos se je začelo 10. marca, neposredno po karnevalu, ki je najmanj za štiri dni paraliziral vso drugo aktivnost. Velika petorka klubov Iržave Ria in petorka države Sao Paolo sta namreč 10. marca začeli 1 turnirjem, ki se konča 19. aprila. Srečanja teh desetih klubov iz drža\ Sao Paola in Ria so nekakšen zametek državnega brazilskega prvenstva. Vsi udeleženci na 19. aprila prekineio t^k movanje in se zopet podajo na gostovania p< svetu. Sele v začetku ju-11 ia iih nadaljujejo in z njimi končajo ob koncu Verjemite ali ne, svetovni nogometni prvak Brazilija nima državnega prvenstva, čeprav traja tamkaj nogometna sezona od 1. januarja do 31. decembra. Ko je v Evropi trda zima, je ondi vroče poletje, tako da morajo v januarju in februarju igrati zvečer. Ce pa je že kakšno srečanje popoldne, potem se ne sme začeti pred 17. uro; tako zahteva ministrstvo za šport. decembra, torej v uni-čujoči vročini. Udeleženci tekmovanja Rio-Sao Paolo so sloviti klubi: Fluminensc, Bo* tafogo, Vasco, Flamengo, America (Rio) ter Pal-mciras. Sao Paolo, Co-rinthians, Portuguesa (vsi iz mesta Sao Paolo) in Santos (izven mesta Sao Paolo). Naivečji favorit med temi mojstri nogometne igre jo klub Santos s plejado slovitih igralcev, kot so Pele, Žito, Pepe (šampioni, ki so osvojili svetovno prvenstvo 1959 na Švedskem). Enakovredni so jim For-miga. DorvaJ. Pagao in naposled bo verjetno igral še kapetan moštva, ki je triumfiralo na Švedskem — Bellini, ki je se-rlaj član Vasca, vendar bi rad prestopil k Santosu. In čudežni igralec, 19-letni Pelč, kaj je z njim? Iz Peruja, kjer se ta čas zadržuje Santos, poročajo, da je Pele resno zbolel. Pravzaprav gre za staro bolezen (baje za mandlje), ki se vleče po zaslugi mena-/orjev, ki se boje za milijone. Toda utrujeni mladenič Pelč ne more več. Pravijo, da bo njegova odsotnost trajala samo nekaj mesecev. Vsa Biazilija in ne samo pristaši Santosa tako rekoč žalujejo, ker ga ne bodo videli na tekmah turnirja »Rio-Sao Paolo« ki jih vsa — razen srečanj s Santosom - igrajo v omenjenih velemestih. Zanimivo je, da je Brazilijo, ki je branila na III. vseameriškem nogometnem prvenstvu v Costarici naslov šampiona, zastopala samo reprezentanca zvezne države Rio grande du Sud. mm Pele NOVO TOVARNA-mcku-CELJE 0 Glasba — kadar si jo zaželite! Radijski sprejemnik kombiniran z gramofonom najnovejše izvedbe Din 69.950 TElEHOmUniHIHIlE urnam Ukradeno življenje KO SEM SPOZNALA Matkovo Tončko, je bila že vdova. O svoji mladosti mi je takole pripovedovala: »Saj veste, kako je na kmetih: velik grunt in veliko otrok, starši se pa trudijo, da jih dobro oženijo. In tako je bilo tudi z menoj«. V glasu je bilo malo posmeha. »Mladost je vesela, a moja mladost ni bila brez grenkobe. Razumela sem se z nekim fantom, sinom manjšega kmeta. Mojim staršem to ni bilo všeč. Spočetka se nisva veliko zmenila za to. Kovala sva načrte: koliko bo zaslužil in kako si bova uredila življenje. Prišlo pa je drugače. Veste, življenje je kakor voda. Teče, v rokah pa ti nič ne ostane. Da, to sem spoznala pozneje, po mnogo letih. Takrat, ko je pričel hoditi Matkov k nam, še nisem vedela, da se bom zanj odločila. Upirala sem se, a starši so dejali; vzela ga boš in konec! Ko sem se sklicevala na ljubezen, so prav tako vztrajali: ljubezen pride, v zakonu je potrpežljivost glavno. In kar so rekli starši, je držalo kot pribito. Še tisto jesen, ko je pri nas doma in v Savinjski dolini dozorel hmelj, sva se vzela. Matkov je bil tiste čase lep fant. razumen. Ljudje so ga močno spoštovali Prav tako tudi jaz, a ljubiti ga nisem mogla tako kot prejšnjega, ki se je potem oženil z drugo in srečno živel. PO PETNAJSTIH letih najinega zakona je izbruhnila vojna. Ze konec enainštiri-desetega je postal Matkov aktivist. Tega takrat še nisem vedela. Zdel se mi je zamišljen, bolj kot kdaj koli. Ob večerih je kar nekam izgini! in vrnil se je ponoči ali celo proti jutru. V meni se je godilo nekaj čudnega. Po toliko letih sem se zavedela, da ga imam močno rada. Ce bi imela otroke, bi se bilo to v meni že prej vzbudilo. Prišlo pa je vse tako v nepravem času. Se preden sem utegnila izvedeti za njegove nočne poti, so pričeli prihajati k nam tuji ljudje. Bilo je čedalje več papirjev, zavojev z letaki in zdravili. Matkov zdaj ni več molčal. Povedal mi je vse. Odobravala sem, da je postal ilegalec. In tako je prišlo leto 1943. Neke noči tega leta so prišli ponj in ga odgnali v celjske zapore. Približno mesec dni so ga v »Piskru« mučili, potem pa so ga spravili v bolnišnico, da bi se pozdravil za nadaljnje mučenje. Iz bolnišnice so ga spravili spet v celjske zapore, kjer je dočakal tisto noč, ko so celjski aktivisti odprli »Pisker® ter osvobodili jetnike. POVEDAL VAM bom zgodbo iz svojih otroških let, zgodbo o belem kruhu, ki se je tako ukoreninila v mojem srcu, da je ne bom mogel nikoli pozabiti. Večno bo ostala z menoj, me spremljala in spominjala na težke dni, ki sem jih kot otrok preživel v vojnem času. Tedaj sem bil res še majhen, toda v meni je ostala grda misel, misel na vojno. Bil sem prikrajšan za vse lepote, ki jih doživljajo otroci mojih let, prav tako kpt vsi moji sovrstniki. To nam je vzela ta pošastna, neizprosna vojna. Naša družina je bila revna in oče je le s težavo preživljal štiri otroke. Bil sem najmlajši med njimi in komaj sem dobro shodil, ko so nam neki tuji, hudobni ljudje odpeljali očeta. Mati je jokala, jokala sta tudi brata in sestra. Hlipal sem in se trdno oprijemal materinega krila, ker sem se bal, da ne bi še njo vzeli. Kdo bi me potem božal po skuštranih laseh, kdo bi mi pel za lahko noč, našel zame toplo materino besedo? Mati mi je rekla, da so očeta odpeljali fašisti. Kmalu so ga potem izpustili, toda ker so sumili, da prenaša pošto za partizane, ni mogel nikjer dobiti službe. Tako se je začela-trn jeva pot za našo družino in večkrat štno bili bolj lačni kot siti. Materi je bilo hudo, ko sem jo prosil za kruh, in če je le mogla, si je odtrgala od ust in mi ga dala. Toda to ni bil tisti beli kruh z lepo zapečeno skorjo, ampak črn, težak kruh, ki ti je kot kamen obležal v želodcu. Toda za nas, čeprav je bi! iz otrobov, je bil vseeno sladek in dober. NEKEGA DNE, ko sem stikal ob vodi, me je pot pripeljala do vaškega mlina, ki je ležal na koncu vasi. Še nikoli prej ga nisem videl in zazdel se mi je tako lep, bel, da sem nehote stopil noter. Nasproti mi je prišel mož, ves zaprašen od nekakšnega belega prahu. Njegov beli obraz se mi je dobrohotno smehljal, njegove oči so žarele od dobrote, tudi njegov klobuk se mi je zdel prečudovito lep. Nemo sem stal in zrl podobo pred seboj. »No, mali, le bliže, se bova kaj pogovorila!« me je prijazno povabil mlinar. Vzel me je v naročje In dejal: »Ti si pa res fant od fare!« Vprašal me je tudi, če sem kaj lačen. Odkimal sem, čeprav so moje oči dovolj jasno govorile, kako mi kruli v želodcu. Mlinar je gotovo uganil moje misli, kajti poklical je: »Marjana, prinesi fantiču zagozdo kruha, pa tško, da jo bo lahko nesel še domov.« In res, kmalu se je prikazala med vrati debelušna gospodinja z velikim hlebcem kruha v rokah. Toda, ko mi ga je ponudila, ga nisem hotel vzeti. »Saj to ni kruh, kruh je črn!« sem ji dejal. Dobrohotno me je pogladila po laseh in nato s tihim glasom rekla: »Ubožček, še belega kruha ne pozna!« Nato mi je razložila, da kruh ni samo črn, ampak tudi bel in da je ta mnogo boljši. Pokusil sem ga in res je bil mnogo slajši od našega. V ustih se mi je topil kot med in od zadovoljstva so se mi iskrile oči. OD TISTEGA DNE sem večkrat prihajal v mlin in teta Lana, kakor sem ji dejal v svoji otroški govorici, je našla vedno zame velik kos rumeno zapečenega kruha. Minila je vojna vihra, prišla je svoboda, toda stric mlinar in njegova žena Marjana je nista dočakala. Nemci so ju tik pred osvoboditvijo ubili, njun mlin pa zažgali. Visoko v zrak molijo ruševine stričevega mlina in, kadar me zanese pot tod mimo, se spomnim na lepo belo roko tete Marjane in dobrohotne stričeve besede. Spomnim se na beli kruh, ki sem ga prvič okusil iz njegovih rok. Tedaj me stisne pri srcu in oči se ml nehote orose. M. MATE, GORICA VAS / »JELA SOL« — KOT DODATEK KOPELI DELA CUDE2E. POPOLNOMA PREROJEN SI PO KOPELI, CE Sl DODAL — »JELA SOL« - OSVEŽUJE IN KREPI ŽIVCE — ZATO NE ŠTEDI DENARJA — SKRBI ZA SVOJE ZDRAVJE IN KUPI SI TAKOJ »JELA SOL« SEZNAM DOBITNIKOV GLAVNIH NAGRAD pomago 1/ vsakem zavitku natega domačega detergenta, ki stane le 55 din in |e torej najcenejšs pralno sredstvo, fe oštevilčena slika. Ko gospodinjo zbere 55 točk, dobi lepo nag.ado, točke po |e treba poslati tovarni »Albus« v Novi Sad. Naslov odpošl-Ijatelja |e treba napisati točno s tiskanimi črkami, zaradi sigurnosti odpreme no cirad. V vsakem »TT« bomo 9b|avljall imeno nagrajen cev, ki so v pretuklem ted nu prejeli lepe nagrade — Torej imeno nagrajencev tovarne »Albus« KAC IVICA, čečevje 63, Ravne na Koroškem LOBODA JOŽE, Ljubljana, Eipprova 19 GRAHEK SLAVKA, Lokve 16, pri Črnomlju PRIHODNJIČ STE VERJETNO NA VRSTI VI! Proti jutru je prišel Matkov domov. Toda to ni bil več tisti nasmejani in resni Matkov; bil je zbit starec, brez volje do življenja.« Ob teh spominih so se Matkovi Tončki orosile oči. »Vidite, kaj so napravili Nemci iz nas Ukradli so nam življenje! Matkov je bil bolan; njegovo telo je bilo pretepeno. Vedela sem, da je z njim pri kraju. Bilo mu je vseeno, kaj se bo zgodilo. Prosila sem ga, naj se skrije. Pa ni hotel. V ho-sto pa ga nisem mogla pognali, ker so ravno tedaj Nemci pričeli s hajko. Bilo je nekega zimskega popoldne. In zgodilo se je tisto, česar sem še najbolj bala. Zunaj je ležal sneg. Prišli so in ga odgnali s tople peči. Grenko se je smehljal, ko jc stopil k meni pred hišo. Vedel je, da zanj ni milosti. Spet so ga zaprli v »Pisker«. Potem nisem več vedela, kje je. Upala sem, da bo dočakal dan svobode. A ni ga dočakal. Z drugimi sto žrtvami je bil obešen na Stranicah pri Celju.« To je kratka zgodba o velikem trpljenju Matkove Tončke, to je kratka zgodba o trpljenju naših mater in žena. Presunljiva je zato. ker je Matkova Tončka v resnici živela, ker jo v resnici živela prav tako, kot pripoveduje ta zgodba. EDA ARLlC, DOBRNA Zgodba VSAKA /.b.NA Jt LAHKO CEPA IM MLADA« uporablja PLACENTAL-BIO-CREME PlacaotaJ-Blo-Creme - aajvečji dosežek moderne kozmetike (metoda dr PtUkova) PLACfiNlAC~BIO-CKfclVlA vsebuje ekstrakt Humane placente v kom* btnauljt a M perici no m ter kompleksom vitamine In provitamina. * Odmrla kožne celice nadoknadi * novimi živimi celicami In dale koži svežino, gibčnost Id mladost- Gube na Ilcih« vratu In rokah bodo eanesljlvo Izginile. Predhodna raziskovanja pri ved kot 100 ženah so ookarals fantastiko* '-»mltnte orav oo«»bnc ort tonah nad M Im Alginal deluje mehanično, hitro vpliva no želodec lato ore-prcčuie občutek lakote Alginal |e popolnomo neškodljiv in prijeten za uživanje Alginal proizvaia »JIIGODIIfiTOTIHfl« - ZD8R6B Med prsti na nogah «a» iiiofno urin koža la postala bela. kasneje so se po javile tod! bolele razpoke. To Je glivična rast. ki «• običajno sačno med prsti pa se lahko razžirt preko podplatov vse jor do gležnje* l*rl prvih enakih takol nama žit** napadena mesta s preparatom »NOOIS« h* ** ravnajte po preparatn priloženem navodilu *NOO!S«. vpliva takoj blažilno, dezinfl* čira in preprečuje nadaljnji razvoj glivic — Originalno steklenico s kapalko dobite v vseh trgovina higienskih preparatov * droceHJah in lekarnah Pri zdravljenju debelosti oziroma nagnjenja k debelosti ob omejeni dieti APRIL 1960 z vseh veire USODNI POLJUB RVE TEDNE je mladi Sicilijanec Salvatore Funari le molče hodii mimo hiše triindvajsetletne An-tonine Guirlando. Potem se ji je nekega dne nasmehnil, čez nekaj dni pa sc je že toliko opogumil, da ji je voščil dober 'tan. Spet je minilo nekaj tednov, Preden mu je Antonina prvič odgovorila na pozdrav. Potem sta se redno pozdravljala vsako jutro, ko je Salvatore hodil mimo Antoninine hiše na delo, in zvečer, ko se je vračal. Potem sc je Salvatore nekoč nekoliko zamudil pri delu in se vračal domov šele Pozno zvečer. Opazil je, da v Antoninini sobi še gori luč, in je potrkal. Ko mu je dekle odprlo vrata, jo je hitro poljubil in potem izginil v noč. Antonina je bila vesela, presenečena in obupana hkrati. Nenadni poljub je zanjo pomenil zaroko oziroma poroko. Počakala je nekj dni, toda Salvatoreja ni bilo naokrog. O poljubu je povedala svojim štirim bratom. Bratje so odšli k Salvatoreju, toda ta je odločno odklonil vsako misel na poroko. Trdil je, da bežen poljub še nikakor ne pomeni zaroko. Bratje so mu dali eno noč premisleka. Ko še naslednjega dne ni bilo odgovora, so dali Antonini nabito pištolo. Te dni Antonina čaka v zaporu na šolanje za zločin, ki ga je italijanska ilustrirana revija »OGGI« označila kot »najbolj nesmiselnega v vsej sicilski zgodovini«. Sodniku, ki preiskuje ta nesmiselni umor, Antonina obupano ponavlja: »Poljubil me Je. Onečastil me je ...« KONJSKE DIRKE. DUHOVI IN MENIHI NEDAVNO SE je v hongkonškem »jockey klubu« sito budističnih menihov tri dni bojevalo z zlim duhom, ki je zadnje čase grozil, da bo popolnoma uničil konjske dirke, ki so eden najpopularnejših športov v tem Velikem azijskem mestu. Konjem, jockeyem in stavam sovražni duh je začel divjati lani. Najboljši konji so se nenadoma' zgrudili tik pred ciljem, jockeyi niso vzdržali v sedlih, končni izidi tekem so bili taki, da so postavili na glavo še najbolj previdne stave, pa ?e gledalci so doživljali razne nevšečnosti. Ker s« je vsa zadeva ponavljala od tekme do , te km e in ker se je to dogajalo na največjem hongkonškem dirkališču, je postala vsa zadeva precej neprijetna. Organizatorji dirk so zaman Iskali vzroke teh številnih incidentov. Potem pa so se oglasili budistični menihi. Do lani je bila namreč na dirkališču Pred otvoritvijo sezone vedno precej dolga verska ceremonija, s katero so budistični menihi preganjali zle duhove in zagotavljali normalen potek dirk. To je že več desetletij stara tradicija, toda lani se je organizatorjem zazdelo, da tako preganjanje zlih duhov ni najbolj v skladu s časom atomskih bomb in sputnikov. Odpovedali so torej ta obred, ki jih je povrhu vsega še precej stal. Čeprav užaljeni, so menihi še kar mirno sprejeli vest, da so ob delo, toda organizatorje so opozorili, da zli duh nikakor ne bo miroval brez njihovih molitev in da se marsikaj lahko zgodi. No in potem se je začelo. Nesreča se je vrstila za nesrečo. Sedaj so organizatorji morali končno Priznati, da je, kljub vsem sputnikom, zli duh,’ ki se poslužuje strihnina, raznih mamil, podžaganih tribun in celo peklenskih strojev, vseeno močnejši. Plačali so menihom njihovo tridnevno molitev in sedaj so dirke spet brez incidentov. : vseh PRAVI AVTOR TREH AMERIŠKIH BESTSELLEfflEV »Gramcien« slavnih žena A meriški izraz »ghostwriter« pomeni po naše nekako »duh, prikazen, ki piše (zate)«. Vendar tu ne gre za pisca grozotnih štorij — »ghostwriter« je preprosto mož, ki piše knjige po naročilu za druge ljudi. Najbolj petična »prikazen« na svetu se imenuje Gerold Frank. Star je 52 let, na pogled podoben starajočemu se Vulu Brynnerju, živi s svojo družino očitno skromno v zelo neelegantni zahodni četrti New Yorka, se navdušuje za dobro jedačo, toda ne pije nič, se kot poet in pisatelj nikakor ni mogel uveljaviti — in zasluži s pisanjem danes na milijone dinarjev. Gerold Frank, nekdanji neuspešni reporter iz Clevelanda, je v zadnjih treh letih spisal tri knjige — vse tri so bestsellerji. Njihova naklada je znašala šest milijonov izvodov in je razprodana. Avtorjevo ime pa ni zapisano na nobeni treh naslovnih strani. Vse tri naslovne strani nosijo imena lepih in slavnih žena. Frank se zadovoljuje z vlogo »prikazni«. Knjige, ki jih je Gerold Frank napisal od A do 2 — »avtoricam« principialno ne pokaže rokopisa, preden ni dokončan — so naslednje: 1. »Jutri bom jokala (ITI Cry Tom>orrow), »avtorica« Lillian Roth, Očarljiva Lillian je bila pred kakšnimi petnajstimi leti ljubljenka vse Amerike. Kot pevko šansonov jo lahko primerjamo samo še z Edith Piaf. Potem je začela Lillian zaradi razočaranj v privatnem življenju piti. Pila je toliko, da je postal vsak 2. »Preveč, prezgodaj« (Too much, To soon), »avtorica« Diana Barrymoore. Preveč je doživela Diana Barrymoore, hči velikega ameriškega igralca Johna Barrymoora — in doživela je prezgodaj. Preko njene mladosti so ležale sence njenega nesmrtnega očeta, njenega slavnega strica Lyonela, njene slavne tete Ethel. Ko ji je spodletelo pri prvem igralskem poizkusu, je zapadla mamilom. V nekem »svetlem« trenutku se je obrnila na Geralda Franka in se mu izpovedala. Se pre- v njen nastop v javnosti škandal. Njena kariera je šla po zlu. Popolnoma obubožana, zapita in pozabljena se je naposled obrnila na društvo »Alcoholies Anonymus«, ki rešuje pijance. Našla je pot nazaj v življenje. Na drugo, težjo pot k slavi pa je našla šele, ko se je odločila izpovedati se človeku z imenom Gerold Frank. Iz te pripovedi je nastala ena najbolj branih knjig v zadnjih letih in zatem še film, odlikovan z Oscarji, v katerem je odlično zaigrala Susan Hayward. Danes Lillian Roth ne joče več, spet je priljubljena pevka. den je knjiga izšla, je bila ozdravljena — enostavno zato, ker je lahko povedala razumevajočemu starejšemu človeku vse, kar jo je težilo. Zdaj je Diana zadovoljna tudi z majhnimi vlogami, ki jih dobi v Hollywoodu in v katerih daje slutiti sledi nadarjenosti, podedovane po svojem velikem očetu. 3. »Ljubljeni nevernik« (Beloved Infidel), »avtorica« Sheila Graham. Dosti odpovedi je treba za pisanje pod tujim imenom. Toda treba je tudi poguma, če veljaš za eno najbolj znanih novinark v ZDA in priznaš, da ne zmoreš napisati spominov. Tudi Sheila Skrirneslna zrači San Franciscem zračna ladja nenadno spremenila smer, dvignila nos in se naglo oddaljevala. Pioveilijjuiilk najiblažflie totrpedioivke Je pritiskal na tipke: »Halo, kaj vami? Javite natančen polo-sovrainika!« Nobenega odgo- je žaj vora. Zračna ladja se Je še dalje dvigala in kmalu izginila v višavah Nemogoče, da bi iz take višine Halo, Med preteklo vojno se je v ZDA zgodilo nekaj, kair je vrhovno poveljstvo ameri&ke armade zamolčalo kot voj aško skrivnost, čeprav so ljudje o tem svoj čas veliko šepetali. V središču pozornosti je bila zračna ladja mornarice ZDA. Leta 1942 je doseglo torpediranje ladij vrhunec. Celo obalni trgovski promet vzdolž ameriške celine gfJSlno je zašel v škripce, ker so se nemške podmornice po dolgin poveljnik je vztrajal: »uaiu, oomorskih vožnjah neopaženo priplazile do obale. Tisk je ostanite v zvezi, Javite se!!« Molk. H J , i-- _i____v.- Cvrkutanje je izdajalo, da zveza obstaja. Zakaj se trije v balonu ne oglasijo? Nekaj ni bilo v redu! Zadeva je postajala še bolj zagonetna, ko se zračna ladja sploh ai več zmenita za bojne ladje. Razdalja je postajala vse večja. Poveljnik torpedovke je klical pomorsko letališče, ki Je nemudoma poslalo nekoliko letal, da pogledajo, kaj se je zgodilo. Ribiči, ki so v odročnem zalivu sušili mreže, so imeli opoldne ne. opozarjal na pomanjkljivost obalne obrambe. Položaj se Je naglo spremenil, ko je mornarica dobila večje število majhnih, toda izredno okretnih zračnih ladij za opazovanje obalnih voda. Dvomotorne zračne ladje lz lahke kovine in platna so dan in noč krožile nad morjem in bile v stalni zvezi z bojno floto. iz višine so mogle opaziti vsako podmornico kot temno, premikajočo se Uso in takoj obvestiti rušilce. Cc pa se Je Jeklena podmorska roparica priplazila v večji globini, so jo izdale neizogibne sledi olja na gladini. Podvodne bombe so Jo kmalu ugonobile. — Dolgo časa si r.li ufVala nobena Podmornica v bližino obale. Obalna flota sl Je oddahnila. Kilo Je v mesecu avgustu leta 1942. Dva poročnika in radiotelegrafist so vstopili, dobro razpoloženi, v gondolo zračne ladje. Sončno vretne Je obetalo nemoten polet. Motorja sta zagrmela. Leta-liščno osebje Je spustilo vrvi. Balon se Je naglo dvigal in se usmeril proti morju. Prijetna slika mirne obale ni mogla uspavati pozornosti mornarice. Medtem ko Je nekoliko lovom jakav vozilo proti vzhodu, se je (ribiška tllotllja odprtavflla iia lov, dve milji dalje pa so plužili patruljni čolni in dve torpedovki. Z 39 vozli na uro so sledili zračni ladji. Radijska zveza Je v redu delovala. Neumorno Je krožila zračna ladja. Iznenada pa Je začelo v sprejemnikih torpedovk cvrkirtati — »Pozor, Pozor!« se Je oglasil radiotelegrafist zračne ladje. »Sumljive lise od olja pod nami!« Obvestilo so tako.) oddali tovornjakom in ribiški flotllji. Kakor preplašen i Jata škorcev so sc lad- je razbežale. V cik-cak kurzu so se umikale od nevarne cone. Torpedovki in patruljiui Čolni so se zapodili v Atlantik, medtem ko je 7tračna ladja napravila štirok krog. iDalJnoglledlf so jo ‘tkrbno spremljali. Ladje so nestrpno pričakovale novih poročil. Tedaj se je zgodilo nekaj čudnega. Namesto da bi še dalje krožila nad sumljivimi mestom, Je r. POGLED NA SAN FRANCISCO. navadno doživetje. Vaj eni trušča letal, se niso menili za patruljna letala. Tedaj pa se je pojavila temna lisa nad obalo. Začudeni so pogledali navzgor in se hipno vrgli na zemljo. Brez šuma se je zračna ladja spuščala iz višav. — Malo je manjkalo, da jih ni pomendrala gondola. Nekaj metrov Je še drsela po pesku. Rlbdči so priskočili. Vrata so bila na ste-žaj odprta, toda gondola je bila prazna. Motor je miroval. Razburjeni ribiči so hoteli ziračno ladjo zasidrati, toda še preden so prinesli vrvi, jo je močan piš zopet odnesel. Letala so ji sledila. V naslednjih urah je prišlo do podobnih presenečenj še v drugih krajih. Celo v sredo plaže n e k e ga 'k aliiifo rnii j sik e ga k opali iš č a se je spustila zračna ladja in Izzvala preplah med kopalci. Spuščanje se Je končalo brez nesreče. Toda nepričakovano, kakor je bila priletela, se je ladja pod pritiskom vetra zopet dvignila in nadaljevala svojo pošastno pot. Prebivalci Sam Frančiška so onemeli, ko se je zračna ladja zaustavila nizko nad strehami mesta. Prvi nebotičnik ji mora poštami usoden. — Ali so piloti znoreli? Končno je pošastno jajce pristalo na glavni cesti v predmestju. •— Množica se je sicer razbežala, toda v naslednji minuti je prijelo viseče vrvi več sto ljudi in jih ni več spustiilo. Zračna pošast je bila končno ujeta. Policija in vojaštvo jo Je varno zasidralo. Gondola Je bila prazna. Kaj se |e zgodilo s posadko? Gondole niso mogli zapustiti v zraku. Padala so ostala nedotaknjena. Manjkal ni tudi gumijasti čoln za primer zasilnega pristanka na morju. Radijski oddajnik je bil še vključen. Od trenutka, ko je radiotelegrafist zračne ladje obvestil torpedovko o sumljivih oljnih madežih na morju. Je bila zračna ladja neprekinjeno pod nadzorstvom. Za vsako vmesno spuščanje je bilo mnogo prič, ki so vse »mako Izpovedale, da je bila gondola prazna. 385 izpovedi je zabeleženih in vse se ujemajo. In vendar še do danes niso mo gli ugotoviti, kdal in na kakšen način so trije letalci zapustil! gondolo. Akti o tem zagonetnem primeru leže v arhivu ameriškega Pentagona. Graham, ki objavlja svoje članke v več kot sto časopisih in pred katero trepetajo holly-woodski igralci, producenti in režiserji, je poiskala plešastega Franka, ko se ji je zazdelo, da bi mu povedala svoje spomine. V tej knjigi pripoveduje Sheila o svoji bedni mladosti na Angleškem in o svoji, baje, veliki ljubezni do enega najzanimivejših pisateljev Amerike, simbola »divjih, zlatih dvajsetih let«, F. Scotta Fitzgeralda. Trenutno se Frank pripravlja na najtežjo nalogo: vsa Amerika pričakuje spomine »pompadurke škandalov 20. stoletja«, madžarske igralke Zsa Zsa Gabor. PSIHOANALIZA V MODI Kaj je skrivnost moža, ki se že četrtič loteva pisanja po naročilu? Nekdanji clevelandski reporter se ima za detektiva duševnosti. Prepričan je, da se lepe in slavne žene nikakor nočejo izpovedovati, ampak da bi se rade pokazale pač take, kakor se zde samim sebi. Frankova prva naloga je torej v tem, ločiti »bolestne laži« od resnice. Ce trdi n. pr. Zsa Zsa Gabor, da je bila »miss« Madžarske, tedaj pretakne Frank vsa poročila o- lepotnih tekmovanjih in odkrije, da je bil njegov »objekt« samo enkrat »binkošt-na kraljica« na neki veselici. Ce pripoveduje dalje, da je bil njen oče »huzarski oficir«, jo skuša Frank prepričati, da je prav vseeno, če je bil urar. Sicer pa »prikazen« vneto posluša vse izmišljotine. Njegove »osebe« govore ure in ure v magnetofon. Potem ko še enkrat slišijo, kar so bile povedale, začne Frank z vprašanji, ki naj bi ločile zrna od plev in ga pripeljale do resnice. Gerold Frank ve, da imajo »njegove« žene potrebo po izpovedi Po navadi so osamljene, brez pravih prijateljev. Frank igra tako vlogo psihoanalitika, ki je v večini primerov »plačan prijatelj« Kot »prikazen« pa se Frank ne vživl.ia samo v lastnosti svojih naročnic, mesece dolgo jih spremlja tudi v družbo, čeprav je sovražnik vseh partys, spremlja jih v modne hiše in magnetofonski trakovi mu pomagajo, da se poglobi v njihov stil. Ko je s pisaniem gotov, prebere knjige najprej »avtoricam«. Druga skirirvnost čudnega pisca je v tem, da od svojih naročnic ne jemlje honorarja, ker si hoče zagotoviti samostojnost. Ne more se mu pripetiti, da bi ga katera od »avtoric« vrgla čez prag, kakor se je to zgodilo znanemu pisatelju Clevelandu Amoryju, ki se je branil napisati življenjsko zgodbo vojvodinje Windsorske natanko po njenem okusu. Frank sklepa pogodbe z založniki, ki tiskajo knjige le, če jim resnični avtor podeli dovoljenje. Torej tudi prebrisan trgovec! Nakljub temu donosnemu trgovanju se mnogi slavni in neslavni ljudje naravnost potegujejo za njegovo »sodelovanje«. Vdove BESTSELLER ST. 3: SHEILA GRAHAM, »LJUBLJENI NEVERNIK« - NA FILMSKEM PLATNU JE TEGA NESREČNIKA - PISATELJA FITZGERALDA - UPODOBIL GREGORY PECK. državnikov, generalov in industrijcev menijo, da bodo njihove življenjske zgodbe vnovič zaživele pod Frankovim peresom; nekdanji gangsterji ga obiskujejo in pripovedujejo, kar so bili zamolčali policiji; alkoholiki, uživalci mamil, bolniki vseh vrst iščejo pri njem odprto uho — Frank je postal »moda« in vsaka moda se v Ameriki kot kuga naglo razširi. Med tistimi, ki čakajo na »seznamu«, so tudi Pola Negri, Rita Hayworth, Barbara Hutton in tako dalje. SPOMINI Nil TEKOČEM TRAKU Američani so prepričani, da je »prikazen« napisal mnogo več knjig, kot sam priznava. Javna tajnost je, da je sodeloval pri spominih vohuda FBI Johna Raya Carlsona, da je stal za senzacionalno knjigo Barthleya Cruma »Za svileno zaveso« in da tudi nedavno izišli spomini Eve Bartok kažejo sledove njegove roke. Na vprašanje, ali so take sodobne »prikazni« tudi v Evropi, ni lahko odgovoriti. Gotovo, da so se pojavljale v vseh časih. Anonimni pisci, ki so posojali svoje pero, BESTSELLER ST. 1: LILLIAN ROTH, »JUTRI BOM JOKALA« - GLAVNO VLOGO JE V ISTOIMENSKEM FILMU ODLIČNO ZAIGRALA SUSAN HAYWARD. niso nikaka redkost. Vemo, da veliki nemški igralec Werner Kraus ni napisal sam svojih spominov, toda ime njegovega »pomočnika« je za zdaj še neznano. Maria Callas se pravkar dogovarja z eno vodilnih angleških založb. ki išče »ghost-writerjas za »Callas Story«. Bivša nizozemska kraljica Vilhelmi-na je sicer vestno zapisovala svoj dnevnik iri velja za spretno »pisateljico«, vendar domnevajo. da je pred izdajo svojih spominov — za katere je dovolila prevod v mnogo jezikov, samo ne v nemščino — poiskala pomoč poklicnega pisatelja. Slavni ljudje, kot največji čelist našega časa Pablo Casals, slikar Pablo Picasso, Fritz Kortner — vsi ti svojevoljni možje, ki pišejo sami svoje spomine in ne puščajo »prikazni« blizu, so bele vrane v mondenem svetu. So torej po naročilu napisane biografije potvorbe? Je mož kakor Gerold Frank, ki lahko svojo osebnost povsem zataji, slepar? Ne, ni nujno. »Kdor ni živel, tudi ne zna pisati. Življenje, ki ga opisujem, je last žene, katere ime je natisnjeno na ovojni strani knjige. Mar nismo hvaležni za iznajdbo gramofona, čeprav nima svojega lastnega glasu?« Gramofon, ki posreduje slavne ženske glasove. je plešasti, petdesetletni zaslužkar. Ena sama bolečina grize to »prikazen«; njegov devetnajstletni sin ga nima za pisatelja . . . ... V TENNESSEEJU: Direktor nt ke tovarne je dobil po pošti 700 ki logramov sira in isto se je pripetih tudi številnim vodilnim uslužbencem tovarne. Ko so se branili plačila, čei da niso tega sami naročili, se je iz kazalo, da je sir zanje naročil odpuščeni uslužbenec iz gole maščevalnosti. ...NA NORVEŠKEM: Ko so predsednika nekega društva protialkoho-likov po ladijski nesreči z žganjem spravili k sebi, je kmalu nato izstopil iz te organizacije. ... V DETROITU: 82-letna Minnie Gilland je morala pred sodišče, ker je na vrata 75-letne sosede narisala čarovniški znak. Izgovarjala se je, da ji je hotela ta “mlajša oseba« s coprnijami zapeljati moža. v__________________________J FRANCISCO CANDEL Spanec FRANCISCO CANDEL, rojen leta 1925, Je poizkusil srečo v raznih poklicih, preden Je začel pisateljevati: bil Je vajenec v keramični tovarni, pomočnik draguljarja, ilustrator pri časopisih, monter in knjigovodja. Sele triletno bivanje v bolnišnici ga je privedlo k literaturi. Napisal je dva romana, »Mladost, ki taka- (1956) in »Tam, kjer mesto Izgubi ime« (1957). Njegov brezobzirni način opisovanja resničnih ljudi Je vzbudil silno spotikanje. Candel se je moral v Barce. ioni skrivati, ker so mu sosedje zagrozili, da ga bodo spravili s poti. Hkrati pa so začeli prihajati darovi za bedne mestne četrti, ki jih Je upodobil s tako grenko ljubeznijo. Oče Serralto je prišel v Barcelono med diktaturo Prima de Rivere, ko je veliko ljudi iskalo dela pri svetovni razstavi. Prišel je z ženo in tremi otroki. Naslednji štirje so se rodili tu. Bil je eden prvih najemnikov v Casas Baratas ali blokih E. Aunos. Otroci so odraščali in mati, še prikupna in lepa, je nekega dne skoraj neslišno podlegla srčni kapi, kakor da bi jo zdaj ne potrebovali več. Tško je življenje! Otroci — tri hčere in štirje sinovi — to je treba še povedati — so se zgodaj poročili in se preselili v druga predmestja. Nobeden od njih se ni preselil v Barcelono, kakor pravijo ljudje središču mesta, naprej od Plaza de Espana. Kakor da bi mi tu zunaj prebivali na Kitajskem ali v stratosferi! Nobeden od njih se ni preselil v Barcelono, kot rečeno. Eden v Cantunis ali Casa Antunez, drugi v Port, spet drugi v Plus Ultra ali Pont de los Gosos, ostali v kolonijo Santiverl, kolonijo Bausili, kolonijo Canti. Zadnja hči, ki se je omožila, najmlajša hči je ostala v Casas Baratas in oče Serralto se je preselil k njej. Delal je pri zidarjih, dajal hčeri svoj tedenski za- Oče Serralto se je vse bolj zanemarjal, postal je zanikrn, nič več se ni bril, komaj kdaj umil in hodil je skuštran okrog. Gosposke, nališpane snahe in hčere so se razburjale. Kdo bi to zdržal, ko bi rada imela vse lepo čedno! Pa saj vidite! Kaj bi ga stalo, da bi 6e pošteno umil? Ali nemara ni vode? Je košček mila predrag? Ah, ko bi mati še živela! Pobiral je cigaretne ogorke, da bi lahko kadil; prosjačil, če je menil, da ga nihče ne vidi. Njegovo pokojnino je obdržal sin, pri katerem je moral prebiti mesec. In to on, ki je imel svojčas vedno dvajset durov v listnici za vsak primer! Ah, ko bi vaša mati še živela! Pa nam res dela sšmo sramoto! Ali mar ne dobi jesti, kar si poželi? Vse, kar mu tekne? Mu torej kaj manjka? Posteljo ima, zmeraj svoj krožnik na naši mizi... Tu in tam mu damo kak duro za tobak. Zares ne vem, kaj bi še rad? — Ah, ko bi mati še živela! Ne hi ga prepoznala! Ko je oče Serralto začel bolehati, zaradi bolečine pod desno lopatico je težko dihal, tedaj je šel v portsko ambulanto. Rekli so mu, da je tam prav dober zdravnik in da stane pregled samo dve pezeti... Pedro, ki ga je poznal, mu gotovo ne bo nič zaračunal. Zdravnik je pogledal skozi rentgen, mu dal nekaj injekcij in tablet in rekel, naj se še kaj oglasi. Bclečma je počasi ponehavala, toda ko ni imel več IM 'IkP mu je samo trohica dobre nege. Sanjal je o bolnišnicah z velikimi dvoranami in o možeh v belih haljah. Sanjal je o domovih za starce, o modrih jopičih starcev iz ubožnice. Sanjal je o Antoniji, ki se je z njo vedno tako dobro razumel, odkar sta se bila vzela, in kako lepo je zanj zmeraj skrbela. Ah, ko bi njegova žena še živela! Ob koncu meseca sta zahtevala, naj se preseli k hčeri. Oblekla ga bosta in korak za korakom . . . Saj je samo majhen sprehod do Casas Baratas. Saj se samo boji. Da, da, boji.. . Toda on se ni mogel premakniti. No dobro, oblekla ga bosta in peljala pod roko. Da, da, pod roko... Ni šlo. Snaho je prešinila sijajna ideja. Lahko bi si sposodili voziček od cunjarja, ki so ga poznali. Nihče bi ničesar ne opazil in tudi staremu bi bilo mnogo bolje, mnogo udobneje. Oblekla sta ga; kakor truplo, je mislil oče Serralto. Položila sta ga v voziček, z obrazom proti nebu, z nogami naprej, kakor mrtveca. Nebo je bilo megleno, žalostno, vlažno. Vse to je sinu vendarle seglo v srce. Zena je rekla, kar mu je pravila vedno in vedno: »Tvoje sestre in bratje imajo enake dolžnosti kot ti.« Njemu je bilo slabo, če sta govorila o tem. Oče naj bi umrl, ko je bila umrla mati In da bi si pomiril vest, je dal očetu duro. Za tobak. Oče Serralto ni mogel premakniti prstov, sin mu je moral vtakniti duro v žep njegovega jopiča. Ko sta prispela v Casas Baratas, se je začel rezek dvogovor: »Pripeljal sem ti očeta.« — »Kje je?« — »Tam zunaj v vozičku.« — »Kako to?« — »Tako, zbolel je, ko je bil nekaj dni pri naju: gotovo je prišel bolan že od drugih bratov.« — »Kaj! Takega pač ne maram.« — »Kako?« — »Takega ne maram.« — »Pa saj si ti na vrsti!« — »Zdravega in čilega sem oddala in zdaj mi ga prinašaš takega nazaj. Takega ne maram!« V vozičku je ležal oče Serralto, nepremično, s široko odprtimi očmi, in slišal je zadnje besede, ki sta jih govorila že spet na cesti. »Predala sem zdravega in čilega.« To je bila njegova najmlajša hči, ki jo je najbolj ljubil. »Ko so ga pripeljali k meni, mu že ni bilo dobro.« To je bil njegov sin, ki ga je tudi ljubil. »Torej bi bil moral bolje paziti nanj.« To je bila spet njegova hči, ki jo je najbolj ljubil. »Zapomnil si bom za prihodnjič, že vidim, da bi se rada izmuznila!« In to so bile spet besede njegovega sina, ki ga je tudi ljubil. — Temnilo se je. Padlo je nekaj dežnih kapelj. Sin se je vrnil k vozičku in odrinil z njim proti koloniji Bausili. Toda ta brat tudi ni maral sprejeti očeta. Svakinja je bila divja. Saj vendar nista na vrsti in prihodnji mesec tudi še ne, šele naslednji! — Dalje, v kolonijo Santiverl. Tudi ta brat se je branil. Imel je očeta pri sebi, ko je bil na vrsti. Ampak sestra, ta iz Casas Baratas, ima pač kamnito srce. Zmeraj je bila taka. Ze ko je bila otrok, so vedeli, da ima slab značaj. In vrhu služek na pa je zanj skrbela, ln bil je zadovoljen in sreče:. Cmeraj je ves ponosen govoril o svojih sedmih otrocih kaiko pridni in pošteni da so, četudi so odrasli med samimi fakini — tako je pravil; kako jih je vzgajal in skrbel, da bi jim ničesar ne manjkalo navzlic siromaštvu »t.aršev. Bil je sila ponosen na svojih sedem otrok. — Ah, ko bi vaša maiti še živela! — In primerjal jih je, vzporejal in iskal slučajnih skladnosti. Sedem otrok je imel, sedem, in sedem predmestij je bilo v tem delu mesta in vsak njegovih otrok se je izselil v drugo predmestje. Ah, ko bi vaša mati še živela! Medtem je zraslo še več predmestij in druga, kakor kolonija Canti, so na pol izginila. Zdaj sta dve ali tri četrti več: naselje tovarne za avtomobile SEAT, stanovanjski bloki policije poleg skladišča za smodnik in zadaj za lesno tovarno CAPA naselje Pasaje Clos. Ljudje s ceste so dali nekaterim teh novih četrti posebna imena; botrovala jim je nekaka filmska muza: policijske bloke na zahodni strani, na krčevini, so imenovali Nago mesto. Drugim stanovanjskim blokom, ki so se lepili ob nje, pobarvani z živo rjavo barvo, so dalt ime Rumeno mesto. In onim, ki so se skrivali zadaj za CAPA med majcenimi griči, Skrito mesto. In skupini barak — zdaj so že izginile — ki so se jele nizati ob začetku Paseo del Puerto Franco, vštric Gran Via, so dali ime Mejno mesto. — »Pustite jim, ne bodite malenkostni!« so menili najbolj prismojeni. — Oče Serralto ni nikoli zvedel za te nove četrti. Zanj jih je bilo in ostalo sedem, kakor njegovih otrok. Ah, ko bi vaša mati še živela! Ko je bilo Serraltu petinšestdeset let, je nehal delati in dobil je dvajset durov pokojnine na mesec, ki jih je vzela njegova hči, namesto tridesetih ali štiridesetih, kolikor jih je dajal poprej vsak teden. Hči se je kislo na-kremžila in gobcala, da se bo morala zdaj sama ubijati z njim. Ali jih ni sedem bratov in sestra! Sklicala jih je na tajni posvet in po dolgem sem in tja — »Prav rada si ga imela pri sebi, ko ti je nosil še dober zaslužek!« — »Nikar ne mislite, da sem shajala; kar je pojedel, me je stalo dvakrat toliko, kot mi je dal!« — Po dolgem sem in tja so torej sklenili, naj bi imel očeta vsak od njih mesec dni pri sebi. — Ah, ko bi vaša mati še živela! Tako se je za očeta Serralta začelo obdobje življenja, ki doleti skoraj vse očete revnih, začelo se je nekako romanje. Enkrat sem, drugič tja. Prepiral se je s snahami, požiral grajo sinov, prenašal in ljubil vnučke... In na koncu vsakega meseca je povezal bore svojih reči, večinoma je premogel samo, kar je Imel na sebi, svojo tobačnico, tulec za naočnike, ki mu ga je dalo dobrodelno društvo, in se preselil k naslednjemu, ki je bil na vrsti. Vse njegove sanje o bodočnosti, vse njegovo upanje, ki ga je stavil na svoje otroke, ta velika zmota vseh staršev, se je bolj in bolj razblinjalo. Kako se časi spreminjajo! Ah, ko bi vaša mati še živela! Serralto je postal plah, osoren, zagrenjen, razdražljiv. Kajpak, zdaj nisem za nobeno rabo več! Zdaj ne prinašam več zaslužka! Zdaj ... Ko so sedeli na soncu, je razkril srce svojim prijateljem, ki »o jih težile večinoma iste nadloge in od katerih je bil vsak prepričan, da je njegov primer najhujši. Niti tobaka mi ne dajo! Ce bi ne bilo zeta — zmeraj se najde kak zet darežljivih rok —, ki mi včasih stisne zavojček!... Ah, ko bi vaša mati še živela! Otroci so pravili, kako čuden postaja oče, kako starost spremeni ljudi in da je bolje umreti, kot se postarati, da rojijo očetu same muhe po glavi. Ah, ko bi mati še fctvela! Oče Serralto je jel živeti samo še zase, za svoje muke, HB svojo bedo, za svoj mali svet cigaretnih ogorkov, za i*oj petcentimski drobiž v robcu. Ah, ko bi vaša ma ... vsega se ima očetu največ zahvaliti. Ko je bil zdrav in je dobro zaslužil, ga je imela rade volje pri sebi. Mati je zmeraj rekla, da je pankrt. Zunaj na vozičku je oče Serralto zaprl oči, da curki vode ne bi silili vanje. Nič ni mislil ali skoraj nič. Ni mislil na svoje življenje. Rad bi bil samo kje, kjer bi bilo bolj prijetno kot na vozičku. Starci v domovih so hodili vsako nedeljo na sprehod, sedli v krčmo, pili, vlekli čike, pripovedovali o svojih preteklih, junaških dejanjih. In voziček je poskakoval dalje, v Casa Antunez, kjer je živela druga sestra. Čeprav je samo pršile, se je oče sinu zasmilil in vrgel je po njem svoj suknjič. Drdranje po tlaku je bilo strašno. Ko sta prispela v Casa Antunez, je ležal oče Serralto z obrazom navzdol, namesto navzgor. Nič mi ni, samo moji otroci me hočejo . ubiti. Druga sestra je biia vsa iz sebe od ogorčenja. Kaj, ta iz Casas Baratas ga ni marala vzeti? Tudi njej so ga bili predali bolehnega. Očetu se vendar nikoli ni čisto dobro godilo. Odkar so ga upokojili, je bil zmeraj malo bolehen. Stopila je k vozičku. Potem sta vlekla voziček v kolonijo Santiveri, poklicala drugega brata, in naposled še v kolonijo Canti, med polji v bližini postaje MZA, da bi vzela s seboj še eno od sestra. Zadevo je bilo treba urediti še to noč, vsekakor prej, preden začne še huje deževati. Hči iz Casa Antunez, ki je imela dobro srce, vsaj tako je rekla, si je položila očetovo glavo v naročje. Očetu Serraltu je bilo že vseeno. Govorili so sem in tja, po brata v koloniji Bausili niso marali, čeprav ni bilo daleč od Casas Baratas. »Z njim si ne bomo pomagali,« je rekla ta iz Casa Antunez, »ta je bedak.« Onemu iz Plus Ultra so dali vedeti po možu sestre iz Casa Antunez, naj pride v Casas Baratas. Tam so se potem posvetovali. Oče Serralto je ostal zunaj, sam na vozičku. Sestre in bratje so razpravljali. Vsak od njih je hotel imeti svoj prav. Vsak je bil dober človek. Vsak je storil za očeta več ko drugi. Drug drugemu so drobili svoje veldkodušje pod nos. Zmerjali so se, se pomirili. Začeli so se znova zmerjati. Nekaj sosedov se je prerinilo v hišo. Začelo je liti v potokih. Zdaj so hoteli očeta Serralta dvigniti z vozička, da se ne bi zmočil. »K meni že ne!« se je branila ta iz Casas Baratas. Tedaj je rekel eden od sosedov: »Pa ga prinesite k meni, tako vendar ne gre.« — »Kar pojdite,« je rekla ta iz Casas Baratas, »ne vmešavajte se, vi, ki ste vrgli lastnega sina na cesto.« — »Moj sin je bil falot, zato sem ga vrgel ven,« je rekel sosed. In prepirali so se še s sosedom. Deževalo je brez pre-stanka. Toda očetu Serraltu je bilo vseeno: dež, kriki, hiša njegove hčere, ali bo prišel vanjo ali ne. Ko so stopili k vozičku, da bi ga začasno prenesli k njegovi hčeri, je bil oče Serralto mrtev. Z obrazom proti zvezdam, v noči, ki v njej ni bilo nobenih zvezd, je umrl. Ni umrl na srcu, umrl je s skrčenim srcem, z drobcenim, majhnim ;rcem, kakor bucikina glava, tako majhnim. Umrl je... Kakor pes je umrl, da, kakor pes! Tedaj so začele hčere neutolažljivo jokati in glasno vreščati, te histerične ženske. Sinovi so napravili dostojanstven, resen obraz in se nato sprli, komu bo pripadla čast pogreba. Vsi so bili namreč očeta v modri previdnosti zavarovali pri Ocaisu ali pri Mallorquini. Kupili so velikanski venec s trakom, na katerem je pisalo: Zadnji pozdrav od ljubih otrok. Bil je zelo lep pogreb, zakaj niso se marali osramotiti pred ljudmi. Prevedla T. P. Ilustriral Ladislav Danč zdravil, je šel vnovič. Oče Serralto je šel spet na pregled in ko je videl, da mu je zdravnik poleg zdravil, podaril še pet durov, je prišel večkrat, kot je zdravnik ukazal. Naposled ga je zdravnik poslal v bolnišnico. Pomagalo ne bo kdo ve kaj, zakaj rak v tej starosti... Toda tam je bil vsekakor bolje spravljen. Oče Serralto je torej ušel iz bolnišnice. »Ze vem, da ni bilo prav, gospod doktor, ampak zares nisem mogel drugače! Prišlo je tako nenadoma nadme, gospod doktor! In pri tem je povsod bolje kot pri mojih otrocih, gospod doktor; kajti kako ti ravnajo z menoj! Ravnodušno kot bi bil zrak in ne njihov oče, gospod doktor! Ampak zares nisem mogel drugače! Tiste velike dvorane, gospod doktor in tisti možje v belih haljah, gospod doktor! Ze vem, da sem se slabo obnašal, gospod doktor! Prišlo je tako nenadoma nadme, gospod doktor! In pri tem je povsod bolje kot pri mojih otroeih, gospod dok ...« Vsakokrat, ko je oče Serralto prišel v posvetovalnico, je navil isto ploščo. Zdravnik mu je dal pet durov, nekaj injekcij in ga usmiljeno gledal. Bodimo kratki, Malo po svoji selitvi ob mesecu se je oče Serralto zgrudil. V petih dneh je strašno shujšal, po nadaljnjih petih dneh ni mogel več vstati, po petnajstih dneh je šlo h koncu z njim. Tisti mesec je bival pri sanu v Portu. Snaha Je bila vsa iz sebe. Kaj za vraga mu je le? »Tu me boli, tu me skeli...» — »TI pa res ne znaš potrpeti; vstani, v postelji boš umrl, poležavanje vendar slabi!« Oče Serralto bi rad vstal, toda prišel ni niti do stranišča. Snaha je besnela; zdaj bo morala še njegovo blato prati! Pritožila se je svojemu možu: »Tvoj oče je prašič. Razen tega nisem njegova hči, ni mi treba.« Sin je bil copatar in flegmatik. »Počakaj, da se steče mesec, potem pride na vrsto sestra in spravila ga bova k njej. — Ah, če bi moja mati še živela!« Oče Serralto ni mislil na to, da bi moral umreti. Mislil je, da ga njegovi otroci počasi ubijajo. Manjkala Domislice Kakor spoznamo po zvoku posode, če je cela ali počena, tako spoznamo ljudi po govorjanju, ali so pametni ali omejeni. * • • Z ženo je prišla ljubezen ln iz ljubezni se je rodila žena. • • • Sta dva načina moške ljubezni: možje občudujejo dekleta, ki nosijo puloverje ln druga, ki Jih sama spletejo. • « • Zakon je ustanova, kjer morata oba partnerja nositi vse nevšečnosti. • • • Najboljše vzgojno sredstvo je — Imeti dva otroka. • « • Nikdar žena nima toliko dela v hiši, kot kadar mož leži na zofi. • • • Tri možnosti .o, če hočeš raznesti kakšno novico: telefon, brzojav In prijateljica. • » * Povsod moraš izkazovati viteštvo — pa najsi gre za pešca, avtomobil ali motorista ali kolesarja. I VARUJE IN NAGRAJUJE! Varuje vaše perilo In nagrajuje vaše zaupanje - vaš PLAVI RADION v enem letu (od 7. V. 1960 do 7. V. 1961) vsak mesec s 1755 vrednimi gospodinjskimi predmeti - proizvodi naše industrije, ki bodo napredno izpopolnili vaše gospodinjstvo. 1755 nagrad vsak mesec predstavlja: — 5 strojev za pranje perila proizvod EKA - »Goran« — 50 likalnikov z regulatorjem »Elektron« — 100 likalnikov brez regulatorja »Elektron« — 200 komadov posteljnega perila, proizvod »Tvorpam« - Zagreb — 400 plastiCnih vrvi, proizvod tovarne »Slobodan Princip - Seljo« ln še 1000 praktičnih gospodinjskih potrebščin VAŠA NALOGA JE: da lz vsake škatle PLAVEGA RADIONA, katero Imate v vašem gospodinjstvu, Izrežete sprednjo stran škatle, na zadnji pa napišete ime In naslov In pošljete do 27. tega meseca na naslov: Saponia« — Osijek — za nagrado potrošniku. 7. maja bodo izžrebani dobitniki prvega nagradnega natečaja »VARUJE IN NAGRAJUJE«. S kolikšnim številom kuponov boste sodelovali pri nagradnem natečaju, je odvisv/) od vaše mesečne porabe plavega radiona oziroma od velikosti vašega gospodinjstva, kakor tudi od nivoja vašega higienskega standarda. Vsak kupon predstavlja možnost dobitka ene izmed 1755 nagrad. Vaše prve kupone pričakujemo do 27. t. m. PLAVI RADION VARUJE VASE PERILO IN NAGRAJUJE VASE ZAUPANJE! m — 37 — — To bi ml bilo resnično ljubo! — Ona stanuje v Ma®arykovi ulici številka 8, stanovanje številka 5. Ne boste zgrešili, na vratih je posetnica — Irma Senčar, Malo je manjkalo, da se nisem izdal. Kajti naslov mi je bil znan. Ugriznil sem se v jezik. Srečanje z Vitaskom je bilo zame skoraj neverjetno. Verjel sem, da je on tisti, ki lahko preseka gordijski vozel celotne uganke. In zdaj — povedal mi je povsem običajno zgodbico o begu ženske z majhnim otrokom v svet. — Mira se je močno ustrašila, ko vas je zagledala! — Nič čudnega, — je odgovoril Vitasek, — zadnjič siva se videla pred dvema letoma!... Prosil bi vas za uslugo: če boste res obiskali staro gospo, ji nikar ne povejte, da je Mira pevka. Se najbolje bo, če ji boste rekli, da je uslužbenka. Razen tega ji lahko še mimogrede omenite, da si je zlomila nogo, da pa ni nič hudega! Ne bi želel, da bi jo prizadelo! — Vsekakor! Vtem je vstopila Ana in prinesla kavo. Medtem se je bila tudi preoblekla v črno obleko. Bila je ljubka, lepa mlada žena. Konkubinat, sem pomislil. Položila je pladenj na mizo, vzela iz omare žganje, nama natočila in brez besed spet odšla. — Koliko dni boste v Zagrebu? — me je pobaral gostitelj. — Dan, morda dva! Tako vsaj mislim! — Če še nimate prenočišča, ste lahko moj gost! — Najlepša hvala! V Zagrebu imam mnogo prijateljev! Ne bo jiim prav, če se ne bom pri njih oglašal... Hvala lepa, da ste me spomnili! Bi lahko telefoniral? — Prosim, izvolite! Telefoniral sem Zlatku Radiču. Onstran telefonske žice se je oglasil neznan glas. Ugotovil sem, da so medtem spremenili telefonsko številko. Poklical sem 08. — Bi bili tako prijazni in zapisali, — sem ogovoril Vitaska in mu narekovali številke: 57-013. — Zelo slab spomin imam! Nato sem zavrtel številko 57-013. Oglasil se je Zlatko. — Halo, prijateljček, ali veš, kdo sem? ... Seveda. .. Dva, tri dni bom tu... Odpotuješ... Prav! Prav! Hvala lepa... Čez dobro uro bom pri tebi! Ko sem spustil telefonsko slušalko, sem se srečal z Vitaskovim radovednim pogledam. — Prijatelj bo odpotoval z ženo, — sem mu pojasnil. — Dal mi bo ključ od stanovanja. — Razumem vas ..., — mi je rekel in pomenljivo namignil. — Kaj hočemo, tako je življenje! — Ste prosti nocoj? — je vztrajal. — Lahko bi se sešli! — 39 — — Obljubil sem, da bom šel na boksarski dvoboj, — sem rekel. — Če ste tudi vi navdušeni za to plemenito vrsto športa, bi se lahko tam našli! — Bilo bi mi zelo ljubo! Ko sem odšel od Vitaska, sem imel občutek, kot da so me okradli. Namesto da bi bil zadovoljen, ker mi je ta človek brez vsakih zadržkov povedal vse o svoji sestrični! Toda prav v tem grmu je tičal zajec: s svojim zasledovanjem nisem napredoval niti za korak. Ampak, ali ni doktor Pregelj kažipot? • * » Zlatko me je že pri vhodu objel. — Ti nesrečni debeluhar, zakaj nisi vsaj dan poprej sporočil, da prideš? ... Z ženo sva obljubila sorodnikom v Ljubljani obisk . . . Nič ne maraj, počuti se kot doma. Prav? Dobro izgledaš in zredil si se? Veš, da ti pristoja, naj reče kdo kar hoče. Ti vsaj kondicije ne manjka!... Oprosti, Vida ima polno skrbi s prtljago. Boš kavo? Veš. kavo vedno sam kuham, saj je ženske ne znajo! — Nisem mogel priti do besede. Ko je obmolknil, sem ga končno vprašal. — Imaš letnik »Vjesnika« pred tremi leti? — Veš, da ga imam! Vse številke od prvega dne, ko je začel izhajati. Še v muzeju ne vem, če ga imajo! Večkrat se zglasijo pri meni... — Bi lahko pregleda!7 — Izvoli, izvoli!... Vida, si gotova? Čez deset minut gremo!... Ti pa se lepo odpočij! Odšli so, ne da bi se niti pošteno pozdravili. Ostal sem sam v njunem dvosobnem stanovanju. Ura je bila štiri popoldne. Začel sem brskati po časopisih. Končno sem le našel poročilo o Pregljevem sojenju. Pozorno sem ga prebral in prišel do zaključka, da konec koncev nisem nič pametnejši. Odvrgel sem časopise in si začel ogledovati stanovanje. Občutek, da sem v nevarnosti, me še ni zapustil. Kot da mi je kdo stregel po življenju. Skozi okno sem pogledal na cesto. Neka ženska je sopihaje vlekla voziček, natovorjen z drvmi. Izza ovinka se je pojavil miličnik in počasi odkorakal do kioska. Stanovanje je bilo v drugem nadstropju. Skušal sem si do podrobnosti zapomniti položaj v Zlatkovem stanovanju. Stol ob Zlatkovi pisalni mizi sem rahlo premaknil v desno, iz predsobe pa sem vzel knjigo »Paviljon žena« in jo položil na mizo. Pregledal sem zavese, pokukal v spalnico, v kuhinjo in kopalnico. Sam sebi sem se zdel smešen, toda — kdo ve ... — 38 — Na letališče sem prišel zadnji hip ŠKU&AU BOMO. VAJT/SL** TAM, K J#A Al A PUST HA _ Al Ml ZABOJ. J PUSTOLOVŠČINE CISCAKIDA im*-, m POVEJ Nil, KAS STA RCKlA. gfio&su PREIZKUSU, rf TANiK. Luke,lopova sta bila MASKIRANA. Tl NISI V/DBL K SEVEDA' CBRAZOV.AU S' 7'H SLIŠAL ' \ZAtA?‘/ » Anunnrrtj. —----- — ^ (Počakam, \-.KJE JE a ŠERIF, N/C }A!Š\LUKLlJ-QA Tl NOČEM- J, OKiT VlDfM, FUNTA, ./) P.CJHRA/M OPRAV/Č/LO, ^ OPaos>TiTA!)senoo.fCAs js o Pa sočenp**-. '---1/-----------OCGNi SE DVOMILA ŽE,n vs-aj na pol v redu, že gibanje nog pospešuje kroženje krvi. Na to morajo biti pozorne posebno bodoče matere. Pri njih zastaja kri v spodnjem lečine ožilja zamenjamo z revmatičnimi bolečinami in tako se šele prepozno zavemo, da se nam na nogah pojavljajo »krčne žile«. Razvejana vrhnja mreža ven opravi zdravnik tako, da v krčno žilo vbrizgne zdravilo, ki nekako zalepi stene in s tem veno popolnoma izloči iz krvnega obtoka. Najbližje vene pa prevzamejo medtem njeno delo. Bojazen, da bi zaradi tega oslabele in obolele druge vene, n: utemeljena. Pri mnogih bolnikih je ozdravljenje z injekci- jami trajno. Debele, brezoblične otekle noge, ki so jih krčne žile deformirale, postanejo po injekcijah vitkejše in okvare izginejo. Ce zdravljenje z injekcijami ni več mogoče, se je treba odločiti za operacijo, s katero je potem nevarnost odstranjena. dr. M. &dsU.cMjuft ini0d (B ‘u mu rnq oiSom au .» a jq ‘UBJ1S '8Z BIBUfUBUI 3f “ITA355 BpOS IUBJIS TA3( BU OS iSlfUlt P* -BSA n -j -OJJUIBUZ 03JBSA BZ U|P S'H! 'I Nagradna slikovna uganka Kupon štev. 3 Dve sliki, tri vozila, štiri osebe (k eni prištejemo še otroka). Oglejmo si dobro obe sliki in skušajmo ugotoviti: kdo izmed štirih je lastnik avtomobila, kdo motornega kolesa in kdo kolesa. Nekatere podrobnosti in značilnosti na obeh slikah nam bodo posel tako olajšale, da ugotavljanje res ne bo težko. Ugotovili smo torej lastnike vseh treh vozil, ostala pa nam je ena oseba. Ker pa le-ta nima ne avta ne motorja in ne kolesa, bomo črko, ki je nad njo (A ali B ali C ali D) vpisali v predzadnji, še neizpolnjeni kvadrat naše razpredelnice. In kaj bo z zadnjim kvadratom? Počakajmo prihodnje, poslednje slikovne uganke! Ali ste že slišali? tovarna nog avte in drobne konfekcije Kadit*' VELEBITin IBAR Tovarne tobaka ZADAR Kako so nekoč podeljevali odlikovanja. — AJi niste morda še kaj pozabili, tovarišica? udaja In tiska Caaoplano podjetje »Delo« v Ljubljani. Glavni Id odgovrnJ urednik »utan Benko. Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva ulica it. S, II. oadstr., poštni predal ISO - Teletoot 23-522 do 23-526. Naročuln.kl oddelek: Ljubljana, Titova je.ta 4. teL 20-463 Id 21-832. Naročnina! ueloletna 1440 din. polletna 720 din, četrt-etn. Mo din. tneeečna 120 din. — Oglasni ■ddelek: Ljubljana, Titova c. 7, telefon tl-894 - Številka tlro računa HO0-704-1-J« - Rokopisov ne vračamo. Samo tako ju pripravim h kopanja! Gotovo vam je znano, da nekatere vrste ptičev letijo Zelo visoko, verjetno pa niste £edeli, da je ptičji višinski re-K°rd nekje nad 8500 metrov. Rekorder je kavka ... Letalci "rdijo, da so na uišinf 8000 m videli divje gosi. Krokarji in vrane se zlahka dvignejo na višino 3.000 metrov. XXX Preseljevanje rastlin. Oh 6veh priložnostih so ugotovili, leta 1919 in 1949, da so tuje vojaške enote nehote prenesle rastline na drugo celino. Prvo, ki ji po latinsko pravijo »Si-syringium angustifolium«, so prinesli ameriški vojaki v nekatere predele Francije: druga, ki je bila doma v Avstraliji, pa je v času druge svetovne vojne preplavila liberijsko puščavo in jo spremenila v travnike, na splošno veselje vojakov, ki so se tam borili. Mačka, ki ljubi vodo. Gre seveda za divjo mačko, ki jo še precej pogosto srečamo v evropskih gozdovih. Lahko je težka tudi nad deset kilogramov. Odlično plava, hrani se pa predvsem z ribami. Njeno krzno je zelo iskano, ker sodi med najbolj trpežna in naj-t.oplejša. FOTCGBAF-JUNAK SPODNJI POSNETEK JE LEP DOKAZ, KAKO SO ŽIVALI VČASIH BREZČUTNE DO OKOLJA, TEGA NOSOROGA JE FOTOGRAFIRAL NEKI REPORTER V RAVNINI SERENGETI. NA ENEM IZMED ZADNJIH AFRIŠKIH PODROČIJ. KJER VELIKA DIVJAČINA ŽIVI SE MIRNO, BREZSKRBNO . . . 44^='- 'A * * ••• •••••x::r;r;«ss.xčK;v. * v v * *. & * * a w§mm ii NENAVADNA IGRA NARAVE IN MODERNE TEHNIKE TALE NENAVADNA SLIKA JE IZ LEAVENWORTHA V ZDA. ALI JE TO DOLGO VRSTO OVINKOV NAREDIL PIJAN CESTNI POMETAČ? NE, TE NENAVADNE ORNAMENTE SO IZOBLIKOVALE PARNE CEVI, KI SO BILE VGRAJENE POD PLOČNIK. NJIHOVA TOPLOTA JE SEVEDA TAKO NENAVADNO RAZTOPILA TANKO SNEŽNO ODEJO. DOGODEK V !> ŽIVILSKEM VRTU V BASELSKEM ŽIVALSKEM VRTI SE JE NEDAVNO RODILA OPICA, KI SO JO KRSTILI GOMA. TA MAJHNA AFRIŠKA GORILA JE SPLOH PRVA, KI SE JE KDAJ KOLI RODILA V KAKEM EVROPSKEM ŽIVALSKEM VRTU. TODA ze prve dni Življenja se NOVOROJENČKU NI OBETALO NIC DOBREGA: MATI JE NAMREČ SPRVA PO MAČEHOVSKO RAVNALA Z NJIM. ZATO JE COMO ZAŠČITIL DIREKTOR ŽIVALSKEGA VRTA DR. LANG IN JO SPRAVIL V POSEBNO KLETKO. KJER JE ŽIVALCI OČITNO BOLJ PRIJALO KOT PRI KRUTI MA-TERI-G ORILI. PODMORNICA M TEČAJU AMERIŠKA ATOMSKA PODMORNICA SARGO (2382 TON) JE NEDAVNO PRIPLULA NA SEVERNI TEČAJ. TO JE ZE TRETJA AMERIŠKA ATOMSKA PODMORNICA. KI JI JE USPELO KAJ TAKEGA: PRVA JE BILA NAUTILUS (LE. TA 1958), DRUGA PA SKATE (1959). PRAVIJO, DA JE TUDI SARGO ZBRALA MNOGO POMEMBNIH PODATKOV O STRUKTURI OCEANSKEGA DNA IN O PODMORSKIH RAZMERAH OKROG SEVERNEGA TEČAJA. iimii S STADIONA, NE Z MAŠKARADE KDOR SE NI BIL NIKOLI NA KAKI HOKEJSKI TEKMI IN JE NI VIDEL V FILMU ALI PA NA KAKI SLIKI. BRŽKONE NE BO VERJEL, DA JE TA SLIKA S ŠPORTNEGA STADIONA, NE PA MORDA Z MAŠKARADE. NO, IN NAJ VAM POVEMO SE TO, DA PRIKAZUJE SLAVNEGA KANADSKEGA IGRALCA SLOVITEGA HOKEJSKEGA MOŠTVA »MONTREAL CANADIENS« - VRATARJA JACQUESA PLANTEJA - V POPOLNI BOJNI OPREMI. ----- -3£m55m«9& MODI m ii »: ••• ■mm# V GLAVNEM MESTU ZAIIODNO-AFRlSKE OBALNE DRŽAVE GVINEJE - V CONAKRYilU - SO NEDAVNO PRIREDILI USPELO MODNO REVIJO, NA KATERI STA DVE BELI MANEKENKI IZ CSR IN PET DOMAČINK POKAZALE NAJNOVEJSE STVARITVE MODNIH USTVARJALCEV IZ VZHODNE EVROPE. DOMAČE OBČINSTVO JE S KAR NAJVEC-JIM ZANIMANJEM SPREMLJALO DVEURNO REVIJO. HIŠE M RAZSTAVI NA ANGLEŠKEM PRAV RADI PRIREJAJO RAZSTAVE MODERNIH STANOVANJSKIH HlSlC POD NASLOVOM »IDEALNA HIŠA VČERAJ IN DANES«. V SREDIŠČU POZORNOSTI JE BILA LETOS TALE LESENA POVPREČNA KANADSKA HlSA S TREMI SPALNICAMI, JEDILNICO. DNEVNO SOBO, KUHINJO IN VELIKIM BALKONOM. • > ttT;-:; ; . : A NI HOTELA POSTATI ZVEZDA KMALU POTEM KO SO JO ODKRILI FOTOREPORTERJI, JE CLAUDIA CARDINALE DOBILA VRSTO PONUDB ZA POSKUSNA SNEMANJA, TODA OSEMNAJSTLETNO DEKLE JE VSE ZAVRNILO. CELO ENO TAKIH, KOT SI JIH ŽELIJO MNOGE ZE PRIZNANE IGRALKE. NEKA FILMSKA DRUŽBA JE NAMREČ MLADI NEZNANKI PONUDILA IZREDNO UGODEN, SEDEMLETNI DOGOVOR. NENAVADNO DEKLE, KI JE TAKO MIRNO ZAVRAČALA SLAVO IN DENAR, JE SEVEDA ZAMIKALO NOVINARJE: EDEN JI JE CELO POSVETIL NEKAJ STRANI NAJVECJE ITALIJANSKE ILUSTRIRANE REVIJE »EPOCE-. NO, POTEM SE JE CLAUDTA LE PREMISLILA IN DANES JF, GOTOVO OSREDNJA OSEBNOST NAJMLAJŠEGA ITALIJANSKEGA IGRALSKEGA RODU, KI IMA PO POLDRUGEM LETU IGRANJA ZA SEBOJ KAR DESET USPEŠNIH FILMSKIH NASTOPOV. V SVOJI NAJ-NOVEJŠI VLOGI JE PREDSTAVILA NAPOLEONOVO SESTRO PAULINE V FILMU »AUSTERLITZ«. Mllč) MUSTER DELNO... PA, 4£ -CLSE3. POGLE3 NO: NO.TOPOTBB Ml USPELO!.. HI HI , VRTOGLAVICO IMAM... U.A3 NEU.I TAUO ROPOTAŠ.... ^ f b * f AHA , IZPUSTITI MORAM'... f' ^ - . ' rti 'i i ‘ ... . ——< ••'/f v* . - _ ‘* ru IMA4 HLADIVO, TPENIPA3 Z N3IM . S.MENT, TO Tl Z E. Til L MET U OB ▼ 5AZ SE iEj BATTO 3£ PODP.L, PA 'TE \ TELEVI/,OP. ] LAU.OTNIL1 PA ŠF LETELO UAU.IH 60 METROV. J SVA!. A NA3BR,i, NE. TULE 3 F PATBO.. / P>E TEGA T POGLE3 GA ZAVEDAŠ? V SEDI UOT UUP NESREČE. ULADWO^!'.'.PROC Z. N3IM! NOGE M GAVP.C. VIDETI' BA S TO Ml SE PODRLO. KAR PROČ. , PROt ’ SICER SEM PA Z DAT UVIDEL., DA STA IME,LA VIDVA TRAV... NE BOM VE<4 TOIZRUAAL, NIMA GMIGLA. NE GREM V RIM ČESTITAVA Tl, STARI DOSEGEL Sl OLIMPI3SU.O NORMO UPAVA, DA Tl PRINESE UAU.O ROLA3, O (