PISMO
Izlet v Polhograjske Dolomite
Čigava je cesta?
Zadnja leta se vse več govori o množični rekreaciji, o tem, naj bi se človek čimveč gibal na svežem zraku in s tem ostal vitalnejši ter umsko in fizično bolj pripravljen za delo, ki ga čaka na njegovem delovnem mestu.
Zelo dobra rekreacija, ki še posebno prija ob koncu napornega delavnika, je hoja in izlet v naravo. Ljubljančani se res lahko pohvalimo z različnimi kraji, ki obdajajo naše mesto, ka-mor se lahko podamo po končanem delu in si naberemo novih moči.
Ena izmed takih izletniških točk so tudi POLHOGRAJSKI DOLOMITI. Precej je že bilo povedanega in napisanega o tem prelepem delu Ljubljane in mislim, da je malo ljudi, ki ne poznajo tega predela našega mesta.
Toda prav tu nastaja problem, ki je znan marsikateremu pešcu, ki se je podal na dzlet prek Toškega čela na Katarino.
Cesta, ki povezuje Toško čelo in Kataiino je bila pred približno letom in pol zaprta za promet z motornimi vozili in sicer ob sobotah, nedeljah in praznikih od 6. do 20. ure, prepoved pa ni veljala za traktorje.
Očitno so bili prepovedi vožnje najbolj ve-seli delovni Ijudje, ki si želijo oddiha in hoje v naravi.
Toda nekateri pešci so vzeli vso stvar v svo-je roke in si začeli prisvajati celo cesto med Podutikom in Toškim čelom, čeprav ta cesta ni bila zaprta, bil pa je postavljen čitljiv znak ob vznožju Toškega čela, ki je opozarjal voznike na prepoved vožnje med Toškim čelom in Ka-tarino, Kljub temu so se našli posamezniki, ki se niso hoteli umikati avtomobilom ter so jih ovirali s svojo hojo po sredini cestišča, prišlo , pa je tudi do raznih obračunavanj.
.,i ¦: Prav tako se tudi avtomobilisti niso držali prometnih predpisov in so znak, ki je stal na Toškem čelu, prezrli, zato se je med pešci in motoriziranimi državljani ter krajani razvnelo pravo tekmovanje, kdo bo komu onemogočil sprehod ali vožnjo!
Izgleda, da so se pešci pri tem še najbolj znašli, čeprav jim to ne bi smelii šteti v lepo vedenje, saj so začeli nastavljati po cesti naj-različnejše ovire, ki jim jih je nudila narava. Po cesti so nastavljali velike skale, veje dre-ves ali celo cela debla (hlodovino), ki so bila namenjena za prevoz.
Ne vem, če se je bdo od teh, ki so počeli takšna »junaška« dejanja, vprašal, kaj bo s ce-sto po končanem času prepovedi vožnje z mo-tornimi vozili. Še manj pa so se za to vprašali tisti, ki so se za prepoved odločili. Čeprav so odgovorni vedeli, da je med Toškdm čelom in Katarino tudi vas Ravnik, pa čeprav majhna, se tudi tja vozijo domačini s svojimi prometnimi sredstvi, saj so izključno vezani le na to cesto.
Mislim, da se iina ravno tako ta domačin pravico peljati v soboto ali nedeljo z avtom v Ljubljano, kot ima pravico Ljubljamčan dti peš iz Ljubljane v obratni smeri in da se mu zato ne bo treba peljati s traktorjem, ker je prevoz dovoljen samo s tem prevoznim sredstvom.
Vpiašam se tudi, kako naj se ta domačin po prenehanju prepovedi vožnje, to je po 20. uri, prepelje po cesti, ki je polna ovir.
Mislim, da bi se dalo uporabiti precej staiih pozabljenih poti in steza. Če bi jih primerno označili, bi bile v veliko zadovoljstvo hoje želj-nim ljudam, ki jih je iz dneva v dan več.
Janko Erjavec