TABOR je giasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je lasi in vestnik Zveze D. S- P- B. Tabor •Mnenje Z. D. S. P. B'. Tabor predstavljajo le članki, ki so podpisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič. • Urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik Adolf Škrjanec, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovene Ant.icommunists TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistas Eslo-venos Unidos. • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158. Buenos Aires Argentina Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425. Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213 Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.109.310 Naročnina: Južna Amerika 15 pesov ley 18.188, odn. enakovrednost v dolarju; USA in Kanada 4.— dolarje letno, zračno 7,00 dolarjev; Anglija in Australija 1 funt šterling; Evropske države 3 dolarje. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Jose L. Suarez FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina. Telefon: T. E. 796-7513. NASLOVNA SLIKA V lepi dolini El Rolson, provinca Rio Negro, kakih 2000 kilometrov južno od Buenos Airesa na prijaznem Budinekovem posestvu „Triglav“ stoji nov slovenski počitniški dom „Tabor“, ki ga je lastnik g. Vojteh postavil v spomin pobitim domobrancem. PORAVNAJTE NAROČNINO Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Abril 1972 BUENOS AIRSE April 1972 Penetraciofli Economica Sovlotica en America Vratina Durante los dos aiios ultimos (1970-71), los Sovieticos Ran doblado sus actividades economicas en el continente latinoamericano: sus creditos ban aumentado el 100% y los otorgados a los paises latinoamericanos por los satelites europeos de la U.R.S.S. aumentaron a su vez el 93%, mientras su comercio en 1972 debera doblar respeeto al ano precedente. Guba continua siendo, desde luego, un caso aparte, ya que solo du-• ante 1971 legro obtener Moscu un total de 750 millones de dolares, lle-Jfando asi a tener respeeto a la Union Sovietica una deuda que asciende nada menos que a 4 mil millones de dolares. Las dificultades economicas de Chile sobrevienen en un momento harto -noportuno para el comercio exterior sovietico, ya que Moscu esta obligado a manifest^r igualmente su ayuda a dicho pars, lo cual no deja de presen-tar dificultades a la propia tesoreria de la U. R. S. S. Esta ya concedido un Prestamo de 50 millones de dolares a Chile en divisas extranjeras (dola-res, marcas, francos suizos, etc.), para financiar las importaciones chile nas de los paises occidentales. Asimismo estuvo ultimamente en Chile una r-iisi6n economica sovetica, para estudiar la concesion por part-1 de Ja U-R.S.S. de un nuevo credito de 90 millones de dolares en moneda sovie-*iCa para ayudar la realizacion de varios proyectos especificos en el eua-uro de la economia chilena. Tampoco hay que olvidar el prestamo de tres barcos pesqueros sovieticos a Chile, con el fin de activar el rendimiente Pesquero, necesario a causa de la penuria de čarne y su reduccion a tres faciones por semana. Cabe anadir, ademas, que el gobierno sovietico no tiene inconveniente cn proponer arreglos comerciales a paises con regimenes politicos que la Propaganda comunista denuncia todos los dias, como, por ejemplo, “la dic-tadura militar” en Brasil, lo cual no impidio a Moscu vender a los bra-ailenos generadores por valor de 31 millones de dolares, asi como adquir:>* Pn este mismo pais cafe, azucar y cuero. Rev. Franc Gaber VELIKONOČNE MISLI S pepelom zaznamovani in opomnjeni, da se bo naše telo spremenilo v prah, smo začeli postni čas, ki je najbolj pretresljiva doba celega leta. S samopremagovanjem in pokoro se pripravimo na Vstajenje, ki je višek zmage in poroštvo našega upanja. Kajti, ako trpimo s Kristusom in v njem tudi umremo, potem bomo tudi z Njim vstali v novo življenje — neminljivo in nespremenljivo življenje. Cerkev nam čudovito odkriva skrivnost greha in hudobijo v postnem času in nas vodi po Kristusovi poti — preko Kalvarije — v dobo Vstajenja. Cerkev nas kliče v teh dneh k pokori, saj pe-pelenje ne pomeni nič drugega kakor pokora, ki smo jo vsi pourebni. Res je, dh ni moderno več omenjati kar nas bi oviralo v našem stremljenju po materialnem uživanju, vendar pokora je nujna, in prav zaradi materialnega uživanja za katerim svet danes naravnost drvi, je pokora mordh edini vir spreobrnjenja, ko se človek zamisli svoje usode, svojega cilja, in se tako približa Bogu. Kristus nam je pokazal pot, in se zdi, da ni druge poti, kakor pot preko Kalvarije, torej preko trpljenja, preko pokore, preko sa-mozatajevanja. V trpljenju, kot psihologi trdijo, se človek obrne proti Tistemu, ki je vir življenja, vir moči, vir nepremenljive sreče, po kateri vsako človeško srce hrepeni. Ali nam niso naši junaki svetal zgled, kam se človek obrne v trpljenju ? Včasih je človek prisiljen trpeti, in vsi vemo, da je mnogo ljudi danes, ki trpijo, nekateri sprejemajo vdano trpljenje, drugi pa kolnejo, kot razbojnika na križih, ki sta bila križana s Kristusom; enemu je bilo trpljenje, ki ga je sprejel vdano, dasi zadnjo uro, vir večne sreče; drugemu pa je bilo v prekletstvo. Zamislimo se v tem postnem času v naš cilj; zakaj smo tu na svetu, kam vodi naša pot, zakaj se prizadevamo za pošteno moralno in versko globoko življenje Dajmo si jasen odgovor. Ako nam je smisel za pokoro ugasnil, potem cilj našega eksistiranja se bo spremenil prej ali slej v zgolj materialno uživanje, in kot sv. Pavel opominja: ako nimamo ničesar pričakovati po smrti, potem jej in pij in bodi vesel. Ako pa se zavedamo, da smo rojeni za Boga, ki je naš končni cilj, potem radi delajmo pokoro, radi premišljujmo Kristusova trpljenja, ki nam tako nazorno priča, kaj je res prava ljubezen, o kateri se danes toliko govori in le malo prakticira, radi in prostovoljno si naložimo pokoro in sicer takšno, ki nas bo zbližala s Kristusom. Ako nas še navdaja dejstvo, da smo popolni in ne rabimo pokore, potem se malo ozrimo okrog sebe in bomo videli koliko je greha in hudobije, in da je treba dati Bogu zadoščenje, potem bomo videli, da pokdra ima smisel, in da lahko veliko doprinesemo k spreobmenju teh ljudi, ki se potapljajo v nemoralnosti našega časa. Prepričan sem, da vsi člani našega majhnega naroda, niso svetniki, vsi vemo, da je veliko hudo- bije in nemoralnosti med našimi ljudmi, potem radi del&jmo pokoro za tj ljudi, saj so naši bratje in sestre po narodnosti, kar nam mora biti bližje kot Pa tuji narodi, dasi tudi tujih narodov ne smemo izklučiti. Naj za konec citiram besede Kristusa samega, kot je zapisano v evangeliju sv Luka: „Prav ta čas pa je bilo nekaj navzočih, ki so mu poročali o Galilejcih, katerih kri je bil Pilat pomešal z njih daritvami. In odgovoril jim je: Menite, da so bili ti Galileje! večji grešniki kot vsi drugi Galilejci, ker jih je to trpljenje zadelo? Ne, vam pravim; toda, če se ne spokorite, boste vsi pokončani" Lk 12, 1-2. Naj naše misli, naše molitve in naša pokora, kakor priprava na Vstajenje s Kristusom, objame vse naše drage, ves naš narod, zlasti pa še tiste, ki najbolj potrebujejo božje milosti, naj Gospod se milostno ozre na naš trpeči narod in mu vrne toliko zaželeno popolno svobodo, nam vsem pa Pravega duha, v katerem bomo živeli, se trudili in vodili tudi druge h končnemu cilju — ki je Bog in v Njem večna sreča! -e. o. SEDAJ JE VSEENO Ob prihodu v Sev. Ameriko smo vsi, ne samo Slovenci naleteli pri svojih izseljenih rojakih na sovražno razpoložene ljudi, pod kompletno kontrolo komunistične propagande. Ako bi tedaj imeli tisti naši rojaki le malo možnosti, bi nas vse poslali k Titu, ali pa bi nas sami pobili... Po dveh in pol mesecih življenja na Kanadski preriji (v Rusiji pravijo temu stepe in v Argentini: pampe) mi je prinesel kmet pismo iz državnega zaposlitvenega urada pisano v češčini, kjer je bilo med drugim zapisano: „Ker Vas čez zimo farmar ne potrebuje, se zglasite na tem uradu, da Vhm čez zimo preskrbimo drugo delo... Ker ne znate kmečkega •lela, Vam farmar ne more plačati več kot 45 dolarjev na mesec..." „Ta je pa dobra!" sem se široko zarežal. Ne vem, če se farmar norčuje ali kaj ?! Da me ima za gentlemana si pa res nisem mislil; ko pa som stvar malo premisli!, sem ga razumel. Ves “vic” je bil v tem, da je s tako trditvijo o nekvalificiranem kmetu dosegel svoj cilj in mi zato orisolil po državni tarifi najnižjo dovoljeno plačo. Nisem se razburjal radi tega ker nisem prišel v Khnado radi bolj-sega kosa kruha kot naši „prijazni“ bratje, mnogi še v tistih letih, ko "as še na svetu ni bilo in nismo bili ničesar krivi „izkoriščanja" delov-r,ega ljudstva njihove dobe... Stisnil sem v žep tistih 110 dolarjev za moje ‘Iva in pol meseca dela po 15. ur na dan, sedem dni na teden. Vlak je po par urah vožnje pripeljal v ne veliko mesto v popolni temi, brez znanja jezika, v že malo mrzlih zimskih dneh. Naslednja dva dni sem taval po mestu in zastonj iskal dotični urad. Skoraj sem že obupal da ga najdem, ko mi na ušesa pride slovanska govorica. Eden izmed starejših mož je zelo lomil poljščino z dosti slovenščine. Pristopil sem in istega nagovoril slovensko: „Oprostite gospod, bi mi hoteli povedati kje je ta urad?“ Pomolil sem mu pod no« pismo z uradno glavo. Grdo me je pogledal, da sem stopil korak nazaj misleč, da me bo lopnil po glavi in mi odgovori: „Nimam časa!“ In naglo oddide. To je bil prvi Slovenec, ki sem ga srečal po dveh mesecih in pol in si nisem želel biti v bližini njemu enakih. Pozneje sem ugotovil, da je imel sina partizanskega kapetana doma v Beli krajini. Po treh letih nomadskega življenja me je pot zanesla na Nikgarski polotok, kjer je večje število naših ljudi, sicer zelo raztresenih. Sloven, i so imeli svoj „Kmečki dom“ (katerega ni več) v njem pa so jasno pokazali „turistom“ kot so nas imenovali, da smo nedobrodošli. Pred našim prihodom so na ta dom izobesili Titovo zsfavo, katero pa so na zahtevo policije morali odstraniti. V domu in pred njim so razpečavali komunistično literaturo, kazali filme itd. Mislili so v domu izobesiti oz. našiti peterokrako rdečo zvezdo na slovensko zastavo. Temu pa se je uprl član tedanjega odbora pokojni Jože Primožič, kateremu so komunisti po vojni pobili štiri brate domobrance in z odločnim nastopom: „Zastava bo visela brez zvezde ali pa zastave ne bo“ — zmagal! Kakšno je bilo razpoloženje naših izseljencev do nas, je dovolj da zapišem samo tole: V Kanadi rojeno dekle slovenskih staršev, ki je hodila na univerzo je javno izjavila, da je treba „vse te ^turiste” pobiti, škofa Rožmana pa obesiti za...“ Tako sta nastala dva tabora Slovencev. Kruhoborci in turisti. Zadnji smo prišli v boljši čas, z drugačnimi vzroki in cilji, boljšim življen-skim razgledom in jasnimi pogledi v svet. Ako smo govorili zakaj smo tu, nam niso verjeli, dokler jim titovci sami niso odprli vrata, da so sami spoznali, da je resnica hujša kot smo mi trdili. Prepad se je vedno holj manjšal. Nekateri manj zavedni so imeli toliko poguma, da so celo priznali: „Ni bilo prav!“ Posamezniki so se celo oprostili posameznikom češ: »Oprostite, če pozabiti ne morete. Vi ste dragačni ljudje, kot so bili v naši dobi...‘‘ Titovstvo je zgubilo svojo igro. Pa izgubilo je pri starih izseljencih, pa tudi jih ni več potrebovalo po pregovoru: Zamorec je opravil svoje delo in sedaj lahko gre! Imeli so že pripravljeno drugo igro, boljšo, previdnejšo, izšolano v partijskih šolah, njih centralne voditelje z znanjem boljše angleščine od starih izseljencev. Niagarski polotok imai vse ugodnosti. Industrija ob ameriški meji, našemu podnebju najbolj primemo klimo, ladje z vsega sveta vozijo po Wellandskem prekopu. Ima močna narodnostna naselja tudi jugoslovanskih narodov v vseh industrijskih središčih. In ni čuda, da se je sem priselil tudi znani angleški major William Morris Jones in kupil okrog 200 akrov farme ob reki in jo imenoval: Belgrad farms- Ljudje pa jo kratko imenujejo: Titova farma! V začetku so se na tej farmi zbirali samo organizatorji Titoizma. S čimvečjim prihodom titovih agentov, mladine in drugih elementov se je začelo organizirati vsako leto tridnevno taborenje, katerega so sedaj krstili za Canadian-Yugoslav Day. V kolikor je možno ugotovi tj je za kulishmi tam vodilna oseba neki time ni važno) Črnogorec, politični komisar pri partizanih, njegova žena je bila isto partizanka ruskega rodu, govori perfektno angleško zaposlen je kot železovarilec v bližnji ladjedelnici in je invalid s pokvarjenimi prsti ter dobiva titovo invalidnino iz konzulata; ima razkošno hišo itd.; tisti, ki Ra osebno poznajo trdijo, da je zelo družaben človek. Seveda je stalni gost ta Belgrad farms. Do sedaj so to zabavo vedno imenovali: jugoslovansko! Sedaj pa ko so odnosi med Kanado in Jugoslavijo na višini, so priseljeni mladi Ti-tovčki že prišli s pravim imenom na dan in že izjavljajo, da so bili na komunističnem pikniku. Zanimivo je to, da tam najdete tudi nekatere nek dunje turiste, zelo, zelo redki pa so staronaseljenci. Slovencev tam ni dosti, razen nekaj mladih titovčkov, ki so jih poslali za vohunstvo, da poročajo in karakterizirajo vsakega posameznika in njegovo delo. Na prireditvi sami se sploh nikoli ne uporablja slovenščina in je prav radi tega odbila mnoge Slovence, celo take, ki so sicer titovsko usmerjeni, češ, da ne gredo tja, ker so tam samo „južni bratje!" Za leto 1971 pa sem videl vabilo mimo katerega ne morem. Vabilo je na štirih straneh “Taborovega” formata, na zelo dobrem papirju s slikami od katerih so mi dve pognale kri po žilah. V vsem vabilu ni niti enega samega slovenskega stavka. Naslov je: flanadian Vugoslav Day, vse ostalo pa je v srbohrvaščini. Slovenci torej uismo jugoslovani, temveč njihovi hlapci. Med slikami nastopajočih na Predni strani vabila je: Macedonian Folklore Grup “Makedonka” (samo *a nosj narodnostni značaj), potem pa dve sliki pod katerim berem: “Veseli vandrovčki”, spodaj pa: Grupa “Janez Kočevar” — Burlington. Obrisal sem očala, ker sem mislil, da nisem prav videl. Nisem se rn°til! Znano mi je bilo, da je Janez Kočevar sin domobranca, katerega so ubili komunisti po vojni. Lepo je, dh je Janez naučil svoje otroke peti domobranske pesmi, sem pa gotov, da jih niso peli na komunističnem pik-uiku komunistom v zabavo. Niti mi ni znano, če so tisti Slovenci tam peli Partizanske pesmi. Saj končno njegovim otrokom je vseeno kaj pojejo, ver-'etno še besedila -ne razumejo. (Ko sem na slovenski prireditvi poslušal otroško deklamiranje o „lepi naši domovini", 'sem po prireditvi vprašal fantičkh, ki je najbolje izgovarjal: ,,'čigav pa si?“ Gledal me je kot tele nova vrata brez besede. „Kako se pišeš? Kdo je tvoj oče?“ itd. Nič. Končno ga vprašam v angleščini in otrok gladko odgovori. „To je pa naša domovina", sem grenko zabrundal. Kdo so “Veseli vandrovčki”? sem se zanimal pri ljudeh, ki so prišli za nami, šli skozi titovske šole, pa obdržali spoštovanje do svojih staršev in pobitih sorodnikov domobrancev. ..Nekateri so mladj titovčki", sem dobil odgovor, „nekaj pa je vaših in katerih ne bi bilo, ako bi njihovi starši bili vrnjeni iz Vetrinja. Saj danes je vseeno! Vi konservativci ste in postajate samo še glas vpijočega v puščavi. Bitko ste že davno izgubili. Vaši pastirji so vas zapustili in lezejo Titovcem v —... Na počitnicah se vozijo v Titovino, seveda z dohodki, ki so produkt vaših zvestih... Vaši politiki so prav tako zapu-stili in dajejo Titovcem brezplačna navodila, kako bi se bolje obdržali na oblasti, da jih ne bi njihovi mladi izpodrinili. Pri tem pa pobožno upajo, da bo padlo kaj drobtinic z mize voditeljev proletarijata, odkar doma utepajo v glave celo v osnovnih šolah angleščino. Možnost je, da bi našli nekaj stolčkov še za nje... Vi niste imeli nikoli oblasti, delali ste samo pot za njo za druge, sedaj pa ti ne potrebujejo več gradbenih delav cev... Domobranci ste bili idealisti, do takih ljudi pa nima nihče simpatij v tej človeški džungli. Danes so praktični v pregovoru: Kjer je kruh in klobasa, tam je ideja in domovina naša!... Oprosti mojemu cinizmu. Prav radi tega vas domobrance spoštujem in popolnoma soglašam, da so hlapci na svetu zato da hlapčujejo vsakomur, ki jim plača, da si napolnijo svoj želodec. Torej so brez karakterja!" „Hm," sem si mislil, „saj ni tako hudo kot si mislimo. Samo razumeti ne znamo, ne se približati “mlajšim” ker se vedno najde nekaj puhlih butic, ki v svoji glavi najdejo trditev: Vsi, ki so prišli za nami so komunisti!" To ni res! Ne sodimo ljudi po njihovi vzgoji in izobrazbi, ker se nam v takem slučaju zna zatakniti kost v grlu. Tudi oni nas lahko vprašajo: „Se vi držite tistih načel v katerih so vas vzgojili; za katere sf--se borili ? Ali spoštujete svoje pobite soborce, brate, očete itd. tako kot se spodobi?" Kaj bomo mi odgovorili? V vabilu na titovski piknik sta tudi dva oglasa katera smatram za slovenska in sta pisana samo v srbohrvaščini in to: World Travel Service ir Dermastja’« Meat & Grocerjr. Ker izhajam iz vmesne generacije in se ne spominjam procesa kraljeve diktature in njenega jugoslovanstva, mi ni znano ali je bil cilj kraljeve diktature isti kot komunistične — ustvarit,' jugoslovansko nacijo, odnosno Balkanizacijo Slovenije? Morda nam bodo tisti slovenski politični emigranti, ki pomagajo financirati in sodelovati pri komunističnem pikniku javno povedhli kaj so in za kaj se jim gre! Za komunizacijo Severne Amerike, ali samo za ameriškega boga z imenom — dolar! Peter Urbanc Problematika narodne .sprave Zadnje čase se slišijo predlogi o narodni spravi. Rodna gruda, partijsko glasilo za izseljence vabi tudi politično emigracijo v domovino z obljubo, da se jim bo pomagalo v vseh možnih ozirih, da se vključijo v domače razmere, da se jim dodelijo celo penzije in vse ostale socialne pridobitve. Politična aktivnost bi se seveda morala omejiti na konstruktivno kritiko in participacija v javnem življenju se mora vršiti v okviru obstoječe »politične stvarnosti", pač tako velja za vse ostale državljane. Slovenski politični emigranti, ki smo zapustili domovino leta 1945 in seveda tudi še kasneje prvenstveno radi politične diktature doma in tudi premnogi ekonomski emigranti, ki so na žhlost v tujini šele videli politično demokracijo na delu in ne samo na papirju, ne moremo sprejeti kakega dialoga in narodne sprave, ako niso podani saj nekateri bistven; poboji, ki bi potem res dovedli do sodelovanja v nhrodnem razvoju Slovenskega naroda. Univerzalna deklaracija človeških pravic objavljena od ZN, resolucija 217 A(lll) podpisana tudi od SFRJ pravi med drugim: KER je prirojeno spoštovanje in enake in neodpravljive pravice vsem članom človeške družbe podlaga svobode, pravice in miru na svetu, KER priznavamo pravico svobodnega govora in pravico živeti brez strahu, KER je bistveno, ako ne želimo prisiliti ljudi, da se zatečejo k zadnjemu sredstvu, to je uporu proti tiraniji in zatiranju, da so človeške pravice zaščitene po zakonu, ZATO IZJAVLJAMO Čl. 1. Vsa človeška bitja so rojena svobodna in enaka v dolžnem spoštovanju in pravicah. Čl. 2. Vsak je upravičen do vseh pravic in svoboščin kot so navedene v tej izjavi brez razlike radi rase, barve, ispola, jezika, političnega ali drugega mišljenja, nacionalnega ali družbenega izvora, lastnine, rojstv'a ali drugega pravnega položaja. Čl. 3. Vsak je upravičen do življenja, svobode ali sigurnosti. Čl. 5. Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu in Čhst jemajočemu postopku ali kazni. Čl. 6. Vsak ima pravico, da je priznan kot oseba pred zakonom. Čl. 10. Vsak je upravičen do popolne enakosti v nepristranskem in javnem zaslišanju pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem pri določanju njigovih pravic in dolžnosti in eventuelne kriminalne odgovornosti. Čl. 12. Nihče ne sme biti 'samovoljno prikrajšan v njegovem privatnem življenju, družini, domu in korespondenci. Vsak ima pravico zakonske zaščite proti takim intervencijam. Čl. 10. Vsak ima pravico zapustiti bilo kako deželo uključno svojo lastno in se tudj vrniti v njo. Čl. 14. Vsak človek ima pravico azila z izjemo ako gre za navadne zločine. Čl. 17. Vsak ima pravico do lastnine bilo sam, bilo v družbi z drugimi. Čl. 19. Vsak človek ima pravico do svobodnega mišljenja in izražanja in to vključuje pravico iskati, sprejeti in dajati informacije in širiti ideje preko vseh medijev in ne glede na meje. Čl. 20. Vsak človek ima p'ravico do mirne družitve z drugimi. Čl- 21. Vsak ima pravico da je udeležen na vladi v svoji državi in to direktno alj preko svojega prosto izbranega zastopnika. čl. 26. Višja vzgoja mora biti splošna pristopna vsem na podlagi sposobnosti. Čl. 29. Vse gornje pravice se motajo omejiti samo z zakonom pri tem zavarujoč priznanje in spoštovanje pravic in svobode drugih. Večina Slovencev mogoče z izjemo nekaterih partijcev na žalost vemo, da so gornje pravice ki so v glavnem bile že znane jn priznane s Fran-coskoi revolucijo v SFRJ nespoštovane. Skoraj vsi, tudi ekonomski, emigranti smo bili v eni ali drugi prikrajšani. Slovenc] ne uživamo politične svobode, ki nam po čl. 19 pritiče. Nujen pogoj bi bil dopustitev več strank. Ako se komunisti ne bojijo svobodnih volitev in ako res mislijo, da se jim večina ne bo izneverila, jim gornji pogoj ne bi mogel biti tako težak. Svobodo tiska — logična zahteva politične emigracije. .Kot začetek naj se da prosto pot zamejskemu in zdomskemu tisku. Iz razprave Slovenskega parlamenta moremo razbrati da zaenkrat prihaja v domovino 5 (beri :pet) izvodov zamejskega tiska po legalni poti, torej pred nami je še dolga pot do normalizacije o tej zadevi. Pokol domobrancev in ostalih političnih nasprotnikov po vojni je bilo tako grobo kršenje najosnovnejših človečanskih pravic, da zahtevamo preiskavo tega zločina. Krivce staliniste ali trockiste ali kakor že hočete, je treba imenovati; sedftj je skrajni čas, da se v tej zadevi kaj pokrene: mi zunaj ne moremo priti do informacij, kdo je dal direkten nalog za ta zločin, komunisti doma do teh podrobnosti še lahko pridejo. Po zaslugi politične emigracije so ti zločini danes poznani in že del zgodovine. Dolžnost vseh poštenih, idealnih komunistov je, da s svoje strani začnejo preiskavo. Analizirajmo še program češkoslovaške Komunistične partije, sprejet od CK 5. aprila 1968. Kot poznano je Josip Broz bil teko navdušen nad Dubčekom, da je letel v Prago za vso možno pomoč pri demokratizaciji komunistične partije. „Folitične partije v našj deželi ne morejo izključiti delavskih organizacij in drugih delavnih ljudi od direktnega vplivu na državno politiko. Socialistična državna sila ne more biti monopolizirana po eni partiji ali koaliciji partij (Narodna fronta — OF!) mora biti odprta vsem ljudskim organizacijam. Implementacija konstitucionalne svobodne družitve mora biti zajamčena brez birokratske intervencije in brez monopola posameznih organizacij. Omejitve na tem področju so lahko samo po zakonu, ki lahko določi kaj je protidružbeno, prepovedano in khznivo. Delavsko ljudstvo ne bo več poveljevano po svojevoljnem tolmačenju zakona pozicije oblasti, katero informacijo lahko dobijo in katero ve, kaj lahko dobijo in katero ne, kaj lahko javno izjavijo in kaj ne, v kateri zadevi Ihhko javno mnenje igra vlogo in v kateri ne. Legalne norme morajo točneje jamčiti svobodo govora manjšinskih interesov in mnenj. Mi moramo polagoma rešiti zakonske določbe, kako bolj dosledno jamčiti osebne pravice in lastnino Iržhvljanov, še posebno motamo odpraviti določbe, ki postavijo državljane v neenakopravne pozicije proti državi in drugim institucijam. V bodoče moramo preprečiti, da bi se različnj organi ne ozirali na pravice in interese posameznih državljanov, kar se tiče osebne lastnine kot hiš, vrtov itd. Potrebno bo uveljaviti kompenzacijski zakon za vse škode, ki je bila povzročena državljanom in organizacijam po nezakonski odločbi državnega organa. Resen je položaj radi rehabilitacije komunistov in nekomunistov, ki so bili žrtve legalnih prekrškov. Partija se zaveda, da ljudje, ki so bili po nedolžnem preganjani in obsojeni, ne morejo dobiti povrnjenih izgubljenih let; vendarle bo partija napravila vse, da se izbriše vsaka senca nezaupanja in ponižanja, katerim so bile podvržene žrtve, družine in sorodniki.1' Gornje so izjavili Dubček in prijatelji, ako so vse iskreno mislili, je težko soditi. Po eni strani se vije skozi njihove izjave glavna ideja, da naj bodo komunisti še vedno avantgarda vse politike, po drugi strani so po- kazali gotovo liberalizacijo. Dogodki le" a 1948 in strašna ekonomska kriza je komuniste SFRJ Prisilila, da so državljanom popustili, četudi ne v celoti in tako kot bi morali, v skoro vsem javnem življenju, na polju osebne svobode, vere, svobodnega premika v inozemstvo, nacionalnega življenja; doma lahko kritiziraš levo in desno z izjemo Političnega polja kjer vlada partija stopro-centno in kjer ni niti najmanjša kritika dopustna. Celo med komunisti samimi, kot smo videli letos v Slovenskem parlamentu v zadevi 25 poslancev ni niti senca demokracije dopustna. Komunisti tozadevno ne dajejo po mnenju pisca, nobenega upanja na kake akcije, ki bi vodile k enakopravni narodni spravi v bližnji bodočnosti. Vse diferenciacije komunistov na staliniste, kominformiste, mlade, modeme, progresivne, se razbijejo na eventuelni delitvi ali odpoved oblasti, ki je za ene ali druge nespremenljiva in nerealna. P. D. C. PRIMORSKI DOMOBRANCI 1) Položaj na Primorskem V Italiji je v času od 8. septembra 1943 do 2. maja 1945 vladala popolna zmeda. Fašistični diktator Benito Mussolini, ki ga je kralj odstavil in dal zapreti v trdnjavo, pa so ga nemški padalci rešili iz ječe, je oklical italijansko republiko v Zgornji Italiji s sedežem v Milanu. Ta je pod Mussolinijevim predsedstvom ostala še nadalje v zvezi z Nemčijo. Tako sta obstojali dve italijanski državi; a v nobeni ni bilo pravnega reda, dokler niso zavezniki zavzeli tudi severne Italije. Ob kapitulaciji so se tudi v Italiji pojavile partizanske komunistične edinice, ki so po navodilu iz Moskve pripravljale tudi za Italijo rdečo revolucijo. Vendar pa so bile te skupine nepomembne in niso ne vojaško, ne upravno igrale kakšne posebne vloge. Poseben položaj je nastal v Slovenskem Primorju, ki je imelo kljub dvajsetletni italijanski okupaciji po prvi svetovni vojni in italijanskem poskusu poitaljančenja še vedno popolnoma slovenski značaj. S sklenitvijo premirja je to ozemlje ostalo brez gospodarja, ker so vse vojaške in upravne italijanske posadke čez noč izginile. Nemci so to ozemlje zelo slabo zasedli, ker so vse svoje razpoložljive čete pošiljali proti Južni Italiji. Tako je slovensko ljudstvo v Slovenskem Primorju (Notranjska, Goriška, Gradiščanska, Trst in Istra) ostalo nezaščiteno, prepuščeno samo sebi, brez uprave in brez varnostnih organov. Takrat še redke partizanske tolpe so gospodarile po mili volji, morile mirno prebivalstvo, počenjale vsemogoča grozodejstva in tako prinašale nemir, stisko, brezpravnost in popoln nered. Razumljivo je, da so imeli partizani po skoro dvajsetletni fašistični sužnosti teh ljudi zelo lahek posel. Še umore so vsaj v začetku lahko skrivali pod plašč svobode, ker so bili ljudje tako veseli uničenja fašizma, da niso dosti mislili, koga in kakšne vrste ljudi so partizani spravljali s poti. Ko so se jim odprle oči, so komunisti pobili že lepo število najbolj zavednih Slovencev. Da so to protinarodno delo lažje opravljali, so hlinili celo vero in sploh vse, kar je bilo primorskemu človeku svetega. Znano je, da so rdeče brigade, ko so prišle v vas, vsak večer skupaj molile rožni venec, samo da so vejmim ljudem metale pesek v oči. Po molitvi so šli pa pobijat tiste, ki so res živeli iz vere. 2) Ustanovitev varnostnih straž Kakor v Ljubljanski pokrajini, tako je nemško poveljs'tvo tudi za Slovensko Primorje odločilo, da se za varnost prebivalstva tam organizirajo stražne edinice. Glavno poveljstvo je bilo določeno v Trstu; in sicer za vse tri narodnostne skupine: za Slovence, Hrvate in Italijane. Ker je bilo prebivalstvo v veliki večini slovensko, je bilo takoj pričakovati, da bodo slovenske posadke najštevilnejše. Uradno ime Primorskega domobranstva je bilo Slovenski Narodni Varnostni zbor v Jadranskem Primorju, med ljudstvom pa se je udomačilo krajše ime Primorski Slpvenski Domobranci. Primorsko domobranstvo je vse premalo poznano. Vsaj nam iz Ljubljanske pokrajine se je dostikrat zdelo kot nepomembna podružnica in nič več. Toda če samo bežno pogledamo na zemljevid, vidimo, da je bilo že vojaško področje primorskih domobrancev večje kot Ljubljanska pokrajina, če pa pomislimo, kako velik je bil narodnostni pomen teh slovenskih čet, mora vsak priznati, da bi osrednje vodstvo v Ljubljani že takrat moralo posvetiti Primorski veliko več pozornosti. To ozemlje je obsegalo Istro, Trst, Goriško in Gradiščansko. Najjužnejša postojanka je bila v Klani nad Reko, najsevernejša pa Bovec v dolini Trente pod Kaninom. Druge znane postojanke so bile: Postojna, št. Peter na Krasu, Ilirska Bistrica, Idrija, ‘irni vrh, Veharše, Vipava, Ajdovščina, Col, Gorica, Tolmin in Kobarid. Sedež Primorskega domobranstva je bil v Trstu. Poveljnik, polkovnik Anton Kokalj je najprej organiziral štab v središču mesta iz oficirjev, ki so prišli iz Ljubljane, štab je obstojal iz osrednjega vodstva in raznih oddelkov kot: propagandni, organizacijski, intendantski, sodni, kulturni, sanitetni in dušebrižniški. Vojna kurata Primorskega domobranstva sta kila č. gg. Ignacij Kunstelj in Peter Roblek. Prve stražne edinice so bile organizirane v vojašnici pri Sv. Ivanu. Poleg teh so kmalu odprli tudi slovensko častniško in podčastniško šolo, ki je bila v Devinu. Šolo je organiziral in vodil major Peno Horn z nekaterimi drugimi slovenskimi častniki, med katerimi je bil tudi bivši častnik jugoslovanske kraljeve garde stotnik Fajdiga. Načelnik štaba je bil v začetku fregatnL kapetan Anton Dolinšek, za njim pa major Rudolf Wag-nev. častnik, ki je vodil zvezo z domobranskim štabom v Ljubljani, je tudi skrbel za prihod stražarjev na tržaško ozemlje. Prvi vojaki so prišli iz Ljubljane. Tem so se pridružili begunci z dežele in povratniki iz raznih italijanskih internacijskih in koncentracijskih taborišč. V naslednjih mesecih je bila objavljena in delno izvedena mobilizacija mladih moških pa večjih krajih. Tako je začela organizacija Straž hitro napredovati. Prve posadke so odšle na postojanke v novembru 1943. leta. Med prvimi je odšla na svoj položaj v črni vrh nad Idrijo 15. četa pod poveljstvom poročnika Jakoša. To postojanko so partizani popolnoma razbili 1. septembra 1944. Tudi takratna 2. četa je že zgodaj spomladi 1944 odšla v Gorico. Poveljeval ji je nadporočnik Počkaj. Ker so bile Primorske varnostne straže osnovane v smislu mednarodnih haaških predpisov za zasedena ozemlja, za sprejem niso bili potrebni kbkšni posebni predpisi. Kadarkoli je okupacijska oblast zahtevala kakšno posebno nalogo ali celo prisego, je poveljnik Kokalj s svojim nastopom odklonil vse take odredbe. Ked in disciplina sta bila zelo dobra in redki so bili primeri za odklonitev medsebojne pomoči. Slovenski narodni varnostni zbor v Jadranskem Primorju je štel približno dva tisoč mož. Vršil je veliko vojaško pa tudi kulturno in gospodarsko nalogo med Slovenci, katere je v najtežjih časih, v zadnjem obdobju velike vojne, varoval pred Italijani in Nemci, predvsem pa pred lastnimi slovenskimi zatiralci, ki so se skrivali pod krinko komunistične Osvobodilne Fronte. Izmed častnikov so bili poleg polkovnika Kokalja posebno znani: major Andrej Ferenčak, major Wagner Rudolf, major Janko Debeljak,, major Jože Majce, major Ivan Fortuna, stotnik Franc Mehle, stoltnik Franc Egger, nadporočniki Milan Langus, Emil Savelli, Vilko Cuderman, Ivan Pseh. Dalje so bili poročniki: Ljubo Berlot, Valentin Jančar, Vilko Jagodic, Arnold Levat, Ivan Šmid, Franc Jenko, Slavki) Janežič, Ivan Mali, Ciril Ma-šič, Martin Korpar in drugi. Mnogi od teh so se posebno odlikovali v borbah. 1 i 3) Kulturno delo Domobrancev Preprečiti ustrahovalno delo partizanskih brigad, ki so s pomočjo italijanskega orožja, vojakov in deloma tudi nekaterih nemških posadk škodile slovenskemu narodu, je bila gotovo prva in najvažnejša naloga primorskih domobrancev. Poleg tega pa so imeli tudi veliko kulturno poslanstvo, katerega so se dobro zavedali. Kulturno, gospodarsko in socialno delovanje je pognalo globoke korenine. Dvajsetletna fašistična okupacija Primorske je posebno med mladino tu in tam rodila določene uspehe, četudi je treba poudariti, da narodna zavest po deželi ni klonila. Izkoreniniti je bilo treba fašistično miselnost, od- praviti fašistične: ustanove in kitali jaltske šole,-' obenem par "fetanavl jati" slovenske • zavode in razne drage kultttrnd' ih gospodarske ustanove. V Trstu Ro zdceli s slovenskimi radijskimi oddajami. V Gorici je začel izhajati tednik „Goriški glas“, ki ga je urejal Leopold Kemperle. Prav lako so v Trstu ustanovili slovensko bolnišnico, kateri je načeloval štabni zdravnik dr. Prane Ferenčak, brat namestnika poveljnika Ferenčaka. Tu so prevzeli delo še nekateri drugi slovenski zdravniki in številno bolniško osebje, . • Urejeno je bilo tudi pravno področje, tako da so slovenski odvetniki, ki so bili dodeljeni štabu slovenskega domobranstva, posredovali pl-i tujih oblasteh za rešitev v Trstu zaprtih Slovencev. Ti so jih mnogo rešili smrti, ali pa vsaj odhoda v nemška koncentracijska taborišča. Tedaj se je v Trstu zbrala tudi cela vrsta kulturnih, gospodarskih in socialnih delavcev. Najbolj znani in delavni so bili: major dr. Jože Kovačič; nadporočniki: Geržinič Lojze, Kos Janez, Lenassi Viljem, dr. Komar Milan ■n poročniki: Hribar Zvonimir, Horvat Lojze, Kristan Ivan, Lipovšek Anton, Segulin Mirko, dr. Šimenc Tone, dr. Toni Jakob. Tem je pomagalo še okoli trideset štabnih in višjih narednikov ter podnarednikov in navadnih vojakov. Pri tem delu ni mogoče prezreti msgr. db. Mirka Brumna, ki jo bil kanonik v Gorici in je v kulturnih zadevah, kakor v narodnostnem pogledu sploh zelo veliko pomagal. 4) Pot 13. čete Po skoro četrt stoletju je nemogoče zbrati točne podatke, ki bi nudili popolno sliko borb primorskih domobrancev. Ohranil pa se je dnevnik vojaka, ki je prišel iz Ljubljanske pokrajine, potem pa stalno deloval na Primorskem- IDodeljen je bil 13. četi. O pohodih te cele piše med dragim: Prva, poznejša 13. četa je v maju 1944 pod poveljem nadporočnika Ivana Malija odšla na postojanko v Klano nad Reko. četa je štela približno 120 mož. Sprva so partizani to postojanko pogosto napadali, a zavzeti je niso mogli. Pozneje so domobranci prešli v ofenzivo in stalno zasledovali partizanske brigade, ki so bile največ istrijske in hrvaške- Najhujši napadi komunistov so bili: 24. junija, ko. so domobranci imeli tri ranjence; 8. julija, v katerem so trije domobranci padli, dvanajst pa je bilo ranjenih; 14. septembra, ko je bil eden ubit, trije pa ranjeni. Ti pogosti napadi na postojanko dokazujejo, koliko je bilo partizanom na tem, da razbijejo domobranske postojanke, medtem ko se nemškemu okupatorju skoro-ni skrivil las. Kolikšne so bile ob teh napadih partizanske izgube, se točno ne ve, toda po pripovedovanju ljudi so bile vedno zelo hude. Žalostno pri tem je le dejstvo, da so padali narodno zavedni prisilni mobiliziranci, katere so vedno naganjali v prve vrste, komisarji in partijci pa so bežali. Partizani so vedno napadali v veliki premoči in so imeli razmeroma varno zaledje in dosti časa za umik, ker je bila najbližja domobranska posadka, ki bi lahko prišla na pomoč, oddaljena kakih trideset kilometrov. Kljub tem ugodnostim za partizane so jim bili domobranci vedno za petami. Tako so se borbe prenesle na partizansko področje, ki se je vedno bolj krčilo. 23. junija so domobranci iz Kl&ne obkolili partizansko taborišče v gozdu nad Klano. Straža je napadajoče domobrance opazila že zadnji trenutek. Strel iz puške je bil zadostni znak nevarnosti. Partizani so pustili popolnoma vse in pobegnili. Bilo je nekaj težkih strojnic, lahki minome-talec, municija, hrana, ves arhiv in kotel kuhanega mesa. Partizani so imeli srečo, da domobrancem ni uspelo zapreti obroča, preden jih je straža opazila. Iz Klane je bila 13. četa prestavljena v Ilirsko Bistrico, kjer je že bila četa pod poveljstvom stotnika, poznejšega majorja Mehleta. Domobranska aktivnost ise je zdaj še povečala. Partizani, ki so se prej upali skoro do postojanke, so bili potisnjeni celo iz oddaljenih vasi. Pohodi so bili na dnevnem redu. Le redkokdhj so se vrnili brez večjih ali manjših borb. ,,Osvobojenega" ozemlja je bilo vedno manj. Ob priliki nekega takega pohoda proti vasi Koritnica so zajeli cel „bataljon“ partizanov, ki je štel kakih petdeset vojakov, od katerih iso bili povečini mobiliziranci. Komandcint ni hotel biti nobeden. Nekaj časa so bili zaprti v kleti domobranske postojanke v Ilirski Bistrici. Tu so začeli kovati zaroto, da ubijejo stražarja in pobegnejo. Vodja teh je bil pozneje izročen četniški skupini, ostali pa so bili poslani v Nemčijo. Tudi po odhodu 13 čete iz Klane so partizani napadali poistojhnko, a vedno, brez uspeha. Za 13. četo so tja prišli Hrvati, za temi pa strbski dobrovoljci. Postojanka v Klani je bila zavzeta šele ob koncu vojne, ko so se tudi srbski dobrovoljci umaknili. 4. oktobra so domobranci iz Ilirski Bistrice sodelovali pri velikem pohodu na Gomance, to je hribovje nad Klano. Tu je bila bivša jugo-lo-vansko-italijanska meja z obmejnimi utrdbami, katerih so se partizani posluževali za svoje bolnišnice; skladišča in štabe. Bili so pirecej varni, ker so imeli vse dostopne poti večkrat prekopane. Tu so imeli tudi zasilno pristajališče za angleška letala, ki iso jim prinašala pomoč. Boji so bili hudi in je padlo veliko partizanov, še več pa je bilo ujetih. Na domobranski strani je bil en mrtev in trije ranjeni. Malo pred Božičem je bistriška posadka dobila nalog, da se premakne v Ajdovščino. Zaradi tega je bilo precej nesoglasja in nejevolje, toda šli so skoro vsi. Čez nekaj dni se je velika večina spet vrnila v Ilirsko Bistrico. 30. decembra jih je obkolila nemška vojska in prisilila domobrance, da so .spet zapustili Bistrico. Sitotnik Mehle in nekaj podoficirjev je s postojanke ušlo, ker so se bali nemške aretacije. Pozneje so se pridružili četnikom ali domobrancem po drugih krajih. Po Novem letu 1945 je bilo v Ajdovščini skoncentriranih zelo veliko domobrancev. Šlo je za ustanovitev udarnega polka primorskih domobrancev. Za poveljnika je bil določen major Janko Debeljak, namestnik pa nadporočnik Savelli. Dokončno organizacijo so preprečili vojni dogodki, napredovanje Angležev in Amerikancev v Italiji in konec vojne. V vasi Brje so domobranci 4. januarja razbili partizansko komando Ajdovščine. Ujetih je bilo nekaj partizanov, zaplenjeno precej orožja, mu-nicije in arhiv. 20. marca je bila ista komanda razbita v štrancarjih. Manjših spopadov pa je bilo toliko, da je imena vasi Col, Brje, Ustje, Vipava, Lokave, Slikarji in druge poznal vsak vojak. Izgube so bile na obeh straneh. Najhujša borba je bila 25. aprila 1945 v vasi Otlica nad Ajdovščino. Partizani so najprej razbili nemško postojanko na Predmeji, potem pa z vso silo navalili rfa domobrance na Otlici. Tu je 13. četa izgubila poveljniku Malija in poročnika Leskovška ter dva vojaka, eden pa je bil ranjen. Ostale edinice so imele trinajst mrtvih. 5) Uradne zveze Kakor je bilo že prej povedano, je bil pri štabu Primorskega domobranstva določen častnik, ki je bil v stalnih zvezah s štahom Slovenskega domobranstva v Ljubljani. Proti koncu vojne so vzpostavili zvezo, z generalom Rupnikom. Tudi Primorski domobranci so stopili v sklop .Jugoslovanske Vojske v domovini pod poveljstvom generala Draže Mihajloviča. Tozadevni podpis listine se je izvršil v Ljubljani, v Vzajemni zavarovalnici pri g. dr. Martelancu, katerega so pozneje partizani v Trstu likvidirali. Zveze z Angleži je vzpostavil in vodil g. Martinjak, ki je v Sloveniji zastopal ilegalo. Z njim sta sodelovala duhovnika Goričar in Duhovnik. Zadnjega so ubili Nemci. Martinjak pa je bil leta 1946 v Trstu z zvijačo ujet v partizansko past, odpeljan v Ljubljano in obsojen na dolgoletno ječo. Za prestop Primorskih domobrancev k Angležem v vojno ujetništvo, begunstvo in politično zaščito se je pri prestopu italijanske narodne meje pogajal major Janko Debeljak. 6) Nemško zadržanje Odnosi Nemcev do Primorskih domobrancev so bili skrajno neiskreni. Vsak nemški poveljnik na deželi je imel pravico sam odločati v iskoro vseli zadevah. Koliko-je vrhovno nemško poveljstvo delalo z domobranci, je bilo PTvedano že v prejšnjem poglavju. Dodati je treba le, da je to poveljstvo v še večji meri sodelovalo s partizani, saj je bil na Primorskem javno ob- javljen Globočnikov razglas o pogodbi s partizani o medsebojnem nenapat dan ju, o zavarovanju železnic, cest in drugih prtrmetnih naprav. Nemška poveljstva so povsod našla vzrok, ki je preprečil^ ožje sodelovanje'idomoliranskih'1 poveljstev z vsemi slovenskimi pokrajinami. Ko so Gorenjski domobranci zahtevali ffrikijučitev k Ljubljanski pokrajini, so dobili odgovor, da je to nemogoče, ker je Ljubljanska pokrajina sestavni del Italije; primorski domobranci pa niso smeli imeti enotnega poveljstva z onimi v Ljubljani, ker je bila Ljubljanska Pokrajina zasedbeno ozemlje Jugoslavije, dočim je bila Primorska še vedno ustavni del Italije. Namen tega je čisto prozoren: Nemci niso dovolili premočne, enotne domobranske formacije, ker so hoteli podvržene si narode imeti razbite in so jih tako lažje krotili. 'Revolucija je prišla kot nalhšč. Če bi hoteli partizanstvo uničiti, bi to lahko dosegli v nekaj tednih, a s tem bi na Slovenskem vpostavili red in mir, kar bi bilo Nemcem samim v največjo škodo, ker bi s tem izgubili položaje blizu doma in bi bili premeščeni na daljna bojišča. Tako so podpirali partizane in dovolili domobranski pokret samobrambe, narod se je uničeval v revoluciji, okupator je le balanciral nasprotujoča si tabora. Vsaka pokrajina pozna žalosten primer nemškega sodelovaja s komunisti. Za Primorsko je to črni vrh nad Idrijo. 1. septembra 1944 so partizani z veliko premočjo od vseh strani navalili na Črni vrh. Tamošnji posadki so najprej prišle na pomoč nemška edinica in srbski dobrovoljci pod poveljstvom generala Mušickega, iz vipavske doline pa Pero Horn s svojo četo domobrancev. Sredi bojev so nemške edinice naenkrat zapustile bojišče. Za njimi so na ukaz nemškega poveljstva tudi srbski dobrovoljci morali zapustiti položaje. Tako je napade odbijal le major Hom in pa posadka na Črnem vrhu. Hom je brzojavno prosil nemško vrhovno poveljstvo za pomoč, ki pa ni prišla. Na svojo roko so hiteli na pomoč domobranci iz Rovt, a so bili prepozni. Ko so partizani zvedeli za nemški umik in bili gotovo tudi obveščeni, da pomoči ne bo, so še bolj navalili na postojanko. Major Hom se je moral s svojo četo umakniti, sicer bi bil obkoljen tudi sam. Tedaj so partizanske brigade od vseh strani vdrle v črni vrh, ga zavzele ter pomorile vse brambovce, kolikor se jih ni pravočasno prebilo iz obroča. Slični primeri so nam znani iz Ljubljanske pokrajine iz časa po italijanski kapitulaciji, ko so partizani v istem „boju proti okupatorju" z italijanskimi havbicami, tanki in topovi razbili Grčarice in Turiak, branilcem obljubljali popolno amnestijo, če se predajo, po predaji pa vse pobili. 7) Umik Primbrskih domobrancev Proti koncu aprila je postajal pritisk partizanov, ki so prihajali skozi Dalmacijo, vedno hujši. 30 aprila so morali domobranci že zapustiti Aj- Fantje iz Sv. Križa pri Litiji — domobranci na postojanki na Vrhniki. dovščino in so se začeli skupaj z drugimi enotami umikati proti Gotici in naprej v Italijo. 1. maja so se srečali z Angleži v Furlaniji. Odpeljani so bili v taborišče v Palmanovo. Orožje so morali odložiti 5. ntaja. Štab Primorskih domobrancev iz Trsta in posamezni člani nekaterih primorskih posadk se je skupno s hrvaškimi domobranci vkrcal na bojne ladje, katere so upravljali in jim tudi poveljevali hrvaški mornarji in častniki. Najprej so mornarji odstranili nemške mine v tržaški luki in tako ladjam odprli pot na Jadransko morje. Tržaško pristanišče so napadali jugoslovanski komunisti, a Hrvatje so luko branili toliko časa, da je bila pot prosta. Imeli so veliko ranjenih in tudi nekaj mrtvih. V višini Ankone so ladje ustavili angleški rušilci. Začela so se pogajanja za odhod v internacijo. Od Slovencev sta se jih udeležila major Jr. Kovačič in poročnik dr. Jakob Toni. Angleži so vse odpeljali v Ankono, kjer so jih internirali. Polkovnik Kokalj je iz Trsta odšel proti Ajdovščini in Gorici. Dejal je,