*. / j&                      Nezadovoljni Mihec
\i<ŠlŠe vstaneš v jutro z levo nogo, gotovo bodeš čez dan slabe volje, — sl6ve
i^/^star prigovor.  Tako se je godilo  danes tudi kozjemu pastirju Mihcu.  Ves
svet rau je bil na poti: hlapec ga je za uro prehitro poklical, črna mačka
stekla mu je ravno med noge, da je vso vodo zlil in koze mu niso še nikoli tolike
preglavice delale, kot danes.   Pes Hektor trudil se je zaman,  da bi Mihca zopet
razveselil; potisnen je bil nemilo na stran. Mihec je le godrnjal in jezil se. Končno
vrgel se je nejevoljen v travo, podprl z obema rokama brado in čmemo zrl pred-se.
—.¦< 58 >¦•—
nKako sem vender nesreeen!" mislil si je. ,,Zakaj moram vedno te koze pasti? Bi li ne mogel postati kaj druzega?" — Megla mu je stopila pred oči, glava je zlezla poeasi na zemljo in zadremal je.
V sanjah pa se mu prikaže čuden možiček v zelenih hlačicah, rudečej suk-njici in črnej kapici. V roci je držal srebrno palico. ,,Ti nisi rad pastir?" ogo-voril ga je prijazno. ,,No, želi si postati karkoli in — volja se ti izvestno takoj spolni." —To se je zdaj Mihcu sraijalo srce! —,,Najraje bi bil kuhinjski strežaj v cesarskej kuhinji," odgovoril je naglo. Oni čudui možiček se mu je približal, dotaknil se ga malo s srebrno paličico in — Mihec se je spremenil v strežaja. Mahoma je bil v cesarskej kuhinji. Imel je belo suknjico, bel predpasnik in isto-bojno kapico na glavi. Poleg njega je bilo v kuhiuji še mnogo dečkov iste starosti. Veliki kuhar, debel mož, dajal je glasno ukaze nižjim kuharjem in strežnim dee-kom. Za pasora mu je tičala velikanska žliea: znamenje njegove imenitne službe. V kuhinji je bilo krika in vika toliko, da bi človek skoro oglušil. Ta je zahteval jajee, drugi moke in smetane, tretji zopet oskubljenih pišk, detrti sadja in slad-korja, i. t. d. — vse je kriealo in hitolo navskriž.
Kar zapazi veliki kuhar strmečega Mihca poleg vrat. ,,Kaj li gledaš zijalo zijalasto!" zakriči nad njim.   BNa, tii iiabodi zajca s slanino!"
Prestrašeno se loti Miiiec dela; a niti pričeti ne zna. Eazkačeni kuhar zgrabi tedaj jokajočega Mihca in ga neusmiljeno zlasa.
nGospod kuliar, nikoli še nisera nabadal zajca," izgovarja se Mihec ter si briše debele solze raz lic.
nKaj? ti še celo lažeš!" zajezi se kuhar in takoj mu priloži zopet gorko klo-futo. ,,Ali nisi vže tri mesece pri nas? Oaj, ti lenoba, zapreti te bodem dal ob kruhu in vodi, da se mi bolje ueiš."
Oj, kako daleč proč si je želel zdaj naš Mihee iz cesarske kuhinje! Tu si je nadejal vsak dan dobro jesti in piti. pa mesto pečenke in vina dobil je le klofute. Zalostno je otišel na obširno dvorno dvorišče, da bi se ondu zjokal o svojej nesreči.
Tu je pa korakal moško lep petelin z mnogobrojno družino gori in doli.
nKako si lep petelin! S teboj bi hotel menjati," vzdihnil je Mihec.
Pa se mu prične nos stegovati in za malo trenotkov imel je vže močan kljun. Kapica postala je rudeč greben, prsti na nogah spremenili so se v kremplje, roki bili sta nakrat peroti: Mihec je stopal kot krasen petelin po dvorišči. Tri progaste kokoši bile so mu tovavišice in tolpa veselih piščet je skakala okolo njega. — Jesti m piti dobival je vedno dosti in dobro. Vse se je cudilo Iepoti njegovega perja in nikdo ni mogel prehvaliti dovolj njegovega petja. In kako je zaal naš Mihec tudi popevati! Kadar je hotel zapeti najlepše, tedaj je napolu zamižal, nagnil gla-vico nekoliko na stran, mahnil s peroti in krepko zavriskal: kikerikiii . . . .!
Žal, sreča ta ni trajala dolgo. Za dober teden prišel je namreč kuhar, ujel petelina — Mihca, pretipal ga in končiio dejal: ,,Dosti je debel! Umreti mora, da ne postane star."
Grozen strak je obšel našega Mihca; v prvem trenotku ubožec niti glasii ni mogel dati. Ves obupan se je ozrl proti nebu in glej, vrhu stolpa stal je v solnčnem svitu vremensk petelin, njegov poimensk bratec.
—•¦< 59 >¦•—
nOj, da bi bil jaz na tvojem mestu!" vzdihnil je Mihee. ,,Tako mlad še in — umreti! Oj, da bi bil jaz — ti!" — Zgovorjeno storjeno: vže je sedel vrhu stolpa. ,,Zdaj sem pa še lepši!" dejal si je samozavestno in ogledoval svojo zu-nanjost. ,,Sarao čisto zlato je moje kiilo. Imeniten sem tudi, kajti ljudje gledajo vedno na-me."
Mihec je mislil pravo, saj je bil vremensk prorok. A imel je tudi svoje nadloge. Kadar je kazal lepo vreme, hvalilo ga je vso; in vse ga je zopet grajalo o deževnih dnevih. To je bilo hudo! Najbolj so pa jezili Mihca nesramni vrabci, ki so se mu vsedali ua glavo in hrbet, nemilo kričali in razsajali, kakor bi bil njihov ves svet. ,,To bi jih pognal!" jezil se je Mikec, ali pomagati si vender ni mogel. Sčasoma se je svoje nzlate" obleke privadil ia kmalu mu je postalo vrhu strehe zelo dolgčas. Kako bi mu pa tudi ne bilo! Govoriti ali peti ni mogel, da, celo misliti ne. Še živemu petelinu ni šlo ravno hitro z raislijo, a zdaj je čutil na niestu raožgan popolno praznoto.
Neko jutro so popravljali stolpovo streho in pri tej priliki odstranili tudi pe-telina. Podarili so ga prodajalcu starih stvarij in na njegovo mesto postavili veter-nieo. Zapuščen in pozabljen je ležal zdaj Mihec v temnem kotu na polici mej staro šaro. Žalosten je bil Mikec, a prišlo je še huje. Nek dan namreč ga je stavinar očedil pajčevin in praliu, ter ga skrbno ogledaval. „0 je! petelin je iz pločevine," vzkliknil je neuadoma zelo nejevoljen. ,,Brez vrednosti je. Pločevina in deske!" — Ubogi Mihee bi bil malo ne obupal. če bi imel solze, izvestno bi se bil glasno jokal. Tako je pa le moloal in tožil Bogu svojo usodo.
Kar začuje otročje vriskanje. Brdka h&erka starinarjeva je priskakala v sobo nesoča v rokah šopek cvetic.
,,06e, glejte cvetice, lepe cvetice!" vriskalo je dekletce in ponudilo šopek oeetu.
Komaj pa izgovori te besede, ko zdrkne petelin s takim ropotom na tla, da so otroku padle celo cvetice iz rok. In kaj je bilo vzrok? Da bi videl po dolgem času zopet cvetice, izkopal se je Mihec iz kota, padel raz polico in tudi videl ljubljene cvetice. Neznosno hrepenenje po zelenem pašniku, poskočnih kozah, po zvestem Hektoiju, višnjavem nebesu in dišečih cveticah napolnilo mu je zdaj dušo.
BOj, da bil zopet tam! Da bi bil zopet kozji pastir!" — To je bila vroča želja Mihčeva. Ali — je li resnica? More se li res zopet prosto gibati? In ni li to Hektor, ki liže tako prijazno njegovo roko ?
Ees! spal je, samo spal in sanjal! Kako je bil Mib.ec vesel prepričavši se, da je vse le sanjal! Hvala Bogu! V svojej nevednosti bil bi izvestno vedno le ne-srečen, a nikoli zadovoljen.
Nikdar vež si ni želel proč od svojih ljubih kozic: ostal je vse svoje dni srečen iu zadovoljen pastir.                                                           F. G. Podkrimski
4*