Robert Jereb, Pluralnost raziskovanja_233
PLURALNOST RAZISKOVANJA
Slovenski roman: Mednarodni simpozij Obdobja - Metode in zvrsti. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan; prev. Marta Pirnat Greenberg. Ljubljana: Center za sloven{~ino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2003 (Obdobja 21).
Zbornik Slovenski roman nadaljuje serijo Metode in zvrsti, ki po koncu diahronega raziskovanja po slogovnih obdobjih odpira {e nove vrstno-žanrske in metodolo{ke pristope v raziskovanju literature in jezika. Zbornik je rezultat simpozija, odvijal se je v Ljubljani decembra 2002, katerega namen je bil zbrati doma~e in tuje sloveniste in s tem prikazati aktualno raziskovanje slovenskega romana, ki ni omejeno le na doma~e znanstvene ustanove in monografije njihovih raziskovalcev ter poglavitno literarnovedno periodiko. Osredoto~enost na slovenski roman nikakor ne zanemarja splo{nih premislekov o romanu, kot sta problema vrstne definicije in žanrske taksonomije. Za razumevanje ustroja zbornika je dobro omeniti nekaj osnovnih vodil vodstva simpozija avtorjem. Organizator navaja, da so posebej zaželeni prispevki, ki raz{irjajo obzorje literarnih raziskav romana z orodji drugih disciplin, kot so tržne, psiholo{ke, sociolo{ke in kulturolo{ke {tudije. Tak pristop pu{~a precej{njo svobodo raziskovalcem, se odmika od strogo tradicionalnih na~inov raziskovanja literature (~eprav jih seveda ne zapostavlja ali izlo~a) oziroma prestopa njihove okvire in vna{a metodolo{ko pluralnost ter (vsaj na~elno formalno) metodolo{ko enakovrednost. Skratka, v raziskovanje literature precej neposredno vna{a soobstoj razli~nih metod in metodologij. Nenazadnje je to verjetno celo nuja, saj roman v vsej svoji zgodovini in raznolikosti {e ni bil (in verjetno ne bo) povsem zadovoljivo definiran in obvladljiv, novi pristopi - ~e že ne prispevajo neposredno k splo{ni definiciji romana - pa lahko natan~neje dolo~ijo in ozna~ijo njegove posamezne oblike oziroma pojavnosti, posebno velja to za žanrske invariante. Da ostaja vpra{anje romana (vrstno in žanrsko) {e vedno odprto, dokazujejo tudi avtorji s prispevki, tako s sklepi razprav kot povsem neposredno s kraj{imi premisleki o romanu kot literarni vrsti - najve~krat v uvodnih odstavkih svojih ~lankov (vsaj 19 ali ~etrtina je takih ~lankov, ki nosijo sicer kratke, a o~itne teoreti~ne premisleke). Navodilo je udeležencem pu{~alo domala proste roke pri izbiri gradiva in njegovi analizi, saj je glede na slovensko literarno stvarnost v raziskavo in razpravo pripu{~ena dolga oziroma dalj{a proza ne glede na vrstno oznako. Pospe{eno se bri{e tudi razlika med t. i. visoko in nizko literaturo; temu v prid govori vse ve~ raziskovalcev, ki se zanimajo za slednjo. Pri~akovati je bilo predvsem ukvarjanje z romanom v ožjem smislu, ~eprav je ta termin lahko sporen, saj je roman (danes) predvsem zbirni pojem, ki je povsem nadvladal druge oznake dalj{e proze. V najavi simpozija so navedene poglavitne teme razprav, ki dejansko pokrivajo celotno polje tradicionalnega prou~evanja in hkrati vna{ajo nekatere manj uporabljane pristope v relevantno razpravljanje o literaturi (lokalni bralci, manipulacija, nagrade, subvencije, popularnost, roman in druge umetnosti, roman in drugi mediji, digitalizacija romana). Hiter prelet razprav pokaže, da so raziskovalci {e vedno najbolj zavezani preizku{enim pristopom (obravnava avtorja, primerjava del, struktura, ideja besedila, jezikovne in slogovne zna~ilnosti itd.), manj pa je zaznati sociolo{kih in kulturolo{kih vpogledov v besedila. V tem oziru pogre{amo ve~ o literarnem življenju oziroma o sistemu literature, kajti govor o leposlovni knjigi sicer trajno zaposluje precej raziskovalcev, vendarle pa pu{~a precej ob strani njen kon~ni smoter - konzumpcijo literature (ne zgolj knjige kot tržnega blaga). Ne glede na to so prakti~no vse teme možnega razpravljanja, ki jih je ponudil razpis za simpozij, dobile realizacijo v obliki referatov in razprav v zborniku.
Zbornik Slovenski roman obsega 724 strani, na katerih je na{lo prostor 76 razprav, kar je impresivna {tevilka in razveseljujo~e dejstvo, ki kaže na neusahlo zanimanje za literaturo in na strokovno ozave{~enost ter zavzetost. Zbornik sestavlja enajst sklopov, ki po besedah urednikov smiselno združujejo sorodne prispevke. Merila za uvr{~anje posameznih ~lankov niso enotna,
234_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
kar bi bilo glede na njihovo {tevilo in precej{njo raznorodnost tudi težko pri~akovati. Ureditev so narekovale same razprave, ki jih je bilo že zaradi preglednosti potrebno združiti v bolj ali manj enotne in zaokrožene sklope. Dva sklopa, Slovenski roman v 19. stoletju in Sodobni roman, sta časovno zamejena in sta nasledek bolj uveljavljenega kronološkega načela razvrščanja; to nekako velja še za razdelek Ivan Cankar in sodobniki, kjer je večji del člankov (štirje) namenjen obravnavi romanov Ivana Cankarja: vse od njegove metaforike, rahljanja tradicionalne podobe romana in njegovega premisleka o romanu kot velikem tekstu (temu vidiku se v svoji študiji posveča Jožica Čeh); ideje poti in doma (Tatjana Čepelevska); povezave imen krajev z usodo Martina Kačurja (Jože Lipnik) do njegove lastne refleksije o literaturi (Ivana Živančevic - Sekeruš). Dva od šestih prispevkov obravnavata sodobnike: Izidorja Cankarja in Frana Go-vekarja. Njuna stična točka je naturalizem, pri čemer je v članku Katarine Marinčič pri prvem obravnavano nasprotovanje naturalizmu, pri drugem pisatelju pa Evald Koren razkriva modifikacijo romana V krvi.
Raziskave slovenskega romana 19. stoletja bodo prejkone vedno aktualne, kar potrjuje poseben sklop, posvečen temu obdobju in produkciji. Zanimiva je predvsem primerjava romanov Deseti brat in 1895, potres zaradi njune časovne oddaljenosti. Ta raziskava Nade Petkovske je poskus prikaza razvoja slovenskega romana, »pogojno opredeljenega kot ljubezenski roman« (str. 34), oziroma razbiranje razlike med romantično in postmoderno interpretacijo iste teme. V okviru razdelka kaže izpostaviti še članek Timothyja Pogačarja, ki obravnava Tavčarjevo Visoško kroniko v luči liberalizma in literature. Razprava namreč upošteva sociološko razsežnost obravnave literature, ki je, vsaj kar se romana tiče, še kako relevantna in potrebna.
Razdelek @ensko vpra{anje in Zofka Kveder prinaša predvsem obravnavo del avtoric; raziskovalci se ustavljajo pri tipično ženskih temah (odnos med materjo in hčerjo, feministična literatura oziroma feministični roman, ženska kot dejavni subjekt), bolj splošno literarnih, kot je obravnava sodobnih slovenskih romanopisk, ter pri izrazito moški percepciji in mitologizaciji ženske pri Ivanu Cankarju. Slednji pogled nekako odstopa od poglavitnih tem »ženskega vprašanja« in bi morda bolj sodil v razdelek o Cankarju kot v kontekst sodobnega razpravljanja o ženskem vprašanju, saj le-tega razumemo predvsem kot notranji ženski pogled, kot žensko perspektivo. Alenka Jenstrle Doležal tako v svoji razpravi (str. 111) piše: »Ivan Cankar sicer opisuje ženski svet z ogromno sočutja in razumevanja, po naturalistih uvede metodo transgresije v svojo prozo - »prestopi v žensko«, identificira se z drugim spolom, vendar ga izdaja njegov spol prav v njeni mitologizaciji in idealizaciji in tudi v ohranjanju stereotipnih predstav o ženski.« V okviru tega razdelka je opazen tudi kompromis razvrščanja, saj bi razprava Silvije Borovnik o sodobnih ženskih romanopiskah utegnila najti mesto v okviru Sodobnega romana. Oblikovanje razdelka tako predpostavlja »žensko pisavo« kot nekaj dovolj drugačnega, kar niti ni tako samoumevno, saj je feministična literarna teorija angažirana predvsem v podporo političnemu cilju: razgradnji dominantne (moške) kulture. V sami literarni vedi, kot je znano, ne predstavlja posebne metodologije, temveč razširitev tem in proučevanje literature in celote sistema literatura z ženske perspektive. Zdi se, da raziskave s feministične ali ženske perspektive (trenutno) ne prinašajo več bistvenih ugotovitev ali drugače: ponavlja se zorni kot proučevanja, ki je bil razgrnjen v Pišejo ženske drugače? Silvije Borovnik. Kvalitativnih premikov v proučevanju ženske literature tako verjetno ne kaže pričakovati, pač pa še večjo številčnost raziskav. Upoštevaje relativno majhno zastopanost študij na ženske teme (dobrih šest odstotkov) je nekoliko presenetljivo, da je zbornik med drugimi uvrščen pod predmetno oznako (COBISS) ženska književnost, kar bralca nekoliko neupravičeno napeljuje na misel, da vsebuje posebej pomemben del razprav na to tematiko.
Četrti razdelek @anri je najobsežnejši, kar reflektira že izvršeni premik strokovne naklonjenosti tudi k »nizki« oziroma »lahki« književnosti. Premik je za razumevanje funkcije literature in statusa v družbi toliko pomembnejši, saj žanri tradicionalno po definiciji sodijo v polje lahke

Robert Jereb, Pluralnost raziskovanja_235
(neumetniške) literature in so s tem predestinirani kot množi~na in trivialna (manjvredna) literatura. Sodobna (postmoderna) literarna produkcija je s preseganjem »visoke« in »nizke« literature ter z izrazitejšim naslanjanjem na žanre pripomogla k druga~ni optiki, ~emur po letu 1980 sledijo tudi raziskave. Števil~nost razprav torej ni nikakršno presene~enje, saj literarni sinkreti-zem (ne le žanrski) ponuja nova podro~ja raziskovanja. Trditvi urednikov, da so bile novost simpozija žanrske analize, vendarle ni mogo~e povsem pritrditi, saj je relevantno strokovno razpravljanje o žanrih zaradi stapljanja umetniške in »manj« umetniške literature prisotno že nekaj ~asa. Prav tako niso novost analize in interpretacije z ženske perspektive - razen seveda, ~e ni pri obeh novost mišljena izklju~no glede na umestitev v okviru simpozija in zbornika Obdobja. Težiš~e je vsekakor na zgodovinskem romanu, ki ima eno temeljnih ideoloških funkcij naroda: podoživljanje njegove konstitucije - to pa po besedah Igorja Grdine narekuje obravnavo tega žanra »ne zgolj kot tipi~no oziroma tipizirano obliko t. i. množi~ne kulture« (str. 161), saj je sooblikoval in sooblikuje, artikulira in formulira kolektivne predstave naroda. Kakršna koli (morebitna) degradacija zgodovinskega žanra na nivo zgolj lahke književnosti pomeni kve~jemu nerazumevanje njegove vloge in pomena. Nadežda N. Starikova pod~rta, da je zgodovinski roman klju~ni nacionalni žanr. Prav v lu~i tega dejstva je razumeti obsežno produkcijo in trajno raziskovanje, kajti interpretacija in reinterpretacija zgodovine sta vedno aktualni, bodisi za utrjevanje nacionalne ideologije bodisi za njeno preureditev. Vanesa Matajc tako v premisleku o sodobnem in modernem slovenskem zgodovinskem romanu ugotavlja funkcijo le-tega skozi optiko interference dveh njegovih tipov: zgodovinsko filozofskega in fiktivno zgodovinskega. Druga~no klasifikacijo je podala Starikova, ki razlikuje zgodovinsko-biografski, zgodovinsko-filozofski ter zgodovinsko-socialni roman. Ugotavlja, da ima slovenska pripovedna proza med obema vojnama vse tri tipe. Inovativna je oznaka intelektualni roman za Bartolov Alamut, ki je uvrš~en v zgodovinsko-filozofski tip s podkrepitvijo, da se opira na »anti~ne in moderne evropske filozofske koncepte in teorije«, s ~imer je Bartol v besedilo vnesel filozofski kontekst (str. 256). Z novimi raziskavami se potrjuje teza, da idearij zgodovinskega romana pripada drugim (prvenstveno neliterarnim) družbenim segmentom, da je v njegovi strukturi bistveno bolj kot v katerem koli drugem žanru - tu se mu pridružuje še znanstvena fantastika - vtkana ideološka vsebina in družbena angažiranost. Po dva referata se lotevata tem s podro~ja mladinske literature in biografije oziroma avtobiografije. Zanimiva ostajata detektivka oziroma slovenski kriminalni roman, ki predstavljata reprezentativni žanr medbesedilne prakse prostmoderne in preseganja dihotomije med visoko in nizko literaturo. Precej manj reprezentativen se razdelek pokaže na ozadju raznolikosti žanrov, ki jih obravnava. Poleg zgodovinskega sta dve študiji namenjeni žanrom mladinske književnosti in detektivki (kriminalki), po ena pa biografiji, avtobiografiji in potopisnemu romanu. Uvodno, pregledno in splošnoinformativno besedilo Žanri v slovenski daljši prozi Aleksandre Belšak, ki interpretira število kritiških žanrskih omemb na podlagi Kataloga literarnih pojmov ZRC pri SAZU, pokaže, da bi smeli pri~akovati vsaj še obravnave kme~kega (zaostanek za zgodovinskim je prakti~no zanemarljiv), vojnega in znanstvenofantasti~nega žanra. Odsotnost slednjega je nenavadna, saj gre za produktiven in razvit žanr v okviru slovenske literature, povrh vsega je so~asna produkcija znanstvene fantastike v drugih medijih (izstopa predvsem film) v vzponu.
Razprave v razdelku Sodobni roman razširjajo vedenje o konstantah ~lovekovega bivanja in percepcije sveta, ki se neprestano udejanja v literaturi: mitski, cikli~ni model ~asa in sveta v Menuetu za kitaro Vitomila Zupana (Lidija Boškovic), ~lovekov intimni ~ustveni svet v današnjem slovenskem (urbanem) socialnem okolju (Helga Gluši~), tujstvo (Elena Popovska), dom in hrepenenje (Joanna Pszczola). Zanimiv je prikaz možnosti dopolnjevanja literature in popularne psihologije na primeru romana Velika žival samote Evalda Flisarja, še ve~, po mnenju avtorice Metke Peserl naj bi prav literatura v primerjavi s popularno psihologijo nastopala kot u~inkovitejše orodje svobodne volje, s katerim lahko razrešujemo uganke naše duševnosti (str. 303): kakovo-
236_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
stna literatura kot psihološki priročnik par excellence. Odraz družbenopolitične stvarnosti v romanu pred osamosvojitvijo je raziskala Julija A. Sozina, ko se je, kot je znano, pisateljski intelektualni krog slovenstva odmikal vladajoči ideologiji in je po avtoričinem mnenju pripomogel »izogniti se vojni, v katero so se zapletle druge nekdanje jugoslovanske republike« (str. 332), kar je morda pretirana trditev, pripisana verjetno zaradi izjemnega prispevka pisateljev intelektualcev k oblikovanju državne samostojnosti.
Praviloma razprave vsebujejo krajše teoretske premisleke, kolikor zahteva sam predmet raziskav oziroma kjer je potrebno npr. žanrske, klasifikacijske, terminološke (in)variante natančneje opredeliti in razložiti. Razdelek Teorija v tem pogledu združuje študije s prevladujočim teoretskim delom. V literarna raziskovanja se nadaljuje uvajanje konceptov, ki so primarno perti-nentni drugim disciplinam oziroma so primarno nastali v njihovem okviru. Primer je koncept prostor možnega Pierra Bourdieuja iz polja sociologije, ki ga je za poimenovanje vzorcev medsebojnega učinkovanja različnih književnih del iz različnih kultur in obdobij v svoji razpravi uporabila Maria Bätorovä. Povsem drugačen problem - zamiranje ideologije literarne avtonomije - razčlenjuje Marko Juvan v razpravi Fikcija in zakoni. Literatura z vidika fikcija - resničnost postaja izenačena z ostalimi diskurzi prostora javnosti, o čemer priča sodni epilog primera Pikalo, ki mu je potrebno dodati še primer Brede Smolnikar, kar vse postaja očitna grožnja svobodi literarnega (umetniškega) ustvarjanja. Teoretskemu premisleku na konkretnih primerih so zavezane razprave o lirizaciji romana (Irena Novak Popov), rewritingu kot literarnem postopku (Peter Scherber) formi (slovenskega) romana (Jola Skulj), Janez Vrečko pa pokaže na bližino in strukturno sorodnost grškega in novoveškega romana.
Jezikoslovno proučevanje slovenskega romana tvori naslednji sklop (Jezik). V njem se raziskave gibljejo v okviru predvidljivih problematik: raba sopomenskosti pri prevajanju, slogovna analiza kot osnova medbesedilne, različni upovedovalni postopki na jezikovnih ravninah vse do analize ključne besede srce v delu Ivana Tavčarja Mrtva srca v razpravi Francke Premk. Z lite-rarnovedne perspektive je nekonvencionalen prispevek Primoža Jakopina, ki nadaljuje raziskovanje entropije v slovenskih literarnih besedilih, tokrat na primerjavi besedil Ivana Cankarja in Cirila Kosmača, ki sta prikazana kot nizkoentropijski jezikovni model, kar v splošnem pomeni večjo predvidljivost njunega jezika. Pri uporabi te metode pogrešamo obširnejšo teoretsko utemeljitev rezultatov, posebej tistih, ki se nanašajo na primerjavo istega besedila, Platonove Države, v različnih jezikih. Marko Jesenšek je predstavil nenavadno rabo in funkcijo sopomenskosti v delu Robinson mlajši, ki ga je sredi 19. stoletja iz češčine prevedel Oroslav Caf. Zasnova prevoda (besedilo je prevod didaktične predelave Dafoejevega dela) naj bi seznanjala slovenskega bralca s češkimi in še nekaterimi slovanskimi sopomenkami (Cafov cilj je bil skupni slovanski jezik), vendar je njihova pretirana raba, kot poudarja Jesenšek, opazno zmanjšala razumljivost besedila. Medbesedilni kriptogram v Pomladnem dnevu Cirila Kosmača je Marija Mer-cina zasnovala na »prikritih, kriptogramskih« stilnih, pomenskih in funkcijskih razmerjih med Pomladnim dnevom (in njegovo kasnejšo različico) ter tremi besedili, ki so izvorno dve iz romana izpuščeni poglavji. Martina Orožen v študiji Slovenski svetec in učitelj razkriva učinkovitost množice arhaičnih jezikovnih sredstev pri upovedovanju zgodovinske snovi in poustvarjanju dobe in s tem ponovno pokaže na nujnost jezikovne analize (tudi pragmatične, socio- in psiholingvistične) za celovito razumevanje literarne umetnine.
Naslednja dva razdelka, Slovenski in evropski roman ter Slovenski in južnoslovanski roman, povezuje obravnava romaneskne proze v razmerju do tuje produkcije in interpretacije. Dominantni položaj angleščine in kulture angleško govorečega sveta produktivno vpliva na raziskovanje jezikovnega stika slovenščine in slovenskih literarnih ustvarjalcev z angleščino, tako kar zadeva prevajalstvo kot status slovenskosti avtorja v novem (večinoma severnoameriškem) okolju. Besedila s tozadevno tematiko so zaokrožena v razdelku Slovenski roman in angleščina. Nekatere analize iz teh treh razdelkov potekajo na relaciji posameznih kultur, pri čemer so ro-

Robert Jereb, Pluralnost raziskovanja_237
mani predvsem primeri za razgrnitev problemov ustreznega prenosa dolo~ene (narodne oziroma nacionalne) kulture v nov, druga~en kulturni prostor. Tu je v ospredju premo{~anje prevajalskih težav in funkcionalnost oziroma disfunkcionalnost kulturnih prvin v prevodu. S tega vidika pi{e Bozena Tokarz, ki obravnava prevod Gombrowiczevega Trans-Atlantika v sloven{~ino. Vpra{anje obrne v drugo smer David Limon, ki razkriva težave prevajanja slovenskega romana v angle{~ino na primeru Jan~arjevega romana Katarina, pav in jezuit. Roman oziroma katero koli literarno delo je v tipu take raziskave, osredoto~a se na semanti~no polje, funkcijsko analiziran kot kulturni medij. Skupni imenovalec omenjenih razdelkov je tako kulturni stik, ne glede na to, da so posamezni ~lanki bolj osredoto~eni na ustaljeno literarnovedno primerjavo npr. dveh romanov: tujega (domnevnega) zgleda in doma~e aktualizacije z vsemi nujnimi prilagoditvami (npr. Tone Smolej pi{e o Germinalu kot zgledu za Finžgarjev Iz modernega sveta). Spet drugi prispevki so splo{no kulturnega in informativnega zna~aja, presenetljivo majhno pa je zanimanje za zamejsko književnost (o Florjanu Lipu{u v razdelku Sodobni roman pi{e Zoran Konstantinovic in Fedora Ferluga - Petronio o Ivanu Trinku). Od besedil, ki se posve~ajo slovenskemu in južnoslovanske-mu romanu, sta dve primerjalni, ki obravnavata po dva romana: Branka Brlenic - Vujic pi{e o Kosma~evem Pomladnem dnevu in Desni~evem Proljeca Ivana Galeba, Naume Radi~eski pa z vidika narodove stiske in boja za svobodo o Bevkovem Cedermacu in Mari Stojana Hristova. Prva primerjava ugotavlja sti~ne to~ke prehoda Pomladnega dneva in Proljeca Ivana Galeba iz »razbijanja epske strukture romana proti lirski metafori in esejsti~ni analizi« skozi referen~no optiko Iskanja izgubljenega casa. Avtorica razbira polifoni~no strukturo romanov - prepletanje vsebinsko-tematskih tokov in v njih zasleduje predvsem liri~ne prvine, kar razpravo ume{~a v isto problemsko polje kot {tudijo Lirizacija romana Irene Novak Popov, ki se sicer nahaja v sklopu teoretskih raziskav. Durda Strsoglavec je izdelala seznam prevedene slovenske beletri-stike in esejistike v jezike južnoslovanskih narodov od leta 1991 naprej. Rezultati so pri~akovani: najbolj se je prevajalo poezijo, najve~ je prevodov je iz{lo na Hrva{kem, zatem v Srbiji in Črni gori, Bosni in Hercegovini, najmanj pa v Makedoniji. Po letu 1991/1992 je opazen upad prevajanja (vojna), ki se po letu 1995 po~asi popravlja, vendar z mo~nimi nihanji po posameznih letih. Zanimivo bi bilo narediti {e komplementarno raziskavo prevodov v sloven{~ino. Vladimir Osolnik v prispevku Slovenski in južnoslovanski zgodovinski roman v drugi polovici 20. stoletja prepri~ljivo pokaže kompleksnost žanra, njegovo bistveno povezanost z družbeno-politi~nimi okoli{~inami pri ustvarjanju zgodovine kot zgodbe, kot pripovedi. Nazorno poudari pomen zgodovinskega žanra, v katerem se »o~itneje kot v drugih žanrih kažejo zna~ilnosti literarnega razvoja« (str. 583), pripoved pa vase vgrajuje predvsem etni~ne in eti~ne kategorije. Poleg kraj{e zgodovine žanra v prostoru južnoslovanskih narodov in Balkana ponuja razprava obilo izto~nic za raziskave razmerja med literaturo, družbo in zgodovino. V predhodnem razdelku temo prisotnosti slovenske literature v tujini odpira Istvan Lukacs v {tudiji Za~etki recepcije slovenskega romana v madžarskem prevodu. Izmed razprav v razdelku o slovenskem romanu in angle{~ini na primeru literarnega opusa Louisa Adami~a in romana Ernesta A. Stieglerja ... So Shall They Reap na~enjata Henry R. Cooper, Jr., ter Mihael Kuzmi~ že/{e odprto vpra{anje, kateri nacionalni književnosti pripada književnost izseljencev, napisana v jeziku države, kjer pisatelji bivajo. Sklepi se opirajo na ugotovitve o dvojnosti in hibridnosti take literature, ki pomeni prispevek za obe nacionalni književnosti.
Bralci romana in druge discipline je najbolj raznorodno sestavljen sklop. Trije ~lanki obravnavajo bralca: osnovno{olskega, »splo{nega« in gimnazijskega, kar je razmeroma malo, ~e upo{tevamo razmah prou~evanja recepcije literature in usmerjenost temeljne literarnovedne paradigme na bralca. Milena M. Blažic na podlagi raziskave o realisti~ni in fantasti~ni literaturi v osnovni {oli ugotavlja, da je u~ni na~rt in s tem pouk književnosti »kljub prizadevanjem, da bi ostal neideolo{ki, napreden in nevtralen v razmerju do tradicionalnih socialnih utopij, delno zazrt v preteklost, ~eprav je naravnan v prihodnost« (str. 668). U~ence da želi utrditi v prepri~anju
238_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
o neproblematičnem in varnem otroštvu, ki je lepše od resničnega sveta. Ni sicer jasno, kaj naj bi pomenilo »zazrtost v prihodnost«, najverjetneje pa gre za soočanje osnovnošolcev, posebej še v zadnjem triletju, z resničnimi problemi in izzivi njihove življenjske poti. Vendar bi bilo za take vrste pouk potrebno storiti še marsikaj več, ne le prikrojiti učni načrt. Pristop je navzkriž še z reglementacijskimi težnjami sodobne šole in permisivne vzgoje, ki učence resnično zavija v kopreno neodgovornosti, ter imperativom njihove pravice do česarkoli. Ni le pomanjkanje problemskih vsebin na stranskem tiru, temveč samo njihovo zaznavanje in odkrivanje. Zgolj večji delež tovrstne literature v takih razmerah najverjetneje ne bi imel učinka. Gimnazijsko branje za ustrezno recepcijo kanona zahteva literarnovedno znanje in bralne sposobnosti, kot v članku Roman v gimnaziji poudarja Alenka Žbogar. Problem pa je - in to že v osnovni šoli - obravnava prezahtevnih besedil, ki na bralno dejavnost in položaj literature v preferencah mladih ne učinkuje spodbudno. Z informacijami zelo nabiti učni načrti naših šol pogosto ne omogočajo dejavnega stika in dela z besedilom - preprosto zmanjka časa. Avtorica ugotavlja, da to pogubno vpliva na bralno kulturo, kar potrjuje raziskava Gregorja Kocijana o bralcih romaneskne proze v letih 1973-1998 in kaže na razmeroma nezahtevnega bralca, skrb zbujajoč pa je predvsem delež nebralcev, ki se giblje okrog 40 odstotkov. Sklepamo lahko, da sta neuravnoteženost učnih načrtov (želje avtorjev vs. učinek na terenu), ki ne negujejo bralne kulture, in prej omenjeni podatek očitno v vzročno-posledičnem razmerju.
Otipljiv rezultat zbornika Slovenski roman so premisleki definicij, ki pripomorejo k jasnejši podobi nekega pojma, razmejevanju med njimi (npr. žanrske invariante in različice) ter nove ključne besede. Pomemben je še en vidik: izmed vseh člankov je kar 27 (dobra tretjina) takih, ki se bolj neposredno ukvarjajo z očitnimi vplivi drugih, evropskih, južnoslovanskih in severnoameriške književnosti na domače ustvarjanje. Nedvomno tudi zaradi kratkosti razprav, prirejenih simpozijskih referatov, dobra četrtina vseh postavlja v središče zanimanja en roman, le nekaj primerjav pa poteka na ravni dveh romanov. Večinoma je obravnavanih več del, praviloma pa velja, da se s količino obravnavanih del veča tudi splošnost ugotovitev. Tako lahko beremo precej natančne analize (npr. razprava Slovenski svetec in učitelj Martine Orožen) in po drugi strani panoramska besedila z orisom glavnih značilnosti obravnavanih romanov (npr. Izraz negotove zavesti Helge Glušič).
Zbornik Slovenski roman odraža predvsem trende sodobnosti v proučevanju literature -področje romana pa prav zaradi variantnosti te vrste in števila izdanih del raziskovalcem ponuja največ smeri raziskovanja, tudi interdisciplinarnih. Precejšnja raznorodnost raziskav - poleg obširnosti je to njegova najbolj opazna značilnost - ima v primerjavi z monografijami enega avtorja sicer določene slabosti (predvsem ni enotnega metodološkega vidika, sistematično urejenih rezultatov), ki pa jih uspešno kompenzira z mnogovrstnostjo, ki bralca (predvsem strokovnjaka) prisili k neprestanemu preverjanju lastnega metodološkega (literarnovednega) orodja, kajti danes je v humanistiki zelo težko zaobiti posamezne (nove) raziskovalne pristope, tudi tiste, ki izvorno pripadajo drugim disciplinam. Urednikoma zbornika lahko pritrdimo, da je bil temeljni cilj zbornika, pluralnost in interdisciplinarnost, uspešno uresničen.
Robert Jereb Idrija