'm "m ‘kšši žLžLM i%!%
1
M
4
CVETJE
z vertov sv. Frančiška.
v
k

XXX. tečaj
V Gorici, 1913.
3. zvezek.
Zaupno občevanje z Bogom.
P. A. M.
XV. Poglavje.
Skušnjave niso greh, pač pa se je bati nemira, ki ga vzbujajo.
Opozoriti hočemo sedaj še na neko zmoto neketerih pre-lležnih duš. Ako dvojijo, so li privolile v hudi skušnjavi, se jim Ž bolj gotovo in vodilom duhovnega življenja bolj primerno, se obdolže, kot pa oproste, čeravno bi smele v večo verjet-ri°stjo nasprotno soditi. Ako tako sebe ne obsodijo, puste vse v negotovosti v veliko dušno škodo. Dobro naj tedaj premislijo tr°ino škodo, ki iz taeega postopanja izvira.
1.	Ko se navadijo zaderžavati se pri vsaki najmanjši dvojbi In vedno preiskavati, so li prav ali slabo delale; ko vedno le zo-Der sebe odločujejo in se pri vsaki senci hudega zbegajo, na ta t,ačin svojo vest popolnoma popačijo. Tako se izpostavijo nežnosti, ali grešiti iz napačne vesti, ker ravnajo zoper svoje ^Poznanje, ali pa popolnoma nespametno vselej sebe obdolžiti.
2.	Izpostavijo se nevarnosti, da zmanjšajo v sebi stud nad inertnim grehom in ga slednjič celo izgube, ker greha ne ogle-
uiejo kot zločin nezaslišane hudobije, ketero pameten človek
ne bo tako hitro storil, temuč kot človeško slabost, keteri se more človek le težko zoperstaviti.
3.	Ta obžalovanja vredna zmota jih polagoma pripelje v jako nevarno nezaupnost, v neko obupanje, da bi se mogli varovati smertnega greha, ker jih pri toliko sklepih in tako zvesti uporabi raznih sredstev vender le skušnjava premaga. Tako je vsaj njih prepričanje in že samo to prepričanje bi bilo zadosti, da jih zaderži od terdnega sklepa, raje vmreti, kaker pa smertni greh storiti. Oni bi morali biti do sebe ravno tako pravični, kaker so do drugih v enakih slučajih; ne smejo se obdolžiti težkih grehov, ako pravični vzroki govore za njih nedolžnost, v vestnih zadevah naj dobro sodijo. To je silno važno, da lepo vrav-najo svoje življenje in si ohranijo mir serca; smertni greh na! imajo za tako veliko, pogubno in ostudno hudobijo, da je težko razumeti, kako bi mogel pameten človek tako hudobijo storiti. Na ta način si bodo pridobili nepremagljiv stud nad grehom i11 I ob enem terdno zaupanje, da smertnega greha z božjo pomočjo j niso storili in podpirani od božje milosti tudi za naprej ne bodo storili.
Povedano poterdim se zgledom, ki ga nam pripoveduje P1' j satelj Posweid v dodatku knjige »Življenje očetov v puščavi"-Neki pobožen puščavnik je moral iti iz svoje celice po vodo. Tu pot je bila zanj pogubna. Prišej je v grešno priložnost in v hudi | skušnjavi je padel v greh. Komaj pa je bil greh storil, ga je na' padel hudobni duh in mu ni pustil časa in miru, da bi šel v so. | da bi se iz greha izkopal, temuč na vso moč si je prizadeval dušni sovražnik, da bi ga spravil v obupnost. Živo mu je stavil | pred oči, kako je prelomil zvezo z Bogom in v enem dneva zgubil vse zasluženje, ketero si je bil pridobil po toliko letih ostrega življenja v puščavi; zanj je toraj najbolje, da gre iz puščave in prične veselo življenje ter vživa v polni meri iz kuP’-1 razkošja vso sladkost, ki jo je ravno kar okusil. Huda je bil-1 skušnjava in skoraj bi bil nesrečni puščavnik tej skušnjavi pod' legel in poslušal ta slabi svet. Pa milost božja ga je podpirala v tej temi. Milost božja ga je priganjala, naj skuša pozabiti I,a svoj greh, ako hoče pregnati bridkost serca in veliko maloserč' nost; le na ta način bo premagal veliko zmoto in skušnjavo i" mogel bolj mirno misliti. Zdaj je odperl svoje serce zveličava1-" mu kesanju in koristni žalosti, obudil je popolni kes in terde"
67
sklep, kaker hitro mogoče spovedati se svojega greha. To ga je zopet z Bogom spravilo. Nato je zaklical: »Kako prazne in sitne misli me trapijo? Čemu se udajam obupnosti? Od kod je Prišla ta zbeganost v mojo dušo? Zapusti me goljufiva domišljija, sanje čuječega! Ali sem mogel tako žaliti Boga, keterega čez vse ljubim, za keterega sem z njegovo milostjo pripravljen tisočkrat vmreti? To ni mogoče; tega ne morem verjeti! Jaz nisem grešil! Še enkrat rečem, ne, ne, jaz nisem grešil!« S to srečno znajdbo potolažen, se je vernil v svojo celico in opravljal svoje navadne vaje in pobožnosti s prešnjim veseljem, kaker bi se ne bilo zgodilo nič hudega. Bog sam je razodel njegovemu pobožnemu tovarišu v puščavi, da je bilo tako ravnanje Piodro in zveličavno, in povedal mu, da je ta njegov učenec ravnokar dobil lepo zmago nad hudobnim duhom. Na to je bil ta puščavnik radoveden, kaj se je godilo, in je torej obiskal svojega učenca, da bi mu ta vse razodel. Ko je k njemu prišel, £a je vprašal: »Je li vse dobro, moj sin?« »Prav dobro« mu ta °dgovori. — »Bog mi je dal vedeti, ljubi sin, reče na to dobri starček, da si moral težak boj prestati s hudobnim duhom.« Mladenič mu odgovori: »Bog ti je to razodel? Torej ti hočem vse odkrito povedati, kaj se je zgodilo.« Povedal mu je, kako *e grešil in kaj je storil, da bi se izkopal iz greha. Starček je kri tem pripovedovanju poln začudenja hvalil usmiljenega Bo-Sa in rekel spreobernjenemu učencu: »Tvoja modrost, ljubi brat. *e vničila moč satanovo.«
Ta mladenič je tedaj resnično storil veliko pregreho. Ko je Da videl, da ga prevelika žalost spravlja v obupnost, si je v Svoji priprostosti izmislil zvijačo, ki mu je pomagala iz greha. ^°g mu te zvijače ni očital, temuč pohvalil je dobri in pravi na-rtlen, ki ga je pri tem imel.
Kaj pa misli človek, ki si prizadeva za notranje življenje m čiyi v prijateljstvu z Bogom, pa si sam brez vsacega vzroka °čita, da je zgubil prijaznost božjo, da je prišel pri Bogu v nemilost, ko ima vender vzroka dovelj verjeti, da ni storil nič: kudega in ostal nedolžen? Kako bolj modro bi storil, ke bi imel te dvojbe za prazen strah, ke bi obudil prav serčno kesanje im Zaklical; Jaz nisem grešil! Ne, jaz nisem grešil!
Vem, da so neketeri nasprotnega mnenja in da govore se-Sv- Gregorjem Vel.: »Lastno je dobrim dušam, da vidijo hudo,.
tam kjer ga ni.« Poglejmo, ali veljajo te besede tudi za nas predmet. Nič redkega ni, da novo spreobernjene duše iz sovraštva do greha povsod greh slutijo, kar zelo vznemirja njih vest in o takih dušah svetnik govori. Ali pa on odobruje to zmoto, o kateri pravi, da je takim dušam lastna? Gotovo ne in njegov namen tudi ni bil, nam te v tej zadevi za zgled postaviti. On nam le pripoveduje, da je tako: da namreč dobre duše navadno padejo v tako zmoto, ko so enkrat pričele zvesto Bogu služiti. Nežnost njih vesti še ni dosti razsvitljena in njih volje še m: spremlja prava modrost. Najdejo se tudi taki ljudje, ki nimajo nobene prave modrpsti in zarad tega vse prevare svoje domišljije obsojajo kot velike pregrehe ter brez prave razsodnosti to zelo cenijo, kot nekaj dobrega in koristnega. To napačno mnenje sv. učenik ne odobruje in nehvali. Prej bi on, kaker delajo vsi pametni dušni vodniki, ta napačni strah in nespametno zbeganost, grajal in zavergel. Naj pojasnim to z neko primero. Ako pravim, da so krepki in terdni ljudje podverženi neketerim boleznim, ketere ne zadenejo slabotnih, ali bo kedo te besede tako razlagal, da bo rekel, da so za krepke ljudi bolezni neka! dobrega in njim lastnega? Toraj moramo besede sv. Gregorija tudi tako razlagati.
Tudi.dobro postane napačno, ako preseže pravo mero..-To je večkrat neka slabost dobrih ljudi, pa v tem jih ne smem« posnemati.
BI. Peregrin,
učenec sv. Frančiška/')
BI. Peregrin je bil sin plemenite in pobožne rodovine Fak' toni v Italiji. Modroslovje in cerkveno pravo se je učil v sl«' veči visoki šoli v Bolonji. V to mesto je prišel sv. Frančišek, R se je vračal iz Egipta v Asiz. Na praznik Vnebovzetja blažeč device Marije je pridigal na tergu; velika množica ljudi vsek stanov se je zbrala, da bi ga poslušala; mej njimi sta bila tud' visokošoljea bi. Ricerij in bi. Peregrin Faleroni. Sv. Frančišk je pridigal o bratovski ljubezni in nagovarjal skregane, da flfl! se pomirijo in v miru živijo. Frančiškova pridiga je verne tak° *)
*) Glej Aureola Serafica 26. Maržo.
Seniki, da so se za srečne šteli, ako so se mogli dotekniti nje-. Sove obleke. Mnogo mladeničev ga je prosilo, da naj jih sprejnm v svoj red; mej drugimi je sprejel blaženega Ricerija iz Muče in blaženega Peregrina Faleronija. Blaženemu Riceriju je takrat rekel te besede: »Ti boš mašnik in boš služil apostoljsko službo; Bogu boš služil in svojim sobratom v redovnih službah.« Pere-§rmu je pa rekel: »Ti boš služil Bogu v ponižnem stanu brata kijika (to je redovnik, ki ni in ne bo nlgdar mašnik) in se boš P°sebe vadil v ponižnosti.« Kako so morale zaboleti te besede b'eregrina, ki je bil učen in za mašnika in pridigarja bolj pripra-Ven kaker mnogi drugi! Marslketeri, premagan od prevzetnost bi se bil zahvalil svetemu Frančišku in se vernil na visoko 5°lo. Toda res ponižni Peregrin ni storil tega. Sprejel je redov-n° obleko brata lajika, da bo stregel drugim sobratom rrrašnl-k°m. živel po svetem evangeliju in po svetem vodilu ter tako ^elal za zveličanje svoje duše. Bil je tako goreč, da je bil pripravljen vmreti za sveto vero. Iz tega namena je prosil svoje predstojnike, da bi mu dovolili iti v Sveto deželo in tam vmreti ^ Kristusa. Obiskal je svete kraje, kjer je bil Kristus rojen, ^ier je za nas terpel in na križu vmerl. Mislil je, da ga bodo Zračeni zgrabili in vmorili ko kristijana; izgodilo se je p« 'Uvno nasprotno. Saraceni so ga spoštovali zaradi njegovega e,)ega vedenja.
Ko ni dosegel marterniŠke krone, se je vernil v Italijo; uaj-!U;ši je živel v samotnih in siromašnih samostanih. Skerbno se e °Sibal nepotrebnega občevanja se svetom; tudi svojih soroa-r,'k°v ni obiskoval, dasiravno je imel priložnost. Ko so mu ‘°tali, da je v tem preoster, jim je odgovoril:	»Keteri iščejo
tZl|sa Kristusa, svojega učitelja in zgled, ga ne bodo našli pri Škodnikih in prijateljih. Na ta način je dosegel visoko popol-li('st. pervj tovariš svetega Frančiška, Bernard Kvintavaljski 1 ayi o njem; »Ne bojim se terditi, da je bil brat Peregrin eden ^Npopolniših redovnikov na svetu. Bil je na svetu popotnik eregrinus) ne samo po imenu, temuč tudi v resnici, bil je po-v tnik in ptujec na zemlji. Mislil in govoril je samo o nebesih; 1^. e' ni nič posvetnega; vsako stvar je imel za pripomoček, da s* Pridobil Jezusa Kristusa.«
Vmerl je v San Severinu leta 1232. Čez sto let so našli nje-0 truplo še nestrohnelo. Zdaj leži tam v cerkvi naše dospe.
Papež Pij VIL je poterdil njegovo nepretergano češčenje. Frančiškanski red obhaja njegov praznik 26. marcija. Verni ga pomoči prosijo posebno, keder jih zobje bole.
Mala ienčica od Svetega Boga
vijolica najsvetejšega zakramenta.
(P. V. K.)
(Dalje.)
9. Kako je mala Lenčica začela častiti Jezuščeka.
Ko je L.enčica še na postelji ležala v bolnišnici Najsvetel' šega Serca, je zbujal njeno radovednost majhin aljtarček, ki Jfc stal na njem kip praškega Jezuščeka. Strežnica ji je razložila da je ta kip podoba našega Gospoda, ko je bil otrok. Postrežni' ca ji je nato povedala zgodbo o rojstvu Kristusovem ter o nje' govi veliki ljubezni do nas. Dete je poslušalo z vidnim navduši njem in potem vedno imelo svoje veselje nad »zgodbo o sveten1 Bogu, ko je bil majhin otrok.«
Ko so ji rekli, naj bi se vdeležila devetdnevnice na čast sv?' temu Jezuščeku, da bi ji bilo kmalu zopet boljše, je priterdiK vsa vesela. Proti koncu te pobožnosti se ji je v resnici nekolik zboljšalo, tako da so ji mogli dovoliti, da je bita nekaj ur č?ž dan po koncu.
Lenčica je bila globoko ginjena, ker ji je Bog dal tak odg°' vor na njeno molitev in ko je kmalu nato njena strežnica lehk obolela, pokliče Lenčica eno stariših deklic h sebi in prav'1 »Ti, pojdi in prinesi mi svetega Boga! Postavi ga poleg me1" tukaj na stol! Jaz ga bom prosila, da mamico ozdravi. On 11 tudi meni pomagal; saj veš!«
Stem se je začela male Lenčice pobožnost k detetu JeZl! ščeku. Kolikerkrat je od tedaj šla mimo kipa ali podobe Zve'| carja Deteta, se je ustavila ter ga prosila vsega,, kar je najh01 želela.
10. Kako je hotela mala Lenčica z Detetom Jezusom neka'
zamenjati.
Občevanje z Detetom Jezusom je prišlo kmalu v sv'e , zaupljivost.
Y neki izbi je stal kip naše Ljube Gospe z Detetom Jezusom v naročju. Nekega dne pride Lenčica tja, in doteknivši se krogle sveta, ki jo je Dete deržalo v svojih ročicah, reče: »Če mi daš Ti svojo žogo, Ti dam jaz svoje male črevljičke.«
»Ali Lenčica,« pravi strežnica, »te vender ne moreš dohiti!«
»On mi jo lehko da, če hoče!« — odgovori Lenčica zaupljivo.
14. Kako je mala Lenčica točila britke solze sočutja nad ubogim svetim Bogom na križu.
Nekedaj je hotela gospodična Hall opraviti križev pot in Pri tem je nosila Lenčico na ročaju. Otrok je upiral svoj resni, 2ačudeni pogled na razne podobe terpljenja. Ko je prišla do podaje križanja, postane Lenčica nemirna.
»Zakaj so vender to storili?« vpraša s tresočim glaskom. Strežnica ji na kratko razloži, da »je sveti Bog hotel terpeti z*i Paše grehe.«
»Ali zakaj je pustil, da so mu storili hudo?« sprašuje otrok ^alje. »Saj bi jih bil lehko vstavil —!«
Gospodična Hall vzame dekličko vstran in ji razloži koliker Pmgoče priprosto dobroto Kristusovo do nas ter ji pove, kaj ]e °a vse prestal za nas v svojem britkem terpljenju.
Lenčica je poslušala s priserčnim sočutjem, in ko je strežnica končala zgodbo o Kalvariji, so se dekletcu vlile solze in ihteč zaklicalo: »Ubogi sveti Bog! Ubogi sveti Bog!«
Zakaj je imela enkrat mala Lenčica sočutje tudi se svetim Bogom v tabernakeljnu?
Ako je Lenčina bolezen dopuščala, jo je nesla strežnica Gasili na vert. Mej potjo je navadno obiskala samostansko ka-^e'°- Lenčica se je že naprej tega veselila; vedela je namreč, a ie to »hiša svetega Boga, kamer ljudje gredo, keder bi radi :?0v'0rili ž njim.«
v »Nekega dne,« tako piše častita mati prednjica, »sem sre-. 'a gospodično Hall, ko je ravno z malo na ročaju prišla iz ^Pele. Jaz se vstavim in vprašam: »No, kako je denes detetu?« •yafbesto odgovora ovije Lenčica svoje roke okoli mojega vratu. *ertl trenutku sem imela občutek, kaker da gre duh svetosti, otroka, kar prej nisem opazila.«
I
Kljubu otroškim letam je Lenčica že zapopadla, da je Bot v tabernakeljnu pričujoč. Skrivnost o pravi pričujočnosti boži je bila naredila očitno globok vtisek na njeno mlado dušo.
Enkrat je, ko je bila v kapeli, vprašala strežnico: »Zak? je vender sveti Bog zapert v ti mali hišici?« Strežnici ni bil(' lehko razlagati, da je pričujoč pod zakramentnimi podobam1, Ali, kaker je bilo videti, je Lenčica vender tunela. Veselila -sl je, da »sveti Bog v mali hišici vender ni stisnjen.«
13. Kako je mala Lenčica ljubila cvetlice.
Pri svojih sprehodih po vertu, ali še strežnico, ali s kak' , sestro je kazala mala Lenčica tudi posebno ljubezen do cvetlk Rekla je navadno, »da je sveti Bog vender jako dober, ker na1'1 ( daje tako lepe cvetlice.« Pogosto je tergala marjetice na sam0' , stanskein pokopavališču, in sicer ravno na tistem mestu, ki0' zdaj njeno telo v grobu počiva. Dala jih je tedaj navadno sest' ^ za na aljtar. Še zdaj je pri otrocih v samostanski šoli mič° navada, da tergajo marjetice »za svetega Boga«, po zgledu m’1 j ljube Lenčice.	j i
Ko je enkrat prišla se sprehoda domov, se je ustavila L°,!: ,c čica pred kipom najsvetejšega Serca Jezusovega, ki stoji 11; c čelu v zidu male bolnišnice. Tedaj opazi, da je nekaj c ve1 okoli kipa zvenelo in da so bile druge že celo mertve.
»Glej vender te vmazane cvetlice tu«, pravi, »te treba poti spraviti.«
In še dolgo potem, ko je bila že tako slaba, da ni rno^ j; več posteljice zapustiti, je večkrat vprašala častito mater pte . n njico, če »so se vzele vmazane cvetlice proč od kipa svet°r (j


Boga.«
14. Kako se je mala Lenčica skušala hvaležno skazovati-
Skozi dva meseca je ostala mala bolnica v bolnišnici svetejšega Serca. Strežnica gospodična Hall je večkrat za bro spoznala tudi čez noč ostati pri nji. Lenčica se ji je skus‘ po otročje hvaležno skazovati.
»Sveti Bog mi je vzel mojo mamico,« je rekla, »pa 111 dal vas, da bi mi bila mamica.«	;
Nato je stegnila svojo drobno ročico skozi ograjo s'. posteljice, da je prijela svojo »mamico« za roko in jo stisk*1 ^ ginljivo nežnostjo, dokler so mali persti polagoma odjema*'-je otrok zadremal.
ti
■h:
sl
%
ti;
d;
•ei
Pr

, *S. Kako je mala Lenčica prejela od Deteta Jezusa eno cvetlico.
Mej tem ko je njeno slabotno telo vsled potuhnjene bolezni ®°časi hiralo, odpirala sta se njeno serce in duša vedno bolj ^ubezni božji in luči njegove milosti.
Največjo skerb je imela za mali aljtarček deteta Jezuščeka P°leg svoje posteljice. Večkrat je prosila svežih cvetlic in olja lampico, ki je gorela pred kipom.
Nekega dne je šla deklica, ki je imela paziti na Lenčico, ke-^ar ie gospodična Hall druge svoje bolnike obiskovala, v sosed-r‘° izbo po nekem opravku. Kar zasliši neko gibanje in se zato l]tro verne, ne da bi si bila mogla misliti, da bi bila utegnila Senčica iti iz postelje. Kako se je začudila, ko vidi otroka s i0 Otlico v roki, kako se zastonj trudi, da bi spet splezal nazaj v it M'ojo posteljico.
trt O ti poredni otrok!« zakliče deklica v jezi, »čakaj, poli 'em materi, ko pride, da si eno cvetlico vkrala.« ji Pervi trenotek Lenčica ni dala odgovora, le k sebi je stjska-■ * cVetlico. Nato je mirno rekla, da je aljtar njen. Ali pozneje, ;i' 0 ste bile s postrežnico same, je priznala: »Mamica, žal mi je,
: lt sem cvetlico vzela. Ali govorila sem se svetim Bogom, in tli' °n tni je cvetlico dal. On je to storil, mati —!«
•6. Kako je mala Lenčica takoj vedela, če je kedo Boga v svetem obhajilu prejel ali ne.
;	\ duši tega otroka se je zdaj razvila, kaker je bilo videti,
c redna sposobnost, da je nekako slutil in čutil pravo pričujoč-v. ^At Zveličar.ievo v najsvetejšem zakramentu. Ta skrivnostni ‘r gledanja, razločevanja, ali kaker bi se mogel drugače ime-_ ..\ati, ie vzbujal tedaj čudenje in res ga ni moč drugače pre-;; 1Cavno razjasniti kaker v luči poznejših dogodkov.
J vj Prej omenjena deklica je vsako jutro zgodaj vstala, da je k'V' SV6^ ma^' 111 l:)reieia sveto obhajilo. Neki dan je vstala
i ‘isti
er Po navadi, ni pa šla v kapelo, temuč je ostala v kuhinji
■jj e bolnišnice. Morda ji ni bilo dobro, ali se ji ni zdelo prav, j,, bi malo bolnico samo pustila. Ko je torej prišla nazaj k Len-
V,'i> S(
DreieL
Jelica je slutila, da je otrok utegnil slišati, kako je v lnii Sern in tja hodila. Tedaj si je zmislila, da bi malo Lenčico
?e 3'e ze^° zavzela, ko je zaslišala iz njenih ust:	»Ti nisi
a svetega Boga! To bom materi povedala —!«

skušala. Drugikrat je šla glasnih korakov do hišnih vrat, od-perla zapah in nato vrata spet zaperla ter naredila prav tako kaker bi tela iti h sveti maši. Potem je sezula črevlje in se za časa svete maše koliker se da tiho zaderžala v kuhinji.
Ko je pozneje spet stopila v Lenčičino izbo, je naredila popolnoma nedolžen obraz.
Otrok pa je vperl svoje skušajoče oči v dekličino obličje. Nato, očitno užaljen, ponovi zopet iste očitajoče besede:
»Ti sVetega Boga danes nisi prejela—!«
»Kako vender moreš to vedeti serčece?« odverne presenečena deklica. Ali mar nisi slišala, kako sem vrata zaperla?«
»Nič ne de!« odgovori Lenčica. »Jaz vem, ti svetega Boga! nisi prejela —.«
(Dalje prih.)
Socijaljni vpliv cerkvenih redov.
P. F. R.
•s
. . . »Kedo je tisti, ki tam, kjer leže na ladji kaker polževe hišice zvite vervi, na klopci sedi? Imel bi ga poznati, ker sva se enkrat že srečala v življenju. Tu sem pa nikaker ne spada, ; ker je berač in norec. Na ladjo spadajo uslužbenci in popotnik’ .s čedno obleko. Ali, pri vsem božjem svetu, kaj hoče tukaj sveti Frančišek? Neumno, kako se vam smeje. Bolje sem mogel njegov smeli prenašati prej, kaker zdaj, ker še nisem zapazil, da ni otroški, ne božjega ne svetnega otroka, ta smeh. Zakaj pa se danes v jutro na temni ladji smeje pošast? Smeje se iz otožnosti, za ketero ne najde besed, skoraj bi rekel, iz zgodovinskega obupa. Več ko šest sto let že živi sveti Frančišek ... Govoreč’ vbog kaker Jezus služi vbogim — ima ta berač vedno privlačno silo na novo mladino. In le zato je na ladjo prišel, da bi povedal svoj rek: vbog služi vbogim. A jaz mu začnem odgovarjata da ni v odpravo vboštva prav nič storil, da je sokriv italijanskega beraškega stanja, da o delu in ljudskem gospodarstvi nič ne ume.... tedaj vam jo je odkuril, ker na dosledno mišlie' nje ali logiko se ne ume sveti Frančišek. Izstopil je v NapoP> tam bodo vedno doma berači, ki sta jim bakreni sold in pred' poldne ob lenem, lepem obrežju dražja, kaker ves metodični K
.75
-Praktični soeijalizem.« (Naumann: Asia, Berlin 1909. 7. un-veranderte Aufl.str. 7.) Tako protestantovski pastor v potopisu v Sveto deželo, ki je našel obilo bravcev, ker je dosegel v tisku že najmenj sedmo izdajo. Po odlomku, ki smo ga navedli, bi bil mož, ki je pisal nekje drugje pod imenom Pilatus o jezuitih zelo prijazno, redu sv. Frančiška in njegovemu duhu menda menj naklonjen. Protestantu ne smemo tega prehudo zameriti. On v resnici ne zaničuje sv. Frančiška. Saj je bil leta 1906 Tešeča sušca in malega travna sam v Asizu in v svoji knjižici »Sonnenfahrten« čedno piše o tem mestu in o svetniku, ki ga je Tlikanj povzdignil. V poglavju »A s sis i die Burg des Anti-kapitalismus«;pravi: »Naj človek ko protestant ali katoličan na to gore stopi, posvečene so po spominu na eno najznamenitišin duš, ki se nahajajo v zgodovini človeštva, na moža, ki je veselo oznanilo iz Galileje najbolj po otroško in najbolj mogočno preživel v Evropi. Ni preživel Pavla in ne Janeza, pa bil je eden ristih, ki so slišali pridigo na gori, morda najboljši poslušavec to neminljive pridige.« In v poglavju »Pri svetem Frančišku« toše: »Jaz ne vidim Asiza tako kaker morda kak zgodovinar,
sam nigdar ni bil frančiškanski, pa tudi ne kaker kedo, ki hoče to le tukaj iskati vodo življenja, jaz vidim Asiz ko bivši učenec Sv- Frančiška, učenec, ki si je še zadosti njegovega duha ohrani. da ga more ljubiti in njegov način življenja imeti za nepo-.shešaven dodatek k resničnosti tukajšnjega bivanja.«-^ O frančiškanskem duhu pa pravi na drugem mestu: »ko zdravilo je za 1138 vse koristen.«
Kaj hočemo več od bivšega protestantovskega pastorja? Saj je ni,,ogo katoliških ljudi ki ne mislijo tako vgodno o frančiškanom duhu, o frančiškanskem in drugih cerkvenih redovih. S tokimi vtegnejo kedaj priti v dotiko in pogovor tudi naši brav-to Zato ne bo brez koristi, ako tu nekoliko odgovorimo na vprašanje:
ttoj o socijalinem vplivu cerkvenih redov pripoveduje svetovna
zgodovina?
1.	Stari cerkveni redovi so učili tudi delati . n v a r č e v ati. »Kerščanstvo je vera dela. Vsaka obert velja 0 Poštena, da le ne kvari telesa ali duše. Kaker je stara svobo-a slonela na sužnjosti mnogih, tako stoji nova na častitljivosti e a- Kerščanstvo je vstanovilo stan svobodnih delavcev. Delo
ni sramotno; Kristus se imenuje sin tesarjev in je bil podložen' svojim starišem in učeni apostelj Pavel je pletel šotore. Nova vera ne uči le pravice, ampak dolžnost vseh do dela. Brezdel-nost velja ko vzrok propada posameznih, kaker družin in der-žav. Delo zadobi svojo čast po misli, da omogoči osebno prostost in dobrodelnost do bližnjega.« (Weil3, Weltg., II. Bd. !• lilfte, 28.) Ali kako so te misli našle pot v glavo in serce? Pa-ganskim ljudstvom, h keterim se je obračalo kerščanstvo. niso' ugajali taki nauki. Spodaj je bilo ljudstvo popolnoma zasužnjeno; zgoraj so vsled ošabnega modrqslovja bili duhovi napihnjeni, telo pa omehkuženo. Samo pridigovanje bi bilo ostalo brez koristi. Treba je bilo nauk podpreti se zgledi. In ta potreba le bila tem nujniša, ko so v četertem stoletju prihrumeli divji narodi, ki so okrog tri sto let preplavljali srednjo in južno Evropo ter severno Afriko. To so bili čili rodovi, ali vajeni živeti le od lova in ropa. Polni meržnje do dela so bili in verhutega jim ie bila neznana skerb za prihodnjost in varčevanje. In vender so ti divjaki, sprejemši kerščansko vero; postali delavni, varčni-in bogati. Zasluga te srečne spremembe gre zgledom, ki so jih vstanovitelji kerščanstva, aposteljni, in pozneje menihi dajali-
Ko je doba rimskega preganjanja prenehala in se je mogh1 cerkev prosteje gibati, je bilo redovništvo poklicano nauk kerščanstva vpeljati v življenje. Na Jutrovem so že v tretjem stoletju, na Zapadu malo pozneje, menihi povsod dajali zgled P°r polnih kristjanov, ki so se bavili neutrudno z raznoverstnim delom.
Dandanašnji je navada dolžiti menihe lenobe. » V resnici piše grof Montalanber to je greh tistih ljudi, ki so po enoglasnem pričevanju, se svojimi rokami polovico zapada pre' obrazili (kuljtivirali) in keterih ponočno bedenje nam je ohranilo dela stare književnosti in sporočilo spomenike deset stoleh' naše zgodovine? Lenoba menihov! ali izmej vseh menihov naj-stariši in najštevilniši so bili benediktini in njih ime pomeni ' narodni (francoski) govorici toliko, kaker resen, neutrudljiv pošten delavec. (Les Moines d’ Occident, t. I., str. 80.)
Poglejmo te ljudi, menihe, pri delu. Ko so prišli na kraj nov" naselbine, kamer prej razen zverin zavoljo tisočletnih gozdov n' bil nihče proderl, je bilo treba najprej posekati drevje in ženili0’ izkerčiti in zravnati. Potlej so postavili samostan in. cerkev. P°'
slopja za goste, hleve, mline, kovačnice, in kar je še zahtevalo* gospodarstvo. Delali so ceste, stavili mostove. In ker niso mogli vsega sami storiti, .so poklicali ljudi od blizu in od daleč. Tako ie samostan postal kmetijska šola; večkrat tudi šola oberti in umetnosti. Delavci so si postavili hišice okrog samostana. Tako je nastala naselbina. Samostanska cerkev je bila obenem župnijska. Ta prikazen se je do današnjih dni nadaljevala, kaker priča grof Montalanber. »Tako piše on — so premostratenzi pripomogli v teku osemnajstega stoletja Beljgiji k blagostanju. V Lombardiji so sinovi sv. Bernarda učili ljudstvo v suhe kraje umetno napeljevati vodo in tako so naredili deželo najrodovit-uišo pokrajino v Evropi. V Španiji in na Portugaljskem morajo-vsi priznati, da so redovniki povspešili narodno gospodarstvo., fo velja tudi o naši ožji domovini. (Glej Dr. Gruden, Zgod. Slov. nar. 1. zv. str. 99.)
Večina mest se ima za svoj začetek zahvaliti samostanom.
Mnogo pridelati, malo porabiti v tem obstoji skrivnost bogatstva. Samostani so to umeli, ker iz vbogega začetka so dospeli do sijajnega blagostanja. Ako je vbožno živel posamezni redovnik, cerkev in samostan sta venderle pričala o bogastvu. ^ njih so se nakopičili umetni izdelki v kamnu, lesu in na platnu • •., neketerim takim delom bi dandanašnji zastonj iskali kaj sličnega. Tako lepi in veliki spominiki so stali mnogo denarja. ()d kod pa so samostani dobili toliko? Blagostanje samostansko navadno ni imelo druzega vira, kaker delo in varčnos t. luko so samostani obogateli.
2.	Pridobivanje zemeljskih zakladov, ki bi jih kopičilo maj-nno število ljudi, in bi druge puščalo v skrajnem vboštvu. pa _ Sreči narodov ne bi privspevalo, delalo bi jih še bolj nesrečne.. -ato je deljenje od bogastva potrebno prav tako, kaker bo-gal° pridobivanje.
Bog se je poslužil menihov, da je naučil divja ljudstva dela |u varčnosti. Ko so pa ta ljudstva obogatela v teku stoletji, se je
zopet poslužil samostanov, da je doveršil gospodarsko-J'2Sojo. To je bilo v začetku trinajstega stoletja, Tterega mnoge lepe cerkve pričajo do naših dni o višku teda-')ev °mike. Zal! Tista omika je nosila ob strani globoko rano, s Dno nji, na keteri boleha naša doba. Bogastvo je bilo slabo-lllzdeljeno in njega lastniki so ga zlorabili. Tedaj so neketerj
prenapeti kristijani, ginjeni terpljenja in siroščine nižjega ljudstva, začeli oznanjevati vojsko v gradovih, opatijah in škofijah nakopičenemu bogastvu. To so bili tako imenovani Aljbigenzi in Valjdenzi, ki so se, kaker naši socijaljni demokratje, spotikali nad zasebno lastjo. Razloček mej enimi in drugimi je le ta, da se demokratje naslanjajo na um, njih predniki so se opirali pa na vero, učeč, da je kristjanom vboštvo zapovedano v evangeliju, kar je, seveda, zmota. Kristus je rekel: »Blager vbogim«, vender s pomenljivim pristavkom »v duhu,.ker njih je nebeško kraljestvo.« In zakaj samo »vbogim v duhu«? Zato, ker jih je mnogo, keteri so na blagu vbogi in jim dostikrat vsega po-manjkuje, pa to pomanjkanje in siromaštvo le z nevoljo prenašajo ter po premoženju hrepene. Takim ni rečeno »blager«. So še drugi, ki se sicer dejanski odpovejo vsemu posestvu, vender tega v duhu, v sercu ne store, ker svoje prostovoljno vboštvo le z nevoljo prenašajo in bi radi zopet kaj imeli, ke bi jim bilo pripuščeno. Tudi taki niso »vbogi v duhu« in zato jim ne velja oni »blager«. Vbogi v duhu so lehko s posvetnim imetjem blagoslovljeni, pa svojega serca ne navezujejo na bogastvo, pripravljeni so če bi bilo potrebno za njih zveličanje to bogastvu zapustiti. Bogastvo torej je samo ob sebi nepomenljiva reč. Evangelij obsoja strastno ljubezen do zemeljskih dobrot, to je, lakomnost, ne pa bogastva samega na sebi.
Pogubni nauki o vboštvu bi bili morali v trinajstem stoletju brez dvojbe vstaviti delo in varčevanje in bi bili svet pogreznili v surovost. Človek se trudi in marsikraj si rad odreče za se in svoje domače; ali kedo bo to storil za ptujca, ki se lenobi vdaja. Raji bo še sam lenobo pasel in na ptuje stroške živel.
To je bil vzrok, da ste se cerkev in deržava združili in napovedali vojsko Valjdenzom ter Aljbigenzom. Premagali pa zmote niste z orožjem. Bolje, kaker kri krivovercev prelivati, kar se je storilo, bi bilo konec narediti samopašnosti in sebič-nosti bogatinov, razkošju in zapravljivosti, nad čemer se je ljudstvo pohujševalo.
Bog je poznal in dal svetu zdravilo v beraških redovih. Naloga teh redovnikov ni bila v tem, da bi učili ljudi, pridobivati bogastvo — tega so se bili naučili v šoli benediktinov — njih naloga je bila braniti last pridobljenega bogastva in delati na
to, da se boljše razdeli. V dosego tega se jim je bilo oberniti na vero bogatih in vbogih. Bogatine je bilo treba učiti čednosti, da s' pridobe zopet spoštovanje, ki so ga bili zgubili s potratnim, razuzdanim in pohujšljivim življenjem; treba je bilo odpraviti satnopašno sebičnost, ter odpreti serca miloserčnosti, ljubezni do bližnjega. Treba je bilo pomiriti vboge, keterih se je bila Polastila nezadovoljnost, pokazati jim je bilo treba, da Prava sreča ni v bogastvu, marveč v ljubezni do spol-ajevanja dolžnosti. Pridigovanje in zgled teh novih redovnikov, dominikanov in frančiškanov, je doseglo to dvojno spreober-Rjenje.
Čudoviti prizori. Bogatini prodajajo svoje premoženje, ga dele mej vboge, se odpovedujejo za prihodnje vsaki lastnini, hetero bi mogli pridobiti na keteri koli način in vstopajo — celo rpladeniči kraljevega rodu — v red sv. Frančiška in sv. Dominka. Obljubili so, da niti za svoje delo nočejo dirjati plačila, da hočejo živeti le od prostovoljnih darov, miloščine, 'kako je sv. Frančišek necega dne stopil v hišo nekedanjega prijatela, ko se ]e se svojimi tovariši kratkočasil. Prosil ga je malo olja za svečko pred sv. Rešnjim Telesom. Kakšna pridiga to za posvetne hudi! 'ki zgovornosti se ni bilo mogoče vstavljati. Čez malo let več ko deset tisoč oseb jelo hoditi po potu sv. Frančiška. Še Več jih je bilo, ki bi bili radi storili to, pa so bili zaderžani mej Svetom vsled zakonskih vezi ali druzih ovir. Po navdihnjenju hožjem je sv. Frančišek tudi za te mej svetom živeče spisal vodko kerščanske popolnosti. Prilagodil je to vodilo za vse stano-Ve- za vse družabne položaje. In res, kmalu je sprejelo to vodilo r‘a sto tisoče ljudi, moških in ženskih. Nasledki so preočitni, hu bi bilo treba o njih zgubljati mnogo besed. Brez števila del ie rodilo v pomoč potrebnim. Redovniki pervega reda in re-°vnice druzega reda so prispevali v blagajno del vsmiljenja ^tem, da so se odpovedali svojemu premoženju in ga podarili. ‘°ški in ženske tretjega reda so sicer ohranile svoje premože-tlJC’ vender je tudi njim vodilo naročalo, dajati miloščino.
. Kedo bo po tem takem redovnike, ki so se odpovedali last -a,ui mej lenuhe štel? Ali so zdravniki, ki lečijo telo, lenuhi?
' Pa ni zdravljenje duš potrebniše in zaslužniše? »Ti ljudje u>c ne pridelajo,« tako se vgovarja. - Bodi! Kaj pa pridelajo lst>, ki prevažajo blago, ki teržijo ž njim? Nič, prav nič ne pr;-
delajo. Zadovoljujejo se s tem, da postavijo blago na terg in preskerbe kupcem, česar bi si vsak posamezni iz daljave po mogel lehko naročiti. In kedo odreka tem ljudem pravico do življenja? Prav prosjaških redov naloga je, spravljati mej uboge denar, ki bi za človeštvo ležal brez koristi v skrinji bogatina ali v hranilnici. »Njih prijaznost z velikaši pravi grof Montalanber, je bila priprostemu ljudstvu vedno v korist.« Neprecenljive so nadalje zasluge teh redov ko voditeljev tretjega reda, o čemer bi bilo tu odveč posebej pisati.
3.	To sta dva primera, kako so cerkveni redovi služili ko orodje božje previdnosti v prospeh socijalnega napredka. Najprej so pomagali potegniti svet iz siromaštva, h keteremu je bil obsojen po lenobi starih Rimljanov in Gerkov, po suženjstvu in ropanju napol divjih ljudstev, ki so prišli se severa, da bi nastopili dediščino mehkužnih k smerti obsojenih starih narodov. Zgledi treznega življenja in vstrajnega dela, ki so jih stari menihi dajali, je bilo zdravilo zoper vse te rane. In ko so se narodi privadili dela in varčnosti, je Bog poslal prosjaške redova, da bi jih odvernili od samopašnosti.
V	petnajstem stoletju se je prikazala potreba novih redov. Tedaj se je rodila v blagostanju živečim ljudem želja po izobrazbi. Iznajdba tiska je to željo podpirala. Tu je Bog posredoval s tem, da je vzbudil svetnike, ki so to socijaljno potrebo čutili in popolnoma umeli. Lepo je število svetnikov vstanovi-teljev novih redov v podučevanje mladine. Tako vidimo, da je 1. 1534 sv. Ignacij Lojoljski vstanovil »družbo Jezusovo«, ki j c pokrila svet se svojimi kolegiji. Poznamo sv. Frančiška Šaleškega (vmerl 1622), sv. Vincencija Pavlovega (vmerl 1660), sv. Jožefa Kalasancija (vmerl 1658) in toliko drugih, ki so vsi vsta-novili redove v izobrazbo mladine. Ta namen je terjal globoko spremembo v redovnem življenju. Bila je tudi to božja volja.
4.	V' srednjem veku nahajamo mnogo dobrodelnih naprav, bolnišnic, vbožnic, sirotišnic ... in mnogo zapuščin v dobrodelne namene. Tudi to je bil sad vere.
V	šestnajstem stoletju pa nastopi Luter in uči nepotrebnost ■dobrih del za večno zveličanje. Noben krivoverec ni kazal tolike prederznosti kaker on. Učil je, da so dobra dela grešna ih da pravični z dobrimi deli žalijo Boga. Ko se je velik del Evrope poprijel te zložne vere, so prenehala tam dela vsmiljenja ut
ljubezni. Niti Angleška niti Nemška ni več hotela prispevati za v°isko zoper Turke. Zginili so-samostani in prišli v posvetno '°ke. Žalostni časi so nastopili v protestantovskih deželah. Mejtem, ko je vladala podivjanost v Nemčiji in Angliji, je v Italiji, Španiji in Franciji na novo vzbudil svetih mož, Pokornega in na čednostih ter dobrih delih bogatega življenja; tl!n°gi izme-j njih so bili vstanovitelji novih redov. Tako so rta-st;ili teatini. barnabiti, lazaristi, redemptoristi, vsmiljeni bratje Istočasno se je oživil apostoljski duh neketerih starih redov. lteški redovi sicer zdaj nimajo več pravega pomena, ali be-'Tdiktin, trapisti, dominikani, frančiškani, jezuitje so še vedno v veliko korist katoliške Cerkve.
v Fu bi bilo omeniti še ženske redove. Ali teh je v novejšem ^asi1 nastalo toliko, da bi nam že naštevanje vzelo premnogo Dr°stora. Le toliko pravimo, da je tudi tu socijaljni vpliv velik ’n Pogostoma tako očividen, da ga niti najhuji verski nasprotni-l| ne morejo tajiti. Lehko terdimo h koncu: Cerkveni redovi ^ °ie na straži in se trudijo vsak po svoje odpomoči ti ali oni s°cijaljni potrebi.
čemimo se zdaj k nekedanjemu protestantovskemu pastorju. , se imenuje kak er smo videli, bivšega učenca sv. Frančiška, 1 ka še zmirom ljubi'in visoko čisla. Frančiškanski duh se mu zdi še zmirom dobro zdravilo za vse, ne le za katoličane, am-Fjk tudi za protestante. Zakaj se' mu je torej, in celo na svojem
■	Tizalemskem romanju, tako neprijazno odpovedal? Ker Je s°kriv italijanskega beraštva, ker ni nič storil, da se vboštvo °dprayi! To mu očita tudi še v knjižici »Sonnenfahrten«, ki je 'Asla pred štirimi leti in obsega mej drugimi tudi že omenjene ■Tiske iz Asiza, pisane 1. 1906. Po teh spisih se da bolje umeti,
ar smo navedli iz stariše knjige »Asia«; zato smo iz njih Ze Povzeli, kar nam more moža v nekoliko boljšo luč posta-1 '• Popolnoma ga opravičiti pa iti bil naš namen. Saj ponavlja l(Ji še v teh novejših spiskih stara očitanja, ki jih moramo tu 'SaI na kratko ovreči. Priznava sicer, da je bil v protestantskem kerščansko-socijaljnem toku leta 1890 vsem glavni cilj
■	X)'-išanje zemeljskega blagostanja vbožniših razredov ljudstva
ta cilj da ni frančiškanski. Temu moramo priterditi, glavni 1 kakega cerkvenega reda to ni, tudi svetovne duhovščine kato-
liske ne, in če so protestantski pridigarji še kerščanski, še ozna-njevavci evangelija Kristusovega, tudi njih glavni cilj ne L smel to biti, kaker ni bil glavni cilj Kristusov. Ali »tam-le pred lepimi vrati asiškimi« tako piše mož dalje, »stoje še denes. 700 let po Frančišku, berači in stezajo roke, ne po delu, temuč P1’ daru, k ima od nekod priti, in tudi v frančiškanskih legenda!1 igra resnično in vspešno pomaganje le majhino postransko »vlogo«. Jezusovo življenje je neprimerno bogatejše s poročili 0 pomožnih delih s praktičnim namenom«. — Gotovo! Jezus je ko Bog lehko pomagal s čudežem, kjer je le hotel; vbogi Frančišek tega ni mogel tako lehko. Da se pa berači zbirajo po božjih pO' tih *— ne le v Asizu, temuč tudi pri nas in najberž celo po Nemškem, in da stezajo roke po daru, ne po delu, tega ni kriv sv-Frančišek. Berači so navadno ljudje, ki so nezmožni za delo Da se ne vrivajo med nje taki, ki bi lehko delali pa nočejo, za to imajo skerbeti posvetne oblasti, ne Frančišek in frančiškan'’ Vboštvo odpravljati tudi ni bila dolžnost sv. Frančiška. Ke bi h' to hotel, bi bil delal nasproti sam sebi in samemu Kristusu, njemu, ki je zagotavljal, da bodo ljudje vboge vedno imeli mej seboj, in odločno povedal, kako težko se je zveličati bogatemu-»Lažje gre kamela skozi uho igle, kaker bogati v nebeško kraljestvo« !Mat. 19, 24). Da se pa vbogim polajša vboštvo, za to je Frančišek storil, kar je mogel, in hotel je, da tako stori tud' vsaki, ki hoče vstopiti v njegov red. Že, ko je bil še v očetov' hiši, je delil vbogim več ko je bilo očetu ljubo, pozneje je odrekel tudi najpotrebniše reči sebi in svojim bratom, da je pomagal, kjer je videl koga v sili in potrebi. V vodilu je pa zapisali-] »Če bodo keterj hoteli to življenje prevzeti in pridejo k našim bratom, naj jih pošljejo k svojim provincijaljnim ministrom« h’ ti »naj jim reko besede svetega evangelija, da naj gredo in prodajo vse svoje reči in naj skušajo vse vbogim razdeliti. Če bi Pa tega ne mogli storiti, jim zadostuje dobra volja... Če bi se pa svet iskal, jih smejo ministri poslati h kakim bogaboječim, da po njihovem svetu svoje imetje vbozim razdele.« — Kaj se more več storiti za vboge kaker da se jim da, česer nimajo in bi ji'11 bilo treba, ter da se, koliker mogoče, tudi druge k temu pripravi?
Ali ne le samo vbozim, tudi bolnikom, zlasti najbolj nesrečnim, gobavim, je skušal pomagati sv. Frančišek. Sam piše-

"vevrz v začetku svoje oporoke: »Gospod je meni bratu Fran-"'sku tako dal, da sem začel delati pokoro, ker se mi je zdelo, 0 sem bil v grehih, zelo zoperno videti gobave, in sam Gospod ,lie ie pripeljal med nje in sem bil vsmiljen ž njimi. In ko sem šel 0(j njih, se mi je tisto, kar se mi je zoperno zdelo, spremenilo v ^l|šno in telesno sladkost.« —- Ni li s tem mnogo bolečin terpenu človeštva olajšal sv. Frančišek in za njim drugi, ki so se 1)0 njeni ravnali?
Ali nemški pastor išče pred vsem Arbeit, Arbeit, dela. Dela ' bil jmel Frančišek učiti svoje Italijane, ž njim rešiti ljudstvo *°cijaljne bede. Mi moramo gospoda vprašati na to, ali je mari Mneišek brez dela živel, ali so njegovi tovariši in bratje leno-0 Pasli? Nikaker ne! Tudi o tem piše Frančišek v svoji oporo-'I: "In jaz sem se svojimi rokami delal in hočem delati, in terd-110 hočem, da naj vsi drugi bratje delajo kako pošteno delo. Ke-|er‘ ne znajo, naj se naučijo, ne zaradi želje po plačilu za delo, eniuč zaradi dobrega zgleda in da bodo odganjali lenobo.« uhi vodilo reda zapoveduje v 5. poglavju zraven molitve tudi pe|° in brata Muho, tako ga je imenoval, ker ni hotel delati, te rančišek brez pomisleka in obotavljanja izpodi! iz reda — tako bere v sloveči knjižici, ki je znana pod imenom Fioretti evetjice ali cvetličice) in jo pozna tudi naš gospod pastor in jo
0	>,ročno knjižico bratovske ljubezni« čisla in hvali. Da tudi midanašnji sinovi sv. Frančiška ne pasejo lenobe po svojih samostanih, tega nasproti protestantovskemu gospodu ni treba h°vdarjati; pač pa bi bilo dostikrat treba nasproti nevednim , cit()ljškhn obrekovavcem, ki ne morejo ali nočejo umeti, čemu e treba menihov in kako si upajo celo miloščino prositi od hiše .0 hiše. Treba jih je, ker jih katoliška Cerkev potrebuje, v šoli ,n v cerkvi, pred aljtarjem, na pridižnici in zlasti v spovednici m Potrebuje, in miloščino si upajo prositi, ker jo pošteno zaslu-J-'°. Spovednik ne zahteva in ne sme zahtevati niti sprejeti od fj°jih spokornikov ali spovedovancev nikakeršnega plačila, ke
1	tudi cel dan in pol noči presedel v spovednici, in to storiti so menihi po mogočnosti zmirom pripravljeni. Verno ljudstvo se -lrn hvaležno izkaže, ko pride ta ali oni miloščino prosit. Terja ID se od nikoger nič; kedor hoče da, kar more, kedor ne more ‘ 1 noče. Dog ga obvaruj! — To mimogrede! Na vse zadnje še en° ali dve besedi gospodu pastorju, ki očita sv. Frančišku pomanjkanje logike.
Da je bil sv. Frančišek priprost, neučen človek, to v oporoki sam priznava; v 10. poglavju vodila pa celo naroča, da na! bratje ne skerbe, da- bi se tisti, ki ne znajo vednosti, vednosti učili namestil vednosti bi se morda smelo reči celo »čerk«> To se tiče, kaj pa da, bratov, ki imajo ostati lajiki in opravljati ročna dela, ki so potrebna v vsaki družini. Njim bi učenost uk ne koristila, mogla bi jih le nezadovoljne in nesrečne storiti. Da je Frančišek to zabranil, je bilo modro in hvale vredno. Tudi on sam je hotel ostati le ponižen dijakon in skoraj gotovo tli študiral nobene šoljske logike. Iz tega pa se ne more sklepati) da ni znal logično misliti, da ni poznal natorne logike. Očitno je bilo popolnoma logično, ako je Frančišek sodil, da kedor hoče oznanjevati nauk tistega, ki je rekel (Mat. 6, 33); »Iščite najpre! božje kraljestvo in njegovo pravico, vse drugo vam bo naver-ženo,« ta ne sme za svoj glavni cilj imeti časno blagostanje ljudstva, kaker gospod pastor, temuč večno zveličanje. Radi P*5 priterdimo gospodu pastorju v tem, da ima biti frančiškanski duh, to je duh evangelijskih svetov, kerščanskernu ljudstvu zdravilo, ne pa vsakdanja hrana. To je sv. Frančišek prav tako mislil; zato je vstanovil svoj tretji red, ki ga ne vežejo evangelijski sveti, temuč le božje in cerkvene zapovedi. In Kristli5 sam je rekel bogatemu mladeniču (Mat. 19, st. 17.): »Ce hočeš iti v (večno) življenje, izpolnuj zapovedi! Da je pa tudi ,za to življenje treba skerbeti s trudapolnim delom, to je Bog /T Adamu napovedal: »V potu svojega obraza boš kruh jedel, do-' kler se ne poverneš v zemljo, iz ketere si vzet.« (I. Moz. 3, 19)-— Vse to je tudi sv. Frančišek dobro vedel, in ke bi bil sloveč' nemški pastor vse prav premislil, morda bi se mu ne bil tako neprijazno odpovedal in bolje bi bilo zanj. In ke bi le še dalje in logično mislil, morda bi se vernil ko dober učenec k svojem^ staremu učitelju, morda bi se vernil celo, kaker že marsikateF dober protestantovski pastor, v edino pravo, staro katoliško Cerkev, — kar mu mi prav iz serca želimo.
Pervič z Bogom po zraku.
Beseda aeroplan bo morda večini naših bravcev že znam1 iz časopisov, ki večkrat poročajo o nesrečah letavcev po zra-"
)!>'
U'
sl'
:«■
iti
13
H
ll
V
I
jdi. Orodje, ki ga ii letavei imajo, se imenuje aeroplan; podobno ie velikanskemu ptiču z razprostertimi perutmi. 2 njim se je Mogoče vzdigniti do tisoč in več metrov visoko in preleteti v Prav kratkem času velike daljave. Tako je ni davno, kaker je kilo brati, neki vojaški častnik preletel v poldrugi uri 120 kilometrov daljave iz Gorice v Ljubljano. Brez nevarnosti tako letanje seveda ni; iz početka so prihajala dan na dan poročila 0 smertnih nesrečah avijatikov, kaker imenujejo te letavce po latinski besedi »avis-«, to je »ptič«. Zdaj se o teh nesrečah ne bere več tako pogosto, saj se aeroplani vedno bolj,spopolnjujejo. ^rez nesreč pa seveda ne bo nigdar. Zato se pameten človek P° nepotrebnem in samo za kratek čas ne bo podajal v nevar-n°st. Ali je pa morda kedaj treba? Vtegnilo bi biti, zlasti v voj-ski- Ce ima sovražnik dobro izurjene avijatike, jih moramo imeti tudi mi, ako se hočemo ž njim meriti. Zato se je pa seveda treba prej dolgo pripravljati, in to se tudi pri nas godi. Prav kl>zu Gorice na tako imenovanih Rojcah je vežbališče za vojaš-,'i zrakoplovni oddelek. 'Tudi iz našega samostana se vidi, kako Se vzdigujejo v zrak; včasih priropoče keteri prav do nas, se-Veda v veliki visočini. Človeka ni videti; skrit je v svojem str°iu. Pa kaj imajo opraviti aviatiki v vojski? Očitno, da opa-z°vati kje je sovražnik, koliko ga je in kaj dela, kje napreduje domače vojaštvo, kje je morda preslabo in potrebuje pomoči. In kedo bi bil mislil? celo duhovno pomoč je mogoče dobiti p* ‘^roplanu. Kako se je nekaj takega v resnici zgodilo, so menda lansko leto časniki ob kratkem poročali; zdaj smo pa našli v nekem nemškem listu vso dogodbo na drobno popisano*) in uhnmo, da bo gotovo mikala tudi naše bravce.
To je bilo v severni Afriki v deželi Alžiriji, ki so si jo Fran -c°zi osvojili, ne da bi bili domače prebivalce popolnoma vkro-tili.
Oddelek francoskih vojakov v okolici mesta Laghuat na '°bu puščave Sahare so ondotni ljudje, imenovani Tuaregi, na-Pactlj. prj tem spopadu je bil poveljnik Laržot smertno ranjen.
111 ri do štiri ure še lehko živite,« tako sodbo je izrekel zdravnik..
»Umreti,« odgovori ranjeni, »to nič ne de, ali umreti bre/-duhovnika, brez verskih tolažil — to je žalostno.«
*) »Custos«, Korrespondenzblatt fiir den kathol. Klerus. XIč. Jahrg.. ■Lnuar 1913, Heft 1.
•86
Te besede je slišal poročnik Bregard, izversten avijatik- c 1 pred kratkim si je pridobil spričevalo kermarja (zračnega bro- r dovja); zdaj je spremljal se svojim aeroplanom vojaštvo. i
»Poveljnik,« vzklikne hitro, »ukažite in jaz vam najden1 i duhovnika.«
»Ali kje?« vpraša se slabotnim glasom vmirajoči,
»V Laghuatu, poveljnik, — vreme je jasno -— nobenega ' veterčka v zraku — moj ptič leti hitro — prej kaker v tre'1 urah vam pripeljem duhovnika, ako bo seveda imel pogum k1 z menoj.«
Žarek veselja vsplamti Laržotu v očeh. »Hvala vam pravi stiskajoč poročniku roko, »vi ste dober tovariš. Hitite!«
Bregard zažene gonilo (motor), se vzdigne kvišku, prelet' zrak — okoli 200 kilometrov daleč, dospe v Laghuat in h sreči takoj dobi v bolnišnici vojaškega duhovnika Andrala.
»Oče moj,« zakliče skoro iz sape, »ali bi teli z menoj vstopiti v aeroplan?«
Kapelan je imel to vprašanje za šalo. »V aeroplan? —' tako pozno? —• kam?«
V naglici je pojasnil poročnik, kaj se je zgodilo.
»Jaz sem pripravljen,« odgovori Andral.
Deset minut nato je sedel junaški duhovnik poleg avijatikn "v aeroplanu. Velika množica ljudi je hotela videti ta dogodek edini v cerkveni zgodovini. Stroj se vzdigne in kmalu zgine na j zapadu v e rdečih večernih oblakih. Duhovnik, globoko zbran, pritiska sreberno posodico se sv. hostijo na persi. Čudovite misli mu napolnjujejo dušo. Pervikrat jg to, da se Odrešenik, pričujoč v sv. hostiji, na lehkih perutih aeroplana vozi skoz> ozračje — tisoč metrov visoko nad rumenim peskom puščave, v oddaljen samoten kraj, kjer ga pričakuje umirajoč kristjan-Res, Bog, ki o njem že sveto pismo pravi, da se vozi na vetrn perutih in perutih večerne zarje. —
Sonce se je nagnilo na rob puščave, njegovi najlepši žarki padajo na kerhkega vmetnega ptiča in zlate njegove peruti. Ka- ■ ker svetniški sijaj obdaja bogato barvana luč letalni stroj i" Najsvetejše, ki je nosi. Poročnik Bregard, ravna s terdnimi rokami kermilo in ostre oči vpirajoč v daljavo goreče moli, da bi mu Bog pomogel še o pravem času priti k ubogemu poveljniku-Aeroplan hiti s prav nepričakovano hitrostjo, leti kaker pušči-
Ca- Ali še živi smertno ranjeni? — Naenkrat se prikaže šoto->išče v pojemajoči svetlobi nagnjenega dne. Poročnik Bregard ustavi gonilo, stroj se nagne navzdol in prileti na lahko v sredo tabora, od vojakov s pravim navdušenjem pozdravljen.
Duhovnik ginjen zapusti svoj sedež in stopi v šotor, kjer *e ležal vodja na smertni postelji; še je bil živ, upanje ga je z Več ko naravno močjo obvarovalo konca. Odpre oči, ugleda duhovnika in zašepeta: »Hvala Ti, dobri Bog.«
»Da,« odverne Andral, »zahvalite se dobremu Zveličarju, ie iz tolike daljave prišel k vam. da vam da poljub miru.«
Duhovnik se nagne k umirajočemu, ga spove, mu podeli k°žji kruh življenja in sveto olje. Še nekaj tolažilnih besed in Poveljnik Laržot je bil mertev. Njegova duša je zletela v več-neSa sončno deželo.
To je bilo pervo previden je po zraku. »Moje je vse,« govori lj°spod, »načertom moje ljubezni ima služiti« — tudi aeroplan,
P. V. K.
Iz Jeruzalema,
dne 31. 1. 1913.
Kaker že tolikokrat, tako so sv. oče Pij X. zopet pokazali Sv°io očetovsko skerb in naklonjenost našemu redu, ko s° Pred kratkim namreč 17. nov. 1912, izdali pismo glede naj-Svetejših krajev naše vere, keterili varihi so ravno sinovi sv.
Frančiška.
A' tem velepomenljivem pismu so prekoristne naredbe in ”°va določila, po keterih naj bi, se češčenje do teh, za vsako xerno serce tako ljubih krajev ne samo ohranilo, ampak po 'sem katoliškem svetu čimbolj pomnožilo ter se poterdila polnost vernikov, ki jih prihajajo obiskovat iz vseh delov sveta. tefn pismom so sv. oče tudi, kar se še dosedaj nigdar ni zgo-sami imenovali novo predstojništvo, da vlada tako obširno ustodijo Sv. dežele. Ona obsega 57 samostanov in redovnih 'N ki so v treh delili sveta: v Aziji, Afriki in Evropi — s pri-l'žno 500 redovniki tako različnih narodnosti; mej njimi je tudi, Pet Slovencev.
Predstojništvo Sv. dežele je sestavljeno iz sedem redovni' kov, ki morajo vsi stanovati v Jeruzalemu v glavnem samostanu sv. Odrešenika. Verhovni predstojnik se imenuje kustos ali varih Sv. dežele; od negdaj že ima tudi naslov gvardijan gore Sion. Njemu v pomoč je šest redovnikov. To so tako zvani di-skreti, ki morajo biti po papeževih določilih raznih narodnosti: sedaj je pervič tudi eden Slovenec mej njimi.*)
Vsakedo lahko izprevidi, da ni majhna naloga, skerb h' odgovornost vladati tako obsežno kustodijo, s toliko svetišči in napravami!
In ti novi predstojniki so bili pozvani meseca januarija v Jeruzalem. Pervi je prišel.p. kustos, ki je bil sprejet že v Jafi, posebno pa v Jeruzalemu jako slovesno.
Ker je božji grob Zveličarjev glavno svetišče in se predstojnik Sv. dežele nazivlje varih božjega groba, mora on P|J obredniku imeti tudi slovesen vhod v baziliko božjega groba, kar se je zveršilo dne 29. januarija popoldne.
Slovesno so oznanjali zvonovi cerkve božjega groba ka-ker tudi cerkve sv. Odrešenika, da prihaja verhovni predstojnik v spremstvu redovnih sobratov, keterih je bilo približno sto, v božji grob, da ga svečano sprejme v svoje varstvo. Dospevši sprevodu do bazilike božjega groba, ki je bila polna ljudi, !e kustos kleče poljubil križ pri kamnu maziljenja.
Sprevod se je pomikal nadalje mej petjem Te Deum-a do kapele božjega groba, ki ga je šel počastit p. kustos, odondot v kapelo sv. R. T. Po odpetih molitvah so se vsi redovniki, potem drugi verniki poklonili novemu kustosu, poljubivši mu roko. Na to se ie pričel sprevod po baziliki, kaker je v navadi vsak dan, samo da zelo slovesno, vedno mej petjem. Okoli kapele božjega grobu je šel sprevod trikrat in se končal v kapeli sv. R. T. s petimi litanijami Matere božje. Po obisku gostišča v božjem grobu se je vernil novi kustos s kavasi in redovniki v samostan sv. Odrešenika. Tako je bila doveršena predpisana slovesnost vstoličenja novega p. kustosa.
Velika je čast in odlika, da so najsvetejši kraji naše sv. vere po božji previdnosti in dobroti apostoljskega Sedeža v ne-preterganem varstvu sinov sv. očeta Frančiška, ki je pervi mej
*) To je naš p. Benigen Snoj, bivši do zdaj slovenski duhovni pastir v Kahiri, prej pa v Aleksandriji.	P. St.
s' etimi redovnimi ustanovniki posebno mislil na misijone m Sestavil poglavje v vodilu o misijonih. On nam je dal tudi z last-"itn življenjem zgled skerbi za misijone, ker se je sam trikrat °dpravil v Sv. deželo oznanjevat evangelij. In ravno te najsve-teiše kraje so dobili v svojo skerb sinovi sv. Frančiška ter jih ohranjajo in oskerbujejo že sedem stoletij s podporo vernikov Vsega sveta; saj so pa tudi ti sv. kraji skupna last vse katoliške
Cerkve.
Novo predstojništvo Sv. dežele, izvoljeno od sv. očeta samega, kaker tudi vsi redovniki kustodije Sv. dežele bodo tudi v Prihodnje in še z večo vnemo skerbeli za ohranitev najsve-O-lšili krajev in njih svetišč, oserčeni po prekoristnih naredban Sv- očeta Pija X. in njih apostoljskem blagoslovu.
P. B.
Drobtinice in odlomki iz kerščanskih naukov in pridig Jožefa Škrinjarja.
P. H. R.
Iz 2. sešitka „0 veri“.
(Dalje.)
XXXVII.
Jezus je terdovratnim judom, keteri se mu niso dali spreobrniti, napovedal, da bo Jeruzalem razdjan, njih mogočni tem-Pelj podert, da kamen na kamnu ne bo ostal in da ne bo nikoli Več sezidan. Glejte, vaša hiša vam bo pusta puščena (Mat. 23, ^). Kar je Kristus prerokoval se je natanko dopolnilo (v 70. *eJu). Rimljani so Jeruzalem poderli in njegov lepi tempelj razdali. Cesar Julijan je hotel Kristusa na laž djati in pokazati, da njegovo prerokovanje ni pravo in resnično, ko je djal, da bo jeruzalemski tempelj za vselej zapuščen. Zato je cesar iz vsih krajev v Jeruzalem poslal (zidarjev) in jim zapovedal razdjant tempelj v novič postaviti. Že so zidarji za novi tempelj začeli Srunt kopati in že so podlago starega templja razkopali, kar Pridejo iz zemlje ognjeni plameni in požgo delavce in odpode.
In kolikerkrat so začeli delati, tolikokrat so bili odgnani. Jed1' zalemski tempelj še dandanašnji v podertiji leži. In tako je ce-sar Julijan namestu Kristusa na laž djati, njegovo prerokovati še bolj poterdil, ker celo na zemljišču starega templja ni kante'1 na kamnu ostal. Tako so besede božje vselej resnične. Zato )£ Kristus pač rekel: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede P3 ne bodo prešle.«
XXXVIII.
Ker pa vemo, da je Bog neskončno resničen, moramo nie' govi besedi vselej verjeti in v njegove obljube terdno zaupati staviti. Kar koli je pobožnim obljubil, vse se bo gotovo dopoi' nilo, in to naj nas k dobremu priganja. Pa tudi natanko se b° zgodilo, kar je grešnikom zažugal.
Ker je Bog resničen, tudi mi vselej resnico govorimo i” bodimo zvesti v svojih obljubah, da bomo tako Bogu zmiroP1 bolj enaki in dopadljivi.
XXXIX.
Bog je nespremenljiv t. j. od vekomaj do vekomaj je ofl ravno tisti, v nobeni reči se ni spreobernil in se tudi nikoli PJ bo. Človek se zmirom spreminja; v mladosi je majhen, potki zraste in je velik; zdaj je zdrav zdaj bolan; zdaj je vesel kmalu potem žalosten; zdaj kako reč ljubi, kmalu potem ne mara za njo; zdaj je dober, čez malo časa hudoben. Nič tacih spre' men ni pri Bogu, ampak on je zmirom tisti, kaker je od vekoma) bil.
XL.
Da ie Bog nespremenljiv, vemo iz tega, ker je neskončne popoln duh, torej ne more boljši biti in zavoljo svoje svetosti ne more slabejši biti; on se ne more ne priučiti, ne bolj posvetiti. Zato pravi pri Malahiju preroku: »Jaz sem Gospod in se ne spreminjam.« In če nam sv. Pismo o božji jezi, božjem sovraštvu, maščevanju, kesanju in usmiljenju govori, niso te besede tako umeti, kaker da bi se Bog keterikrat kaj spremenil kaker človek, ki se v jezi raztogoti, v sovraštvu bližnjega z lepi111 očesom še pogledati ne more, iz maščevanja nad bližnjim vpile in rohni, iz kesanja bližnjega miluva. Te besede niso tako umeti-ampak so le po človeško rečene, ker ne moremo o Bogu dru-gači govoriti kaker po človeško.
XLI.
Če je človeka postavim kedo ražalil, je potlej jezen in ga s°vraži; ravno tako o Bogu mislimo, da se nad grešnikom jezi *n ga sovraži, čeravno jeza in sovraštvo božje nič druzega ne Pomenita kaker njegovo neskončno nejevoljo nad hudim. Pa
ko o božji nevolji govorim, o Bogu ne govorim prav, zakaj Sdor je nejevoljen, je bil prej dobre volje, potlej pa ni. Pri Bogu Pa tudi tega spreminjanja ni. Ke bi hotli o Bogu prav govoriti, bi morali imeti besede, ki niso za ljudi.
Božje maščevanje nič druzega ne pomeni, kaker njegovo Pravico, keder nespokorne grešnike kaznuje. Božje vsmiljenje n'č druzega, kaker njegovo milost. Ko nam. pravi sv. Pismo, se je Bog ob času splošnega potopa kesal, da je človeka vstvaril. je to zopet po človeško rečeno, in nič druzega ne po-ITleni, kaker Bogu ni bilo prav, da so ljudje tako razuzdano žl-VeB, da jih je moral s potopom pokončati. Kesati se Bog ni mo-g£‘l, saj je od vekomaj vedel, kako bodo ljudje živeli....
XLJI.
Bog je neskončno dobrotljiv do svojih stvari, vse dobro ,lnatno od njega, zakaj noben človek nam ne more nič dobrega ^ati, če mu Bog tega prej ne da. Da je Bog neskončno dobrotljiv Vemo iz tega, ker je vse na svetu svojim stvarem v potrebo vstvaril in ker posebno za nas po očetovsko skerbi. Telo Ham je dal s petimi počutki, keterih sledni nam prinaša dosti Prida in dela veliko veselja; dal nam je neumerjočo dušo in v 'l)0 ie djal pamet in svobodno ali prosto voljo, da moremo do-1r° spoznati in storiti in se tako vekomaj osrečiti.
In če še kaj več hočemo, celo svojega edinorojenega sinu • ezusa Kristusa nam je Bog poslal da nas greha reši in večnu . zveliča. Glejte, kristjani, tako dobrotljiv je Bog! Zato je Kristus »Odo izmed vas bo sinu, če ga kruha prosi, kamen dal, Pii če ga ribe prosi, kedo mu bo kačo dal? ali škorpijona, če ga lajca prosi? Če torej vi, ki ste v primeri z Bogom hudobni, ■^vojim otrokom dobre darove dajati znate, koliko bolj bo ne-eški oče dobrega duha dal njim, keteri ga prosijo?«
Kar božjo dobrotljivost še bolj kaže, je to, ker nam je toliko °brega brez našega zasluženja podelil, in ker nam je veliko . °brega tudi storil, ne da bi ga bili prosili.
XLIII.
Če je Bog tako zelo dobrotljiv, si bo morebiti tukaj gd° mislil, zakaj pa neketerim ljudem tolike nesreče pošlje in dopušča, da toliko zlega nad nje pride? Ali, kristjani, tudi nadloga tudi zlo tega sveta, tudi nesreče so božje dobrote, če po vet'1 sodimo. Če so nadloge nasledki naših lastnih grehov (post. vbo-štvo pri pijancu, bolezen pri nečistniku), nam morajo k pobob' šanju služiti. Če so nam nadloge in križe drugi ljudje nakopali se moremo v poterpežljivosti in v ljubezni do sovražnikov vter-diti in se navaditi hudo z 'dobrim povračevati, da bomo vredni j otroci nebeškega očeta, keteri deli svoje dobrote grešnikom k pravičnim.
Tako nas te nadloge k popolnosti napeljujejo. Če nas križi brez našega zadolženja zadenejo, nam narede sedanji krivični svet zopern in dolgočasen, da le v samem Bogu tolažbe iščemo, in da po nebeškem kraljevstvu-zdihujemo, kjer bomo od vsih britkosti večno počivali. Tako je vse, vse božja dobrota, če le človek prav obračati hoče, kar je telesu hudo in nadležno.
XLIV.
Ker vemo, da je Beg neskončno dobrotljiv, smemo z veliko zvestostjo pričakovati, da nam bo vse potrebne reči in dobrote dodelil; če nam pa vender kako reč odreče, stori to, ker previdi, da bi nam bila škodljiva.
Ker je Bog ves dobrotljiv in vse dobro od njega imamo, bodimo mu za prejete dobrote s tem hvaležni, da bomo njegovo sveto voljo zmirom dopolnjevali in da bomo tudi mi dobrotljivi svojemu bližnjemu.
XLV.
Bog je neskončno milostljiv, to se pravi, on ljudem grehe odpušča, če se res spokore. Da je Bog neskončno milostljiv, vemo iz tega, ker ljudi, če kaj hudega store, ne kaznuje precej, in če jih tudi kaznuje, jim ne odtegne vsih svojih dobrot, ampak še le priložnost in pomoč jim daje, da se poboljšajo, in Če se poboljšajo jim grehe odpusti. Zato pravi Kristus: „Bodite milostljivi kaker je vaš oče v nebesih milostljiv".

XLVI.
l In da boš to božjo lastnost še bolj spoznal, premisli, Kristijan, da si večno pogubljenje zaslužil, in ke bi bil Bog *ebi po tvojem zaderžanju poyernii, bi ti bil dal vmreti, ker n'si vreden da živiš in ne zaslužiš, da bi te božja zemlja no-s'la in te. grelo sonce. Bog bi ti bil smel po vsi pravici vse fv°je dobrote odtegniti, ker si njega, delivca vsih dobrih darov, Ze tolikokrat ražalil. Tvoje zasluženo mesto je torej peklensko brezno. tvoja vboga duša bi morala zdaj le še v peklu goreti na vse večne čase grozovite martre terpeti. Ti bi moral med Judiči in peklenskimi pošastmi v tistem kraju prebivati, kjer 0 yečen jok in škripanje se zobmi.
Glej, revež! toliko nesrečo si zaslužil in to ne enkrat, atriPak tolikokrat, kolikerkrat si kaki smertni greh storil.
Vender te Bog ni kaznoval, kar si že tolikokrat zaslužil. Un le pusti zdravega hoditi in po noči na dobri posteiji ležati, si na razbeljeni žerjavici zaslužil ležati, in če se spreoberneš n Poboljšaš, ti hoče Bog vse tvoje grehe odpustiti in vse ra-a'jenje tako pozabiti, kaker bi ga ne bil ražalil.
Hoče te zopet med svoje prijatele vzeti, in sč svojimi a,1gelji v nebesih nad, tabo veselico obhajati, kaker nad najbolj Srečno dogodbo.
Glej, kristjan, tako neizrečeno milostljiv je Bog, in ali te ne tolika milost tvojega Boga omečila, da se svojih storje-n'b pregreh skesaš in tako dobremu Gospodu služiti začneš?

Prijafelici v spomin.
(Dopis iz Središča.)
Na sveti božični praznik 25. decembra 1. 1. je neizprosna je ! a zamorila najlepši cvet ponižnosti in pobožnosti v Središču, ,'nierla je v svojem 35. letu blaga Marijina hči in tretjerednica 'zika Bedjanič. Zastonj je 1. 1911 in 12 iskala zdravja . ' deichenbergu, ljubi Jezus je hotel svojo zvesto nevesto hitro 'llleti pri sebi. In zvesta Kristusova nevesta je bila v resnici -ker v zdravju tako v bolezni. Nigdar ni dosti tožila čez bole-
čine; žalostnega obraza je ni skoraj nihče videl. Vedno je bil*1' ljubezniva, postrežljiva, darežljiva po svojih močeh, ponižna ka' ker vijolica, ki se skriva pod germičjem. Sovraštva ni poznal" druzega kaker do greha. O njeni izredni pobožnosti soditi lehko nekoliko po njeni zapuščini. Imela je mnogo vsakoverstni1’ pobožnih spisov. Ko je kaj novega izešlo, kak molitvenik al' kaka druga dobra knjiga, takoj si jo je omislila. Pesmi je itnek1 mnogo spisanih, zlasti Marijinih, kar kaže njeno posebno Ih1' bežen do Matere Božje. Da je ko Marijina družbenica in tretje' redniea rada molila sv. rožni venec, je umljivo samo ob seH' Od 1. 1893 je bila vpisana v bratovščino najsvetejših Sere; zad' nji čas lanskega leta se je še L. Orinjonovi pobožnosti ali bra' tovščini Marije kraljice sere pridružila. Pa bila je tudi prijatelic3 izobrazbe ter se posebno veselila razvoja mladinskih katoliško' izobraževalnih društev. Rada bi se bila vdeležila shodov, k&b’ ji bilo dopuščalo zdravje in razmere. »Skoraj te zavidam«, n1’ je dejala, »da se lehko veseliš z mladimi pevkami.« Ali zdaj b* pač lehko rekla jaz in druge sosestre z menoj; »Zavidamo ter dobra Lizika, da si tako srečna, da se že veseliš pri Jezusi1, svojem ženinu, v svetem raju. Ne pozabi nas, naše skupščin^ III. reda, naše Marijine družbe! Prosi za nas, da postanem0 tudi me pobožne kaker ti in se snidemo enkrat vse pri ljubek1 Bogu!«
Jožefa Klobučar.
Priporočilo v molifev.
V pobožno molitev se priporočajo rajni udje III. reda skup' ščine gor iške; Marija (Antonija) Jamšek iz Kronberga. A P11 (Marija) Lipičar iz Kala, Katarina (Marija) Kragelj iz Gorie° (bivša kuharica rajnega mons. Kravanja, ki je v III. redu Boh11 služila 53 let); biljanske: Marija (Frančiška) Mikulin Biljane, Blaž Trampuž, vmerl v St. Vidu pri Vipavi; ljub' Ijanske: Ignacij Medved, Katarina Hafner, Frančiška PaiK’ Marjeta Usenjar, Marjeta Dolžan, Marija Venier, Marija Skubic Marija Grašič; brežiške: Helena Kreačič, Katarina Krava'
rlč, Ana Vimpolšek iz Brežic; Ana Vovk, Apolonija Tomše, Marija Šepetavec s Čateža; Marija Agrež s Pisec; Barbara Pgorelec s Cerkelj, Ana Zupančič z Dobrove; drugotnih: Jožefa Potnik pri Sv. Kunigundi (Zreče pri Konjicah); Marija ^°žič, sprejeta v Teržiču 3. dec. 1911, t 18. jan. 1913; Helena Jambrovič t 22. febr. 1912; Elizabeta Bedjanič t 25. dec. 1912 v Središču; Marija (Elizabeta) Vončina iz Zgornje Tribuše; Marija Rasinger, tretjerednica jeseniške skupščine, omožena, stara 66 let, v tretjem redu 26 let, vmerla 19. svečana tekočega leta 1913.
Dalje se priporočajo v pobožno molitev: prileten dohovnik, da bi mogel svoje dolžnosti spolnovati in za dar pobožnosti; globoko v greh padla ženska za spreobernjenje; mladina za spodobno obnašanje v cerkvi in šoli; verni za vredno prejemanje Sv- zakramentov; nekedo v Ameriki, da bi mogel strasti in skušnjave premagati; M. Hijacinta, da bi dobila zaželjeno službeno mesto; M. S. priporoča sebe za zdravje in svojega brata M njegova sinova za spreobernjenje.
Za kitajski misijon
s° nadalje poslali k nam: Frančiška Wester: 3 K; Helena Ter-stenjak: 50 v; Stefan Jenko: 4 K; Ana Lipovšek (Glogov brod st- 3, Artiče, p. Brežice ob Savi, Štajersko) za odkup kitajske deklice, ki naj se kersti na ime Ana: 30 K (darovalka prosi, da b' se ji doposlala fotografija odkupljene deklice); Jožef Su-banz; 2 K; v Kamnik so poslale: Neža Cernel: 10 K; Ivana Jajetta: 5 K; Ivana Osana: 5 K; Helena Vidali: 1 K, vse iz iei'sta; neimenovana: 20 K.
Za cerkev sv. Elizabete
Marija Kreszlim: 1 K.

Rimsko - frančiškanski koledar za lefo 1913.
Mesec marcij ali sušeč
1.	sobota : bi. Matija Nazarejeva, d. 2. r.
2.	nedelja, 4. postna, bi. Anjeza Praška, d. 2. r.
3.	pondeljek: sv. Tit, škof.
4.	torek: sv. Kazimir, sp.; sv. Lucij I. p. m.
5.	sreda : sv. Janez Jožef Kriški, sp.
1. r. P. O.
6.	četertek : sv. Koleta, d. 2. r. P. O.
7.	petek : predr. kri Kristusova ; sv. Tomaž Akvinski, c. uč.
8.	sobota: sv. Janez od Boga, sp.
9.	nedelja, 5. postna, tiha: sv. Katarina Bolonjska, d. 2. r. P. O.
10.	pondeljek: sv. 40 marternikov.
11.	torek: sv. Frančiška Rimska, vd.
12.	sreda: sv. Gregor pap. c. uč.
13.	četertek: sv. Peter Noiasko, sp,; bi. Rogerij, sp. 1. r.
14.	petek : Mati božja 7 žalosti; sv. Peter Trejski, sp. 1. r.; prenese-nje trupla sv. Bonaventure.
15.	sobota : sv. Perpetua in Felicita, m.
16.	nedelja, 6. postna, cvetna: bi. Peter Sijenskl, sp. 3. r.
17.	pondeljek veliki: sv. Patricij,
18.	torek veliki: bi. Saljvator, sp. l-r'
19.	sreda velika: sv. Jožef,P. O. V.- 0'
20.	četertek veliki: bi. Janez Paren1' ski, sp. 1. ,r. R. P.
21.	petek veliki: sv. Benedikt, opa1'
22.	sobota velika: sv. Benvenut, 0' zimski, škof 1. r. P. O.
23.	nedelja velika: sv. Peter mijani, šk. c. uč. P. O., R. P-
24.	pondeljek velikonočni: sv. brijelj arhang.
25.	torek velikonočni: oznanjenje^ d. Marije P. O., V. O.
26.	sreda velikonočna: bi. Ricebi' sp. 1. r.
27.	četertek velikonočni: sv. JaHe? Damaščan, c. uč., bi. Peregr'1’’ sp. 1. r.
28.	petek velikonočni: bi. Mar^0 Montegaljski, sp. 1. r.
29.	sobota bela: bi. Pavla Gamba13' vd. 3, r.
30.	nedeljabela, l.po velikinoči: Angela Folinjska, vd. 3. r. P
31.	pondeljek: bi. Marko FanWc,! sp. 1. r.
Opomba: P. O. pomeni popolnoma odpustek za vse verne v cerkva' treh redov sv. Frančiška.
P. O. pomeni popolnoma odpustek samo za 1.2. in 3. red sv. Frančišk' V. O. pomeni vesoljno odvezo s popolnoma odpustkom za 1., 2. in red sv. Frančiška.
R. P. pomeni rimsko postajo s popolnoma odpustkom za 1., 2. in 3. re
Nihil obstat. P. Coiistantinus Luser, — Nihil obstat. P. Guido Rant, dr. Imprimatur. P.Angelus Mlejnik, Min. Prov.
the°*'