Slovenski kulturni praznik
Spet se spominjamo pesnika Franceta Prešerna, spet so ob slovenskem kulturnem prazniku soočamo s svojo lastno ustvarjalnostjo. Prešernov dan nas seveda navaja, da se ozremo nazaj v preteklost, pa tud! v vizijo prihodnosti pri nas vodi. Ob spoštljivem spominu na našega največjega pesnika premerjamo našo današnjo ustvarjalnst. Pri tem seveda ne gre samo za podeljevanje Prešernovih nagrad, pogosto zaz-namovano s čakanji, prerivanji in predalčkanjem, ampak za spodbujanje k tistemu širokem planu, ki je nekoč dvigal v skoraj nemogoče višine Prešerna, in ki terja od nas prav zato, ker nas je malo, da ustvarjamo nekaj več kot ostati, zgoj zato, da bi bili vsem, tudi največjim - enaki.
Prešernova poezija nam izpričuje, kako je pesnik v svojem času okorno in zaničevano kmetiško slovenščino samo s sposobnostjo svojega duha, z zanosom svojega srca povz-dignil do vrhov evropske kulture. In kot je po eni strani izpovedoval svoja najbolj osebna čustva, svoj up in svoj strah, tako je hkrati že tedaj izpisal še danes veljavni splošni slovenski narodni in politični, socialni in kulturni program. Kaj ne bi torej tudi danes nazdravili vsem narodom, ki še hrepene po svobodi, kaj ne bi ponudili roke sosedom, ki so pripravljeni živeti z nami v miru, kaj ne bi želeli srečo vsem!
Koliko vsega tega smo sprejeli tudi v naše vsakdanje programe! Mar ni bil narodnoosvobodilni boj uresničevanje Prešernove ideje o svobodi? Tudi vsa naša današnja pomoč osvobodilnim gibanjem po svetu je ravnanje, ki izvira iz iste misli. Pa prizadevanje za sožitje s sosedi, potitika neuvršče-nosti, demokracija, samoupravni socializem in človečnost! Res, velike in lepe zastave razvijamo, pa vendar včaslh le zanemarjamo zgled Prešernove ustvarjalnosti, izkrivljamo svoje vzajemne odnose, zapadamo v frazerstvo in potrošniš-tvo.
Skoraj tisoč let smo Slovenci živeli brez svoje državnosti, brez svoje politične in nacionalne neodvisnosti. V tem času nas je v marsičem ohranjal prav jezik, nas je ohranjala kultura, nas je vzpodbujal gon po ustvarjanju. V svoji zgodo-vini nismo imeli ne svojih kraljev ne svojih velikašev in bogatašev, bili smo narod proletarcev, toda narod, ki se ni uklanjal, ker je imel zaupanje vase, v svoj plamen, v svojo osebnost. Prešeren nam je ostal sitnbol za vse to, simbol, ki nam mora ostati svetal. Ne samo zaradi Prešerna. Tudi zaradi nas samih.
Slovenski kulturni praznik smo povezali v bistvu s spomi-nom na dan pesnikove smrti; ne njegovega rofstva. Pa da ne bi bilo to tudi odsev naših senčnih plati in ožin, izvirajočih in siceršnjih nemajhnih sposobnosti? Odsev tega, da zato ker smo dobri težko priznamo še boljšega? Odsev tega, da marsikdaj v trenjih in zavisti znamo človeka pošteno soditi šele po smrti? Bi se zato med hvalnicami morda skušali vprašati tudi po tetn?
Bogdan Pogačnik