M u r i s I d r i z o v i č Sarajevo s o c i a l n a t e m a t i k a v k n j i ž e v n e m d e l u a l e k s e m i k l c a Aleksa Mikič je eden izmed začetnikov literarnega ustvarjanja za mladino v Bosni in Hercegovini. Res ni imel neposrednega vzornika, zato pa je pode- doval bogato nasledstvo skupine bosansko hercegovskih književnikov iz dobe med obema vojnama, ki so formirali svoj socialni odnos in pogled na svet. Najbolj pomembni med njimi, kot Ivo Andrič, Isak Samokovlija, Zvonimir Šubič, Hamza Humo, Marko Markovič, Borivoje Jeftič, niso zapustili v literar- nem delu Alekse Mikiča niti sledu. Andrič s svojo filozofijo človeške nemoči pred kozmičnimi silami in svetom, ki je »poln krščene in nekrščene golazni«1, mu je bil mnogo preveč oddaljen, kakor so mu bili daleč tudi drugi, na primer Isak Samokovlija s popisovanjem židovske duše, raztresene po vseh naših meridianih, zatem Zvonimir Šubič, slikar malega bosanskega mesta, njegove osamljenosti in dolgočasnosti, nemoči in ozkosti, ter Hamza Humo, ki je bil ves zagledan v vilinski čarobni svet ljubezni in sonca. Edini Hasan Kikič je ob atmosferi vojnega in povojnega obdobja nanizal vrsto socialnih podob, pri čemer se je največkrat zadržal v socialnih globinah, pri ljudeh z dna družbene lestvice (Lole i hrsuzi — Lole in tatovi). Aleksa Mikič je napisal več del. Med njimi so znana tista z vojno tematiko: Male priče o velikoj djeci (Majhne zgodbe o velikih otrocih), Pjesma na Ko- njuhu (Pesem s Konjuha), Djevojčica s plakata (Deklica s plakata), Dječaci iz odreda (Dečki iz odreda). Vendar je zapustil najmočnejši pečat v dveh knjigah spominov iz zgodnje otroške dobe: v zbirki pripovedk Sunčana obala (Sončna obala) in Prijatelji iz Smogve.2 V Sončni obali se srečamo z Mikičevim otroštvom. In z otroštvom njegovih vrstnikov, vaških pastirjev, z njihovimi srečanji s knjigo, s siromaštvom in z nesrečnimi življenjskimi usodami. Prve šole pisatelja Sončne obale in Prijateljev iz Smogve so bile knjige in življenje. Življenje kot odprta in nepopisana knjiga. Vsebine zgodb so se 1 Ivo Andrič: Mustafa Madžar. 2 Dječaci iz odreda. Sarajevo, Svjetlost 1953. Sunčana obala. Sarajevo, Svjetlost 1954. — Povesti. Pjesma na Konjuhu. Sarajevo, Svjetlost 1956. — Roman o Birčanski pionirski diviziji. Male priče o velikoj djeci. Sarajevo, Svjetlost 1957. — Zbirka pripovedk o otrocih partizanih. Prijatelji iz Smogve. Sarajevo, Veselin Masleša 1959. — Zbirka pripovedk. Djevojčica sa plakata. Sarajevo, Veselin Masleša 1964. — Roman za otroke iz NOB. ponujale same od sebe. Ni mu bilo potrebno, da bi si moral izmišljati zgodbe v svojih pripovedih. Kakor Andersen, slavni danski pisatelj pripovedk, je tudi Mikič spoznal, da ni »lepših povesti, kot so tiste, ki jih ustvarja življenje samo«. Zato je v Mikičevih knjigah toliko življenja, manj pa je humorja in radosti, malo je tudi poleta in vzleta domišljije. Avtor ne čara novih svetov in predelov, obsijanih s soncem. Vse se odigrava resnobno in v igri, ki se ji pravi življenje. Vse, kar je Mikič napisal, je povezano z dejanskimi doživetji in s svetom, ki je spleten iz malih želja in sanj. Pisal je o malih radostih, o ljudeh, ki jim je tako malo potrebno, da bi bili srečni. Take sopotnike, dečke in odrasle ljudi, je srečaval vsak dan na svojih potovanjih za kruhom po siromašnih bosanskih in bogatih slavonskih vaseh. Zato so ostale tako impresivne prav te slike siromaštva: slika matere, ki neprestano skrbi, kako bi nahranila lačna otroška usta, visokega koščenega dninarja — očeta, ki je vedno v skrbeh in nevesel, ker ga stiska beda. V Mikičevih povestih se srečamo z neolepšano bosansko vasjo, to je doba med obema vojnama, to je boso otroštvo. Zato je slika polna senc, zato je toliko klicanja po lepoti, humanosti in ljubezni. Odtod tudi zožena dimenzija teh povesti, zreducirana na vprašanje obstoja in anta- gonizma, na eni strani bogati, siti, objestni, srečni in radostni, na drugi strani pa slabotni, ubogi in brezpravni klateži, ki si v želji za življenjem iščejo prostor pod soncem. Ta izrazito socialni odnos do življenja v Mikičevih povestih ni izviral iz literarne teorije in razumevanja o vlogi in pomenu umetnosti v družbi, kakor to velja za druge naše pisatelje, na primer Hasana Kikiča, temveč je nastal kot izraz pisateljevega notranjega poziva, ki sledi glasu socialnega slikarja družbe na način, kakor ga vidi in doživlja v svojem siromaštvu. Zato se slika sveta, ujeta v Mikičev kader, ne dotika globljih notranjih sfer osebnosti, tem- več se ustavlja in se zadovoljuje s tem, kar vidi in doživlja neposredno. Prav tako to ni široka socialna freska družbe, je le izpovedni doživljaj, naslikan na relaciji gospodar—najemnik in bogataš—siromak. To je pojasnilo za eno- stranskost in poenostavljenje življenja v tej literaturi, ki samo beleži tre- nutke in zapisuje spomine tako, kakor so se vrezali v zavest občutljivega dečka. »Vedno, kadar začne rumeneti ječmen, se spomnim tega doživetja. Pred očmi se mi prikažejo lačne oči mojih bratov in sester, ki nemo zahtevajo, prosijo . . . « (Ko začne rumeneti ječmen3.) V teh majhnih prizorih, v pripoved- nih sižejih s socialno napetostjo, je spregovoril naravni talent tega pisatelja, ki je ostal samo opazovalec in oživljalec spomina, vendar izven imaginativne sfere; v tej pripovedni osnovi ne raziskuje in ne odkriva, vse je znano in razumljivo, le pozorno popisuje to, kar se ponuja očem, za razgovor in pripo- vedovanje radovednega in razpoloženega pisatelja. Temu načinu je ostal zvest tudi v zgodbah, kjer je zapisal najbolj nežne vzgibe mladeniške duše, tiste redke zanose in izraze veselja nad tem, da človek živi, da gleda sonce, travo, da vdihava vonj sena in sliši žuborenje potoka. Iztrgana iz spomina, oživi v zgodbah sončna pokrajina pisateljevega rojstnega kraja v vsem sijaju ožarjene mlade duše, ki se veseli in raduje življenja. V popisovanju potepanja in vstopanja v življenje se v zgodbah izraža odnos do otroškega sveta brez olepševanja in idiličnosti, a tudi brez grenkobe, socialnega patosa in očitkov. S tem elementom svoje proze je ohranil izvirnost 3 Iz zbirke Prijatelji iz Smogve. doživetja in umetniški značaj sporočila. Z zgodbami se res razbijejo iluzije življenja, vendar se vzpostavlja tudi drugačen odnos do življenja, odnos hu- manosti, solidarnosti, težnja za pravico in socialno enakostjo. Tako opravlja ta proza pomebno funkcijo v življenju mladega človeka, ki se sooča z neolepšano podobo življenja, ki mu hkrati sporoča, da se ne splača biti skop, grabežljiv in sebičen (Sopotniki4), ker se na svetu dogaja vse in je vse mogoče. Imovit človek ni tudi varen, bogastvo ni zavarovano pred vsem nelepim, kar daje in prinaša življenje s seboj. Psihologija je področje, ki največ trpi v teh zgodbah od tega, kar se vnaša v literarno delo od zunaj. Čeprav v bistvu naraven in spontan odnos, ni vedno povsem svoboden in varen pred neliterarnim vplivom od zunaj. Pod umetni- škim delom razumemo, da osebe v njem z različnimi duševnostmi, naravo in značaji same v medsebojnem odnosu »urede« svoje račune, da govore same sebi brez »prišepetavanja« od drugod o socialnem razlikovanju. Med pripo- vedovanjem utegnejo besede mladih akterjev zazveneti nenaravno, ko modru- jejo o življenju, ga ocenjujejo z očmi odraslih, z izkušnjami in spoznanji že oblikovanega človeka, kot na primer v zgodbi Šumarov sin (Gozdarjev sin5): »Vi pa,« je rekel Mirku in Matiji, »morate delati. Uh, kako umazano je vaše delo! Jaz ne bi za nobeno ceno čuval tujih svinj« . . . Dejanje je v zgodbah postavljeno v središče, ki takoj določi čas in socialni položaj: »V tistem času, ko sem bil dijak, so bile šole po vaseh zelo redke. Eno šolo so večinoma obiskovali otroci tudi iz desetih vasi. Marsikateri učenec je moral prepešačiti tudi sedem do osem kilometrov, da je dospel do šole, še preden se je začel pouk . . . « (Moj drug Stojan — Moj tovariš Stojan6). Pisatelja navdihne socialna snov, da opiše dogodek. Grotesknost opisanega položaja, izven vidnega pisateljevega vpliva, deluje na čustva in občutke: devet lačnih otrok čaka več dni, da jim bo oče poslal denar od dnine, da jim bo mogla mati spražiti ječmen za kavo . . . Dveletno dete prosi z iztegnjenimi ro- kami za košček kruha (Lipov cvet7). Mikičeve zgodbe so zelo blizu socialnemu humanizmu Maksima Gorkega, še posebej zaradi sugestivne ljubezni do življenja in do ljudi. Dečki in deklice ne vztrajajo v svojih sebičnih postopkih, v zaprtosti, ne pomnijo »žalitev« in dejanj svojih vrstnikov, temveč vedro in pogumno nadaljujejo pot v življenje. V podobnih miselnih okvirih in vplivih se je razvijala socialna literatura med obema vojnama, ki je povsem naravno vplivala na oblikovanje literarne po- dobe tega pisatelja. V kratkih delih, z motivi in s sižeji, v katerih so otroci glavni nosilci dejanja, je ustvaril eno izmed pomembnih osnov mladinske književ- nosti — namenskost zgodbe. Z literarnim postopkom, ki ga je zasnoval pre- težno na opisovanju in pripovedovanju, uvaja mladega akterja v življenjsko igro, v kateri ves čas tudi enakopravno sodeluje. Sporočilo, čeprav ne sugeri- rano, se ustvarja z izkušnjo in z vsebino življenja, in ne z mislijo ali s sintezo. Zato je mogoče prepoznati akterje teh zgodb po onem splošnem, kar je značilno za vse mlade, manj po posrednem umetniškem sporočilu, ki zahteva od mla- 4 Iz zbirke Prijatelji iz Smogve. 5 Iz zbirke Prijatelji iz Smogve. 6 Iz zbirke Sunčana obala. 7 Iz zbirke Sunčana obala. dega bralca, da se bolj angažira, da sodeluje v »tvornem« dejanju, kajti šele po takem procesu ostaja trajno spoznanje in življenjsko izkustvo. Mikič je napisal več del za otroke in za mladino. Je »čisti« ali »resnični« mladinski pisatelj, eden izmed redkih, ki se ni poskušal v tako imenovani »resni« literaturi. Napisal je sicer tudi roman Pjesma na Konjuhu (Pesem s Konjuha), vendar je njegovo pravo področje povest. Ne prisiljeno, temveč po- vsem ;naravno najde način, kako se je treba dokopati do bistva otroškega sveta. Vedno pripoveduje v prvi osebi, ki je obenem tudi glavni vozel za re- ševanje vseh fabulativnih zapletov, ki jih, mimogrede rečeno, ni preveč, ker je pač naravni dar popeljal pisatelja na področje neposrednega slikanja in zapisovanja življenja. Druga posebnost ali značilnost zgodb je okolje, v kate- rem osebe žive. To je pretežno vas, tista predvojna bosanska siromašna vas, odkoder so prihajali delavci za raznovrstno delo na polju. Zaradi tega se tudi zgodbe odvijajo v tem miselnem okviru, v spoznavni izkušnji in v tradicional- nem odnosu. Občasni izleti v mestno okolje niso dali prepričljivih življenjskih slik, ker je pripoved izgubljala na spontanosti in zavzemala le empirični zna- čaj, kot nekaj, kar težko raste z organizmom umetnine. Sodobni mestni bralec najde v tej prozi resnično podobo vasi, prežeto z iskreno, toplo ljubeznijo do živali. Napisane spontano, pripovedujejo o tem, da jih je njihov pisec vrgel iz sebe tako, kakor jih je doživel v prvem trenutku, kakor so se oblikovale v njegovi domišljiji. V nekaterih zgodbah, kjer so mo- tivi dobro zastavljeni, pa so izpuščeni globlji psihološki orisi in travme, kot na primer v zgodbi Berači šljiva (Obiralci sliv8), v kateri pisatelj upodablja dečka, ki se iz ljubezni do siromašne, bolne matere odreče vsemu. Pogovor z dečkom, ki bi lahko izrazil vse svoje travme, poteka nasprotno docela kon- vencionalno, čeprav je hkrati mogoče slutiti globoko notranjo dečkovo dramo. Dramska živahnost pripovedovanja je vedno napeta, teče vzporedno s so- cialnim konfliktom, ki pa postopoma preneha, ko se položaj reši. Četudi je bil na najboljši poti, pisatelj ni mogel ustvariti takega otroškega sveta, kakršen je značilen v delih Toneta Seliškarja, Franceta Bevka, Branka Čopiča, Mate Lovraka in drugih, ker je njegov obseg snovi razmeroma ozek, atmosfera pa prikazana več ali manj enako. Mikič je v svojem pisanju ures- ničil zamisel, po kateri je otrok avtonomni družbeni sloj s svojevrstnimi po- trebami in posebnimi zahtevami, za katerega je treba pisati takšne tekste, ki z vsebino in obliko ustrezajo definiciji o otroku glede na njegovo izkustvo in psihologijo. Zaradi tega je Mikič poleg Ahmeda Hromadžiča mogoče najbolj avtentični mladinski pisatelj v Bosni in Hercegovini. Že prvo srečanje z nje- govimi knjigami dokazuje, da je črpal snov iz življenja, da ni čaral ali si izmišljeval kak nov svet in da njegova misel ne teži zgolj k estetskemu idealu, temveč da predvsem pričuje o socialnih človeških dramah. Mikičevo sporočilo, čeprav nevsiljivo, je vendar vidno vsebovano v sliki in kontrastu, v opisu atmosfere in v dialogu. Mikič je slikar, ki se mu svet prikazuje v dveh sferah: kot bogastvo, kar je sinonim za srečo, in kot siro- maštvo, ki je antipod sreči. V tem smislu je ilustrativna knjiga krajših zgodb in črtic pod naslovom Male priče o velikoj djeci (Majhne zgodbe o velikih otrocih), v kateri se že skoraj izgubljajo meje med dejanskim doživljajem in literaturo, ki opisuje ta doživljaj. V njej nastopata dva nasprotnika, nepomir- Ijiva svetova: svet malih in svet odraslih. Pisatelj je seveda na strani malih 8 Iz zbirke Prijatelji iz Smogve. akterjev. Zato deluje vsebina teh zgodb, še surovih in neoblikovanih, kot av- tentična groteskna podoba in situacija, ki jo je režiralo življenje samo. Mikič je zaokrožil svet, ki je tu pred nami že dokončno oblikovan. Četudi ne zajema vedno globljih človeških sfer in ne prodira vedno dovolj vanje, je vendarle našel toliko moči, da mu pripovedovanje teče v določenem ritmu in dinamično. Ena izmed najvažnejših odlik Mikičeve pripovedi je enostavnost. Druga njegova odlika je bila in je tudi ostala: tekoče, ritmično in zanimivo pripovedovanje, ki res ne dosega velike umetniške vrednosti, kljub temu pa uresniči željo sodobnega mladega bralca, ki hoče spoznati človeške vrednote. Mikičeva proza nudi razen tega še nesporno pomembna literarna pričevanja, mimo katerih ne bo mogel noben zgodovinar mladinske književnosti. Prevedel Franc Šrimpf Summary Aleksa Mikic, juvenile writer, was born in Bosnia and Herzegovina. His literary work is characterized by the significant social relation to life which does not result from the literary theory and is not a meditation about the role and importance of the art in society. It has been created out of author's personal need. Everything written by A. Mikic is connected by the real events to the world interwound by humble wishes and dreams. The author does not absorb himself into the personal spheres but contents himself with the experience he has had. He does not embellishes children's world, he does not idealize life but impartialy narrates without any bitterness, social pathos and self-reproach. In his work he has kept his genuineness of events. He always narrates in first person. The world his persons live in is mostly a poor pre-war village in Bosnia. His theme is very narrow. The narration is very natural with definite rhythm and dynamics. The author's children's world is rounded off and it is not widely extended. Mikic as writer, does not penetrate into deeper spheres of life and for this reason his prose does not reach a special artistic level. Nevertheless, his literary work presents a very valuable document for children's world.