Političen list za slovenski narod.
Po pošti prejemali velja: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt lota
1 gld., za en mesoe 1 gld. 40 kr. T administraciji prejemau veljal: Za eelo leto 12 gld., za pel leta (i gld., za četrt leta 3 gld., za en mesee 1 gld. V Ljubljani na dom posiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto.
Posamezne številko veljajo 1 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejomajo in volja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če so tiska enkrat; 12 kr. če se tiska dvakrat; 15 kr., čo so tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi so ne vračajo, nefrankovana pisma se no sprejemajo. Vredništvo je v Semeniških ulicah h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in prazniko, ob '/,6. uri popohulne.
^tev. 3.
V Ljubljani, v sredo 5. januvarija 1887.
Letnik XV.
Sv. oče v nevarnosti.
Star pregovor že pravi, da so najbližje pekla tisti, ki so najbližje cerkvenega praga. Kakor se to rado spolnuje v navadnem življenji povsod, se spol-nuje zlasti v naši dobi še posebno po Laškem, bližnji in daljni okolici večnega mesta Rima. Iu prav sedanji oduošaji v Eiinu in v papeževih deželah, ktere so pred 16. leti sv. očetu božjeropno vpleuili, so taki, da so sv. oče Leon XIII. resnično v nevarnosti. Kakor že prejšnje leta o posebnih prilikah, tako se je nedavno žo zopet po Vatikanu prav resnobna govorica razširila, da bodo sv. oče Rim in Italijo zapustili ter se podali pod varstvo kake ev-ropejske velesile, ker se v Rimu nič več zadosti varnega ne čutijo.
V poslednjih tednih pričelo se je na povelje framasonov in po njihovi podpori nezaslišano hujskanje na sv. očeta in duhovščino, da bi bil človek skoraj prisiljen misliti, da se je peklo odprlo iu vsi hudobni duhovi so se dvignili ter začeli bluvati svoje sovraštvo na katoliško cerkev.
Le v kratkem naj tu nekaj takih dogodkov narišemo, ki so se v poslednjih časih na Laškem dogodili. V Pad o vi, mestu sv. Antona Padovauskega, je nedavno nahujskana sodrga sežgala na glavnem trgu pri svitlem dnevu pred kipom Garibaldijevem podobo sv. očeta papeža. S kakim vrišem, zabavljanjem in preklinjevanjem, si od take divje čete lahko mislite. V Viterbi hujskal je na sramoten način laški državni minister sam proti sv. očetu, kterega je imenoval največjega sovražnika človeške družbe in države, kterega je treba povsod pobijati.
Po vseh večjih mestih uapravljajo framasoni „p r o ti k 1 e r i k a 1 n e", t. j. cerkvi in duhovščini sovražne ljudske shode, pri kterih narod begajo z najljutejimi govori, polnimi laži, sovraštva in obrekovanja katoliške vere in papeža. V Bolonji pozival je bivši glavni rogovilež Safli vse liberalne stranke, da naj se zjedinejo v borbi proti »ultra-montancem", t. j. proti katoliški cerkvi. Šklical se je ljudski shod, na kterem je socijalist-delavec zahteval, „da se mora svečeništvo (duhovništvo) popolnoma zatreti". Drugi govorniki grozili so se laški vladi s puntom, če ne bi sovražno postopala
proti klerikalcem. Vseh teh hujskajočih zborov vde-ležujejo se redno tudi laški redarski uradniki, ki se pa ne upajo nobene besede ziniti. Puntarski list »Capitale" v Rimu je bil že 20. septembra 1886 tako predrzen, da se je sv. očetu zagrozil, „da, če se bode laška vlada morala kedaj iz Rima umakniti, bo že poprej za to skrbela, da ne bo ne v Vatikanu in ne pri cerkvi sv. Petra ostal kamen na kamnu".
Ta grožnja ponavljala se je v začetku novembra pri spominski slavnosti bitke pri Mentaui, kjer so bili Garibaldijauci leta 1867 tepeni. Na prejšnjem bojnem polji postavili so framasoni pagansk žrtve-nik, na kterem so šnopsa zažgali, profesor Giova-gnoli je pa starega roparja Garibaldija proslavljal; ob enem pa tudi na sv. očeta ni pozabil. Imenoval ga je „najmerzlejega in najbrezvestnejega sovražnika Italije" ter je pristavil: »če bi se kedaj primerilo, da bi se papeževe nade na ustanovitev njegove svetne vlade vresničile, bomo, preden se podamo. že z dinamitom za to skrbeli, da v Vatikanu ne bo kamen na kamnu ostal."
Take izjave najsilnejega sovraštva proti papežu iu sv. cerkvi framasoni po celi Italiji razširjajo.
V Paenci so imeli nedavno tudi tako proti-klerikalno skupščino in je predsednik Majochi rekel: „Če prav bi bili papež in sveti kolegij kardinalov živi nadaugelji, katolicizem vendar politična ustanovitev ostane, ki je vsem narodom pogubljiva (tako? tako?), Lahom pa še najbolj pogubljiva. Drug govornik Commaudini je pa nesramno trdil, da pa-peštvo ui nič druzega, kakor laž ... iu za Vatikan ne poziiii nobene druge pomoči, kakor to, ki jo je nasvetoval Nino Biksio, da naj namreč papeža v reko Tibero vržejo".
Redarski uradnik, ki je vse te zabavljice slišal, niti besedice ui ugovarjal. Kakor hitro pa se je ta ali oni govornik dotaknil z umazanim svojim jezikom laškega kralja, avstrijskega ali pa nemškega cesarja, je pa redarstvo takoj ugovarjalo in govornika k dostojnosti klicalo, da se ne sme tako govoriti. Le proti papežu sme se vsak posluževati podlosti in psovk, če prav mu je zajamčena nedotakljivost in suverenska čast. Toda ne le govorniki, temveč tudi časniki lahko brez vse skrbi največje grdobije o njem
prinašajo ter jih po celi Italiji razširjajo, ne da bi se jim bilo bati kedaj kakega zaseženja.
Taka nesramna pristranost je pa tudi sv. očeta že dvakrat napotila, da so reč naznanili po svojem državnem tajniku vsem nuncijam in po teh vse velesile opozorili na to najnovejše cerkveno preganjanje na Laškem iu na nevarnosti, ki vtegnejo nastati vsled takega hujskanja za sv. očeta samega. Laška vlada pa vso to trpi in — še podpira.
Čuda ni, kajti vrhovni načelnik laške države sam sveti z dobrim izgledom svojim podložnim. Ravnokar potrebuje novih hlevov za svoje konje. Ker se mu je zdel prostor ondi najprimerneji, kjer stoje prelepe kapelice, kjer je živel in umrl sv. Stanislaj Kostka, in ki jih vse prebivalstvo silno čisla: dal jih je podreti, če prav bi to ue bilo neogibuo potrebno. To se ve, da, če bi bilo šlo za kako beznico, kjer je kak Garibaldi ali Mauzini svoje bokale praznil, bi se bila tista izvestuo kot »italijansko narodno svetišče" ohranila.
če ima narod tak izgled od zgoraj, kdo se bo čudil, če framasoui in druga sodrga, ki se je pred 16 leti v Rim pritepla, svoje strupeuo sovraštvo do sv. očeta še huje razodevajo in če se zarad tega sveti oče v lastni hiši ne čutijo nič več varnega.
Verni katoliki svojemu najvišjemu načelniku na zemlji, sedanjemu papežu Leonu XIII., druzega ne morejo storiti, kakor prav vroče moliti zanj, da nebo vniči peklenske naklepe njegovih sovražnikov in da se spolni beseda kraljevega pevca Davida: „Super aspidem et basiliscum ambulabis et conculcabis leo-nem et draconem." Nad kačo in baziliskom se boš sprehajal ter stri leva in zmaja. Trpljenje sv. očeta je veliko, pa upamo, da bo Bog zlatomašnika po-veličal ob njegovi petdesetletnici
P. Valerijuli Kaliiika.
V Lvovu (Lemberg) umrl je 16. decembra sloveči poljski zgodovinar P. Valerijan Kalin k a iz reda Resurrectiouistov. Plemeniti rodoljub, vnet za svoj narod in njegove najdražje svetinje: vero in narodnost, zasluži, da se ga tudi mi — rodni in verni mu bratje — spominjamo.
LISTEK.
Knjige družbe sv. Mohora za leto 1886.
6. Šmarnice ali Romanje v nebeško kraljestvo v Marijinem mesecu.
Spisal L u d o v i k Š k u f c a. 1886.
»Versko vnemo ali mlačnost narodovo sploh najboljše spoznaš, ako opazuješ, kako ljudje časte Mater Božjo", dejal je že pred davnem časom sloveč in pobožen častivec Marijin. Ako so te besedo resnične — vesten opazovalec narodov, ki pozna njegovo mišljenje in delovanje jim ne ugovarja — se sme naš narod v svoji celoti po vsej pravici imenovati veren narod. Kako so naši predniki častili Marijo, nam spričujejo mnogoštevilno cerkve, ki so jih postavili v čast Nebeški Kraljici, spričujo nam pa tudi to, da so Marijo že zgodaj izvolili za svojo posebno priprošnico ali patrono cele dežele in so ji kot taki postavili pozneje očiten spominek v beli Ljubljani.
Ali tudi sedaj, ko se je žalibog že tudi v naši domovini toliko obrnilo na slabše in se že toliko ljulike nejevere iu plevela verske vnemarnosti zatro-silo na domač naš vrt in se še trosi, ostal je narod v svojem jedru kolikor toliko še zvest svojemu nekdanjemu verskemu mišljenju in verski gorečnosti.
Izmed obilnih drugih dokazov omenim le maj-nikove pobožnosti, ki se je pred 100 leti na Francoskem začela, pred nekoliko leti prvikrat pri nas vpeljala, zdaj so pa že do malega v vsaki fari — znabiti v vsaki hiši — obhaja. Stopi meseca maj-nika za nekoliko dni na deželo v kako raztreseno faro, glej s .koliko stanovitnostjo ljudje dan na dan navzlic obilnemu opravilu prihajajo po celo uro daleč v tolikem številu k šmarnicam ; tu spoznaš, kako časti še ljudstvo Marijo, to ti je jasen dokaz, da je še dokaj vere med narodom. In kako se ljudje že naprej vesele priljubljenih šmarnic iu kako radostuo se šo po končani pobožnosti spominjajo na nje, zlasti ako se je berilo prilegalo njihovemu srcu in vstrezalo njihovim željam.
Hvala Bogu, da se smemo letos še posebno veseliti Marijinega meseca, ker »Šmarnice", ki nam jih je za letošnji majnik podala vlani »Družba sv. Mohora", nikakor ne delajo nečasti svojim tovari-šicam prejšnjih let, marveč jih častno dosegajo in v marsikterem oziru šo prekose. Sploh letošnje »Šmarnice" bodo brez dvoma ljudje z veseljem poslušali zarad krasne vsebine, kar bo gotovo povzdignilo čast Nebeške Kraljice in obrodilo v srcu njenih častilcev obilno sadu.
Tvariua letošnjih »Šmarnic" je že sama na sebi zelo mikavna in zanimiva. Kaj pa vzbuja bolj našo pozornost in radovednost, kakor skrivnosti naše prihodnosti, kakor skrivnosti, ki so tako zavite v ne-prozorno meglo, da jih le toliko moremo videti, kolikor sta nam Kristus in sv. cerkev zaveso odgrnila. In ravno to zaveso, to zagriujalo naše prihodnosti nam odgrinja s pomočjo božjih naukov v euointri-desetih oddelkih pisatelj letošnjih »Šmarnic".
Kaj je važnejše za človeka, kakor njegova večnost in kaj potrebnejšega zanj, kakor dobro izveden kažipot, kteremu je dobro znana pot tje, ki

Rodil se je Valerijan Kalinka 1. 1826 kot sia nižjega uradnika v Miechovu. Leta 1846 došel je na vseučilišče v Krakov, kjer se je jel pečati vzlasti z zgodovino. A leto 1848 ga je močno prevzelo. Zelja po nebrzdani prostosti in pa vzbujeni narodnostni čut ga premagata, da dii veliki šoli slovo, ter se loti časnikarstva. Sodeloval je pridno pri „0as-u" skozi dve leti. Namenil se je bil na to, potovati v Španijo, nabirat v ondotnih arhivih gradiva za poljsko zgodovino. Ali ostal je v Parizu kot tajnik kneza Adama Czar t o ry sk eg a. Tu je izdajal z Julijanom Klaczko nad štiri leta „Poljske vesti". Iz Pariza je pohajal često Kalinka v sloveči Benediktinski samostan Solemnes, kjer se mu je njegova oslabljena vera zopet poživela in ogrela. Ustanovil je v Parizu poljsko konferencijo Vincencijevega društva, ter deloval tako v dejanski ljubezni do bližnjega. Ob enem pa se je še vedno bavil s poljsko zgodovino, vzlasti z zgodovino zadnjih let poljskega kraljestva. O tem nam pričajo: „Zadnja leta Stanislaja Avgusta". Pri plemenitem svojem delovanji pa Kalinka vendar ni imel popolnega miru. Nek notranji glas klical ga je v samostan. Prepričan o istinitosti božjega glasu, mu ni „mašil ušes", ampak sledeč klicu božjemu gre v Rim, ter stopi, leta 1867 v red Resurrectio-nistov, ki ima namen, delovati za zjedinjenje raz-kolniških Slovanov s sveto cerkvijo. V mašnika posvečen v poljskem kolegiji, deluje nekoliko časa v Rimu. Leta 1872 pa se vrne v domovino, kjer se pridno bavi z zgodovino, ter z veliko gorečnostjo sodeluje v vseh imenitnejših cerkvenih zadevah, naj-prvo v Krakovem, za tem v Lvovu. Tu je ustanovil velik zavod za mladino grško zjediujene vere, kjer je izgojeval rusniško in poljsko mladino na katoliški in narodnostui podlagi. Lep plod njegovih zgodovinskih študij tega časa je lepo delo: „Š tiri letni deželni zbor".
V začetku decembra letošnjega leta zbolel je slavni mož na možganjskem vnetji, ktero ga je spravilo ob zavednost. Zavedel se je pozneje še toliko, da so ga mogli sprevideti. Ko je prejel iz rok P. Bakanowskega sv. popotnico, poprosil je še svoje sobrate, naj molijo zanj, ter jim reče: „Nihče si ne more misliti, kaj je življenje, kakor ob smrtni uri. Zahvalim se Ti, Bog, da me pustiš umreti v tem dragem mi samostanu, ter da si mi dal prinesti sv. popotnico po onem tovarišu, ki je začel tu z menoj delovati". Iu ko seje .še zahvalil svojim sobratom, pravi: „Poljska je pala po nerednosti; zato čuvajte samostanski red, ljubite se med seboj in skupno delajte!" O zamrlega veliki zmožnosti pričajo besede, ktere je izgovoril nekemu zgodovinarju, ko ga je prosil nekoč za podatke iz njegovega življenja, rekoč mu: „Razun dne mojega rojstva sta le dva dneva v mojem življenji pomembe polna: Dan namreč mojega vstopa v samostan in dan. ko sem bil posvečen v mašnika". Kakor je bil blagi mož pohleven iu ponižen v življenji, tako je hotel tudi v svoji zadnji volji, naj je pohleven tudi njegov pogreb; pokoplje naj ga, tako je namreč želel, Arimatejsko pogrebno društvo, ki spremlja k počitku najrevnejše Lvovske meščane. To se je tudi zgodilo. Vendar je bil njegov pogreb najsijajnejših jeden, kar jih je videlo Lvovsko mesto. Kar namreč ni moglo in ni smelo storiti Arimatejsko društvo pri krsti ranjcega, storili so najodličuejši meščanje in rodoljubi s svojim spremljevanjem. Vsi Lvovski
velikaši so se namreč pogreba udeležili. Mrtvaške obrede opravil je namreč uadškof Lvovski Marav-s k i vpričo nadškofov rusinskega Sembratowicza in armenskega Issakowicza, ter pomožnega škofa Puzyne. Došel je bil tudi škof Przemyslski, So-lecki, in veliko duhovščine vseh treh obredov, latinskega, grškega in armenskega. Za krsto stopali so cesarjev namestnik Gališki, vitez Zaleski, dr. S m o 1 k a, grof Wladimir Dzieduszycki, grof Lu-dovik Wodzicki, deželni maršal grof T a r n o w-ski z mnogimi deželnimi poslanci, načelniki mestnega odbora, vseučilišča in akademije znanosti. Nagrobni govor je imel rektor Jagellonske univerze, grof Stanko Tarnovski, v kterem je slavil zamrlega velike zasluge za cerkev in narod. Prišteval ga je prvim domoljubom, vrednega uvrstenim biti slavnima rodoljubnima duhovnikoma Petru Skargi in K a j s i o w i c z u. Slavil je ranjega neumorno delavnost, velike zasluge za poljsko zgodopisje in vzgojo katoliške poljske in rusinske mladino. — Tako so katoliški Poljaki brez razločka stanu proslavili rodoljubnega duhovnika, revnega meniha, pa zaslužnega za svoj narod, v lep vzgled tudi nam, da prizua-vamo zasluge, kjer se nahajajo. P. Kalinka pa naj je Slovencem vzor rodoljubne delavnosti ua versko-narodni podlagi, vzor dejanskega in ne samo rodo-ljubja po imenu. Bodi Kalinku blag spomin v vseh Slovencih!	—r.
Politični pregled.
V Ljubljani, 5. januvarija. Notranje dežele.
Nedavno prinesli smo vest o častnem meščanstvu, s kterim je nekaj bolgarskih mest grofa Andrassyja za praznike iznenadilo. Vest, kakor je bila malo verjetna, je vendar-le resnična, kajti grof Andrassy v „Pester Lloydu" sam priznava, da so ga za častnega meščana izvolila mesta Sofija, Trnovo in R u Š č u k. Na Ruskem se bo ta korak ali popolnoma preziral, ali pa se bo smatral, kar smo že zadnjič rekli, za novo izzivanje Rusije od bolgarske strani. Andrassy na Ruskem že tako ni bil prav nič priljubljen.
1Va Hrvaškem bo konec t. m. deželnemu zboru triletna doba potekla in že se pripravljajo na nove volitve, ki bodo letos jako pomenljive, kajti novi poslanci dobili bodo mandate za pet let in ne več samo za tri. Vsled tega bo tudi bodoče zasedanje deželnega zbora zdatno pomenljiveje, kakor je bilo dosedanje. Ce so bile že dosedaj borbe pri vo-litvi na Hrvaškem strastne, tu pa tam tudi krvave, bodo letošnje še tem viharneje, kajti dobro si bo morala vsaka stranka premisliti, komu bo izročila važno skrb za svete domovinske pravice in tem vstrajneje in odločneje morala se bo poganjati, da z dobrim kandidatom zmaga. To bo ena. Glede nalog, ki jih bo novi deželni zbor imel, bode pa ena najvažnejih ta, da mu bo sklepati novo na-godbo z Madjari. To bo v resnici najpomenljivejše delo cele nove dobe bodočega hrvaškega deželnega zbora. Res sedaj regnikolarni deputaciji skušate pravno razmerje med Hrvaško in Ogersko na pravo stališče spraviti, teda pravi Hrvatje že sedaj trdijo, da tisto delo ne bo počenega groša vredno. Hrvatje nagodbo smatrajo za državni akt, sklenjen med obema državama na podlagi enakosti, Madjari bi ji pa najrajše dali podobo postave, s ktero bi potem Hrvate še hujše pestili, kakor do sedaj. Regniko-larna deputacija bo to težko kedaj tako dognala, kakor se spodobi.
Rothschildu jela je na Madjarskcm pšenica cveteti, kakor še nikdar do sedaj. Denar ogerska država mora dobiti, če ga ima prav iz zemlje skopati. Dobiti ga pa drugje ni, kakor pri Rothschildu in pri bankah, ki so z njim v zvezi; vse te bodo pa pri tem podjetji sedanji za velike denarne operacije silno neugodui položaj izkoristile, kar se bo le najbolje dalo, kajti Ogerska se jim ne more nič več braniti, mora vse sprejeti, kar ji bode Roth-schildova tovaršija narekovala — ali pa ji odtegne dosedanji kredit in bankerot je neizogibljiv. To so nasledki madjarsuega veličanstva, ki se je v vsakem oziru s kterokoli evropejsko velesilo skušalo, bodi si v investicijah, bodi si ua drug način. Dolg se je delal na dolg, priraanjkljej se je kopičil na primajk-ljej. Prepozno je dvignil bivši minister Szlavi svoj glas, da na ta načiu ni več mogoče gospodariti. In kako hitro prišlo je vse to! Komaj dvajset let je, odkar je Madjarska lastno gospodarstvo prevzela in vže je prišla popolnoma na kant. Saj ni čuda! Povsod je tako, kjer liberalizem gospodari, kaj bi toraj na Madjarskem ne bilo. Bolj pravični in manj liberalni če bi bili Madjarji v teku teh dvajset let, pa bi bili še danes lahko na kouji, tako pa je pred njih očmi le — vsestranski propad.
Vns4*ye ds^ave.
„Times" trdi, da sta se Rus in Nemčija pogovorila, da ne bodeta drug drugemu nagajala in škode delala. Rus ne Nemčiji, če bi se ta s Francozi v boj zapletla, Nemčija pa ne Rusu, če bi imel ta z Avstrijo ua bojnem polju opraviti. Novica je resnična, ob enem pa že silno stara, kajti to ni prav nič druzega, kakor prava pravcata trocarska zveza, v ožjem pomenu pa tudi avstro-nemška zveza, v kteri je ravno to z drugimi besedami povedano. Sicer je pa tudi Bisinark minulo jesen, ne da bi ga bilo le količkaj sram, Avstriji v oči povedal, da, če bi dobila z Rusom kaj opraviti, bi ujega to prav nič ne brigalo.
Bolgari se menda res nameravajo z Rusijo kosati ali kali, sicer bi ne tiščali na povrnitev kneza Aleksandra na bolgarski prestol, o kteri je čedalje več govorjenja. Ako je telegram iz Dunaja — kjer se v najnovejšem času mnogo časnikarskih rac peče — resničen, prišel bo Batten-beržan menda že v toku tega meseca v Bukarešt na Rumunsko, kjer se bo še enkrat do dobrega pogovoril z deputacijo, ki se bo nekako v štirinajstih dneh že zopet domu povrnila. V Dunajskih vladnih (?) krogih tako mislijo, da bi se kabinetje, razun ruskega, povrnitvi kneza Aleksandra nič kaj ne vstavljali. V štirih tednih snide se zopet sobranje, ki bo kneza Aleksandra volilo, kajti v Londonu so deputaciji obljubili, da če ga volijo, se smejo na angleško in laško pomoč zanašati. Ruski poslanec je pa v Londonu razumeti dal, da bi izvolitvi kneza Aleksandra takoj rusko zasedanje Bolgarije sledilo. Ker je pa ta tako rekel, je nekoliko kasneje Iddesleigh bolgarski deputaciji svetoval: „Le še nekoliko potrpite z volitvijo, da vidimo, kolika bo v tem oziru edinost po Evropi. Do sedaj je ni še prav nobene." To prav radi verujemo, kakor tudi si ne moremo kaj, da ne bi te sicer zanimive novice smatrali za — oskubeno raco, ali vsaj za vest jako dvoljive vrednosti. Prišla je z Dunaja, in Dunaj v najnovejši dobi glede verjetnosti časnikarskih poročil nima prav nič večje vrednosti, kakor „Ageuce Havas", ktera mora tudi drugi dan navadno pre-klicavati, kar je prej ta dan razglašala.
JVemški cesar praznoval je na novega leta dan osemdesetletnico svojega vojaškega službovanja. Iz tega vzroka poklonili so se mu ob vodstvu cesarjeviča vsi zapovedujoči generali iu ga je cesarjevič tako-le nagovoril: „Z Vašim Veličanstvom vred danes vojaštvo praznuje spomin dneva, ko ste bili sprejeti v vrsto pruske armado. Večkrat že mi je bilo dovoljeno z zastopniki vojaštva stopiti pred našega vojnega gospodarja ter se mu zahvaliti, da nas je po silnih bitkah vodil k slavnim zmagam. Pri današnji slavnosti ozira se Vaše Veličanstvo
potnika pravočasuo opozori na preteče nezgode in ga nazadnje navzlic vsem nevarnostim srečno pripelje ua zaželjeno mesto počitka in plačila. In ta skušeu kažipot ua dolgi in težavni poti v srečno večnost so letošnje „Šmarnice", ki imajo za zvesto spremljevalko samo Mater Božjo, ki je najprej sama prepotovala to pot in na to v teku stoletij že toliko sebi izročenih duš pripeljala po nji v varno nebeško zavetje.
Kakor je pa g. pisatelj letošnjemu šmarničnemu berilu zanimivo tvarino odbral, tako jo je pa tudi primerno razdelil, razvrstil in obdelal. Hvalevredno je, da ni spis preabstrakten; temu oe je izognil g. pisatelj s krasnimi izreki raznih svetnikov in častilcev Marijinih, s prelepimi predpodobami iz starega zakona, z mičnimi primerami iz navadnega življenja in z zgledi, ki so kaj natančno in primerno odbrani in ki še posebno poživljajo že sicer mičen spis. Nekteri zgledi so pravi biseri, vsi skupaj pa prevajajo bolj abstraktne nauke v konkretno življenje in jim dajo tako rekoč meso in kri. — Gotovo je, da bo z letošnjim šmarničniin berilom
ljudstvu močno vstreženo, in zato upamo, da bo stanovitno obiskavalo Marijino slavnost in dan na dan za spomin seboj domu vzelo duhteč šopek krasnih naukov in ginljivih zgledov, ki ga bodo spodbujali k posnemanju.
Berilo vsakega dne je razdeljeno na pet delov. V prvem se obravnava načelna misel sama na sebi, v drugem v dotiki z Marijo, na tretjem mestu se nam podaja mičen zgled o Marijini pomoči, na to nam ginljiva molitev vnema zaupanje do Marijo in k sklepu dobimo vsak dan za spomin sicer malo rožico — šmarnico, ki pa vonjA prelep duh ljubezni do Nebeške Kraljice.
Iz vsega se spozntl, kako da g. pisatelj poznil človoško srce, njegovo dobro iu slabo stran, njemu prirojeno hudo nagnjenje, poželjenje, strast, pa tudi njegovo sposobnost za najblažja čutila. Kakor pozna, gosp. pisatelj posamezno srce, tako mu niso neznana srčna čutila in mišljenje celega naroda, kar naznanja semtertje, posebno pa v oddelku „Noč in tema". Kako kaže pač g. pisatelj z veliko žalostjo na versko mlačnost in vnemarnost, ki se vedno bolj
širi med Marijni narod slovenski, kar se posebno kaže pri raznih volitvah v deželni ali državni zbor, kjer se najvažnejši posli izročajo možem, o kterih je očituo znano, da nimajo nič vere. Zalibog, da je tako!
Izmed drugih odlomkov se posebno prilegajo našemu srcu „Starost", „Smrt", „Roparji", »Prepad'", »Solnčna ura" in „Vrata nebeška". V resnici krasni biseri v bliščeči kroui majnikove Kraljice!
Pisava je povsem poljudna, prostemu narodu razumljiva, le na nekterih krajih bi se dalo morda še malo bolj po domače povedati. Tudi ob slovnico se pisava ne zadeva, le večkrat se rabi nedoločuik (infiuitiv), kjor bi moral biti stavek z da ... in pa nekterikrat se blagoglasjo moti s tem, da se daljši stavki zaključujejo z glagolom. Ali to so malenkosti, ki ne zmanjšajo knjigi cene.
K sklepu le želim, da bi knjiga vnela dokaj src s tisto ljubeznijo do Marije, s ktoro je pisana. To bo prvo zasluženo plačilo marljivemu g. pisatelju, popoluoma bo pa poplačala njegov trud Ona, v ktero čast je sostavljen ta spis.
lahko na šestnajst blagoplodnih let mirti, ki smo jih obrnili na razvoj in utrditev nemškega po dolgih bojih zopet zjediojenega cesarstva. Tako mirno delovanje moglo je pa le tak vspeh imeti, ker je Vaše Veličanstvo s spretno in strokovnjaško roko pripeljalo vojaštvo na najvišji vrhunec popolnosti, na ktero je vsak nemški vojak ponosen. Prusko načelo, da med narodom in vojaštvom ni nobene razlike, ker sta oba, vsak po svoji strani dolžna za obrambo domovine skrbeti, je po očetovski skrbi Vašega Veličanstva postalo lastnina celega naroda. V tej naši spretnosti je tudi najboljše poroštvo za ohranenje miru pri nas. Naj mi bo toraj danes zopet dovoljeno izgovoriti, da naš vojški, zjediujeni in pogumni narod v hvaležni ljubezni in požrtovalni zvestobi svojemu cesarju zaupa, da se ozira nanj z vso gotovostjo kot na najboljšega poroka miru ter iz celega srca želi, da bi se božji blagoslov tudi še na dalje izlival nad Vaše Veličaustvo." — Cesar se je jako ginjen zahvalil in se je ob enem spominjal z ginljivimi besedami svojega očeta, ki ga je v jako težavnih časih vpeljal v vojake nadjaje se boljših časov. Božja previdnost mu jih je naklonila posebno z vspehi na vojski. Konečno se je cesar zahvalil vsim navzočim generalom, ter ob enem skupni armadi, ki je k splošnemu vspehu tolikanj pripomogla. Cesarjeviča in grofa Moltkeja je objel ter se je poslednjemu zahvalil za neprekosljive zasluge. Ob enem je pa izrekel željo, da bi so ua 1. januvarja 1888 zopet videli.
Politična struna med Petrogradom, Londonom in Sofijo je v poslednjem času zdatno mauj napeta, kakor je bila, ker se je na vsaki strani nekaj prijenjalo. V Londonu imajo, oziroma imeli so krizo, ki jim ni dopuščala svoje pozornosti na zunaj obračati. V Sofiji bi pa tudi že sami radi, da bi stvar do kakega konca prišla. V Petrogradu konečno so se tudi prepričali, da se z glavo ne more skozi steno in naj bo tista tudi le delo kakega bolgarskega mojstra. Zato so pa svoje zahteve skrčili na jako pičlo število toček, v kterih so pa tako vse nakopičili, kar so sploh v Bolgariji zahtevali. Sedanje ruske zahteve zjedinjene so vse v teh-le štirih točkah: 1. Bolgarski sedanji vladarji naj odstopijo. 2. Napravi naj se vlada, obstoječa iz zastopnikov vseh strank, kolikor jih je na Bolgarskem. 3. Izvoli naj se novo postavno sobranje in 4. sprejme naj se kandidatura princa Mingrelskega. Prav nič pa gospodom v Petrogradu niso po volji razmere, v kterih so se nedavni bolgarski trije možje na Nemškem svetu kazali; posebno shod s knezom Battenbergom jim ui b'l po volji, ker se boje, da bi se ue vres-ničila govorica o povratu kneza Aleksandra v Solijo. Oe bi se to zgodilo, so na Ruskem vsi merodajni krogi tega mnenja, da bi se morala Bolgarija vojaški zasesti. Marsikaj, da, skoraj vso drugo dalo se bo poravnati med Bolgari in Rusijo, le volitev kneza jim bo delala grozne težave. Bolgari so se ga že takoj iz začetka branili, kar so mogli, so to na Dunaju, v Beroliuu in sedaj v Londonu povdar-jali, da Mingrelca ne marajo. Rusija pa druzega neče, kakor Mingrelca kot svojega bodočega — vazala ob dolenjem Dunavu. Pri tem jo tudi večinoma vsa Evropa podpira, kajti že ua Dunaju so Bolgarom svetovali, da naj se z Rusijo sprijaznijo, kar je edino le tedaj mogoče, če Mingrelca volijo. V Berolinu jim je grof Herbert Bismark v imenu svojega očeta ravno tako povedal Le v Londonu Iddesleigh ni nobene zinil, ko so mu bolgarski poslanci izrekli, da Mingrelca ne morejo nikakor voliti.
Izvirni dopisi.
S Štajarskega, 3. januvarja. (Razni časopisi.) O novem letu se pač naš kupčijski minister lahko smeja, ker ljudje toliko tisoč, da stotisoč nepotrebnih listov po c. kr. pošti razpošiljajo. Poslušaj, kaj vse ti c. kr. pošta o novem letu prinese, ako si toliko srečen, da tvoje ime v duhovniškem imeniku stoji. Hamburžani s svojimi srečkami in s svojo kavo še mrtvih duhovnikov ne pustijo pri miru. Z Dunaja primahala je letos prva stara „Presse", ki je prinesla na ponudbo neko illustrovano prilogo svojo in še svoj glavni list. Za njo prišel je „tič-miš list", ki na čelu nosi bahaški naslov „\Velt Blatt", v resnici pa še le v soboto prerokujo vreme pretečeuega tedna. O najvažnejših vprašanjih nikoli ne pove, kakšnih misli da je on, ampak pričakuje, kam da se bo stvar obrnila, da potem, ko že vrabci na strehah odgovor čivkajo, se pred svetom zamore pobahati, da je vse tako prišlo, kakor si je on čisto (na tihem) mislil! Tretji Dunajčan, ki nas je prišel obiskat, ogrnil si je plašč (hočem reči: zavitek) B. Eggerjevega: „Gorre-spondenz - Blatta", da bi bil onemu listu enako dobro sprejet. Bržčas gospodje pri „Corr. Blattu" uo vedo, da jim je ravno ta protesua zveza z listom, ki se „Oesterr. Reichsbote" zove, pa bi se bolj primerno imenoval: „Lienbacherjevega trobentača", med Slovenci največ simpatij ugrabila. Da smo vsem tem
listom le „potepeno pismo" podpisali ter jih nazaj na Dunaj poslali, sami lahko vganete. Bila bi vendar prevelika sramota za nas Slovence, da bi takšne liste z naročnino podpirali, domače liste pa stradati ali gladil konec jemati pustili. Pa, kakor novejša poročila iz „srca Slovenije" govorijo, bo tudi med slovanskimi listi treba zbirati in ne pobirati, to se reče: ne vsakega lista kar od kraja naročevati. To je žalostna pa baje resnična prikazen ua polji slovenskega časopisja. Kako je že gosp. Fr. Erjavec v Mohorjevem koledarji pisal? „Ni vse zlato, kar se sveti!" Ali to tudi o kterem slovenskem časniku velji? Bodimo oprezni, da nam sovražnik ne zaseje ljulike med našo slovensko ljudstvo; ljulike, kakoršne bi mu ne bilo nikdar poznati!
Z Goriškega, konec decembra. Danes imam za-bilježiti važno novico o nekem jezikovnem ukazu, ktero sem slišal iz pravega vira. Došel je te dni iz Dunaja ministerijalni ukaz na c. kr. finančno vodstvo in prokuraturo za carinske pristojbine v Trstu, da imajo uradniki iste stroke sprejemati in spisovati za slovenske stranke le slovenske spise. Tako je naznanil sam finančni načelnik pred nekimi dnevi do-tičnim uradnikom, rekoč, da zdaj naj si le kupijo slovnico slovensko in slovarja ter naj se lotijo marljivo pismene slovenščine. Dotični načelnik je nek sam Hrvat, ter zna hrvaško in tudi slovensko ura-dovati. Naj bi se le vsi po njem ravnali in kmalo bi bilo boljše. Je pa uradovanje v slovenščini za veščega slovstvene slovenščine bolj kratko in umljivo, ker se s kratkimi glagolskimi oblikami vse to pove in še bolj jasno, kakor v nevkretnem nemškem vrad-nem slogu. Rešimo z vstrajuim, neodjenljivim za-htevanjem slovanstvo v Istriji iu v Primorju, potem smo rešili sebe in Avstrijo irredentovske hidre, ktero žalibog še vedno pestujejo in — hote ali nehote — podpirajo krogi, o kterih bi se najmanj tega nadjali. Jadransko morje stražijo Slovani za Avstrijo, tega naj nikar ne preslišuje visoka vlada: v svojem času vtegne vse to prav priti. Saj stikajo že zdaj irredentovci skupaj svoje „tikve" (buče, glave), ter komaj čakajo, da bi se zapletla Avstrija v kako vojno, da bi le kakor vselej sama Italija lovila ribe v kalni vodi. V tem oziru smo mi Primorci v prihodnjih bojih v največi nevarnosti, ktere se vteg-nemo ogniti najložje s tem, ako bomo vživali djansko ravnopravnost povsod v šoli in v uradu, preden še ima prekoračiti meje Primorja laška vojna, ktera je šo vselej brusila pete pred našimi četami. Toraj stojmo hrabro vsi v novem letu 1887 na narodnem braniku, rekoč: „Ta zemlja je naša od nekdaj in naše skupne Avstrije!"
Z Goriškega, konec decembra. (Vošilo k novemu letu 1887 pa ena vesela novica; slovensko uradovanje in strah pred nevarno vojno!) Srečno, brez vojnih viharjev in krvavih prekucij je miuulo s tolikim strahom pričakovano leto 1886; ali kaj nam hrani v svojem naročju novo leto, to ve edino Vsegavedni. Oblaki, ki so pretili nevihte in krvav ples, niso še razpodeni; pa nadjamo se, da splošnja želja po miru utegne, dal Bog, tudi tiste razpoditi, ako bi imeli vsi velevladarji in diplomati „le dobro voljo", kakor so veselo prepevali angelji na sveti božični večer.
Voščila k novemu letu si podajati, je že starodavna navada, zatoraj ni čudo, ako se tudi časniki te navade ob novem letu nasproti svojim čitateljem držč Ali svetna sreča je spolzla, je opoteča. Kristjani naj si čestitajo višo trajno srečo poleg minljive svetne! Drugače pa je to čestitanje posameznim narodnostim, kterih milo ali nemilo osodo podedujejo naprej iu naprej celi človeški rodovi. In takšno čestitanje menim jaz tukaj vzlic slovenskemu razkosanemu uarodu. V kratkem rečeno: Naj bi se spolnile že enkrat znane resolucije, skleuene že pred leti na tolikih taborih po vsej Sloveniji, potem mirna Bosna! Tako voši tudi „l'Ecco" št. 103 mir obema narodnostiina na Goriškem, kar se prav lepo podaja! Da bi le ne bila ta presneta besedica „ali" vmes! Sicer govori prav, „da naj bo ta mir vtemeljeu na podlagi krščanske ljubezni, vtemeljen tudi na pravico, ki daje vsakemu svoje." Naj se odstranijo neizmerne narodnostne zahteve od obeh strank (laške in slovenske), ktere činijo edinost nemogočo, ki je tolikanj potrebna pravemu blagostanju vsih sodeže-lanov! . . . Naj bi se vzajemno ogibali propirov, a ne jih vstvarjali, kakor se je to godilo večkrat pri malenkostnih stvareh, pri kterih ste imele pogostoma krivo obe stranki. Te prepire, ki so dospeli včasih do prav hudih ojstrih nasledkov, so pomilovali vsi oni, ki imajo pravične misli, ter ne delajo druzega,
kakor hudo škodo deželi ... ter sklepa z lepimi besedami in gorečim vošilom: Bodi mir med vsemi sodeželani, iskreni pa trajni mir!
Vse bi bilo prav, kar voši in piše „l'Ecco" v svojem uvodnem članku, ko bi tudi mi vživali že vse one jezikovne pravice, ktere že Lahi vživajo in to tudi na našo škodo isti naši sodeležani Italijani-Furlani; a mi se moramo za tiste še le boriti, ker nam jih odtegujejo od zgorej in od zdolej kar le morejo in od tod oni prepiri; da bi že enkrat jen-jale stare krivice, ktere tudi tekoča zgodovina ne more nikdar spremeniti v pravice! Saj so nam naši dobri sodeželani Goričani zabranili leta 1884 celo nedolžno cerkveno blagoslovljenje zastave „podpor-uega društva", akoravno je vlada že bila dovolila to nedolžno veselje. Potem poglejmo, kako smo na Goriškem ravnopravni z Italijani! Po vseh urad-nijah se piše poleg nemščine tudi italijanščina, tako, da je Slovenec siljen se učiti ne enega, ampak dveh tujih jezikov! Slovenski spisi se sicer že nahajajo semtertje, ali le še v neznatnem številu. Mestne (ne državne) šole so v Gorici, tako dekliške, kot deške, vse poitalijančene, da se morajo v Gorici stanujoči in došli sloveuski otroci šiloma potujčiti, ki postanejo odpadniki in dosežejo dvomljivo čast „ii la Oberdauk"!
Ulice mestne, ki so nekdaj nosile slovenske imena, ki so spominjale na slovenski začetek mesta, so nadomeščene z drugimi laškimi nazivi, akoravno je po zadnji štetvi še dobra četrtina slovenskih prebivalcev v mestu, ali po priliki toliko, koilkor ste našteli v beli Ljubljani Nemcev iu nemškutarjev. Ali vsi tisti otroci slovenskih starišev nimajo uiti ene male slovenske šole, uiti otroškega vrta in do pred malo časa morali so hoditi med laške otroke v začetne nauke, dokler se ni ohrabrilo društvo „Sloga" ter napravilo s prostovoljnimi zbirkami otroški vrt z šolo za uboge slovenske otroke. Mar niso to vnebovpijoče krivice, ki se gode Slovencem po Goriškem, zlasti v mestu? In naj bi mi k vsemu temu potujčevanju čisto molčali, kakor smo do zadnje dobe? Res, da so konservativni Lahi nam bolj pravični, kakor liberalni z njih ščuvalnimi in Slovence grdilnimi časniki; ali ravno poslednji nosijo v Pri-morji povsod zvonec, ker se jim „Tržaško soluce" preprijazno smehljil!
Mnogo raznih potnikov, Nemcev in Slovanov, sem slišal, kako so se čudili, da so po Goriških ulicah samo laški napisi (pred 1. 1870 so bili tudi nemški nad laškimi!), med tem, ko bi se že tudi zarad tujcev spodobilo ulice po slovensko imenovati. Ali kaj, ko bi si kdo drznil to zahtevati, bi bil brž ogenj v strehi! Toraj po lahonskih mislih naj bi ostalo vse vedno pri starem, — pri starih krivicah — potem bi bil lep mir v deželi!! Kdor nima še svojih narodnih pravic, in jih sme po temeljitih postavah zahtevati, ta menda pač ne seje nesloge v deželi. Lahi vživajo z njih jezikom večjo ravnopravnost in to še na naših tleh, in to je, kar hočemo mi že enkrat od sebe otresti; s tem pa ne mislimo segati čez meje naše narodnosti ter nečemo nikomur delati krivice, a si je tudi ne pustimo več delati. Kdor je res pravicoljuben in ceni pravo svobodo, nam mora prav dati!
Domače novice.
(Janez Flisove „Stavbinske sloge") prečastiti ordinarijat Lavantinski v Mariboru z novega priporoča, „iu naj se za župnijske arhive naroče iz cerkvenega premoženja". (Glej XXXVIII. Schluss-Protokoll ilber die im Jahre 18S6 in der Lavauter Diiicese abgehalteuen Pastoral-Conferenzen, B., 14, pg. 11.) — Želeti bi bilo, da bi se čč. gg. župnijski predstojniki prav marljivo — vsi — posluževali blagovoljnega dovoljenja vi s. čast. ordiuarij atev, ker pri vsaki cerkvi je mnogo popravljanja, pravega izvedenega svetovalca pa večkrat nikjer, ter se tako s popravljanjem (reete po-kvarjenjem) marsiktera starinska zanimivost za vselej vniči. — Naj pri tej priliki povemo, da je rokopis o notranjem cerkva že gotov, a izdati se no more, dokler izdatelj več iztisov rStavbinskih slogov" ue speča. Sezite toraj po njih, s tem skažete dobroto tudi vsem svojim naslednikom, naj bi jih tudi Vi sami nič no potrebovali. (Dobiva se ta krasna knjiga pri založniku in v »Katoliški bukvami" v Ljubljani.)
(Šeinatizein Kraujsko-Hrvaške provincije reda sv. FranCiška za leto 1887) je ravnokar v prav lični obliki izšel iz Blaznikove tiskarne v Ljubljani. Ta redovni okraj sv. križa ima v Ljubljanski škofiji tri samostane (Ljubljana, Novomesto, Kamnik) v Goriški nadškoflji enega (Kostanjevica), v Lavan-tinski dva (Nazaret in Brežice), v Zagrebški nad-biskupiji štiri (Samobor, Klanjec, Karlovec, Jaška), v Tržaški škofiji enega (Pazen) in v Senjski enega (Tersat). Vseh redovnikov mašnikov ima imenovana provincija sedaj 75, klerikov 31, lajikov 32 in samostanskih tretjerednikov 24. Pokrovitelj redu sv. Frančiška je kardinal D. J. Simeoni, vrhovni predstojnik (minister generalis) P. Bernardin (a Portu Romatino), predstojnik provincije pa Evstahij Ozimek, v Ljubljani bivajoč. V okrajnem definitorji so čč. oo.: provincijal Albert Pinter, Tadej Gregorič, Rudolf Dolinšek, Placid Fa-bian in Viktor Jerančič. Najstarejši pater v provin-ciji (po času ordinacije) je č. o Krizolog Greznik v Brežicah. Lastno višjo gimuazijo ima provincija na Kostanjevici (17 dijakov klerikov) in prva dva letnika teologije v Kamniku (4 bogoslovci). Tretje in četrto leto bogoslovja opravijo redovniki na škofijskem učilišču v Ljubljani (sedaj 2 domača in 6 tujih bogoslovcev redovnikov).
(Slovenska predstava) v tukajšnjem deželnem gledališči bode v nedeljo dne 9. januvarja t. 1. Predstavljal se bode prvikrat „Revizor", komedija v petih dejanjih. Ruski spisal Nikolaj Vasiljevič Gogol. Preložil Ivan Vesel. Kakor izvemo izza knlis, so glavne uloge v rokah najboljših naših moči; nadejati se smemo toraj lepega večera. V teku meseca januvarja predstavljala se bode tudi prva opereta v letošnji sezoni pod vodstvom g. profesorja Gerbica.
(Neverjetno!) V današnji „Laib. Ztg." čitamo, da je najnovejša številka „Vertčeva XVII" prinesla sledečo izborno vsebino: „Mutterherz", „Im Winter", — „Briefe an einen jungen Freund" — „Der „Nacht-wiichter". Vsega tega „Vertec" nima, če pa ima, ni več slovenski list. Citati naj se navajajo v originalu in ne v prestavah. Prav taka nesmisel nahaja se v opazki glede „Učiteljskega Tovariša".
(Uradniška imenovanja.) Pri c. kr. računskem oddelku kranjskega finančnega ravnateljstva imenovani so gg.: računski oficijal Kajetan Vesel za revidenta, tabačnega založišča kontrolor Aleks. Altenburger za računskega oficijala, računska praktikanta Alojzij D o 1 e n z in Alojzij H i r s c h a 1 za asistenta.
(Pri zadnjem občnem zboru) delniškega društva „Prvi Narodni Dom" vRudolfo-vem je bilo sicer navzočih dovolj delničarjev, a ti so premalo delnic zastopali, toraj se ni moglo sklepati o nameravani preuaredbi pravil. Vsled tega se skliče prihodni izvanredni občni zbor na 8. januvarja 1887 v večer ob 7. uri v prostorih „Narodnega Doma" s prejšnim programom.
Osno v al ni odbor.
(Štajarski deželni zbor) snide se še le 7. t. m. Rešitve čakata med drugimi dva nujna predloga: a) predlog deželnega odbora o premeščevanji učiteljev in b) Morretov predlog o zavarovanji, oziroma preskrbljevauji poslov na njihove stare dni. Posli po Štajarskem, kedar več delati ne morejo, jako ubožno žive. Navadno zvest posel ves čas svojega življenja pri enem gospodarji ostane. Za to ima pa na stare dni pravico v dotični občini vsak dan pri drugem gospodarju živeti in pozimi pri peči sedeti. Po nemškem Štajarju pravijo jim „Einleger". Pisatelj Morre, ki se je v štajarskem deželnem zboru za nje potegnil, je njihovo ubožno in pomilovanja vredno življenje prekrasno popisal v ljudskem igrokazu „'s Nullerl", kjer se vsa zapuščenost teh revežev skoraj do belih kosti vidi.
(O ženi, ki je zginola) pred božičnimi prazniki v Ločniku na Goriškem, izvedeli smo toliko, da je to storila v blaznosti in da so jo 29. decembra nazaj pripeljali. Vstavil jo je bil mlinar Gronjski na poti v Št. Ferjan. Pripeljal jo je zopet žalujočemu soprogu.
(V Mariboru) poročilo se je v minolem letu v stolni cerkvi 76 parov. Otrok je bilo rojenih 251, ljudi je pa umrlo 187.
(Slovenski uradovati) sklenila je občina Biš na Štajarskem. Koliko je pa še po Kranjskem občin, ki nemški uradujejo!
(Sad „iicmške kulture" v ljudskih šolali.) Te dni dobil sem v roko dopisnico, na kteri se je bral sledeči Gnlii-Mathias, ali spričevalo ubožuosti dotičue
šole. Crke nisem predelal. Tako-le se je glasila: „Liber K. Jes ti bišem en bar beseti pred godi dale bišem te bo stim lepo bostra vit bo ti ti tak tober jiti ... naj nam tisto bošlejo kos mo semenih itd." Več napak kakor besedi. In kje se je takšna dopisnica skovala? V neki fari, kjer imajo petrazredno ljudsko šolo, ktero obiskujejo blizo da sami slovenski otroci, kteri se pa od tretjega šolskega leta naprej le v nemškem jeziku podučujejo. — Tako nam piše prijatelj našega lista, ki nas vpraša, kako naj bi še le koroški otroci slovenski znali, ker se še po eno leto slovenščine v šoli ne učijo?
(Šematizem Krške škofije) kaže jako žalostne razmere po Koroškem glede skrbi za dušni blagor naših sosedov. Duhovskih služeb ima škofija 530 in je od teh 209 praznih, toraj pride pri 342.045 dušah samo na 1070 duš jeden duhovnik. Pravilno določen bi moral pa že na 645 duš po eden biti. Spraz-njenih je 79 samostalnih duhovnij, 17 beneficijatov in 113 kaplanij izmed 157. Ali niso to žalostne razmere? Največ praznih duhovnij je na nemškem Koroškem, kamor nikdar ne sega hujskanje (?) slovenskih kaplanov.
(Duhovnikov) umrlo je letos na Koroškem petnajst, posvečenih je bilo pa samo deset. Vendar je bilo leto v tem oziru za polovico boljše memo svojega prednika, ki je samo pet duhovnikov vpeljalo v duhovsko službo.
Vremeiiako sporočilo.
g Čas	Stanje	| jj
-----Veter	Vremo g
opazovanja	^	S g
17. u. zjut.l 733 04 — 42 I	si. svzh.	oblačno
4. 2. u. pop. 730-28 — 3-8	si. zap.	oblačno 0 00
9. u. zveo. 729 78 — 5 0	si. vzh.	oblačno
pod normalom.
■ 4'3° C., za 1-BB
Dunajska borza.
(Telegratično poročilo.) 5. januvarija.
Telegrami.
Dunaj, 5. jan. „Journal de St. Peters-bourg" pravi, da bi bila izvolitev Batten-beržana za bolgarskega kneza prav prava provokacija in bi le nove spletke napravljala, splošni mir vznemirjala; oziraje se na to, bodo ta občenevarni načrt tudi razven Rusije obsojali.
Bukarešt, 5. jan. V pravdi zarad napada na ministra B r a t i a n a obsojen jo glavni hu-dodelnik Aleksandresco na dvajsetletno posilno delo, njegov sokrivdnik pa na enoletno ječo. Poslanec P r o v e a n o je bil z drugimi zatoženci vred oproščen.
London, 4. jan. S mi t h prevzel je posel prvega lorda pri državnej zakladnici in vodstvo dolenje zbornice; Northbrook imenovan je tajnikom za Indijo. Volitev vojnega ministra je šo nedoločena.
London, 5. jan. Portfelj vojnega ministra ponudil se je kanadskemu guvernerju markizu Lansdowone; odgovora ni bilo še nobenega.
c?	v
London, 4. jan. Cuje se, da mislita vsled vstopa Grdšenovega izstopiti grof I d d e s-leigli, in Viscount Cross. Markiz Salis-bury bi prevzel potem zunanje, Earl of Northbrook ministerstvo indijsko in S mi t h vodstvo dolenje zbornice. Ob enem pa da bo imenovan za prvega lorda pri državnem zakladu.
Umrli »o:
31. dec. Helena Zupančič, strojevodjeva hči, 3'/j leta, sv. Petra eesta št. 42, škarlatica.
1.	januvarija. Viktor Ravnikar, uradnikov sin, 4'/< leta, Križevniske ulice št. 2, škarlatica.
2.	jan. Marija Leben, delavka, 31 let, Vegovo ulice št. 9, jetika.
3.	jan. Franca Japel, delavka, 21 let, Cesta v mestni log št. 3, jetika. — Janez Kovač, cerkovnikov sin, 4 leta, sv, Petra cesta št. 79, škarlatica. — Meta Vodnik, kamnosekova žena, 57 let, Kravja dolina št. 6, jetika.
V bolnišnici:
2. jan. Prane Šole, steklar, 20 let, vročinska bolezen.
Tujci.
3. januvarija.
t ri MaUču: Jelinek in Linvensohn, trgovec, z Dunaja. — Gospa Lange, glavnega ravnatelja soproga, iz Gradca. — Alojz Rusehwam, uradnik, iz Gradca. — V. Levstik, c. k. okrajni šolski nadzornik, iz Vrhniko. — Grof Dumičič, zuseb-nik, iz Dalmacije.
Pri Slonu: J. Saxor, potovalec, iz Starega mesta. — K. Saxer, potovalec, iz Švico. — Bliili in Woldlor, potovalec, z Dunaja. — Grof L. Mazzuehclli, o. k. poročnik s soprogo, iz Češkega. — Štefan Lapaino, trgovoc, iz Idrije. — P. Pra-sehniker, podvzetnik, iz Kamniku.
Pri Bavarskem dvoru: Glantschnig in Baumgartner, kupčevalca, iz Solnograda.
Pri Južnem kolodvoru: Lcop. Petruzzi, tajnik, iz Italijo. — Luka Ilabič, c. k. ulnnec, iz Beljaka. — Pordinand Miohl, posestnik, iz Podnnrta. — Prano \Vcber, zasebnik, iz Ljubljane.
Papirna renta 5% po ]00 gi. (s 16% davka) 82	irl.	90	kr.
Sreberna „ 5% ., 100 (s 16% davka)	83	.	95	„
avstr. zlata renta, davna prosta	113	.	95	„
Papirna renta, davka prosta	101	„	20	„
Akcije avstr.-ogorske banke	880	,	—	„
Kreditne akcije	293	„	20	„
London.......126	„	20	„
Srebro.......—	„	—	m
Francoski napoleond......9	„	96
Ces. cekini.......5	„	93
Nemške marko .	»51	„	80	„
Tržne cene
dne 5. januvarija t. 1.
gl.	kr.| "	gl.[kr.
Pšenica, hktl. ...	6	82 Špeh povojon, kgr. .	—	<58
Rež, „	...	4	87 Surovo maslo, „ .	—	90
Ječmen, „	...	4	06 Jajce, jedno „ .	— 3
Oves............2	92 Mleko, liter ....	—	8
Ajda, „	...	3	90 Goveje meso, kgr. .	— 64
Proso. „	...	4	87 Telečje „ ., .	— 52
Koruza, „	...	4	87 Svinjsko „ „ .	—	54
Krompir, „	...	2	85 Koštrunovo „ „ .	— 30
Leča, „	...	10	— Pišanec.....—	40
Grah, „	...	10	- Golob .....—	17
Fižol, „	...	9	— Seno, 100 kgr. . .	3 —
Maslo,	kgr. .	90 Slama, „ „ . .	2 85
Mast,	„ .	—	68 Drva trda, 4 □ mtr.	6 50
Špeh svež,	„ •	—	54 „ mehka, „ „	4 101
Javna zahvala.
Zopet sem prejel od faro Ig pri Ljubljani po čast. g. župniku, Jakobu Doloncu 23 gld. 11 It. za revno pogorelco v Kutežovem. Dar se bode s čast. g Štefanom Jenko vikarjem v Podgrajah uzajemno med pogorelce razdelil, kakor so se do zdaj vsi darovi razdelili. Bog povrni tisočero usmiljenim, dobrotnikom.
Dolenji Zemun, 3. januvarija 1887.
N. Potepan,
župan.
Priznano nepovarjene izvrstne
roHe&o i?©§®
izdelujeta	(4)
P. & R. Seemami v Ljubljani.
Vošilo in priporočilo.
Ponižno podpisana voši o spremenu leta prečastiti duhovščini in vsoin cerkvenim predstojnikom srečno, zdravo in veselo novo leto! — Prisrčno zahvaljevajo so za dosedaj ji skazano zaupanje priporoča ob enem svojo bogato zalogo raznovrstnega blaga za ccrkvcne obleke in potrebo, zlasti lepe svilnate izdelke /.a biildahine, buuderje in dr.
Sprejemam ter vestno izvršujem vsa dotična naročila in sicer točno in kolikor mogočo po nizki coni. Prosim toraj, da pročastita duhovščina blagovoli nakloniti naročila za cerkvene potrebe raje nji, kakor potujočim agentom, kteri so skoraj vsi v zvezi z židovskimi tovarnarji.
V Ljubljani 1. januvarja 1887.
Ana. Hofbauer, gledališke ulice štev. 14.

'CIODČEVA esenca
itJc. JekarjaPlCCOh-ja
L ju bi j a ni.
narejena in sostavljena po mojem navodu, ima nedvomljiv uspeli in zdravilno lastnosti v vsili slučajih žolodčevo obolelosti, kakor tudi pri zlati žili.
Dr. E. pl. vitez Sttfckl, c. kr. vladni svetovalec in deželno-sanitetni poročevalec za Kranjsko.
Izdolovatolj pošilja jo v zabojčkih po 12 steklenic po 1 gld. kr. po poštnem povzetji. Poštnino trpe p. t. naročniki.
V steklenicah po 10 kr. samo v Piccoli-Jevi lekarni „nri iingefju" na Dunajski cesti v Ljubljani. — V steklenicah po 15 kr. v Rizzioli-jovi lekarni v Novem mostu in v mnogih lekarnah na Štajarskem, Koroškem, v Primorji, Tirolih, Trstu, Istriji in Dalmaciji.	(2)