Ljubljana, sobota, 13. decembra 1952
Številka 50 — leto xiii — cena 15 dinarjev
Izhaja vsako soboto — Izdaja Tiskovni konzorcij »Ljudske pravice« — Direktor konzorcija *n odgovorni urednik Tomo Brejc. Uredništvo: Tomšičeva uiica 0. Uprava: Kopitarjeva ulica 2 — Teiefon uredništva št 23-981-89, uorave 23-261-23-265 — Telefon naročniškega in oglasnega oddelka št. 21-030 — Številka čekovnega računa 604‘3321-0 — Mesečna naročnina GOdin, trimesečna 165 din polletna 300 din, celoletna 600 din — Poštni predal 42 — Tisk tiskarne »Ljudske pravice«
Proletarci vseh dežel, združite se!
PRAVICA
GLASILO ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE
VOLILNI REZULTATI
IZKAZ VOLJE NAŠEGA DELOVNEGA LJUDSTVA
Malokatere volitve v občinske in okrajne ljudske odbore v preteklih letih so bile izvedene tako uspešno kot letošnje. To velja tako za udeležbo na volitvah, kakor tudi za drugo, gotovo še važnejšo stran volitev — za kvaliteto ljudi, ki so bili izvoljeni. Z enega in drugega gledišča pomenijo nedeljske volitve pomembno zmago ideje socializma in kažejo odločnost naših ljudi, nadaljevati začeti boj. V ogromni večini
z zelo redkimi izjemami so bili na nedeljskih volitvah izvoljeni kandidati Fronte, med katerimi je veliko število članov Zveze komunistov. Ce upoštevamo dejstvo, da so reakcionarni sovražniki znotraj in zunaj naše domovine napenjali vse sile, da bi na volitvah dosegli vsaj kolikor toliko pomembnejšo volilno abstinenco, da so Posamezni klerikalni reakcionarji še na dan volitev poskušali z gesli, kot je »bogu in hudiču ni mogoče naenkrat Služiti«, da je pohitel tudi Vatikan z objavo o podelitvi škrlatnega kardinalskega klobuka Stepincu in da so vsemu temu naravno zadnji pristavili svoj lonček tudi informbirojevci s streljanjem ob meji — potem so volilni rezultati — prav gotovo celo več kot odlični. Naj navedemo samo primer občine Kostanjevica na Krasu, kjer od 1332 volivcev nista volila samo 2, ali Pa primer številnih krajev, med katerimi so Herpelje, Crni kal, Dutovlje, Materija na Primorskem, Trata, Ceršak, Slov. Bistrica, Oplotnica na Štajerskem, Dražgoše in drugi kraji na Gorenjskem, Straža na Dolenjskem itd., itd., kjer so ze v zgodnjih jutranjih urah volili stoodstotno. Ali pa če vzamemo kot primer Maribor-mesto, kjer se je volitev udeležilo 99,78 odstotka volilnih upravičencev, okraj Sežana, kjer je glasovalo 99,74 odstotka, in Tolmin 99,73 od-
Dušan Kraigher, s partizanskim imenom Jug, je imel veliko zaslug za razširjanje tiska za časa ilegalnega delo-yanja Komunistične partije pred vojno *n med narodnoosvobodilno vojno. Leta je bil sprejet v Partijo in kmalu je zaradi revolucionarnega delovanja Postal član Okrožnega komiteja KrS v Celju. Že med vojno je tiskal v ilegalni tiskarni v Tacnu pri Ljubljani kasneje v Št. Lenartu Ljudsko pravico, Delo in drugi ilegalni tisk.
Po okupaciji je postal Jug centralni tehnik Centralnega Komiteja KPS. S pomočjo sodelavcev je zgradil ob cesti na Brdo znano ilegalno tiskarno »Podmornica« Tu so tiskali številne letake, glasila I' ronte in Partije, Borove pesmi in vse to je krepilo zavest ljudstva. Po dogovoru s Tonetom Tomšičem je Dušan Kraigher organiziral še več drugih ilegalnih tiskarn, kjer so izdelovali razne dokumente za ilegalce.
Poleti 1942. leta je Kraigher na poziv Centralnega komiteja KPS odšel na osvobojeno ozemlje, jeseni pa je bil
Poslan na Štajersko, kjer je bil član okrajinskega komiteja KPS in politični komisar IV. operativne cone. Tudi in je vse naloge izpolnjeval uspešno in Pogumno. Zaradi izdajstva pa so dne 15. junija 1943 Nemci napadli na Dobrovljah štab IV. operativne cone. Padla je Vera Šlandrova, za njo pa tudi Dušan Kraigher, ki jo je hotel r<‘šiti pred sovražnikom. Borci pa so z odločnim jurišem preprečili, da bi obe trupli prišli v roke Nemcem.
Za svojo požrtvovalnost in predanost domovini in delovnemu ljudstvu je bil
stotka volilnih upravičencev itd., itd. Navzlic neugodnim vremenskim razmeram so po Sloveniji odpirali volišča že v zgodnjih jutranjih urah in celo najoddaljenejši kmetje iz zakotnih hribovskih hiš so prišli po snežnem metežu že zjutraj na volišča. S takimi rezultati, s tako udeležbo pri volitvah lahko izpriča svojo voljo le ljudstvo naše socialistične domovine.
Nedeljske volitve so uspele ne le
zaradi živahnih predvolilnih priprav in dobre izbire kandidatov, marveč v veliki meri tudi zaradi tega, ker so bile mogočen izraz našega socialističnega demokratizma. Že v samih volilnih pripravah, ki so jih uspešno vodile frontne organizacije, so volivci temeljito prerešetali ljudi, ki naj bi kandidirali. Ze pri tem so skoraj povsod propadli poskusi bodisi klerikalne duhovščine, bodisi raznih vaških veljakov, da bi se uspeli vriniti med kandidate. Zato tudi nikakor ni slučajno, da so volitve potekale najbolje prav tam, kjer so frontne organizacije do dna -razumele smisel in pomen naše socialistične demokracije in s pravilnim političnim tolmačenjem vodile predvolilno agitacijo. Nasprotno pa so se odvijale volitve počasneje, z manjšo živahnostjo v tistih krajih, kjer je bila Fronta premalo aktivna. Zaradi tega so lahko nedeljske volitve tudi dober nauk vsem tistim članom Fronte, ki mislijo, da je dovolj, če plačujejo članarino, pri tem pa omogočajo s svojo neaktivnostjo raznim reakcionarjem ribarjenje v kalnem.
Predvolilne priprave in rezultati volitev nedvomno kažejo na veliko politično delo, ki so ga opravili komunisti in frontne organizacije, ter na dejstvo, da so se le-te v predvolilnih pripravah tudi same utrdile. Napačno in prav
pokojni Jug lani 22. decembra odlikovan z redom narodnega heroja.
*
Vera Šlandrova je bila rojena leta 1921 v Kaplji vasi pri Preboldu v družini krojača. Ko je hodila v drugo gimnazijo, so zaprli njena brata Vika in Slavka zaradi naprednega delovanja in ju obsodili na več let ječe. Leta 1937 se je Slavko vrnil iz zapora in z novim poletom je pričel vzpostavljati partijske organizacije. Vera je dobila nalogo, da organizira dijaško mladino. Zaradi revolucionarnega dela je bila leta 1937 ali 1938 sprejeta v SKOJ in postala sekretar skojevske grupe v domačem kraju. Njen iskreni in vedri značaj je privlačil mladino, ki jo je prisrčno vzljubila. Leta 1939 je Vera postala član Okrožnega komiteja SKOJ v Celju.
Leta 1940 se je vpisala na medicinsko fakulteto v Ljubljani. Tu je bila sprejeta v Komunistično partijo. Po okupaciji je požrtvovalno delala v Ljubljani. Izurjena v izkušnjah ilegalnega dela je postala zaupni kurir biroja Centralnega komiteja KPS. Jeseni leta 1941 je odšla na Štajersko, kjer je orga: nizirala mladino za sabotažne akcije raznašanje ilegalnega tiska itd. Zaradi junaškega izvrševanja vseh nalog jo jr leta 1943 Centralni komite KPS koopti-ral v oblastni komite KPS za Štajersko. Ker je bilo takrat gibanje po terenu zaradi kontrole okupatorjevih enot zelo otežkočeno, se je Vera zadrževala pri enotah II. grupe odredov, oziroma razvijajoče se IV. operativne cone. Podnevi se je zadrževala v enotah, ponoči pa je hodila na ilegalne sestanke in orga-
škoda bi bilo, če bi ta politična aktivnost, ki smo jo uspeli doseči v volilnih pripravah, sedaj prenehala in bi izzvenela zgolj v predvolilno kampanjo, ne pa tudi v odločnejši začetek odstranjevanja različnih slabosti naših množičnih organizacij, v stalni sistem političnega dela, ki naj pripomore k še uspešnejšemu obvladovanju nalog graditve socializma. Sedaj nikakor ni čas, ko bi lahko počivali v veselju pomembne zmage. Nasprotno. Sedaj je čas, ko lahko to zmago temeljito utrdimo, ko ne samo lahko, marveč tudi moramo dati politični aktivnosti stalnost. S tem pa bomo tudi najlepše izvajali enega izmed sklepov VI. kongresa Zveze komunistov, ki daje političnemu delu med množicami posebno važnost. To je tudi ena temeljnih dolžnosti vseh komunistov, ki se morajo zavedati pomena, ki ga daje naša Zveza komunistov Fronti, oziroma bodoči Socialistični zvezi delovnih ljudi, in dejstva, da brez vsakodnevne napredne politične vzgoje množic ni mogoče dosegati pomembnejših uspehov.
Z opravljenimi volitvami pa se začenja tudi delo novoizvoljenih odbornikov. Z razvojem naše socialistične demokracije so jim zaupane velike naloge, ki jih bodo lahko izpolnjevali le, če se bodo na vsakem koraku zavedali, da so predstavniki ljudstva, ki jim je zaupalo vodstvo organov oblasti, in še posebej, da so predstavniki ljudstva socialistične domovine. Naloga odbornika ljudskega odbora ni lahka. Toda v polni meri jo lahko poplača prijetna zavest, da delaš kot predstavnik svojih volivcev v korist napredka in blagostanja. Kaj je prijetneje, kot videti rezultate dela, kateremu si po svojih močeh prispeval tudi sam!
Na zborih volivcev pred volitvami
Praznično razpoloženje je minulo nedeljo vladalo v istrskih vaseh in mestih. Ljudstvo v jugoslovanski coni STO je izvolilo svoje najboljše predstavnike v nove občinske in okrajne ljudske odbore. Kljub izredno slabemu vremenu (divjala je huda burja) so razpoloženi volivci že ob sedmih zjutraj napolnili okusno okrašena volišča in so do osme ure že na večini volišč volili več kot 30-odstotno. V ribiškem Piranu se je že ob šestih zjutraj zbralo na prostranem trgu več sto volivcev, da bi takoj ob sedmih prvi volili. Volilna udeležba se je še stopnjevala v prvih dopoldanskih urah, tako da so do desete ure že skoraj povsod volili 60-odstotno. Še zadnji večji priliv na volišče okoli 12. ure in do 14. ure je že v obeh okrajih volilo okoli 90 odstotkov vseh volilnih upravičencev.
To odlično volilno razpoloženje potrjujejo uradni rezultati nedeljskih
nizirala mladinske grupe v Litiji, revirjih, Celju in Savinjski dolini. Koliko vedrine in poguma je znala prenesti na mlade borce, vedo še danes povedati.
Padla je 15. junija 1943 skupno z Dušanom Kraigherjem pri izvrševanju dolžnosti v borbi s fašističnimi osvajalci.
Jug in Lojzka bosta ostala vedno v živem spominu pri naših ljudeh in služila bosta za primer, kakšen naj bo iskren, požrtvovalen in neuklonljiv revolucionar — član Komunistične partije.
je bila izrečena marsikatera dobra pobuda, kandidati so iznašali svoje mnenje o raznih problemih kraja, ki ga zastopajo, sprejet je bil marsikak koristen sklep. Prva skrb dobrega odbornika mora biti, da se takoj začne boriti za uresničitev teh pobud in sklepov. Odbornik, ki tega ne bi storil, bi bil močno podoben predvojnim volilnim mešetarjem z njihovim volilnim golažem. Za to, da bo odbornik lahko uspešno opravljal svoje delo, pa mora biti v neprestanem stiku s svojimi volivci. Borimo se za to, da odstranimo iz vrst odbornikov tudi zadnji ostanek mišljenja, da je dovolj, če enkrat ali dvakrat na leto suhoparno in važno sporočijo volivcem, s čim se pečajo. Odbornik, ki bi delal tako, bi bil vse drugo prej kot predstavnik naše ljudske oblasti. Posvetovati se z volivci, z njimi razpravljati o problemih ljudskega odbora in upoštevati njihova koristna in napredna mnenja ter hkrati zastopati interese naše socialistične skupnosti — to so prav gotovo stvari, ki morajo odlikovati vsakega našega odbornika. Le s takim delom bo lahko ljudski odbornik tudi opravičil zaupanje, ki so mu ga izrazili volivci.
Nalog, ki stojijo pred našimi občinskimi in okrajnimi ljudskimi odbori, je veliko: od sklepov, sprejetih na zborih volivcev, pa do perspektivnih gospodarskih načrtov in urejevanja raznih komunalnih problemov. Naš gospodarski sistem in stvarnost dajeta za njihovo uresničevanje velike možnosti. Res pa je, da se bodo morali občinski in okrajni odbori zavedati ne samo svojih lokalnih nalog, marveč tudi potreb naše skupnosti ter marsikje pokazati precej iznajdljivosti in lastne iniciative. Kdor bo čakal samo na pomoč od drugod, ne bo daleč prišel. Najti
upravnih volitev. V koprskem okraju je glasovalo za občinske in okrajni ljudski odbor 95,9% od 26.809 vpisanih volivcev, v bujskem okraju pa 98,7% od 14.841 volilnih upravičencev. V koprskem okraju so za okrajni zbor izbrali 50 od 111 predloženih kandidatov, od katerih je 32 Slovencev in 18 Italijanov, oziroma 22 delavcev, 18 kmetov in 8 nameščencev. V novoizvoljenem okrajnem zboru je tudi 5 žena. Prav tako sorazmerno sta zastopani obe narodnosti in vsi poklici tudi v novih občinskih ljudskih odborih. Izmed 484 predloženih so izbrali 216 kandidatov: 136 Slovencev in 80 Italijanov. Med temi novoizvoljenimi občinskimi odborniki je 79 delavcev, 78 kmetov, 33 nameščencev in 26 predstavnikov raznih drugih poklicev. Med njimi je tudi 30 žena. Ze teh nekaj suhih številk zgovorno priča o polni demokratičnosti teh volitev, o tem, da so v novoizvoljenih organih oblasti sorazmerno zastopane vse plasti delovnega ljudstva in da je bila v polni meri upoštevana narodnostna mešanost ozemlja. Tako je bilo n. pr. med kandidati za občinske odbore v Piranu, Izoli in Kopru dve tretjini pa tudi do štiri petine Italijanov.
Prav zaradi te popolne enakopravnosti Italijanov na vseh področjih so klavrno propadli vsi poizkusi tržaških šovinistov, ki so hoteli z razpihovanjem nacionalnega sovraštva odvrniti tukajšnje Italijane od volitev. Da tukajšnji Italijani odklanjajo to rasno hujskanje, so že pokazale volilne priprave, ki so bile zlasti razgibane v obmorskih mestih, še jasneje pa je to dejstvo potrdila visoka udeležba na nedeljskih volitvah. Tako je v Portorožu volilo 97%, v Izoli 95,3%, Piranu 88% in v Kopru 96,5% vseh volilnih upravičencev.
IZ VMKBINEi
Poki: Prva operacija st>» v Sloveniji — uspela
Jože Mekinda: Formiranje in prve borbe II. Štajerskega bataljona
—mi: Mladinska konferenca okraja Celje-okolica
—o: Zboljšajmo tehniko družbene evidence
Viktor Šoštarič: Inozemski in domači turizem v letu 1952
Vprašanja delavskega upravljanja
Po Jugoslaviji
Življenje in znanost
Telesna vzgoja in šport
Filmi prihodnjega tedna.
Dr. Stane Mikuž: Vtisi z Dunaja
Vasja Predan: Kralj na Betajnovi
Egon Tomc: Nekaj vtisov s potovanja po turški deželi
Tuniško vprašanje kliče po rešitvi
  '
je treba čimveč sredstev v svojem kraju. Marsikje imajo ljudski odbori na razpolago že pomembna finančna sredstva, ki so jim jih odstopili delovni kolektivi. Z njimi bo treba pametno in preudarno gospodariti. Prav na to so mislili tudi volivci, zato so izbirali na volitvah predvsem take kandidate, ki so že s svojim dosedanjim delom pokazali pripravljenost, koristiti skupnosti po najboljših močeh.
Prav v tem, v gospodarjenju organov naše ljudske oblasti, bodo imeli pomembno vlogo zbori proizvajalcev, ki smo jih tokrat volili prvič. Njihovi rasti in delu je treba posvečati še posebno pozornost zato, ker v ljudskih odborih predstavljajo naše delavce, kmete in obrtnike, tiste, ki ustvarjajo dobrine in sredstva, s katerimi razpolaga naša skupnost. Enako kot zborom proizvajalcev pa bo treba posvečati veliko pozornost tudi svetom ljudskih odborov in krepiti njihovo demokratično vlogo.
To je le nekaj misli v zvezi z velikim uspehom, ki smo ga dosegli na nedeljskih volitvah. Nanj smo lahko upravičeno ponosni, saj je dostojen odgovor vsem sovražnikom naše socialistične skupnosti in hkrati tudi lepo priča o tem, kaj misli naše ljudstvo o svoji bodočnosti. Dolžnost nas vseh pa je, da ta uspeh z dobrim delom novoizvoljenih ljudskih odborov še bolj utrdimo.
Ta nedvoumno izražena volja Italijanov v jugoslovanski coni STO, da želijo čim tesneje sodelovati v svoji, ljudski oblasti, je izbila tržaškim iredentistom iz rok še zadnji adut. Dobro zavedajoč se tega dejstva, si v svoji obrekovalni gonji proti volitvam niso upali pozivati Italijanov na abstinenco, temveč so raje kričali o nekakšnem »nasilju«, za katerega kljub vsej vnemi niso mogli najti nikakršnih dokazov. Zloglasni radio Venezia Giulia, ki si je še posebno prizadeval v tej kampanji, je zato hinavsko govoričil, češ kako ni mogoče pričakovati junaštva od ljudstva, ki je podvrženo hudemu »pritisku«, ker pač razumljivo ni mogel priznati, da so italijanski iredentisti v naši coni izgubili vse položaje in da se je zmanjšalo na minimum število tistih, ki še nasedajo njihovi zlagani propagandi.
Jasen znak te njihove nemoči in popolnega poloma njihove hujskaške politike so nedavni dogodki v Trstu, kjer so se zatekli k tistemu, kar jim je še edino preostalo: k organiziranju nekakšnih pobalinskih demonstracij v Trstu. Pri tem so se ravnali po že preizkušenem receptu fašističnega razgrajanja letos 20. marca. Najprej so ustanovili nekakšen odbor, ki naj bi organiziral delodajsko-kominformistič-no »generalno stavko«, tržaški občinski svet pa je imel posebno sejo, na kateri je sprejel standardno resolucijo proti volitvam v naši coni. Poleg tega pa so še priredili posebno tiskovno konferenco, ki naj bi dala novo vzpodbudo onemogli obrekovalni kampanji proti jugoslovanski coni. Vse to so napravili z dobro preračunanim ciljem: zavarati vsaj inozemsko javnost, ki nima možnosti prepričati se o verodostojnosti njihovih laži, če že ni nihče nasedel njihovemu obrekovanju v jugoslovanski coni.
Delali pa so račun brez krčmarja. »Generalna stavka«, ki so jo organizirali demokristjanski in drugi šovinistični delodajalci vseh barv v bratskem objemu s kominformisti, je klavrno propadla, še žalostneje pa je »uspela« tiskovna konferenca, ki so jo bojkotirali vsi v Trstu akreditirani tuji novinarji. Kljub tej bučno najavljeni »stavki« je bilo življenje v Trstu normalno, trgovine, razen nekaj Šovinističnih trgovin v središču mesta, so bile odprte, promet normalen, delala pa niso le tista podjetja, ki so jim prej namerno odvzeli električni tok.
To obrekovalno gonjo so zaključili v nedeljo popoldne njeni glavni organizatorji, predstavniki zloglasnega CLN v Trstu z govori po radiu Venezia Giulia. Predsednik te vohunske organizacije Fragiacomo, član vodstva sa-ragatovski socialist Cesare in urednik Santinovega glasila Vita nuova, Tomiz-za, niso povedali ničesar novega, kor ne bi že prej brali v tržaškem iredentističnem tisku. Ponovili so pač tiste
(Nadaljevanje na 2. strani)
Krsto s posmrtnimi ostanki narodnega heroja Dušana Kraigherja-Juga nesejo iz veže mestnega gledališča v Celju
Volilne komisije so imele posebno v prvih urah polne roke dela
SvcCan preftop posmrtnih ostankov
narodnih herolev Vere šlandrove in Dušana Kraigherja
VELIKA ZHAGA ISIRSKEGA LJUDSTVA
Nchafcri problemi prediofašhe tigoie
Naselfe Senovo dobiva lepše lice
Zanesljivo lahko trdimo, da v Sloveniji pravilno pojmujemo predvojaško vzgojo in da smo se je lotili z mnogo razumevanja. Iz leta v leto se je izpopolnjevala ter dajala čedalje boljše rezultate, in to po zaslugi tako obiskovalcev kakor ljudske oblasti, delavskih svetov, šolskih in fakultetnih uprav ter vseh drugih množičnih organizacij, ki so izkazovale pred vojaški vzgoji vso skrb.
Ce v celoti pregledamo delo pred-vojaških centrov in njihove rezultate, bomo takoj spoznali, da so ti proučevali osnovna in nazvažnejša vprašanja iz predmetov streljanje in taktika ter da so prav tu dosegli največ uspehov.
Kaj pomeni dobro poznati svoje orožje, nam najbolje pokažejo primeri iz naše ljudske revolucije. Mislim, da pripravljenost, žrtvovati življenje, še ne zadostuje, če ni povezana z znanjem. Spojitev poguma in strelske spretnosti je eden izmed bistvenih elementov — razen zavednosti in zavesti, za kaj se je treba boriti — za pribori-tev zmage. Zato ni naključje, da tega vprašanja ne obravnava samo pred-vojaška vzgoja, marveč tudi druge organizacije, na primer strelske družine, ki imajo v Sloveniji bogato tradicijo, pa tudi Zveza borcev, organizacija rezervnih oficirjev itd. Vse te organizacije skupno prispevajo k obrambni sposobnosti naše dežele. Iz povedanega je razvidno, da je Armada še posebej zainteresirana za uspeh v predvojaški vzgoji, zato podpira vse te organizacije gmotno in strokovno, posebno še predvojaško vzgojo. Armada daje orožje, makete in druge priprave, njeni oficirji pomagajo in vodijo predvojaško vzgojo.
Kakovost dela in pouka je sploh mogoče najbolje in najpravilneje oceniti glede na izvršene strelske vaje, iz Katerih se vidi, kako so udeleženci obvladali teorijo in kako jo znajo uporabiti v praksi, katere so pomanjkljivosti itd.
Oglejmo si na primer samo nekaj vaških predvojaških centrov v okrajih Ptuj, Šoštanj, Celje-okolica in Maribor-okolica, pa bomo videli, da so dosegli dobre rezultate v predvojaški vzgoji. Konkretni rezultati pri streljanju: v Krškem so streljali vsi mladinci, zajeti v predvojaško vzgojo; od teh je streljalo 20% odlično, 30% prav dobro, 46% dobro, samo 4% jih je bilo, ki niso izpolnili pogojev. — V Mariboru 2 so streljali stoodstotno: 36% odličnih, 37% prav dobrih, 21% dobrih, 6% mladincev ni izpolnilo pogojev. — V Slovenjem Gradcu so streljali stoodstotno: 29% odličnih, 39% prav dobrih, 25% dobrih, 6% ni izpolnilo pogojev. — Postojna: udeležba 98-odstotna, od tega 42% odličnih, 32 % prav dobrih, 15% dobrih, 9% ni izpolnilo pogojev.
So pa tudi nekateri predvojaški centri s slabimi uspehi, na primer' Ljubljana 2: udeležba 93-odstotna, od tega 18% odličnih, 27% prav dobrih, 28% dobrih, 25% pa ni izpolnilo pogojev. Še slabše je v nekaterih predvojaških centrih ptujskega okraja: udeležba 97-odstotna, od tega 10% odličnih, 19% prav dobrih, 26% dobrih, 42% pa ni izpolnilo pogojev. Ti rezultati so zanimivi že zaradi tega, ker je dosegla večina predvojaških centrov v ptujskem okraju dobre strelske rezultate. — Najslabši so rezultati v nekaterih centrih novomeškega okraja. Povprečna udeležba v teh centrih je bila 93-odstotna, od tega vsega 9% odličnih, 13% prav dobrih, 34% dobrih, 43% pa ni izpolnilo pogojev.
Ne glede na to, da je kvaliteta pred-vojaške vzgoje v Sloveniji na splošno dobra, da so rezultati v celoti pozitivni, je treba povedati nekaj o vzrokih za slabo delo in za neuspehe v posameznih centrih predvojaške vzgoje in pa, zakaj so ponekod dosegli zelo dobre rezultate.
Za slabe rezultate je v nekaterih centrih več vzrokov. Prvi je premalo resno pojmovanje predvojaške vzgoje, ker se priprav za pouk še ne udeležuje dober del predavatelje\ ali pa udeleženci ostajajo le dan aii dva, nato pa odidejo, navajajoč različne razloge. Tako je bilo v Šoštanju, kjer so zakasnili s pripravo, nekateri pa so jo opustili sredi dela, kar je imelo za kvaliteto vzgoje resne posledice. Najznačilnejši primer izostankov je nedavna priprava pri centrih Ljubljana 2,
(Nadaljevani© s 1. strani)
oguljene argumente, ki jih šovinistična propaganda že leta prežvekuje proti naši coni v Jugoslaviji, in na tej osnovi skušali »dokazati«, češ da so bile nedeljske volitve »ilegalne«, da je istrsko ljudstvo šlo na volišča le zaradi »nasilja«, seveda niso za to navedli nikakršnega dokaza, saj so volitve potekle v popolnem redu in miru, brez vsakega incidenta. Pri tem so prelivali krokodilske solze nad »žalostno« usodo »ubogih« istrskih bratov. Tako imenovani socialist Cesare pa je poleg teh standardnih fraz pogrel še idejo o rešitvi tržaškega vprašanja s plebiscitom, o katerem smo že večkrat zapisali, da bi pomenil v današnjem položaju le sankcioniranje fašističnega zločina genocida nad Slovenci. Na koncu so še vsi poudarili, da lahko »ubogo« istrsko ljudstvo še naprej računa na njihovo »podporo«, gotovo so tu mislili na tistih nekaj posameznikov, ki se niso udeležili nedeljskih volitev, saj je res »težko« priznati, da so že dolgo generali brez vojske.
Visoka udeležba na volitvah tako v vaseh kakor v obmorskih mestih, kjer živijo pretežno Italijani, je pokazala, da jim je istrsko ljudstvo že zdavnaj obrnilo hrbet. Tu živeči Slovenci, Italijani in Hrvati pa so še enkrat izrazili svojo trdno voljo vztrajati na dosedanji poti, ki jim je že prinesla toliko bogatih in vidnih sadov.	ii
ki se je ni udeležilo 30% predavateljev za delavsko mladino. Iz nekaterih centrov sploh na prišel nihče. Tu ni bila samo kvaliteta nezadovoljiva, marveč je bil tudi kasnejši pouk dokaj slab. Predavatelji niso bili zadostno pripravljeni za organizacijo dela v centrih, za evidenco itd. Na teh konferencah ni bilo niti predstavnikov oblasti ne uprav podjetij, Bili so tudi primeri, in to spet v Ljubljani 2 in v Slovenjem Gradcu, kjer so poučevali v slovenščini. To je načeloma nepravilno in se je treba temu izogibati, ker je med drugim cilj predvojaške vzgoje tudi ta, da se mladinci nauče vojaškega izrazoslovja, enotnega za vso Armado. Vsi izrazi, povelja, opisi, deli orožja, učbeniki itd. so prav zaradi tega, zaradi enotnosti vojaške terminologije, pisani v srbohrvaščini, zato je posebno pri nas v Sloveniji pouk v srbohrvaščini zelo pomemben. Zaželeno je, naj predavatelj določene strokovne stvari razloži tudi v slovenščini, če ga udeleženci ne razumejo dobro, toda le z namenom, da bi bolje razumeli besednjak vojaškega izrazoslovja, ki je, kakor smo rekli, srbohrvatski.
Naslednji problem v nekaterih okrajih so izostanki od pouka predvojaške vzgoje, na primer v okraju Ljubljana 2, pri predvojaških centrih Kamnik, Moravče, Cmuče, Šmartno pri Litiji ali pa v slovenjgraškem okraju Vuzenica in Marenberg. V Marenbergu je bila nezadostna udeležba še nekam opravičena, ker so morali mladinci prihajati po štiri in več ur daleč peš. To vprašanje je obravnaval občinski ljudski odbor skupno z okrajnim ljudskim odborom. Odločila sta, naj mladinci iz odročnih krajev prenočujejo in se hranijo v kraju, kjer je pouk. Praksa je pokazala, da je način zbiranja vaške mladine, ki živi v posebnih pogojih, zelo dober. Taka zborovanja trajajo spomladi in jeseni, ko je najmanj dela na kmetih, po deset dni in so dala dobre rezultate. Izkušnje pri dosedanjem delu pa so navrgle tudi nove potrebe-v celjskem okoliškem okraju so organizirali taborjenje 700 mladincev, ki delajo pod vodstvom vojaškega odseka. Prednost takih taborjenj je v boljši materialni zagotovitvi pouka, katerega rezultat je tudi boljši uspeh. Ta materialna oskrba se kaže ne le v oborožitvi in opremi, ki je mladincem na razpolago, marveč tudi v uporabi več učbenikov strokovno boljše kakovosti.
Dosedanje delo v predvojaški vzgoji nam daje nekaj dobrih napotkov in nakazuje nujno potrebne stvari za nadaljnje zboljševanje in izpopolnjevanje predvojaške vzgoje. Predvsem bi morali občinski ljudski odbori skupno z voditelji centrov in z vojaškimi odseki analizirati dosedanje delo, sprejeti potrebne sklepe in jih uresničevati. Odstraniti je treba težnje nekaterih občin, češ da je predvojaška vzgaja izključno stvar vojaških odsekov. Organi ljudske oblasti, Zveza borcev in orga-nicacija rezervnih oficirjev naj posvečajo vso skrb izbiri kadra, kjer ta še ne ustreza. Ljudska oblast in uprave podjetij bi morale voditi strogo evidenco in nadzorovati udeležbo mladincev pri predvojaški vzgoji. Oblast bi morala razširiti v glavnem že uveljavljeno prakso, s tem da kliče na zagovor vse posameznike, ki preprečujejo obveznikom redno udeležbo pouka predvojaške vzgoje. Tako delajo v Celju-okolici, kjer imajo evidenco o vsem in nadzorujejo delo. Oblasti so v Celju denarno kaznovale že več posameznikov, ki so zadrževali Obveznike pri delu in jih niso pustili k predvojaški vzgoji. Najslabšo evidenco o tem so imeli v bivšem kamniškem okoliškem okraju. Niso klicali na odgovornost niti niso nadzorovali dela, marveč so vse prepuščali vojaškemu odseku. Kako je vzlic poprejšnjemu Slabemu delu mogoče kmalu doseči dobre rezultate, nam pokaže okraj Ptuj, kjer se je okrajni ljudski odbor resno lotil tega dela. V vsakem primeru, to je glede učcnin znanja, organizacije in nadzora, sta v Sloveniji lahko za zgled okraja Ma-ribor-mesto in okolica, kjer se ne le ljudska oblast, marveč tudi uprave
podjetij in druge organizacije ukvarjajo s predvojaško vzgojo. Posebno pohvalo zasluži tu Zveza borcev, ki mnogo pomaga pri izbiri vodstvenega kadra.
In na koncu vprašanje: Kaj naj konkretno delajo člani Zveze komunistov in Ljudske mladine? Vse zgoraj navedeno nakazuje mnoge naloge, mi bi navedli le nekatere, ki so po našem mnenju izrednega pomena. Prva in osnovna naloga je ta, naj bodo člani Zveze komunistov in Ljudske mladine najrednejši, najbolj požrtvovalni obiskovalci, in drugič, naj bodo nosilci idejno-političnega in kulturnega dela pri predvojaški vzgoji, predvsem na zborovanjih in' taborjenjih. Doslej so bili mnogi člani obeh organizacij pasivni v tem delu. Na taborjenje v Celju 2, kjer je 700 mladincev pod strokovnim nadzorstvom dobro delalo, je bilo politično in kulturno-prosvetno delo slabše. Prav to delo pa je treba v centrih predvojaške vzgoje dodobra razviti.
Mladinske organizacije in člani Zveze borcev bodo mogli marsikaj pri-
Gradnja prosvetnega doma se bliža koncu. Z njim bodo senovški rudarji dobili svoj dom, kjer bodo našli svoje razvedrilo. Z domom bo tudi senovška »Svoboda« mnogo pridobila. Sedaj bo lahko mnogo več nudila svojim rudarjem, ki so željni kulturne hrane bolj kot kjer koli. Kot prvo je naštudirala Nušičevega »Narodnega poslanca«, katerega bodo prikazali senovškemu občinstvu. Dramska skupina bo gostovala tudi v drugih krajih, med drugim v Dobovi in drugod.
»Svoboda« v Senovem ima tudi druge sekcije: mešani pevski zbor, mladinsko godbo in godbo odraslih, šahovski odsek itd. V teh odsekih je vključene precej mladine, kar kaže, da se mladina želi udejstvovati v društvenem življenju. Kljub temu pa je mladinska organizacija ne more pritegniti k političnemu delu?! Pred nekaj dnevi je bil napovedan volilni sestanek, ki se ga je udeležilo nekaj mladincev. Seveda je bil sestanek preložen, postavlja pa se vprašanje, zakaj šepa mladinska organizacija v Senovem. Zakaj ni prišla mladina na sestanek, čeprav so hkrati s sestankom na-
- ■ ::
Pravkar so položili na vojaško lafeto krsto komunista-mladinke Vere Šlandrove-Lojzke
spevati k predvojaški vzgoji ženske mladine; s to so v nekaterih slovenskih krajih že začeli, po vsej Sloveniji pa se bo razmahnila ta mesec. Tečaji, obvezni za mladinke od 17 do 18 let, bodo obsegali: prvo pomoč, nego ranjencev in dojenčkov, higieno itd. Ti tečaji, organizirani pod strokovnim vodstvom Rdečega križa, bodo zajeli večino ljudske mladine. Prostovoljni tečaji te vrste so bili že lansko leto na pobudo mladine same, na primer v Hrastniku, in kažejo, da bo mladina našla v teh organizacijah bogato vsebino svojega dela.	E.	I.
povedali tudi ples? Mislim, da zato ne, ker mladinska organizacija v Senovem še ni nehala s sestankarstvom, če pa sodeluje mladina v društvih, je to zasluga drugih množičnih in družbenih organizacij. Ni pa res, da mladina noče delati, saj sodeluje povsod tam, kjer se ji nudi razvedrilo in koristen pouk. Tudi v društvu »Partizan« je mladina aktivna, saj obiskuje telovadbo nad 70 mladincev in mladink Mladina dela prav tako v. gasilskem društvu in drugod.
Zbori volivcev so bili po vseh volilnih enotah. Na kandidatnih listah
za odbornike bodočega občinskega ljudskega odbora je 59 kandidatov, iz* med katerih bodo volivci izbirali naj; boljše. To jim ne bo težko. Pri izbiri kandidatov pa so napravili to napako, da so od 50 kandidatov predlagali sa-mo 2 ženi, kakor da one niso sposobne za sodelovanje v organih oblasti. Prav v Senovem so dokazale — na delu — da so enakovredne moškim, zato P8 tudi zaslužijo, da tudi one odločajo o življenju bodoče občine.
V bližnji prihodnosti bo dobilo Senovo drugo in lepše lice. Na občinskem ljudskem odboru so že sestavili gospo; darski načrt, o katerem bodo te dni razpravljali volivci.
Kot najvažnejše je gradnja ceste Senovo—Mali Kamen—Vel. Kamen, ki so jo začeli graditi že v stari Jugoslaviji, nato za časa okupacije, toda obakrat je bilo napravljenega bore malo. Sedaj se bodo resno lotili dela. Predvidevajo, da bo cesta izročena promet}1 prihodnje leto. Z njo bodo veliko pri-; dobili. Šenovčani se ne bodo več jezi}1 na blato, ki ga sedaj premorejo njihove ceste, pa tudi pot iz Brestanice na Vel. Kamen se bo skrajšala za 5 kilometrov. Z novo cesto bodo prihranili mnogo goriva prevoznih sredstev, zato računajo, da se bo cesta v nekaj letin amortizirala. Vedeti moramo, da je v Senovem rudnik, ki prevaža delavce in razni material, njegovi avtomobili pa morajo delati nepotrebne klobase.
V bližnji bodočnosti bodo gradil' tudi občinsko hišo, ki bo ena največjih zgradb v Senovem. V njej bodo pr°" stori za občino, množične organizacije; pošto, ambulanto, lekarno itd. Sedanji prostoru so last rudnika in sploh n® ustrezajo potrebam. V teh prostorih je bilo nekoč skladišče in so zelo majhni. Matičnega urada pa sploh p*" majo, čeprav že nekaj mesecev plačujejo matičarja, ki je sedaj v Brestanici, kjer dela družbo (ne po svoji krivdi) tamošnjemu matičarju.
Gradili bodo tudi hišo za upoko-; jence. Le-ti sedaj stanujejo v rudniški koloniji. Ker pa je še veliko delavcev, ki se morajo dnevno voziti na delo bližnjih in tudi oddaljenih krajev. je nujno preskrbeti tem delavcem primerno stanovanje.
V gospodarskem načrtu imajo tudi elektrifikacijo vasi, ki še niso razsvetljene. To sta vasi Vel. dol in Dobrava, medtem ko je elektrifikacija vasi Sedem in Kališevec v teku. V Vel. dolu gradijo tudi vodnjake, za katere je prispevala betonske cevi občina.
Vidimo, da je gospodarski načrt zelo širok Za izvedbo tega načrta bo potrebnih najmanj 55 milijonov investicij. Na zborih volivcev pa se je treba pogovoriti tudi o tem, koliko bodo prispevali sami kmetje ,ter drugi davkoplačevalci Precej bo lahko prispeval tudi rudnik, ki bo predvsem imel koristi od tega.	.	-ry.	ne-
Lastnosti in vlog a komunistov, članov ZKJ, se izražajo v njihovi zavednost«, politični in družben( aktivnosti, nesebičnosti, požrtvovalnosti, vdanosti smotrom, osebni moralnosti in skromnosti.
IZ RESOLUCIJE VI. KONGRESA
VOLITVE V OBČINI Rf&CA PRI LASKIH
' •
■
mmi.
Že v zgodnjih jutranjih urah so volivci lalcali pred volišii, da opravijo svojo dolžnost
Za občino Rečica je bila teritorialna razdelitev volišč popolnoma zgrešena. Namreč volivci so morali iti mimo pet minut oddaljenega volišča na drugo, eno uro oddaljeno volišče. To pa Zaradi tega, ker so razdelili volilne enote na levi in desni breg potoka Rečice, čeprav je vsa dolina strnjena celota. Re-čičani zahtevajo, nai se to ne ponovi več, ker je delitev na levi in desni breg smešna. Kmetje na obronkih Šmohorja. ki bi imeli le
10	minut daleč na volišče, so pa morali iti v uro hoda oddaljeno Slivno, čeprav so bili tani prav isti kandidati kot v Šmohorju.
V	vasi Slivno so volili stoodstotno, čeprav niso glasovali pri prejšnjih volitvah eni in isti. Zakaj? Volišče je bilo prvič v vasi, ljudje so radi prišli, zato jim ni mogoče očitati za nazaj, da niso bili zavedni. Kmečki ljudje imajo včn-sih svojevrsten »svoj prav«, ki se izraža pri nas v tem, da so imeli svoje volišče. Mnogi so z zanimanjem čakali na rezultate. Čudijo se pa nekateri, da ni prišel volit sam kandidat Rudolf Špan. Res je, da je imel do 14. ure delo, toda to ga ne opravičuje, ker je imel dovolj časa še popoldne. Tega bi se moral zavedati tudi kot predsednik sindikata v rudniku. Verjetno je on edini v Sloveniji, ki kot predsednik sindikata in tudi kandidat na volitvah ni volil.
Tudi žene so bile udeležene v volilnih pripravah, Zanimalo jih je marsikaj, ko so razpravljale o gospodarstvu in o drugem v okviru občine. Rade bi ustanovile v Rečici igrišče ali pionirsko sobo, kjer bi našlo 45 otrok skupno zabavo. S tem bi se precej izboljšala vzgoja otrok, ker zaostajajo v marsičem. Da se odpomore temu in drugim pomanjkljivostim, so se žene odločile za ustanovitev gospodinjsko-izobraže-
valnega tečaja in s tem našle tudi pri' merno obliko za M j še skupno delo.
V	razpravljanju so govorili volivci med drugim tudi o popravilu šole. Ns njei so potrebna razna obrtniška dela-za katera pa doslej ni bilo denar|»-Okrajni ljudski odbor je uvidel to milno potrebo in prispeval 800.000 dinarjev. Ker je to še premalo, bodo osta!° opravili sami ljudje s prostovoljnim delom ter s tem zagotovili popolno popravilo in ureditev šole.
Paola Rouan
Poliliino delo v /gor niš Bohinfsht dolini
V	občini Bohinjska Srednja vas so se v času predvolilnih priprav razgibalp skoraj vse politične organiz.aciie. Priznati je treba, da je občinski odbor Fronte na sestankih poučil vse svoje odbornike o političnem in gospodarskem pomenu volitev. Vendar ni biio tistega uspeha na vseh zborih voliveev ker so bili odborniki, a predvsem komunisti, preveč tihi. Prav tako ni oilu tistega drobnega političnega dela med ljudmi, ki bi nedvomno pripomoglo k živahnosti in njihovemu zanimanju za politične, gospodarske in druge potrebe v občini. Tako so marsikje vsiljevali večji kmetje razpravo o davkih, niso pa se oglašali manjši kmetje in delavci. Za to so krive tudi sindikalne organizacije in komunisti, ker na svojem torišču ne navajajo ljudi k političnemu delu v vasi, kjer stanujejo.
Kjer so se pripravili komunisti na politično delo, so potekale volilne priprave dobro. V tein se je najbolje izkazala organizacija Zveze komunistov v Stari Fužini, ki se je pripravila na svojih sestankih za politično delo m<’d ljudmi v času predvolilnih priprav. Menda najslabše pa sta bili pripravljeni organizacij! komunistov v Srednji vasi in Češnjici, ki nista imeli nikakih lastnih volilnih sestankov, čeprav sta bila na to opozorjena oba sekretarja.
Zaradi delnega zanemarjanja političnega dela so nastale tudi druge pomanjkljivosti. Med temi je bila tudi ta. da je bilo v celotnem številu kandidatov za občinski odbor le troje žena.
Ko je občinski komite ZKS ugotavljal vzroke za te slabosti političnega
dela, je bil mnenia, da je eden osnovnih vzrokov slaba idejno - politična vzgoja članov jn odbornikov drugih političnih organizacij. Na podlagi te ug<>' tovitve je sprejel sklep o takojšnjem organiziranju predavanj za vse člane ZKS in o proučevanju gradiva s Viko ng resa.	—a j
M Slavinskih Kontič
V	organizacijah na področju občinskega komiteja ZKJ v Slov. Konjicah so v novembru že začeli proučeval* material VI. kongresa ZKJ. V tovarni usnja KONUS so sprejeli sklep, da bodo imeli dvakrat na mesec študijske se; stanke, na katerih bodo predelovali kongresno snov. Na vsakem študijskem sestanku bo imel eden izmed člano*' ZK J referat o določenem vprašanju, bodisi s kongresa ali iz zdrugih tekočih političnih dogodkov, temti pa bo sledila <Hr.kusi.ia, ki naj razčisti nejasnosti. Tak način študija bo zahteval dobro olnlelavo določene snovi ne le za predavatelja, temveč tudi za vse ostale komuniste, saj bodo stvari načeloma morali že sami predelati, ker bodo le na ta način lahko postavljali vprašanja. Na drugi strani pa jr koristno tudi to, ker bo tak način študija neprisiljen.
Tudi komunisti na Stranicah so te razpravljali o nalogah, ki jih je posta' vil VI. kongres ZKJ. Sprejeli so sklep, da bodo po zimi imeli v Vseh okoliških vaseh sestanke s prebivalstvom ter i>h tako podrobneje seznanili i delom kongresa.	L.	V.
Reportaža iz Vojne bolnice
Prva operacija srca v Sloveniji - uspela
Na belo pleskanih h 'rrikih kirurškega oddelka ljubljanske Vojne bolnice se začne vsako jutro vrvenje. Od vseh strani prihajajo vojaki, oficirji in Podoficirji, njihovi svojci, pa tudi drugi ljudje. Vsak izmed teh si išče tu pomoči. Eni so lažji, drugi so težji bolniki.
Tudi v soboto je bil tak dan. Precej jih je iskalo zdravniške pomoči, vsi so prišli na vrsto. Kirurgi so hiteli, v operacijski dvorani so se vršile operacije, včasih si koga izmed njih videl na hodniku, ko je s hitrimi koraki zavil proti bolniški sobi, v laboratorij ali Proti prostorom z rentgenskimi aparati. Nobene vznemirjenosti ni bilo opaziti na njih. Medicinske sestre v svetlomodrih oblekah in z belimi predpasniki so prav tako kot vsak dan spremljale načelnika oddelka in ostale zdravnike pri dopoldanskem pregledu težjih bolnikov, ki leže v bolnici. Zapisovale so si naloge in navodila, ki so jim jih dajali zdravniki za nadaljnje zdravljenje pacientov. Včasih so se prikazali na hodniku krepki bolničarji, ki so peljali bolnika v operacijsko dvorano, kjer ga je že čakal kirurg, ki mu je z vedrim nasmehom in bodrilno besedo pred operacjo dal novo upanje. Po operaciji so se ponovno odprla bela vrata operacijske dvorane in skozi nje so prenesli Ijolnika nazaj na njegovo Posteljo, kjer” bo počakal do popolnega okrevanja.
v_ Večno vrvenje in skrb za vse, ki iščejo tu pomoči, ni v ničemer slutiti, da bo v teh prostorih zvečer težka operacija srca — prva operacija te vrste v Sloveniji.
Ko se je tega mrzlega decembrskega dne začel umikati pust, oblačen zimski dan večeru, je bil kirurški oddelek Vojne bolnice močno razsvetljen. Skozi motna stekla velike operacijske dvorane je prodirala v noč močna svetloba, ki je dala slutiti bolnikom v ostalih Poslopjih, da so na kirurgiji v teku Priprave za operacijo. Koga in kaj bodo operirali, tega ni vedel nihče. To so zdravniki držali do zadnjega v tajnosti.
Skozi vhodna vrata bolnice so prihajali v mraku še poslednji zdravniki, ki bodo prisostvovali operaciji. Drug za drugim so hiteli v tople prostore kirurškega oddelka. Vsakomur je bila že vnaprej odrejena naloga pri operaciji.
V	eni izmed bolniških sob je ležala v globokem narkotičnem snu bolnica. Njeno dragoceno življenje je bilo mogoče rešiti samo s težkim operativnim posegom v srce. Mirno, enakomerno dihanje pacientke je bilo posledica že v popoldanskih urah dobljene injekcije, s katero so jo uspavali, da bi jo čim mirnejšo prenesli na operacijsko mizo. Od tega je bil v Precejšnji meri odvisen uspeh posega.
Njeni domači so že pred tem privolili v operacijo, seveda po pristanku bolnice same, ki se je zavedala, da je to zanjo edina pot v okrevanje. Po obvestilu o tem, kdaj se bo operacija začela, so tudi oni prišli na kirurški oddelek. V sosedni sobi so hoteli čim bliže svoje žene in hčerke počakati na izid tega težkega dela za njeno reševanje. Skrb in nestrpnost sta se jim zrcalila na obrazu, čeprav so zaupali v sposobnost kirurgov.
Le treh ni bilo! Trije otročički bolnice so manjkali. Mogoče so doma trepetali za njeno življenje. Morda niti vedeli niso, da se bo pravkar v njeno srce zasadil nož zdravnika-kirurga, ki Jim bo skušal s poslednjimi sredstvi moderne medicinske znanosti rešiti tisto mamico, ki so jo že več kot mesec dni hodili obiskovat v vojaško bolnico. Njih nedolžna otroška misel najbrž ni bila sposobna, da bi dojela in razumela hudo bolezen svoje matere in nevarnost, ki ji zaradi te bolezni preti.
Tega toplo utripajočega srca, ki je v tem času bolno trepetalo v njenih Prsih, jim v življenju ne bi mogel nihče nadomestiti. Takšno srce je samo eno, in če se ustavi, je to strahotna tragedija, ki zaseka v otroška srca globoke rane; te se mogoče pozneje zabelijo, brazgotine pa ostanejo v njih do konca življenja. In prav zato, da ti otroci ne bodo ostali sirote brez matere, se bo pravkar spopadel človeški razum z neusmiljeno silo narave, da jo Ukroti.
Pustimo jih, naj se, nič hudega sluteč, igrajo in pripravljajo na počitek, ■n se vrnimo tja, kjer v nečutnem snu leži šele 39 let stara, hudo bolna žena, mati’treh otrok, in kjer se odloča o njenem življenju ali smrti.
Kaj je to, 39 let? To je lahko komaj poiovica človeškega življenja, in vendar je ta nesrečna bolnica okusila v teh letih polno grenkob in težav krute dobe, ki je milijonom in milijonom ljudi uničila življenja in na katere posledicah še danes umirajo tisoči in sto tisoči.
Tudi ta bolnica je v vlažnih celicah fašističnih zaporov in pod strašnimi Pogoji življenja v nemškem koncentracijskem taborišču v Ravensbriicku izgubila zdravje. Kal bolezni, ki ga je Prinesla od tam, se je razvijala vse dotlej, dokler ni končno izbruhnila v obliki mučnih bolečin revmatičnega obolenja in težke okvare srca. Kmalu Po vojni je morala zaradi tega iskati Pomoč v internem oddelku Vojne bolnico. Tu so jo zdravili in tudi deloma ozdravili. Vsega pa tudi zdravniška Veda ne zmore. Na srcu je ostala okvara, ki jo je vsak dan bolj ovirala in dušila. Po odhodu iz bolnice je ostala težak invalid.
Srce nikdar ne miruje. Srce ne more najti časa za počitek. Ta čudoviti preplet mišic v človeškem organizmu, ki brani dele telesa s tem, da jim dovaja očiščeno kri, se ustavi samo enkrat in
—	od tedaj naprej ostane le še spomin na človeka.
Tudi na njenem srcu se je okvara le večala. Vse teže ji je bilo. V zadnjem času so ji postala najlažja gospodinjska dela pretežka. Ni jih več zmogla, srce je vse bolj odpovedovalo. Ni si težko predstavljati, kakšna muka je to za ženo in mater treh otrok. Tako ni moglo več naprej. Zatekla se je ponovno tja, kjer je že iskala zdravniško pomoč v upanju, da ji bodo tudi tokrat pomagali po najboljših močeh. Nad mesec dni je že bila v bolnici.
Skrbne vsestranske preiskave in posveti zdravnikov — kar je v navadi glede slehernega pacienta — v katerih je sodelovala z največjo vestnostjo skupno z drugimi vojaškimi zdravniki tudi tovarišica dr. Majda Mazovec — specialist za srčne bolezni na ljubljanski interni kliniki, so končno ugotovili, da je vsako nadaljnje zdravljenje na oddelku za notranje bolezni zaman.
Diagnoza bolnice je bila — mitralna stenoza, t. j. zaradi bolezni zožena mitralna zaklopka, ki je prav v srcu.
Bolnici so prisodili le še kratko dobo življenja.
Edina pot v izboljšanje zdravstvenega stanja bi- bil kirurški nož. Toda take operacije v Sloveniji še ni bilo. Nekaj takih operacij je bilo izvršenih v drugih krajih Jugoslavije, nekaj več pa v svetu sploh.
Eden naših najboljših vojaških kirurgov, major dr. Boris Kunc, se je s svojimi zdravniškimi kolegi odlomil za tovrstno operacijo. Njegovo bogato znanje in dolgoletno praktično delo pri tihem . reševanju človeških življenj, kateremu se je ves posvetil, in zaupanje v svoje sodelavce zdravnike mu je dajalo upanje v uspeh. Zato so se pod njegovim strokovnim vodstvom na kirurškem oddelku lotili priprav za operacijo.
ŠTUDIJ STROKOVNE LITERATURE, MATERIALNO-TEHNlCNE priprave IN POIZKUSI
Če kdo veliko zna, je navadno skromen. To velja tudi za majorja dr. Kunca. Njegovi tovariši-zdravniki in on sam so začeli vztrajno proučevati strokovno znanstveno literaturo, ki se nanaša na tovrstne operacije. Srce je kirurgu dobro znano, vendar so hoteli s študijem še enkrat obnoviti vse, kar je doslej medicinska znanost v svetu in pri nas dognala na tem področju. Tega naši kirurgi ne delajo samo v primeru operacije srca. To je stalna praksa njihovega dela. Za vsak težji primer se znova in znova poglabljajo v študij. Nikdar ne precenjujejo samih sebe, nikoli ne gledajo v svojem znanju dognanosti. Noben pacient ni zarije manj vreden. Pod njihovim nožem leži vedno le človek, ki ga je treba reševati, ki mu je treba omogočiti normalno življenje. Razumljivo pa je, da so za večje in težje operacije potrebne tudi večje in skrbnejše priprave.
Vsakodnevnega dela kirurgov, pa naj bo to v bolniških sobah ali v operacijski dvorani, niso priprave za operacijo prav nič ovirale. Z isto skrbnostjo kot pred temi pripravami so se poglabljali v vsakega posameznega bol-
Na kirurški kliniki so jim dejali, da tega nimajo. Tudi iz beograjske bolnice, na katero so se obrnili, do petka ti instrumenti še niso prišli. To je bil poslednji dan pred operacijo, zato je bilo potrebno nekaj ukreniti. Prišli so na idejo, da bi se dalo mogoče premostiti tudi to težavo, če bi našli mojstra, ki bi bil sposoben prenarediti neke instrumente v kleno in v nož za srčno zaklopko.
Z zadnjim upom, da se ne bo treba odreči operacije zaradi teh materialnih težav, so se obrnili na upravo Titovih zavodov Litostroj. Od tu so jih napotili v industrijsko šolo Litostroja, kjer so takoj z vsem razumevanjem sprejeli zdravnika, ki je prinesel le potrebno jeklo in sliko instrumentov, ki jih je bilo treba narediti. Delo je vzel takoj v roke mojster Vojimir Šerbec ob pomoči Antona Režka. Ne da bi šla na kosilo in ne glede na popoldanski odmor sta krivila, pilila, delala. Nikakršnih vprašanj nista postavljala, ko sta zvedela, da je od teh instrumentov odvisna operacija bolnika. Delo je moralo uspeti in uspelo je.
Zdravnik je nestrpno čakal, toda prej, kot si je mislil, je bilo vse končano. Za svoje delo v prostem času nista hotela nikakršne nagrade. Z veseljem sta delala v zavesti, da bosta tudi onadva nekaj prispevala k rešitvi človeka.
Po njuni zaslugi in po zaslugi Industrijske šole Litostroja je bila torej že v petek popoldne odpravljena še poslednja težava pred operacijo.
Tudi bolnico je bilo treba pred operacijo natančno preiskati. Kirurg mora pred operacijo do podrobnosti poznati stanje bolnice. V tej smeri je bila potrebna cela vrsta biokemičnih in ostalih pregledov pacientke. To delo je z vso vestnostjo opravil v glavnem major dr. Zenva, znan strokovnjak in vodja biokemičnega laboratorija Vojne bolnice. Šele ko je bilo opravljeno to delo, so lahko položili bolnico na operacijsko mizo.
Preiskave in pregledi so pokazali, da je bolnici potrebna pred operacijo transfuzija krvi. V petek je pacientka dobila tudi to.
OPERACIJA SRCA
Na obrazu majorja dr. Kunca, glavnega kirurga Vojne bolnice v Ljubljani, in njegovega prvega asistenta majorja dr. Mirka Pleterskega ni bilo ta večer, t. j. tik pred operacijo, opaziti prav nič vznemirjenosti. Le po njunih resnih obrazih se je videlo, da sta zbrana in da se zavedata velike odgovornosti. Kdo ve, kolikokrat sta že skupaj ali vsak zase reševala človeško življenje! Na stotine in stotine uspehov je že za njima, pa tudi ostalim asistentom in osebju zaupata. Saj jih poznata iz vsakodnevnega dela, poznata po njihovi nesebični ljubezni do poklica, ki je tako važna za zdravnika, da je ni mogoče pogrešati.
Bolnico so pripeljali na operacijsko mizo iz bolniške sobe. Še vedno je v globokem snu, vsa mirna, brez zavesti je, pripravljena na operacijo.
V	sobi pred veliko operacijsko dvorano se je umivalo in razkuževalo še
Dr. 2emva pri delu v laboratoriju
nika, v njegovo bolezen, operacijo In pboperacijsko zdravljenje. V popoldanskih urah in ob večerih, t. j. pravzaprav v prostem času, pa so bili pogosti delovno-strokovni študijski sestanki.
Več ljudi več ve — pravi pregovor. Tega se je držal tudi glavni kirurg. Po stari praksi se je s svojimi zdravniki redno posvetoval in z njimi razpravljal o stvareh, ki so jih ti odkrili v proučevanju medicinske literature. S svojim bogatim znanjem je marsikomu izmed njih pomagal z nasveti.
Največje breme pa je bilo na njem. On bo odprl človeške grudi, on bo moral s svojo mirno, izurjeno roko prerezati toplo trzajoče človeško srce, on bo moral seči vanj in oluščiti tkivo, ki ovira njegovo nemoteno delovanje.
Potrebni so bili tudi številni praktični poskusi. — Razen tega zahteva operacija še posebne priprave in ustrezne instrumente. Brez tega si operacije ni mogoče zamisliti. 2e v začetnih pripravah so ugotovili, da manjkata razen manj važnih stvari, ki jih bo treba preskrbeti ali narediti, tudi klena, posebna prijemalka za srce, ki je doslej pri nas še niso izdelovali, in specialni nož za srčno zaklopko.
Kje dobiti to?
brizgalki je vžgano v les ime tekočine za vzbrizgavanje. Tudi to je važno in odgovorno delo. Vsaka, tudi najmanjša pomota bi lahko terjala človeško življenje. Previdnost pri takem delu ne sme imeti nikoli meja. Zato tudi stoji pri mizi zdravnik-kirurg z edino nalogo, da ponudi kirurgu-operaterju, ki bo operiral, na njegovo zahtevo potrebno brizgalko.
Ura na steni enakomerno šteje minute človeškega življenja. K operacijski mizi so pristopili kirurg-operater, njegov prvi in drugi asistent.
Ob zglavju bolnice je eden izmed zdravnikov začel dajati endotrahealno narkozo. To je narkoza, ki se daje bolniku skozi sapnik v pljuča. Pravijo, da je to v medicini posebna umetnost in da pri tej vrsti anestezije dihalni organi bolnika manj trpe kot drugače.
Točno ob 18. uri in 15 minut se je začela operacija.
Glavni kirurg je prav tako kot pri vseh ostalih operacijah kazal popolno umirjenost. Najprej je prerezal v višini srca levo stran prsnega koša bolnice.
V	operacijski dvorani je nastal mir.
reanimacijo, t. j. za oživljanje, je na podlagi teh podatkov bolnici nenehno dovajal količino izgubljene krvi.
Srce bolnice je kljub operaciji utripalo brez večjih sprememb.
Operater je v notranjosti človeškega srca opravil svoje delo. Srce je bilo treba spet zapreti. Rano je bilo treba zašiti.
Ze za šivanje mirujoče rane mora imeti kirurg izredno spretne roke. Toda srce nikoli ne miruje. Kako potem zašiti rano na tem divje utripajočem človeškem organu, ki ga ne sme in ne more umiriti roka človeka.
Mar je to sploh mogoče?
Ete, mogoče je, toda tega ne zmore vsak. To lahko naredi samo človek-kirurg, ki ima za seboj bogate izkušnje, ki je popolnoma miren in nadvse spreten. Narava ne pokloni vsakomur takih sposobnosti.
Z ukrivljeno kirurško iglo je zdravnik-kirurg počakal skakajoče srce in spretno prebodel njegovo tkivo na ustrezajočem mestu ter na ta način spel oba robova zevajoče rane, ki ju je zategnil z nalašč za to narejeno
Pravkar bo opravljena spel ena operacija
nekaj zdravnikov. To je bila zadnja priprava pred operacijo.
Ostali zdravniki in medicinsko osebje so že čakali pri operacijski mizi. Vse je bilo oblečeno v snežnobela oblačila, ki so segala od vrha do tal. Obrazi so bili pokriti z maskami.
V	operacijski dvorani je bilo svetlo, kot da bi bil dan. Po razpostavljenih mizah in podstavkih je bilo vse polno aparatov in instrumentov različnih vrst in oblik. Ploščice elektro-kardiograma (aparata za električno slikanje delovanja srca), ki bo med operacijo imel važno vlogo, so bile privite ob roke in noge bolnice. Od njih so bile speljane zavarovane žice proti aparatu za fil-manje. S to napravo bo upravljala zdravnica. Med operacijo bo pri vseh težjih posegih kirurga v srce slikala njegovo delovanje.
Igla za transfuzijo, ki jo bodo dajali bolnici med operacijo, že tiči v njeni žili. Pri napravah stoji zdravnik z nalogo, da bo med operacijo sproti dovajal pacientki količino izgubljene krvi.
Na eni izmed miz, ki so pregrajene z belimi razkuženimi prti, leži stojalo, na katerem je zloženih precej napolnjenih injekcijskih brizgalk. Pri vsaki
Vsi pogledi so bili uprti v gibe rok njega in njegovega asistenta.
Eden izmed zdravnikov iz ekipe je v neposredni bližini operacijske mize, opazujoč operaterja in njegove kretnje, začel beležiti sleherno minuto in vsak njegov gib. Tako je potek vse operacije do potankosti opisan.
Začelo se je dajanje instrumentov, gaz in ostalega materiala, ki ga je potreboval kirurg.
Gaze so tanke, večkrat upognjene, razkužene, sterilne tkanine, ki jih kirurg vlaga v odprto rano človeškega telesa. Te tkanine vsrkavajo vase kri, ki ne sme zalivati rane. Zdravnik mora imeti nemoten pogled v notranjost odprtine, ki jo je zarezal kirurški nož. Za primer večje krvavitve je bila pripravljena zračna sesalka, ki bi v takem primeru odvajala kri iz rane in omogočila kirurgu kljub večjemu krvavenju nemoteno nadaljevanje operacije. Glavni kirurg je s pomočjo asistentov odvzel bolnici peto levo rebro, ki so ga s posebno napravo odščipnili. S tem si je utrl pristop k srcu. Z odmaknjenimi pljuči je prišel do osrčnika in ga spretno prerezal. Ko se je na površini pokazalo srce, ki je divje utripalo, so se začeli najbolj napeti trenutki tega večera.
Bolnica je medtem mirno spala, bila je v globoki nezavesti.
Pomožnemu osebju in zdravnikom, ki so opazovali operacijo, je zastajal dih.
Kirurg je začel operirati srce.
Končal je!
Skozi odprto rano v srcu si je utrl pot v notranjost levega preddvora.
Miren, do kraja zbran, je stal kot kip nad telesom pacientke. Da v srcu nekaj lušči in odpira, se je opazilo samo po palcu njegove desne roke, ki se mu je prav na rahlo upogibal. Bil je v živem srcu človeka. Poznal je do potankosti notranji ustroj te vedno gibajoče se mišice. V notranjosti je širil zaradi bolezni zoženo srčno zaklopko z namenom, da upostavi spet pravilno delovanje srca. Ves zbran je imel zaprte oči in je le včasih za hip pogledal. Kmalu je končal.
Med operacijo je pri vseh težjih posegih v srce slikal elektro-kardiogram njegovo delovanje.
Zdravnica, ki je upravljala aparat, je neprenehoma merila utrip bolnice in ob vseh najmanjših spremembah dajala znak za filmanje. Ta večer so že najmanj desetič vzeli iz naprave film ter ga poslali po bolničarju v temnico, od koder so ga že po nekaj minutah prinesli razvitega nazaj. S tem je imel kirurg, ki je operiral, neprenehoma vpogled ne samo v zunanjo stran srca, temveč tudi v najmanjše notranje srčne reakcije.
Elektrokardiogram bi ga nemudoma opozoril, če bi bilo potrebno zaradi oslabitve srca prekiniti z operacijo, dati srcu počitka ali okrepilnih sredstev.
S krvjo prepojene gaze, ki jih je od časa do časa kirurg-operater odstranjeval iz rane in menjaval s svežimi, je eden izmed asistentov takoj dajal na tehtnico. Tu se je po njihovi povečani teži nemudoma izračunavala izguba krvi pacientke. Zdravnik, zadolžen za
nitjo. Tako je lovil srce in šival vse dotlej, dokler ga ni popolnoma zaprl.
Za srcem je zašil odprtino osrčnika ter začel šivati gornje plasti. Ko je zašil še odprtino na površini prsnega koša, je obenem tudi končal operacijo.
Ves čas operacije so se s čudovito skladnostjo ujemali med seboj gibi rok kiruga-operaterja, njegovega prvega in tudi drugega asistenta. Ta skladnost je dajala videz, ko da sta si prenašala misli drug drugemu. Pa ne samo prvi in drugi asistent, tudi ostali sodelavci so se podobno poglobili v svoje delo. Vsi skupaj pa so predstavljali celoto, ki je tudi zdravnikom-opazovalcem pokazala visoko strokovno usposobljenost celotne kirurške ekipe.
Bolnica se je že četrt ure po operaciji prebudila. Prav nič izmučenosti ni bilo opaziti na njej. Vsa sveža je vprašala, ali sta mož in mati v bližini, in ko so ji potrdili, je spet zaspala.
Iz operacijske dvorane so jo previdno prenesli na njeno bolniško posteljo.
Kdor bi si mislil, da je s tem delo zdravnikov-kirurgov že opravljeno, bi se motil. Prav nič manj važna od operacije je nega bolnika po njej.
Od merjenja srčnih utripov do pogostih krvnih in urinskih preiskav ter ostalih pregledov je odvisno nadaljnje zdravljenje. Te preiskave in pregledi dnevno opozarjajo zdravnike, česa v organizmu bolnika primanjkuje in kaj je v njem odveč. Na podlagi vsega tega se bo odrejalo odslej njeno trenutno zdravljenje. Tako se dela tudi z vsemi drugimi bolniki.
Zdravniki kirurškega oddelka Vojaške bolnice skupno s svojim šefom, ki je v zgodovini slovenske medicine prvi operiral mitralno stenozo, ne govore radi o svojih uspehih.
Iz njihovih skopo odmerjenih besed izveš bore malo. Edino to ti z veseljem povedo, da se sedaj, že skoraj teden dni po operaciji, bolnica dobro počuti in da do njenega dokončnega okrevanja ni več daleč.
Naj ponovim misli dr. Mira Pleterskega, ki mi jih je povedal v razgovoru nekaj dni po tej operaciji: »Za nas,« mislil je na kirurški oddelek Vojne bolnice, »je ta operacija samo plod dolgoletnega skromnega in požrtvovalnega dela. Zato si je ni treba razlagati kot nekak revolucionarni skok. Vsak dan vršimo težke operacije, mogoče nič lažje od te. in če je za to operacijo toliko večje zanimanje in več govorjenja o njej, je to pripisati temu, da je to ena izmed redkih operacij, ki se vršijo nasploh.«
Prav v tej skromnosti se zrcali vsa veličina teh tihih borcev za človeška življenja.
Ko so peljali iz operacijske dvorane operirano ženo v njeno sveže belo posteljo, kamor jo bodo spet hodili obiskovat v najkrajšem času njeni otroci, je na hodniku čakajoči mož pristopil k dr. Kuncu ter mu hvaležno ftisnil roko in se mu zahvalil za rešitev življenja svo^a žene — matere treh otrok.
Njegovi zahvali se pridružujemo tudi m; obenem pa njemu in vsem njegovim sodelavcem iskreno čestitamo ob tem velikem uspehu!	Poki
l
večer ga je eden sinov vodil čez
ifcalijansko-nemško mejo na Libergo, kjer se je ustavil na Tisju, malem zaselku sredi litijskih gozdov, kjer so tri kmetije. Štab bataljona se je nastanil pri kmetu Belcu.
Stab bataljona je imel izdelan načrt, da se prebije preko Save, napade v noči 24. na 25. dec. Litijo, prav v času, ko bo vsa nemška vojska zbrana pri »svetem obredu« pijančevanju in jedači, da tedaj, ko bodo vsi najbolj brezbrižni, zapleni orožje in se prebije čez most na levi breg Save.
Prva Jankova četa je bila proti Litiji, druga za njo v drugi hiši, a tretja zadaj.
V dolini Šmartna in Litije so se takoj povezali med seboj vsi, ki so sodelovali z OF. Teren je bil pripravljen tudi tako: če bi napadeni Nemci zaprosili za pomoč, bi jim to pomoč onemogočili, za kar so bili pripravljeni fantje iz Gradca pri Litiji in Hotiča, ki bi zapirali dohode z Vač in Dolskega. Kresničani in Podšentjurci bi zaprli cesto na desnem bregu Save, Šmarčani bi pa pazili, da ne bi prišla pomoč z nemško-italijanske meje. Te naloge je prevzela Fronta, ki je bila v stalni pripravljenosti.
Da bi bila akcija čim bolje izvedena, ie hotel dati štab bataljona tovarišem, ki so delali na terenu, poslednja navodila za akcijo in je zato poklical Kranjca in Planinskega, naj prideta ob treh 'opoldne v Jelšo pod Tišje.
Litijana sta po kosilu takoj odšla n napravila videz, kot da gresta v .orico po vino za božični večer.
V Kostremici sta že opazila nemško 'atrolo.
V Jelšju sta dobila zvezo s partizanko patrolo, ki jima je povedala, da prideta Stane in Tomaž ob treh popol-ine. Ura se je bližala, a Staneta in Tomaža ni bilo.
V tem času so se dogodile v bližini partizanskega taborišča dokaj čudne itvarL Litijski lovci, med katerimi je
oil	tudi litijski župan Ernest Pusch-mann, ki je služboval pred vojno v slatinski graščini in bil že pred vojno osumljen petokolonaš, so hoteli to jutro ustreliti nekaj divjadi za božično okrepčilo. V gozdu so šli mimo partizanskega taborišča
Ko je Stane dobil sporočilo, da so v bližini lovci, je ukazal vsem četam, naj se partizani delno skrijejo. Ko bodo prišli lovci v bližino hiš, naj jih po-love in jih imajo po dstražo do akcije.
Toda lovci niso prišli do taborišča, ker so že prej opazili partizane. Ne da bi kaj oklevali, so se takoj vrnili do Pustovega mlina, kjer so imeli avtomobil, in se z vso naglico odpeljali v Litijo. Puschmann je takoj odšel na
FORMIRANJE IN PRVE DORDE
II. štajershcga bataljona
prijel za pete, se uprl v zid in ga potegnil ven.
Bil je kuhar.
Medtem je vedno bolj ropotalo. Nemci so se splazili za zadnji del hiše in imeli dva vogala v svojih rokah. Partizani, ki so pustili vso svojo spremo v skednju in hiši, so vzeli samo orožje in municijo.
Komandir čete Janko se je takoj znašel. Z dvema mitraljezoma, ki sta ju imela Marok in Franta, je držal ostala dva vogala hiše. Borba se je razvijala na 6 do 8 metrov. Nemci niso popustili, a naši se niso umaknili. Marok jih je nekaj kar stoje podrl. Ostala četa pa se je že razporejala v strelsko linijo in Nemci so bili v križnem ognju. Tudi če bi se hoteli umakniti, se niso mogli. Hiša in drevje za hišo jim je bilo edini zaklon. Janko pa je hodil kar stoje od borca do borca in kazal cilje. Toda ker je bil ogenj sovražnika le premočan, je to kmalu opustil in se plazeč po trebuhu premikal po bojni liniji čete.
Polh in Špan sta bila poslana za rob, da vidita, kakšne sile ima sovražnik zadaj. Za hruško sta opazila nemškega podoficirja, ki je vpil na svoje vojake in jih gonil v boj. Oba hkrati sta pomerila in vpitje je prenehalo. Slišal se je le žalosten vzklik, kar je bilo znak, da sta zadela. Umaknila sta se.
V	tistem so videli Nemci, da nimajo uspeha in da se morajo na vsak način rešiti iz te zagate: ali naprej, ali nazaj.
Cez streho je priletela nemška bomba na sredo dvorišča. Hudo je ranila Marokovega pomočnika mitraljezca in ubila domačo hčer, ki je ravno odpe-ljavala živino iz hleva na varnejše mesto.
Marok in Špan sta svetovala komandirju Janku, naj bi se umaknili nekaj metrov nazaj na boljše položaje, ker so bili ti zelo slabi. Umik se je izvršil, a le za dvajset metrov na boljše položaje v bližini druge čete, ki še ni posegla v borbo, ker ni imela možnosti, a je bila na položaju Umik je ščitila druga četa, da se je prva četa lahko nor knila na pot, ki je bila dober prsobran.
Druga četa je držala nad prvo četo in desno krilo, tretja pa je vsem ščitila hrbet in sočasno podaljšala položaj ostalih dveh čet. Ta četa je pošiljala stalne patrole, da bi ne prišlo do kakega iznenadenja.
Iz doline pa se je slišalo vedno močneje brnenje nemških kamionov in
Prehod iez reko
nemško komando ter ob enih popoldne javil o pojavu banditov blizu štajerske meje, na področju občine Šmartno pri Litiji. Njih število še ni ugotovljeno, predvideva pa se, da je okoli 40 ljudi. Na osnovi te ovadbe so Nemci takoj formirali oddelek okoli 25 ljudi in ga pod komando Schwinda napotili v označeno smer kot predhodnico.
V	Litiji in Šmartnem je bil alarm, avtomobili so vozili sem in tja, nemška vojska je segala po orožju. Kurirji so kot brez glave švigali po ozkih ulicah.
Del nemške vojske je odšel po dolini Rake in nato v gozdove, drugi pa proti Kostrevnici in Libengi.
Partizani niti slutili niso, da se pripravlja napad na njihovo taborišče, saj je bila ura že dve popoldne in ni manjkalo več dolgo do začetka napada.
Komandant Stane in Tomaž sta od-Sla na zvezo v Jelšo, da se dokončno domenijo za nočni napad. Nifta še prišla do Jelše, ko je že zaropotalo. Ura je bila pol štirih popoldne. Takoj sta se obrnila in krenila nazaj v bataljon.
Ceta, ki je bila v izbi v spodnji hiši, ni niti slutila, da se približujejo v strelcih Nemci. Za hišo so kuhali. Ko je šel Špan v kuhinjo pogledat, kako se pripravlja večerja, ga je vprašala domača ženska: »Poglejte, kdo so pa tiV«
»Nemci!«
Špan je skočil po stopnicah v skedenj, zagrabil puško in zavpil partizanom, naj se razmaknejo. Do tedaj še ni padel noben strel.
Takoj nato je že močno zaropotalo. Polh, ki je bil na straži v zgornji izbi, je ravno dobil izmeno. Ulegel se je v fižolove lupine in zadremal Prebudil ga je rafal iz mitraljeza, ki je razbil na strehi nad njegovo glavo nekaj strešne opeke. S stražarjem sta skočila, ali bolje, se peljala po stopnicah v vežo, kjer sta videla, kako je nekdo molel noge iz kmečke peči. Polh ga je
motorjev, ki so vozili po dolini nove okrepitve iz Kamnika in Kranja.
Novi položaji so bili boljši, divjanje in regljanje strojnic pa se je nadaljevalo.
Gogola, ki je ležal poleg Popaja in Polha, je meril za hišo, kjer se je sem in tja pokazal Nemec. Z druge strani pa je oprezoval nemški ostrostrelec in ga ustrelil skozi čelado v čelo. Gogola je mirno obležal na mehki snežni odeji.
Borba se je še bolj razbesnela. Prvi četi, ki je bila skozi v akciji, je začelo zmanjkovati municije. Takoj jim je priskočila na pomoč druga četa in jim dala dovolj streliva, da so držali položaje do mraka.
Nemci so jurišali samo enkrat. Tedaj jim je zagodel Miro, ki je dajal stalne komande »streljaj, streljaj«. Morali so se umakniti, kajti preko zidu prve čete, ki je štela 19 mož z dvema lahkima mitraljezoma, ni bilo prehoda.
Tedaj je padel en borec 2. čete. Dobil je rafal v trebuh.
Ko je bil že mrak, je klical nek Nemec na korajžo z besedami »Du fer-daneter krener, wen du Kurasch hast
—	kom oba!«
Partizani so vedeli, da je Grozar, in mu je Polh v isti nemščini odgovoril: »Du krapt Pater Stajer Michel, wen du kuraš hast, kom aut!«
Bilo je 30 metrov razdalje.
V	poznem mraku se je prva čota pomaknila še malo nazaj.
Stab bataljona, ki je bil pri tretji četi na robu hriba, pa je ukazal, da mora četa jurišati in dobiti nazaj opremo, ki so jo pustili v skednju.
Ceta je izvršila juriš, a zaradi premočnega ognja sovražnika ni mogla priti do opreme. Tedaj sta padla dva borca iz druge čete. Eden je dobil rafal v trebuh. Bil je doma s Primskovega in Janez Gorenje, doma z Gorenjskega.
Sem od nemških položajev pa se je še vedno slišalo vpitje in stokanje ranjence'.-.
(Nadaljevanje in konec)
Ko se je naredil močan mrak, je edi-nica krenila nazaj proti nemški meji po grebenih na levi strani ceste Litija— Sv. Križ. Dobre četrt ure hoda so zagledali pod seboj cesto, po kateri so vozili avtomobili in nemški kamioni, ki so se ustavljali v dolini.
Med pohodom sta se Stane in Tomaž menila, da bi bilo dobro napasti nemške motorizirane kolone. Toda ker so bili borci preutrujeni in ker je bilo treba še to noč prekoračiti nemško-italijan-sko mejo, so misel opustili in krenili naprej.
Med potjo, uro hoda od Liberga, so prinesli terenci zaboj municije, puško-
J
Na pohodu
mitraljez in nekaj pušk, kar je bilo takoj razdeljeno med partizane.
Celonočni pohod nazaj proti Št. Vidu pri Stični jih je pripeljal do istega kmeta v Mišjem dolu, kjer so bili tedaj, preden so prekoračili mejo. Tu je bil celodnevni počitek.
Stab bataljona je ugotovil v svojem poročilu, da se je dalje od Sv. Križa pri Litiji 24. decembra udaril partizanski bataljon s številčno močnejšimi nemškimi edinicami. Razvil je fronto v dolžini enega kilometra. Padlo je 40 Nemcev. Partizani so imeli 4 mrtve.
To kratko poročilo je bilo poslano na Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet.
Litija in okolica je bila vključena v nemško okupacijsko cono. Nemci so že v pozni jeseni in pozimi 1941 začeli izseljevati prebivalstvo obmejnega pasu.
V	dneh 2. in 3. decembra so izselili skoraj vse prebivalce iz vasi Polšnika, Dolgega brda, Velike Preske, Borvaka, Stranskega vrha, Koprivnika, Preveka, Artič, Rodeža, Renk in Tep. Izselili so v glavnem kmete, vtem ko so železničarje in rudarje pustili. To akcijo pa so si izmislili za čas, ko imajo kmetje pobrane in shranjene kmečke pridelke.
Zaradi teh dejanj proti slovenskemu ljudstvu se je upor še bolj stopnjeval. Sedaj pa, ko so slišali ljudje, kako so se Nemci celo popoldne borili s partizani, pa so bili tepeni, se je njihova zavest še toliko bolj dvignila. Kar niso mogli verjeti, da imajo Nemci toliko izgub. Z nasmejanimi obrazi so jih opazovali, kako so vlačili mrtve po hribu v dolino Reke k samotni lovski koči v Pustovem mlinu. Da bi zabrisali svoj poraz, so mobilizirali okoliške kmete, ki so jih nato odpeljali proti Radečam.
V	divjem besu so požgali vas Tišje, prebivalce naselja pa odpeljali v Begunje in kasneje v N' ničijo.
Da je bil to poraz za Nemce, tega niso mogli zanikati niti pri sebi niti pri ljudeh. Posebno pa je bolelo Pusch-manna, ki je napisal kritiko komande in edinice v Litiji v svojem poročilu, ki ga je poslal 28 decembra 1941 nemškemu političnemu komisarju v Kamniku, kjer pravi:
NEDELJSKO POROČILO
»Božična nedelja je tu v Litiji in okolici minila v znaku banditskega napada, ki se je odigral tukaj dne 24. decembra. Komandir čete oborožene sile, ki pripada tukajšnjemu garnizonu, je dne 24. decembra ob enih popoldne prejel poročilo, da so se blizu štajerske meje na področju občine Šmartno pri Litiji pojavili banditi, katerih število še ni bilo ugotovljeno, predpostavljalo pa se je, da gre za kakih 40 mož. Na podlagi tega je bil iz sestava tukajšnje čete formiran oddelek 25 mož in bil pod poveljstvom poročnika Schvvinda poslan tjakaj kot predhodnica. Iz nepojasnjenega razloga je sledil nato pokret ostale čete šele po 5. uri popoldne in meni so udeleženci konference, ki je bila v četni pisarm, sporočili, da se komandir čete dolgo ni mogel odločiti za velikost vojaške sile, ki jo je odredil, in za način, kako naj bi jo uporabili.
Ta zakasnitev se ne da pojasniti in to toliko manj, ker je baje med tem časom okoli 3. ure popoldne prišlo poročilo, da je predhodnica že imela nekaj ranjenih Na vsak način je bandi uspelo, da se je zaradi zapoznelega vstopa v akcijo pravočasno umaknila in je bil na ta način zaradi mraka, ki je nastopil, izgubljen vsak stik z glavnico čete. V noči med 24. in 25. decembrom 1.941 je bila edinica oborožene sile. kakor tudi policijska edinica, ki je bila tudi prepozno poslana v akcijo, umaknjena zopet v Litijo. Kakor se je po-
zneje zvedelo, je bila predhodnica obkoljena in se ni mogla osvoboditi z lastnimi silami, s čimer se pojasnjujejo sorazmerno velike izgube moštva (3 mrtvi in 2 hudo ranjena). Podoficir Nathan, eden izmed treh mrtvih, je živel baje še poldrugo uro po zadobitvi hude rane in je moral vso noč v strašnih bolečinah ostati brez vsake sanitetne pomoči ter je tako umrl zaradi izgube krvi samo zato, ker je poslana pomoč prišla prepozno. Akcija večjih vojaških sil v dopoldanskih urah 25. decembra 1941 s pomočjo aviacije, protitankovskih topov in varnostne policije ni imela — kakor se je to moglo že naprej predpostavljati — nobenega rezultata, ker se je med tem časom teroristična banda že umaknila na varno mesto. Smatram za potrebno, da ta dogodek sporočim politkomisarju, ker je takšno sramotno ravnanje verjetno ohrabrilo teroristično bando za podvzem novih napadov, razen tega pa so takšni postopki mnogo škodovali tudi borbenosti sil, ki so bile tukaj.
Zdi se, da tudi predpostavljena vojaška poveljstva niso bila soglasna s postopkom oziroma načinom, kako se je izvršila ta akcija, ker je danes zjutraj četa oborožene sile odkorakala iz kasarne pod poveljstvom novo postavljenega komandirja čete, a dosedanji komandir čete poročnik Maske je bil, kakor mi je bilo sporočeno, prestavljen v štab bataljona.
Zaradi nepregledne in dolge meje proti‘Italiji z ene strani in zaradi redke naseljenosti sosednjih štajerskih področij z druge strani bi bilo brezpogojno potrebno, da se vojne sile na tem področju okrepijo, ker bi samo na ta način bila zagotovljena kontrola te pokrajine. Obmejne trupe, ki so razdeljene na mnoge skupinice, v nobenem primeru niso sposobne, da same zavarujejo mejo in redko naseljene obmejne kraje. Naravno je, da prebivalstvo ponovno živi v strahu pred izseljevanjem zaradi teh dogodkov, upati pa je, da bo ta strah ublažen z govorom gaulajterja, ki je bil objavljen v nemškem in slovenskem jeziku na razobešenih letakih.
Heil Hitler!«
•
Akcija, kot si jo je zamislilo Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet in štab II. partizanskega bataljona, ni uspela zaradi tega, ker je bil bataljon malo pred akcijo izdan. Vendar pa lahko ugotovimo, da je imela ta prva borba večjega obsega velik pomen za nadaljnji razvoj Osvobodilne fronte posebno v predelu med desnim bregom Save in italijansko-nemško mejo, kot je dobila močan odziv tudi na levem bregu Save. Ta odziv se je kazal v aktivnejšem delu OF, močnejši organizaciji, zbiranju orožja in, kar je najvažnejše, imel je močan vpliv na mobilizacijo novih partizanov, kar se je pokazalo predvsem v prvih pomladanskih mesecih.
Morda bi štab bataljona še mislil na prehod bataljona na Štajersko, a je bila pred durmi zima in vremenske ovire bi lahko položaj še poslabšale.
Ugotoviti moramo, da je to prva akcija večjega obsega II. partizanskega bataljona, ki se je sestal iz čet, v katerih ni bilo prave borbenosti, ker so se vse dotlej vezale s svojimi operacijami na ozek teren. V tej borbi pa je prišel do izraza močno organiziran partizanski bataljon, ki je bil kos vsem težavam. Vrzeli, ki so bile v prejšnjih četah, so bile odpravljene; v vseh partizanih je bila močna borbena enotnost, nad katero so zvesto bdeli in jo negovali Stane, Tomaž in Skala.
V	tej borbi so se izkazali novi borci, ki so kasneje zavzemali komandne položaje in prenašali svoje znanje naprej.
To je bila prva praktična šola II. partizanskega bataljona, ki je pokazala, da se da s pravilno taktiko in vnemo doseči uspehe. Zavest zmage v borbi na Tisju je dvignila moralo borcev; pripravljeni so bili na nove, smelejše akcije.
Bataljon je krenil zvečer 25. dec. iz Mišjega dola kako uro hoda naprej in se ustavil pri dveh kmetih pod Prim-skovem, kjer je bilo odrejeno taborišče. Stab bataljona in prva četa je bila v zgornji, a druga in tretja četa v sosednji hiši in skednju.
Preden pa so čete zasedle svoje prostore, je dal štab bataljona nalog vsem komandam čet; če bi se kaj primerilo, se dobe vse čete na vrhu Primskovega.
Polh je dobil od štaba bataljona nalog, naj preskrbi za bataljon hrano, ker niso jedli že 24. in 25. dec., predvsem pa za prvo četo, ki je bila skoraj vsa brez nahrbtnikov in ni imela nobene »skrite rezerve«. Naslednji dan ob dveh zjutraj, 26. dec., je krenil Polh s patrolo do trgovca na Primskovo, ki je na trkanje odprl in dal vse, kar je zmogel: sladkor, mast, kavo, makarone, fižol, ječmen in koruznega zdroba, da so komaj nesli. Ob štirih zjutraj so se vrnili v taborišče, kjer je Polh takoj skuhal v dveh svinjskih kotlih močnik. Ob sedmih je bil močnik kuhan. Zajtrk je bil ravnokar pripravljen, ko se zasliši detonacija eksplozivne bombe.
Preden je bil skuhan močnik, je šel intendant 1. čete Martin skupno z enim partizanom k sosedu v mlin po moko in naletel na italijansko patrolo, ki ga je na mestu ubila z bombo. To je bila eksplozija, ki so jo slišali v bataljonu. Drugega partizana pa so ustrelili.
Italijani so šli vsako nedeljo z več strani z močnimi patrolami samo na Primskovo k maši in so se srečali s partizansko patruljo. Razen tega pa so dobili od Nemcev obvestilo, da so se
partizani umaknili na ozemlje Ljubljanske pokrajine.
Tedaj je bil v bataljonu alarm.
Komandant Stane je dal takoj nalog, naj vse čete zasedejo višino, in sicer Primskovo.
Samo del borcev 1. čete je dobil zajtrk, drugi niso dobili nič, tako da je bil ta že tretji dan, kar niso imeli partizani tople hrane.
Komisar Kostja, ki je uvidel, da je v njegovi četi položaj najtežji, je sklical partijski aktiv čete in povedal, da se ne sme nihče oddaljevati od čete, ki je v sklopu bataljona, in da so naloge za vse borce v bataljonu iste. Toda v četi je nastala diferenciacija. Domačini so hoteli nazaj na »kurjo farmo«. Poboj pa je že prej pripravil vse člane Partije, da ostanejo v četi in ne gredo nazaj. Iniciatorji za vrnitev so bili: Tarzan, Albin, Brko in Stari, ki so hoteli na vsak način nazaj na »kurjo farmo«.
Ko so krenile vse čete na nove položaje, se je del Pugleške čete — kurje farme — odcepil in odšel na svoje, tako da četa ni vedela, kje so. Špan jim je dejal, naj gredo skupno s četo, a bil je odgovor: »Bomo že prišli za vami.« Toda šli so svojo pot.
Tako so zasedle vse čete razen »iz-gubljencev« položaje na vrhu Primskovega v dolžini kilometra. Najboljši položaji so bili na pokopališču za obzidjem. Stab bataljona pa je bil na vrhu hriba. Ob pol osmih zjutraj se je začelo streljanje. Partizani so imeli zelo dobre položaje v višinah, pred seboj čistino, vtem ko so bili italijanski po-; ložaji slabi. Okrog devetih so Italijan' jurišali, toda napredovali so samo nekaj metrov; morali so se vrniti ter pustiti na bojišču več mrtvih. Vseskozi pa je bilo samo puškarjenje, le sem m tja se je oglasila strojnica. Pravih ciljev za streljanje ni bilo. Razen tega pa so morali partizani varčevati z municijo, ki so je precej postrelili na Tisju.
Kakih 300 m pod partizanskimi p^" ložaji pa se je slišalo vpitje in preklinjanje italijanskih vojakov, ki so jil> pošiljali proti partizanom.
Okoli devete ure ugotovi komandant. Stane, da del borcev Pugleške čete manjka. Ker je stal blizu njega Span, ga je vprašal, kje je ostali del čete. Toda Span mu je povedal, da se je del »kurje farme« odcepil in da ne ve, kje so.
Stane je dejal: »To ni mogoče, razen če so dezertirali, ali pa ste jih pustili dol. Takoj pošljite ponje pa* trolo.«
Ker se je videlo, da patrola ne b° mogla prebiti italijanskih položajev, je misel opustil.
V	cerkvi na Primskovem je zvonilo k maši. Ljudje iz okolice so prihajali, a so jih Italijani napodili in niso pustil, da bi nadaljevali pot čez partizanske položaje.
Iz doline se je slišalo brnenje vedno močneje. Prihajal je kamion za kamionom po Temeniški dolini. Navlekli so jih z vseh strani. Italijanski obroč okoli hriba se je vedno bolj ožil. Toda partizani so še vedno držali stare položaje in tolkli po Italijanih.	i
Span se je pošali med borci: »ke držite, fantje, saj smo tam, kjer moramo biti.« V mislih je imel pokopališče.
Morala med borci je bila zelo visoka, kajti povsod, kjer se tepejo, P°' vsod so nepremagljivi.
Italijani dobivajo vedno nove okrepitve. V dolini Temenice jih je že nekaj tisoč. Vse mrgoli zelencev. Toda partizani se niso bali Italijanov, ki so skrili glave za debele bukve ali skale in streljali v zrak. samo da je pokalo. Vse je letelo visoko nad partizanskimi glavami.
Najbolj hrabro se je držal Marok, ki je sam krotil ttalijane z mitraljezom, ki so hoteli priti iz Mišjega dola na rob hriba. Stal je pokoncu, naslonjen
Ranjenec
na tanko drevo, in spuščal rafale. Stane sam ga je opozoril, naj ne bo pretirano korajžen in naj najde primeren zaklon, od koder bo streljal. Toda Marok je bil včasih malo trmast in ie ostal pri starem.
To ropotanje in streljanje, pomešan® z vpitjem Italijanov, je trajalo do enih popoldne^
Opoldne pa je poslal Stane najbol.1 neborbeni del svojega bataljona, kuharje z dvema borcema, naj pregledajo položaj za umik. Dobili so nalog, na.1 prečkajo dolino Mišjega dola in se P°' vzpno na drugi hrib; ko bodo prišli n8
MLADINSKA KONFERENCA obrala Celjc-okolčco
mm Člani Zveze Komunistov
nal spremene odnos do dela v m ladinskih organizacijah
Ko je mladina okraja Celje-okolica ugotavljala na letni konferenci rezultate svojega dela, je prišlo do izraza dejstvo, da je mladinska organizacija v preteklem letu znatno napredovala. Tako je bilo iz poročila sekretarja kot iz diskusije delegatov razvidno, da so se mladinska vodstva otresla razpravljanja o izključnoorganizacijskih vprašanjih in se zanimala predvsem za vsebino dela organizacije.
Konferenca je ugotovila, da se je zelo izboljšalo stanje v tem pogledu Po pismu tovariša Rankovira in po XVI. plenumu CK LMS, ki sta jasno Prikazala, kakšni naj bosta vloga in delo mladinske organizacije. Bili so primeri, da se je razpravljalo na mladinskih sestankih samo o članarini in drugih nezanimivih stvareh, posledica tega pa je bila, da mladina ni več hotela prihajati na sestanke, ker so bili nezanimivi in dolgočasni. Ko pa je mladinska organizacija začela razpravljati o raznih političnih vprašanjih, o delu mladine v društvih, in ko so bila
—	v cilju politično-ideološkega dviganja mladine — organizirana razna predavanja zanimive vsebine, je postalo tudi sodelovanje mladine v organizaciji bolj živo. Ustanovljenih je bilo več aktivov v krajih, kjer jih doslej ni bilo (Grobelno, Ostrožno pri Ponikvi, dimlje, Pristava itd.). Poudariti pa moramo, da je bilo ideološko delo med mladino na vasi precej slabše kot med delavsko. Vzrok je bil v tem, da na vasi nimamo dobrih mladinskih voditeljev m da nekatere organizacije ZK niso dajale mladini dovolj pomoči. Takšen Primer je bil v Strmcu, kjer je bila delavna sekretarka mladine, toda brez pomoči bivšega sekretarja občinskega komiteja ZK in ostalih komunistov. Zato je bila ta mladinska organizacija med najslabšimi v okraju. Se slabši odnos so imeli nekateri komunisti do mladinske organizacije v Preboldu. Temu je kriv predvsem tovariš Burkeljc, sekretar občinskega komiteja ZK, ki se ni udeležil tudi kot član OK LMS okrajne mladinske konference in niti ene seje plenuma. Taki primeri so sicer Izjeme, vendar se bo treba boriti proti njim. Na splošno pa lahko trdimo, da so komunisti in organizacije ZK pravilno razumeli pismo tovariša Ranko-Viča in da nudijo mladini vso pomoč.
V tem prednjačijo občinski komiteji v Štorah, Šentjurju, Lečah, Laškem in drugje.
Nekateri naši sovražniki, predvsem klerikalna reakcija, so izkoristili nezadostno politično-ideološko delo nekaterih mladinskih organizacij. V Dobrni je pripravil župnik odhodnico fantom, ki so šli letos k vojakom. In pri tem je Značilno to, da so se obnašali nesramno ha zbirnih mestih ravno ti mladinci. A
V okolici Gomilskega so bili primeri, da niso pustili starši svojih otrok-mla-.drncev niti k telovadbi v društvih Partizan niti h kulturno-umetniškim društvom, češ da jih bodo komunisti pokvarili. Nekateri so celo grozili mladincem, naj ne hodjo domov, če bodo obiskovali sestanke mladine vzlic prepovedi.
Vse to nam jasno govori, da bodo htladinske in ostale množične organizacije morale posvetiti več pozornosti Poittično-ideološki vzgoji.
Bili so tudi primeri, ko so ravnale nepravilno nekatere organizacije s posameznimi mladinci, ki imajo verske hazore. To je bilo v Zabukovici, kjer so hoteli spremeniti čez noč mladinca v človeka z napredno miselnostjo Ali na primer v Štorah, kjer so nekateri člani Svobode zahtevali v disku-sji, da je član lahko samo tisti, ki je Prelomil z verskimi predsodki. Čeprav le bila to le diskusija, vendar kaže, da nekateri še ne razumejo, da bomo Ustvarili socialistično zavest v človeku
samo s prepričevanjem in pojasnjevanjem, nikakor pa ne s silo.
Tudi v kulturnem pogledu je med mladino precej zaostalosti. Niso redki primeri (Kozjansko, predeli nad Vitanjem, ob Sotli), da so mladinci nepismeni, in to predvsem tisti, ki so obiskovali okupatorske šole, danes pa ne znajo pisati niti čitati. Zato je sprejela konferenca med drugimi tudi sklep, ki bo ena najosnovnejših nalog tamkajšnjih učiteljev in mladinskih organizacij za odpravo nepismenosti Nadalje je bilo ugotovljeno, da posvečajo pri kulturno-prosvetnem delu premalo pozornosti dramskim delom, ki jih uprizarjajo. To so razde neokusne burke, ki škodujejo kulturnemu dvigu ljudi, posebno pa mladine.
V	svojem nadaljnjem delu je obravnavala konferenca še več važnih vprašanj, kakor vprašanje vajenske mladine, delo v društvih, o liku mladinca in drugo. Lahko trdimo, da je bila konferenca uspešna. Tovariš Tine Remškar, sekretar CK LMS, ki je prisostvoval konferenci kot gost, je dal koristne napotke za bodoče delo mladinskih organizacij našega okraja. Konferenci so prisostvovali tudi tovariš Vinko Šumrada, sekretar OK ZKS, tovariš Kovač, član OK ZKS, zastopnik JLA in predstavniki mladinskih organizacij sosednjih okrajev.	—mi
Mladina je v današnji dobi važen činitelj, ki je pripravljen boriti se za graditev socialistične države, zato je nujno, da vložimo vse sile za socialistično vzgojo mladega rodu. Mladino bomo vzgajali ob konkretnih nalogah, se pravi, da bo naše vzgojno delo med mladino in borba proti vsem tujim in sovražnim vplivom najuspešnejša, če bomo mlade ljudi kar najbolj vključevali v razna društva, v sodelovanje pri upravljanju podjetij, zadrug itd. Bojazen, ki se pri naših ljudeh često pojavlja, pri nekaterih strokovnjakih pa celo prevladuje, namreč da mladina ni sposobna kar koli samostojno upravljati ali sodelovati pri upravljanju tako v podjetjih kot v zadrugah, nam lahko samo odteguje ali pasivizira mlade ljudi. Omenili bi samo primer sodelovanja mladine v delavskih svetih okraja Maribor-okolica. Od celotnega števila članov delavskih svetov (638) je le le okrog 60 mladine, torej 10% vseh članov. Ce primerjamo število mladih delavcev, ki so vključeni v organizacijo Ljudske mladine (1200), s številom izvoljenih v delavske svete, vidimo, da smo izkazovali vzgoji in usposabljanju mladih kadrov vse premalo skrbi. Približno enako je na vasi, saj imamo v 73 zadrugah le 32 mladincev v upravnih odborih.
Na splošno lahko trdimo, da so začele organizacije Zveze po pismu tovariša Rankoviča resneje razpravljati o mladini in njenih problemih, čeprav so ponekod v odnosu do mladine precej neživljenjske, ali bolje rečeno, »okorne«. To je nujna posledica tega, ker nekatere organizacije doslej niso poznale dela mladinskega aktiva, niti niso (ali pa vsaj premalo) razpravljale o problemih med mladino.
Ob vseh razpravah o mladini, ki so jih v zadnjem času poživili odprti partijski sestanki in tudi zbori volivcev, je treba poudariti, da so ponekod na Dravskem polju uspeli negativni elementi speljati diskusijo v napačno smer. V Limbušu, Podvelki in tudi v Lovrencu so skušali posamezniki na primerih slabosti nekaterih mladincev javno ožigosati mladino kot slabo, pokvarjeno in tako dalje, kar je brez dvoma negativno vplivalo na večino delavnih, poštenih mladincev in frontovcev. Ne gre za to, da bi Zveza, organizacije in Fronta morale zagovarjati mladino in njene napake za vsako ceno. Nasprotno: odpravljati jih je treba, važno pa je, da znamo odkrivati in razkrinkovati naklepe sovražnika, katerega cilj je, zasejati razdor med mladino in ustvariti nezdrave odnose med političnimi organizacijami,
Uspela letošnfa Inrcsflcltska dela
I I E S NIS MI ŽELEZARNI
Delovni kolektiv jeseniške železarne si je zadal v letošnjem letu ogromne naloge, ki so bile izpolnjene do Dneva republike. To so veliki uspehi jeseniških železničarjev, kakor tudi onih kolektivov, ki so pripomogli s svojim delom: delavci iz montažne skupine »Dju-ro Djakovič« iz Slavonskega Broda, »Franc Leskošek« iz Maribora, »Elektrotehna« iz Zagreba ter gradbena podjetja »Gradis«, »Primorje« in »Projekt«.
Že sredi leta je bila modernizirana žična valjarna. Od tedaj se je povečala njena proizvodna zmogljivost za tri tisoč ton ob zmanjšanju števila delavstva za 18. V obratu Plavž so predelali visoko peč št. 2, in sicer po zamisli našega znanega strokovnjaka tovariša Draga Cerarja. Dela so bila zaključena v rekordnem času 40 dni. Na isti način bo predelana prihodnje leto visoka peč št. 5; s tem se bo povečala proizvodnja za 50.000 ton surovega železa na leto.
Za graditelje je bila trd oreh gradnja SM peči št, 6. Nihče ni verjel, da bo stala do Dneva republike v marti-narni nova peč. Gradnja peči je potekala pod težkimi okoliščinami. Na utesnjenem prostoru so dosegli šele v globini 11 metrov primerno podlago. Izkopali so nad 6000 kubikov materiala in porabib na stotine ton gradiva. Da je bila postavljena peč do 29. novembra, je zasluga vseh delavcev, neposredno zaposlenih na gradnji, predvsem pa operativnega voditelja tovariša Lojzeta Božiča. Z novo zgrajeno pečjo se bo povečala proizvodnja jekla za 45 tisoč ton.
Tehnološki proces v velikih kombinatih zahteva vzporedno povečanje vseh proizvodnih edinic. Zato je rasla ob povečanju zmogljivosti proizvodnje surovega železa in jekla tudi zmogljivost pražilnih peči in ogrevalcev zraka. Zgrajena je bila nova skupina pet']1 cawperjev in 75 m visok dimnik. Tudi ta gradnja naprav za ogrevanje zraka je bila dokončana v rekordnem času 9 mesecev. V drugih državah trajajo podobne gradnje do 12 mesecev.
prapor kot najboljšemu delovnemu kolektivu v šestmesečnem tekmovanju delavskega samoupravljanja.
Delovni kolektiv jeseniške železarne je prepričan, da bo dosegal tudi v prihodnosti nove uspehe za dobrobit naše Viktor Brun
Delovni kolektiv železarne bo prihranil z novimi objekti na visokih pečeh letno nad 240 milijonov deviznih dinarjev in znižal cene za 10%. V dveh letih pa bodo amortizirane vse vložene investicije.	.	...
Zelo pomemben objekt je nova ki- socialistične domovine.
sikama na Javorhi-   ___________________________________________________
ku. Prej je dobivala železarna kisik iz Ruš; sedaj prihrani 2 milijona din mesečno, v 3 mesecih pa bodo investicije amortizirane.
Vsi ti objekti letošnje kapitalne graditve v jeseniški železarni pomenijo za ves delovni kolektiv ogromen uspeh.
Prav gotovo je to tudi rezultat d el a v-. skega samoupravljanja. V prazničnih dneh Dneva republike si čutil ponos na obrazih jeseniških železarjev.
Delavci so okrasili svoje objekte in stroje z zelenjem in zastavami. Na 75 m visokem dimniku je plapolala dolga zastava. In tudi v samem mestu je bilo čutiti delovno zmagoslavje. Svečani del tega splošnega razpoloženja je bil v dvorani metalurške industrijske šole. K uspehom in prazniku je čestital že-lezarjem v imenu CK ZKS tov. Stane Kavčič, tov. Mavri-cij Bore pa je v imenu GO ZSS izročil v trajno last lep
v , v, - > ;
Volivec voli izbranega kandidata
skratka razbiti enotnost sil v kraju. Neredki so primeri, da smo takšne nezdrave diskusije prepuščali svobodnemu toku razvoja, namesto da bi jih Partija usmerjala. Zaključimo lahko, da so partijske množice predvsem v zadnjem času okrepile borbo za vpliv na mladino, da pa je vzporedno s tem tudi sovražnik napel vse sile, kar se vidi na javnih razpravah, kjer posamezni sovražni, klerikalni elementi tudi javno nastopajo.
Posebno vprašanje je v mariborski okolici delo mladih članov Zveze v mladinski organizaciji. Tu zaradi popustljivosti organizacij nismo dosegli vidnejših uspehov, čeprav zastavlja CK ZKJ v svojem pismu mladim članom kot osnovno nalogo in dolžnost, delati z mladino in v mladinski organizaciji. Osnovne organizacije sicer zadolžujejo mlade člane ZKJ, naj delajo z mladino, vendar so aktivni in imajo uspehe le tisti komunisti, ki so že prej delali v mladinski organizaciji in se mladini znajo približati. To vprašanje smo na terenu vse premalo zaostrili, dasi se razvijajo živahne debate o delu mladih članov ZKJ, tako na raznih posvetovanjih in sestankih kakor med neorganizirano mladino. V Limbušu imamo v organizaciji ZKJ 5 mladincev s stažem nad dve leti, vendar nihče izmed njih ne dela v mladinski organizaciji. V Rušah imamo 17 članov ZKJ v starosti do 25 let, od katerih delajo le štirje aktivno v mladinski organizaciji, zato ni čudno, da se je udeležil nedavnega posvetovanja zastopnikov vseh množičnih organizacij, društev in pedagoških delavcev, ki je bilo sklicano po sklepu odprtega sestanka Zveze glede vprašanja mladine, en sam mladinec — član Zveze. Dejstvo, da je v okraju 350 mladincev včlanjenih v Zvezo, od teh pa jih aktivno dela v mladinski organizaciji le okrog 100, nam jasno kaže porazno sliko, obenem pa nas opozarja, da bodo morale partijske organizacije zaostriti odnos mladih članov Zveze pri delu med mladino.
Tudi prosvetni delavci bi morali posvečati vzgoji izvenšolske mladine več skrbi. V okraju Maribor-okolica je 380 učiteljev, od teh je 54 organiziranih. 90 učiteljev bi po letih starosti moralo biti aktivno vključenih in delati v mladinski organizaciji, medtem ko lahko govorimo le o 22 učiteljih, ki so aktivni mladinci. Ne gre za to, da »vpišemo« vse učitelje ne glede na njihove kvalitete v mladinsko organizacijo, kot se pojavljajo mišljenja med nekaterimi učiteljskimi kolektivi, pač pa je važno to, da se naši pedagoški delavci zavedo, da je tudi vzgoja izvenšolske mladine njihova naloga in dolžnost. Organizacije ZKJ so vse premalo pritegovale pedagoške delavce, dobre fron-tovce, da bi aktivno vzgajali izvenšol-sko mladino. Tak primer imamo v Zg. Ščavnici, kjer je pet učiteljev mladincev, od teh dva člana Zveze, vendar v kraju ni mladinske organizacije.
Prav prosvetni delavci — na vasi učitelji — lahko pri vzgoji mladine mnogo napravijo; seveda je pogoj, da bomo dopuščali vzgajati našo šolsko in izvenšolsko mladino le tistim, ki imajo za to moralne pravice in od katerih lahko skupnost pričakuje, da bodo vzgajali mladi rod v poštene ljudi in socialistični Jugoslaviji predane državljane. Učitelj, ki ni dober frontovec in ki sam pri sebi ni opravil z zaostalim pogledom na svet, ne more vzgajati mladine, skratka ne more biti vzgojitelj in učitelj. Organizacija ZKJ okraja je zaostrila to vprašanje predvsem po VII. plenumu CK.
hrib, naj pomahajo z belim robcem in kolona se bo pomaknila za njimi.
Patrola je odšla in prišla čez italijanske položaje brez strela. Za njimi ic ob dveh popoldne krenil bataljon, ki hi bil napaden, čeprav ljudje okoli veho povedati, da so bili Italijani tako zsstrašeni, da so videli premik partizanov, a se niso upali streljati.
halijan-ka komanda prholnr divizije TSONZO porota komandi XI armadnega zbora uspeh svojih operacij:
Ne da bi se spuščal v nadaljnje podrobnosti, poročam na kratko o policijskih operacijah, ki so bile izvršene ob nemški meji na ozemlju XIV. topniškega bataljona in 98. lcgjje C. iv. v preteklih dneh.
1. Kot je bilo že sporočeno z doptsnm 02-4483 z. dne 2h. t. m., je to poveljstvo zvedelo da so dne 29. nemške policijske čete izvršile operacijo proti bundi, opaženi na področju l.lbcrgu— 1 iaje. in odrediio, naj oddelki zgoraj imenovanih enot poskrbijo za nadzor zadevnega obmejnega področja s spojko na prehodu jesen vrh.
2. Zjutraj dne 20. (proti JI. uri) je to poveljstvo. ko ic zvedelo, da se je gornja operacija ponovila tega dne, .odredilo v istem smislu.
Glede na to, da je medtem poveljstvo XIV. topniškega bataljonu po lastnem preudarku odredilo za jutro, dne 27., očiščevalno akcijo na področju, ki meji na ozemlje legije (s centrom v Pri insko veni -G rai lišču. cona ZL-DE), ker je takšna operacija bodisj spadala v sklop običajne aktivnosti enot, bodisi v sklop operacij, ki jih je v tem času pripravljalo najedeno poveljstvo, in kpr je bila ta /. druge strani že v teku, sem odredil, da se teh operacij udeleži tudi iegijn, ki naj bj eventualnim bandam preprečila prehod čez mejo v eni ali drugi smeri. Razen tega sem napotil tjakaj na razpolago poveljstvu legije tudi mobilni oddelek 24 ftr. Do posredovanja legije 'h tega oddelka pa je prišlo šele popoldne po spopadu z bando s Pritnskovega.
To sc je zgodilo v glavnih obrisjh takole: XIV. topniški bataljon je v.kladil svojo operacijo Z oddelkom poficije. ki je bila stacioiiirann v St. Vidu, in je odredil, naj zadevni teritorij Pjehodijo jn preiščejo tri patrnjje 19—20 mož, ki naj bi šle od zahoda proti vzhodu (t. j. nd ceste za Temenico do ceste zn Čatež); desna Patrulja pod poveljstvom poročnika Campanella auj bi šla od Temenice južno od črto Primsko-
vo—Vrh Čatež:	srednja, ki je štela 20 mož
mobilnega oddelku in policije, naj bi šla od Temenice proti Primskovemu—Gradišču—Catezu: leva (podporočnik Melizza od topniškega bata-ljona) od Temenice proti Mišjemu dolu Poljana. Četrta patrola (podporočnik de Sanctis od Upniškega bataljona je itnela nalogo, naj medtem razišče obmejni prede) (Jesen—Gobnik).
Po novicah, ki smo jih prejeli o ranjencev v spopadu, bi izhajalo, da je desna patrola v času od 9. do 9.30 srečala nekega bradatega človeka, oblečenega v meniha, ki se ji je zdel srtmljiv. Ko ga je pozvala s »kdo gre« in »roke v vis«, je ta ustrelil proti oficirju in pričel bežati; pri zasledovanju pa je bil kmalu ubit s puškinimi streli in ročnimi bombami; pri njem je bjlo najdeno orožje, bombe ter torba s topografskimi kartami, iz česar bi se dalo sklepati, da je bil eden izmed vodilnih banditov.
Malo zatem je prišlo do podobnega srečanja z nekim drugim človekom, ki je bil prav tako oborožen in katerega je patrulja prav tako zasledovala in potolkla. Za tega se je izkazalo, da je bil brat lastnika bližnjega mlina.
Zdi se, da je to streljanje privabilo pozornost banditov, ki so sc nahajali na višini prt Primskovcm. Ti so začeli streljati proti naši patrulji. Zato je poročnik Campanclla, vjdee, v kakšnem položaju se nahaja, razmestil svoje moštvo in odredil napad na bandite V ta namen je pomaknil svojo patruljo onstran bližnjega gozda. Brž ko pa je prišel do gozdnega roba na drugi strani, sc je njegova patrulja /našla na čistini in je bila sprejela s stteli it mitraljeza, od katerih je bjlo ranjenih nekaj mož, med njimi tudi oficir.
Medtem se je komandir leve patrole, ki je l "ul nrve strele v času od 9. do 9.30 na prvega bandita, odločil približati se od Mišjega tlola preko Poljah na Gradišče, da bi se sesel z drugima dvema patiolama na višinah, kjer se mu je zdelo, da je prišlo do spopada. Ko sla se približevali leva m srednja patrulja, je
banti« Ki ie hi,n ° tcm že a,arm,rana» zaPu stila cerkev, kjer je bila pri maši, odprla ogenj izza pokopališkega zidu ob cerkvi m nato po begnila proti jugu.
Srednja patrola (policija) je odgnala v zapot kakih 20 oseb, za katere je menila, da so na klonjcnc banditom.
Kazen oficirja, 4 vojakov iz čete in 1 kara binjerja iz karabinjerske postaje v St. Vidu. ki so bili v desni patroli, sta bila ranjena še dva graničarja, ki sta bila v levi patrulji, in sicer v času, ko sta šla v Temenico z novicami, ki naj bi jih telefonično sporočila poveljstvu v Sdm.
Kar	zadeva bando, ki	je,	kot se	zdi, štela
okoli 50 mož, oboroženih s buškami in 4 strojnicami, njena navzočnost v Prjmskovcm ni bila znana,	zato	očiščevalna	operacija,	ki jo jc
podvze) topniški bataljon, ni	bila naperjena
proti njej. Po potrdilu nekega udeleženca bande, ki je bil ujet dne 27. t. m., se zdi, da je banda po pobegu pred nemško akcijo dne 24. t. m. prešla na naše ozemlje v naslednji noči (24. do	25.).	Gotovo pa je,	da	edinice	topniškega
bataljona in	enote legije,	ki	so dne	25. popol-
dne zaprle prehode na Jesen vThu in na Grmadi, niso našle o njej nikakega sledu, kar bi dokazovalo najmanjšo solidarnost prebivalstva tega področja.
Po nemških vesteh bi se zdelo, da se je banda po 26. vrnila na nemško ozemlje, po mnenju komandanta topniškega bataljona pa naj bi se bila pretolkla proti jugu. Ta verzija sc zdi verjetnejša ob dejstvu, da so bile ceste proti severu prckontrolirane v naspromi smeri kretanja leve patrole in	patrole podpo-
ročnika de Sanctisa, ki je preiskal mejo pri Jesenu. Z druge strani pa tudi ni izključeno, da se jc komu vendarle posrečilo pobegniti tudi proti severu.
3. Glede na prve novice, da se je banda prebila proti jugu, je to povtljstVo poskrbelo, da sc ji prepreči nadaljnji pobeg, in jc zato odredilo popoldne dne 26. t. ni., naj okoliške posadke na tem področju in še posebej nadzorne straže in patrole na železnici stopnjujejo budnost. Te enote smo ponoči prckontrolirali z močnimi patruljami. Kazen tega je puveljsuo odredilo ponovno prejskavo celotnega področja /a jutro dne 27. t. m., in sicer tako, da sb se sešle na Vrhu različne kolone, sestavljene iz legijč, XIV. topniškega bataljona in mobil ne grupe 24. FTR (ki sc je udeležila operacij že dne 25. in nato ponovno popoldne dne 26. t. m.).
Ta pretres se je izvršil v redu po odrejenem načrtu, toda s tein edinim učinkom, da je bil prijet neki udelcžehec bande (po lastnem priznanju), ki se jc od nje oddaljil in za katerega sč je izkazalo, da je bil brat drugega prej imenovanih ubitih (mlinarja).	Razen tega so
bile prijete se nekatere' osebe (4 5) iz pregledanega področja zaradi suma, da so naklonjene banditom.
4. Končno pa sem odredil	ko sem zvedel
včeraj, da so Nemci danes /j ut raj, dne 28.. ponovili očiščevalno akcijo na svojem ozem lin, naj legija in XIV. topniški bataljon ižve-(leta potrebne ukrepe budnosti na zadevnih ob-
DioiVfjtbi general — fromanltaf SRUERICO ROUERO
Ta dokument kaže plašljivost italijanskih edinic, ki so samo tipale po terenu okoli Primskovega, a niso dosegle zaželenega uspeha.
Nato je bataljon krenil po grebenu proti dolini Temenice in se ustavil kilometer proč od ceste, v bližini vinogradov. V dolini je bilo vse zeleno samih italijanov. V tem zasilnem taborišču so ostali do noči.
Okoli taborišča so bile postavljene nočne straže, da ne bi prišlo do izne-nadenja. Bila je komanda; vsakogar, ki pride do stražarskega mesta, je treba zadržati do večera, in ko bo bataljon krenil dalje, ga izpustiti.
Proti stražarju na poti je prihajal počasi star možak, 70—75 let star, in stražar ga je vprašal: »Kam pa kam, očka?«
»V zidanico grem po vino, da ga bomo malo popili. Kje pa je naš Janez? Saj je pri vas?«
Stražar ga sprašuje malo bolj podrobno, kdo bi to bil. Ugotovil je, da je ta stari možak ded partizana, ki je padel na Tisju. Stražar mu ni hotel kratiti dobre volje, pa mu je odgovoril: »V patruljo je šel, a ne vem, če se danes vrne. Ko se pa vrne, se bo oglasil.«
»Danes ste jih pa pošteno, kaj? Saj sem vedel, da jih boste!«
Stražar je videl, da je možak naš človek, pustil je na straži drugega stražarja, sam pa je odšel h komandantu Stanetu in mu povedal vse o tem stričku.
Stane je takoj privolil, pridal je samo še, naj prinese s seboj še malo kruha.
Stražar se je vrnil in dejal mozu, naj, če je mogoče, prinese malo jesti in piti. Možak je bil tako za to in z urnim korakom stopil v hrib. Vsak par-
tizan ga je dobil požirek. Nato pa je šil še domov in prinesel tri velike hlebce kruha.
Med tem časom pa se je po naključju našla »kurja farma«, ki je imela svoje taborišče podnevi v bližini bataljona. Toda vztrajali so, da gredo nazaj na Pugled. Komisar Miha in Kostja pa sta bila nemočna, da bi vzdržala to napeto situacijo. (Tedaj je bilo Polhu najteže. Razdeliti tri hlebce na 96 kosov tako, da bodo vsi enaki. Vsak hlebec na 32 kosov, za 32 ljudi. Na smrekovem štoru je razrezal vse tri hlebce, tako da je bil kos podoben kosu, eden ni bil večji od drugega.
Naredila se je trda noč. Stab bataljona je dal ostro komando, da mora biti del »kurje farme«, ki se je izognil boju, v sredi bataljona in tako so krenili nazaj po Temeniški dolini do Te-meniškega Špana, ki je pod pritiskom kazal lepo lice. Borci so se ustavili v velikem, toplem hlevu in počivali.
Slika, ki je prišel malo prepozno, ni dobil najboljšega prostora. Ne da bi vedel, se je usedel na sveže »kravje testo«; ker je bil hudo zmučen, se mu ni ljubilo, vstati, čeprav je čutil pod seboj nekaj le malo preveč toplega. Toda to še ni bilo vse. Doživel je še drugo nesrečo. Kar naenkrat je začutil, da ga nekdo močno vleče za hrbtno stran suknjiča. Pograbil je in prijel kravji gobec, ki je bil že poln njegovega suknjiča. Toda to ga ni zmotilo Slika se je naslonil na svoj mitraljez in mirno počival.
V	tej noči je krenil bataljon naprej proti Kremenjku, kjer je ostal nekai dni, nato pa nadaljeval pot prek Kerina proti Turjaku, kjer je napadel postojanko in nato nadaljeval pot na Pugled, kjer je prezimil v ostri zimi 1941-1942.
GOSPODARSTVO
ČETRTA AKONTACIJA
in drugi davčni problemi
V Medvodah bodo na uresničenju gospodarskega načrta delali vsi
Čeprav je od razpisa IV. davčne akontacije pretekel že poldrugi mesec, je vendarle potrebno, da o tem razpravljamo še danes. To zato, ker se je to vprašanje pojavilo na mnogih zborih volivcev, in zato, ker stojimo pred zaključkom leta ter je nujno, da vsi davčni zavezanci dokončno uredijo svoje davčne obveznosti.
Kot osnovno nastopa vprašanje, ali je bila IV. akontacija za kmete upravičeno najvišja in kako naj bi se dosegla sorazmernejša obremenitev posameznih kmečkih gospodarstev. Odgovor na oboje je enostaven. Pretežni del svojih produktov vnovčuje kmet normalno v zadnjem četrtletju. Zato že sama dinamika kmečkih dohodkov povzroča, da so davčne akontacije v posameznih tromesečjih nujno različne. V letošnjem letu so dobili kmetje n. pr. v I. tromesečju 15%, v II. tromesečju 19%, v tretjem tromesečju 28% in v IV. tromesečju 38% od skupnih izplačil za odkupljene pridelke. Čeprav zajema dosedanja realizacija v IV. tromesečju le meseca oktober in november, kaže primerjava, da bodo dohodki kmetov v zadnjem četrtletju — posebno, če upoštevamo še predvidene odkupe v decembru — znatno višji od dohodkov v prvih treh četrtletjih. Pri razpisanih akontacijah pa je obremenitev za posamezna tromesečja leta 1952 takale: v prvem in drugem tromesečju smo razpisali po 19%, v tretjem 23%, v četrtem tromesečju pa 39% celotne letne akontacije. Iz obojih podatkov lahko sklepamo, da so bile davčne akontacije v primerjavi z ustvaritvijo kmečkih dohodkov v prvih treh četrtletjih (oziroma posebno v tretjem kvartalu) nekoliko nizke. To je brez dvoma omogočilo nabiranje denarja pri kmetu, posebno še, če upoštevamo, da razpisane akontacije v prvih treh tromesečjih niso bile stoodstotno vnovčene. To dovolj zgovorno dokazujejo dosedanja vplačila kmečke dohodnine, od katerih odpade na tretje tromesečje samo 23%, na zadnje pa 28% vplačil. Sorazmerno nekoliko višja so bila sicer vplačila kmečke dohodnine v prvem četrtletju, kar je pa razumljivo glede na to, da vplačujejo kmetje v prvih mesecih razen akontacij tudi razliko iz odmere za prejšnje leto in to seveda še iz dohodkov preteklega leta. To vsekakor kaže, da vplačila kljub neko-likšnemu porastu v zadnjem četrtletju še vedno niso uravnana z dejanskimi višjimi dohodki kmetov. Če k vsemu temu pridenemo nekaj konkretnih številk, bo situacija še toliko bolj prepričljiva. Do konca novembra letos je bilo po Narodni banki izplačanih kmetom v LRS za odkupe nekaj naj devet milijard, ta izplačila pa bodo do konca decembra narasla na deset milijard.
če pa primerjamo celoletno letošnjo davčno zadolžitev, ki znaža okoli dve milijardi in pol, vidimo, da vrača kmet državi v obliki davkov komaj 24% tistih sredstev, ki mu jih daje država za odkupe. Pri tem je treba poudariti, da ima kmet še znatne dohodke iz neposredne prodaje potrošniku in da predstavljajo nekaj milijard vrednosti še tisti produkti, ki jih kmetje proizvajajo za lastno potrošnjo. V primerjavi z izplačili za odkupe in prevoze v obdobju januar—november preteklega leta pomenijo letošnja dosedanja izplačila za kmeta 2,3 milijarde več gotovinskih sredstev (do konca leta 2,7 milijarde), upoštevajoč v dohodkih lanskega leta tudi denarno vrednost kmečkih bonov. Razlika med dosedanjo letošnjo in lansko davčno obremenitvijo pa znaša le 600 milijonov. Pomeni, da so kmetje prejeli mnogo več gotovinskih sredstev, državi pa bodo od tega višjega dohodka dali komaj 22% ne glede na ostala sredstva, ki so jih prejeli od prodaje na kmečkem trgu, in ne glede na pridelke, ki jih konec novembra še niso vnovčili.
Zato mislim, da niso potrebni še očitnejši dokazi, da je bil pravilen ukrep o razpisu višje akontacije za četrto tromesečje in da lahko vsak posameznik po teh podatkih sklepa kvečjemu, da so kmečki davki v splošnem prej nizki ko visoki.
Seveda pa je uspeh davčne akcije toliko slabši, kolikor omenjena zadolžitev še ni ostvarjena. Osnovno in najvažnejše je sedaj, da razpisano letošnjo akontacijo in vse tiste zadolžitve,
ki so na dolgu še za pretekla leta, brezpogojno razčistimo in vnovčimo še pred zaključkom leta. Kolikor slabši je učinek davčnih vplačil, toliko slabši so odnosi v naši denarni bilanci. Podatki o gibanju denarnega obtoka nam kažejo, da je to vprašanje ne le izredno nujno in važno, temveč da postaja zaradi nekaterih slabosti v vnovčevanju državnih proračunskih dohodkov še toliko bolj pereče. Vtem ko smo lani dosegli v naši ljudski republiki v uravnavanju denarno-blagovuih odnosov že značilne in lepe uspehe, beležimo v letošnjem letu, posebno pa v zadnjih mesecih (o<i septembra dalje) ponovno občutno poslabšanje teh odnosov. K temu prispeva tudi včasih neutemeljeno prekoračevanje sklada plač in trgovine, ki bi morala v tem položaju le še povečati skrb za boljši in večii sortiment blaga. Ker pa je vprašanje denarnega obtoka eno izmed osnovnih vprašanj smotrnega gospodarjenja, ne more biti nobenemu državljanu, pa bodisi, da je ali ni davčni zavezanec, vseeno, kako se ta vprašanja urejujejo. S pravilnim davčnim predpisom in z vnovčevanjem tega predpisa lahko že v veliki meri pripomoremo k odpravljanju neskladnosti.
V zadnjih tednih se je stanje vnov-čevanja kmečke dohodnine že izboljšalo. Vendar nas povprečna 82-odstot-na izpolnitev letošnjih akontacij po stanju 30. novembra ne more zadovoljiti, saj to pomeni, da moramo v mesecu decembru vnovčiti še 18% celoletnih akontacij (če bi bila v prejšnjih mesecih vplačila sorazmernejša, bi moglo ostati za december kvečjemu 10%). Da je povprečni efekt v republiki še vedno toliko slab, je vzrok v izredno šibki akciji nekaterih okrajnih LO. Vzlic vsem ukrepom še vedno niso uspeli izboljšati izterjevalne akcije na primer v Črnomlju, kjer so vnovčili komaj 54% kmečkih akontacij, v Radovljici, kjer je doteklo samo 57%, v Krškem in v Trbovljah, kjer so do 30 novembra izterjali 66%, ter v Šoštanju, kjer so vnovčili samo 69% celoletnih kmečkih akontacij. Če upoštevamo, da smo tik pred zaključkom leta, se s takimi rezultati nikakor ne moremo in ne smemo zadovoljiti. Če so lahko v okrajih Kranj, Ljubljana-okolica, Slovenj Gradec in Maribor-mesto vnovčili že nad 90% akontacije in če so v večini ostalih okrajev dosegli zadovoljiv uspeh, bi mogli tudi v teh okrajnih ljudskih odborih z večjo vztrajnostjo občinskih ljudskih odborov ter s pomočjo in doslednostjo okrajnih ljudskih odborov doseči nekoliko več. Brez dvoma pa je treba
doseči na posameznih zemljiških površinah. Kataster pri nas še ni dokončno urejen, vendar so okrajni ljudski odbori z delom v zadnjih mesecih katastrske elaborate uredili že toliko, da lahko pričakujemo, da bo kataster vsaj v glavnem lahko služil že odmeri dohodnine za leto 1952. Razumljivo je sicer, da v celoti, tako kot predvideva davčni zakon, letos te odmere še ne bo mogoče izvesti, ker v tako kratkem času ne bo možno izvršiti preračuna bivšega goldinarskega čistega donosa po posameznih parcelah odnosno kulturah na dejanski dohodek, ki ustreza današnjim povprečnim gospodarskim razmeram. Navzlic temu pa je mogoče na osnovi preračuna ugotoviti razmerje med starim katastrskim čistim donosom in današnjim katastrskim dohodkom. Na osnovi razmerja, ki so ga vsi okrajni ljudski odbori v glavnem za svoje cenilne okoliše že izračunali, bo zato potrebno ugotoviti tudi katastrski dohodek za vsako kmečko gospodarstvo. To pomeni, da nam bo uporaba povprečnih faktorjev na star katastrski čisti donos dala nov povprečni katastrski dohodek in na osnovi tega tisto razmerje nad posameznimi kmečkimi gospodarstvi, ki se kaže iz katastrskih podatkov. To je pa tudi bistveno, kar nam kataster trenutno more dati. Razumljivo je nadalje, da bo glede na letošnje gospodarske razmere treba tako ugotovljen povprečni katastrski dohodek še popraviti. Ta dohodek bo treba vskladiti predvsem z dejanskimi letošnjimi cenami, ki se gibljejo daleč nad povprečnimi. V davčno osnovo pa je treba seveda všteti tudi tiste izredne dohodke posameznih gospodarstev, ki so posledica izredne proizvodnje (nenormalno nad povprečjem) posameznih pridelkov na konkretnih področjih (n. pr. krompir, sadje itd.). Korektura katastrskega dohodka bo nujna tudi v tistih posameznih primerih. kjer je letošnja prizvodnja zaradi elementarne ali druge nezgode dosegla dohodek znatno pod povprečjem.
Važno in najnujnejše je torej, da ugotovimo razmerje med posameznimi kmečkimi gospodarstvi, kar nam bo dal kataster. Ugotovljeno razmerje pa bo baza za izvršitev letošnje odmere dohodnine kmečkim gospodarstvom.
Na političnih sestanki]) OF in zborih volivcev v Medvodah so široko razpravljali o bodočem gospodarskem, kulturnem in političnem napredku občine. Vseh 176 članov ZKS je skupno « 1930 člani OF z zanimanjem sodelovalo v predlogih, s čimer so podprli iniciativo občinskega komiteja za sestavo triletnega gospodarskega načrta občine. .Prav sodelovanje političnih in družbenih organizacij kraja jamči, da se bo njihovo začeto delo uspešno razvijajo. Njih bodoče naloge slone na sedanjih izkušnjah. Takoj so se lotili najnujnejših opravil, zato ni slučaj, da se Medvode upravičeno prištevajo med najboljše občine v okraju po svoji delavnosti in doseženih uspehih.
Že po vojni so elektrificirali večino vasi, letos pa vasi Topol, Brezovica n Tchovec, kjer so pripravljalna dela (nabava materiala, žice, drogov itd.) že v teku. V vasi Studenčiee in Golo Brdo nameravajo frontovci opraviti s prostovoljnim delom vse razen izrazito strokovnih del. Občinski ljudski odbor pa se zaveda dolžnosti in si prizadeva, da bi s triletnim gospodarskim načrtom zagotovil elektriko sleherni vasi.
Tudi komunalni dejavnosti so v Medvodah posvečali primerno skrb. S prostovoljnim delom so temeljito popravili šolo na Sori. s čimer so prihranili 400.000 din, pa tudi osnovno šolo in gimnazijo v Medvodah. Razen tega pa so popravili telovadni dom »Partizan« v Pirničah, ki bo povsem dograjen ob koncu leta In še moremo navesti dela na zadružnem domu in pri javni razsvetljavi na Preski, Sp. Pirničah in Vašah, popravilo mostu čez Savo in pogosta popravila poti.
Gospodarski načrt predvideva gradnjo transformatorja za Topol in Brezovico, da bo tudi tu električni tok sposoben za priključke motorjev, s čimer bo omogočeno polno izkoriščanje električne napeljave tudi v oddaljenih vaseh. Kot glavna naloga triletnega načrta občine pa fe graditev šole na Topolu in gimnazije	ter	povečanje	osnovne šole
na Preski, nadalje stavba za poslovne prostore in sedež občine: v tej stavbi naj bi bila tudi pekarna in trgovski lokal. (Tu	je	važno še	razmisliti,	ali
je primerno vse te lokale imeti v stavbi občine ali	bi	bilo primerneje, če	bi
bili v ločenih	poslopjih. Potrebna	bo
tudi gradnja coste Medvode—Goričane
z železniškim podvozom, kjer bo odplačana samo odškodnina za zemljišča in trasiran je. Seve pa gradnje stanovanj niso prezrli, saj je v Medvodah čedalje več delavcev, ki stanovanja nujno po-trebujejo. V ta namen so določili l® milijonov dinarjev. Ker ima vodovod v Medvodah premajhno zmogljivost, 60 se odločili /a zgraditev priključka na vodovod, ki ga gradi hidrocentrala Medvode za vasi S vetje, Medvode, Zbilje >n Veri je. Poleg povečanja mehanične de-lavnice razberemo iz gospodarskega načrta še ureditev prostora za parkiranje, gradnjo mostu čez Savo za Medvode, Varje. Pirniče s nodaljškom ceste do 'I acua. Da bi ustregli potrebam letoviščarjev, bodo gradili ob bodočem jezeru v Goričanah hotel, kopališče na Sori itd.
Vrednost vseh teh obsežnih del, predvidenih v triletnem načrtu, znaša nekaj nad 83 milijonov din. Zato bo treba za izvedbo predvidenega programa mobilizirati vse še ne izčrpane rezerve in se nasloniti na pomoč vsesa prebivalstva v občini. Težave jim de-lajo finančna sredstva, vendar so pod' jetja že doslej pokazala veliko razumevanje in pomagala izpolniti dosedanje naloge. Spodbudno pa je, da člani OF pokazali pripravljenost 7A uresničenje gospodarskega načrta. Ze samo frontovci Golega Brda so se na sestanku zavezali, da bodo sami Prl' spevali milijon dinarjev v materialu |n delovni sili. Tudi v Goričanah je bil« na frontnih sestankih dosti razumevanja, tako da občinski komite utemeljeno računa na vsestransko pomoč člano* množičnih organizacij.
Naj pripomnimo le še to, da nam gospodarski načrt ne pokaže dela, ki Pa imajo namen v Medvodah opraviti T kmetijstvu, kar bodo morali obravnavati še z vso resnostjo. Vendar pa ka-žejo dosedanji uspehi in zavest ljudi, ki se je jasno pokazala pri sprejemanju obveznosti in predlogov na sestankih, da bodo uresničili svoj gospodarski načrt v zavesti, da gradijo zase i® za svoje potomce.	K.	S-
NAROČAJTE IN SIRITE
»LJUDSKO PRAVICO«
Za zboljšanje železniškega vozovnega parka
»tv.,	ulvlllla	ncuo	Uspešno obratovanje železnice, ki	kot normalno in se vračali po kratkem	dokazujejo, da se ta odnos ni mnog0
poudariti	potrebo da	se sami davčni	?a ^hteva na^ noY' ekonomski sisfem.	razdobju nazaj v delavnice. V delav-	spremenil. Za prikaz tega zadostuj0
je odvisno od številnih čimteljev, med	nicah so. se vozovi kopičili, da jih ni	samo nekaj navedb:
katerimi je eden zelo važnih dober bilo mogoče sproti popravljati, v obra- Železnica je uspela že leta 1948 ure-vozovni sestav. J\’a naših železnicah je	tu pa je bilo seveda manj voz. Stiska	diti plinsko razsvetljavo v vseh vlakin
današnje vzdrževanje tovornega in	za prostor v potniških viakih je bila	na naših progah in leto kasneje opr°"
potniškega vozovnega parka zaradi	čedalje večja, tovorne vozove pa so pri	miti vse vozove z okenskimi stekj1,
slabega stanja ena najmočnejših po-	nakladanju obremenjevali nad pred-	Tudi električna razsvetljava je bija
stavk obratovnih stroškov. Zato je	pisano težo, kar jim je zopet krajšalo	obnovljena v celoti. Znano pa je, da
vprašanje vozovnega parka z vidika	normalno obdobje obratovanja.	so bili vozovi tudi po tem letu često
rentabilnosti kakor tudi udobnosti in	Bolj ko se naše gospodarske raz-	nerazsvetljeni, česar je bilo predvsem
kulturnosti pri prevozu slej ko prej	mere ustaljevale, bolj očitna je posta-	krivo škodljivo ravnanje številnih poj'
pereče.	^	jala potreba po kvalitetnih popravilih	nikov. Tako je bilo na primer zaradi
Da je vozovni park še danes slab in dobrem materialu, kajti posledice manjših okvar inventarja v enem le?jj
so se začele po nekaj letih kazati v	nad 25.000 manjših popravil, razbitin
vedno večjem obsegu. Te se pojavljajo	je bilo nad 2200 okenskih stekel, tako
v pogostejših okvarah na vozovnih da so morale delavnice v enem mesec11 .	.	_	konstrukcijah in lesenih delih vozov, vgraditi 5000 m2 stekla. Žarilnih mrežic
ki so prešli v njeno last po prvi sve-	Danes trošimo samo za krpanje lese-	za plinsko razsvetljavo je bilo v enen1
tovni vojni, in vozovi novejše vrste,	nega opaža, podme in dr. na primer za	letu uničenih 20% in nad 4000 elektriki jih je prejemala Jugoslavija na ra-	600 voz v treh letih 24 milijonov di-	nih žarnic razbitih ali odnesenih. č°
čun reparacij do leta 1930. Ker je bil	narjev ali za vsak vagon letno 6 desk.	gledamo statistiko prejšn jih let in 'e'
To je posledica pomanjkanja suhega lesa, ki ga delavnice po distribucijski poti niso mogle dobiti, pa jih je potreba po čimprejšnji obnovi silila, da so sekale les v svoji režiji in ga vgrajevale svežega. Vzdrževanje je torej za enako število voz v enakem razdobju nad 50 milijonov dražje, če računamo. da bi praviloma moral biti voz, popravljen s suhim lesom, v prometu najmanj devet let. Se več stro-vlekli vozove najraznovrstnejših kon-	škov pri vzdrževanju povzroča seveda
strukcij. Od številčno zelo skrčenega	ostali nekvalitetni material, ki je bil
in slabega parka ni bilo niti 10°/« voz	porabljen za popravila,
sposobnih za promet. Odtod ena glavnih Nove ekonomske razmere pa so težav železnice po osvoboditvi.	znatno sprostile vozovni park in omo-
Obnova voz je bila posebno te-	gočile železnici, da je prešla na kvali-	„	_	...... ...__________________
žavna. ker so bile vozovne delavnice	tetnejše vzdrževanje vozov. Potrebe po	gajo	obuti nanje	afi postavljajo	nanj®
porušene, razen v Ljubijani-Siški. Po-	preobremenjevanju voz ni več in tudi	prtljago	in mastne	predmete,	da
zavezanci zavedo nujnosti takojšnje ureditve in plačila svojih davčnih obveznosti.
Drugo je vprašanje pravilne in sorazmerne davčne obremenitve posameznih kmetov. Nesporno je, da pri obdavčitvi v mnogih primerih ni pravilnega medsebojnega razmerja. Napake so nedvomno najpogostejše pri razpisu čertletnih akontacij, ko občinski ljudski odbori še ne razpolagajo z dejanskimi, natančnimi podatki o dohodkih posameznih gospodarstev. Po sistemu individualnega ugotavljanja dohodkov že v manjši meri, vendar pa še obstoji možnost, da dohodki enako močnih gospodarstev niso sorazmerno ugotovljeni.
To je posledica slabega ugotavljanja dohodkov posameznikov in v znatni meri tudi posledica vpliva pozameznih ljudi, ki pri odmeri sodelujejo. Cesto najdemo primere nepravilnosti že v okviru samih občinskih ljud. odborov, nadalje med občinskimi ljudsk. odbori, nesorazmerje pa nastaja v obdavčitvi, če primerjamo posamezna gospodarstva med okraji. Dosedanji sistem davčne odmere je bil odvisen predvsem od razumevanja, objektivnosti in načelnosti v delu posameznih davčnih komisij.
Zato je razumljiva težnja pridelovalcev za prehod k obdavčevanju po katastru. Obdavčitev po katastru pomeni, da se davčna osnova ugotavlja na temelju tistih prednosti, kultur in površin, kot jih za posameznika izkazuje kataster. Obdavčitev po katastru pomeni nadalje, da tvori davčno osnovo	rezultat	povprečnih	dohodkov,	ki	brez pravih tehničnih pripomočkov,	bili doseženi pri vzdrževanju že dobri	očistili. Posebno poglavje pa je čistoč«
jih	je	ob	normalnih	pogojih	mogoče	šele po obnovi delavnic so vozove za-	rezultati, čeprav v celoti vozovni park	po tleh in v straniščih.
    čeli sistematično popravljati, dasi v še ni bistveno boljši in tudi še ni v Brezbrižnost v odnosu do ljudske
nenehni borbi za material, rezervne	nekaterih delavnicah povsem izkore-	imovine pa kažejo tudi mnogi traB'
dele in kvalificirano delovno silo. Ne-	ninjena stara praksa. Na nedavni kon-	sportanti do tovornih voz. ki z nepaZ'
mala zasluga kolektivov železniških	ferenci vozovno-tehničnih strokovnja-	Ijivim nakladanjem ali razkladanje!11
delavnic je torej, da smo uspeli raz-	kov v Zagrebu je bilo zato poudarjeno,	kvarijo vozovne pode. stranice, ročic0
meroma hitro zadovoljiti prevoznim	da je treba še odločneje in dosledneje	in podobno, da mora železnica ce^°
potrebam našega gospodarstva in da	izvajati sklep o kvalitetnem vzdrže-	jemati vozove iz prometa.
kljub naporom železnice, je več vzrokov. Železnica je imela v predaprilski Jugoslaviji sicer velik, toda raznolik vozovni park. Sestavljali so ga vozovi,
nakup novih voz odvisen od kapita lističnih trgovskih zvez, so prihajali v sestav železniškega parka najrazličnejši tipi vozov. To je primoralo takratno železniško upravo, da je začela postopoma izločevati starejše tipe, nekatere pa rekonstruirati. Vendar pa je bil ta park v drugi svetovni vojni skoraj povsem uničen. Kar je bilo dobrega, so si okupatorji porazdelili kot vojni plen, na naše proge pa so pri
tošnjo, bomo ugotovili, da se stanje n’ kdo ve kaj spremenilo. Lotos je bil0 na primer v avgustu razbitih 295 stekel. ki z ostalimi okvarami (razbit0 svetilne oble, raztrgane zavese, ukrj” deni okenski jermeni, razbita ali odstranjena ogledala itd.) dosegajo vrednost pol milijona dinarjev.
Resnica pa je, da teh problem0* železnica nima na vseh progah. Tako jih skoraj ni v vlakih na progi od Mf" ribora do Dravograda, medtem ko j? nedaleč proč, to je na ptujski prog1, stanje izredno slabo. Prav tako je na dolenjski progi in tudi proti Jesenicam, kjer potniki povsem brezbrižno rav' najo 7 opremo, stopajo na sedeže, If'
pravljati se je moralo kar na prostem, za material so pogoji boljši. Zato so celo z največjim trudom ni mogoč®
je za današnje potrebe vozovni park številčno zadosten. Se več: v prizadevanju, da bi se povečala brzina vlakov in varnost prometa, je železnica opre-
Zboljšati vozovni park je torej 78 železnico težka naloga, ki je ne b°
rn	7.________r T _	_	1__nt/fl
mogoče rešiti čez noč. Toda z odprav0 vseh subjektivnih vzrokov, ki kvarijo vozovni sestav. bodisi med obratovanjem železnice ali s strani njeni}1 koristnikov, in s sistematičnim, kvali'
vanju voz ter skrbeti za notranjo opremo tako mednarodnih, kakor lokalnih potniških voz.
Spričo prizadevanja železnice za inila tovorne vozove z zračnimi zavo-	ureditev	vozovnega parka pa moramo
rami, česar ni zmogla stara Jugoslavija	pose-bej	ugotoviti, da je slab odnos
v dvajsetih letih.	številnih koristnikov železnice domala __________________  _	  ..
Poleg rezultatov o obnovi vozov pa	še vedno	tak. kot je bil pred leti, ko	tetnim vzdrževanjem	ter	postopno	na'
odkriva analiza, da so vozovi tehnično	je škodo	na opremi in inventarju ve-	bavo novih	voz	bo	mogoče	znatno
še vedno slabi, deloma iz objektivnih, čala prenatrpanost v vlakih. Na prvi dvigniti kulturnost prevoza pri na*-
pogled se zdi, da ta slabi odnos ni med Neločljivo pa je ta borba povezana z bistvenimi vzroki za škodo na želez- zboljšanjem odnosa potnikov in tran-nici, nadrobna analiza pa odkriva, da sportantov do železniškega vozovnega je močan činitelj, ki igra važno vlogo parka. Prav zato. ker zadeva to vpra' pri borbi železnice za rentabilnost nje- šanje delovne ljudi, ki najbolj im1?' nega poslovanja. Železnica je v zad- žično potujejo po železnici ali dajejo
deloma iz subjektivnih vzrokov. Kon strukcijska raznolikost in zastarelost velikega števila zlasti potniških voz je objektivna težava, ki jo lahko premostimo samo z novo gradnjo in s tipizacijo voz. Drugi neposredni vzrok
je sistem administrativne distribucije njih letih prepeljala 124°/o več potni- železnici blago v prevoz, je potrebno, materiala, pomanjkanje rezervnih de- kov z manjšim voznim parkom kakor da premisli sleherni potnik in t ran' lov, pa tudi slab material, ki je bil na pred vojno. Razumljiva je bila torej sportant o čuvanju tega dela ljudsk0
Zcdnja dela na betonski avto-cesti Celje—Vransko
razpolago. Delavnice so popravljale zaradi pomanjkanja voz kar je moči hitro in je bila vsa borba usmerjena na količino popravljenih voz, manj pa na kvalileto. Posledica tega je bila. da so vozovi obratovali mnogo krajši čas
preobremenjenost vozov in večja mož- imovine. ki jo je treba čuvati kakor nost dnevnih škod na njih. Če upošte- svojo. Prizadevanje železnice, da bod° varno okoliščine, ki so v prejšnjih naši vlaki po svoji tehnični sposobnosti letih pospeševale škode, nam sedanji, in kulturni opremi zares odraz vlož°' skoraj nič manjši stroški zaradi škod- nih naporov, moramo podpreti vsi v ljivega ravnanja z vozovno opremo skupnem interesu.	—£
Inozemski in domači turizem v letu 1952
Zolišaimo teBinilio dnž :sns ivldence
Turistične kroge vznemirjajo v zadnjih letih vesti o nazadovanju turizma v Sloveniji, ki jo beleži naša turistična statistika. To dejstvo je zlasti neugodno, ker pričakuje Slovenija od turizma v bodočnosti velike koristi. Naša republika ima vse pogoje za razvoj turizma, Z druge strani nas tudi pasivnost nekaterih naših področij sili, da iščemo zaposlitev prebivalstvu v tisti panogi narodnega gospodarstva, za katero imamo pogoje. Toliko bolj nas zato prizadene dejstvo, da je v letih 1951 in 1952
mo s podatki, se je znižalo število nočitev od 1,147.588 v letu 1950 na 1 milijon 044.204 v letu 1951 in na 794.961 v letu 1952 oziroma, izraženo v odstotkih, od 100 na 91 in na 69%. Kje so vzroki tega nazadovanja in kako naj jih odpravimo?
Preden bi nadrobno analizirali vzroke za nazadovanje turizma, pa je potrebno, da osvetlimo tale dejstva: Celotno naše narodno gospodarstvo je bilo od leta 1950 naprej podvrženo velikim spremernbam. Te so zajele našo državno upravo .kakor tudi industrijo, trgovino in seveda tudi turizem. Danes ni več pomanjkanja blaga, ker je tega dovolj in to še v veliki izbiri. Kakor v trgovini, tako smo tudi v gostinstvu usmerjali potrošnjo z raznimi nakazili za letovanje. Koristnike smo napotili do gostinskih podjetij. Vse to je sedaj odpadlo.
Pa tudi pri samih gostinskih obratih se pozna sedaj doba svobodne konkurence. Zakon ponudbe in povpraše-vanja je prišel do polne veljave. Tudi Podjetje lahko svobodno nabavlja živila, pijače in material, kar še pred nekaj več kot enim letom ni bilo mogoče.
Vse to je povzročilo naravno tudi v turizmu velike spremembe. Primerjava Podatkov iz let 1950 in 1952 zaradi tega ne daje dovolj jasne slike in se zato omejimo samo na primerjavo podatkov iz let 1951 in 1952. Pogled na tabelo nas pouči, da beležimo v tekočem letu večje število inozemcev in manj domačih gostov. Povečanje inozemcev je nesporno razveseljivo dejstvo. Aktivna zunanja trgovinska bilanca je želja vseh gospodarstvenikov. Nekatere evropske države krijejo velik del svoje pasivne trgovinske bilance z dohodki iz turističnega prometa. Leto 1952 je prvo povojno leto, v katerem lahko govorimo 9 inozemskem turističnem prometu. Naši napori morajo tudi v bodoče zasledovati cilj, da privabimo čimveč inozemcev v državo, kajti le od teh ima naša država kot celota koristi. Inozem-ci nam prinašajo devize.
Bolj važno kakor število gostov inozemcev je seveda število nočitev, ker nam to direktno pove, koliko dni so ti turisti bivali v naših krajih, in če to število pomnožimo s povprečno potrošnjo inozemca na dan, dobimo že približni povprečni finančni uspeh od jnozemskega turizma. V celoti se je število inozemcev povečalo od 13.039 v letu 1951 na 22.463 v letu 1952 ali za 65 odstotkov.
Število nočitev pa se je povečalo od 41.682 na 52.967 ali za 27%.
Na prvem mestu so tudi v letu 1952 obiskovalci iz cone A STO. Število nočitev teh gostov Je znašalo v letu 1951 9356, a naslednje leto 9530 kar predstavlja 18V» celotnega Števila nočitev inozemcev.
Na drugem mestu so tudi v tem letu Avstrijci. Število njih nočitev se Je povzpelo od 7234 na 8820 ali za 17*/. celotnega Števila nočitev inozemcev. To število Je v tem letu le malenkostno manjše kot število nočitev gostov iz cone A STO.
Na tretjem mestu so letos Nemci, ki so Se povzpeli od 3217 na 7958, torej na 15*/« Inozemskih nočitev. Nemci so v tem letu največ napredovali, saj znaša povečanje nočitev nasproti lanskemu letu 147“/». Videz je, tla bodo Nemci že v naslednjem letu zavzeli *opet prvo mesto med inozemci. Skupno z Avstrijci tvorijo 35"/» inozemskega prometa.
Na četrto mesto so se povzpeli Francozi. Število nočitev Je znašalo v letu 1951 2285, letos pa 5153, to je 10”/« nočitev inozemcev. Morast v primeri z lanskim letom Je zelo Velik In znaša 126*/«.
Značilno pa je nazadovanje obiskovalcev jz Italije, od 5344 na 4867 nočitev v tekočem letu, kar znaša komaj 9°/* inozemcev. Tudi ^manjšanje števila nočitev nasproti lanskemu letu znaša !>•/•. To zmanjšanje nam postane razumljivo, če pomislimo na sovražno stališče, ki ga zavzema v tem letu Italijanski tisk nasproti naši državi.
Število obiskovalcev iz Anglije in ZDA se je tudi povečalo: število nočitev Angležev od 1845 na 3625, to je 97"/o, a Američanov od 3290 na 4722, to je za 44 odstotkov.
To so poglavitne države, iz katerih prihajajo k nam turisti, vse ostale države skupno so imele v letu 1951: 9051 nočitev, letos pa 8292, to je skupno 16% prometa.
S primerno propagando, zmernimi cenami in solidno postrežbo bomo lahko dosegli, da bo inozemski turizem zopet zavzel tisto mesto, ki ga je že nekoč imel in ki mu po važnosti pripada. Ze nekoč smo bili znani kot najcenejša tu-
ristična dežela, kar mora biti tudi naše geslo v bodočnosti.
Medtem ko smo videli pri Inozemskem turizmu porast števila gostov in nočitev, je stanje pri domačem turizmu nasprotno. Domači turisti sicer ne prinašajo gospodarstvu države takih koristi kakor inozemci, vendar je tudi njihov pomen velik. Domači turisti uravnavajo razlike med narodnim dohodkom aktivnih in pasivnih pokrajin v draavi šaitai. TuHžem se riav&drfiS' isk-vija v pokrajinah, ki so bolj siromašne, vendar bogate prirodnih krasot, pri nas predvsem v goratih predelih Alp in v kraškem Primorju. Razen tega prinaša turizem posredno korist s tem, da regenerira delovno silo človeka. Število domačih gostov in njih nočitev se je v letu 1952 nadalje zmanjšalo, in sicer od 224.604 na 205.018, kar znaša 9%. Število nočitev domačih gostov pa se je zmanjšalo od 1,002.522 na 741.994, t. j. za 26%.
Ob koncu sezone je potrebno, da si malo pobliže ogledamo vzroke tega nazadovanja, da jih v bodoče lahko odpravimo. Sprostitev blagovnega prometa v trgovini je dovedla do povečanega nakupovanja vseh potrebščin. Tok izdatkov prebivalstva se je preusmeril. Ljudje so začeli varčevati z izdatki za stvari, ki se jim zdijo manj potrebne. Ta pojav je razumljiv glede na pomanjkanje blaga v vojnih letih in prva leta po vojni.
Naslednji vzrok padanja turizma je povišanje železniške tarife. Število gostov iz oddaljenih republik se je razmeroma bolj zmanjšalo kakor število gostov iz bližnjih republik ali Slovenije. Vtem ko se je število Slovencev povečalo za 3%, se je število Hrvatov zmanjšalo za 10%, a število obiskovalcev iz ostalih, še bolj oddaljenih republikah za 27%. Iz tega pač vidimo, da oddaljenost od slovenskih turističnih centrov vpliva na zmanjšanje obiska. Število Slovencev se je sočasno povečalo, ker so ti raje ostali v bližnjih domačih letoviščih.
Zvišanje cen gostinskih storitev je tudi zmanjšalo obisk. To postane posebno očitno, če primerjamo podatke o nazadovanju števila gostov z nazadovanjem nočitev, ker so te padle neprimerno bolj kakor obiski. Skupno število domačih gostov se je zmanjšalo samo za 9%, število nočitev pa za 26%. To lahko opazimo pri Vseh domačih gostih, še posebno pa pri Slovencih. Število teh se je povečalo za 3%, število nočitev pa zmanjšalo za 18%. Gostje Slovenci so sicer prihajali v naša letovišča, vendar so ostajali krajšo dobo kakor lani.
Delno nosi krivdo za manjši obisk tudi prepozna objava popustov, ki jih uživajo delavci in nameščenci v tekočem letu. Uredba o popustih v gostinskih obratih je Izšla šele 21. junija 1952 in je prišlo tako praktično do izvajanja predpisov šele v drugem polletju. Vremenske razmere so gotovo tudi vplivale na sezono.
Iz gornjega kratkega pregleda vidimo da lahko delimo vzroke za nazadovanje turističnega prometa v dve skupini, in sicer po tem, ali jih lahko odstranimo ali ne. Med poslednje štejemo vremenske nevšečnosti in zlasti sprostitev trgovine, nasprotno pa imamo pri drugih naštetih vzrokih možnost, da jih odstranimo. V bodoče bomo morali pravočasno izdajati razne uredbe o popustih delavcem in nameščencem, kakor tudi vskladiti cene s kupno močjo prebivalstva. Viktor Šoštarič
O malokaterem vprašanju je bilo in je v zadnjem času toliko, govora,, razpravljanja in predlogov kot o družbeni evidenci in o novih načelih za določanje obratnih sredstev gospodarskim organizacijam. Tudi ni bilo o nobenem drugem gospodarskem vprašanju, kot o navedenih, izrečene toliko kritike. Na raznih konferencah gospodarstvenikov in v listih vedno češče slišimo in beremo številne analize teh problemov in navajanje primerov iz raznih gospodarskih organizacij, ki jasno kažejo, da krediti, določeni po novih predpisih, kot tudi družbena evidenca v tem smislu ni dosegla 6vojega namena. Pri tem je treba seveda poudariti splošno mnenje, ki vlada med podjetji, da je instrument, kot je družbena evidenca nujno potreben, ker le na ta način lahko družba vrši kontrolo nad gospodarskimi organizacijami in njihovim delom. Splošno pa je na drugi strani tudi mnenje, da na tak način in na_ podlagi take tehnike, kot je danes, tega cilja ne moremo in ne bomo dosegli.
Ko danes ugotavljamo to osnovno vprašanje, moramo tudi ugotoviti, kateri so tisti bistveni ugovori proti sedanjemu načinu kreditiranja gospodarstva in vodenju družbene evidence. Xeh je seveda več in izvirajo nekateri morda iz posebnosti posameznih podjetij, ki jih ni moči glede na njihovo poslovanje vključiti v okvire pretežne večine ostalih podjetij. So pa tudi ugovori, ki zadevajo eno ali več gospodarskih panog, gospodarstvo kot celoto in ki zahtevajo nujno sprememb, ker vplivajo odločilno na razvoj gospodarskih organizacij.
Vprašanje sredstev, pred vsem obratnih, je za vsako gospodarsko organizacijo temeljno vprašanje. Načelo, ki sedaj velja in na podlagi katerega banka določa podjetjem ta sredstva, je v bistvu enostavno in je vokvirjeno « obrazec (formulo), ki jo je treba uporabiti za vse primere. Pokazalo pa se je, da obrazec ne more zajeti vsega in vseh vrst tako pestrega gospodarskega življenja, zlasti še, ker so osnovni elementi v tem obrazcu vzeti iz splošnega vsedržavnega povprečja. Zato ni čudno, da so krediti, ki jih banka tako izračuna, vedno ali prenizki, le redko pa v skladu s potrebami podjetij. Slednje je bolj slučaj, to je v primeru, ko sta elementa kot sta koeficient obračanja obratnih sredstev in planski faktor v podjetju, slučajno v skladu s splošnim državnim povprečjem.
Na ta način nastajajo v prvi vrsti trenja med podjetji in banko, zlasti če pod jetja ne prejemajo zadostnih obratnih sredstev. To pa ni tako važno kot drugo: podjetja, ki prejemajo na ta na-' <*)» •*pTertu*J(y sredstM-.Hie ittarejo izvršiti svojih nalog, doeim jih na drugi strani tista, ki jih prejemajo preveč, lahko razmetavajo, kar oboje škodi odjetjem, v skrajnosti pa tudi celoti, tem, da so bili za določanje obratnih sredstev postavljeni obrazci, so bili sicer izločeni vsakršni subjektivni momenti zlasti od strani banke, s katerimi bi ta lahko vplivjala na njihovo odmero Zašli smo pa v drugo skrajnost. Odmerjena obratna sredstva danes niso stvarna in ne odgovar jajo stvarnim potrebam gospodarskih organizacij. Do-trebna so bila že sedaj razna odstopanja, ki dovoljujejo poleg rednih tudi terminske kredite, navadno v določenih
odstotkih od odobrenih rednih obratnih sredstev. Tu pa zopet stopajo v ospredje subjektivni momenti, kjer naj bi sicer imeli besedo tudi posvetovalni odbori, ki pa doslej dejansko še niso povsod dobro niti prevzeli svojih poslov. Ta odstopanja že sama rahljajo osnovo za določanje rednih obratnih kreditov na podlagi obrazcev in zahtevajo nujno sprememb.
številnejši pa so ugovori in kritike družbene evidence. Tudi ta temelji na elementih, ki so vzeti iz splošnih vsedržavnih povprečij- Zbiranje in uporaba podatkov knjigovodstva družbene evidence je zato šablonsko, kar se kaže zlasti v dejstvu, da med stanjem tega knjigovodstva in knjigovodstva v gospodarskih organizacijah skoro nikoli ni soglasja. Dejansko stanje v knjigovodstvu podjetij je skoro vedno drugačno kot v družbeni evidenci banke. Tudi tu nastajajo med banko in podjetji nesoglasja, ker banka na podlagi svojih podatkov odmerja plače, akumulacijo, sklade itd. Ta nasprotja bodo prišla še posebno do izraza koncem poslovnega leta. Pri tem leti glavni očitek na tehniko vodenja te evidence v banki, ki da je vokvirjena preveč v splošne in toge obrazce, ki ne morejo zajemati in reševati posameznih problemov. Tega seveda s splošnimi merili ne bomo rešili tudi v bodoče in je zato popolnoma utemeljen predlog, da naj bi. vprašanja posameznih podjetij reševali organi s široko pristojnostjo, ki bi lahko tudi samostojno odločali in ki bi bili blizu podjetij. Sedanja pot reševanja posameznih vprašanj, ki vplivajo na poslovanje podjetij, je prepočasna in težka, kar je bilo izrecno ugotovljeno na neki konferenci gospodarskih zastopnikov, ki je bila pred kratkim v Celju. Podjetje med tem navadno zabrede v najrazličnejše finančne težave.
V	prvem času, ko je bila uvedena družbena evidenca, so gledale gospodarske organizacije nanjo pred vsem s stališča presežnih plač. To sicer ni trajalo dolgo, ker se je zlasti nesolidnim podjetjem tako gledanje kmalu maščevalo, zlasti če take plače niso bile rezultat večje storilnosti dela. Dejstvo pa je, da podatki družbene evidence navadno ne morejo odkriti, kako in na kakšen način je presežni sklad za plače nastal in je potreben zato poseben pregled poslovanja. Dogajalo se je namreč, da so podjetja skušala v prvem času izplačevati take plače, ki so bile bolj rezultat komercialnega poslovanja in spretnih knjigovodskih operacij, kar pa je bilo navadno lahko ugotovljeno šele na mestu samem. Danes gledajo v družbeno evidenco sicer bolj stvarno.
Iz polemike okoli tega vprašanja pa izhaja, da naj bi se v resnici ustvar.l tak instrument družbene kontrole, ki bi bit ■ učinkovit, stvaren in ki bi pravilno cenjeval njihove uspehe. Kontrola skratka ne bi smela biti le rezultat neke »administrativne igre< (»Gospodarski vestnik«, št. 71).
Banka je v času obstoja družbene evidence večkrat omenjala kriterije za izračunavanja na podlagi družbene evidence. V tem je deloma potrdilo tega, kar smo navedli, deloma pa pozitivno iskanje novih poti, da bi tako prišli do boljših in stvarnejših podatkov. Kaže pa, da se dejansko cilju, k: ga iščemo, nismo približali, ker ostajr vprašanje iskanja teh poti vedno in le v ozkem okviru in pristojnosti. Zato je zopet umesten in utemeljen predlog, da bi bilo treba k reševanju takih vprašanj pritegniti čim širši krog gospodarstvenikov. Le na ta način bi lahko našli čim bolj odgovarjajoči način in čim boljše osnove, od katerih bi bilo čim manj odstopanj. S tem bi se tudi najbolj približali stvarnosti, pri čemer mora seveda ostati kot podlaga načelo, da družba prizna delovnemu kolektivu le, kar je realiziral.
Končno je še eno in morda najvažnejše vprašanje, ki je bilo tudi že postavljeno in ki se tiče tako vprašanja odobravanja obratnih sredstev, kot tudi družbene evidence. Prevzem gospodarskih organizacij po delovnih kolektivih pomeni posebno važen korak v naši socialistični revoluci ji. S. tem so podjet ja dobila veliko samostojnost in z njo veliko odgovornost. S strogim postavljanjem okvirov za poslovanje gospodarskih organizacij in z ocenjevanjem uspehov njihovega dela ha podlagi obrazcev pa so bile brez dvoma pravice delovnih kolektivov okrnjene. Tako delovni kolektivi nimajo tistega vpliva, kot bi ga morali imeti, na najvažnejša vprašanja gospodarskih organizacij, ki jih vodijo. Še bolj je to vprašanje zaostreno s tem, da so osnovni elementi na katerih slone obrazci, vzeti iz splošnega državnega merila.
Kot pozitiven pojav smo omenili v začetku, da se danes o teh važnih vprašanjih govori, razpravlja in išče -novih poti. To je tudi dokaz demokratizacij' našega življenja, ki tako zajema vsa področja našega udejstvovanja. V tej smeri 5.0 zato vsi omenjeni pojavi pozitivni in koristni, ker bomo lahko le na ta način našli za nadaljnjo izgradnjo našega gospodarskega sistema zadovoljive tehnične metode, ki bi se lahko avtomatično uporabljale na ppdlagi ustrezajočih zakonitih določil. o-
EXP0RT IMP0RT
METALPROMET
BEOGRAD - Sarajevska 20
Obveščamo odjemalce, da bo v dneh 20. do 31. decembra 1952 inventura v vseh naših skladiščih, ki bodo izdajala v tem času blago le v izjemnih primerih za potrebe industrije
J/sph&š&VljCL de.la.vdle.tya upKav&janja
Člani delavskih svetov in vprašanje odpuščanjain sprejemanja delavcev: Delavski sveti so dolžni skrbeti tudi za to, da pri odpovedi in sprejemanju novih delavcev ne pride do krivičnih odločitev in napak, ki bi škodile našemu celotnemu gospodarstvu. Delavski sveti so upravičeni od časa do časa zahtevati od upravnega odbora in direktorja ali pa od personalne službe, da jim poročajo, kakšne ukrepe so v minulem času storili in koga imajo namen v bodočnosti odpustiti ali sprejeti na delo. To vprašanje ni samo pravica, temveč tudi dolžnost delavskega sveta, kajti pravilen odnos do delavcev je prav takb važen kot vprašanje ostalih gospodarskih stvari, ki jih delavski sveti že rešujejo. Dosedanje izkušnje kažejo, da se delavski sveti le redkokje ukvarjajo s tem vprašanjem in s svojimi odločitvami le redko posegajo v velikokrat nepravilne sklepe že prej omenjenih organov. Tu bi navedli le nekaj primerov, kako se personalna politika skazi, če se delavski sveti premalo zanimajo za to stvar.
V tovarni usnja na Vrhniki bi delavski svet prav gotovo preprečil odpustitev delavke invalidke Rozalije Gruden. Grartata ji je namreč odtrgala nogo. Tovarišica je delala v ščetinami in nima prav nobenega premoženja. V tovarni je delala že dve leti, pred tem pa je bila 12 let v zasebni službi. Prvega oktobra je dobila odpoved, oziroma so jo, invalidko ž leseno nogo, premestili na težko fizično delo. Prevažati bi morala samokolnice in čistiti opeko. S tem so jo seveda prisilili, da je zapustila tovarno. Na pritožbo pa je dobila odgovor, da je kot invalid tovarni ^nepotrebna. K temu naj na kratko povemo še to, da sočasno sprejemajo na delo kmečka dekleta, ki niso socialno ogrožena, nekatere so doma celo z večjih kmetij. Tovarišici Grudnovi pa so med drugim izjavili, da ji bo za dva meseca plačo izplačal sindikat (?). Čeprav bi lahko navedli še nekaj podrobnosti o nepravilnem in celo surovem odnosu nekaterih ljudi v tovarni do delavcev, naj bo to dovolj velik dokaz, da delavski svet v tej tovarni te stvari ne rešuje tako, kot bi bilo treba. Kaj pravijo s temu člani delavskega sveta?
Državna založba Slovenije je zaradi zmanjšanja kadra odpustila iz službe 13 uslužbencev, takoj nato pa sprejela drugih 12, in to seveda mimo posredovalnice za delo. Odpuščene uslužbence pa so dali na razpolago posredovalnici za delo. Ti odpuščeni uslužbenci v matični knjigi nimajo nobene označbe, ki naj bi x>ojasnila, zakaj so odpuščeni. To je primer, ir. teh
ni malo. da se vprašanja zaposlovanja rešujejo mimo posredovalnice za delo, kar seveda onemogoča, da bi zaposlili vse ljudi, ki čakajo pri posredovalnici za delo, omogoča pa najrazličnejše protekcionaštvo pri dodeljevanju dela.	far/
Podobno je storila tudi direkcija poste. Odpustila je 143 delavcev, v glavnem zaradi znižanja števila nameščencev, v isti sapi pa so sprejeli 133 novih delavcev in uslužbencev, v glavnem mimo posredovalnice za delo. Odpuščeni delavci so prišli na posredovalnico za delo, ki jih je prevzela v oskrbnino. Čeprav je tu treba povedati, da pošta potrebuje zanesljive In strokovno usposobljene uslužbence, pa ni pravilno že iz navedenega, da ignorirajo posredovalnico. Delavski svet. se zaradi tega, ker so člani raztreseni po terenu, ne sestaja redno, pa je zato razumljivo (ne vemo, če opravičljivo), da se tudi ne ukvarja s problemom personalne službe.
Se en primer- Okrajno mizarsko podjetje Steno^-žeči (Ljubijana-okolica). V tem podjetju so sprejeli nekaj novih delavcev. Znana partizanska družina iz Medvod, ki je med vojno mnogo žrtvovala, ni mogla v tem podjetju zaposliti nobene svojih hčera. In zakaj? Utemeljitve, ki so jih dali nekakšni dolgi jeziki, so neprepričljive in dokazujejo, da tudi tu delavski svet ne zahteva, da bi mu poročali o ukrepih personale. Državno posestvo v Ponovičah pa je odpustilo 56 let starega delavca Ivana Bevca. Imenovani dvomi, da je ‘delavski svet sploh kaj vedel o njegovi odpustitvi. In tako je tovariš Bevc, ki se je pred vojno prebijal skozi življenje kot hlapec, tik pred upokojitvijo ostal brez dela.
To je nekaj primerov, ki kažejo na to. da se bodo morali delavski sveti oziroma člani delavskih svetov posluževati svoje-pravice in od časa do ča$a zahtevati, naj jim odgovorni tovariši v podjetju poročajo tudi , o teh stvareh, kajti dvomimo, da bi: bili člani delavskega sveta kot kolektiv, sestavljen Iz najboljših delavcev In nameščencev, prav tako brezdušni v odnosu do ljudi, kot so to nekateri ljudje v nekaterih podjetjih. Ti primeri s6 končno dokaz, da je potrebno., da se tudi delavski sveti seznanijo z vodenjem personalne službe svojih podjetij, ker bodo le tako lahko sodelovali pri odpravljanju pojavov, ki niso v skladu z našimi težnjami. Člani delavskih svetov se morajo seznaniti z delovnopravno zakonodajo, ker bodo tako lahko preprečevali samovoljo posameznikov in družbi škodljive pojave.	Jože	Debeljak
1
J
nazadovalo število nočitev. V prvih devetih mesecih, za katere že razpolaga-
Tolmin — naše privlačno turistično središče
industrija kmetijskih strojev
v bratskih republikah
Po drugi svetovni vojni smo podedovali le nekaj delavnic za kmetijske stroje. Privatne delavnice so bile v Osijeku, Petrovaradinu, Leskovcu in morda še kje. Iz leta v leto so se po osvoboditvi obnavljale in širile stare delavnice, rasli pa so tudi novi objekti, nove tovarne za izdelovanje kmetijskih strojev. Te so dajale čedalje več orodja za delo. Znani so izdelki tovarne sZmaj« v Zemunu, »F obede« v Novem Sadu, proizvodi kovinskega zavoda »Tito« v Skoplju, prve bosanske tovarne kmetijskih strojev v Tuzli, pa slovenskih tovarn v Mariboru in v Lescah
Stotine in tisoči strojev domače proizvodnje že obdelujejo njive zadružnih gospodarstev, postopno nadomeščajo vprežno živino in lajšajo kmetovalcem delo. Tisoči motornih črpalk iz tovarne Jastrebac v Nišu, iz Zavoda »Tito« v Skoplju, iz tovarne »Aleksander Rankovič« na Reki že oskrbujejo z vodo razsežne predele po naši deželi.
Pred tremi leti so začeli v Rakovici pri Beogradu izdelovati prve domače traktorje tipa »Zadrugar«. Lani je ta tovarna izdelala 650 traktorjev, letos 50—60 mesečno, hkrati pa montirajo v tovarni tudi italijanske traktorje »An-saldo«. To so nedvomno, veliki uspehi, ki jih je dosegla naša industrija kine-
tijskih strojev in orodja po osvoboditvi.
Največje naše tovarne kmetijskih strojev, hkrati pa tudi trenutno glavna središča, v katerih je osredotočena te vrste industrija^ so £emun, Osijek in Novi Sad. Vsaka izmed teh izdeluje posebne proizvode. Tovarna »Olt« v Osijeku proizvaja vse stroje za setev, žetvene stroje izdeluje »Pobeda« v Novem Sadu, mlatilnice in nekatere druge kmetijske stroje pa zemunska tovarna »Zadrugar«.
Letna proizvodnja teh treh največjih tovarn kmetijskih strojev dosega nekaj tisoč raznovrstnega orodja. V njih je zaposlenih nad 3000 delavcev. Samo v zemunski tovarni »Zadrugar«, ki zavzema 6 m2 površine, dela nad 1400 delavcev. Razen drugega orodja je dala ta tovarna lansko leto našemu kmetijstvu 450 mlatilnic raznih velikosti. Proizvaja že tudi 10-tonske mlatilnice.
Vezalke snopov iz novosadske »Po-bede« skoraj nič ne zaostajajo za izdelki slovitih italijanskih in avstrijskih tovarn. Dokaj izpopolnjeni so tudi že kosilni stroji, za katere se naši kmetovalci zelo zanimajo. Tovarna sPobe-da« izdela letno 500 do 700 večjih strojev in na tisoče manjšega orodja.
LJUBUŠKO POLJE
naipiodne/ša dolina Hercegovine
Skozi najplodnejša polja Hercegovine, Ljubuško polje in druga manjša polja v okolici, teče ista reka s tremi meni: Tihaljina — Mlade — Trebižat. la polja so, kot pravijo, ena najplodnejših ravnin na našem Krasu. Znanstveniki so ugotovili, da ima podnebje Ljubuškega polja vse značilnosti primorskega podnebja. Povprečna toplota je nad 15 stopinj. Jesen je toplejša od pomladi (oktober od aprila) za tri stopinje, kar je značilno za primorsko podnebje.
To dolino dele od morja obronki planine Biokovo; Ljubuško polje je oddaljeno od morja le okrog 15 km. Ker so gorske verige na nekaterih mestih prekinjene s prelazi, je omogočen dotok morskega zraka v to dolino, zlasti tam od Kardeljevega.
Po žetvah, ki jih lahko dosežejo v tej dolini zaradi blagega podnebja in obilja sonca in vode za namakanje, lahko plodnost tal skoraj primerjamo s plodnostjo tal v dolini reke Nila."
Pred sto leti so na Ljubuškem polju pri Vitini uspešno gojili riž. Tu uspevajo tudi druge južne kulture: smokve, granatna jabolka, oljke, tu so donosni vinogradi in odličen tobak, bombaž itd.
V poslednjih 50 letih, odkar se je pričelo reguliranje reke, se je plodnost doline povečala. Z mrežo kanalov, ki se vse bolj širi, napeljujejo vodo v zelo sušne predele polja. Zemljišča, ki jih lahko namakajo, dajejo več žetev na leto. Na primer deteljo kosijo sedemkrat na leto. Po ječmenu, ki ga
Nov 3 sorte ozimne pšenice
Zavod za poljedelska raziskovanja v Kruševcu so ustanovili leta 1932 kot postajo za proizvodnjo jn oplemenitev rastlin. Leta 1940 so postajo spremenili v zavod za poljedelska raziskovanja.
Po vojni se je delo zavoda zelo razširilo. Sedaj tu pridelujejo sortno seme raznih vrst žitaric, selekcionirajo krmne rastline, izbirajo seme ‘rav. preizkušajo najbolj prikladne agrotehnične ukrepe za glavne kmetijske kulture itd.
V zavodu so s selekcijo pridelaii nove vrste ozimne pšenice. Tako so iz banatske pšenice dobili pšenico »kru-ševačka 22«. ki je zelo primerna z« podnebne razmere in za sestav zemlje v tem predelu. Zelo je odporna proti zimi in suši. odlikuje se z dobrim donosom (od 15 do 20 metrskih centov) in daje zelo dobro moko. Zaradi tega jo kmetje radi sejejo. V zadnjih letih je zavod nabavil državnim kmetijskim posestvom in drugim pridelovalcem okrog 70 tisoč kilogramov semena te pšenice.
zgodaj požanjejo, lahko na isto zemljišče zasejejo koruzo, ki do jeseni dozori. Po koruzi lahko zemljo pozimi vse do pomladi izkoriščajo za špinačo, repo, por, zelje, solato itd. Tako zemlja v tej dolini daje plodove vse leto.
Razen plodnosti ima ta kraj tudi prirodno lepoto — slap Kravica, ki je visok skoraj 25 m in je lepši kot slapovi Plive pri Jajcu. Vendar je 'a lepota še malo znana in ie še ne izkoriščajo v turistične namene.
Vse ljubuški predel z ugodnim podnebjem in bogatimi zgodovinskimi nahajališči ima pogoje za razvoj turizma, če si bodo za to prizadevali.
Osiješki »Olt« proizvaja sejalnike za bombaž, in druge kulture, kopače za krompir, najraznovrstnejše vprežne in druge pluge ter sploh orodje za kmečka gospodarstva. Reči moremo, da je dosegla tovarna »Olt« v proizvodnji plugov znaten napredek. Njene izdelke uporabljajo že številna zadružna gospodarstva.
Nekdanja dolavnea v Leskovcu, ki je štela dobrih 20 delavcev, je že zrasla v manjšo tovarno z okrog 150 delavci; imenovali so jo »Proleter«. Razen kultivatorjev proizvaja kopače za krompir, plug »Slon«, dvojne vprežne brane itd. Posebno pa je izpopolnila proizvodnjo vprežnih plugov, tako da danes že lahko uspešno tekmuje s tovarno »Olt« v Osijeku. Tudi »Proleter« izdela letno več sto traktorjev in velike množine raznega orod ja.
Ljudska republika Bosna in Hercegovina ima že nekaj let tovarno kmetijskih strojev v Tuzli. Doslej je proizvajala ročne mlatilnice, stiskalnice za seno, manjše trierje, vprežne pluge in podobno. Nad 300 delavcev, zaposlenih v tej tovarni, proizvede na leto nad tisoč strojev. Izpopolnjevanje v proizvodnji teh strojev uspešno napreduje. Najboljše rezultate so doslej dosegli s trierji, zato so njihovi izdelki dokaj iskani, posebno v bosanskih vaseh.
V	Makedoniji proizvaja doslej samo zavod »Tito« nekaj vrst kmetijskih strojev. Znani so izdelki te tovarne, predvsem sejalniki. Nekaj manjših strojev in kmetijskega orodja izdela tudi delavnica »Mitko Cecov« v Štipu.
Tovarne »Aleksander Rankovič« na Reki, »Jastrebac« v Nišu, TMZ v Zagrebu in kovinski zavod »Tito« v Skoplju so znane po vsej državi, pa tudi v nekaterih tujih deželah, zaradi črpalk za namakanje. Deset tisoče črpalk iz teh tovarn oskrbuje namakanje razsežnih površin v delovnih zadrugah.
Takšna je v glavnem industrija kmetijskih strojev in orodja v bratskih republikah. Ta industrijska panoga je ve mlada, bori se še z vrsto tehničnih in organizacijskih problemov, a jih postopoma rešuje. V doglednem času Da se bo naša dešela uvrstila med države, ki proizvajajo vseh vrst kmetijske stroje in orodje.	K.	S.
■ •••
Betoniranje osemdeset metrov visokega jezu za hidrocentralo Jablanica
Pomorski institut na Savi
Ladjedelništvo se močno razvija v vseh pomorskih državah. Komaj sto let je minilo, odkar je prva železna ladja z vijakom preplula Atlantik. Od takrat do danes pa se je tonaža povečala desetkratno, močni stroji dajejo danes parnikom veliko hitrost. Trgovska in vojna mornarica zahtevata vse večjo hitrost, gibčnost, stabilnost in vztrajnost parnikov. Pri tem mnogo koristijo ladjedelništvu znanstveno - raziskovalna dela v ladjedelniških institutih. Skoraj vse pomorske države v Evropi in Ameriki imajo take institute. Tudi naša država ga ima v Zagrebu. Ustanovili so ga pred dvema letoma.
Zakaj so ga ustanovili y Zagrebu in ne nekje na Reki, v Splitu ali kakem drugem mestu ob morju, kjer so ladjedelnice, pomorske šole itd.? Pomorski institut mora biti v mestih, kjer je veliko znanstvenih ustanov, fakultet in raznih strokovnjakov, ki so potrebni za delo v takem institutu. V Zagrebu je tudi odsek za ladjedelništvo na tehnični visoki šoli, edini te vrste v Jugoslaviji. Razen tega je tu dovolj specialistov s področja fizike, matematike in
KOKSARNA V LUKAVCU
Potniški vlak iz Sarajeva pripelje v Lukavac zgodaj zjutraj. Sedaj je v tem času še mračno. Toda potniku, ki prvič prihaja v ta kraj, se ni treba bati. da ne bi izstopil v pravem kraju. Veliki rdečerumeni plamen, ki v koksarni gori brez prestanka podnevi in ponoči, že od daleč opozarja na pravo mesto. Ko pa se vlak približuje, se iz mraka
prikaže najprej nizka in dolga stavba uprave, potem pa se za njo dvigajo ostale zgradbe, iz katerih se blešči močna svetloba. V koksarni delajo brez prestanka.
Koksarna je začela delati; izdelujejo že koks. Toda to je samo začetek. Tovarniški prostor je še vedno veliko gradbišče. Nekatere objekte še dokon-
čujejo, postavljajp železniško progo, gradijo cesto. Tu srečujete delavce koksarne, gradbenega podjetja »Teh-
'k * c, *
Pogled na koksarno v Lukavcu
Makedonski narodni park Mavrovo
V	zahodnem delu Makedonije, med planinskim masivom Korali na zahodu ter V lasnico in Mavrovskim poljem na vzhodu, se razteza narodni park Mavrovo v nadmorski višini okrog 1300 metrov. Posamezni planinski grebem segajo tudi nad 2000 m v višino, n. pr. I\ o rab, Krčin, Bistra in drugi.
Mavrovski narodni park ima mnogo prirodnih lepot. Bogat je bujnih izvirkov, ponikalnic in potokov, ki imaj;> zaradi obilnega snega celo poleti dovolj bistre vode. Največji na tem ozeml |u sta reki Radika in Mala reka. ki privabljata številne obiskovalce in ribiče saj je v njiju mnogo postrvi vzlic pogostim nalivom in nevihtam v predelu med temi planinami. Pr tudi planine Korab, Bistra in Krčin obiskujejo čedalje številnejši domači in tuji izletniki.
Po sredi narodnega parka se vije glavna prometna žila. cesta Skoplje— Gostivar—Debar—Ohrid, v notranjosti pa ni trdnih poti razen ceste v La-zaropolje, ki jo šele grade.
Ozemlje narodnega parka pokrivajo košati gozdovi in številni pašniki. Posamezni predeli tod okrog slove po živinoreji, vendar je še dokaj neizkoriščenih pašnikov zaradi raztresenega gozdnega drevja. Letos so pašnike že znatno razširili, na stotine delavcev je očistilo razsežne površine.
Črede, ki jih na pomlad priženejo na pašo iz južnih krajev, utrpe pogosto precejšnjo škodo zaradi viharjev in močnih vetrov, ki vlečejo s planin Minulo leto in letošnje poletje je doletelo pobočje Bistre in Koraba več vremenskih nezgod s snežnim metežetn in slano, ki so hudo prizadele posebno ovce. Samo letošnje leto sta izgubili živinorejsko gospodarstvo in delovna zadruga Galičnik zaradi neurij okrog 1000 ovac.
Za izboljšanje preproste živinoreje bodo zgradili na Bistri več modernih staj, ki jih bo pozimi mogoče uporabiti kot zasilne smučarske domove m planinske koče. Razen tega so že za-
čeli letos umetno gnojiti pašniške površine, kar bo znatno zboljšalo kakovost trave.
Ko bo Mavrovsko jezero polno, bo postal narodni park še posebno privlačen za izletnike, pa tudi dokaj ugodni bodo pogoji za organiziranje lovskih postaj. Okrog Sušice bodo uredili gojišča za fazane in srne, kar bo znatno obogatilo gozdove glede divjačine. Posebni ukrepi so potrebni tudi za razmnoževanje koristne in za uničevanje škodljive divjadi. V narodnem parku je mnogo divjih koz, zajcev, divjih prašičev, pa tudi roparic (jastrebi), volkov, lisic in drugih. Lovci iz Galičnika, Mavrovega, sploh iz okoliških krajev bodo morali skrbno uničevati predvsem volkove in lisice. Tod okoli, posebno v Gornji Reki, so ugodne razmere tudi za čebelorejo. potrebna pa bo tudi pogozditev posameznih golih bregov. Z zgraditvijo ribjih gojišč, ki so v načrtih za dolino Radike, se bo še znatno povečalo že tako dokajšnje bogastvo mavrovskega narodnega parka.
nika«, železniškega gradbenega podjetja, monterje in druge. Vse je pomešano, vsi hitijo, da bi bila tovarna čim-prej gotova.
»Za sedaj uporabljamo še ameriški premog, objasnjuje neki tehnik, ker separacija in sušilnica še nista gotovi.
V	začetku prihodnjega leta bosta ta dva objekta gotova. Potem bomo delali z domačim premogom, z mešanico lignita, rjave- a in črnega premoga. Vse pa je blizu: lignit dobivamo iz Kreke, rjavi premog iz Banovičev, črnega pa tudi iz Kreke.«
Objasnjeval je še marsikaj. Obhodili smo še nedokončano zgradijo za separacijo premoga in sušilnico, spoznali vse faze predelave, ki se bodo razvijale v njih. Bilo bi preširoko pisati o vsem tem.
V koksnih pečeh se premog pod veliko vročino od 800 do 1200 stopinj spreminja v koks. Vsakih 30 ur, kolikor traja proces, dobijo iz peči kok? in jih znova napolnijo s premogom.
»Predvidevamo, da se bo proizvodnja skrajšala na 24 ur,« je rekel vodja tega obrata. Sedaj dela ena koksna baterija s 35 pečmi, druga pa jih bo imela 40. Ko bomo delali z vso zmogljivostjo, bomo izdelovali od 630 do
650	ton koksa na dan. Izpopolnjujemo tudi način polnjenja peči. Doslej smo jih polnili od zgoraj. Uvedli pa bomo polnjenje s strani, s čimer bomo dosegli boljše izkoriščanje prostora. S polnjenjem od zgoraj gre v eno peč 14 ton premoga, od strani pa 17 ton.
Koksna baterija, peči, stroj za polnjenje premoga in izpraznjevanje koksa
—	vse to je tako veliko, da človeka skoraj ne vidiš, in vse je tako mehanizirano. da je potrebnih le malo ljudi.
V proizvodnji koksa nastaja plin, od katerega uporabijo 600 kubičnih metrov za gretje baterij, loda iz tegs plina s hlajenjem pridobivajo tudi razne druge izdelke. Kot izdelek hladitve plina v hladilnikih dobivajo katran in amonijakovo vodo. Z razdvajanjem teh izdelkov in z njihovim nadaljnjim predelovanjem bodo dobivali še amonijev sulfat, surovi katran, benzol, natrijev fenolat, žveplo, amonijak, kot nadaljnje proizvode pa še smolo, naftalin, razna olja itd.
Obrati za izdelavo teh izdelkov, ki jih je sedem, bodo dokončani v prvi polovici prihodnjega leta. Tedaj bo koksarna v Lukavcu. začela delati z vso zmogljivostjo.
Okrog velikih tovarniških obratov se razprostirajo griči z raztresenimi hišami in hišicami. Mnogi prebivalci teh hiš delajo v koksarni. Iz stotine malih zaselkov bo nastalo mesto, v katerem bodo živeli stari prebivalci in novi, ki bodo še prišli. Nova, moderna stanovanjska poslopja so že zgrajena in še jih bodo gradili. Tudi železniško postajo so premestili v bližino koksarne. Ustvarja se novi Lukavac, nov ne samo po stavbah, temveč tudi po novem, boljšem življenju, ki v njem nastaja.
drugih ved, ki so potrebni za sodelovanje v institutu.
Naloga ladjedelniškega instituta je reševati vse znanstvene probleme, k* so v zvezi z graditvijo ladij za naso trgovsko in vojno mornarico. V institutu preizkušajo raznovrstni material za graditev ladij. Prav tako raziskujejo tu vprašanja zaščite ladij in vsa vprašanja graditve raznih ladijskih delov v naših tovarnah. Danes v svetu n<*; gradijo več niti ene ladje, ne da bi prej izdelali veliko število modelov in ji» temeljito preizkusili. S tem dobijo vsi? potrebne elemente za graditev velike ladje. So primeri, ko so prihranili dvajset odstotkov pogonskega materiala s tem, da so ladji dali primernejši trup, ki daje vodi čim manjši odpor, razen tega se s tem doseže tudi večja hitrost. Poleg raziskovanja modelom je zelo važno tudi raziskovanje skih vijakov. Prav tako važna je tudi oblika in namestitev krmila. Tudi raziskujejo v institutu.
Kaj pomeni za ladjo dobra hidrodinamična oblika, so se prepričali nasi pomorci ob dveh predvojnih trgovskih ladjah »Srbin« in »Beograd«. Obe ladji sta bili enake velikosti, enake tonaže, imeli sta enake stroje iste moči, vendar je »Srbin razvijal hitrost 12 milj 03 uro, »Beograd«, ki je uporabljal mnogo več goriva, pa nikakor ni mogel pluti z enako hitrostjo. To je bilo zaradi tega. ker je bil njegov trup slabše konstru; iran in ker je bil njegov vijak manj prikladen kakor vijak »Srbina«.
Institut bo začel delati v polnem obsegu, ko bodo dokončane nove zgradbe na Otokih ob Savi. V veliki upravni zgradbi bodo nameščeni vsi oddelku kabineti, laboratoriji, knjižnica in drug} potrebni uradi. V institutu gradijo tud' velike dvorane z bazeni za preizkušanje modelov in ladijskih vijakov. Vsi bazeni bodo preskrbljeni z najmodernejšimi napravami za preizkušanje modelov, krmil in vijakov.
V	velikem bazenu, ki bo dolg okrog 300 metrov, bodo preizkušali modele: dolge sedem do osem metrov, v manjšem bazenu pa modele do poldruge?3 metra dolžine. V bazenih bodo s posebnimi napravami poganjali razne tokove, vrtince in vse druge pogoje, ki lahko nastanejo na morju, preizkušali Pa bodo modele, ki bodo imeli lasten p°: gon ali pa bodo gnani s posebnim} napravami. Razen tega bo imel veliki bazen tudi posebno korito z močnim tokom, v katerem bo model miroval in bodo tako preizkušali vse elemente, kot da bi se model gibal. Vrsta instrumentov bo beležila vsako spremembo in na osnovi tega bodo dobili najbolje’ rezultate za graditev ladij. Pri preizkušnjah bodo uporabljali tudi fotografske posnetke, dn bodo dobili vsaK detajl, kako se ladijski model obnas;1 ob velikih valovih močnih tokovih i" drugih prilikah, ki bodo podobne onim na rrrorju.
Stavbe instituta bodo imele monumentalen videz Kupola nad okroglin1 bazenom bo tako velika kot kupola bazilike v Rimu. Pri institutu gradil0 tudi veliko delavnico, v kateri bod*j izdelovali modele ladij, vijakov, krm1 ‘ in vse drugo, kar je potrebno za delo v institutu. Strokovnjaki ladjedolniškf; ga instituta v Zagrebu sodelujejo tudi s podobnimi instituti v drugih pomorskih državah in si z njimi izmenjujejo izkušnje.	B.	M-
Lokomobilo
polstabilno, v jakosti 75 do 250 KS
kupi
»DRVNO INDUSTRIJSKO PODUZEČE«, RIJEKA
Ponudbe pošljite na gornji naslov z opisom stroja, velikosti ogrevne površine in parnega pritiska v atmosferah
LJUDSKA PRAVICA, 13. DECEMBRA 1952	   N
---------------------------------- (________ LITERARNI	FELJTON	 J-
PREŽIHOV VORANC:
BARABA
Pisateljska dediščina Prežihovega Voranca naši javnosti ' doslej ni bila v celoti dčstopna. Res so po zadnji vojni v ponatisu ali pa prvič izšli Prežihovi romani in posebne zbirke njegovih novel in povesti, marsikaj iz Prežihove zakladnice pa je množičnemu bralcu vendar še ostalo nedostopno. Te dragocene in neznane drobce, razmetane po časnikih izpred prve svetovne vojne, med obema vojnama in po zadnji vojni je zdaj zbral Slovenski knjižni zavod in jih izdal v zajetni in lepi knjigi »Kanjuh iz zagate«. Odveč bi bilo ■ govoriti o Prežihovi umetniški sili, zato namesto poročila o knjigi priobčujemo to črtico, ki smo jo vzeli iz nje. Pripominjamo, da »Baraba« spada med najbolj zgodnja, tako rekoč »začetniška« Prežihova dela — stvar je prvič izšla v mesečniku »Domači prijatelj« leta 1912.
Ko se je skoraj steminilo, je vstal Potepuh Klemen Cepin. Vse popoldne Je ležal za košatim leskovim grmom ob veliki cesti in sanjaril.
»Noč je.« je dejal polglasno in si Privezoval hlače s srobotovo trto. »Dobro bi bilo iti kam povprašat za prenočišče. Zlomek! Sitno je beračiti pri samih znancih in nekdanjih prijateljih v takšni paradi, kakršna je moja. No, morda me pa le ne bodo spoznali; pravemu Klemenu seveda nisem podoben, "a kaj komu to mar!«
Se mod planin se je zaslišala pesem, i olgi glasovi so se. širili, čez temno krajino, odmevali po dolgi dolini in se nazadnje izgubljali v šumu bližnjega deročega potoka.
»Aha!« je pomislil Klemen, »če nihajo stel.jarje tam kje. Tja bi šel! Ampak daleč je. Bolje bo. da si bliže poiščem večerjo.«
Začel je misliti, na katero stran bi krenil. Nedaleč od ceste so se svetila okna velike kmečke hiše, na drugo stran ceste so pa mlatili.
»Kam bi šel?« je premišljeval dalje. lPri Klančniku svetijo, pri Orašu pa mlatijo. Včasih so živeli povsod dobri ljudje.«
Tedaj je v bližini zaslišal ropotanje voza in kmalu je nripoljal po cesti zapozneli voznik. Vprežena sta bila dva velika, bela vola, ki sta z lahkoto vlekla dolg voz. na katerem je sedel voznik. Ko je privozil mimo Klemena, je •a hitro skočil če/ jarek na cesto in se zbasal na zadnji konec voza. To je opravi] tako brezbrižno in malomarno, kakor bi bil gospodar voza, živine in hlapca. Hlapca je predramil ropot.
»Kdo sedi tam?« je zavpil, ko je v Poltemi zagledal na zadnjem podclu čepečega človeka.
»Tvoj prijatelj,« je zavpil tudi Klemen in še pristavil: »Pravzaprav pa to nikogar ne skrbi.«
»Kaj?« je vprašal z zateglim glasom voznik in ustavil voli. Začel je vstajati s kupa sena in se kobalil z debelim bi-eevnikom v roki proti Klemenu.
»Mož, le kar tam ostani,« je dejal Potepuh brezskrbno, »rajši jaz pridem k tebi, na oplenu se bom kmalu naveličal sedeti.«
Prestavil se je mimo začudenega Voznika in se usedel na seno. Voznik 111 vedel ali bi se čudil ali jezil nad to Predrznostjo.
»Kdo pa si ti?« je dejal in začudeno Pogledal potepuha.
»Vse zveš, samo prisedi in poženi. Pozno je že,« mu je prigovarjal Klemen.
Voznik se je čudil še bolj in ni ve-del, ali naj prisede ali pa naj vrže vsiljivca z voza. Nazadnje je prisedel in Pognal.
, »Kam pa voziš?« je vprašal Klemen, ko se je začel voz premikati.
»K Mihevu v Narje.«
»K Mihevu. Vem, kje je. Ali še živi stari Mihev?«
, »Ne živi več!« je rekel voznik, Mihevov hlapec. »Kako pa to, da veš za Miheva?«
»Jaz vse vem,« je dejal Klemen ‘toda prijatelj, ali me bodo hoteli sprejeti čez noč? Stari Mihev bi me bil, za mlade ne vem.«
»Tudi mladi te bodo sprejeli. So tudi dobri ljudje.«
, Potem sta molčala. Voznik je ugibal kdo bi bil ta človek. Nikoli ga še ni videl, pa ga ne more spoznati, ker je tema.
. Klemen je pa razmišljal o starem Mihevu, njegovem nekdanjem gospodarju, o nekdanjih znancih in posebno ? davnem prijatelju Lukaču. Kje neki 'e? je mislil, ali še živi, ali je morda mrtev? Ali se potepa po svetu kakor iaz. ali je morda postal srečnejši? Zagledal se je v bleščeče nebo, kjer so trepetale zvezdice kakor včasih, ko je se kot fant vasoval. Noči so take, kakor Pred tridesetimi leti, lepe, jasne, ljubezen rodeče, gore take, dolina tudi. In harabi. Klemenu Cepinu, je postalo mehko pri srcu, blaženo in otožno ob-
tistega, ki ti odkrito pove, kaj je, bolj se boj onega, ki se ti bo hvalil.«
Hlapec se je stresel. Ne da bi se bal tujca ali kaj, stresel se je od groze nad človekom, ki mu odkrito kakor pri spovedi pravi, kaj je, in ne skriva niti enega zločina.
Privozila sta v Narje. Vas je ležala ob veliki cesti in hiše so bile raztresene tja do pobočja bližnjega hriba. Hlapec je peljal skozi vso vas in na gornjem koncu zavil s ceste na kolovoz. Kmalu sta zapeljala na široko dvorišče; bila sta pri Mihevu. Pred hlevom sta se skobacala z voza in hlapec je izpregel vola.
»Kar z menoj pojdi v hlev, bova tukaj čakala večerje,« je rekel hlapec in gnal vola v hlev. Za njim je počasi vstopil Klemen. Dolg, ozek prostor je razsvetljevala petrolejka, viseča pod stropom. Videl je, da je hlev obokan, da je ob vsaki steni otvezeno polno lepe živine, le en kot da je odgrajen sam zase; v njem je videl preprosto hlevsko posteljo in iz močnih desk zbito omaro. Ko je hlapec otvezil žival in nametal mrve v jasli, se je usedel v posteljo in povabil k sebi Klemena.
»Sedi sem,« je rekel, »vtem ko vole nakrmim, bo tudi večerja.«
Klemen je sedel k njemu in opazovala sta drug drugega. Hlapec je videl, da je tujec srednje postave, bolj šibak in lepega života. Videl je, da je po obrazu močno poraščen, da se skoraj nosu ne vidi, in prav nič se ni čudil, da ima tujec strgano obleko, ker je vedel, da je baraba. Tudi Klemen si je ogledal tovariša. Bil je nizek, širok v hrbet in križ, kratkih, močnih rok, priljudnega obraza in visečih brk pod nosom.
»Hlev je zdaj obokan,« je začel Dogovor Klemen, »tedaj, ko sem jaz tukaj služil, pa ni bil. In vse je prezidano,
okna so večja, hlev je daljši kakor prej in pobeljen je kakor hiša.
»Ali si tudi služil tukaj?«
»Seveda sem, pred tridesetimi leti, od osemnajstega do dvajsetega leta. Lepo je bilo tedaj in morebiti bi bilo še, da me ni vrag zanesel v tujino. Neki Lukač, moje starosti, je tildi služil tukaj za volarja in je ostal še potem, ko sem. jaz šel. Ali je kje blizu Lukač Do-brodel?«
»Dobrodel!«... je mrmral hlapec pretrgoma. »... Lukač! Ha! ha! Lukačev je več, za Dobrodela pa ne vem... ojojo. . .«
»No, kaj pa ti je!<
»Nič mi ni... Lukač Dobrodel, praviš?
, iš?« je hitel hlapec dal je.
»Da, Lukač!« je nadaljeval Klemen in se ni menil več za hlapca. »S tistim Lukačem sva služila skupa jdve leti in če bi živel sto let, ne bi pozabil tiste Lukačem sva služila skupaj dve leti in imela sva se rada kakor brata. Nikoli ni bilo zamere med nama. Pila sva oba rada, kadar je bil eden pijan, je bil tudi durgi. V lepih nočeh sva hodila skupaj, pa pela in ukala, da sva vse očarala.
Ej, peti je znal Lukač. Pel je vedno čez, jaz sem jo pa rezal predi... To sva pela... Kadar sem slišal kje v svetu peti tujo pesem, vselej sem se spomnil nanj in včasih sem skoraj jokal. Ko bi ostal, bi bilo morda še dolgo tako lepo, tako sem si pa sam zapravil srečo. Pa kako me je rad imel... Tistega večera ko sem šel, me je spremljal do trga in se ves čas med potjo jokal. Objemal me je, da me je bolelo že čez pas, tako me je l jubil... Lukač ...«
In zaril je roke v dolge zmršene lase ter začel ihteti. Krčevito je ihtel tudi hlapec in se stresal v r&zburjenosti. Iztegoval je roke in šepetal: »Klemen,
Klemen ...« Šepet pa je postajal glasnejši in močnejši, in nazadnje so sunkoma prihajali iz ust jasni klici: »Moj hudobij kakor v prisilni delavnici. Ve-Klemen, ti moj Cepin!«	Hko sem trpel na svetu in nikoli bi ne
Baraba se je zdramil, ko je slišal bil toliko, ko bi ostal v domačem kra-svoje ime. Začudil se je, ko je videl ju. Menda mi je usojeno to življenje.« hlapca, kako s sklonjeno glavo čepi v »Usojeno, usojeno!« je povzel Lu-postelji in kliče njegovo ime. Stresel kač z mračnim glasom, čeravno ni verjel v besedo »usojeno«, bil je prepričan, da je vsak svoje sreče kovač, a tega ni rekel naglas, da bi ne užalil svojega komaj najdenega prijatelja. »Usojeno, uso jeno!... Mnogo si že izkusil na svetu, vtem ko sem jaz tičal v tem hlevu. Lej, jaz sem vseh trideset let služil pri Mihevu, prej pri starem.
dolgo in strastno. Pritiskala sta se drug k drugemu, se močila s solzami, da sta imela oba mokre brke in lica, zraven pa ihtela.
Ko sta utešila prvo hrepenenje in sta izpustila drug drugega, je prišla dekla klicat hlapca k večerji.
»Ne bom jedel nocoj, nisem lačen,« je rekel dekli veselo.
»Jaz bi pa jedel,« se je dglasil Klemen, »zelo sem lačen.«
»Nocoj dobiš večerjo, da se naješ pošteno,« mu je odgovoril hlapec. Dekli pa je rekel: »Prijatelja sem dobil, Klemena, ti ga nisi poznala. Pojdi z menoj, pa mu ponesi moj del večerje.«
Klemen je ostal sam v hlevu. Pa ne dolgo. Kmalu sta se vrnila; dekla )e prinesla večerjo, — krajec kruha, precejšnjo skledo solate in na vrhu meseno klobaso, Lukač pa velik, zeleno pobarvan vfč mošta.
»Jej!« je velel hlapec in vse razstavil po zaboju ob postelji. »Gospodar je vesel, da si se vrnil, čeravno se te malo spominja, ker je bil še jako majhen, ko si služil tukaj. Ključ od kleti mi je dal in rekel, pijta mošt, kolikor hočeta, jutri ko bo nedelja in bo čas, nam bo pa pripovedoval svoje zgodbe. — Le jej, jaz bom pa vole opravil ta čas.<
Ko je Cepin pojedel večerjo in popil precej mošta, je prisedel k njemu Lukač. Vzel je vrč in rekel:
»Kaj si delal teh trideset let?«
»Kaj sem delal? Hm! Pripovedovanja za več ur. Hodil sem po svetu, od kraja sem delal po tovarnah, rudnikih in sploh mnogokje. Zraven sem se spridil, začel lenuhariti in po malem krasti. Ko sem se navadil prvega greha, sem se začel posluževati drugega. Zapirali so me kakor za stavo, danes sem počival v kakem svinjaku župana oddaljene zagorske občine, jutri sem tičal v mestni ječi, potem bil zaprt pri sodniji in tudi v prisilni delavnici sem bil dve leti. Tam so me izpustili, ker 6em se .poboljšal", a to rečem, da se nikjer v nobenem zaporu nisem naučil toliko
ga je za ramo in zaklical:
»Kaj mi hočeš?«
Oni pa je še bolj zaihtel, zakrilil z rokama predse, vzdihoval:
»Lukač sem ... Klemen, jaz sem ...« »Ti si!...«
Objela sta se, stara znanca in prijatelja iz mladih let. Objemala 6ta se
K J IZ N E NOVOSTI
Revkovi izbrani mladinski spisi
V zbirki Bevkovih mladinskih spisov, ki jih je zasnovala Mladinska knjiga, je izšlo doslej troje klasičnih slovenskih mladinskih povesti: Tatič, Pestema in Grivarjevi otroci. Prva je prepričevalna in dokaj resno zasnovana psihološka razlaga otroka, ki je zašel v krajo in v katerem zmaga končno njegov zdravi etični čut.
Druga je ljubka povest o mali Ne-žiki, rahli in dobri deklici, ki je že v najnežnejši mladosti morala od doma,
sto zadostiti vedeželjnosti mladine, ki bi rada zvedela tudi kaj iz življenja drugih otrok. Lotil se je svojega dela tako resno, da je skušal zadovoljiti tudi vse zahteve resnične umetnosti. Priznati mu moramo, da pozna pristno otroško logiko, da pa je vzlic njeni težnji v pravljičnost in fantastiko vsak pripetljaj v naših treh povestih zadovoljivo utemeljil. Njegov osnovni pisateljski prijem je realizem. Priznati mu
moramo tudi več drugih nedvomnih kvalitet, predvsem visok humanizem. V današnjem času, ko prodira brezbarvna časnikarska slovenščina tudi v literaturo, je Bevk eden redkih dobrih stilistov, ki še zajemajo iz svojegs pravrelca, iz, rodnega dialekta. Že vse t> bi bilo dovolj dokazov za umetniško vrednost Bevkovih mladinskih povesti in obenem dovolj dokazov, da je prav. da gredo te povesti med našo mladino v tako široko zamišljeni izdaji, kot je to storila Mladinska knjiga. M. G.
Juš Kozak: Stezice
Sedejeva ilustracija k Bevkovim mladinskim spisom
 	.	za pesterno služit k bogatim ljudem.
enem, da bi skora j jokal. Čeravno 4je	prekmaiu je uboga deklica začutil*
bilo njegovo srce ze davno zakrknjen«, krivice, ki so jih bogati in siti otroci Pristop blagim čustvom do njega ze ter njihovi starši delali njej, ubogi pe-davno zaprt, mil je vendar prihod v sternj
domovino, ki je ni videl trideset et, Grivarjevi otroci pa so zgodaj osi-omilil trdo, pokvarjeno nrav, da se je roteli. Zgodba pripoveduje, kaj vse jih komaj ubranil solz.
je doletelo v njihovi zapuščenosti in kak!b naglo vselej začutijo, kdo jim je dober in kdo ne.
V vseh treh povestih razkriva Bevk soroden otroški svet, v katerem se ne zgodi pravzaprav nič presenetljivega. Vse je preprosto in vsakdanje, otroci doživljajo svojo mero veselja in žalosti ter prve bridke izkušnje. Le kdaj pa kdaj izstopijo iz pripovedovanja rahli pravljični toni, strahovi, ki preganjajo ubogo Nežiko, hudi stric in teta, ki
*Lepa noč!« je vzdihni] polglasno, ko se je zdramil.
. »Lepa, lepa,« je pritrdil voznik, »jaz bi skoraj pel.«
»Jaz tudi!« je pripomnil Klemen.
»Ali
znaš tisto?
»Nocoj je ries an liep viečier, an liep viečier, na svetva nuoč.*«
»Znam! Če jo le ti?«
Pa sta jo zapela. In na veliko začu- hočeta ustrahovati Grivarjeve otroke denje voznikovo je tujec pel izvrstno, — vsej kot to zahteva otroška fantast) cela po napevu tega kraja. In kakb zija Na(j vsem tem pa je Bevk razlil '°Po je zategoval. Včasih, da, sta tako toliko prisrčne ljubezni do svojih malih Pela on in neki fant njegovih let. Tujec junakov, da mora majhen kot velik ?a je jel zanimati še bolj in vprašal ga bralec prebirati njegove povesti s poje odločno:	_	sebno čustveno prizadetostjo. Socialna
p »Povej mi vsaj, kdo si in od kod si?	jjoanta, ki naj bi mladim bralcem pri-
1 rej si mi obljubil!«	vzgajala socialni čut, je podana zelo
»Ti bom pa povedal! Jaz sem bara-	nevsiljivo, kot to zahteva prava umet-
ba, potepuh, tat, lenuh, goljuf, vse	niška literatura, a je vendar popolno-
sptn. le ubijalec nisem in prišel sem ud	ma jasna.
daleč. Pa zavoljo tega se me ni treba Iz vseh treh povesti je čutiti, da bati. Ne bom ti storil žalega. Ne boj se	Bevku ni bil edini namen, le prepro-
ŠtiridesM let plodne ustvarjalnosti vsekakor terja pregled pisateljevega dela. Zato je Državna založba Slovenije izdala za njegovo šestdesetletnico daljši izbor njegovili del. Kronološko urejena vsebina, kakor jo je predlagal pisatelj sam, zajema dobo od prvih začetkov do leta 1937, zato knjiga ne daje celotnega prereza Kozakovega dela. Kdor bi hotel zajeti celotno podobo njegove ustvarjalne sile, bi moral prebrati še njegov roman »Šentpeter«, esejsko zbirko blodnje«, memoarsko pripovedni roman »Leseno žlico« in kajpada tudi njegove »Maske«. Juš Kozak spada med zahtevne, globoke, široko razgledane, razmišljajoče pisatelje velike kulture in humanosti iz generacije med obema svetovnima vojnama. Kozak je pisatelj, ki svojo fantazijsko ustvarjalnost podreja intelektu. Živo' je nasprotje med subjektivističnim nagnjenjem kot deležem pisateljeve narave in objektivno usmerjenostjo, ki mu jo vsiljuje umsko razmerje do resnice. Njegovo iskanje lejx>te se podreja boju za resnico, za socialistični‘ humanizem. in ta odnos do resnice kot osnovnega življenjskega načela je hrbtenica Kozakovega realizma- Njegov realizem ima izrazito osebno barvo in je zato v njegovem delu mnogo,, ako ne celo Po večini izpovednega značaja. Njegov razvoj v materiaili-sfci&ni svetovni nazor in zato napredna usmerjenost ga je uvrstila med naše najpomembnejše sodobnike. Težišče Kozakovega originalnega doneska v slovensko literaturo pa predstavlja tisti del njegovih ppisov, ki niso toliko pripovednega, kolikor esejističnega značaja, kjer beseda prehaja s j>od-ročja prijx>vedovanja v esejski stil, kjer si i n tol ek t podreja intuicijo, kjer % objektivnimi prijemi pokaže svoj notranji svet (Maske, Celica, Lesena žlica). Pričujoči iz-
bor prinaša poleg krajših stvari še povesti »Beli macesen« in »Lectov grad«, »Leseni žlici« sorodno memoarsko prozo »Celica« iz prve svetovne vojne, Capkovemu peresu podoben potopis »Dvanajst dni v Evropi« in slovstveno reportažo »Med prekmurskimi kolniki«. Spremno besedo, kjer pokaže notranji lik pisatelja in njegov razvoj, je napisal Božidar Borko.
Miroslav Adlešič: Od mehanike do elektronike
Pričujoča knjiga o fizikalnem mišljenju in tehničnem ustvarjanju je nastala iz potrebe. Narekovalo jo je dejstvo, da v času, ko z vsemi razpoložljivimi sredstvi industrializiramo in elektrificiramo državo. Na ravoznanstvo in tehnika ne smeta biti več zgolj torišče strokovnjakov, ampak je dolžnost slehernega, da se čimbolj vživi v resnično razumevanje in pravilno vrednotenje znanosti in tehnike.
V naši poljudnoznanstveni književnosti smo doslej zelo pogrešali zajetnejših.in nekoliko zahtevnejših del o važnem in obsežnem, svetu fizike v zvezi s sodobno tehniko. Fizika pa je znanost, ki enako globoko posega v kulturo in civilizacijo človeka, v enaki meri skrbi za razvoj in zgraditev duhovnega življenja kakor za ustvaritev in spojx>lni-tev človeku koristnih priprav in izdelkov, je torej podlaga tehnike. Zato pisatelj in založba »Mladinska knjiga«, ki je zajetno
zdaj pri mladem. A ne kesam se! Zaslužim lepo. delo ni prehudo in preskrbljen sem. Pri hiši imam zgovorjen kot do smrti. Delaš, kolikor moreš in dokler boš mogel, pa si lahko pri hiši do smrti, mi je rekel gospodar. Dal mi je veliko zapečateno pismo in rekel, naj ga pokažem, če bi on umrl, če bi se prodalo ali kaj takega, pa mi ne more nihče nič. Pravijo celo, da bom dobil od cesarja medaljo, ker že trideset let služim. Denarja nisem nosil na kup, pil sem vedno, na ne tako, da bi delal gospodarju škodo, drugim pa dc'gove.«
Tako sta sedela in se pogovarjala o življenju. Ko sta izpraznila prvi vrč, je šel hlapec po drugega. Sčasoma sta se ga nalezla in kakor sta se prej objemala iz prijateljstva, tako sta se zdaj iz pijanosti. Točila sta pijane solze, prisegla si zvestobo do smrti in še dalje, in počela še druge neumnosti.
Drugo jutro se je najprej zbudil Lukač. Ustrašil se je, ko je videl, da je že dan, in urno tekel dajat živini; nedelja je namreč bila, in- če hlapec hoče v cerkev, mora prej nakrmiti živino. Sinočnjega dogodka se ni spominjal natanko, le da se je vrnil Klemen in da ga je on pripeljal, mu je še ostalo od pijanosti.
Klemen pa je spal in spal ves čas, kar je krmil hlapec; kakor govedo je smrčal, spal 'e, ko je prišel gospodar v hlev, da bi pozdravil prišleca. Gospodar, hlapec in vsi so mu privoščili spanje; saj ga je potreben. Odpravili so se v cerkev vsi, razen dveh šolarjev, ki sta ostala doma in pasla govedo okrog doma.
Zbudil se je tudi Klemen. Začudil se je, ko je videl, da je v hlevu.
»Ali sem spet zaprt v kakem svinjaku?« je mrmral in zijal okrog sebe, vstal, odprl hlevska vrata in pogledal ven. Tedaj se je spomnil sinočnjega večera, Lukača in Miheva, in spomnil se je tudi, da je nedelja. Ker zunaj ni videl nikogar, je zaprl vrata in sedel na jjosteljo. Začutil se je samega, začutil je v sebi tudi starega Klemena — barabo. »Sinoči sem bil pijan«, je mislil »in govoril sem neumnosti — česa pijan človek ne stori!« Mislil je na Lukača, na Miheva, na domovino je mislil, toda le kot baraba; žaloval je za vsem, kakor bi ne mogel ničesar več dobiti. »Izgubljeno je vse,« je mislil, »zame je vse proč! Ni mi več pomagati, je škoda, da bi mislil. Sem pač take narave,^ zapisan sem barabstvu. Ampak sinoči sem bil pijan.« Vzdignilo ga je kar samo od sebe in stopil je k omari, jo odprl in začel pregledovati.
»Nimam kaj izbirati,« je mrmral nejevoljen, »ena sama vsakdanja Lukačeva obleka, borna, a vseeno boljša kakor je moja.« Začel se je slačiti in v dveh minutah je tičal v hlapčevi obleki od škornjev do klobuka. Stopil je na dvorišče in se s strokovnjaškim pogledom ogledoval po okolici. Šel je proti hiši in ,.ko/ je .bil .pred pragom, je videl tam za plotom dva dečka, ki sta pasla in se igrala z mladim junčkom.
»Lukač!« je zavpil eden Od dečkov, »ali niste šli v cerkev?«
Ta me ne pozna, je pomislil Klemen in glasno zavpil:
»fusti teletu, da se pase, če ne, bom povedal očetu in nabasala jih bosta oba.«
Fanta sta zbežala od teleta in izginila med drevjem. Klemen jja je dvomljivo pritisnii na kljuko in — vrata so se odprla. Šel je v hišo, kakor bi šel k mali južini; vse je bilo tiho, *e v družinski sobi je tiktakala ura. Baraba, vsega tega vajen, je skozi družinsko solo šel v čumnato i» se lotil prve omare, ki mu je prišla pod roke. Po kratkem obdelovanju so se vrata vdala in pred seboj je zagledal vse polno raz-obešene ženske obleke.
»Cap vse polno, drugega nič,« je govoril polglasno in stikal dalje. V desnem kotu je iztaknil skriven pre-dalaek; ko ga je potegnil, mu je pred očmi zablestel kupček starih srebrnikov. Hlastno je pograbil vse, stlačil v žep, jjotisnil predalček nazaj, zaprl omaro in šel. Izkušnje so ga izučile, da je bolje s petakom srečno pobegniti, kakor s tisočakom priti sodniji v roke. Šel je čez dvorišče, skočil čez plot, pa tja čez polje ...
Roke je potisnil globoko v žepe, da so se mu povesile rame, in hitel čez opustošene njive in travnike proti gozdu. Ni več mislil na domovino ne na Lukača, njegove misli so bile pri srečnem begu in svetlih srebrnikih. Pa je hitel in hitel, in ko je dosegel gozd, se je oddahnil in ozrl...
Dan je bil lep, poln življenja. Sonce je sijalo, žarki so se lomili ob sencah in vejevju, jesensko vresje po robeh se je kopalo v soncu, brezlistni bukovi in brezovi gozdovi so žareli v sončnem svitu.,Čez polja je pihal veter in prinašal glasove kravjih zvoncev, odmeve
knjigo izdala v razkošni opremi (909 slik	petja! ukanja in klicev iz jesenskega
med besedilom in na 66 enobarvnih in več- življenja... barvnih prilogah), upata, da si ne bodo ob njej izvežbali mišljenja in nabrali množice novih spoznanj le mladi bralci, marveč tudi starejši in bolj razgledani.
Ptice so se zbirale v polju, v jatah obletavale drevje, hiše, vasi in izginjale v višini. Pri fari pa je z velikim zvonom zvonilo k povzdigovanju.
haiprimernejše novoletno darilo
je pravkar izišli roman znanega angleškega pisatelja in dramatika, »modernega Dickensa« J. B. Priestleya
DOBRI TOVARIŠI
Epska pripoved o usodi potujoče igralske družine — angleški kraji, pokrajine in ljudje — humor — bogati opisi dogodkov in ljudi
TRI KNJIGE V ENI — 820 STRANI — ELEGANTNA OPREMA
\
REKLAMNA CENA
za knjigo, vezano	v	polplatno,	samo . . .	388 din
za knjigo, vezano	v	platno.................. 455	din
za knjigo, vezano	v	polusnje................ 595	din
CANKARJEVA ZALOŽBE LJUBLJANA
Dvaknlturna dogodka v Slov. Konjicah
Letošnji 29. november je bil za Slov. Konjice važen kulturni dogodek. Na predvečer je bila otvoritev nove dvorane v kulturnem domu skupaj z akademijo, naslednji dan pa je bil občni zbor SKUD »Oton Župančič«, na katerem so navzoči člani sklenili, da se preimenuje v delavsko kulturno društvo »Svoboda«.
Zgodovina gradnje kulturnega doma sega nazaj v L 1948, ko so se pričela prva dela konjiških prostovoljcev. Z denarnim prispevkom blizu 15 in pol milijona din so konjiška podjetja in sindikati močno pripomogli k temu, da so dobile Slov. Konjice kulturni dom, ki bo med največjimi v Sloveniji. Mladinski dom s svojo dvorano namreč že dalj časa ni odgovarjal svojemu namenu, posebno v slabem stanju pa je bil oder. Vse te nevšečnosti so sedaj odpravljene. Oder v novi dvorani je zadosti velik in bo na njem možno tudi gostovanje iz večjih okoliških mest . (Celje, Maribor, Slov. Bistrica). Seveda pa bo v prvi vrsti služil konjiškim igralcem in ostalim delavcem na kulturnem področju. V dvorani je 6kupaj 320 sedežev in je bija že pri otvoritveni akademiji za 29. november natrpana.
Občni zbor SKUD »Oton Župančič«, ki je bil istočasno ustanovni občni zbor »Svobode«, je pokazal vrsto uspehov, pa tudi nekaj slabosti dosedanjega dela. Ena glavnih pomanjkljivosti je bila predvsem v nedelavnosti posameznih dosedanjih odbornikov, ki niso redno hodili na seje ter opravljali svojih nalog, na drugi strani pa je pohvale vreden delavec Kadilnik Franček, ki je kot gospodar društva svoj posel požrtvovalno opravljal. Nič preveč se ni izkazala dramateka sekcija, ki poleg ostalega celo leto ni mogla najti izmed 5 članov svojega vodjo. Bolj aktivna je bila godba, posebno še od časa, ko je dobila novega kapelnika in ima od 32 članov 9 mladincev, ki so z vajami pričeli šele letošnjo leto. Dobro je v teku leta delovala ljudska univerza s svojimi številnimi predavanji. Povnrečen obisk okoli 80 poslušalcev kaže napredek in vedno večje zanimanje Konjičanov za to vzgojno ustanovo.
S podobnim uspehom se lahko pohvali tudi knjižnica: v enem letu si je nabavila blizu 400 novih knjig, število čitateljev se je povečalo za 415, prav tako pa je tudi večje število prebranih knjig v primerjavi s preteklim letom. Premalo pomoči pa je ta pri svoji tako važni funkciji dobila od lokalnih oblasti.
Diskusija, v kateri sta sodelovala tudi dva gosta — pisatelj Miško Kranjec in okrajni sekretar ZKJ Vinko Šumrada, je pokazala več vprašanj, ti jih bo treba čim prej rešiti. Eno izmed teh je vključevanje novih članov v društvo iz vret delavcev in mladine.
V	konjiških podjetjih dela preko 800 delavcev, od katerih je vključeno v društvo le dobra tretjina. Podobna je stvar z mladino, posebno vajeniško, ki si dostikrat išče zabave v gostilni in drugod, kjer to ni primerno. Nekateri so predlagali tudi, naj bi igralci, ki bi v raznih igrah igrali večje vloge, bili dnevno v svojem poklicnem delu zaposleni le po 4 ure, ostali čas pa naj bi porabili za vaje. vendar je večina bila proti temu. Kdor ima veselje do tega dela. pa bodisi da sodeluje pri igrah, pevskem zboru ali kjer koli, bo za to že našel nekaj časa. Društvo bo imelo plačanega le stalnega režiserja, igralcev pa je v Konjicah tudi dovolj.
V	odbor »Svobode« so bili tudi izvoljeni ljudje, ki so se na področju kulturno-prosvetnega dela tudi že do--.edaj izkazali, zato lahko pričakujemo, da bo naloge tudi uspešno izvrševalo.
L. V.
KRALJ NA BETAJNOVI
Kadarkoli v kulturni praksi vznikne nek dogodek, ki 6 svojim nastopom lomi tradicionalno konvencijo, pa četudi je sam na sebi trenuten, ne do kraja premišljen, morda celo eksperimentalen, toda kljub vsemu v svojem bistvu in obliki nenavaden, tedaj med javnostjo vselej završi in vzkipi val večidel nenapisanih protestov Tn posmehovanja pa tudi čaščenja in hvalnic. Morda ni najprimerneje spravljati v to zvezo uprizoritve »Kralja na Betajnovi«, vendar, nekaj skupnega pač mora biti, saj so Šentflorijani že pred premiero (kaj šele po njej?!) stiskali glave in šušljali, češ, kako neki čudni pajek prede še bolj čudno mrežo nad častitljivo Cankarjevo glavo...
Toda naj bo tako ali drugače: res je, da smo premiero dočakali, resda še zmeraj v operni hiši in res: mnogo je hrupa, graje, hvale.
»Kralj na Betajnovi« je v idejnem pogledu močna, družbenopolitična drama. Glavni pečat uprizoritvi daje vdor . novih umetniških moči v osrednji gledališki ansambel. Ta pojav je sam na sebi brez dvoma nadvse pozitiven, a je tokrat zlasti med igralskim delom pokazal pestro problematiko.
Režiser France Jamnik ima med na šim občinstvom že precejšen renome ki ga je v »Kralju« vnovič potrdil Njegovo pravilno, sociološko pojmova-nje Cankarjevega dela je razvidno h celotne režijske zasnove, čeprav v notranjem dramskem procesu psihološka etična in z njimi družbena trenja zaradi večzvočno uglašene igre niso dobila dovol; močnega odmeva. Prav problem režije in scenografije je tisti sporni kamen spotike, ob katerem se med gledalci začno polemike in razpravljanja. Menim, da pomeni letošnja odrska realizacija »Kralja« ne le zelo zanimiv poskus, temveč živahno in pomembno, z novimi, pravilno pojmovanimi stilnimi poantami izoblikovano interpretacijo tega Cankarjevega dela. Jamnik, Korun, in Matul so utemeljeno pojmovali »Kralja na Betajnovi« kot simbolizirani obči družbeni pojav v slovenski zgodovini in so zato hoteli zlasti s sceno dati literarnemu Cankarjevemu simbolizmu adekvatni ali vsaj impresivni odrski izraz. Priznati je treba, da odrski elementi-simboli in prizori od začetka dviga zavese, ko po prologu v temi zadrdra šivalni stroj, prostorsko razpredene pajčevine, mo-drikastozelene luči, ki jo Kantor upihne potem, ko je Maksu upihnil dušo in še mnogih manjših prizorčkov do Kantor-jevega mogočnega smeha v zadnjem dejanju, kažejo na izredno režiserjevo in scenografovo domiselnost, a ne v enaki meri na izvedbo te zamisli. Mnoge teh drobnih domislic (naj opozorim le na forsiranje igre s predmeti) so v našem povojnem gledališkem življenju vplivale poživljajoče in jih lahKo štejemo med resnične dragocenosti uprizoritve. Sem sodi tudi osvetljevanje odra, s katerim je, morda za Cankarja premalo zaključenem prizorišču bilo mogoče doseči močnejšo koncentracijo dogajanja, ki pa kljub vsemu ni imelo dovolj močnega psihološkega vzdušja. Prav zaradi ohlapnosti atmosfere, ki je posledica neharmonične i gre ansambla, so nekateri veliki prizori (mišnica, prizor po uboju Maksa, mimohod vaščanov z vklenjenim Bernotom) bili premalo prepričljivi.
Brez dvoma ni naključje, da si je slavljenec Paole Kovič ob petindvajsetletnici svojega umetniškega dela izbral Kantorja za jubilejno vlogo. Izbral je veliko željo prenčkaterega slovenskega igralca. Morda je ta izbira na prvi pogled marsikoga osupnila, saj smo Koviča gledali zadnji čas v problemsko povsem drugačnih vlogah. A vendar! Kovičeva upodobitev Kantorja je igralca predstavila v drugi luči. Če bi notel grafično prikazali Kovičevo igro, bi po vsej verjetnosti dobil krivuljo, se pravi, da Kantor ni bil enovit, marveč 6e je
vzpenjal in spet padal od polnokrvnega silaka do zbeganega krivca pa spet od inteligentnega vlastelina do blazneža. Takšno oblikovanje je v odnosu do notranjih procesov in nastalih situacij utemeljivo, seve, če se v ozadju venomer zrcali kantorski značaj! In prav zaradi neharmoničnega, z dejanjem j>remalo rastočega reagiranja je bil Kovičev Kantor v nekaterih trenutkih nekam čudno premočrten, mnogokdaj pa je izrazil poteze velikega igralca. Psihološko premalo prepričljiv je bil v soigri z Maksom (mišnica) zavidljivo pa je igral v prvem delu tretjega dejanja, zlasti velja to za čudovito pričaran smeh, ki 6odi med vrhove Kovičeve interpretacije Kantorja. Elvira Kraljeva je igrala Kantorjevo Hano. Na odru je zaživela bogato, a zelo, zelo umerjeno, polna matere in žene, ki se s težavo uklanja moževim zločinom. Kraljeva takšne vloge zna igrati. Kljub temu pa je bila njena igra v celotnem toku dogodkov premalo izrazita. Med najbolj doživetimi liki uprizoritve je bila Francka, ki jo je igrala Vika Grilova. O njeni igri bi ne povedali dovolj,
je bila, da Maks kot osebnost ni vsak trenutek dovolj intenzivno živel z njimi. V drugem dejanju je Kralj to pomanjkljivost močno popravil; sprostil se je in v predsmrtnih slutnjah uporno kljuboval Kantorjevi naravi, dasiravno obema igralcema ni uspelo do konca stopnjevati medsebojnega spopada. Kraljev debut kaže brez dvoma na talentiranega igralca, ki pa bo lahko samo z angažiranjem vseh igralskih izraznih sredstev neprestano rasel in se umetniško dvigal. Stane Potokar je igral nehvaležno vlogo Bernota z do zdaj malo izraznimi tragično usmerjenimi potezami, kot jih je doumeti iz teksta. Bil je soliden in tragičen ljubimec, prav takšen malomeščan in ne drugačen krivec brez krivde. Z vlogo župnika je Lojze Potokar (Furijana nisem videl) znova potrdil sloves močnega karakternega igralca. Njegova igra je bila sestavljena pravzaprav iz samih drobcev, toda ti so bili tako fino izdelani, da je prav skupek vseh drobnih detajlov izrazil župnikovo osebnost. Tu in tam je Potokar nekatere poteze kar preveč poudarjal. Bile so same na
Pavle Kovič v vlogi Kantorja in Boris Kralj v vlogi Maksa
če rečemo, da je bila realistična in da je bila igralka skoraj vseskozi tako-rekoč osebno prizadeta pri Franckinih problemih, marveč ji je vdahnila noto prav cankarjanskega pojmovanja ljubeče žene in zvezane hčerke. Dasiravno ni bila z ostalimi igralci zmeraj v sozvočju, pa ji je prav psihološki pot-stat, ki resda ni bil zmeraj enako močan,- vsekakor veliko pripomogel do tako impresivne. Franckine podobe. Nina je brez dvoma edeh najbolj zamotanih Cankarjevih ženskih likov. Prav zaradi njene mnogoizraznosti je težko izreči neko dokončno misel o njeni podobi. Majda Potokarjeva je Nino oblikovala nekako med skrajno mehko, potrto, čustveno in pošteno izgubljenko, ki ji je toplo v Maksovem zavetju in med boječo, blodečo, zmeraj jokajočo bolnico. Ker se je Potokarjeva vendarle bolj nagibala k drugi oznaki, je bila njena Nina bolj pretresljiva in bolestna, kot krhka in tenkočutna. Režija ji je resda dopuščal^ nekam ozek prostor za gibanje, a kljub temu je Nina močno zaživela in zlasti s svojim jokom resnično ganila. V vlogi Kantorjevega nro-tiigralca Maksa 6e je predstavil debu-tant Boris Kralj. Če je Kantor kot celota bil močno realistična figura, potem tega ne moremo trditi o Maksu. Kralj ima izredno barvit in zvočen govorni organ, ki ga je s,, pridom izrabil. Toda ves njegov načini igre, zlasti v prvem dejanju, je bil pfemalo prožen, preveč stisnjen in krčevit. Cankarjeve misli i» stavki so izzveneli sicer do poslednjih nijans izdelano in bogato, podoba pa
seiri originalna, a izpadle so iz celotnega koncepta vloge. Vloga starega Krneča sicer ni kdovekako obsežna, a je zato tembolj Cankarjeva. Milan Skrbinšek je opodobil Krneča z močnimi realističnimi potezami. Podobno je Mira Danilova z Lužarico pokazala, kako je mo-goče_ z malo teksta ustvariti zelo impresiven lik. Gregorin je sodnika oblikoval preveč v svojem igralskem temperamentu. V manjših vlogah so sodelovali Nace Simončič, Aleksander Valič, Helena Erjavčeva in Jože Zupan. V množičnih prizorih pa še člani Drame in študentje Akademije za igralsko umetnost.
Splošen, zaokrožen vtis o igralskem delu letošnje uprizoritve »Kralja na Betajnovi« nam v grobem pokaže dve značilnosti: vidne anomalije med posameznimi koncepti oblikovanih likov in diskrepanco med igralsko in režijsko-scensko zasnovo, ki zgolj z realističnim kreiranjem ni mogla biti dovolj intenzivna in 1'armonična. Po večini pa so bile vloge razen pri Grilovi, deloma Potokarjevi in Kralju oblikovane z močnim realizmom.
Letošnji dognani, z novo lučjo ožarjeni interpretaciji »Kralja na Betajnovi«, ki jo more doumeti le oni, ki Cankarja razume in živi z njim, mora, kdor ni hladen analitik, vsekakor pritegniti. V njej je vrsta bogatih elementov, ki jih ne gre nodcenjevati, ali morda celo a priori zavračati in bo njih nporaba osvežila in obogatila še marsikatero predstavo v naših gledališčih.
Vasja Predan
»OPERACIJA« v izvedbi javorniške »Svobode«
Javorniški igralci so mi ostali živo v spominu kot »pravi, pristni puntarji« na jeseniškem festivalu, v Kreftovi »Veliki puntariji«. Danes je javorniška igralska skupina odsek Svobode in se nam je kot taka predstavila 29. novembra v »Operaciji« Mire Pucove. Študij konverzacije drame intelektualcev je za igralsko skupino, zvečine delavcev, težka naloga. Javorniški igralci, s svojim režiserjem-delavcem Matevžem Ka-lanom, so se spoprijeli z njo z ljubeznijo in prizadevnostjo. Preprosta, enostavna konverzacija, ena glavnih odlik »Operacije«, ni na odru, zlasti na amaterskem, enostavna zadeva. Razgovar-jati se na odru preprosto je najtežje m prav pri tem grešijo naši amaterji največ. Javorniški igralci, v začetku prvega dejanja še tremirani, so se že v drugi polovici dejanja sprostili in je tekel razgovor enostavno, preprosto in — 1°* gično. To je bila ena glavnih vrlin predstave, ki je bila, če upoštevamo pičlo število nepopolnih vaj, pri katerih manjka zaradi poklicnega dela zdaj eden zdaj drugi, na dostojni višini-»Operacija« je politično-idejna drama; boj med aktivisti in pomagači okupatorja v bolnišnici je odsev velike borbe izven nje. Režiji javorniške »Operacije« je uspelo, v dokaj pravilno ustvarjenem vzdušju bolnišnice nakazati vzdušje izven zidovja — in to je mnogo. P°* samezni prizori so bili režijsko dobro izdelani, dokončna izgraditev in ubranost celotne predstave pa le ni bila docela dosežena. Spričo različne izobraz-be delavcev in nezadostnega števila vaj je to na amaterskem odru res težko doseči. Igralsko je važno, da so bi<* vloge premišljeno izdelane: vsak je vedel, kaj je in kaj hoče povedati. Igralsko najmočnejša je bila skupina aktivistov, dr. Permetova — topla, sestra Serafina — zadržano tragična, Kostja zelo preprost in zato zelo življenjski-Druga stran, protiigralci, pomagač« okupatorja, so bili nekoliko šibkejši-Oportunistični dr. Ratek je bil premalo hrupen in oblasten, prihuljeni, vohunski kurat Klavora, sicer dobro karakte-riziran, ni bil dovolj maščevalen in trd, ko pokaže svoj pravi obraz. Mladenič millizie volontarie je ob vsakem nastopa vzbujal smeh, zakaj, ne vem, vem pa, da je neutemeljen smeh kvaril razpoloženje. Razvajeno meščanko dr. R°' mihovo je igrala dobra igralka v ne' katerih prizorih presenetljivo pristno, ni ji pa uspelo izdelati dokončno značaja, tu je manjkalo močne režiserjeve roke in seveda vaj. Najbolje igrana oseba je bil psihološko dokaj zapleten dr. Donat. Igral ga je premišljeno in dosledno delavec železarne.
Zanimiva je bila lepa, preprosta smotrna scena, o kateri nameravam drugje še posebej pisati.
Javorniška igralska skupina, s 6VO- j jim režiserjem Kalanom in s svojim prizadevnim predsednikom Centrihom bo, če bo ostala na tej poti, dasegla še lepe uspehe.	Darinka Muser
Tri premiere beograjskih gledališč
Jugoslovansko dramsko gledališko je decembra imelo premiero Racinove trat?®' dije »Fedra«, ki jo je režiral Tomislav Tanhofer. Naslovno vlogo je igrala Marij8 Crnobori- 11. decembra je bila premiera Shakespearovega »Henrika IV.« v dra<in* Narodnega gledališča v Beogradu. To dra~ mo režira kot gost Branko Gavella, vlog0 Henrika IV. pa igra Radomir Plaovič. Be®' grajsko dramsko gledališče, ki je dosi®J uprizarjalo predvsem dela sodobnih drarnfl' tikov, pa je imelo 5. decembra premiero Držičeve komedije »Plakir« v režiji Marka Foteoa.
Dr. Stane Mikuž
VTISI Z DUNAIA
Nekaj posebnega se godi v človeku, kadar zapušča domovino. Gotovo je to občutil tudi 2upančič v lepi pesmi o mornarju, ki gleda, kako se mu odmika rodna obala in srce mu je težje in težje. Čeprav veš, da greš samo za mesec dni — ti vendarle ni vseeno. Ko prihaja vlak od zadnje postaje k meji, še bolj vztrajno strmiš v krajino, griči so lepši kot kdaj koli poprej in potok, ki teče v dolini, drevesa, njive, oblaki, ljudje. Temu, rekli bi, domotožju pa se pridruži (da sem popolnoma odkritosrčen), še neka skrb, kajti meja sama — je »nekako dejstvo«. Najsi si nedolžen kot novorojenček, ti pogled venomer uhaja k prtljagi. Ce drugega ni, so tu cigarete. Presnete cigarete! Med tem pa smo že na meji.
V	vozu je tiho kot v grobu. Naš pregled je hitro opravljen, vlak potegne in že smo na avstrijskih tleh. Tedaj pa, kot bi spodil vrabce iz prosa, ves voz oživi, nastane čebljanje — v nemškem jeziku! Večina potnikov je bila torej na počitnicah v Jugoslaviji, sedaj se počutijo doma. Le čakajte, si misliš, ko se bomo vračali, bomo pa mi v Mariboru oživeli. Avstrijski pregled je bil natančen, zelo vljuden, tudi ljube cigarete jih niso motile. Nato smo jo urezali proti Grazu. Bil sem sam v oddelku in sem se zato nemoteno prepustil ogledovanju pokrajine. Jasno je, da ni tako lepa kot naša, vendar moreš vseskozi videti lepo obdelana polja, večinoma s stroji. V Grazu nas je dohitela huda ploha, videl sem premočene, a nasmejane skavte, ki so se vkr-
cavali na sosednji vlak, da gredo na taborjenje. Videl sem tudi prvega avstrijskega stražnika! Visoka čepica, neke oznake na ovratniku, črna uniforma
—	pa me je po hrbtu mrzlo spreletelo, kajti spomnil sem se polpreteklih časov. Kasneje pa spoznaš, da so to vljudni, postrežljivi fantje, ki nimajo z našimi prejšnjimi »znanci« prav nobene sorodnosti več.
Slab zemljepisec sem in tudi ne kaj zgodovinarja, da bi razkladal, kaj vse sem videl ob poti na Semmering, kjer je pravzaprav zadnja »meja« do Dunaja — tod je namreč sovjetska kontrola. »Semmering«, napoveduje poročevalec po zvočniku, »nihče ne sme zapustiti vlaka«. In vidiš skozi okno, kako tečejo sovjetski vojaki z brzostrelkami na ramah ter obstopajo vlak. Nervoznost še povečajo avstrijski organi sami, ki potnikom po večkrat naročajo, naj pripravijo potna dovoljenja. No, tudi to je šlo vse po sreči in šele sedaj se lahko predaš ogledovanju zares lepe in slikovite krajine, skozi katero je mojstrsko izpeljana železna cesta v nižave proti Dunaju. Poslej sem si do cilja zapomnil le dve stvari: borovo gozdičke, ki se razprostirajo ob progi in kjer je skoraj vsako drevo narezano, spodaj pa je podstavljen lonček, v katerega se odteka smola. Drugo stvar pa sem videl že v predmestju Dunaja. Na širokem polju postavljajo nove stanovanjske kolonije. S stroji izkopljejo jame za kleti, te betonirajo, nato pa gradijo opečne zidove, ki jih pokrivajo z dvo-
kapno streho. Nekaj takih prikupnih enodružinskih hišic je že stalo dogo-tovljenih in bile so že naseljene. Vse kaže, da gre zidava po »tekočem traku«. Pozno popoldne sem bil na dunajskem južnem kolodvoru, zvečer pa že pod streho in z mestnim načrtom v rokah pred stolnico sv. Stefana, kjer je srce starega dunajskega mesta.
Po osvoboditvi sem bil nekaj dni na Dunaju. Tedaj je bil močno požgan in porušen, sedaj pa bi ga po borih sedmih letih skoraj ne spoznal več. Z vso zagrizenostjo, velikansko pridnostjo ter požrtvovalnostjo so najprej popravili glavne stavbe: katedralo, opero, muzej itd., pri čemer jih je vodilo pravilo, obnoviti arhitekturo natančno tako, kakršna je bila poprej. Celo način stare tehnične obdelave so posnemali. Vendar tarnajo, kolikšno škodo je prizadejalo bombardiranje: v cerkvi sv. Stefana je zgorel del dragocene umetnostnozgodovinske oprave, po zlu so šle orgle, ki so bile baje po velikosti druge na svetu, stalila se je slavna »Pummerin« — veliki zvon. Notranjščina je sedaj popravljena in velika vzidana marmorna plošča pove, kaj so posamezne avstrijske dežele prispevale k njeni obnovi. Zapomnil sem si Koroško: kupila je nove lestence. No, veliki zvon so znova ulili in ga imajo sedaj razstavljenega v nekakšni lopi poleg cerkve. »Pobožni in zavedni« Avstrijec lahko plača par šilingov, pa si ga ogleda. Niso pa bile samo javne zgradbe deležne popravila. Tudi privatne stavbe naglo obnavljajo, tako da
je prvi okraj v glavnem tak, kakor je bil pred vojsko. V drugih okrajih pa so sledovi vojne še precej vidni.
Po poti na Dunaj sem se nehote spomnil na Martina Krpana. In sicer tistega mesta, kjer pravi, da so hodili Dunajčani zaradi Brdavsove navzočnosti klavrno po mestu, kakor mravlje, če jim zapališ mravljišče. Sedaj so na Dunaju kar štirje Brdavsi, pa ni opaziti nobene poparjenostL Seveda bi danes ne mogel reč j cesar: »Sina mi je ubil, lej!« — to bi veljalo za sovjetskega Brdavsa, ki je Avstrijcem pobral naftna polja onstran Donave ter jih na vse kriplje izkorišča. Od ostalih je najbolj galanten amerikanski, ki sam plačuje zasedbene stroške. Toda kljub temu stanejo Avstrijo zavezniki več sto milijonov šilingov na leto, kar za tako majhno državo ni šala. Poparjen pa, kot sem napisal, Dunaj ni, vsaj navidezno ne. Promet je izredno velik in skoraj pred vsako večjo trgovino v centru stojijo lepi, novi avtomobili. Prve dni sem mislil, da so tuji, toda povedali so mi, da so avstrijska last. Trgovci in obrtniki so si torej že opomogli. K njim so se pridružili vLšji uradniki, vse ostalo pa nima rožnatega življenja. Kajti življenje je razmeroma zelo drago, v posameznih panogah industrije se je že pojavila kriza — tedaj so n. pr. govorili o tekstilni krizi — in zelo težak problem je naraščajoča brezposelnost. Toda kot rečeno, videz mesta tn življenja je vsaj za tujca blesteč. Na »Kertnerici«, glavni prometni žili, je velemesten avtomobilski promet. Tod vidiš krasne limuzine, ki nosijo oznake raznih narodov, pa tudi avstrijske, tu gledaš izložbe, ki ti ponujajo menda prav vse, kar se dobi in
izdela v svetu. Tu so klubi ln lokali, kamor ne more navaden smrtnik, tem-več le bogati tujci in avstrijska aristokracija. Na isti cesti pa vidiš tudi bedo-Enonogi invalidi ter slepci s trakovi na rokavih prosijo miloščino. Zvečer pa postavajo kot vešče na vogalih stranskih ulic dekline in prežijo na žalostni zaslužek. Silna protislovja bur-žoazne družbe: sijaj zgornjih deset ti-sočev in beda malega človeka. Da po' stavim še eno paralelo, ki sem jo opazil v neki ulici. V razsvetljeni cerkvi pojejo litanije, tik zraven pa stoji pro-slul nočni lokal, da ne napišem bordel, in tudi odtod je bilo slišati muziko. In da napišem še tretjo paralelo, ki pa tudi po svoje osvetljuje to protislovno življenje: V časopisih opaziš »vremensko poročilo«, zraven Pa »astrološko poročilo«. Prvo temelji na opazovalnicah, ki so opremljene z najmodernejšimi tehničnimi aparati, recimo z zadnjo besedo, ki jo je znanost spregovorila, drugo pa na srednjeveških blodnjah in človeški neumnosti. Toda videz je, da je za meščana, ki vozi najmodernejšo limuzino, važno tudi to, da verjame, če je že ravno rojen v »znamenju leva« ali »bika«, da je zanj ta dan, zaradi sestanka Venere in Neptuna daleč tam v vsemirju, nevaren za kupčijske podvige, ugoden pa za ljubezenske avanture. In še sem videl na Ringu ob nekem kinematografu pritrjeno nekako papirnato zvezdo z aluminijastim kazalcem. Zvezda je imela razpredelnice, kjer so bili zapisani razni ljubezenski nasveti. Pristopilo je dekle, vrglo zahtevano vsoto v pripravljeno režo, kazalec se je zavrtel in se ustavil na neki točki, dekle
Beethoven in njegova 9. simfonija
Letos je 125 let, odkar je umrl veliki nemški skladatelj Ludwig van Beethoven. V okviru proslav 250-letnice obstoja Slovenske: Filharmonije se v Ljubljani in Mariboru izvaja njegova IX. simfonija. V ciklu velikih Beethovnovih orkestralnih stvaritev je ta simfonija zadnja, čeprav so ostali osnutki za deseto.
Njegova dela nas še danes prevzamejo. Bonnski velikan je bil revolucionaren in svobodomiseln duh. V svojih skladbah je zajel in podal revolucionarne sile tedaj naprednega meščanstva. Tak primer imamo pri Goethejevem Egmontu, ki obravnava poglavje iz upora proti španskemu zatiralcu na Nizozemskem, ki je s svojim verskim in fevdalnim mračnjaštvom dušil prebujajoče se zdrave sile tega naroda. Beethoven je napisal scensko glasbo »Egmon-ta< leta 1810. Junaka drame, grofa Egmonta, so leta 158? usmrtili, ker je skušal na Nizozemskem zanetiti upor in dvigniti deželo proti španskim osvajalcem. Uvertura je mogočen povzetek dramskega dogajanja: začenjajo jo estri akordi, ki oznanjajo Egmontovo odločitev, nadaljnji potek pa sloni na zanosnem in strastnem ritmu, v katerega so kanile kaplje obupa. Zdi se, da se bo glasbeni tok uverture izgubil in z junakovo smrtjo tudi končal, vendar se nenadno sprevrže v zmagoslaven zaključek: Egmontova žrtev bo priborila svobodo.
Prav tako se v devetih Beethovnovih simfonijah, med katerimi poteka — bi lahko rekli — vse njegovo življenje, odražajo napredna stremljenja revolucionarnih sil dobe, v kateri je Beethoven živel. Ko je začel komponirati Prvo simfonijo, mu je sluh že odpovedoval Jo je bilo leta 1800; star je bil šele 50 let. Ze tedaj se izogiblje družbi, da bi skril svojo strašno bolezen. Ko je leta 1823 končal svojo IX. simfonijo, jebila njegova gluhoba že popolna: bolezen in revščina pa sta tako zagrenili njegovo življenje, da sta ga uničili. Zlagal je svoja velika dela. ne da bi jih mogel v celoti slišati, in živel v revščini, ker njegov ponosni in uporni duh ni prenesel miloščine plemstva. Od leta (815 do 1821 je — kakor je razvidno iz njegovih osebnih zapiskov — prisiljen poleg svojili velikih del komponirati lirike, marše, škotske in danske pesmi, obnavljati stare skladbe itd., da se lahko preživlja. V takdi pogojih je zložil svojo nesmrtno IX simfonijo, ki jo je kronal s Sehillerjpvo >Odo radosti«.
V	njej ni sledu o njegovi revščini, žalostih, bolezni. V tej poslanici ljubezni do človeštva, miru in upanja Beethoven
Avstrijci največ berejo
Na temelju večletnih raziskovanj o tem, koliko je pri različnih narodih razvito ve-selje do branja, je neka neinSko-avsirijska »tatistika ugotovila, da imajo Avstrijci v ^tn pogledu svetovni rekord. Vsak Avstrije si na isto izposodi oziroma prebere lK>vprečno 58 knjis To je zares ogromna Številka le da nam statistika žal ne pove, k&kšna je kakovost branja pri takšnem hlastanju po knjigah. Od 100 Avstrijcev je Menda 29% izrazitih ljubiteljev knjijr, medtem ko v ZDA ta številka znaša komaj 109c prebivalstva.
2a primerjavo vzemimo še Francijo, ki 3e v tem pogledu nekje v sredini. Nedavno 3e bilo ugotovljeno, da 62% Francozov bere knjige, medtem ko jih ostali ne berejo. Od tistih, ki berejo knjige, jih 20% prebere po 1 do fi knjig na leto, 15% po 10 do 15 knjig °a leto in le 24% bralcev prebere povprečno Po 30 knjig na leto Pripomniti pa je treba, je sedanji odstotek beročih Francozov v‘šji, kot pa je bil v začetku tega stoletja 'n je tudi višji od ameriškega povprečja, kjer je odnos med bralci in nebralci prav nasproten, sc pravi — 60% prebivalcev ZDA sPloh ne bere knjig.
3e nasvet prebralo ter je pomirjeno odšlo.
Ce napišeš, da je Dunaj lepo mesto, se moraš zavedati, da nisi odkril Amerike. Posebno staro mesto je zanimivo. Greš po ozki ulici, pa se ti odpre majhen trg in prav gotovo stoji v sredi spomenik, po navadi povezan z vodnjakom, spomenik, posvečen kakemu slavnemu Dunajčanu ali Avstrijcu. Ni pomembnejšega župana ali kulturnega delavca, ki bi ne imel svojega spomenika r>a kakem trgu ali vsaj v parku. Je Pa to velika stvar za vzbujanje patrio-tične zavesti meščanov in državljanov.
V	tem bi jih mi lahko posnemali. Krasno negovani so dunajski parki.
l^° je poleti in silna vročina. Narav-r>ost ganljivo je bilo videti, kako so škropili in polivali vsak dan sleherno Ped trave, da je ostala zelena in sveža. °b Ringu, ki leži na temeljih nekdanjega mestnega obzidja, so zrasle za easa najvišje moči avstro-ogrske monarhije. to je v drugi polovici 19. sto-!etja najlepše in najbolj košate stavbe: °Pera, umetnostnozgodovinski in naravoslovni muzej, parlament, rotovž, univerza, gledališče in druge. Res je, da So »historicistične«, toda grajene so iz Pristnega materiala. Ko gleda človek te priče stare cesarske slave, pa se mu Marsikdaj stori inako. Hlapci Slovenci, Hrvatje, Ogri. Cehi itd., le zavihajte rokave, da bo meni, cesarskemu gospodarju. lepo in udobno! Da bomo lahko Prirejali parade in svečanosti, ter da bomo pokazali vsemu svetu, kako mo-Kočna je c. in kr. Avstrija. Cesarja ni V®S, toda še danes se najbrž toži kakemu staremu Avstrijcu po čebelah, ki so marljivo polnile satovje v tujem Panju.
premosti vse osebne tegobe in težave časa, ki ga ni razumel, in poje samo o svetli bodočnosti, ki se odpira svetu.
V	njej ni sledu odpovedi, melanholije: je samo zavestni izraz volje, ki s titanskim naporom premaga obup in sovražno usodo ter govori vsemu človeštvu o idealih svobode, človeške solidarnosti in borbe proti nepravični družbi.
V	dobi triumfa reakcije, ko je Nemčija še fevdalna, je Beethoven znanik novih idej o enakosti, bratstvu in svobodi, ki jih francoska revolucija prinaša Evropi. O sebi pravi: »Svoboda in napredek sta cilj in namen vsega mojega življenja.« Napoleonu, simbolu revolucije, posveti v revolucionarnem zanosu leta 1803 svojo Til. simfonijo. Toda ko Napoleon izda revolucijo in se okrona za cesarja. Strga Beethoven, ta neuklonljivi revolucionar in svobodomislec, posvetilo ter da simfoniji nov
pomembni naslov: »Eroiea ... zložena v slavo spomina velikega človeka.« Vendar Beethoven veruje v zmago pravice.
Mila intimnost Četrte (1806), strastni zanos Pete, himna posvečena naravi v Sesti (1808). zmagoviti klic Sedme, praznično razpoloženje Osme (1812) in titanska sila Devete simfonije so intimno povezane z njegovim revolucionarnim duhom. On je bil tedaj veliki svobodni klic nemške misli. 2e sama oblika vseh Beethovnovih skladb označuje novi duh, s katerim je prežeta. On pojmuje glasbo kot borbo dveh nasprotnih si načel: dve temi, dve melodiji se spopadeta. Ena je čvrsta, markantna, silna; druga je bolj melodična in mila, skoraj tolažeča. Polagoma, ko se kompozicija razvija, je nasprotje med tema dvema temama vedno bolj očito in odločno, dokler se ne spremeni v pravo dramatično borbo, ki se v vedno večji napetosti dviga do končnega zaključka, ko se obe nasprotnici pomirita in združita kot prerojeni v končno doseženem miru. To je značilnost vseh njegovih simfonij kakor tudi sonat, njegovih kvartetov, triev, koncertov, ki sestavljajo njegovo ogromno delo. To je dialektična oblika v pravem pomenu besede, v kateri se filozofska ideja nenehnega razvijanja z borbo notranjih protislovij (Beethoven je sodobnik Hegla) realizira v novi obliki, ki bo zrevolucionirala vso bodočo glasbo.
Beethoven ni nikoli težak, nikoli težko umljiv Njegova govorica je ena izmed najbolj jasnih in razumljivih. On govori človeštvu, govori ljudstvu. Iz žive ljudske govorice in njegovih teženj zajema svojo snov. Svojo IX. simfonijo, kot poslednje strastno izročilo, krona z zborom človeških glasov, ki naj bi z besedami izrazili to, kar je s svojo umetnostjo hotel povedati človeštvu.
K. J.
Nisi bil na Dunaju, če nisi vide! Pratra tega svetovno znanega dunajskega zabavišča. 2e od daleč te pozdravlja »Riesenrad«. Na poti tja, da omenim mimogrede, sem videl pred vhodom v Prater na neki steni tale napis: »Vstopajte v partijo bodočnosti!« Spodaj pa srp in kladivo. Tako vabijo avstrijski kominformisti avstrijske državljane v svoje vrste. Pri nas bi tako vabili n. pr. skavte ali kako drugo prostovoljno organizacijo — pa še ti bi najbrž zamerili. Sicer pa spada ta napis prav pred Prater... Kdor hoče spoznati karakter dunajskih ljudi v vsej dobrodušnosti in ljubeznivosti, ga bo tudi prav gotovo doumel. Stari in mladi ljudje, vsi se naivno veselijo prostega nedeljskega popoldneva. Tod je nešteto vrtiljakov, malih cirkuških šotorov, kjer lahko za šiling vidiš naj-večje »čudeže« tega sveta, raznih »železnic duhov«, komedij, čarovnikov in okultnih predstav, da jih v enem popoldnevu niti od zunaj ne moreš pregledati. Tu vabi hripavi speaker, naj si ljudje vendar pogledajo atleta, ki bo v par sekundah odložil verige, s katerimi je na gosto povezan (atlet, star, zamaščen možak stoji kot vaba na po-diju pred šotorom) itd. Nekaj ljudi privabi, večina pa odhaja k drugemu šotoru, kjer je zopet »velezanimiva« predstava in kjer se igra z občinstvom ponovi. Tako vsi ti glumači in »čarodeji« nalovijo nekaj šilingov, toda uganka mi je, kako more vsa ta množica »impresarijev« in »igralcev« od tega živeti. Občutek sem imel, da se za mnogimi obrazi teh ljudi skrivata beda in skrb. Toda to Dunajčanov ne moti preveč, hočejo se zabavati danes, jutri bo itak delovni dan.
(Konec prihodnjič)
Kaj dela Bosna-film
Bosanski filmsko podjetje Bosna film je v letošnji sezoni izdelalo tri kratkometražno dokumentarne filme >27 julij* je dokumentarni film, posvečen ljudski vstaji; film »Železarna Zenica« prikazuje razvoj in izgradnjo našega največjega železarskega kombinata Tretji dokumentarni film nosi naslov »Spomini s proge Doboj—Banja Luka«. Zdaj snemajo tri dokumentarne filme, med katerimi bo prav gotovo najbolj zanimiv film, posvečen kreševskim kovačem. Razen tega ima Bosna fi-lin sedaj v delu umetniški film z naslovom »Dečki«, v kratkem pa bodo začeli snemati še en umetniški film z naslovom »Hanka«, za katerega je napisal scenarij pisatelj Izak Samokovlja in ki obravnava socialni problem ciganov iz sarajevske okolice. Po romanu Svetozara Co-roviča pa bodo bosanski filmski delavci prihodnje leto posneli film »Stojan Mutikaša«, ki bo obravnaval problem nastajanja bosanske čaršije neposredno po avstro-ogrski okupaciji.
Priprave za razstavo »Pol stoletja jugoslovanskega slikarstva«
Spomladi bo odprta v Beogradu razstava pod naslovom »Po.1 stoletja jugoslovanskega slikarstva«, ki naj prikaže razvoj našega slikarstva v prvi polovici tega stoletja. Ta razstava bo obsegala dela od naših impresionistov, Radiča in Kraljeviča na Hrvat-skem in od Nadežde Petrovič v Srbiji naprej do danes. Razstava bo kasneje prenesena na Holandsko in v Anglijo in še druge zapadne dežele. Za čim bolj popolno predstavitev sodobne jugoslovanske umetnosti so bile pri Narodnem muzeju v Beogradu ter Moderni galeriji v Ljubljani in Zagrebu osnovane posebne komisije, ki so že izdelale svoje predloge v pogledu avtorjev, ki bi prišli v poštev za razstavo, kakor tudi njihovih del. Komisije se niso omejevale samo na dela. ki so že razstavljena v muzejih in galerijah, temveč so upoštevale tudi umetnine, ki so po zasebnih zbirkah ali pa še v lasti umetnikov samih.
Razstava ljudske umetnosti Jugoslavije
V okviru proslav Dneva republike je bila 30. novembra v prostorih Etnografskega muzeja v Beogradu odprta razstava ljudske umetnosti narodov Jugoslavije. Razstavo je organiziral Komite za kulturo in umetnost vlade FLRJ že leta 1949. Ta razstava je bila takrat poslana v Švico, v Veliko Britanijo in skandinavske dežele, nato pa že v Belgijo, Holandijo in Francijo. Zdaj je bila ista razstava odprta v Beogradu. Zaradi premajhnega prostora pa razstava ni popol na, vendar obsega najvažnejše eksponate ljudske umetnosti iz vseh predelov naše države. Predmete za razstavo so prispevali vsi etnografski in tudi drugi muzeji iz vse države, marsikaj pa so organizatorji razstave nalašč za to priliko nabrali na terenu.
Spominska plošča Rudjeru Boškoviču
Pred dnevi so na Dunaju odkrili spominsko ploščo znamenitemu jugoslovanskemu fiziku in prirodoslovcu Rudjeru Boškoviču. Ploščo so odkrili v mestnem središču v neki stavbi na trgu Ignatza Seipla, v kateri je Boškovič živel in delal več let. Iniciativo za postavitev spominske plošče je da.l dunajski muzej, katerega direktor je tudi ploščo odkril in imel ob slovesnem odkritju nagovor
Hrvatski umetniki v Helsinkih
Državni zbor narodnih pesmi in plesov Hrvatske je I. decembra imel prvo predstavo v Helsinkih, kamor je prišel po gostovanju * drugih skandinavskih deželah. Nastop hrvatskib umetnikov je izredno uspel in vzbudil veliko pozornost med finskimi kulturnimi krogi in med prebivalstvom sploh.
Filmi prihodnjega tedna_
Angleški film človeške topline
MRNDY
Poldruga ura filma »Mandy« je družba z najbolj plemenitimi vrlinami tega, kar smatra dobri del človeštva za najboljše: dobrota in osrečevanje, četudi za ceno osebne žrtve. Film »Mandy« je istočasno tudi obračun s predsodki, kakršnih menda pri nas ni več, a so drugod še vedno vzrok pre-nekatere družinske in osebne nesreče.
Ko je mala, ljubka Mandy stara kaki dve leti, odkrijeta roditelja, da je brezupno gluha. To pomeni: ostala^ bo izločena iz človeške družbe in vse življenje njuna sramota in očitek nekakšnih nepopolnih fizioloških lastnosti. To je, po očetovem, seveda sramota, in zato jo hoče prikriti pred svetom, to je izolirati jo pri starših na deželi. Zena Kristina pa je drugega mnenja: otroka je treba dati v zavod za gluhoneme. Mož je trmast in zato se mu odločna žena odreče, sama se prebija skozi življenje in z delom lastnih rok omogoči šolanje mali Mandy.
V	gluhonemnici se za Mandy zavzame pedagog Searle. Searle je lep in plemenit. In kot neutrudni zlobni jeziki nikoli ne mirujejo, vnesejo tudi v filmsko zgodbo zakonski razdor zaradi nekakšnega razmerja med Kristino in Searlejem. Višek grozečega razpada sprosti ljubka Mandy v veliko srečo, ko spregovori prvič slišno besedo: mama. Zmagala je materinska ljubezen, zmagala je vztrajna pedagogova privrženost plemenitemu poklicu.
Režiser Aleksander Mackendrick in
Douglas Slocombe pri filmski kameri sta se pokazala mojstra svoje stroke, a tudi glavni trije igralci poleg odlične punčke Mandy (Mandy Miller) — njena mati Kristina (Phyllis Calvert) in učitelj Searle (Jack Hawkins) so podali svoje like toplo in predano. Posebno vrednost mu daje tudi dokumentarnost učnega postopka pri gluhih.
Film je lep in dober kot redko ka-kateri. Podjetje za razdeljevanje filmov v Ljubljani bo odstopilo ves či-
sti dohodek od prvih predstav Zavodu za gluhoneme v Ljubljani. Človekoljubna gesta zasluži priznanje, na publiki pa je, da pripomore z obiskom, da bo ta poklon pomembnemu zavodu čim izdatnejši.
Ameriški proti' vohunski film
Hiša m 92 cesti
Maja 1941 se je smrtno ponesrečil pod kolesi avtomobila neki Franz von Wirt. Ko je ameriška tajna služba F. B. I. dešifriraLa pismo, katero so našli pri njem, so nenadoma na sledi nemški peti koloni v Ameriki, a tej Ameriki nenadoma preti nevarnost, da bo ukradena skrivnost takrat še neznane atomske bombe, skrite pod preprosto označko »postopek 97«. Treba je hitro najti glavo vohunov, misterioz-
nega »gospoda Kristoferja« in tistega uslužbenca atomske tovarne, ki odnaša zapiske skozi absolutno zavarovani kordon varnostne službe v pasu atomske tovarne. Sproži se razsežni aparat FBI: kriminalnih analitikov, kemikov,
spretno zamaskiranih filmskih reporterjev, urada s sto milijoni prstnih od-tiskov, kolesja, ki neprestano teče v največji tišini z neverjetno natančnostjo in ki se samo za bežen hip ustavijo šele, ko je rešena naloga: odkrit vohunski center, likvidiran glavni vodja, rešena atomska skrivnost.
Uvodni tekst filma nam pojasni, da »ta film ni bil pripuščen javnosti, dokler ni bila vržena prva atomska bomba na Japonsko«. Tako torej tudi do danes nismo smeli zvedeti, koga so agenti FBI nekega dne uničili v izpostavljeni hiši na 92-ti cesti. Dogajanje v filmu je napeto vso poldrugo uro trajanja in ker nam odkriva obsežni aparat, ljudi, metode in ker je fabula zanimiva, a je poleg tega tudi še vrsta dokumentarno zanimivih stvari, je res vreden ogleda. Opaziti je težnjo oblikovalcev, da bi učinkovali kot absolutno neranljiv in popoln aparat ameriške varnosti. To pa filmu nekoliko škoduje, saj jemlje zaradi te pridvignjenosti precejšen del sicer dosežene prepričljivosti. Prav gotovo pa ta filmski trak v nemali meri pomaga ustvarjati v Ameriki še večjo diskriminacijsko histerijo, ki se ni ustavila niti pred vrati Združenih narodov.
Priznati pa je treba spretno režijo Henryja Hathawaya in eksaktnost kamere operaterja Norberta Brodineja, prav tako, kot so bili zanimivi v glavnih vlogah študenta William Eythe, inšpektorja F. B. I. Lloyd Nolan in glava vohunskega centra Signe Haso. Skratka: zelo zanimiv, napet film, ki mu ni potrebno posebno priporočilo. Seveda verjeti mu pa tudi ni treba preveč.	E.	Adamič
Lelošnji vpis v visoke šole
Poglejmo, kaj nam povedo podatki o vpisu v zimski semester študijskega leta 1952/53 na slovenske visoke šole.
Najprej univerza. Ta šteje sedaj štiri fakultete, filozofsko, prirodoslov-no-matematično, pravno in gospodarsko fakulteto. Na vse te fakultete se je v rednem vpisnem roku do 15. oktobra vpisalo 2356 slušateljev. V primerjavi s številom študentov v lanskem zimskem semestru se je letos število študentov univerze povečalo za ”3. Dvig števila slušateljev je sicer neznaten: bolj pa se je spremenilo število študentov na posameznih fakultetah. V letošnjem zimskem semestru je po številu slušateljev na univerzi najmočnejša filozofska fakulteta z 908 študenti. Drugo mesto zavzema pravna fakulteta s 629, tretje pa prirodoslovno-matema-tična fakulteta z 460 študenti. Na zadnjem mestu je gospodarska fakulteta, na katero se je vpisalo 330 študentov. Nasproti lanskoletnemu zimskemu semestru izkazuje filozofska fakulteta napredek za skoraj 100 slušateljev. Za dobrih petdeset študentov je poraslo tudi število študentov na pravni fakulteti, zato pa je zanimanje za študij gospodarskih ved nekoliko popustilo. Prirodoslovno-matematična fakulteta je obdržala skoraj povsem isto število študentov kot ga je imela lani.
Med študenti, vpisanimi na univerzo, je 1038 ženskih in 1298 moških slušateljev. Največ deklet je na filozofski fakulteti, kjer celo znatno prevladujejo. Študentke prevladujejo tudi na
prirodoslovno-matematični fakulteti. Glede na to, da se je letos vpisalo na pravno fakulteto tudi 143 deklet lahko smatramo, da vlada tudi za študij prava med našo žensko mladino precejšnje zanimanje. V primerjavi s podatki o lanskoletnem vpisu je prirastek deklet posebno močan na filozofski fakulteti, delno tudi na pravni fakulteti.
Skoraj ves prirastek števila vpisanih študentov gre prav na račun sluša-teljic. Prav tako pa gre padec števila slušateljev gospodarske fakultete skoraj izključno na njih račun, kajti število moških je ostalo nespremen jeno.
Druga po številu vpisanih študentov je Tehniška visoka šola. Letos se je za študij na njej prijavilo 1800 študentov. To število je za dobrih 400 nižje od števila študentov v lanskem zimskem semestru, tako da je razlika napram lanskemu letu prav znatna. Tehniška visoka šola ima danes 6 fakultet. Najmočnejša po številu študentov je fakulteta za elektrotehniko s 408 slušatelji. Precejšnje je tudi zanimanje za študij gradbeništva (vpisanih 361), strojništva (280) in kemije (217). Najmanjše je zanimanje za študij rudarstva, za katerega se je prijavilo samo 69 študentov, kar bo glede na potrebe naših rudnikov prav gotovo premalo. Nasprotno pa je za študij metalurgije na isti fakulteti veliko študentov. Tudi študentov, vpisanih na fakulteti za arhitekturo je precej, čeprav tudi manj kot lansko leto. Sploh nam primerjava s podatki o vpisu v lanski zimski semester pokaže, da se je število študentov približno enako zmanjšalo na vseh fakultetah Tehniške visoke šole; najmanjši je padec na fakulteti za kemijo in fiziko ter na fakulteti za elektrotehniko.
Kako pa medicinska visoka šola?
651	vpisanih slušateljev pove, da se je tudi na tej visoki šoli število študentov zmanjšalo za približno petdeset. Pri tem pa se je spremenilo tudi številčno razmerje med obema fakultetama. Medicinska fakulteta ima v letošnjem zimskem semestru 485, stomatološka pa 166 študentov. Ce pogledamo podatke o vpisu v zimski semester lanskega študijskega leta, vidimo, da je število študentov na medicinski fakulteti padlo
približno za 160, na stomatološki pa istočasno poraslo za 100 študentov. Lotos je Medicinska visoka šola sprejeli* v prvi letnik 98 študentov, med njimi 30 deklet. Zanimanje za študij med cine pa je bilo seveda znatno večje.
Agronomsko-gozdarska fakulteta n: v okviru nobene visoke šole. temveč je samostojna fakulteta. Letos se je vpisalo nanjo 434 študentov, med katerimi je 293 moških in 141 ženskih slušate ljev. Proti lanskemu letu izkazuje fakulteta v pogledu števila slušateljev majhen porast.
Vse slovenske visoke šole štejejo po stan ju 15. oktobra, ko je bil zaključen redni vpis, skupno 5215 slušateljev.
V	primerjavi s podatki lanskoletnega vpisa je letošnie število vpisanih za približno 500 manjše. Niso pa pri tem upoštevani podatki naknadnega vpisa, ki je navedena števila nekoliko dvignil. Če pa prištejemo k temu številu še študente naših umetnostnih akademij ter študente Višje pedagoške šole, potem samo lahko rečemo, da študira na naših visokih šolah skoraj 6000 študentov. To je pa vsekakor kar precej.
Hemingway in Ure
Ameriški pisatelj Ernest Hemingway. ki ga pri nas poznamo zlasti po romanu »Komu zvoni«, je leta 1950 napisal roman >Čez reko in med drevje«, ki se dogaja v Italiji po zadnji vojni. Vendar pa Hemingway doslej ni dovolil, da bi ta njegov romau prevajali v Evropi — menda zato ue, ker v njem kritično govori o ruznih zavezniških vojaških poveljnikih in mimogrede tudi o Eisenhowerju. Zdaj pa se Hemiiij.*-way menda le nagiba k temu. da bi dovoli; evropskim založbam prevajanje tega dela — in n**ki francoski založnik mu je v tem smishi tudi že pisal. češ. >odkar je Eisenbower predsednik ZDA, ni treba več biti obziren do njega«
r>
MEDNARODNA POL 1T I K A _)
IH REŠITEV
T&DEN DNI PO SVETU
-V1
NI C
Konec minulega tedna se je marsikdo v svetu globoko oddahnil. Novi imeriški predsednik je srečno opravil -vojo tridnevno inšpekcijo na Koreji, ne Ja bi odkril »čudežno rešitev«, ki bi
—	kot so mnogi obetali — na mah raz-vozljala korejski vozel. Potrdil je torej tisto pametno spoznanje, da take jasne in enostavne rešitve kratkomalo ni. Pripovedujejo, da so bili številni dopisniki, ki so prileteli na Korejo nalašč samo za to, da prestrežejo prvi »veliko novico«, po teh treznih predsednikovih ugotovitvah hudo poparjeni. Znabiti tudi, da je razočaran te dni marsikdo v Ameriki, ki si tudi ni mislil, da bo pritekla iz tako bobnečih gora — tako majcena miška. Toda tudi ti nestrpneži so se bržkone že pomirili, kajti medtem se je pojavila že nova »rešitev«. Kaj je v njej in za njo, za zdaj še ne vemo. Toda razodela se je Mac Arthurju in je čista ter dokončna« — kakor jo sam izumitelj hvali! —, tudi ne bo zahtevala večjih žrtev, niti povečala nevarnosti 7.a tretjo svetovno vojno. Zaupal jo pa bo — in bojda že v kratkem — le novemu predsedniku. Vendar takih in nodobnih rešilnih ponudb bomo slišali v bližnji prihodnosti še mnogo in čedalje več, — vznemirljiv pojav, ki prepričljivo kaže, kako mučen in neznosen je že postal ameriški »korejski kompleks«. Toda lahke rešitve ni in je tudi biti ne more, če se — seveda — odrečemo tisti, zelo preprosti, ki bi lahko pri priči raznesla daljnevzhodni požar po vsem svetu! Vse preveč niti — in iz vsega sveta — je zapletenih v ta zamršeni klobčič. Edino hladna, zelo premišljena in složna akcija Združenih narodov, dosledna in prožna hkrati, ga lahko tako odvije, da bo sovjetskim diplomatom še zelo žal, da so indijsko resolucijo tako surovo zavrnili. Ta resolucija je zaenkrat vendarle omogočila dokaj enotno in skupno platformo Združenih narodov. Ta nedvoumni napredek bo treba sedaj skrbno varovati. Kajti razklanost Združenih narodov, ki jo je zakrivil v precejšnji meri nesrečni vpliv ameriške »azijske stranke«, je bila zadnja leta nesporno eden osnovnih vzrokov, ki so odmikali rešitev, sovjetskim imperialistom pa omogočali pridno nabiranje korejskih po-enov v mednarodnem položaju. Žalostna resnica, ki so jo v prvi vrsti naši državniki vedno znova ponavljali, da žene ta nepremišljeni »azijski« kurz Peking v sovjetske mreže, ..je .postala sedaj — in prilično pozno! — kar vsakdanja in samo po sebi umevna. Če se bo to kasno spoznanje uveljavilo tudi v praktični politiki, se bo Višinski še zelo krotko vrnil na zasedanje, katerega je sedaj zapustil s cinično opazko, češ, da je Organizacija »neuporabna za ohranitev miru«.
RUŠILCI MOSTOV MED AFRIKO IN EVROPO
Bilo bi — razumljivo, — kaj zmotno, če bi gledali v korejski vojni le daljnovzhodni problem, ki se tiče samo posredno, s svojimi morebitnimi posledicami in možnostmi, tudi ostalega sveta.
V	to vojno segajo prav gotovo vsi viseči mednarodni problemi, Tunis in Maroko, komplikacije okrog nemškega vprašanja, današnja gospodarska nasprotja in težave, — da naštejem le nekatera, ki so bila v minulem tednu najbolj v ospredju. Vsi ti konflikti slabijo odpornost miroljubnega sveta, povečujejo zmedo med državami in narodi ter dovoljujejo — konec koncev — sovjetskim imperialistom uspešno in zanje razmeroma varno nadaljevanje zločinske igre z mirom in milijoni nedolžnih življenj na Daljnem vzhodu. Nepopisno tragični dogodki v francoski severni Afriki zopet enkrat potrjujejo, da se držijo francoski kolonisti s kar pošastno zvestobo indokitajske maršrute v katastrofo. Za njihovimi severnoafriškimi kolonijami resda ne leži Kitajska, temveč samo Sahara, toda škoda in nevarnost, ki jo povzroča to brezumno podiranje mostov med Evropo in Afriko, nista zato nič manjši. Ta nesrečni razvoj dogodkov je vreden še tembolj obžalovanja, ker ga obsoja domala vse francosko ljudstvo in ga žene edino povsem neznatna, hazarderska skupina francoskih kolonistov, ki je pa v današnji politični konstelaciji Francije — na žalost — izredno vplivna.
Na političnem komiteju Združenih narodov, ki obravnavajo te dni tuniško tožbo, leži spričo vseh teh okolnosti težka politična in moralna odgovornost. Kartel kolonialnih velesil, ob še vedno nekoliko sramežljivi podpori Zedinjenih držav Amerike, podpira seveda z vsemi močmi in poslužujoč se različnih pod-taknjencev, francoske gosposke pravice.
Boj še teče. Naš delegat Vladimir Popovič je že pozval, v zelo zapaženem in prepričljivem govoru, zbrane delegate, naj ne razočarajo zaupanja, s katerim se obračajo kolonialni narodi nanje v tem sporu. »Povezanosti med metropolami in zavisnimi deželami,« je dejal ob tej priliki, »ni več mogoče vzdrževati z ukrepi političnega ali drugačnega pritiska. V kolikor hočejo metropole še ohraniti določene pozitivne oblike medsebojne povezanosti in sodelovanja, bodo morale pač pokazati več razumevanja za splošni tok v razvoju dogodkov.« Toda upanje, da bo pokazala francoska vlada kaj več razumevanja, je še vedno zelo skromno. Niti umor tuniškega sindikalnega voditelja, niti pretresljivi pokol v Kazablanki ji nista odprla oči.
S severne Afrike prihajajo samo poročila o — novih aretacijah ...
UDEŽN
KDO JE BOLJ ZVIJAČEN?
Precejšnje presenečenje je pripravila v minulem tednu tudi Zahodna Nemčija. Se nekaj dni pred tem je vse kazalo, da bo spravil »železni kancler« ratifikacijo bonnske in pariške pogodbe z zanesljivo večino pod streho. Toda kar naenkrat se je permislil in preložil zadnje glasovanje — tik pred uspešnim zaključkom — za nekaj tednov. To je bilo seveda vsestransko presenečenje, ki je dvignilo zlasti v Ameriki krepko razočaranje. Kajti v zahodno Nemčijo Amerikanci zaupajo: videli so v njej lokomotivo, ki bo privlekla ratifikacijo do konca, do sejnih dvoran še vedno oklevajočega francoskega parlamenta. Ta bi se namreč znašel — po nemški potrditvi — takorekoč pred dovršenim dejstvom. Ozadje tega nepričakovanega sklepa je zelo zapleteno in polno lisjaških pravniških potez — »kdo bo koga«. Nemški socialisti, ogorčeni nasprotniki ratifikacije, so se namreč že pred meseci obrnili na ustavno sodišče z zahtevo, naj se izreče o tem, ali pomenita pogodbi spremembo ustave ali ne. — S podobnim pozivom se je obrnil na sodišče tudi predsednik republike. Ce bi sedaj sodišče dognalo, da pomenita pogodbi spremembo ustave, jih bo moral potrditi parlament z dvotretjinsko večino. Te večine pa vlada, brez socialistov, nikoli ne bo zmogla. V tem primeru bi bila skorajda primorana parlament razpustiti in razpisati volitve za ustavodajno skupščino. To bi zavleklo ratifikacijo za mesece in mesece, poleg tega pa ustreglo stari želji socialistične stranke, ki si ničesar bolj ne želi ko dneva, ko se bo na volitvah že enkrat pomerila s svojimi nasprotniki. Prepričani so namreč, da bo zmaga njihova.
V tem, za kanclerja nedvomno zelo nerodnem položaju, se je začelo že v preteklem mesecu precej javno šušljati, da se bo prvi senat sodišča skoraj zanesljivo izrekel za mnenja, da pomenita pogodbi — spremembo ustave. Toda premeteni kancler ni popustil. Dosegel je najprej odložitev razprave pred ustavnim sodiščem. Državni podsekretar, ki bi moral zastopati vlado pred sodiščem, je namreč tik pred razpravo nevarno »obolel«. Ta bolezen je prinesla sedaj vladi dragocen čas — za drugo potezo. Vložila je sedaj še s svoje strani tožbo na ustavno sodišče, ki pa ne bo prišla pred prvi senat, v katerem imajo socialdemokrati večino, marveč pred drugi — v katerem vedrijo in oblačijo sodniki vladnih strank. Ta senat — tako pričakuje sedaj vlada — se bo še pred prvim izrekel v prid vladinega stališča in za navadno večino. Dodajmo k vsemu še zgovorno podrobnost, da je pred dnevi tudi predsednik republike zelo nenadoma, umaknil svoj predlog.
DOLARJI NAMESTO DAVKOV
Pomudili smo se nalašč nekoliko dlje pri teh žalostno burkastih zgodbah, saj so kar preznačilne za tisto v tretja nebesa povzdigovano parlamentarno demokracijo, pa tudi za način, kako se dandanes utrjuje v Zahodni Nemčiji zaupanje v demokracijo in njene institucije. Po vseh teh taktičnih in moralnih vratolomnostih je sedaj zelo verjetno, da bo kancler — četudi s krajšo zamudo — zadovoljil Amerikance. Pogodbi bosta ratificirani. Kako in s kolikšno politično škodo, o tem si očitno ne delajo preveč skrbi in preglavic. — S podobnimi vijugami bosta prišli, verjetno, pod streho obe pogodbi tudi v Franciji, pa čeprav jima zdaj še velik del poslancev nasprotuje. Toda vse, kronično majave in šibke francoske vlade predobro vedo, da je nemogoče vladati proti ameriškim željam. Državne blagajne so zopet prazne, trgovinski
Včeraj se je začel na Dunaju — v ru ki coni seveda — svetovni kongres miru. Ta parada sil sovjetske mirovne ofenzive se v bistvu prav nič ne razlikuje od komedije, ki so jo Rusi ob velikih materialnih stroški1, priredili oktobra letos v Pekingu. V nekdaj častitljivi in ponosni avstrijski prestolnici srečavamo že znane obraze: 11 ijo Ehren-burga, italijanskega nennijevca Lombardija, nekdanjega francoskega levega radikala Pierra Cota, angleškega qua-kerja Johnsa in vrsto drugih že preizkušenih borcev za »pax sovietica«. Tudi delovni program kongresa ni prinesel nobene novosti v primerjavi z dosedanjimi mirovnimi kongresi. Razpravljali bodo, kako končati sovražnosti na Koreji in hladno vojno sploh, ter — da bo ironija še večja - o priznanju dejanske neodvisnosti malim državam, kakor da bi organizatorji pozabili, da prav oni onemogočajo podpis mirovne pogodbe z deželo, v katero brez njenega pristanka in proti njeni volji vabijo pristaše in pobornike svojih mirovnih teorij.
Organizatorji te mirovne konference so izbrali Dunaj za pozornieo te komedije predvsem zato, da bi dali poudarka najnovejši tezi, namreč, da je mir v nevarnosti predvsem na Zapadu. V svoji režiji so upoštevali najnovejša genialna odkritja Premodrega, namreč da svetu ne grozi nevarnost zaradi morebitnega spopada med socialističnimi in kapitalističnimi silami, temveč da bo človeštvo pahnjeno v novo krvoprelitje zaradi nasprotij v kapitalističnem taboru samem. Kominformovska propaganda je že delj časa hrupno razglašala — urbi et orbi — češ, Dunajski kongres ni samo stvar prijateljev miroljubne SZ in držav ljudske demokracije, temveč v prvi vrsti stvar vseh onih na Zapadu,
deficit pa raste. Ni denarja, in kar je še neprijetneje: kadar vlada le kaj zine o denarju, ji že grozijo poslanci z nezaupnico in padcem. Ni vlade, ki bi se drznila načeti vprašanje prepotrebne reforme davčnega sistema, ki bi lahko brž in izdatno sanirala državne finance. Zato je pač vedno več zahtev in apelov, ki naj bi rešili vse, pa naj že gre za državni budžet, vojaške izdatke ali Vietnam. Prav glede Vietnama si obetajo v vladnih krogih zadnje čase veliko finančno podporo. Ce bo namreč tudi Eisenhowerjeva inšpekcija potrdila stališče, da sta Koreja in Vietnam enotno bojišče, potem lahko Francija zanesljivo računa s precejšnjo vojaško in finančno razbremenitvijo. Toda naj bo tako ali drugače, o enem gotovo ne moremo dvomiti: Kdor si toliko želi in toliko pričakuje, bo marsikaj opustil, kar bi lahko tem željam in pričakovanjem škodovalo.
Celo o Angležih je zapisal ondan ameriški novinar, da bi ostali brez zajtrka, če bi zaprla Amerika svoja tržišča pred njihovimi športnimi vozili znamke Jaguar. Ta robata primera je seveda pretirana, toda nekaj resnice je vendarle v njej. Tudi na pravkar minuli konferenci ministrskih predsednikov Britanske skupnosti narodov so se sukali številni razgovori okrog verjetnega stališča in pripravljenosti nove ameriške vlade, da priskoči skupnosti in njenim kroničnim dolarskim težavam na pomoč. Prenekatero, za nadaljnji obstoj skupnosti usodno vprašanje, je bilo treba odložiti na prihodnji mesec, ko se bo razčistilo motno obzorje in bo nova ameriška vlada že sporočila, kako gleda na te stvari. Ta zavisnost pa seveda ni tako enostranska, kakor meni ameriški časnikar. Kakor potrebuje Evropa Ameriko, potrebuje tudi Arne-
že številni komentatorji današnje italijanske politike so ugotovili, da bi bilo mnogo bolje, če bi se v Italiji raje malo bolj »pozabavali« s težkimi socialnimi in gospodarskimi vprašanji, ki so gotovo za Italijo precej bolj pereča kot od časa do časa umetno razpihovanje šovinističnih strasti okoli Trsta. Današnji gospodarski položaj Italije ni rožnat. O tem se lahko kaj hitro prepričamo, če le bežno prelistamo rimske in milanske gospodarske časopise, ki so polni jedkih ugotovitev o številnih težavah današnjega italijanskega gospodarstva.
Vzemimo za primer le dve pomembnejši panogi italijanske industrije: tekstilno in avtomobilsko. V prvih petih mesecih letošnjega leta se je n. pr. znižala proizvodnja bombažnih tkanin za 7 %, proizvodnja tkanin iz umetnih vlaken pa kar za 30%; splošno je letošnja proizvodnja tekstilne industrije nazadovala za 17 %. Glavni vzrok tega skrčenja je strm padec izvoza. Prej je Italija izvažala mnogo tekstilnega blaga v Indijo in Pakistan. Danes pa so se zanjo ta tržišča že zaprla, ker sta si obe državi, zlasti slednja, v rekordnem času zgradili svojo lastno tekstilno industrijo. Kje najti izhod? Poiskati bo treba nova zunanja tržišča, kar bo zelo težko, in povečati notranjo potrošnjo, saj so južni predeli Italiji na zadnjem mestu v evropskih statistikah, koliko kilogramov tekstilnega blaga pride letno na prebivale^. Tu je rešitev enostavna — potrošnjo je mogoče povečati
ki jim ni do vojne. Zato na listi povabljencev ne najdemo samo izbranih po-bornikov za sovjetski mir, temveč tudi najrazličnejše predstavnike meščanskih strank — od socialdemokratov in liberalcev do zagrizenih katolikov in konservativcev — razne »težke« poslovne ljudi kot so bankirji in industrijci velikega formata, ki imajo do SZ vse prej kot dobrohotno stališče, predstavnike številnih stanovskih iidruženj in celo zastopnike najrazličnejših cerkva. Režiserji dunajske' prireditve so do podrobnosti upoštevali navodilo organa kominforma »Za trajen mir in ljudsko demokracijo«, ki je že 13. junija zapisal, naj se posamezne kominformistič-ne partije na Zahodu otresejo takega balasta, kot je ideološka brezkompromisnost in partijsko sektaštvo. Od tega datuma naprej velja za vse informbiro-jevske partije razodetje: zbirati okoli sebe vse patriotične sile. ne glede na socialno in ideološko pripadnost in ustvariti »trdno fronto miru«. Najbolj doslovno so npoštevali to »postanovle-nie« v Italiji in Franciji. Sredi julija je Pietro Seehia, ki se je bil prav tedaj vrnil iz Moskve, na zasedanju CK KP Italije »obrazložil«, da je glavna vloga partije organizirati široko ljudsko fronto za obrambo miru, »socialist« Nenni pa je socialdemokratom ponudil kompromis, De Gasperiju pa celo sodelovanje v vladi. Francoski »moskviči« pa so, Kot beremo v Humanite od 21. julija, ponudili sodelovanje francoske komunistične partije v koalicijski vladi s socialisti, republikanci in demokrati. Radikal-socialistom, narodnim republikancem in socialistom pa so malo pozneje, ko njihova prva ponudba ni imela zaželenega efekta, predlagali ustanovitev »antifašistične ljudske fronte« ob minimalnem sporazumu, ki ne bi
rika Evropo. Tega se zavedajo vsi, količkaj razsodnejši Amerikanci, — kar jih pa, razumljivo, ne ovira, da ne bi uravnavali in oblikovali svojih meddržavnih odnosov po tem, s kom imajo opravka in po notranji odpornosti ter stabilnosti svojih partnerjev.
Naš zadnji mednarodni sprehod nas je pripeljal s Koreje v Vatikan in tudi naš današnji se bo — kakor vse kaže
—	tam nekje blizu zaključil. Lahko bi vas sicer odpeljal na Dunaj, kjer so prav danes odprli zopet en »mirovni kongres«, toda prepričan sem, da vas ta obisk niti najmanj ne mika. Tu lahko izvedo kaj novega in zanimivega le zelo debeli kalini! Pojdimo torej raje v Rim, kjer se pripravlja De Gasperi na veliko državniško potovanje v Atene. Skoda, da si ni tega domislil že lani. Takrat bi bil lahko opravil to pot ob znameniti in slavni desetletnici dne .. ko se je odpravil preko albanskih planin k istemu cilju sam duce, pa se mu je voz na pol pota nesrečno zataknil in prekucnil. S kakšnim programom odhaja to pot De Gasperi h Grkom, še ne vemo, toda bržda jih bo skušal na vse načine prepričati, da jim ne piha burja s tiste strani, od koder jo dan za dnevom čutijo. Podoba je, da je pripravil predsedniku vlade vso potrebno argumentacijo že vojni minister Pacciar-di, ki se je — ni dolgo tega — v zelo prijaznih besedah obregnil ob našo državo. Ta mož — kakor vse kaže — ne more najti duševnega miru, odkar ga je tako strašno zadel tisti Amerikanec, ki je zapisal, da je napravljen italijanski člen atlantske verige iz »špagetov«. Prizanesimo mu torej, če si je zopet enkrat hladil svojo užaljenost in jezo ter se znesel nad Jugoslovani.
Egon Tomc
s porastom kupne moči potrošnika. Za to pa danes v Italiji ni upov.
Ista slika je v avtomobilski proizvodnji, kjer so v prvem polletju izdelali le okoli 63.000 vozil, medtem ko so jih v istem razdobju lanskega leta 78.000. Tudi v tej panogi je padel izvoz za več kot 14 %. Vse to pa se je še reliefneje odrazilo v pasivnosti italijanske zunanje trgovine. Tako italijanska trgovinska bilanca kaže za prvo polletje 1952, da je izvoz v januarju pokril komaj 69% uvoza. To razmerje pa se je še stalno slabšalo in je izvoz v juniju lahko kril komaj 54 % uvoza. Se nekaj številk v ilustracijo: v prvem polletju 1951 je znašal presežek uvoza nad izvozom 180 milijard lir, letos pa že 300 milijard lir. Uvoz se je povečal v primerjavi z lanskim letom za 9,5 %, medtem ko je celotni izvoz padel za 12,4 %. Razlog za to postopno zmanjševanje izvoza je razen slabe konkurenčnosti italijanskega blaga na mednarodnem trgu zaradi previsokih proizvajalnih stroškov tudi dejstvo, da je vrsta držav: Anglija, Francija in celo ZDA zaprla vrata italijanskemu uvozu, da bi tako uravnovesile svojo lastno zunanjo trgovinsko bilanco.
Ze teh nekaj iztrganih statističnih podatkov kaže na kritični položaj italijanskega gospodarstva, kar je tem bolj resno, ker tuja, v prvi vrsti ameriška pomoč počasi kopni in je le malo upanja, da bi uradni Italiji uspelo zaustaviti z lastnimi sredstvi ta razkrojevalni proces ali pa ga vsaj omejiti.	j.
ogrožal ideologij in načel sporazumnih strank. V isti smeri, čeprav ne tako drastično, se je čez noč spremenila tudi taktika drugih informbirojevskih partij v zahodni Evropi.
Računi moskovskih modrijanov so zelo preprosti. Ko so uvideli, da so si s svojim brezkompromisnim stališčem nakopali več škode kot koristi — Koreja in pospešena oborožitev Zahoda sta jim bila dobra lekcija — so bili primorani zavreči taktiko, ki se ni obnesla in se oprijeti nove. Nepričakovane spremembe v sovjetski diplomatski službi, glasovi o Stalinovem predlogu za sestanek s Churchillom ter okrepljena inform-birojevska propaganda za konferenco štirih, na kateri naj bi rešili vsa sporna vprašanja — vse to dovolj zgovorno govori o spremenjeni taktiki ruske zunanje politike katere vsa dejavnost je usmerjena trenutno na ustvarjanje ra/ dora v zahodnem taboru, v prvi vrsti med Ameriko in njenimi zahodnoevropskimi zavezniki.
Te taktične spremembe v sovjetski zunanji politiki so dale varljiv videz širine in sproščenosti tudi prireditvi, ki se je včeraj začela na Dunaju, ob bučni spremljavi vsega informbirojev-skega propagandnega aparata. Toda ker je trenutna sovjetska spravljivost samo posledica hudega poraza, ki ga je doživela neprikrita agresivna politika Kremlja, je toliko bolj upravičeno nezaupanje, s katerim gleda svetovna javnost na dunajski kongres, kajti sovjeti niso doslej niti z enim samim dejanjem dokazali, da so s taktiko spremenili tudi cilje svoje zunanje politike. Tako bo dunajska mirovna manifestacija kljub skrbni pripravi in izredno pestri udeležbi izzvenela povsem votlo in neprepričljivo.
Eisenhowerjeva vlada
JOHN FOSTER DIJLLES državni sekretar za zunanje zadere
Dulles je iz duhovniške družine, že kot študent prava se je zanimal za mednarodna vprašanja. Po dokončanem univerzitetnem študiju je bil v diplo-aiatski službi, hkrati pa tudi zastopal velike privatne družbe v mednarodnih sporih, v katerih se je vlada solidarizirala s privatnimi družbami. Aprila 1045 je bil imenovan za uradnega svetovalca v San l* ranciscu. V septembru istega .leta je postal posebni svetovalec državnega sekretariata za zunanje zadeve in sodeloval pozneje na konferencah štirih zunanjih ministrov. V t Obletu je bil imenovan za vodjo ameriške delegacije	pri	OZN. kar je bil tudi še
1940. in	1950.	leta.	Nato je odšel s po-
sebnim poslanstvom na japonsko. Diit* les je tvorec mirovne pogodbe z Japonsko in pobudnik pacifiškega obrambnega pakta.
GEROGE HUMPHREY državni zakladnik
George Mogoffin Humphrey je bankir in industrijec iz Ohia. Svojo kariero je začel kot advokat. V Clevelandu je ustanovil poseben urad za trgovsko pravno zastopstvo in za zadeve velikih delničarskih družb. Je glavni delničar in predsednik upravnega sveta mogočne metalurške družbe v Clevelandu, povezane z glavnimi jeklarskimi in premogovnimi družbami ter industrijo sintetičnih tkanin. Humphrey je že dolgo aktiven republikanski član na industrijskem področju Ohia, toda doslej še nikdar ni imel kakih javnih položajev.
HAROLD STASSEN direktor Urada za vzajemno varnost
Rojen je bil v Minnesoti. Doštudiral je pravo in p°" stal okrožni pravu' zastopnik. Leta t938 je bil izvoljen ia guvernerja Minnesote. V letih 1940 i» !942 je bil ponovno izvoljen za guvernerja. Nato je med vojno služil kot kapitan korvete * mornarici ter bil poslan na Pacifik, kjer je sodeloval v štabu admirala Halseya. Po vojni je mnogo potoval po svetu, zlasti po evropskih državah, in imel aprila 194? v Moskvi tudi razgovor s Stalinom. Jc eden vidnih voditeljev republikanske stranke.
HUBERT BROWNELL državni pravni zastopnik
Potem ko je (927 diplomiral na univerzi, se je posvetil pravnemu poklicu Kmalu je napravil veliko kariero, posredujoč v zadevah velikih družb. Doslej je bil glavni pravni svetovalec ameriških hotelirjev in hkrati podpredsednik Svetovne trgovske družbe. Je tudi član sodniškega sveta države NeW York.
DOUGLAS Mr KAY državni u krelur za notranje zadeve
Guverner Douglas Me Kav iz Oregona je le mam znana osebnost. ^ politično življenje se je kmalu vključil, leta 1932 je M izvoljen za župana Salerna,	potem	Je
bil več let v senatu Oregona zadnja štiri leta pa je bil guverner te državice.
Njegovo imenovanje za notranjega ministra so v Združenih državah sprejeli z določeno rezervo. Senator Morse pravi o njem, da je reakcionar in slamnati mož velikih koncernov, ki iinaj0 v rokah proizvodnjo elektrike in ki so vedno nasprotovali	načrtom	o	večjem
izkoriščanju vodne	sile,	ki	bi	dajala
ceneno energijo.
CHARLES WIESON državni sekretar za obrambo
Bodoči obrambni minister velja /n »dinamičnega gospodarstvenika«, !v je s 6vojo energijo med drugo svetovno vojno doprinesel k odločilnemu porastu oboroževalne industrije. V te j industri j: ie med zadnjo vojno igral pomembno vlogo tildi koncern »General Motors«, katerega predsednik je Wilson
Parada sil rov;et ke miiovne ofenzive
Težave italijanske industrije
Ljudska pravica, 13. decembra 1952
-c
MEDNARODNA POLITIKA
>
Pariški sestanek Atlantskega pakta presenečenje v bonnu
■ **■	Ce	bi	šlo	po	volji	Adenauerja,	potem	bil,	takoj	po	tretjem	pretresu	m	izi
V Parizu bo 15. t. m. zasedal svet Atlantskega pakta. Na tem sestanku bi Korali pripraviti oborožitveni načrt za Prihodnje leto. V Lisboni so v teku le-’ tošnjega leta v glavnih obrisih že razpravljali o njem in predvideli tudi obseg oboroženih sil, ki naj bi jih imele Posamezne države, članice Atlantskega Pakta, ob koncu 1953. leta. Skupno bi Korale razpolagati s petinsedemdesetimi divizijami. Toda zaradi gospodarskih vzrokov, kakor poroča pripravljalni odbor za pariški sestanek, bo ta °bseg treba zmanjšati za dvanajst di-vizij. V letošnjem letu se je namreč pokazalo, da oboroževalni načrti iz Listne niso bili popolnoma v skladu z gospodarskimi možnostmi posameznih držav. Zato tudi letošnji oboroževalni načrt ne bo v celoti izpolnjen. Glavno vPrašanje, o katerem bo torej tekel razgovor v Parizu, bo vprašanje vskla-ditve gospodarskih in oborožitvenih Načrtov, vprašanje, kako najti med niima pravilno sorazmerje.
Vendar pariški sestanek pada v čas, ko bo težko doseči soglasje članic Atlantskega pakta in izdelati res uresničljiv oboroževalni načrt, ker žive ZDA, ki so v Atlantskem paktu odločujoč činitelj, pod nekakim dvovladjem. Kajti republikanska stranka, ki zmagala na novembrskih volitvah, bo dokončno prevzela oblast šele 20. Wnuarja. Pa ne samo to. Razen tega rePublikanci še niso prečistili med seboj pogledov na mednarodna vprašanja ln je še vedno negotovo, kakšna bo njihova politika do Evrope in s tem ^di do Atlantskega pakta. Taftova ^ruja se močno zavzema za zmanjšanje vojaške in gospodarske pomoči Ev-r?Pi- Če bi do tega res prišlo, potem bilo treba na novo postaviti že izdelane oboroževalne načrte Atlantskega pakta. Harold Stassen, novi direktor Urada za vzajemno varnost, je si-Cer te dni izjavil, da bo Amerika še v naprej pomagala tujini, toda iz njegove izjave ni mogoče razbrati, če bo '•nela ta pomoč tudi dosedanji obseg.
Na bodočo politiko Amerike do Evrope bo gotovo vplivalo njeno stališče do Azije. Pred kratkim je Eisenhower °hiskal Korejo in je imel na križariti ‘Helena« dolge razgovore s svojimi poetičnimi in vojaškimi sodelavci. Tuji ‘isk piše, da po njih ni treba pričakovati kakih velikih sprememb ameriške Politike v Aziji. Morda bo res tako; Vsaj za kratek čas. Vsekakor je vsa
na mednarodnih položajih iz prvih rok. Toda kakšni bodo zaključki, ki jih bo napravil po teh razgovorih, o tem bo mogoče soditi šele čez mesec ali dva. Šele takrat bo tudi mogoče svetu Atlantskega pakta postaviti oborožitvene načrte na trdno podlago. Zato bo imel pariški sestanek podoben značaj, kakršnega je imel rimski v decembru 1950. leta. Na njem se bodo članice Atlantskega pakta bolj posvetovale kakor pa sklepale. Njemu bo nedvomno sledil, morda februarja, kakor je lis-bonski rimskemu, nov sestanek, na katerem bodo šele dosežene odločitve.
Čeprav bo torej pariški sestanek omejenega pomena, pa je Italija tudi to pot smatrala za potrebno, da ga izrabi za spletkarjenje zoper Jugoslavijo. Obtožila je nekatere članice Atlantskega pakta, da se brez soglasja z njo, ki je tudi v Atlantskem paktu, pogajajo z Jugoslavijo. Pri tem je najbrž mislila na Grčijo in Turčijo, ki se trudita ustvariti z Jugoslavijo zavezniške od-nošaje. Močno zameri tudi Ameriki, da vojaško pomaga Jugoslaviji. Predvsem pa jo je zabolel Edenov obisk Jugoslaviji in povabilo maršala Tita v London. Italija čuti, da si Jugoslavija utrjuje zveze s svetom in da zahodne države niso pripravljene njej na ljubo z osamitvijo Jugoslavije izpostavljati nevarnosti mir v Evropi.
Italijanski obrambni minister Pac-ciardi je prav te dni imel razgovor z dopisnikom londonskega Dailjr Tele-grapha, kateremu je dejal, da je Italija proti obrambnemu sodelovanju z Jugoslavijo in proti vojaški pomoči zahodnih držav Jugoslaviji, če ne dobi v zameno celotnega Tržaškega ozemlja. Hkrati je poveličeval prispevek Italije k obrambi Zahoda in hvalil njeno vojaško moč. Toda Pacciardi je dosegel s tem razgovorom prav nasprotno, kar je želel. Daily Telegraph je objavil k temu intervjuju komentar, v katerem očita Pacciardiju, da so njegove navedbe o vojaški moči Italije načrti za bodočnost, ne pa stvarnost. Komentator Anthony Mann je naštel vrsto slabosti italijanskih oboroženih sil in dokazal, da je Italija kaj malo napravila za svojo obrambo in da tudi pomoči, ki jo je dobila, ni koristno uporabila.
Pacciardi je s svojim inervjujem napravil res slabo uslugo Italiji. Z njim je tako očitno pokazal, da mu je kaj malo mar obramba miru, da je bil deležen kritik celo v italijanskem tisku za svojo diplomatsko nespretnost. Odkrito je pač povedal to, kar je italijanska vlada doslej uradno prikrivala, da je namreč stopila Italija v Atlantski pakt zgolj zaradi tega, da bi z njegovo pomočjo uresničila svoje imperialistične težnje po jugoslovanskem ozemlju.
Ce bi šlo po volji Adenauerja, potem	bil, takoj po tretjem pretresu in izgla-
bi bila tako imenovana generalna po-	sovanju sporazuma vložiti pri Ustav-
godba bržkone ratificirana že prejšnji	nem sodišču tožbo ali je generalni spo-
mesec Tak vtis je vsaj dal takratni	razum v skladu z Ustavo ali ne, to se
“adni predlog, naj bi pirlament že ob	pravi ali je za njegovo izglasovanje
koncu novembra razpravljal o tem spo-	potrebna navadna ali dvotretjinska ve-
razumu. Ta predlog je sicer pogorel,	cina. 1 a tožba sodi v območje prvega
vendar je Adenauer nekaj dni pozneje	senata Ustavnega sodisca, nkjer imaj_o
le zbral potrebno večino, ki je bila soglasna, da se začne generalni sporazum vdrugič in tretjič pretresati v začetku tega meseca, 3. decembra.
Na tem pretresu pa je doživela celotna debata o generalni pogodbi • popolnoma nepričakovano preusmeritev. V trenutku, ko je kazalo, da bo vlada uspela, d? ji je že zagotovljena potrebna večina za ratifikacijo sporazuma, so se stranke vladne koalicije premislile ter same predložile, naj se pretres pogodbe med tremi zahodnimi velesilami in Zvezno republiko preloži na konec prihodnjega meseca. To se pravi, da vladna koalicija, ki se je doslej borila proti vsakemu zavlačevanju parlamentarne debate v bonnskem sporazumu, je na tem zasedanju sama predložila to, za kar je že ves čas socialno-demo-kratska opozicija.
Kaj je Adenauerja napotilo na to presenetljivo odločitev?
Vse kaže, da se je Adenauer na naglo moral odločiti za spremembo taktike v boju s socialnimi demokrati. Namen socialnih demokratov je namreč
večino socialni demokrati. Po vsej verjetnosti bi njena vložitev zavlekla tudi ratifikacijo sporazuma s strani Zveznega sveta in predsednika republike, kar bi vsekakor ustvarilo težak položaj, morda pa celo onemogočilo ratifikacijo pogodbe.
Zaradi tega je vladna koalicija tudi spremenila taktiko. Namesto da bi v tretjem pretresu izglasovala sporazum
Pinay je znova ujel ravnovesje
Spretni žongler v francoski politiki in gospodarstvu, ministrski predsednik Antoine Pinay, se je spet izvlekel iz
armado v Evropi in Afriki, vprašanje evropske vojske, občutek favoriziranja Nemčije na škodo Francije s strani
nikov, ali pa naj se takoj preide na razpravi jan je o skupnem državnem proračunu. Opozicija je bila za to, da
Antoine Pinay, se je spet izvlekel iz Nemčije nabode rrancije s	teniškemuproračune va r n ost i ^ padca, čeprav se je nesta- f^A izgubi,^ tal v Sev«	„u,	kerP	je	želela,	da	bi	se	Pinay	zrušil	v
bilna vladna vrv, na kateri lovi ravno težje vsaka povojna francoska vlada, začela že sumljivo zibati. Na odločilni seji narodne skupščine v začetku tega tedna je vlada s 314 glasovi proti 20? dobila zaupnico ter sprejela Pinayev predlog, da se nemudoma preide k obravnavanju splošnega finančnega zakona.
Vendar če bi iz tega ter dejstva, da je Pinayeva vlada po svojem skoro presenetljivem parlamentarnem uspehu
ter kup notranjih težav — zahteva ne samo marsikatero sporno razpravljanje, ampak tudi velika finančna sredstva. Ta pa vlada težko zbira, oziroma jih v slučaju, če da na eni strani, zmanjka na drugi.
Kljub vsemu pa se Pinayeva vlada v zunanjepolitičnih vprašanjih počuti precej varno — z edino izjemo komin-formovcev — tem bolj po Hoffmanovi volilni zmagi v Posarju. Znatnejša pa
at uu piin/invn*	j	■	   l
nu, ker je želela, da bi se Pinay zrušil v pravzaprav malenkostnem postranskem vprašanju, ne pa v splošni politiki. Parlament bi lahko izrazil vladi nezaupnico bodisi zaradi vprašanja starih bojevnikov, za kar so bili vsi nekdanji udeleženci vojne, brez razlike strankarske opredeljenosti, še posehej pa radikali, lahko bi ga zrušil zaradi zahteve večjih družinskih doklad, kar uveljavljajo zlasti nekateri člani republikanskega ljudskega gibanja, ali na osnovi
* i/uiui "“‘“Bi	’	 :-J	  •»	_______
ŠPSSte	* Sž!f p“ «C” jgg? SSSSS,
»k°' *bil- w" w	“	“	"~b"o!	ko”°“k“”
stične parlamentarne skupine za nezaupnico vladi se ugotavlja, da Pinayevi vladi ni uspelo izvesti pravične davčne reforme, niti uresničiti investicijske po-
druga francoska povojna vlada, skle pali, da je prišlo v francoskem parlamentarnem življenju in samih razmerah v državi do neke ustalitve, bi se verjetno motili. Francosko politično in
pctuia na	uv	uu	~	m	  j
prevzela za to posebno, kompleksno odgovornost, bi bilo to po godu tudi nekaterim neodvisnim, konservativnejšim skupinam, zlasti kmečki stranki. Ako vlaHa odklonila zaradi utrujajoče
Konrad Adenauer
in s tem dala možnost socialnim demokratom, da vložijo tožbo pri prvem senatu ustavnega sodišča, je od tega odstopila in se odločila sama zahtevati s tožbo od ustavnega sodišča odločitev, ali za ratifikacijo zadostuje navadna večina. Ker pa debata o tem primeru v parlamentu še ni zaključena, se pravi, ker še vedno predstoji tretji pretres sporazuma, pa tožba vladnih strank nima več značaja tožbe, ampak vloge, ki sodi v območje dela drugega senata ustavnega sodišča, ki pa je — kakor pravijo — precej naklonjen Adenauer-jevi politiki.
Skratka, kakor koli je ta proces za-
»"JUTiKe v Azili, ivioraa do res uaitu. verjetno motili, rrancosko politično in retorme, niti uresničili m vesi. j >'	n	nostonku k, hj]a kriza na- umolh«,	n-v...	™	—	—-
vsaj za kratek čas. Vsekakor je vsa gospodarsko stanje, čeprav se je sled- litike v industriji m kmetijstvu, zaradi ^ padcu vlade bolj stvar vlade pleten, vendar daje Adenauerju moz dosedanja Eisenhowerjeva dejavnost nje zaradi praktičnih Pinayevih ukre- cesar brezposelnost vedno bolj narašča, M Pkot	stvar’	opoziciie. Toda nosti manevriranja, s pomočjo katereg
^	Kr»	trpha	rtnv Hpianfiko nnnmvilo ter s** ie v red- dalie, da vlada ni rešila stanovanjskega	______ nawprnvn • mrprvr^iti tožbo socialnih dc
nosti manevriranja, s pomočjo katerega
dosedanja Eisenhowerjeva dejavnost nje zaradi praktičnih Pinayevih ukre- cesar brezposelnost veano doij uarasca,	-
^merjena le na priprave. V te bo treba pov dejansko popravilo ter se je vred- dalje, da vlada ni rešila stanovanjskega p. „ . t Dredvidel in
šteti tudi napovedani Churchillov nost franka dvignila, je vse drugo kot vprašanja, je prhalo storila m ob- v|atJ 'ko fie colo nasr
opozicije.
namerava: preprečiti tožbo socialnih de-
nost franka dvignila, je vse drugo kot vprašanja, da je premalo storila za ob-	' ‘n”y Ju0t°s?re^'ae' asnrotniki* zaradi	mokratov. ki bi končno ratifikacijo še
resnično trdno. Nadaljevanje nesrečne novo med vojno opustosemh predelov	../	lastnih volivrvv niso nnali sla-	bolj zavlekla; obiti prvi senat nstav-
  „	c™n.	Jo	ni	Jnln	tinrim	hnr«.m	vn	votnim	svojin	lastnin volivcev niso upali gia	j	,	,	.	r	.	—
vprašanja
bolj zavlekla; obiti prvi senat ustav-
začetku pri
\Vashingtonu
njegovi politiki ni na-
da bo pogodbo tudi
ratificiral, ne pa da
bo čakal na rezultat napovedane social-
spevaio rum najnovejse usmerjanje	,	-	.	■	.•
golističnega gibanja v ostrejšo opozicijo, posluzil obratne politične igre	nor)Pmokratske	tožbe
Kot ie znano se ie ob razceDU degoli- zidjo je postavil pred vprašanje polne nonemoKratsKe lozDe. Kot le znano, se je od razcepu oeMv*.	’nnK<.	mnrPhitnn nasta o Preložitev debate c
Preložitev debate o ratifikaciji gene-
IVU L 1J l-	lui/vtpu
stov letos poleti izrekel za vlado nekda
Tuniško vprašanje kliče po rešitvi
odgovornosti za morebitno nastalo     -  .......................................—j- o—-
^ic šr a* ^f ra n*co s k e sra * to v a nia r\n ' z m e r n e i§ i	krizo.	Z izvedbo manjših	popravkov	ralnega sporazuma brez dvoma ne vpli-
njega irancosKej,a tovarnarja zmernejši	...	nrtlfi|0!r0v fiskalneira	zakona ie	va ugodno na druge partnerje te po-
kapitalisticno konservativni del De	godbe, še posebno pa ne na francoske
še Schumanove politike. Ti pra-da stalno odlaganje ratifikacije
----------------	*	kanitaiistično konservativni del	De	svojih predlogov fiskalnega zakona je
Razprava o Tunisu	pred Združenimi	ziranih	šejkov in	drugih orientalskih	GaPullovih pristašev. To dejstvo je	De	pridobil nekaj mani odločnih nas prot-
harodi ki že dober	teden vznemirja	veličin	Ves južni	in vzhodni bedite-	Gaullovo gibanje hkrati s kritiko	se-	nikov, dobil zaupnico in dal prioriteto	P da stalno odlaL
«skorai ran ie naseljen z arabskimi narodi, in (jall;P no nHhovi sodbi navidezne de- splošni proračunski debati. V zadnji V,J°	stalno ooia^,„..,.	---------
trancosko javnost, se odvija SKoraj idu jc	aanje, po njinovi souoi navreue uc	Hobil so glasovali v bonnskem parlamentu slabo vpliva na
Stanko tako, kakor jo je lahko vsakdo	to je sila, skaterobodo moraleza	mokrac,^ m P.najeve zunanje politike	zaupnici	ki	K'komin-	francoski parlament, kjer se je zadnje
<*l nas že vnaprej napovedal. Francija padne velesile čedalje bolj računati. potls,„lo se v večjo Opozicijo, čeprav	V	^slancev	Tasti	čase še p ’ 1	'	"
se drži na strani. Amerika se noče Nimaio lahke roke Francozi v Tu-	v nekaterih nrimenh ostaja v absti-	»ormisti,	OKrog	w po. ta  asi
Nimajo lahke roke Francozi v Tunisu. Mnogo so žrtvovali zanj, še so pripravljeni pomagati in prispevati iz
TUNIS
SICILIJA
TUNI
CCHlRAf
LIBI3A
- drži na strani, Amerika se noče ^Predeliti ne za eno ne za drugo stran,
^tinski blok skuša zavzeti blagohotno stališče, arabsko-azijske države, posebno s Srednjega vzhoda, pa sipajo °genj in žveplo na Francijo, oziroma njeno kolonialno upravo. Precej reto-rike je treba za tak posel. In res so Predstavniki Srednjega vzhoda uporabi doslej že skoraj vse obstoječe dokaze, da bi prikazali svetu, v kako bednem stanju je današnji Tunis in kdo 3e vso te nesreče kriv. Pakistanski delegat Zafrullah Khan je s tribune ZN z mirnim glasom posvaril Francijo, da je n. pr. Tunis bolj razvita država kot pa Pakistan, da imajo tam več šol, več bolnišnic itd., in vendar je Tunis še vedno na tleh.
Razprava bi se morda razvijala v sedanjem okviru, če ne bi umor tuniškega delavskega voditelja Fehrat
Hachlda spet razgrel strasti po vsej	svojega. Brez dvoma je bilanca fran-
Severni Afriki in znova opozoril ZN	coske uprave v Tunisu tudi pozitivna
na to kako je ozračje v Tunisu če-	in ne samo negativna, to mora vsak
dalie boli neznosno. Misteriozne oko-	objektiven opazovalec brez nadaljnjega
^ščine v katerih se je dogodil atentat	priznati. Toda kljub vsemu temu je
na tuniškega delavskega voditelja, so	Tunis tradicionalno orientiran proti
Ponovno potrdile glasove tistih, ki tr-	Orientu, ki mu je vtisnil tudi svoj pe-
dii0 da Francija v Tunisu ne vodi kon-	5at. In kdor se zaveda teh vezi, ne bo
struktivne politike, marveč da samo	niti za trenutek podvomil v to, da bi
taktizira 7 raznimi predlogi in varian-	lahko Franclja s svojimi kolonisti in
temi Teh premogov pa je bilo že	svojim kapitalom tako preplavila Tu-
toliko, da se nepoučen človek komaj	nis, da bi zgubil svoje bistvo Franzozi
znajde mod n imi	so namreč v Tunisu v popolni manj-
med njuni.	šjni) takšni, kot belci v Južni Afriki.
Kaj vse so obljubili v Parizu, toda	geveda so rasne in socialne razlike v
doslej so vse obljube ostale le na pa-	Južni Afriki večje, kot so pa razlike
Pirju. Morda Francija misli, da dela eas zanjo, da je njen najboljši zaveznik. S takšno koncepcijo pa Franclja tuniškega vprašanja ne bo rešila. Raz-voj dogodkov na Srednjem vzhodu nuj-P' zahteva pametne in hitre rešitve.
^es Srednji vzhod je po vojni zajelo ?elo močno osvobodilno gibanje, od Pakistana do atlantskih obal Afrike
„lftHM* lil	..v-..,,...	‘	.......	....	»jv*	J	----
T nekaterih nrimerih"ostaia 'v	formistT,	okrog	90	poslancev,	zlasti	čase še povečalo nezaupanje do Zvezne
pravih degolistov. se je glasovanja republike. Vendar pa je po mnenju .	.	...	,	..	.	,	.	vzdržalo,	vsi	ostali	—	radikali,	levi	ka-	Adenauerjeve	koalicije bolje odložiti
Pinay ni simpatičen tudi nekaterim ukj zmernj konservativcj in ^cgp. ratifikacijo za šest tednov kakor do-
. v« Irrtt •% r, x/wl n ni L' I IVI 1.' n ♦ /v I 1 \r	.	,	•	.	-	I	1	•	1111.._  .. .. i
drugim, kot naprednejšim katolikom, neodvisnim, zlasti pa radikalom. Kjub temu pa se vsa ta politična sredina in zmerna desnica, z delnp, izjemo socialistov, ki postajajo ostrejši, v svojem bistvu boji, da bi Pinayeva vlada, ki je po njihovem sorazmerno vendarle stabilizirala francosko gospodarstvo in paralizirala kominformovsko nevarnost v deželi, ne da bi se pri tem pustila popolnoma podrediti ameriški politiki, naenkrat padla. Kot so prej skoro tekmovali. kdo in kdaj bo zrušil vlado, so zdaj sicer mrmrajoči, a vendar pred
toliki, zmerni konservativci in odcepljeni degolisti — pa so glasovali za Pinaya.
Novi francoski proračun, ki £a predlaga Pinav, znaša 3 bilijone 804 milijarde frankov. Zaradi predvidenih izdatkov se je moral od dosedanjega povečati za 221 milijard frankov. Od izdatkov odpade na narodno obrambo 1 bilijon 227 milijard frankov, kar je 10 milijard več, kot je znašala letošnja postavka. Povečali se bodo tudi civilni in investicijski izdatki. Da bi se do-
...	I	1	Ibuumi.	*-*• DC uv
so zoaj sicer mrmrajuti, a veiiuar Mic«	seglo ravnovesje, vlada planira veliko
odločilnim korakom se ustavljajo, še	štednjo na vseh drugih področjih ter
posebej pa v oni točki, kjer se Pinayev	povečanje dohodkov, toda pri davkih
eksperiment predvsem uveljavlja — v	samo v svojem manjšem delu. V glav-
celotnem gospodarsko finančnem vpia-	nem naj bi se manjkajoči del v prošenju.	računu dobil na podlagi višje nacional-
Iz tega vidika bo jasen tudi zadnji	ne proizvodnje, notranjega posojila in
viharni spopad okrog sicer čudno brez-	ameriške pomoči. Na ta način bi se
ratifikacijo za šest tednov, kakor dopustiti. da bi se zavlekla kar za šest mesecev.
Vsekakor so Adenauer in njegovi prijatelji poborniki čimprejšnje ratifikacije, Vendar pa kaže prav nepričakovana odločitev o preložitvi končne debate v parlamentu, da se je zanje stvar poslabšala, da se je morala prav zadnje čase v prvem senatu ustavnega sodišča precej nagniti tehtnica v korist socialnodemokratskega stališča o protiustavnosti generalnega sporazuma. Zato so se tudi v naglici odločili za spremembo taktike.
\
Novo odkriti moldavski iezik
pomembnega vprašanja postopka, za radi katerega je skoro prišlo do padca francoske vlade. Konec preteklega meseca je Pinay dvakrat nevarno izgubil glasovanje v parlamentu, pri vprašanju, ali naj 6e posebej in naprej obravnava proračun za vzdrževanje starih bojev-
Bukarešta je končno prekinila osem-amerisKe pomoči, »a ta nac.n m se letni molk v zvezi z usodo Moldavske Francija izognila inflaciji in dosegla republike, kateri so leta 1940 na teme nadaljnji korak ustalitve - proti teim. ^ sporazuma Rlbbel
rvv/mi» u uui-v	K1"**	....
se bo pa verjetno opozicija težko borila, razen če ima svoj lastni odločni program in za njim množice. Mord« imajo izglede za to v neki ineri socialisti.	bp
KITAJSKA ODKLONITE V
Južni Afriki večje, kot so pa razlike med Francozi in Arabci, toda v bistvu vidijo v arabskem življu vendar tisti element, ki jim bo nekega dne zaprl vrata v Severno Afriko. In prav ta trenutek skušajo Francozi čim bolj od-goditi.
Da ne bi dali svojim nasprotnikom
v roke še močnejšega orožja, so v Pa-
-■oMui,.	  e	rjzu sklenili, da bodo tuniško razpravo
se prebujajo množice. S polovično re- k0kotirali. Toda francosko stališče, da sitvijo Francija ne bo prišla daleč.	—	•	'	’
je spor s Tunisom njih notranje vprašanje, kakor vidimo, ni prodrlo in Francija se je v tem vprašanju znašla popolnoma sama. Čeprav so nekateri arabski predstavniki zagotavljali Franciji, da zaradi razprave o Tunisu ne sedi na zatožni klopi, pa Francija pozneje v svojem prvotnem sklepu ni vmila rešitev tuniškega vprašanja r hotela več popustiti. In v tej fazi je Alj se bo novemu pritisku, novim za- zdaj tuniško vprašanje. Gotovo je se htevam še lahko uprla s sredstvi, ki daj Francija na vrsti, da pokaže, al ima na razpolago7 Dandanes nam- razume nujnosti zgodovinskega^ reč nima pred seboj le nekaj de*roni- voja.
■■‘i-vijo rrancija ne uu Kvečjemu bo lahko za nekaj časa Ustavila plimo, ki pritiska čedalje huje tudi na vrata njene Unije.
In recimo, da bodo pri Združenih narodih priporočili, naj se Francija ;n TUnis sama pobotata, sama sporazumeta, za koliko časa bo Francija od-Vrnila rešitev tuniškega vprašanja?
ali raz-M. O.
— Iz nalelnih razlogov sem proti indijski resoluciji
sporazuma Ribbentrop—Molotov pripojili Besarabijo in severno Bukovino. Tednik ->Veak nou« je objavil tri članke o Moldavski republiki. Vsi trije so bili tiskani v »mesecu romunsko-sovjetskega prijateljstva«. Značilno je, da pisci člankov niso romunski državljani. temveč sovjetski.
V. Timičišin trdi v članku, da govore v tej republiki moldavski jezik. Doslej jezikoslovcem ni bilo znano, da obstoji moldavski jezik. Zaslugo za to odkritje ima izključno Moskva, ki hoče na ta način ločiti Romune v Moldaviji od njihovih rojakov v Romuniji. Zato se namenoma molči o tem, da so Romuni iz Moldavije največ prispevali k združitvi romunskih pokrajin v enotno državo, kakor tudi k ustvaritvi književnega jezika, ki je danes jezik romunske kulture. S teorijo o moldavskem jeziku Kremelj niti ne priznava, da sta največja romunska književnika Mihail Eminescu in Jan Kreanga, oba iz Moldavije, pisala v romunščini.
V članku, ki ga je napisal Timičišin, je bilo poudarjeno, da se v moldavskem jeziku tiskajo dela ruskih klasikov in sovjetskih piscev. Toda v članku ni niti besede o romunskih, pa niti ne o moldavskih klasikih. Da bi napravili čim večjo razliko med Romuni tostran in onstran Pruta, tudi tiskajo liste in knjige na ozemlju Moldavske republike z ruskimi črkami. Latinica pa je prepovedana.
Nekaj vtisov s potovanja po turški deželi
Za obiskovalca Istambula velja že kar železno pravilo, da začne z ogledovanjem neizčrpnih lepot in zname-nistosti mesta pri Ayi Sofiji, Justini-janovem svetišču »sveti modrosti«. Tudi v programu naše delegacije je bila Sofija na čelu, prva točka prvega dne. Takoj po opravljenem slovesnem sprejemu pri carigrajskem guvernerju in na združenju novinarjev smo jo obiskali. Toda moram pošteno priznati, da je bil ta naš obisk vse prepovršen in vetrnjaški. Cas, odmerjen za ogledovanje velikih kulturnih in zgodovinskih redkosti Istambula je bil na sploh redno prekratek, program vsakega dne posebej pa tako natrpan, da mu naša sprejemljivost kratkomalo ni bila več kos. Z vseh teh obiskov smo zato odnašali le meglene »trenutne posnetke«. Tako se mi danes sicer resda bujno, toda neurejeno prelivajo in zibljejo v predstavi številni stebri in kupole, lesketajoče fajanse in arabeske, blesteči mozaiki, zakladnice z omamljajočimi, neizmerno dragocenimi zbirkami zlata, srebra in ko oreh debelih draguljev, kitajskega porcelana in kristala, orjaške vaze, večtonski lestenci, umetelno zrezljan marmor, toda v globino teh čudovitosti, žal, nismo prodrli. Ne zamerite mi zato, če bom tudi pri opisovanju edinstvene Aye Sofije le kratek in se bom omejil zgolj na podatke, ki nam jih je dal ljubeznivi direktor svetišča.
Ayo Sofijo je Kemal Atatiirk že leta 1935 spremenil v državni muzej. Površina te mogočne stavbe meri okrog 7000 m=, zavzema pa prostor, kjer so stali že nekako od 9. stoletja pred našim štetjem stari poganski templji. Prav sedaj so v teku velika arheološka dela, odkrivajo ostanke templja boginje Afrodite. Zgradbo Aye Sofije in njeno orjaško kupolo podpira nič manj kot 108 stebrov! Pri gradnji te velikanske stavbe, ki je bila dozidana v presenetljivo kratkem času desetih let, je bilo zaposlenih 10.000 sužnjev, material zanjo pa je moralo — na cesarjev ukaz — prispevati vse širno bizantinsko cesarstvo. Zaradi Aye Sofije, s katero je hotel Justinijan prekositi legendarni Salomonov tempelj, je bilo opustošenih mnogo grških in rimskih templjev. Osem prelepih stebrov iz zelenega porfirja so privlekli iz Efeza, rdečkaste stebre pa iz svetišča boga Sonca v Heliopolisu. Vsak guverner države je moral poiskati in zaseči na svojem ozemlju vse dragocenosti, ki bi bile primerne za okrasitev Sofije. Veliko tega z vseh vetrov zbranega blaga danes kajpada ni več. Mnogokaj — zlasti kipi in številni mozaiki — so bili uničeni že pod Bizantinci med pogostimi državljanskimi in verskimi boji. Toda kljub temu je Aya Sofija še vedno živa in pretresljiva priča izredne višine bizantinske kulture. Njena drzno zasnovana orjaška kupola vzbuja še danes občudovanje stavbenikov. Toda največja dragocenost bazilike so nedvomno njeni mozaiki, ki jih skrbno in prizadevno odkrivajo že dobrih dvajset let in jih bodo še lep čas, kajti teh z malto prekritih dragotin je še nešteto.
V	svojih razlagah o svetišču in njegovi burni 1500-letni zgodovini se je ravnatelj Aye Sofije vedno znova vračal na momente, ki razkrivajo tolerantnost in civilizirano širokogrudnost osmanskih osvajalcev in vladarjev. Turški vojak, ki je po zavzetju Carigrada skušal razbiti nek mozaik, je bil takoj obglavljen. Mozaiki, ki so se seveda upirali verskim pojmovanjem muslimanov, so bili zelo skrbno prebarvani in nič, prav nič ni bilo uničenega. Te trditve se seveda težko skladajo z našim ustaljenim in vsekakor protiturškim zgodovinskim znanjem, ki nas je učilo le o krvoločnosti Turkov, o verskem preganjanju kristjanov in podobnem. Toda kar zadeva vprašanje, kdo je bil najhujši uničevalec in najstrašnejši vandal v bizantinskem Konstantinopolisu, je vsekakor gotovo, da so bili to krščanski križarji, ki so v 13. stoletju mesto zasedli, ga izropali do kraja, celo grobnice, in uničili v njem ogromno umetnostnih in zgodovinskih vrednot. Iz maščevanja do ljudstva, ki se je seveda upiralo, so zažgali veliko mestnih predelov, ki so marsikje zgoreli do kraja. Enako je res, da je bila otomanska civilizacija v primeri s takratno, pa tudi sodobno krščansko — spomnimo se samo »misijonarja* Stepinca! — naravnost vzorno strpna. Ze Mehmed Osvajalec je sklenil — takoj po zavzetju Carigrada — zelo ugoden sporazum s tamkajšnjim patriarhom in mu priznal številne privilegije. Zato so se v Turčiji brez težav ohranile tudi velike kristjanske skupine Grkov, Armencev, Georgijcev, pa tudi Zidov. Prilagoditi se je bilo treba le širokemu vnanjemu okviru imperija. Kristjani in Židje so bili oproščeni vojaške službe, njihove dajatve so bile znosne, saj jim je večja prostost omogočala tudi večji zaslužek. Turki so bili v glavnem samo uradniki, vojaki in kmetje ter le izjemoma tudi trgovci. Zato pa so imeli Grki, Armenci, 2'dje in drugi v trgovini, oderuštvu ’.n drugih finančnih poslih dobesedno monopol. Velik del turških kmetov je bil do vratu zadolžen pri grških trgovcih in armenskih zakupnikih. Ker je padlo sčasoma v grške in armenske roke tudi pobiranje davkov, je zares težko govoriti o kristjanski raji... Posebno v zadnjih dveh stoletjih so postali kristjani turškega imperija prava »privilegirana kasta«. Zatekli so se pod zaščito evropskih velesil in kolonialnega sistema »kapitulacij« ter prigrabili slednjič vse turško gospodarstvo popolnoma v svoje roke. Turčija je postala za domače in tuje kristjane pravi paradiž!
Toda neusmiljeno se je že približal dan. ko se je bilo treba — po vse pre-
Nazaj v Anatolijo
m
kratkem intermezzu v Istambulu — odpraviti naprej, na dolgo pot proti Ankari in še dalje do Črnega in Egejskega morja. Moram priznati, težko sem se odtrgal od Carigrada, te tisočletne, neizčrpne zakladnice, saj me je vabila in presenečala vedno znova s svojimi tisoč obrazi in kontrasti. Toda slednjič sta me le pomirila utrujenost in pa trezno spoznanje, da zahtevam nemogoče, saj Istambul vendar še ni vsa Turčija. Sicer pa je naglica, s katero smo v minulih treh dneh sprejemali tako raznovrstne in pisane vtise, skoraj omrtvila mojo dovzetnost. Tako smo — na primer — opravili ogledovanje številnih dvorcev, dvoran in paviljonov starega sultanovega »saray-a« v dobrih dveh urah, ko bi za količkaj resnejše vtise rabili — vsaj dva dneva.
V	teh dvorcih so živeli sultani vse od zavzetja Carigrada pa do druge polovice 19. stoletja, ko so si ob sinjih vodah Bospora zgradili novo, razkošno opremljeno palačo. Stari saraj je zdaj spremenjen v muzej. V nekdanjih kuhinjskih stavbah, kjer je svoje dni okoli pet tisoč kuharjev pripravljalo jedi za okroglo 20.000 ljudi, je zdaj v nekaj podolgovatih sobah razstavljen le porcelan. Sloveča je zlasti kitajska zbirka, največja in najdragocenejša zbirka porcelana na svetu. Poleg teh so dvorane s filigransko srebrnino: posode, svečniki, vrči, kadilnice, ptičnice, pladnji... Toda ni časa, da bi se ustavljali kaj dalj Ze smo namreč v sultanovi sprejemnici. Tod je na velikanskem divanu, pokritem z brokatno prevleko, polno biserov, sprejemal velike vezirje in ambasadorje. Tu so padale odločitve o vojnah in miru. Sredi dvorane je prelep vodnjak z vodometi. Odprli so jih vselej, kadar so začeli z zaupnimi razgovori, da bi ne slišali tudi zunaj tega, o čemer so se razgovarjali v dvorani. Toda pravi čudeži so se nam razkrili šele, ko smo vstopili v pravo zakladnico te starodavne palače, v dvorane, kjer so razstavljena oblačila sultanov, njihovo orožje, tulci za puščice (vsi so iz zlata in obloženi z biseri) čelade z vdelanimi briljanti, rubini in safiri, zlate sablje, prestoli sultanov, zibelka za njihove prvorojence (vsa je
»Mlada lena, z rolo«, delo slovitega lurškegu slikarja miniaturnih sličic Leonija (umrl l. 1732)
iz zlata in posuta z nešteto diamanti) turbani sultanov z oreh velikimi dragulji, orjaške pahljače z nojevimi peresi, zlata zrcala, ogrlice ... Vse je naravnost migljalo od tisoč in tisoč draguljev, zlata in srebra in v tem mimohodu ogromnih dragocenosti, nabranih v miru in vojskah, v štirih stoletjih in na vseh straneh sveta je človekova dojemljivost kratkomalo omahnila. Gledaš, toda ne vidiš več, postajaš truden in si navsezadnje že divje želiš, da bi videl zopet kaj preprostega, vsakdanjega, nekaj, kar je tudi lepo, pa čeprav brez orientalsko {»tratnega razkošja. Resno si zaželiš zopet nazaj, v tisti svet, ki je s svojo krvjo in v nepopisni revščini ter zaostalosti svojim svetnim in duhovnim gospodarjem nakopičil vso to neizmerno bogatijo.
* * *
Torej na pot v Anatolijo! Zgodaj v nedeljo smo se odpravili čez Bospor na azijsko stran. Po kratki vožnji skozi predmestja, mimo sivih mošej, počrnelih lesenih hiš in velikanskih, zapuščenih pokopališč smo prispeli do postaje, kjer nas je že čakal motorni vlak. Sprva nas je popeljal ob obali Marmar-skega morja, skozi ljubko in rodovitno Bitinijo, mimo oljčnih nasadov, bogatih sadovnjakov in žlahtnih vrtov. Tu in tam so romantično divje razvaline utrdb še pričale, da so že v davnih časih visoko cenili lepoto in bogastvo teh plodnih krajev. V jutranji meglici in ob bleščanju morja smo le rahlo videli temne obrise Prinčevih otokov. Zdaj so priljubljeno letovišče meščanov, zlasti mogočnejših istambulskih bogatašev. Toda za bizantinskega cesarstva so bili grozljiv kraj, saj so bili dom za pregnane, v nemilost padle člane cesarske rodbine.
Ko smo prišli v Izmit, smo se morali od morja posloviti. Tu blizu tega mesta, ki se je imenovalo nekoč Nikodemia, je umrl Hanibal, nekaj stoletij kasneje pa tudi Konstantin Veliki, ki je imel
PISE EGON TOMC
v okolici mesta lepo patricijsko vilo. Od tod dalje potujemo polagoma navkreber. V vročem sončnem popoldnevu drvimo skozi vse bolj skope kraje. Toda pokrajina je nenavadno spreminja-sta: tu je še stepa, ki jo na obeh straneh zapira divje razčlenjeno golo gorovje, tod pa že bujne zelenice, ki pa podobno iznenada preminejo v romantični soteski. Rodovitni predeli so v glavnem zelo skrbno obdelani, le naselij skorajda ni videti. Pelješ se kilometre in kilometre mimo lepih, raz-sežnih, šele pred kratkim preoranih njiv, toda nikjer ne zapaziš človeških bivališč. In ker sedaj — v pozni jeseni
— tudi ljudi ni bilo videti, imaš vtis, da so se tisti, ki so vse to obdelali, premislili ter zapustili te kraje in odšli bogvekam. Ta podoba je značilna za vse turško podeželje, prav gotovo pa za tisto, kar smo ga mi videli. Od davnih časov namreč — nekaj tisočletij pred našim štetjem — je bila maloazijska Anatolija pravo sprehajališče narodov, »obljubljena dežela«, v katero so vdirala ljudstva z vseh strani, — iz Evrope preko Bospora, iz Azije preko Kavkaza ali Sirije. Razen redkih, razmeroma mirnih obdobij je bilo tod življenje vselej ogroženo in nevarno. Varnost in red sta bila njenim prebivalcem nepoznana pojma, saj so se še v minulem stoletju klatile po notranjosti Anatolije razbojniške tolpe. Zato je razumljivo, da so postavljali kmetje svoja naselja le po teže dostopnih in bolj skritih gričih, koder se je bilo pač laže braniti. Po teh gričih, daleč stran od polj, se tišči še danes po 20 do 50 v večini zelo revnih hišic, dostikrat napravljenih kar iz blata ter prav zanikrno zapuščenih. Toda roparji niso bili edina nadlega. Vsaj tako — če ne bolj
— so bili nevarni davčni zakupniki in izterjevalci. Pred njimi se kmet sploh ni mogel braniti drugače kot z zani-krnostjo in videzom nezaslišane revščine. Kdor bi si bil hišo le nekoliko očedil ali popravil, bi bil klical neusmiljene pijavke naravnost nadse že od daleč. V teh nepopisno okrutnih razmerah, ki so trajale stoletja in stoletja, se je vzgojila v teh ljudeh strašna skromnost, nezahtevnost, pa tudi pasivnost, kajti kakšen smisel bi imeli pridnost in podjetnost, ki vzbujata le požrešnost davčnih hijen. Teh sledov neusmiljenih stoletij seveda ni mogoče
moralno uničena se je pod mogočnim vodstvom Kemala paše znova dvignila.
V	strašno krvavem obračunu je zatrla armenske in kurdske vstaje, zapodila Grke v morje, izsilila hiter umik Angležev, Francozov in Italijanov ter — slednjič — dosegla še lozansko mirovno pogodbo, v kateri so prepotentni zavezniki sprejeli domala vse turške zahteve. Lahko si je misliti, kolikšno spoštovanje in slavo si je s tem pridobil med turškim ljudstvom Kemal paša. Ni čudno, da je njegov ugled med ljudstvom danes enako živ kot je bil za njegovega življenja. Samo tej zasidranosti v ljudstvu se ima zahvaliti, da je v številnih, zanj izredno nevarnih krizah zatrl različne frakcije svojih bivših zelo raznovrstnih zaveznikov in se tako
nja. Ko se je namenil prepovedati fes, je sklical zborovanje v nekem mestu ob Črnem morju in stopil pred zbrane v — panamu — klobuku. »Zamislite si,« piše nek angleški pisatelj, »da bi se pojavil angleški kralj pred svojim ljudstvom v kaznilniški halji.« S podobno grozo so Turki sprejeli za »šok« s slamnikom in Kemalovo obrazlago, da je prišel v klobuku, ker je fes znamenje nevednosti. Kemal tudi v tern primeru ni poznal šale, kmalu se je namreč začel lov policistov na fese.
Leto 1928. Kemal je ankarsko skupščino, pisatelje, uradnike in učiteljstvo vljudno povabil, da se obvezno udeleže sprejema, ki ga je sklical v veliki dvorani nove sultanove palače v Carigradu. Ko so se »povabljenci« zbrali, je
Kamel Atatiirk s svojim najožjim sodelavcem lsmet Inonijem
končno lotil globokih reform, s katerimi je iztrebil žilave, konservativne navade in zaostalost. Odpravil je absolutno monarhijo, pregnal sultana, kmalu za tem pa še kalifa, islamskega papeža. Izvedel je ostro delitev cerkve od države, zamenjal staro versko pravo z modernimi evropskimi zakoniki, udaril temelje industrializaciji in sodobnejše-
na njihovo veliko začudenje stopil Kemal paša pred že pripravljeno šolsko tablo, vzel v roke kredo in začel pisati latinsko abecedo. Razložil jim je tudi pomen latinske pisave zlasti za izobraževanje preprostega ljudstva, kateremu je zapletena arabska pisava dobesedno zapirala pot v izobrazbo. Ko je Kemal svojim gostom še nekajkrat poudaril pomen nove pisave, je začel slednjič
ilrlP°Veial_:?f.absk° _pi:	dostojanstvenike	kot’	šolarčke	klicati	k
prebuja, kar je bilo tako dolgo in tako	savo in fese, razgnal meniške redove
nečloveško teptano in zatirano.	in derviše (»Naj delajo ali pa poginejo
Toda prebuja se vendar! In moj tur-	od lakote!«), zapovedal risanje in za-
ški prijatelj je imel, prav,,.ko mi je ob	hodno glasbo, mp<Jefpe plese in —
slovesu v Istambulu dopovedoval, naj	skratka, opravil na najrazličnejših po-
ne obžalujem preveč prekratkega bivanja v tem velemestu. Češ: — Pravo Turčijo, njeno vstajanje in tegobe boste doživeli šele v a*iatolski planoti, v njenih stepah brez voda in ob rodovitnih planjavah, ki so žitnica države. V teh pokrajinah, po katerih pali poleti
dročjih velikansko reformatorsko delo. Turško ljudstvo je pripeljal, kljub včasih naravnost divjemu odporu, ki so ga netili zlasti duhovniki s hujskanjem nevednežev proti »hudičevi vladi« v Ankari — iz temnega srednjega veka naravnost v 20. stoletje. Seveda so bile
razbesnela pripeka in se podijo pozimi njegove reforme nujen pogoj za vsak okrutno mrzli vetrovi, ni bilo nikoli nadaljnji napredek. Temni, vase zaprti
prostora za slabiče in pomehkužence. Tu se je ohranilo — bedno in zapuščeno sicer — toda zdravo jedro nove Turčije. S teh planot je udaril vihar, ki je neusmiljeno pomedel s starim in tu kujejo danes novi rodovi načrte za obetajočo prihodnost. Kemal paša je predobro vedel, zakaj je preložil glavno mesto nove države prav v osrčje teh rjavkastih in prašnih step. Rešiti jo je hotel, ko je pravkar in komaj prestala smrtno nevarnost — pred pomehkužu-jočimi, intrigantskimi in kozmopolitskimi vplivi stare prestolnice.
Takrat — konec prve svetovne vojne — je vse kazalo, da je usoda Turčije zapečatena. Sultanski Istambul je sramotno kapituliral, pripravljen strahopetno pristati na vse pogoje, ki so jih postavljali zavezniški zmagovalci. Če bi se bil ta imperialistični načrt o delitvi Turčije uresničil, bi izgubila Turčija poleg vseh obrobnih (neturških) dežel še dve tretjini Anatolije. Leta 1919 se je v Smirni že izkrcala grška vojska in začela prodirati v notranjost,
Kemal paša je bil v njih uresničevanju do kraja nepopustljiv, še več, tudi neusmiljen. »Revolucija,« je dejal ob priliki, »mora imeti krvave temelje...« Ko je, na primer, zahteval od parlamenta, da razglasi suverenost naroda in odpravi sultanat, je skupščinska komisija — zaprepadena nad takšno, za njene pojme strašansko zahtevo — zmedeno oklevala. Toda prednje je stopil Kemal paša in jih tako, kratko in odrezavo nagovoril: »Suverenost se ne prenaša, marveč obstoji. Nekoč si jo je osvojila otomanska dinastija, zdaj si jo je narod. Gre po tem takem le še zato, da priznate obstoječe stanje. Smatram, da bi bilo zelo pametno, če bi to storili. V nasprotnem primeru pa se bo resnica kljub temu uveljavila, ker se mora uveljaviti. Le da bi bilo v tem primeru, gospoda moja, zelo lahko mogoče, da bi odletelo nekaj glav...» Po tej zelo »prijazni« vzpodbudi je oklevanje seveda hitro splahnelo. Predsednik komisije, dostojanstven, bradat duhovnik se je nemudoma dvignil in iz-
Umetni ribnik v ankarskem »Parku mladosti*
proti Brasi in Ankari. Carigrad so zasedli Angleži, južnovzhodno Anatolijo Francozi. V vzhodnih pokrajinah so se dvignili Armenci, katerim je bila obljubljena republika, in Kurdi. Vse se je dvignilo nad Turke, ki so bili notranje popolnoma onemogli in še divje razklani, na kapitulantsko sultanovo strujo ter Kemalovo nacionalno.
Toda Turčija je to izkušnjo, najtežjo v vsej svoji zgodovini, zmagovito prestala. Vojaško strta, gospodarsko In
javil: »Efendiler — gospodje — Gazi (pridevek za Kemal pašo, pomeni Zmagovalec) je vrgel v diskusijo novo stališče, katerega doslej nismo upoštevali« — in Kemalov predlog je bil sprejet z največjo naglico.
Na našem potovanju po Turčiji smo slišali o Kemalovi izredni osebnosti veliko podobnih anekdot. Predvsem o njegovi veliki ljubezni do ljudstva, zlasti do anatolskega kmeta, pa tudi o njegovih nenavadnih metodah prepričeva-
tabli in se iz vsakega neusmiljeno ponorčeval če kljub večurni razlagi ni znal po latinsko zapisati svojega imena. No, vse to je bilo končno še zadosti dobrodušno, toda ljubeznivemu posmehu je sledil tudi neizprosen termin:
—	Do takrat in takrat, dragi gospodje, se morate novi pisavi priučiti, sicer boste ob službe in celo ob državljanske pravice. — Vzporedno z reformo pisave je izvedel Kemal tudi reformo turškega jezika Turčija pred Kemalom je poznala tri jezike.- dostojanstveniki in literati so govorili »visoki« jezik, ki je imel le turško skladnjo, besedišče Pa skoro izključno perzijsko in arabsko; izobraženci so govorili »srednji jezik«, ki je imel že več pravih turških besedi, in končno je bila tu »vulgarna« tur-ščina, ki jo je govorilo ljudstvo, zlasti kmetje. Kemal je vulgarno turščino razglasil za uradni, obvezni jezik Turkov in začel naravnost puritanski boj za čiščenje od vseh tujih primesi Lov na stare, pristno turške besede je bil na svojem višku naravnost srdit. Ko j® lsmet Inoni na neki seji skupščine govoril v tem očiščenem jeziku, ga od zbranih poslancev že ni nihče prav razumel. Menda je to zaleglo in se je čiščenje nekoliko uneslo.
V	enem samem članku je seveda vse Kemalove reforme nemogoče našteti, saj jih je bilo toliko in bile so tako korenite, da so dobesedno preorale vse družbeno življenje zaostale Turčije. Do danes so se zakoreninile s takšno močjo, da pomenijo sodobnemu Turku naravnost svetovni nazor-Od Kemala pa do danes se je moralo sicer to in ono prilagoditi spremenjenim razmeram in novim potrebam, toda osnovna smer je ostala in bistveni element te smeri je gotovo — nazaj v Anatolijo! V vojni proti okupatorjem je Kemal osebno doživel in spoznal zanesljivost vse dotlej krivično zanemarjenega anatolskega kmeta. Balkanske vojne in za njimi prva svetovna vojna so terjale od Anatolije velikanski krvni davek. V številnih anatolskih vaseh so ostale tista leta le še žene. »Erkek yok!« — Ni moža! — je bilo slišati v tistih časih iz revnih kmečkih hiš. Toda v boju proti Grkom in drugim okupatorjem se je Kemal lahko oprl samo na Anatolce in prav na te Anatolce! Na Istambul prav nič! Kemal je vedel in spoznal, da je Anatolija in njeno ljudstvo edina realistična opora nove Turčije in se je odločil: »Turčija bodi država Turkov!« Zato je zavrgel nerealne načrte Enver paše in drugih, ki so še sanjali o združitvi vseh turških plemen ter mislili pri tem zlasti na ruske Turkestance. Kemal pa je odločil: »Proč s sanjami in strahovi, ki so nas v preteklosti toliko stali!« Zavrgel je tudi panislanizem, ki je Turčiji lastil gospodstvo in vodilni položaj v islamskem svetu. »Cas je, da se začne Turčija zanimati le sama zase,... da si sname z vratu ustanovo voditelja isla-na ...« Kemal se je realistično omejil odrekel ekspanzionističnim težnjam ker se je zavedal, da bi z njimi obremenil turško ljudstvo z nalogami, katerim bi ne bilo kos in ki — konec koncev — niti niso njegove naloge!
»Odslej bomo gledali vse le še s turškimi očmi!«
LJUDSKA PRAVICA, 13. DECEMBRA 1952
Prvi avtomobil so zgradili Francozi leta 1769. Njegova konstrukcija je bila lesena. Zadaj je imel dve kolesi, spredaj pa samo enega. Na prednje kolo je bil vezan parni-stroj (z dvema valjema). Namenjen je bil za vlek. Mogel je vleči s seboj tri tone težko vozilo, vendar se takrat ni obnesel.
Se danes ga hranijo v nekem pariškem rouzeju.
Koliko tovora more prenesti sodobno transportno letalo? Sodeč po obliki in po Podatkih, ki so nam na razpolago, imajo v gradnji orjaških transportnih letal daleč največje izkušnje Američani- Res je, da je za zgradnjo tako velikih letal dal Pobudo ameriški generalštab, služila naj bi predvsem za vojaške transporte, s posebno dodatno opremo pa tudi kot bombniki. Tako je v ameriškem vojnem letalstvu uvedeno letalo B-36, ki nosi s seboj samo 95 ton prvovrstnega goriva, poleg tega pa na krajše razdalje do 33 ton bomb. Prugi, malo manjši orjak je tudi American, pravijo mu Douglas-C-124, ki nosi tovor, težak 22,5 tone ali do 200 vojakov v polni bojni opremi. Nekatera letala tega tipa so izdelana tako, da morejo prenašati tudi tanke, težke avtomobile in topove.
Kaj vemo o Sueškem kanalu. Z izkopavanjem Sueškega kanala je začel že v starem veku egiptski faraon Neho (okrog teta 600 pred našim štetjem). Vezal naj bi Sredozemno morje z Rdečim morjem. Pri delu je bilo takrat zaposlenih nad 100.000 delavcev-sužnjev, ki pa dela niso dovršili. Sele kakih 100 let pozneje je to vodno pot dokončal perzijski kralj Darij. Takrat grajeni prehod je bil dolg okrog 180 km, širok 45 in 5,5 m globok, kar je popolnoma ustrezalo takratnim potrebam. Slutil je svojemu namenu celih 1200 let. Ker niso vzdrževali, je bila končno plovba na njem opuščena. Šele 1859. leta so se Začela na pobudo francoskega inženirja Lessepsa dela na izgradnji novega Sueškega prekopa, ki poteka v glavnem po stari trasi. Speljan je od Port Saida skozi nekoliko jezer na ožini med Afriko in Azijo in konča v Sueškem zalivu (Rdeče morje). Pela na obnovi so bila dovršena 1869, ko 5® bil prekop izročen prometu. Novi prekop je nekoliko krajši od starega, dolg je 171 km, širok okrog 120 m in 12 do 13 m globok. Plovba skozenj traja do 15 ur. Prekop upravlja Sueško društvo, ki ima Mednarodni značaj.
Energija plime. Morje diha, t. j. površina se 6 ur dviga in zopet 6 ur pada. Razlika med na j višjo in najnižjo vodo, ki pojavlja po dvakrat na dan, znaša Pri nas največ po 1 m (Piran), medtem ko *naša v nekaterih drugih krajih (Severno-Vzhodna Kanada) ta razlika celo do 20 m. Val plime (visoke vode) je včasih tako močan, da napravi ob obali veliko škode. Geografi in fiziki so izračunali energijo, ki jo ima morska voda zaradi plime in °seke in so prišli do neverjetnih številk. Ta energija je tolika, kolikor bi jo mogli dati stroji z močjo 11 trilijonov KM (trilijon je številka, ki ima 15 ničel). Velikost te energije bomo doumeli šele, ce povedo, da bi moralo človeštvo imeti 50 mi-lijon-krat več strojev, kot pa jih ima sedaj, da bi razpolagalo s tako količi.io Sergije. Moderna tehnika do seda] se ni našla ustrezajočega načina za izkoriščanje, čeprav v nekaterih krajih energija_ plime >n oseke v malem obsegu že sluzi človeku.
Šivanka plava na vodi. Seveda mora biti suha in jo morate prav nalahko spustiti na vodno površino. Da boste lažje Uspeli, položite najprej na vodno površino košček tankega papirja, položite naj šivanko in potem papir potopite. Šivanka ostala na površini. Pojav je v fiziki Znan kot površinska napetost tekočine.
Povečanje krvnega pritiska. Povečanje krvnega pritiska opažajo zdravniki predvsem pri starejših ljudeh. Na j pogostejši so taki pojavi pri moških v starosti od 50 do 60 let. pri ženskah pa med 45 m 50 leti. Posebne pomoči tej bolezni m. Včasih So trdili, da nastopa povečanje krvnega Pritiska zaradi premočne hrane, prerazkoš-nega življenja itd. Modema medicina je Prišla do drugega zaključka. Povečanje krvnega pritiska naj bi nastopilo kot posledica pretežkega telesnega ali duševnega dela.
Alkohol. Za nekatere zelo prijetna beseda za vse ljudi pa škodljiva tekočina. Toliko je ljudi, ki ga uživajo, celo prekomerno, vendar ne vedo, kaj Pue3° ln kakšno škodo imajo pri tem. Edino, kar vedo povedati, je to, da jih drugi dan Pogosto boli glava. Navaden alkohol, ki ga imenujejo tudi špirit, je organska se-stavina, njegova kemična označba je CH.,-CH.,OH. Lažji je od vode, se dobro meša z njo, kar vedo predvsem gostilničarji. Vre pri 78° C. Je v večji ali manjši meri sestavni del vseh alkoholnih pijač. v taki sestavi človeštvu prav gotovo ne koristi, koristen pa je n pr. v medicini, kjer služi kot desinfektor. Pridobivajo ga Z destilacijo različnega sadja (žganjekuha) m nekaterih žitaric.
Večji sovražnik od navadnega alkohola (špirita ali etilnega alkohola) je motilni alkohol, ki ga dobimo od nekaterih vrst lesa in v manjši količini tudi od grozdja (n. pr. šmarnica). Njegov kemični znak je CH„OH. Je strupen, pekoč in povzroča ze Pri manjših količinah glavobole. Ljudje, omamljeni od njega, divjajo in so razpoloženi za pretepanje. Normalno ga uporabljajo samo za gorivo, vendar ga bomo včasih našli tudi v alkoholnih pijačah, čeprav take zmesi niso dovoljene. Trajno uživanje metil-alkohola dovede njegove Prijatelje do oslepenja ali vsaj do težjih očesnih in živčnih bolezni.
Rezanje z vetrom
Naslov se bo bralcu zdel malo čuden in si bo rekel: »Menda z nožem, ne z vetrom!«. 7»ato si oglejmo novi rezalni stroj za rezanje izredno tenkih rezin raznih snovi, od azbesta do cinka, ki ga uporabljajo zdaj v tucatu ameriških raziskovalnih laboratorijev. Nož je montiran na obodu kolesa, ki se vrti z zelo veliko brzi-no. Menijo, da v resnici reže mala zračna blazinica, ki io pred seboj komprimira vrteče se reailo noža. Ta, sicer čuden zaključek, je rezultat dela dr. Fullama, mi-kroskopista raziskovalnih laboratorijev družbe General Eletric in iznajditelja tega stroja za rezanje.
Stroj, ki ga imenujejo mikro-ton, ima nož na obodu kolesa e premerom 76 mm. Kolo vrti majhen motor z močjo ene tretjine KS, pri polni brzini napravi kolo 65.000 obratov v minuti in rezilo se vrti z brzino 400 metrov v sekundi, kar daje brzino 1450 kilometrov na uro, torej z dosti večjo brzino od brzine zvoka.
Mikroton uporabljajo, za dobivanje rezin, ki jih raziskujejo z elektronskim mikroskopom. Uspelo jim je napraviti rezine kovin, ki so bile debele samo tisočinko premera človeškega lasu. Take rezine človeško oko seveda sploh ne more videti, elektronski mikroskop jo Pa poveča 25.000-krat. Pri tej povečavi bi bil človeški las ko veliko drevo. Še večje povečave dobijo na tan način, da vzorec fotografirajo skozi mikroskop in to s sliko spet povečajo.
Menijo, da zračna blazinica, ki jo pred seboj komprimira z nadzvočno brzino vrteče se rezilo, trga material tako gladko, da za nož ne preostane nobeno drugo delo, kot da preide skozi na ta način že napravljeni rez. Dr. Ful-lam ie prišel do zaključka, da reže zrak in ne nož, ker se ta pri rezanju ni nič skrhal ali obrabil, poleg tega pa tudi misli, da rezanje ni odvisno od noževe ostrosti. On meni. da je čim bolj oster nož potreben le za to, da je zračna blazinica, ki v resnici reže, čim bolj tenka. Dr. Fullam meni, da bi se na podoben način moglo rezati celo^ z navadno železno ročico, če bi se jo le moglo vrteti z zadostno brzino.
Vzorci materiala, ki ga režejo na tan način, so seveda majhni, največ do debelosti svinčnikove mine. Material pride pod rezilo 8 strani podobno kot n- pr. salama v stroju za rezanje. Slikati ni nobenega šuma od samega rezanja, temveč samo šum motorja.
V laboratorijih režejo a tem strojem plutovino, kosti, el judo, razne kovine, les in plastični ma-
lil
Pivi aluminijasti most na svetu
/zncinM
t
Aluminijasti most čez reko Sa^ guenay v bližini mesta Arvida pri Quebecti v Kanadi je prvi aluminijasti cestni most na svetu. Most, ki se v drznem loku vzpenja čez reko, je svoj čas vzbudil veliko pozornost strokovnjakov, kajti tu Je industrija aluminija prvič posegla na področje, kjer so dotlej uporabljali izključno jeklo.
Arvida most je glede gradnje in rešitve postavljenih problemov
ta način mogli opazovati v velikem obsegu. Aluminij se razteza dvakrat močneje od jekla, zato so pri gradnji morali vse konstruktivne aluminijaste dele mosta še posebno premišljeno in točno izračunati.
Arhitekti in inženirji z vsega sveta, ki so si v teh dveh letih ogledali most, so zelo občudovali izvedbo mostne konstrukcije in njegovo lepoto. Mostni deli so za-
Bife
Še vedno brez tekmeca na svetu. Gradnja tega mostu je graditelje ustavila pred mnogo novih pro:
kovani in ne varjeni kot pri jeklenem mostu. Vsi obiskovalci so bili mnenja, da je most še danes,
velik obseg frekvenc, in sicer od 25 do 30 milijonov ciklov ali period v sekundi. V televiziji uporabljajo zelo kratke, decimetrske in metrske valove (od 30 cm do 30 m). Zaradi tega je dose** televizije le malo večji od vidnosti, kajti ti ultrakratki valovi se ne odbijajo od visokih, ioniziranih plasti zemeljske atmosfere, kakor se odbijajo kratki valovi, marveč se širijo samo premočrtno, kakor se siri svetloba. Za povečanje do^ sega televizije morajo uporabljati zelo visoke oddajne antene (v Parizu na primer Eiffelov stolp) in pa čim bolj oddaljene in visoko ležeče relejne postaje.
Televizijo so omogočale šele elektronske cevi. Danes se peča z njihovo izdelavo posebna industrija, ki proizvaja vsako leto več milijonov elektronk nad 1000 vrst za oddajne in sprejemne radijske in televizijske aparate in postaje.
Elektronska cev sama je pa brez moči. Električni delci, ki jih uravnava, ostanejo zaprti v njej. Energijo, ki jo vsrkavajo in transformirajo, morajo prejeti od zunaj z elektromagnetnimi valovi. To nam pojasnjuje, zakaj sta radijska in radarska tehnika ter elektronika v tako tesni in neločljivi zvezi.
Fotoelektrične celice so razvr-
Enotirna železnica
Dne 8. in 10. oktobra je Raziskovalna družba &a promet v Kolnu pred mnogimi izvedenci in gosti izvedla poskusno vožnjo mo dela novovrstnega enotirnega y)a ka na posebni progi v bližini Kolna. To enotirno železnico so napravili na pobudo Alexa Leon-harda Wennegrena (po njem jo imenuiejo A1_*WEG - železnica), švedsko-ameriške*?a iudustrijskega finančnika. Raziskovalno družbo za promet vodi več uglednih strokovnjakov za žedeznice. Poskusi so izzvali veliko zanimanje v Nemčiji in po vsem svetu, za služijo pa še pozornost strokovnjakov za lahke kovine, kajti že pri modelu te popolnoma novo vrstne železnice so izvedli lahko gradnjo iz lahkih kovin z namenom, da hi čim bolj zmanjšali te žo samega vlaka in pa da bi mu dali čim boljšo aerodinamično obliko.
Vsak vozi po enem tiru, postavljenem na visokih železobe-tonskih nosilcih, kot vidimo na sliki. Model je sestavljen iz 3 delov, vsak del nosijo štiri jeklena 40 mm široka kolesa. Skupno nosi ves model 12 koles, ki tečejo po široki nosilni tračnici. Po stran i vodijo vlak kolesa na vzmeti, ki
{demov. Tako n. pr. niso smeli po dveh letih, kot nov. V nasprot-	&5©ne v mozaiku po ravnih črtah,
greti aluminijastih plošč čez 180 ju z jeklenim mostom, pri kale-	V Franciji imajo mozaik oddajnega
stopinj Celzija, ker bi sicer izgubile na trdnosti. Tudi gradnja drznega mostnega loka, dolgega, 85.5 metra, je zahtevala nove prijeme.
V dveh letih, odkar je zgrajen, so	___________„
na mostu izvršili mnogo merjenj, trdi| že prej dobljene izkušnje v
-	CA	ctrnlfflvniakl	hoteli	___JI : Si....	In^indolnictvil	in
rem je vzdrževanje skozi daljšo	sprejemnega aparata s 455 do
dobo bolj drago kot sama gradnja,	§19 črtami, v ZDA s 525, v Angliji
pri aluminijastem mostu ni po-	g 495 jn na Nizozemskem s 625 čr-
trebno nobeno barvanje. Tudi alu-	tami. V Franciji prenašajo v se-
minijasti most pri Arvidi je po-	kundi 25 slik, v ZDA pa 30 slik.
s katerimi so strokovnjaki hoteli pokazati, kako se mostovna konstrukcija drži pri raznih obremenitvah in temperaturah. V zadregi niso bili ne za eno, ne za drugo. V bližini mosta je eno izmed podjetij velike kanadske industrije aluminija Alcan in njeni natovor
gradbeništvu in ladjedelništvu, in sicer to, da se večjit stroški pri gradnji konstrukciji iz aluminija obilno izplačajo. Velika zasluga graditeljev tega mostu je tudi v tem, da so gradbenikom dali praktičen primer uporabe aluminija na tem področju gradbeništva, v mo-
obr e menjeval L°	razil^ ogtedu'“mostu® neznan
jastih delov mostu, ki so jih na se da napraviti!«
Televizija
1. Optični aparat, ki projicira sliko na površino v oddajnem aparatu. Ta je sestavljena iz mozaika fotoelektričnih celic (na 1 mm3 je 400 teh ceLic).
2. Snop elektronov, ki omogoča prenos v elemente razstavljene slike na ta način, da prehaja po vrsti Čez vse fotoelektrične celice mozaika in pri tem pretvarja svetlobo vsake točke na sliki v slab električni tok. Ti dve funkciji opravlja aparat, ki 6e imenuje ikonoskop.
pa
Težko si moremo predstaviti vse bodoče možnosti televizije, ki je zdaj šele v začetni dobi razvoja. V ZDA je v uporabi že nad milijon televizijskih sprejemnikov, brzino proizvodnje pa še povečujejo. Podobno je v drugih velikih industrijskih državah. Podoba je, da zagradi vedno večje uporabe televizije ostale reproduktivne umetnosti ne bodo trpele. Gledanje nekega gledališkega dela v televizijskem a.paratu ne more zamenjati gledanja istega dela v gledališču, podobno kot poslušanje koncerta v radioaparatu ne more zamenjati poslušanje istega koncerta v koncertni dvorani, ker radijski aparat ne more reproducirati resnične barve tonov. Čeprav je sprejem televizijskih oddaj v nekaterih deželah že zadovoljiv, pa televizijski aparati še vedno niso povsem uspeli. Najboljšo televizijsko elektronsko cev imajo v ZDA, imenujejo jo super-ortikon. Ta cev deluje po principu super-ikonoskopa V ceveh, ki jih uporabljajo v Evropa, se izgubi do 90% svetlobe, medtem ko je v ameriških ceveh izrabljenih 100% svetlobe slike, ki jo prenašajo. V zadnjem času so s tem. da so su-per-ortikanu dodali ojačevalec, iz-
Pripravljanje mikrotona za rezanje bakrene žice v rezine, ki jih bodo raziakavali % elektronskim mikroskopom, ki poveča 25.000-krat. Nož moli iz vrtečega se kolesa, ki mu daje brzino vrtenja okrog 1450 km na uro.
terial. Š strojem pa ni mogoče rezati gume ali vitalija, ki je zelo trda kovina. Gumo bi stroj rezal le. če je zmrznjena ali tako vul; kanizirana. da je krhka. Stroj bi rezal tudi najtrše kovine, če bi se rezilo moglo vrteti še z mnogo večjo brzino.
Nov plastični material za plombiranje zob
Na letnem zborovanju Društva angleških zobozdravnikov, ki je bilo v začetku septembra v Cardiffu, sta J. W. Mc Lean, profesor neke zobarske šole, in I. R. H. Kramer, zdravnik londonske zobne klinike, izjavila, da eo zobarski znanstveniki odkrili nov plastični material, ki bo dahko nadomestil vse snovi, katere so doslej uporabljali za plombiranje zob. Tehnika uporabe tega materiala je še v laboratorijski fazi, z dosedanjimi uspehi so pa že do: segli pričakovane rezultate. Novi material se popolnoma prime zoba, iz njega napravljene plombe bodo trajne. Delo z njim bo lažje in cenejše kot z dosedanjim materialom za plombiranje, razen tega pa Se bolj hitro.
Televizija je prenašanje slik z elektromagnetnimi valovi na daljavo, tako da	jih je	tamkaj mogoče videti ob	istem	času, kakor
kar pa ni možno pri intekcijah se vrstijo pred oddajnim aparatom.
Svetlobne valove slik spremenijo v elektromagnetne valove, ki jih nato pošljejo od oddajnega aparata skozi zrak v sprejemni aparat m jim tamkaj spet spremenijo v svetlobne valove, odnosno v okencu sprejemnega aparata v sliko, kakršna je pred snemalnim, oziroma oddajnim aparatom.	. -j
Prva oddaja slike na daljavo s	...
pomočjo električnih tokov je uspe-	petosti elektromagnetnih valov, s	ter so s tem dali taki televizijski
fa Bakewellu leta 1847. To je bila	katerimi se prenašajo sinke skoza	oevi skoro isto občutljivost, kakor
telefotografija ali prenos ene slike	atmosfero do sprejemnega aparata.	jo ima človeško oko. Praktično bo
na daljavo, ne pa še teJeviz.Ua ali	4 0rean xa sinhronizacijo (po-	kmalu mogoče televizijsko sne-
prenos živih slik oziroma gibljivih	časovno skladnost), ki urav- nianj© pri luninem svitu v jasni
slik, kakor jih	ftlovesko oko opaža nava prehajanje	elektronskih	sno- no61-
podobno kot v	kinu.	ULavna raa-	Ske	in	daje	specialne
lika med telefotogralijo ln.	signale. Ti signali omogočajo	_	.
zijo.j® V tem, da je za telefoto-	JivaTitBV lobDO	skladnost	ZOmenlllV letalski tmp
grafsiki prenos ene siiike potrebnih med 0(1(la j0 6llk v oddajna m re-	*	r
več minut, a za televiaijsKi prenos	produkcijo slik v sprejemni po-
»živih« prizorov je mogoče pre-	,
■SSSft.	-6. Katodna oov »a reprodukcijo
Model enotirnega vlaka v polni brzini na poskusni progi pri Kolnu Pomembno je nagnjenje proge, ki pri ovinku s polmerom 130 metrov za velike brzine znaša 45 stopinj. Na vrhu nosilne železo betonske konstrukcije je nosilna tračnica, na vsaki strani sta P° dve navpični vodilni tračnici. Tik pod betonskim delom s tračnicami sta tračnici za dovajanje električnega toka, ki žene 24 pogonskih elektromotorjev s skupno močjo 160 KS
drčijo po dveh ploščatih in navpičnih tračnicah na vsaki strani nosilca. Nosilna kolesa, ki nimajo oboda proti iztirjen ju, bodo pr j izvedbi vlaka v pravi velikosti omogočila hitrost 300 km celo v ovinkih z večjim polmerom, ker je v ovinku tir nagnjen, kolikor je potrebno in se v odgov.arjajoči meri nagne celi vlak. kakor se na sliki dobro vidi. 2elezobetonski nosilec z enim tirom je najbolj enostavna in morda najcenejša rešitev gradnje železniškega gornjega stroja. Mostu podobna nosilna konstrukcija omogoča nad-voženje cest. in tiroV, potokov in
3. Ojačevalec dobljenih tokov,	našli učinkovit način	ojačevanja	manjših dolin ter premagovanje
ki modulirajo (izpreminjajo) na-	svetlobnih signalov v	sami cevi	zemeljskih krivin z uporabo be-
petosti elektromagnetnih valov, s	ter so s tem dali .taki	televizijski	tonskih nosilcev potrebne višine.
'Velika prednost telefotografšlcega' prenosa slik pred televizijo je, da je pri njem z uporabo dolgih valov mogoč prenos na daljavo več. tisoč kilometrov, medtem ko je televizija omejena na mnogo manjše razdalje, ki so le malo večje od naravnega horizonta oziroma do-zornosti.
Televizijo sta omogočila May, ki je leta 1873 odkril fotoelektrično celico (t. j. napravo, ki omogoča pretvarjanje svetlobnih valov v električne) in leta 1911 De Forest z odkritjem ojačevalne elektronske cevi. Posebno pomemben napredek so dosegli v televiziji med prejšnjo vojno v Franciji, v splošnem pa z razvojem radarske tehnike.
Princip televizije je naslednji: slika za oddajo je razdeljena v veliko število točk podobno kot ,yga-ka tiskarna slika, razen popolnoma črnih ploskev, ki morajo biti tako majhne, da ima vsaka točka-samo en svetlobni ton. Z modernimi sredstvi je mogoče v daljavi reproducirati te točke z njihovo svetlobo in naloga ter postopek televizije je, da v točno določenem redu reproducira v sprejemnem aparatu vse točke s tolikšno brzino. da v trenutku sestavijo v okencu sprejemnega aparata natančno tisto sliko, ki je pred snemalnim oziroma oddajnim televizijskim aparatom, a najmanj ,25 slik v sekundi.
Glavni elementi televizije so naslednji:
slik v sprejemnem aparatu, v Va-teri opravljajo glavno delo elektroni* podobno . kakor v ikono-skopil. Dno'lijakaste katodne cevi je prevlečeno s fluorescentno plastjo ( zaslon), na kateri ostvarja sliko elektronski snop, ki ga izseva katodna cev. Na poseben način uravnan elektronski snop obide po vrsti vse točke fluorescentnega zaslona popolnoma sin h ronsko z elektronskim snopom, ki proučuje mozaik fotoelektričnih celic v iko-noskopu oddajnega aparata. Elektronski snop v katodi sprejemnega aparata je moduliran z električnimi sunki, ki prihajajo vanj z elektromagnetnimi valovi skozi zrak iz oddajnega aparata, a ti so na že opisani način modulirani od elektronskega snopa v oddajniku-Tako se ustvarja na zaslonu sprejemnega aparata (v okencu) slika z enako svetlimi elementi odnosno točkami, kakor so na mozaiku oddajnega aparata.
Na ta način in pa zaradi vztraj: nosti slik v človeški zenici vidi gledalec na fluorescentni steni katodne cevi enake slike kot na mozaiku fotoelektričnih celic oddajnega aparata.
Število informacij, ki jih je treba prenesti (v tem primeru so to informacije o srednjem svetlobnem tonu vsake posamezne točke), je zelo veliko. Zato morajo imeti električni tokovi, ki prenašajo te svetlobne jakosti, zelo
Hitro vkrcanje in izkrcanje tovora je za tovorna letala velikega pomena, podobno ka£or za vsa tovorna transportna 'vozila'." v^t& namen imajo tovorna letala v
tonskih nosilcev potrebne višine. Poleg tega je za postavljanje nosilcev potrebno mnogo manj zemljišča, kot pri sedanji žč-leznioi. Menijo, da bodo za enotirno železnico lahko porabili celo dele sedanjih prometnih zvez, n. pr. srednji pas avtostrad.
Za predvideno izvedbo vlaka v pravi velikosti navajajo naslednje številke: za 800 potnikov sedanjega brzovlaka bo znašala enotirnega vlaka le 200 ton, torej 480 ton manj, kot je teža sedanjega vlaka. Skupna teža vla-
trupu posebne naprave; tf*ačq4peVj ka ee.bo zmanjkala od 760 ton na
električni Škripce in pdfeebna vrata za tovor.
Tovarna Fairchild se je oprijela zamisli angleškega konstruktorja Milesa in izdelala »tovorni avion«, ki ga vidimo na sliki. Avion ima 2 stranska trupa, med katerima je srednji, tovorni trup, podoben štirioglati shrambi z dvojnimi vrati spredaj in zadaj, ki ga je mogoče v kratkem času demontirati To shrambo v obliki velikega zaboja (visoka ie ‘2,4 metra, 2,8 metra široka in 11.20 metra dolga) je mogoče dvigniti ali spustiti s 4 električnimi škripci, ki s<> na avionu. Po pristanku lahko avion na ta način v nekaj minutah odloži polni srednji trup tovora, montira takoj nato drugega in odleti. Z dvema motorjema po 3250 KS pri vzletu lahko tak tovorni avion nosi koristni tovor 9 ton ( pri skupni teži 29 ton) z brzino 350 km na uro.
280 ton. Za brzino 100 km na uro bo enotirni vlak rabil pogonsko silo 580 KS proti 4000 KS sedanjega brzovlaka. Če primerjamo obe vrsti brzovlaka, bo enotirni brzo-vlak pri brzini 160 km na uro imel sedemkrat večji koristni učinek, kot današnji brzovlak.
Konstrukcijo modela enotirnega vlaka 00 izvedli iz lahkih kovin po preizkušenih metodah za gradnjo avionov. Model je dolg 18 metrov, visok 2 metra in 1.(10 metra visok. Pri poskusni vožn.ii so poudarili, da je poskusni vlak le model v izvedbi t:2.5 proti pravi velikosti. Na 6700 metrov dolgi poskusni progi ovalne oblike je bil najkrajši čas vožnje 42 sekund, kar odgovarja brzini 140 km na uro. ki je za model že velika brzina. Za izvedbo poskusa so od začetka načrta do dograditve vseh naprav in vlaka rabili samo 0 meseoev.
Prerez enotirnega vlaka in nosilne konstrukcije. Vlak (a), nosilna konstrukcija (b), nosilna kolesa(f), vodilna plošča s kolesi (d in e).
t
GLEDALIŠČE
OPERA
Sobota, 13. dec., ob 20: Cankar,. Kralj na Betajnovi.
Nedelja, 14. dec., ob 15: Pavel Golta, Sneguljčica. Premiera. Ob 20: Beethoven, Ftdelio. Gostuje Rudolf Franci.
Ponedeljek, 15. dec., ob 20: Cankar, Kralj na Betajnovi.
Torek, 16. dec., ob 20: Sutermelster, Romeo in Jj/llija.
Sreda, 17. decembra, ob 15: Cankar Kralj na Betajnovi. Ob 20: Beethoven, Ftdelio.
Četrtek, 18. dec., ob 20: Verdi, Falstafj
petek, 19 dec., ob 15: Pavel Golia, Sneguljčica.
MESTNO GLEDALIŠČE Ljubljana. Gledališka pasaža
Sobota, 18. dec., ob 20: D. Gervais, Karolina Reška. liven.
Nedelja, 14. dec., ob 15: K. Bren- , kova, lfrra o bogatinu ln zdravilnem kamnu. Izven. Mladinska Ob 20:	J- Anouilh, Popotnik
brez prtljage. Izven.
ponedeljek, 15. dec., ob 20: D. Gervais, Karolina Reška. Zaključena predstava za TSS.
Torek 16- dec., ob 20: S. N. Behr-man, Zgodba njenega življenja. Izven.
Sreda, 17. dec., ob 20: Norman Krasna, Draga Ruth. Abonma red Sreda.
Četrtek, 18. dec., ob zO: Norman Krasna, Draga Ruth. Abonma red Četrtek.
Petek 19. dec., ob 20: Klavirski koncert. Izvaja Samson Frangois iz Pariza.
Sobota, 20. dec., ob ?0: D. Gervais, Karotina Reška. Izven.
Nedelja, 21. dec., ob 15: K. Brenkova, Igra o bogatinu in zdravilnem. kamnu. Izven. Mladinska predstava. Ob 20: J. Anouilh, Popotnik brez prtljage. Izven.
ŠENTJAKOBSKO GLEDALIŠČE Ljubljana, Mestni dom Petek, 12. dec., ob 16: Jurčič-*2a~ gar, Hči mestnega sodnika. Zaključena dijaška predstava, Sobota, 13. dec., ob 20: B. NuSte, »Dr*. Komedija v treh dejanjih. Izven.
Nedelja, 14. dec., ob 16: B. Nušič, »Dr«. Izven. Popoldanska predstava. Ob 20: B. Nušič, »Dr«, izven. Večerna predstava.
Prodaja vstopnic pri blagajni v Mestnem domu.
objame X-' ».30 Napoved
— t9.20 Glasbena Radijske reklame Časa, poročila
KINO
UNION: Ameriški film Šeherezada. Tednik.
KOMUNA:	Mehikanr'ci	film	La
Malquerlda. Tednik.
SLOGA: Ameriški barvni film Trije kavalirji. Tednik.
BAD10
327,1 m 212,4 m Vsak dan: Od 5.30 do 7.30 Dobro jutro, dragi poslušalci! — Vmes od 5.45 do 5.50 Napoved časa, poročila in vremenska napoved — Od 5^50 do 6.00 Jutranja telovadba — Od 6.30 do 6.40 Napoved časa, poročilo, pregled tiska in objava dnevnega sporeda — Od 7.00 do 7.05 Radijski koledar — 12.30 Napoved časa, poročila. objave dnevnega sporeda in ob’a ve — 15.00 Napoved časa. poročila. vremenska napoved in objave —	19.00 Radijski dnevnik in
,._r__________ .	poro
ska napoved. Oddaja Radia Jugoslavija za tujino na valu 327,1 m (prenos iz Zagreba).
Nedelja: 8.15 Vedre melodije — 9.00 Po naši lepi deželi — Ernest Petrin: Ribniška dolina — 10.00 Prenos proslave zbora II. grupe odredov v Liliji — 11.00 Od pravljice do pravljice — Čarobna piščalka (radijska priredba po Hauffovi pravljici) — 11.40 Pester opoldanski spored _ n.OO Pogovor s poslušalci — 13.10 Želeli ste — poslušajte! — 15.30 Za naše kmetovalce — 16.30 Peter Ustinov:	Ljubezen štirih polkovni-
kov — radijska igra — 18.00 Radii-ska reportaža — 18.15 Oj, ta soldaški boben . . . (pester spored slovenskih vojaških pesmi) — 19.40 Priljubljene melodije za violino in klavir — 20 Giuseppe Verdi: Moč usode odlomki iz opere — 21.30 Prijetno zabavo! (spored lahke in plesne glasbe) — 22.30—23 Literarno-glasbena oddaja: Križem po svetu v poeziji in glasbi — 23—2^.30 Skladbe novejših slovenskih skladateljev poje zbor Slovenske fHharmonije, dirigent Rado Simoniti.
Ponedeljek: 12.00 Lahka glasba — 13.00 Slovenske narodne pesmi pojo zbori in solisti — 15.10 Nekai Chopinovih mazurk — 15.30 šolska ura za nižjo stopnjo — Življenjepis medveda Kosmatinca — 16.00 Arije, ki so doživele velik uspeh — 17.00 Teme VI. kongresa ZKJ — 17.45 49. lekcija tečaja francoskega jezika — l«.?*) Melodije, ki pojo o ljubezni (Siik, Liszt, Grieg, Schumann) -18.30 Jezikovni pogovori — 18.40 Poje Mariborski komorni zbor p. v Ferda Pirca — 19.40 Igra Ljubljan-
ski plesni sekstet — 20.000 Okno v svet — 20.10 Simfonični koncert orkestra Slovenske filharmonije, dirigent Juan Castro — 22.15—23.00 Igra zabavni orkester Ray Noble in Bob-r by Hacket s svojim dixieland-orke-strom.
Torek: 11.00 Šolska ura za nižjo stopnjo — Življenjepis medveda Kosmatinca — ponovitev — 11.30 Šolska ura za višjo stopnjo: a) Porcelan, b) Elektrika — beli premog — 12.40 Med glasbenim sporedom zanimivosti iz znanosti in tehnike —
14.00 Pesmi in plesi jugoslovanskih narodov — 16.00 Iz zakladnice del Rista Savina (ob obletnici smrti) —
17.00 Športno predavanje —	17.45 38. lekcija tečaja angleškega jezika —
18.00 Umetne in narodne pesmi pojeta moški komorni zbor iz Celja p. v. Edvarda Kuneja in mešani zbor »Anton Tomaž Linhart< iz Radovljice p. v.Tineta Kobentarja — 18.30 Kulturni pregled — 19.40 Igra 8rečko Dražil s svojim orkestrom — 20.00 Predavanje iz vzgoje otrok — Lovše Janko: Vzgojni pomen udejstvovanja ■mladine v mladinskih organizacijah
— 20.15 Arije iz oper Ponchiellija in Cilee — 21.00 Literarna oddaja — Tone Šifrer: Kmet in stvari — 22.15 do 23.00 Nočni koncert sopranistke Ksenije Vidali in klarinetista Mihe Gunzka.
Sreda: 12.00 Slovenske zborovske in solistične skladbe — 13.00 Z obiskov pri pionirjih — 14.40 Igrajo Veseli godci — 15.10 Nmav čez iza-ro. . . (pored slovenskih narodnih pesmi) — 15.50 Zdravstveni nasveti —
17.00 Teme VI. kongresa ZKJ — 17.15 Na harmoniko igra Avgust Stanko —
17.30 šolska ura za višjo stopnjo — a) Keramika in porcelan, b) Elektrika — beli premog (ponovitev) —
18.30 Zunanjepolitični feljton 18.45 Skladbe za kitaro — 19.40 Pojo naši zbori — 20.00 Benjnmin Apple: Ranjen, a ne strt, radijska igra —
21.00 Večerni orkestralni spored — 22.30—23.00 Neznana glasba naj postane znana!
Četrtek: 12.00 Opoldanski koncert
— 13.00 Odgovarjamo na vprašanja pionirjev — 13.45 40. lekcija tečaja francoskega jezika — ponovitev —
14.00 Igra Vaški kvintet, pojeta Re-
zika in Sonja — 16.00 Koncert po željah — 17.00 Oddaja za žene — 17.50 Delavsko upravljanje v podjetjih vojne industrije — 18.00 rojo jugoslovanski zbori — 18.20 Ciklus iz literarne zgodovine — Filip Kum-batovič: Igo Gruden — 18.40 Pred-klasične arije poje baritonist R. Šu tej, pri klavirju M. Lipovšek — 20.00 Domače aktualnosti — 20.10 Koncert slov. narodne pesmi — 21.00 Coupe-rirtov grob (ob 15-letnici smrti skladatelja Mauricea Ravela — 22.35 do
23.00 Zabavna in plesna glasba.
Petek: 12.40 Pionirji pojo in igrajo — 13.45—14.00 38. lekcija tečaja angleškega jezika — ponovitev — 14.40 Pojo vokalni kvarteti in kvinteti — 15.30 Iz operetnega sveta —
16.00 Solistične in komorne skladbe W. A. Mozarta izvajajo sopranistka Bianka Dežman, godalni kvartet Rupel in klarinetist Miha Gunzek —
17.00 Naš roman — John Steinbeck: Polentarska polica — 18.00 Urednikova beležnica in pionirska pošta — Glasba za pionirje — 18.30 Anton Polenec: Ali lahko živali dajo lice okolju? — 18.45 Narodne pesmi poje sopranistka Helena Plevel, na harmoniko spremlja Avgust Stanko —
20.00 Egon Tomc: Te‘denski zunanjepolitični pregled — 20.15 Skladbe jugoslovanskih avtorjev izvajajo pianist Gojmir Demšar, mezzosopranistka Sonja Draksler in violinist Ali Dermelj — 21.00 Svet v satiri in humorju — Georg Orwel: 1984 — 22.15—23.00 Nočni koncert, godalnega orkestra Slovenske filharmonije.
Sobota: 12.00 Opoldanski koncert
— 13.00—13.10 Jezikovni pogovori —
14.00 Hrvatska narodna glasba (prenos iz .Zagreba) — 15.10 Za ljubitelje opernih melodij — 16.00 Po naši lepi deželi — Ernest Petrin: Ribniška dolina — ponovitev — 17.20 Za pionirje — Iz prispevkov za natečaj »Nesreča nikoli ne počiva« —	17.40 Poje Ljubljanski komorni zbor p. v. Milka Škoberneta — 18.15 Odlomki iz popularnih simfonij in koncertov
— 19.20 Glasbena medigra — 19.40 Melodije in ritmi — 20.30 45 veselih minut — 21.15 Harmonika in bas. pa klarinet v en glas. zagodli bodo vam 7. a kratek čas — 22.15 -2 v (K) Glasba za ples in razvedrilo.
TELESNA VZGOJA IN ŠPORT
>
Ali je Šport telesna vzgoja ? Beseda o poteh po naših gorah
PRIPOMBE K ČLANKU STANETA TRČKA 0 TELESNI VZGOJI
, ,	...	x	i	v	ACbl	pi	VI	uniai
rve morem iti preko tega, da nediscipliniranega, nekaj sliemat- deležni v »Partizanu«. Vendar to pota v naše gore, da so znan
Baron	Ziga	Zois	je začel pred	društev in da bodo vedeli, katera	zanimivega in poučnega gradiva
približno	170	leti	prvi utirati	pota so v dobrem stanju in mar-	še kot prilogi po dve krasni pla*
kirana, ter da se ne bo delala	ninski sliki, tiskani v bakrotisku,
Se P,*PravU® na bodoči tev posledica vpliva Tyrša in prav vse panoge v osnovi in poklic v telesni vzgoji, na članek Spissa, zlasti zadnjega. Le-ta je od tod lahko odbiramo tale tov. [. S., objavljen v 48. št. Ljud- bil odločen zastopnik formalistič- ki naj potem odhajajo v špoi
družbe.
vadnic. Smo za disciplino, in to panje proti športu.
ne bi podal svojega in s tem nine- skega. No. o tem bi se dalo mno-	ne velja v vseh primerih. Smo za	stveniki lahko pričeli raziskovati	krivica	delavnim	društvom,	bo	v	število	naročnikov gotovo dvig"
»ja velikega števila mladega ka- go pisati. Zdi se mi, da je ta trdi-	to, da partizanska društva goje	čarobni gorski svet, kjer jih je	začetku	prihodnjega	leta	objavil	nilo	na	10.000.
ri in da posebno prevzela čudovita lepo- Planinski vestnik članek z našlo- V priznanje in pohvalo delav-talente, ta krasnega cvetja in	jih	zapo-	vom: »Pregled dela na gorskih	lavnim naj povem še naslednje:
športna slovala z večletnim	študijem	poteh v letu 1952«, kjer bosta	Planinsko zvezo Slovenije so sta-
prikazana trud in tudi brezbriž-	la letos pota 600.000 din, razdelila
nost planinskih društev. Bati pa	je 2 km jeklene vrvi in 900
^___________ se je, da to ne bi privedlo do	klinov, planinska društva so pri-
  _	__________________ r  j 	______ niki« pregnali strah pred	vra-	jasnosti, ker ima Planinski vest-	spevala sama lepe zneske, in če
Ob čitanju tega članka si je za vzgojeno samodisciplino, nika- Še besedo o biološkem učinku žami, maščevanji in grozotami nik žal še vedno premalo čitate- prištejemo še vrednost prosto-lahko marsikdo ustvaril misije- kor pa ne smemo delati na tem, posameznih vaj na telo. Pri raz- v gorah, so šele začeli zahajati ljev oziroma naročnikov. Ce pri- voljnega dela, dobimo 400.000 dinje, da je tov. T. S. pristaš for- da bi si s kopico redovnih vaj	vrščanju vaj po učinku je avtor	tja planinci. Stalno in vedno
malizma v telesni vzgoji in da so hoteli ustvariti disciplino, ki bi	članka očitno pozabil na pr6fe1f	bolj se je stopnjeval obisk pla-
nekatere njegove izjave v članku lahko bila samo zunanja, morda	sorja dr. F. H. Lorentza, katerega	nin, tako da danes že lahko go-
konservativne.	celo psevdodisciplina. S pravilni- razdelitev športnih vaj po biolo- vorimo o množičnem obisku.
Moj namen ni, dobesedno ana- mi prijemi se da doseči tako v	škem učinku na telo pomeni za	Planine so objele in priklenile
lizirati članek, sicer pa hočem partizanskih kot v športnih dru-	nas le nadaljevanje razdelka	nase človeka s svojo privlačno
piscu in vsem onim, ki se v celoti štvih disciplina, kakršno od nas	dr. Schmidta. Oglejmo si njegovo	sil°> ,s svojo mogočnostjo in taj-
strinjajo z vsebino članka, osvet-	terja čas.	razdelitev, ki jo je izrazil po toč-	nostjo tako močno, da zahajajo
Iiti nekaj značilnih primerov proti- Preostro je	tudi gledanje na	to.	kah biološkega učinka na posa-	tja z ljubeznijo že vsi sloji, mla-
slovij, ki bi lahko pri marsikate-	da ne zadošča za telesno vzgojo	mezna področja človeškega telesa	do in staro.
rem športniku povzročili upravi-	Sojenje dveh	ali treh panog	za	od 1 do 7 m tako dobil za celotni*	Pri planinstvu je nujno počen odpor, kot n. pr. pri gojencih	izbran učinek	na telo. Mislim,	da	vpliv posameznega športa na člo-	trebno troje. Prvo je čut za le-
Zavoda za fizkulturo.	v telesni vzgoji ni neveden tisti, veško telo maksimalno vrednost poto narave, ki vzbudi ljubezen
Ce pod telesno vzgojo razume- trdi’ s kombinaci jo smuča- 49. kar bi dobili v primeru 7 X ?. do gora, drugo in glavno so mo nek pedagoški proces, to je nJa .ko* zimskega športa in pla- Vse to je izrazil na osnovi ob- pota, ki pomagajo, J~ ;1'
imntrnn in ničrtnn nnnrahn te-	vanta kot letnega	dosežemo smo-	širne	študije ter tako sestavil	ta-	sploh	more dospeti n«
.esnih vaj pri vzgoji človeka, in	ler te'(vsne vzgoje.	Nesporno je,	da	belo,	na	kateri vidimo'vpliv	po-	tretjem mestu so šele	_
da pri tem ne gre toliko za re-	športnikom, ki se ukvarjajo	iz-	sameznih	športnih panog na	živ-	koče,	ki nudijo planincu zave-
zultate, temveč za vsestransko	ključno s<
da gornik na goro, na planinske
iciuvrt ta vscaiiaii^u - samozeno panogo, manj- čevje, srce, dihala, krvni obtok, tiiče. Iz tega sledi, kako važno rast in izobrazbo^telesa "potem čestokrat prav onega telesno- prebavila, spolne organe in gibal- vlogo imajo gorska pota in kako lahko k temu primerjamo'še smo- finega dela, ki bi ga sicer bili ni aparat.	’------------------ -	-------
ter športa, v katerem se človek udejstvuje kot psihofizično bitje (predvsem v naravi), pri katerem je deležen stopnjevanja telesnih in duševnih sil. Mar bi mogel po vsem tem ločiti cilje »Partizana« in športa? In če si ob tem osvetlimo še linijo naše socialistične družbe v odnosu do tele«ne vzgoje, izraženo v 36. členu Ustave, ki se glasi: »Država skrbi za fizično vzgojo ljudstva, zlasti mladine, zaradi dviga zdravja, delovne sposobnosti ljudstva, kakor tudi obrambne moči države«-, potem lahko trdim, da si mora pisec razčistiti še mnoge pojme o športu.
Vrsta športa živci K možgani		srce	dihala	krvni obtok	pre- snova prebava	spol. organi	gibalni aparat	skupaj
Visokogorsko smučanj	e 7	7	7	7	7	7	7	49
Waterpolo	7	7	7	7	7	7	7	49
Alpinistika	7	7	7	7	7	7	7	49
Trening boks v naravi	7	7	6	7	7	7	7	48
Tenis: *5 setov	7	7	6	7	7	7	6	47
Lahka atletika	5	7	6	7	7	f>	6	47
Plavanje: dolge proge	7	7	7	7	7	7	6	48
Nogomet Kolesarstvo	7	6	5	6	6	5	5	40
	6	6	5	7	7	4	5	40
Smuk, slalom, skoki	6	5	5	6	6	6	4	38,.
Orodna telovadba		2	2	3	3	3	5	21
Tezne vaje	3	2	1	3	2	4	4	19
Vaje za moč	1	0	1	3	4	1	3	13
Streljanje	3	0	0	0	0	0	1	4
lepa in plemenita je naloga onega, ki skrbi za orientacijo in varnost v obširnem, tako razno-
h
tudi nevarnem, prepadnem gorskem svetu. Da je hoja po planinah varnejša in da je sploh omogočen večini ljudi pristop na visoke in prepadne grebene, je človek goro nekoliko ukrotil.
Začel je zabijati v skalo železne kline in nanje pritrdil jekleno vrv, da ga varno pripelje preko vrtoglavih brezen. Pred sto leti bližno seštejemo vse obiskovalce narjev, to se pravi, da so planin-se je začela pravzaprav šele pra- gora, ki so se letos vpisali v spo- ci investirali letos v gorska pota va doba nadelave, zavarovanja minske knjige po planinskih ko- 1,000.000 din. Zato so kljub ne-in označevanja ali markiranja gah, in prištejemo še one, ki se delavnosti nekaterih planinskih
Prvi sneg o Logarski dolini
S	podatki	hočem	prika-	še smisel za tovarištvo in čut pa- pionirji ali po našem izraženo tisoč, in če pomislimo, da. šteje jih in grebenih naših gora udarci
Mnogo je športnih panog, pri	zati vrednost športa in koristi za	tnotizma, potem partizanska in	markacisti so bili Bohinjci, Moj-	planinska zveza Slovenije 50.000	kladiva, odmevali so zvoki kram-
katerih najdemo prav tiste cilje,	posamezne organe m telo kot ce-	skoraj vsa športna društva skrbe	stranSani, Trentarji, prof. Frisch-	članov, Planinskega vestnika se	pa in lopate, težkih kladiv, ki so
za katerimi stremi sodobna te-	loto ter obenem dokazati, kako	za to, da sleherni osvoji te last-	auf, Jakob Aljaž, dr. Tominšek,	pa tiska le 6000 izvodov, nam je	drobila skale, in tudi ostra sekira
lesna vzgoja. In prav zaradi tega	zgrešeno je šport podcenjevati	nosti in da preko takšne telesne	Knafeljc in nešteti nepoznani na-	jasno, da je naklada Planinskega	je dobro trebila skrivenčeno rune moremo sprejeti trditve tova-	(kot n. pr. že omenjeni pisec). Po	vzgoje-športa postane zdrav, kre-	vdušeni planinci po vsej obširni,	vestnika prenizka. Upamo, da se	ševje in od divjih plazov častno
riša T. S., ki pravi, da z nobeno	vsem tem si upamo znova trditi,	pak, dela sposoben in veder član	tedaj neokrnjeni slovenski domo-	bo prihodnje leto, ko bo vestnik	padle stoletne stražarje gora —
vadbeno panogo ne moremo do- da je šport telesna vzgoja, in še socialistične družbe............................... vini. Skoraj vseh teh tedaj na- prinašal v vsaki številki razen macesne. Še imajo naši prednikii
J_1—:u ——~— —wli*________________________________________________________________ prvi utiralci potov po gorah, do-
seči tako različnih ciljev, kakršne kakšna! 2e uvodoma sem navedel Pisec naj bi bolj kritiziral sla- delanih potov, razen nekaj bliž-ima telesna vzgoja (telovadba), in gledanje na šport danes. Naj k be pojave v športu, kot na pri- njic in izboljšav, se poslužujemo da radi pozabljamo na dejstvo, temu dodam še mnenje znanega mer oboževanje športnih »zvezd« planinci še danes. Ogromno delo da je ni vaje, ki bi tudi samo pri- teoretika in sijajnega alpinista in premajhno zanimanje za sla- so izvršili naši predniki v gorah, bližno delovala na vse plati člo- E. Oertla, ki pravi, da vidi »v botne. Tudi v športu so napake ko so prepredli vse naše planine veškega telesa. Svetoval bi piscu, alpinistiki kot športu zahtevo po in potrebno se je proti njim boriti na gosto s stezami in zavarovana j samo povpraša katerega koli moči, gibčnosti poguma, vztrajno- ter jih odpravljati, vendar ne nimi potmi.
smučarja, hokejista, alpinista ali sti, odpornosti, obvladanju same- tako, da bi šport v nekem članku <j>o zapuščino danes skušajo vaterpolista o vplivu teh športnih ga sebe, prisotnosti duha. hitre »raztrgali* in s tem »nalogo opra- ohraniti in skrbeti, da ne propa-
panoe na telo kot celoto, in po- odločenosti, hladnokrvnosti, pre- vili«. Torej odpravljajmo napakv de   nagj markacisti. V pravilih
vedali mu bodo, k?lep močan vidnosti, zanesljivosti udov, po z namenom, da izboljšamo telesnfi planinske organizacije je zapisa-
• i f, 4	•	i *	*	■ 1 J	l	v ,	“ii	t» ■	,11*»	j	GVrODSKGC3	fiOrbLVS	AlPC'	V oid*	**
psihofizični vpliv imajo prat fr krajevnem in tzsirclovalnern čutit. vzgojo tako v Partizanovih kof v no> <ja mora obstajati pri vsakem rem veku so znani vzponi na visoke popravljena. Vse orientacijske ta-
športni
LEKSIKON
ALPINIZEM
Beseda izvira iz imena najvišjega evropskega gorstva Alpe Ze v sta-
bre naslednike. Mladina jih skuša posnemati! Stari stebri planinstva pa so mladini učitelj in vzor-Navajam le dva taka primera. Prvi je Stane Lušin, markacist planinskega društva Črnomelj. V letu 1952 je obnovil, markiral in opremil s kažipotnimi tablicami po deset kilometrov dolga pota Beli krajini, ki že 25 let niso bila
športne panoge, da ne govorimo krajevnem spominu in zmožnosti športnih društvih
o drugjh. Nikakor se ne moremo orientacije«. Ce k temu prištejemo sprijazniti s trditvijo, da je prazno besedičenje, če cenimo smučanje. Brez bojazni pred kakršnimi koli napadi se lahko trdi, da prav smučanje pomeni krepitev
Janez Drnovšek
ATLETIKA
Lorger tretji v Evropi
Francoski športni dnevnik L’equipe
vsejra Ce ie v telesni vzatoti nri- objavil lestvico atletov, ki so naj-
^	'e	S .lp,fsni	p™	boljši v teku na UOm v Evropi> na
marnega značaja harmonija vseh svetu v letu 1952 in na sploh, iz te
orjranov, potem je prav smučanje lestvice “e razvidno, da je premoč
tista nanosa snortn re hoeete te- ameriških atletov dominantna, v J	panocci spona, re noeeie. ie p-vropi pa je naš atlet Lorger iz Celja
lesne vzgoje, ki krepi mišičevje, na tretjem mestu, ki ga sicer deli sklepe, prebavila, notranje organe, s štirimi drugimi atleti. Časovna razit triu ip trlo nrrrl mra/nm vrhn ia ltka med rezultati evrooskih in ame-mrjujp T(io pren mrazom, vznuja rigklh atletov Da je lzredno velika.
pogum in voljo, razvira plemeni- Svetovni rekord ima še vedno iz leta
7. Attlesy (ZDA) 14,1
8. Bulančik (SZ) 14,1
Najboljši v Evropi
1. Bulančik 14,1
2. Hildreth (V. B.) 14,4
3. Lorger (Jug.) 14,6 Heinrich /Fr.) 14,6 Litujev (SZ) 14,6 Parker (VB) 14,6
planinskem društvu markacijski prelaze in gore, tako da alpinizem blice je napravil sam. Ce bi ime-odsek, ki ima nalogo skrbeti in RravM'cimbri radi zal la vsa planinska društva take vzdrževati v svojem območju za hajali ■ na pianine pozimi, od koder markaciste, bi bila gorska pota v gorska pota. Večina društev se so se spuščali po snegu na šiitih, nekaj letih lahko vzorna. Drug zaveda te dolžnosti. Zal jih je pa NofvSke leki^u v^ipe^anju po tak steber je star, ves osivel iz-tudi precej, ki se trudijo le za stenah. Razni vojni pohodi se niso kušen in navdušen gornik Lovro rentabilnost svojih planinskih mogii izogniti plezanju preko visokih pianina, ki je markacist pri pla-koč, pota pa zanemarjajo. Ne ^eij Ks°enitofSa 40i p?ed našim ninskem društvu Škofja Loka. moti jih prav nič, da planinci, štetjem prešel z desettisočglavo voj- Na vsem obširnem področju, iz-ki jim prinašajo dobiček v koče sko Armensko visoko ravan. Aieksan- Vzemši od Podblice na Jamnik in so upravičeni do dobrih in za- p”d neašim stetjlnTm-ekoračil s svojo d° Krop«, je popravil vsa pota, nesljivih potov, stresajo vso sla- vojsko Taurus, Ebrus in Hindukuš, očistil od plazov polomljeno dre v-bo voljo in jezo nad njimi in ne- 3550 m visoko gorstvo, pri čemer■ so je in obnovil zaradi slabe barve častno govorijo o njihovih raz- Leeta°2i8 pred našVim štetjem je Ha- obledele markacije. Po gorskih
Fiu^inen°s"eet^eClbobIamokvlhk nogo- padajočih poteh. Ce takih dru- nibai, kartaginski vojskovodja, pre_- senožetih, kjer ni drevja ali skal,  .........-	^........... —	r---	,	-	.	_	•	j	metni	turnir,	temveč	tudi	mednarodni
prav tu za tiste cilje v telesni Š™Li	“nff	^5	fcLn°Uffi vzorno skrbijo za pota
južnoameriških atletov tudi c‘je. kar Jim planinci vsi srečni srednjem veku se je pesnik Petrarca
tost in tovarištvo. Mar ne gre 1950 Attlesey (ZDA) s 13,5, drugi je metni turnir, temveč tudi mednarodni štev že ni sram pred onimi, ki koračil z vojsko Vzhodne Pireneje in je zabijal kole in namestil veliko
črnec Rillard (ZDA) 13,8, ki ga je atletski mitinp in sirer nh knnr-n	 Zapadne Alpe, in sicer s 50.000 vojaki-	A	R-i
. dosegel leta 1948 Towns (ZDA) pa decembra katerega se bodo ude?ežili V?.0rn.° skrbijo za pota m marka- pešHcli 9000 konjeniki in 37 sloni. V število tablic.	B	3
vzgoji, za katerimi stremi nasa ima le za desetinko sekunde slabši aecemDra'- katerega se Dodo udeležili	'.................................................................
družba?
Avtor članka nadalje omenja, da vadba ne sme biti pusta, pri iem pa ne dopušča možnosti, da l>i bila sproščena, in celo trdi: če bi bila sproščena, tedaj si pri tem predstavljamo nekaj neurejenega.
rezultat še iz leta 1936.
Najboljši na svetu
1. Dillar 13,7
2. Davis 13,7
3. Mathias 13,8
4. Anderson 13,9 Dixon (vsi ZDA) 13,9
6. Weinberg (Avstral.) 14,0
i af.cn j uiiiiuaiuci lomu aliciu v iuui	-	-	.	.	...	H
nekateri rekorderji ZDA. Svoj prihod	Z velikim	zadovoljstvom in hva-	povzpel leta 1336	na	1920	m	visoki
v glavno mesto Brazilije so že pri-	ležnostio	nriznavaio bi se mo-	Ventoux-
javili Mc Ken!ey. Bob Richards, Bob	J . ^	?	Visoke	planine	so	privabljale	ljudi
Mathias, Fuchs in Dillard. Zanimivost	11 , vsaJ	zaveaan oagovornosti,	geje v novem veku. Tedaj	so	začeli
tega mitinga bo nastop svetovnega	kajti zanemarjena pota SO velik	gore tudi meriti,	ioda	o	alpinizmu
prvaka v troskoku Da Silve (Braz.) v novod 7a np^rpčp v pnrah	lahko govorimo šele potem, ko je bil
deseteroboju. Nadalje atletov Car-	x*	•	premagan najvišji vrh Alp — Mont
neira (tek čez ovire) in Kupperja Iver planincem večinoma niso Blanc *(4810 m). Preplezal ga je leta (kladivo).	vedno	znani delokrogi planinskih 1786 zdravnik Paccardo iz Chamonixa
Športna
&e£ežnica
Na teniškem turnirju v Stockhol-
Naša športna zdravnika o kongresu v Avstriji
Nedavno je bil o Obertrauno v Avstriji pr^i mednarodni kongres Športnih zdravnikov. Udeležila sta ne ga kot g«»sta tudi dr Alojzij šef in dr Ljubica Vučeti^-Za-vrmk iz Ljubljane. Zelo številna predavanja in diskusije o športnomedicinskib pro blemih so dovedle do enotnega zaključka o nalogah in skrbi Športnega zdravnika za zdravje in napredek posameznih športnikov in vsega ! ljudstva.
Udeležba nn kongresu je bila dokaj Ste vilna: udeležilo *e ga je okrog petindvajset zdravnikov iz Avstrije, Štirje zdravniki iz Zahodne Nemčije, dva Jugoslovana ter predstavniki Inštituta za telesno vzgojo na Dunaju. Kongres t>e je delil na teoretični in praktični del Med predavatelji so bile znane osebnosti s področja športne medicine in kongres je svoj namen glede tega dosegel. Tako je na primer docent dr. Hoške iz Kolna, ki pristopa k športu in športnikom s popolnoma znanstvenega stališča, v svojih referatih do podrobnosti razložil možnosti napora človeškega organizma. Po njegovem je za razvoj in napredek športnika potrebna sistematična in pravilna vzgoja Za izvedbo športnih gibov je v principu potrebna !ežerna, sproščena drža tako v fizičnem kakor psihičnem smislu. Docent dr. Hoške je nasprotnik hesede »koncentracija« pri nastopu. Športnik mora stati na startu sam kot lastna oseba, vsi zunanji momenti morajo odpasti.
Prof. dr. Blotevogel iz Drisseldorfa, predsednik nemških športnih zdravnikov, je v svojih zanimivih predavanjih prikazal z anatomskega gledišča funkcije mišičevja in sklepov pri posameznih gibih v raznih športnih vajah.
Od ostalih predavateljev naj omenim še docenta dr.- Prokopa z Dunaja, ki je /nun tudi našim zdravnikom. S svojimi predavanji nas je dr. Prokop seznanil z delom športnih zdravnikov v Avstriji. V kratkem lahko posnamemo, da temelje športni zdravniki Avstrijp svoje delo na znanstveni osnovi. Pred vsem posvečajo veliko pozornost načinu treninga in pretreniranosti. Sploh je šport v Avstriji na visoki stopnji. Za to se trudijo predvsem športna družtva in organizacijo, materialno pa jih zelo podpira država J*azen tega so v Avstriji uvedli »Toto«, tj. športno stavo, ki služi za povečanje materialnih dohodkov športa.
Športni zdravniki Avstrije so večinoma praktični zdravniki, ali pa »udi specialisti, zlasti kirurgi. Tudi šolski zdravniki so tesno povezani s športno medicino, in kongresa se je udeležilo tudi nekaj šolskih zdravni kov. Sploh imajo v Avstriji vsa večja društ-
Zdravnik pregleduje Športnika
va svoje zdravnike, ki športnika stalno kontrolirajo in ki so pri nastopih stalno prisotni. Moštva brez zdravnika sploh ne na stopajo. Dopent dr Prokop nas je seznanil tudi z izkušnjami, ki si jih je pridobil na olimpiadi v Helsinkiju.
Od naših zdravnikov je predaval dr. šef o temi »športnozdravniško delo pri mladini«/ Predavanje je podkrepil s številnimi dia grami in modeli. Čeprav je moral skrajšati predavanje zaradi pomanjkanja časa. je kljub temu vzbudil veliko pozornost. Vsi prisotni so slediti predavanju z velikim zanimanjem. Po končanem delovnem programu pa so se obrnili nanj z mnogimi vprašanji. Zdravniki iz Zahodne Nemčije so dr. Šefa tudi povabili v Nemčijo, da bi ponovil svoje predavanje pred zdravniki in študenti medicine ter telesne vzgoje v Kolnu in Diisseldorfu. Na naše povabilo, da bi pri nas predavali, so se zelo radi odzvali. Tako bomo imeli januarja 1953. leta pri nas kongres športnih zdravnikov z udeležbo nemških in avstrijskih zdravnikov.
Nekaj posebnega je bil praktični del kongresa, katerega so se morali udeležiti vsi udeleženci kongresa Ker pa nam je dež skazil prve dni bivanja v Obertraunu, se je moral praktični del kongresa nekoliko spremeniti in smo lahko izpolnili program samo v lahkoatletiki, čeprav je bilo prvotno v načrtu tudi plavanje in igro na travi. Kar prijetno je bilo gledati sivolasega dr. Krajnca, ki je vkljub svojim 65 letom razmeroma gibčno in vztrajno sodeloval pri vseh lahkoatletskih vajah.
V programu teoretičnega in praktičnega dela kongresa smo imeli zvečer po večerji tudi praktični tečaj masaže. Vodil ga je docent dr. Prokop.
Čeprav je bil program kongresa zelo obsežen, smo kljub temu napravili več izletov v lepo pokrajino Salzkamergut, kjer smo si ogledali več jezer in mesto Hallstatt, znano po rudnikih soli. Do ledene špilje v gorovjih nad Obertraunom smo se povzpeli kar z vzpenjačo.
Po končanem kongresu so nas povabili Se na Dunaj. Ogledali smo si Inštitut za športno medicino. Z Dunaja smo se preko Graza vrnili domov, zadovoljni z našim uspehom ter * novim znanjem in izkušnjami za naše delo na področju športne medicine.
Dr. Ljubica Vučetič-Zavrnik
s pomočjo vodnika Balmata. Nato so mu je zmagal mladi Šved Davidson. začeli osvajati tudi druge vrhove v ki je v finalu premagal Larsena Alpah. 1779. leta Grossglockner, 1811. (ZDA), pred njim pa še Pattija (ZDA) Jungfrau, 1820 Zugspitze. Alpinizem in Danca Nielsona. so v začetku najbolj propagirali Načrt za olimpijski bazen v Melbo-Angleži, ki so leta 1857 ustanovili urneju 1e pripravljen. Bazen bo Je
prvo društvo — »Club alpina« Londonu.
Sredi preteklega stoletja so se pojavili alpinisti tudi v naših krajih.
pet minut oddaljen od središča mesta. Sprejel bo lahko šest tisoč gledalcev. Veliki bazen bo meril 50 x 20, manjši z*j skoke in \vaterpolo pa 20 x 30 m»
Staniča »1 om° vf/Tufci8 Pred^prvo S'°Mom ^kofi" 'ekspedicije na Mont fvetovno vofno poznamo Se afpims™ ^rest. - Nov.ce o švicarski alpini-dr. Tumo iz Slovenskega Primorja, ki st’čni odpravi na najvišjo Soro n je izvedel nomenklaturo za Julijske sVetu so vedno bolj redke. V glavnem Alpe. Prvo slovensko društvo so usta-	državice Nepal se novinar.!
novili leta 1893 v Ljubljani, v Za- ^ore s komunikacijskimi težavami in erebu Da že orel eta 1874 Alpinisti poslužujejo zgolj vesti, oziroma
imajo svojo Mednarodno zvezo — iaK^ih°P?iHi„?wnvCi Pp^h * ^ n n n vi« fh Union international des Associations	1 ^JV^	ia
rt’AininiKmf* Naivišla enra na svetu sporočilih se bo Švicarska odprava
je Mount Everest v Himalaji (Tibet)	bod^ka^več
ali kot mu pravijo domačini Como-
š^7r'sekpoeVzpeifalpinisuetdoOVviS?n0; ^e sveta.’" Baje^so " fvtSiffi
od°™tr°V' ‘n S‘Cer ’anl Shipt°n0Va a‘PSportna°raZdloU reportaža. 8pr°vT'ev-p ’	ropski radio-reporter s športnih te-
kem Je bil Ceh Josef Laufer, ki je leta 1926 prenašal potek tekme Sla-vija — MTK v Pragi. Pri nas je priredil prvo radio reportažo leta 1927 Radio Zagreb.
Dunajski Kapid oo gostoval 25. in 28- decembra v Skoplju. Igral bo z Pred dnevi je bila sk^ipščina ve- Vardarjem in Habotničkim.
Nizozemska plavalka Fonck je pre-
V E
L A N J E
Zadovoljiv razvoj v Sloveniji
 _nevi je bila skup
slaške zveze Slovenije. Za predsed- ______________________________________ ^__
nika je bil ponovno izvoljen Boris plavala 100 m prosto v izvrstnem času Kocjančič. Udeležil in govoril pa je 1,8:6.
tudi tov. Jaka Avšlč, predsednik Zah. Nemčija ima 1,814.334 športni-MLO, ki je opozoril, da naj se vesla- kov, ki so mlajši od 18. leta. Največ nje v Sloveniji dviga kvalitetno, toda je telovadcev in sicer 650.000, slede le v zporedno z množičnostjo. Tovariš nogometaši 450.000, atletov je 200.000, inž. Bloudek je lepo povedal, ko je plavalcev in igralcev namiznega te-
dejal, da izletniškega veslanja ne gre nisa 100.000 itd. podcenjevati, če hočemo^ da bo ve- Mednarodnega
namiznoteniškega
slanje bolj množično Potrebno je prvenstva Francije, ki bo 4., 5. In široko sodelovanje s »Partizanom«. 6. januarja, se bodo razen Francozov, Slovenski vesUški klubi so bili kljub udeležili tudi Jugoslovani, Belgijci, finančnim težavam kolikor toliko Švicarji, Nizozemci, Avstrijci, Saar-uspešni, vendar so se le preveč pulili gani in Spanci.
za kvaliteten dvig, pri tem pa so zanemarili razvoj kluba v širino.
Koledar priieditev v prihodnjem treh setih, letu je zelo bogat. Našteli bomo sa- 6:1,^6:0. mo najpomembnejše:
V Buenos Airesu je Drobnyja premagal mladi Argentinec Soriano v in sicer gladko s 6:0,
Številni evropski atleti se bodo Mednarodna b.ejska regata U. jun. J™i antskih mitingov, kl^odo Državno prvenstvo zveznega razre- prostorih. Doslej so znana imera
da 16. Julija na Bledu.
Nemcev Ulzheimerja (800 m), Lamersa
Troboj Avstrija — Nemčija — Ju- (1500 m) in Schadeja (5000 m). Svedo
goslavlja 19. Junija na Bledu
VVolfbrandta (800 m), Erleksona (1500
Dolenjska regata v Novem mestu, metrov) in Albertsona (5000 m) ter
Conska tekmovanja v Opatiji.
Turka Cosgula (5000 m).