Štev. 117. V Ljubljani, v soboto dne 5. novembra 1910. Leto XIII. Glasilo jugoslovanske socialne demokracije. Naročnina za avstro-ogrske kraje za celo leto 10 40 K, za pol leta 5'20 K, za Četrt leta 2 60 K, mesečno 90 vin.; za Nemčijo za celo leto 12 K, za pol leta 6 K, za četrt leta 3 K; za Ameriko za celo leto 14 K, za pol leta 7 K. — Reklamacije so poBtnine proste. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Inserati. Enostopna petit-vrstica, (Širina 72 mm) za Izhaja vsako sredo in soboto. enkrat 20 vin., večkrat po dogovoru. Posamezna Številka 10 v. Naloge malega naroda. Odkar so Slovenci stopili v politično življenje, zavzema narodno vprašanje v njem prvo mesto. Nič čudnega ni to. Narodnost je Slovence še le spravila na politično bojišče, na katerem je tudi za vsa druga avstrijska plemena nacionalizem vprašanje vseh vprašanj. Med vsemi pa so Slovenci najmanjši, nevarnost, da se potlačijo in uničijo, je bila zanje največja in iz te nevarnosti je povsem naravno nastal odpor na vse strani. Boj narodov za svoj jezik in na ohranitev svojega značaja je dejstvo, o katerem se lahko različno sodi, ne da pa se utajiti. Socialna demokracija ni temu boju nikdar odrekala upravičenosti, dasi mora obsojati avstrijski način in pa zlorabo, ki jo uganjajo nacionalistične stranke z narodnim vprašanjem, hoteč z njim zaslepiti delavstvo, da bi ne spoznalo svojih razrednih interesov in nalog. Zaradi nacionalistične hinavščine je treba neprenehoma poudarjati, da ne more nobena narodna enakost premostiti socialnih nasprotij, ki so med posameznimi razredi v vsakem narodu. Neprenehoma je treba razkrivati resnico, da je gospodarska solidarnost med podjetniki in delavci nemogoča, tudi če pripadajo oboji enemu narodu. Tudi se ne sme pripuščati noben dvom o tem, da so za delavce razredni interesi najvažnejši, kajti oni odločujejo o življenju. Da izkušajo meščanske stranke odvrniti delavce od razrednega boja, je umevno. Zakaj tudi te stranke so razredne, dasi ne priznavajo tega;- in razredi, katere zastopajo, nimajo dobička od razrednega boja. Ker pa se na vojni z zvijačo včasi več doseže nego s hrabrostjo, se ni čuditi, da obsojajo razredni boj zaradi »narodnega interesa«, češ Slovenci smo premajhni, da bi se razredno cepili. Treba je torej preiskati tudi vprašanje, če je delavski razredni boj res na kvar narodnosti. Dejstvo, o katerem ne more biti nobenega dvoma, je, da smo Slovenci majhen narod. To ni v nobenem oziru dobiček. Tudi s strogo nacionalističnega stališča se mora priznati, da je naš neugodni položaj pripisati večinoma naši maloštevilnosti. Saj ves slovenski narod ne bi napolnil enega Dunaja. Ves slovenski narod si ne more ustanoviti ne toliko, ne takih kulturnih postojank kolikor eno nemško, francosko ali italijansko mesto. Par amerikanskih miljardarjev ima več premoženja nego ves slovenski narod. Sam Rockefeller lahko v enem hipu z eno roko več daruje za znanstvene svrhe, nego morejo Slovenci v enake namene iz vsega naroda nabrati v celem letu. Naravno je, da ovira maloštevilnost tudi razvoj našega kapitalizma. Kljub vsem lepim frazam sicer kapitalizem nikjer ni nacionalen. Kapitalist išče dobička, kjerkoli ga more dobiti. Po vseh krajih sveta išče novih trgov ter dela s Kitajci, Sudanezi in Culukafri ravno tako kupčije kakor z domačini. Geslo »Svoji k svojim* velja le za konsumente, nikakor pa ne za prodajalce. Toda preden se more trgovina razširiti, mora imeti podlago. Zlasti slovenski kapitalisti so v prvi vrsti navezani na domačo kupčijo, zakaj drugi so bolj zgodaj vstali in zasedli vse važnejše postojanke tako, da mora biti že prav dobro podkovan, kdor jim hoče delati konkurenco. Da bi si posamezni Slovenci doma napravili kapital, ki bi mogel uspešno konkurirati z nemškim, angleškim, amerikanskim, bi morali v sedanjih razmerah izžeti svoj mali narod tako, da bi ga ugonobili. Že sedanje nabiranje kapitala v posameznih rokah učinkuje pogubno, kar pač najbolje dokazuje naraščajoče izseljevanje v Ameriko. Narod bi moral biti mnogo večji, da bi mogel brez smrtne nevarnosti pretrpeti razvoj kapitalizma. Toda ta razvoj je naraven zakon, ki se ae da preprečiti. Tudi pri nas ne. In kdor ima odprte oči, ga lahko opazuje vsak dan. Povsod je kapitalizacija uničevala. Šibkejše samostalne eksistence izgubljajo samostal-nost; med delavstvom se razširja brezposelnost. Ogromna razlika med velikim bogastvom in siromaštvom ustvarja novo vrsto bede. Za posameznika je seveda vseeno, če ga je kapitalizem ugonobil kot člana velikega ali pa malega naroda. Z narodnega stališča pa to ni vseeno. Tudi milion uničenih eksistenc pretrpi nemški narod; za Slovence bi bila to katastrofa. Uničevanje se pa pri nas že vrši; četudi se ne vidi tisoč propadov obenem, je vendar svarilno dejstvo, da se število Slovencev skoraj nič ne množi. Najvažnejša narodna naloga Slovencev bi bila skrbeti za pomnožitev. Ta pa more biti znatna samo v širokih slojih. A ljudsko pomnoževanjeje materialno vprašanje. Pogostoma se trdi, da imajo reveži več otrok kakor bogatini. Nekaj je na tem resnice, da ljudje v razkošnem življenju brez dela degenerirajo in se radi svoje udobnosti boje prevelikega števila otrok. Toda tudi prenaporno delo in prevelike skrbi uničujejo fizično moč. Ne glede na to pa ne odločuje vprašanje, koliko otrok se rodi, ampak koliko jih zraste. Kjer je beda, pa umirajo otroci, ker prihajajo vsled slabotnosti staršev slabotni na svet, ker jih matere ne morejo zadostno rediti in ker se v bedi razširjajo tuberkuloza in druge, zlasti otroške bolezni. Velik del jih pa sicer zraste, ostane pa slaboten, za delo manje sposoben in je zase kakor tudi za izkoriščajoči kapitalizem manje vreden od zdravih, krepkih ljudi. Delavstvo, ki se bojuje za boljše gmotne razmere, se že s tem bojuje za fiizični napredek naroda in tako je v malem narodu razredni boj v pravem pomenu besede boj za obstanek naroda. Pri nas je razreden boj naroden boj. Izza kulis ruske revolucije in protirevolucije. Čudna so pota rustce politike, čuden je ruski absolutizem v dobi, ko segajo konstitucije že čez Turčijo v Perzijo in na Kitajsko, čuden pa je včasi tudi boj, ki ga vodi revolucija zoper caristično reakcijo. Brutalnost batjuškove vlade, njene policije, njenih sodišč, združena z nepošteno hinavščino in zahrbtnostjo ustvarja oblike boja, ki bi bile v vsaki količkaj moderni državi nemogoče. Proti obsežnemu špionstvu, ki ga goji ruska policija z najpodlejšimi sredstvi, se polagoma razvija — revolucijska protišpionaža. In njeno delovanje postaja tako občutno, da prešinja strah prav krepko kosti reakcionarjev. Ves svet je ostrmel, ko je spoznal v najradikalnejšem voditelju teroristov Azevu brezsrčnega, krvoločnega izzivača in špiona ruske tajne policije. Že ko so prišle najtaj-nejše posameznosti njegovega delovanja na dan, je hitelo vprašanje od ust do ust: Odkod morejo revolucionarji imeti tako natančne informacije ? Naravno, da je tako vprašala tudi ruska policija in vlada. Saj ni šala; kdor ve za vse podrobnosti Azevovega lopovstva, mora vedeti še več. In res je Burcev začel iznašati dan na dan nova razkritja špionov, lažirevolucionarjev, ki so, navidezno stoječi v vrstih zarotnikov, nastavljali policajske mreže in za štet denar izročali svoje tovariše rablju. Dokumentom, ki jih je objavljal Burcev, ni bilo moči ugovarjati. Organizacija tajne policije je dobila grozovit udarec. A hotela se je maščevati. Slučaj je nanesel, da je padel sum na bivšega vrhovnega načelnika policije Lapuhina. Moža so ponoči aretirali, dognali so, da je govoril z Burce-vim in njegova obsodba je bila s tem zapečatena. A Lapuhin je bil vendar po nedolžnem obsojen. On je pač bil v Parizu in govoril z razkrivalcem špionaže, a ni mu mogel povedati nič novega, kajti Burcev je takrat že vse vedel in vprašanja, ki jih je predložil Lapuhinu, so bila taka, da ni mogel ta nič druzega kakor potrditi, kar je bilo Burcevu že natančno znano. Zdaj se pa tudi ve, odkod je Burcev večinoma dobival svoje informacije. Kratka povest je na dlako podobna senzačnemu romanu. Leta 1888. je padla moskovski policiji organizacija socialno revolucionarne mladine v roke. Na čelu organizacije je stal neki Menjšikov, katerega so pograbili z ostalimi člani. A dočim so mladeniče zaprli v moskovski ječi »suščevka«, so Menjšikova ločili od njih. Proces triinštiridesetih, imenovan tudi proces Menjšikova, se je dolgo razvlačil. Štiri mesece je že trajala preiskava, ne da bi bila mogla iztlariti iz ust mladeničev le eno priznanje. Orožniški častniki, ki so vodili preiskavo, so že obupavali. Tedaj so nekega dne pripeljali Menjšikova v šuščevko in na njih veliko začudenje je jel svojim tovarišem prigovarjati, naj nalažejo o sebi, kar jim le pride na misel, češ, tedaj jim sodišče z ozirom na njih priznanje vse odpusti . . . Soobtoženci so ogorčeni odklonili ta svet. Vse prigovarjanje njihovega voditelja je bilo zaman. Menjšikova so zopet odpeljali iz šuščevke. Preiskava se je nadaljevala. Ali kmalu so začeli častniki pri zaslišavanju navajati take podrobnosti, da se je zbudil v mladeničih najtežji sum. Postalo jim je jasno, da mora biti med njimi izdajalec. To spoznanje je strašno učinkovalo na mlade idealiste. A zaman so si belili glave, kdo bi mogel biti lopov. Tedaj je prišel nekega dne mladi Vla-dimirov na zaslišavanje. Kakor po navadi je odgovarjal na vsako vprašanje, da ne ve ničesar. Naenkrat mu pravi preiskovalni častnik: »Ta vaša nojeva politika postaja navsezadnje smešna. Saj vendar vemo vse, kar se Vas tiče. Natančno vemo n. pr. kako in v kakšnih razmerah ste Vi izročili Menjšikovu kamen za tisk letakov . . .< In žandar je začel vso proceduro litografiranja opisavati z najmanjšimi posameznostmi. Zdaj je bilo jasno, da je bil izdajalec Menjšikov, njih vodja, kateremu so vsi zaradi njegove energije, hrabrosti, hladnokrvnosti in idejne vdanosti zaupali do skrajnosti. Ko se je Vladimirov vrnil v ječo, je kričeč skozi okno naznanil tovarišem, kaj so je zgodilo. Kmalu nato je bila razprava. Mladeniči so bili obsojeni v Sibirijo, Menjšikov pa je postal agent tajne policije. Nadarjenemu možu se je odprla sijajna kariera. Sčasoma je prišel v notranje ministrstvo in na čelo enemu najvažnejših oddelkov. Toda renegatova vest ni mogla zaspati. Spomin na dneve poštenega boja so mu neprenehoma obujali uradni posli. In njegov kes je postal aktiven. Uradnik, ki je dobival najvažnejše dokumente policijskega oddelka v roke, jih je sistematično prepisa-val. Zbiral je prebogato knjižnico konfiscira-nih revolucionarnih knjig, brošur, letakov. Glavno pa je to, da je revolucijske kroge, kadar je le mogel, svaril pred policijskimi provokaterji. Ne Lapuhin, ampak Menjšikov je bil tisti, ki je Burcevu izročil material za razkrinkanje Azeva, Tatarova in podobnih gentlemanov. Z ozirom na svoj položaj je moral Menjšikov le z največjo paznostjo in diskretnostjo dajati revolucionarjem svoja obvestila in svarila. Zato tudi razven par zaupnikov v revolucionarnih krogih nihče ni vedel o njem in zato so bila njegova svarila tudi predolgo brezuspešna. Kajti njegove vesti so se morale rabiti z največjo previdnostjo, da bi jim policija ne prišla na sled. Z druge strani so jih revolucionarji, ki niso videli in vedeli, odkod da prihajajo, smatrali za policijsko zvijačnost. Po aretaciji Lapuhina se je oddelek tajne policije reorganiziral in Menjšikov je občutil, da nimajo nove osebnosti, ki so prišle v departma, popolnega zaupanja do njega. Z vso previdnostjo je poslal svoje dragocene dokumente na Francosko in potem je podal svojo demisijo. Dve leti je že, odkar je Menjšikov sam na Francoskem, kjer zalaga Bur-ceva z materialom za razkrinkavanje špionov in provokaterjev, a še le zdaj je prišlo v javnost, odkod dobiva Burcev svoje važne vesti. Vsako nelojalno sredstvo obrne prej ali slej svojo ost zoper tistega, ki ga sistematično rabi. Vohunstvo, s katerim nastavlja ruska tajna policija limanice svojim žrtvam, se izpreminja v past, v katero se nazadnje sama ujame. Politični odsevi. Socialistična zmaga na Dunaju. Dopolnilna volitev, ki se je v četrtek izvršila v drugem dunajskem okraju za de-želnozborski mandat, je bila izredno velikega pomena, ne le zato, ker je bil ta mandat prej v rokah !.uegerja, ampak tudi zato, ker se je imelo pokazati, če je korupcija krščansko socialne stranke in njeno razkritje kaj učinkovalo na volilce ali ne. Krščanski so-cialci so napeli v Leopoldstadtu vse moči, zbrali so v četrtek svoje agitatorje iz celega mesta v tem okraju; njih deželni poslanci so morali pustiti deželnozborsko sejo, mobilizirali so vse okrajne predstojnike, žrtvovali so ogromne svote denarja, ker so čutili, da gre pri tej volitvi za več nego za en mandat. V svojih listih v sredo in v četrtek zjutraj so napovedovali sijajno zmago. Ker imajo rotovž in deželni odbor v rokah, so se zanašali na strah volilcev in na njih odvisnost od teh vplivnih instanc. Tudi od nacionalističnih Čehov, ki so imeli pri glavni volitvi svojega lastnega števnega kandidata, so pričakovali glasove, dasi so vsa zadnja leta ravno krščanski socialci šovinistično poudarjali »nemški značaj Dunaja, vlagali zakonske načrte, s katerimi bi se imel prepovedati na Dunaju vsak pouk razven nemškega, dasi so ravno oni sklenili tiste famozne »narodno varnostne« zakone, s katerimi se določa nemščina kot edini in izključni poslovni jezik pri vseh uradih v deželi. Gessmannovci so razumeli, da je leo-poldstadtski mandat važen kamen v njihovi politični trdnjavi, ki se začne rušiti, čim se iz njega izbije tak kos stavbe. In zato so izkušali sami sebe prekositi v terorizmu in sleparstvu. Vse to ni nič pomagalo. Tudi skrajna pristranost volilnih komisij, ki so šle ne le krščansko socialnim volilcem, ampak tudi krščansko socialnim sleparjem na roko, kjer so le mogle, ni mogla preprečiti socialno demokratične zmage. Do poldneva so Gess-mannovci še vedno upali, da jim nasilna sredstva priueso, česar jim ne more dati pravica. Popoldne so šami jeli obupavati in ko se je razglasil rezultat volitve, je bilo vse presenečeno. Splošna sodba je bila, da. bo odločilo par glasov, a sodrug Schuhmeier je zmagal s 113? glasovi večine. Dobil je krščanski socialec Preyer 11.623, socialni demokrat Schuhmeier pa 12.760 glasov. Krasni uspeh je napravil velikanski vtisk ne le v Leopoldstadtu, ampak po vsem Dunaju. Ogromne množice ljudstva so ves dan mrzlično čakale na rezultat. Proti večeru so se povsod zbirale velike množice in ko je prišel glas o sijajni zmagi, so se avtomatično strnile v nepregledne vrste; valovi ljudstva so se zlili po glavnih ulicah in navdušenje množic je improviziralo demonstracijo, ki je bila tem impozantnejša, ker se je porodila neposredno iz ljudskega čuvstva in izvršila brez vseh priprav. Vse se je zavedalo velike važnosti zmage. Ena krščansko socialna postojanka je padla, ampak ta zmaga pomeni mnogo več. Izpričala je, da ne gredo krščanski socialci več proti vrhu, ampak z vrhunca dol. In pot navzdol je vedno najhitrejša. Dunajska zmaga pa je poučna tudi za nas, ki živimo v dunajskim zelo podobnih razmerah. Tudi pri nas je okupiral klerikalizem vse postojanke, z enakimi sredstvi, na enak način kakor dunajski krščanski socialci. In vpričo njegovega absolutizma je tudi pri nas mnogim upadel pogum. A dunajska zmaga pokazuje, da je klerikalizem povsod premagljiv. Premagati se mora tudi pri nas; treba je le odločne volje, poguma in pred vsem dela. * Avstrijska delegacija ima 8. t. m. zopet plenarno sejo, na kateri pride proračun zunanjega ministrstva na dnevni red. Sočasno bo ogrska delegacija razpravljala o vojnem proračunu. * Plačevanje v štetem denarju je za sedaj najbolj pereče notranje vprašanje avstro ogrsko. Vpeljavo tega vplačevanja, ki pomeni, da ima avstroogrska banka vsak bankovec izplačati v zlatu, zahteva ogrska vlada, ki hoče to pokazati kot tako pridobitev, da bi z njo lahko potisnila razne druge madžarske zahteve v kot. Avstrijska vlada se je do zadnjega branila. Sedaj se poroča, da se je med avstrijskimi in ogrskimi ministri dosegel nekakšen sporazum. Natančnejšega pa še ni nič znano. Konference avstrijskih in ogrskih ministrov se neprenehoma nadaljujejo. * Češko nemška spravna posvetovanja so se zopet pričela. Težave niso odstranjene, trma je na obeh straneh velika. * O češko nemškem spravnem pogajanju se glase zadnje vesti nekoliko ugodneje. Neoficielno se je baje dosegel sporazum o razdelitvi deželnega odbor;, v dve narodnostni kuriji, katerih sklepe pa bi celokupni deželni odbor lahko sistiral. S tem bi Nemci dosegli tisti »veto«, za katerega so se najbolj potegovali. * Nemški liberalci na Koroškem so jo nesramno zavozili. Doslej se je ta družba delala, kakor da bi bila vsaj v šolskih vprašanjih napredna. Zdaj pa je prikrevsal famozni Steinwender v deželnem zboru sam s predlogom, da se zniža osemletna šolska obveznost na šest let, torej prav to, kar zahtevajo klerikalci. Da je bil Grafenauer v devetih nebesih, ko je slišal ta čedni predlog, se razume samo po sebi. Tako prihaja Avstrija od dne do dne bolj v klerikalno strujo in kmalu bomo tam, kjer sta bili pred kratkim Španija in Portugalska. Morda se bo potem tudi pri nas obrnilo. * V moravskem deželnem zboru so se začela pogajanja, da bi se ustavila obstrukcija, ki je naperjena proti novim davčnim predlogam, * Hrvaške volitve So končane, položaja pa niso razjasnile. Večine nima v saboru nobena stranka sama zase, tista zveza, ki bi se dala neprisiljeno sestaviti, se pa tudi ne vidi. Razmerje strank je sledeče: Hrvaško-srb9ka, koalicija ima 35 mandatov, Tomažičeva stranka 18, frankovsko krščansko socialna 15, starčevičanska 9, kmečka (Radičeva) 9, srbska radikalna, l, izyen strank pa staji , 1 (Supilo). Ban, ki je razpustil sabor radi svojega konflikta s koalicijo, je dosegel tako slab uspeh, da bi pravzaprav po ustavnih nazorih moral demisioniratj. Mož,pa razglaša, da hoče videti, če bo koalicija pokazal« sposobnost za vlado. Koalicijsko ča-sopiaje se ,p*č vede ponosno, češ da je banova naloga, približati se, koaliciji, Toda velikim besedam koalicije so navadno sledila mala d*j»nja> in če bo Tomašič količkaj usnuljan z nje*bUahko stavili* da ae,rnu bo vdala; T«Veni-zelftf, ,kk je. ofcenenK vojnii? minister,, fo. izdal okrožnico vsem vojaškim oblastnijam, v kateri priporoča, da naj se častniki ne vmešavajo več v politiko, ampak naj se posvečujejo izključno svojemu visokemu in plemenitemu (1) poklicu. S tem bi jasno dokazali, da je vojska postala t splošna šola za ljudstvo« (1) in utrdili mnenje, da je vojska vedno opora trona in zaščitnica domovine ter varovalka javnega reda. Enako okrožnico namerava izdati tudi mornariškim oblastnijam. — Grški častniki, ki imajo aktivno in pasivno volilno pravico, so pač preveč vajeni politiziranja, da bi se ga kar vsled takega priporočila odvadili. — V političnih krogih mislijo, da bi imel parlament, ki se ima voliti, le kratko življenje, kar je baje tudi kraljeva želja. Vprar šanje pa je, kako dolgo se bo itak skrajno nezadovoljno ljudstvo še oziralo na kraljeve želje. Domače vesti. Ljubljana in Kranjsko. — Kranjski deželni zbor je zaključil svoje zasedanje tako naglo, kakor da nima nobene ure več za delo. A naglica je bila popolnoma nepotrebna, kajti edino kar bi jo moglo opravičiti, namreč državni zbor, je za sedaj še v nedogledni daljavi. Niti danes še ni sklican, kaj še pred tednom, ko so deželni gospodje poslanci odšli na počitnice! Ker so spravna pogajanja v češkem deželnem zboru obtičala, še ni niti podlaga za delovanje državnega zbora ustvarjena. Kranjski deželni očetje bi bili torej imeli časa na pretek. Zakaj ga torej niso porabili? Večinoma tarnajo deželni zbori, da jim ostaja premalo časa za delo. Pri stranki, ki je pod Susterši-čevo komando, je ravno narobe. Omenili smo že, da je deželni zbor sklenil samo proračunski provizorij, ne pa gotovega proračuna, dasi je sedaj vedel, da bi bil imel za posvetovanje dovolj časa, dočim za december ne ve tega. Sklenil je proračunski pjovizorij, dasi bi bila ravno nejasnost v deželnih financah zahtevala, da se sklene nekaj definitivnega, že zato, da bi se bil dobil pregled gospodarskega položaja. Za delavstvo pa je še eno vprašanje: Kaj je ta slavni deželni zbor storil za delavce ? In odgovor je: Nič 1 Da je v bratski slogi veleposestnikov in klerikalcev preprečil vsak korak zoper draginjo, to je vse. Pa se ni čuditi. Delavstvo je za to gospodo le zato na svetu, da gara in če mogoče, da se dobe pri volitvah njegovi glasovi. Niti na misel ne prihaja gospodi v deželnem zboru, da je delavstvo sploh na svetu in da bi se bilo treba zanimati tudi za njegove potrebe in zahteve. In vendar so še delavci na Kranjskem, ki tekajo za temi ljudmi in se dajo od njih voditi za nos! — Nedeljska demonstracija je silno pičila »Slovenca*, kar je najboljše znamenje, da je bila res impozantna in uspešna. Katoliški list je radi nje prevrnil toliko golid gnojnice, kolikor že dolgo ne. Da zna biti to barabonsko glasilo sirovo in umazano, je stara stvar; saj živi večinoma le od mlake. V pondeljek pa je prekosilo samo sebe. Z vsem svojim žganjarskim zmerjanjem pa ni moglo zatajiti dvojega: Prvič, da ga je naš uspeh strašno zabolel, drugič pa, da je neumno kakor noč. Za stranko, ki ima vso deželo pod svojo oblastjo, je pač žalostno, da ima tako grozovito tepčasto glasilo, kakršnega bi se menda sramovali celo Boto-kudi. Veseli moramo biti, da ga ne bero drugod, sicer bi dobili neslovani najkrasnejši argumente za inferiornost in duševno impotenco Slovencev. Smiliti se morajo človeku tisti bravci, ki so obsojeni na tako duševno hrano. Če »Slovenec« sam ve, kaj je hotel s svojo dolgovezno pondeljkovo notico povedati in dokazati, tedaj ni treba nobenih oraklov, nobenega spiritizma in nobenih cigank več. In vendar je še sreča, da je notica izšla v listu; če bi bila spisana za šolsko nalogo, bi se profesorju, ki bi jo moral čitati in popravljati, štirinajst dni tako vrtelo v glavi, da bi bil nesposoben za vsako delo. — Matematika pobožnega »Slovenca« je seveda katoliška. Z njo se lahko delajo čudeži kakor v Lurdu. Če se kje zbere petdeset klerikalnih backov, je to po katoliški matematiki petsto. Za nasprotnike je račun vedno nasproten. Tako je, »Slovenec« povedal, da bi bila tista množica, ki je bila v nedeljo na Cesarja Jožefa trgu, imela še prostora v dvorani »Mestnega doma«. Če bi se bil katoliški učenjak, ki je to pogruntal, v nedeljo oglasil na shodu, bi se bilo to morda res dalo izvršiti tako, da bi bili vsi zadovoljni. S svojo čudodelno močjo bi bil morda razmaknil zidove in raztegnil streho »Mestnega doma« tako, da bi bil pokrit ves trg. Če se pomisli,, kaj zna vse uganjati z resnico, se tudi takemu eksperimentu ne bi bilo čuditi.. — Kadar se zadrgne »Slovenčeva« fantazij«,'da si ne more izmišljati novihlaii, pa pogreva star«-,- Tako je v pondeljek. *vo-jimuaoailjenjavrednimbiavcem ponudiUtra-havito stOBijo. kako jei Kristan cu ž&gu, vev- ške stavke najrevnejšim delavcem zaračunal vožnjo drugega razreda. V celem romanu je približno toliko laži kolikor besed. Vse te flavze smo že davno ovrgli, ampak kdor je tak falot kakor »Slovenec«, se seveda ne bo oziral na dokaze. Kako pa naj bi bil »Slovenec« zanimiv, če ne bi bil poln barabstva in tolovajstva? Da je tista vevška štorija »Slovenčevce« jezila, verjamemo. Hoteli so namreč biti strašno kunštni, pa so se pošteno vrezali. Ampak predvsem ni imela stvar nič opraviti s stavko. Za »Slovenca« bi bilo sploh bolje, če bi molčal o tisti stayki, ki so jo bili krščanski bratci tako zafurali, da niso več vedeli kod in kam, pa so morali socialni demokratje z največjim naporom popravljati njihove kozolce. Tisto stavko so sami socialni demokratje rešili in da niso klerikalni konfuzionisti pretrpeli največje škode, so se imeli zahvaliti samo ljubljanskim, graškim in gratweinskim socialnim demokratom. Kar pa bi »Slovenec« rad zavijal, se je godilo v času, ko ni bilo prav nobene stavke v Vevčah. Socialni demokratje so bili sklicali shod/ za katerega je bil neki gostilničar obljubil prostor. A po stari ba-rabski navadi klerikalcev je začel neki far obdelavati gostilničarja in ta je odpovedal prostor, ko so bili že sklicatelji in zborovalci tam. Sodrugi so ga svarili in ga opozarjali, da bo imel škodo, če ne ostane mož beseda. Povedali so mu, da ga bodo tožili za povrnitev stroškov, če sne besedo. A bilo je vse zaman. Povsem naravno je, da je organizacija nato tožila značajnega moža in sodišče ga je obsodilo. Verjetno je, da je klerikalna blagajna potem plačaia stroške. Nikakor pa jih niso plačevali siromašni delavci, kakor se laže zalumpani list, in Kristan, ki se je moral iz Trsta pripeljati na shod, bi bil padel na glavo, če si ne bi bil zaračunal svojih stroškov. Naši agitatorji znajo marsikaj storiti zastonj, če gre za delavca; ampak če bi hoteli klerikalcem dajati darila, bi zaslužili s kolom po glavi. Sicer pa je tiste stroške likvidiralo sodišče, ki bi bilo gotovo črtalo vsak vinar, če ne bi bil opravičeno zaračunan. — Lakaste čevlje, modne klobuke in zlate verižice je videl poštenjak »Slovenec« v nedeljskem sprevodu. Najbrže se je v svoji jezi nad impozantno manifestacijo spozabil, pa je mislil, da ima katoliško procesijo pred očmi. In potem mu je fantazija naslikala, kar ima navado gledati. Sicer ni bilo v sprevodu ne lakastih čevljev, ne zlatih verižic; ampak »Slovencu« verjamemo, da bi mu bilo najljubše, če bi mogli socialni demokratje hoditi samo bosi in raztrgani. — Neznansko boli »Slovenca«, daje portugalski dom Mattos živ. Dolgo je trajalo, preden je to priznal. Potreboval je teden dni, da si je izmislil par novih laži, s katerimi je hotel oslabiti vtisk svoje blamaže. Ampak njegovo nerodno jecljanje o zmoti, o nekem drugem duhovniku, ki je bil baje umorjen in njegovo novo zmerjanje ne prepriča nikogar več. Kdor se toliko laže kolikor »Slovenec«, mora priti v vrtinec, iz katerega tudi s pomočjo novih laži ni nobenega izhoda. Zakaj pa vendar katoliški poštenjak, ki je tako hud na portugalsko republiko, ne pove, da jo je lisabonski patriarh priznal in da so to storiii tudi drugi cerkveni dostojanstveniki ? Ali so morda portugalski nesamostanski duhovniki odpadniki? In kako nam razlaga dični »Slovenec« to, da se niso portugalski duhovniki nič potegnili za svoje klošterske «brate« in »sestrice« ? Prav nič jim ni žal, da jim je nova vlada pokazala pot čez mejo. Kar brez razloga to menda tudi ni. Če zna »Slovenec« toliko govoriti o vsakem kašlju portugalskih klerikov, bi se izplačalo, da bi tudi o tej negativni kolegialnosti kaj povedal. To bi bilo bolj zanimivo kakor njegova iznajdba, da v ondotnih kloštrih ni bilo tajnih, podzemeljskih hodnikov, kateri so uradno dokazani. Očitno je, da je bila že vsa dežela sita menihov in nun. Samo »Slovenec« ne. Ampak njega nič ne vprašajo na Portugalskem. — Gledališke vstopnioe za znižano ceno lahko dobe organizirani delavci v pisarni strokovnega tajništva, Šelenburgova ulica 6, drugo nadstropje. Zunanje delavce, ki prihajajo v Ljubljano in bi se radi po-služili te udobnosti, opozarjamo, naj prineso svojo člansko izkaznico s seboj., Znižanje znaša 20 odstotkov na tistih prostorih, ki jih delavci navadno jemljo. V strokovnem tajništvu sodrugi tudi lahko zvedo, kaj se igra. Sodrugom, ki se zanimajo za gledališče, priporočamo, da porabijo ugodno priliko. Vsekakor je dobra gledališka predstava plemenitejša zabava, nego posedanje po zakajenih krčmah in užitek je ne le lepši, nego tudi trajnejši. — »Glasbena Matica« v Ljubljani priredi .v .nedeljo, 6. t. m. ob 8. zvečer; v veliki dvorani hotela »Union« častni večer sklada-telju Davorinu Jeakotu s sodelovanjem gosp. pl. Foedranspergove, gosp. prof. Ilešiča, Ljubile Iličiča, orkestra SIoV. Filharmonije.'tet pevskega -»zbora »Glasbene 'Ma- ' .vi*:/.. ■ • t Briljanti" po nizki ceni. 'UTTN EKUrar,PrVa najvecjd UOmdCd .Tovarnišk^-var- . I \OYh ? —- ., ,, exportna tvrdka ur,zlatnine ‘v Srebre, odbornik. T — Strokovna kbmisijaitv vTrsttf je izdala na tržaške delavce oklic, v katerem poživlja, naj izkažejo solidarnost s štrajkujo-čimi livarji in naj v znamenje solidarnosti nabirajo za livarje radodarne prispevke. Sklep strokovne komisije je bil seveda potreben. V Trstu so skušale meščanske stranke sugerirati mnenje, da se delavstvo sploh ne strinja s stavko livarjev in da pušča livarje osamljene, naj sami izvojujejo boj. Iz tega in samo iz tega vzroka je sklenila strokovna komisija pozvati delavce, da v protest zoper nakane meščanstva, in da se to meščanstvo postavi na laž, nabira radodarne doneske v znamenju solidarnosti s stavkujočimi delavci. Osrednje vodstvo (centrala) livarjev je izjavilo, da je pripravljeno redno podpirati livarje, če vstrajajo tudi dve leti v stavki. V Pragi in na Dunaju so livarji izjavili, da vstopijo v stavko, ako jih bodo hoteli siliti, da bi vlivali za Trst. Z ozirom na vse to, z ozirom na solidarnost delavstva in posebno še z ozirom na dejstvo, da je to v Trstu prvi boj organiziranega delavstva z mogočno v zvezi delodajalcev organizirano podjetniško skupino, je vodstvo livarjev sklenilo vstrajati po geslu; »Ali se zmaga, ali sevTrstu ne bo več vlivalo.« Dolžnost tržaškega delavstva je, da na omenjen način izkaže svojo neomejeno solidarnost s stavkujočimi. Kdor je organiziran in močan in vstrajen, ta zmaga. Pokažimo se tedaj močne in sposobne vstrajati v tem in v nadaljnem boju. — Predavanje. V soboto, dne 12. t. m. ob 8. in pol zvečer predava v »Delavskem domu« v Trstu gospod dr. Ivan Merhar o predmetu: »Veda in umetnost*. Društvo »Ljudski oder« je bilo naznanilo to predavanje že za pretečeno soboto, toda odložiti se je moralo na imenovani dan zaradi zaprek, ki so v tem času nastale. Predmet predavanja je izredno zanimiv. Zaradi tega in zaradi predavatelja je pričakovati, da bo udeležba tudi pri tem predavanju lepa. So-druge in prijatelje prosimo, da poskrbe že sedaj za primerno agitacijo. Našemu delavstvu je treba nuditi splošno in kritično izobrazbo. To nalogo hoče »Ljudski oder« izvesti. Zato pa mu moramo pomagati vsi po svojih močeh. Na delo torej za to predavanje. — Slovensko gledališče v Trstu. V nedeljo dne 6. t. m. bo v Nar. Domu repriza Gogoljeve igre »Revizor«. Igra je res lepa, radi česar poživljamo sodruge, da se udeleže v velikem številu. — V Sv. Križu pri Trstu se vrši javen ljudski shod v nedeljo 6. t. m. ob 4. popoldne v dvorani gostilne Maganja. Dnevni red: 1. Rastoča draginja in delavno ljudstvo. 2. Ljudsko štetje. O prvi točki bo poročal sodr. I. Regent, o drugi pa sodr. dr. Josip Ferfolja. Sodruge, delavce in kmete poživljamo, da se udeleže tega važnega shoda v velikem številu. ŽEPNI KOkEDftR za delavce in prometne uslužbence IT je izšel. Dobiva se pri upravi „ Rdečega Prapora." Delavsko gibanje. Tržaške delavske zadruge. (Nadaljevanje.) 3. Drugi stroški. Odstotek vseh drugih stroškov se je nekoliko znižal. Lani 1‘49. Letos 140. Rešena je (bilo je čas) in sicer nam v korist zadeva, ki se je leta in leta vlekla z davčno upravo. Finančno ministrstvo je našo vlogo rešilo nam v korist in izbrisalo se je 1524‘53 kron, ki smo jih plačali več v po* slovni dobi 1907/1908. Omenjena svota je bila vpisana in razdeljena na račun'davkov v prihodnjih let. Iz tega računanja, * ki obsega-vse naše poslovne dobe, je bilo raftVidtio', da smo za IV. in V. dobo plačali 49303 kron r. manj. To svotiOi smo vzeli'iz‘ posebnega: 're- > zervnega skladaj kamor smo sp«av4jatiosta!«ke--;-čistih dobičk^^vseh let. Letos5 je}^ p^st&Vfct davkov vračunana natančna sVota', ki odgovarja letošni poslovni dobi. To ni bilo mogoče narediti poprej, dokler še ni bila rešena zadeva z davčno upravo. 4. Poraba. Vsled bilančnega uspeha letošnjega iz* redno neugodnega leta smo opustili dose- danjo pametno navado in nismo od našega inventarja odbili odstotka porabe. Ta opustitev pa je seveda izredna, kakor je bilo izredno leto. Pametno bo pa, da se v enem prihodnjem letu, ki bi bilo izredno ugodno, odbije pri tej postavki večji odstotek. Člane in tudi druge sodruge bo zanimalo poglavje o društvenem imetju: Vloženo zadružno imetje je v pretečeni poslovni dobi znašalo.................K 18.945 39 Tekom tega leta je naraslo vsled prepisa dividende za................. „ 4.228-83 in za nove vložene deleže, ki so bili deloma takoj plačani, deloma pa po ziš'-' temu zadružnih znamk, ?a . . . . , - 6.856-62 Skupaj . K 30.d3b'84 Manj . . . 374-65 vsled izplačanih deležev izstopivšim zadružnikom. Vložena glavnioa dne 30. junija 1910 znaša torej...........................K 29.656 19 Rezervni sklad znaša...................... 5.603*13 Posebni rezervni sklad..................... 294'83 Ostanek podpornega sklada .................. 746-80 Podporni sklad uslužbencev................ 2.897-67 Vse zadružno imetje znala torej ... K 39.198-62 Dne 30. junija je znašalo imetje v porabi naše zadruge malo manj kot 40.000 K, kakor smo že predvideli v poročilu pretečene zadružne dobe. Z odobrenjem pričujoče bilance se razpolagajoča glavnica poviša približno za 18.000 kron, dotirane od riznih skladov in od dividend pridržanih na račun deležev. Tako bo za prihodnjo poslovno dobo znašala glavnica približno 60.000 kron. Se enkrat moramo ponavljati, na kar smo že opozarjali v prejšnjih poročilih in na kar so nas opozorili tudi pregledovalci o-srednje zveze: Da se zadružno imetje ne množi v razmerju z velikim razvojem naše obrti. Zaradi tega bi bilo želeti, da bi se vsi zadružniki zavzeli, da bi dali zadrugam kolikor mogoče hitro potrebna sredstva, da jim bo mogoče napredovati in razviti svoje plodonosno delo tudi v druge panoge in zlasti, da jim bo omogočeno producirati na lasten račun. Zadnji občni zbor je sklenil povišati zadružni delež od 10 na 20 kron. Večina zadružnikov pa se ni hotela poslužiti zelo pripravnega zistema, po katerem jim je bno mogoče plačati delež z nakupovanjem znamk po 20 vin. — Zaradi tega bo zadružna uprava primorana obdržati potrebne svote od dividend. Bilo bi naravnost v nasprotju z zadružnimi pravili, ako bi uprava izplačala dividende tudi tistim članom, ki še niso vplačali vsega deleža v znesku 20 kron. (Dalje prihodnjič]) flko še niste, pošljite naročnino! Izjava. Podpisani priznavam, da je bilo moje postopanje proti krojaškemu pomočniku gosp. Čoviču, ko je ta dne 2. novembra t. 1. obiskal mojo delavnico, nekorektno. Obžalujem to svoje nepremišljeno postopanje ter prosim gosp. Čoviča, kakor tudi ostale gg. krojaške pomočnike, da mi to oproste. Skupino krojačev v Ljubljani pooblaščam, da objavi to mojo izjavo na moje stroške v časopisih »Rdeči Prapor« in v »Fachzeitung der Schneider«. V Ljubljani, dne 2. nov. 1910. Ivart'Magtfč, krojaiki mojster. tu Dunajsko ftho ln^vklo likanj# @abirislsft Jug, Ljubljana, Židovska ul. št. 3. se priporoča p. n. slavnemu občinstvu za vsakovrstno čiščenje perila po zelo točni in najboljši postrežbi ter — ■ ulzslci coni. ===== Pčtniki v severno in južno Ameriko vozijo sedaj le po domaii avstrijski progi AVSTRO - AMERIK AN A Trst' Newyork, Buenos Aires - Rio de Janeifo z n^jnavejšimi brzsparniki i dvema Trtenic»m*. električno razsvetljavo, breziiiaim brzojavom, na katerih je zi vsakega potnika preskrbljeno, da dobi dovolj domače hrane z vinom, sveži kruh, posteljo, kopelj i. t. d. Odhod parnikov: V neverno Ameriko vsako soboto, v južno Ameriko vsakih 14 dni. po obedu, Drži želodec v redu. Najboljši želodčni liker! Sladki in grenki. Ljudska kakovost Kabinetna kakovost liter K 2.40 . . 4 80 Naslov za naročila: .FLORIAN*, Ljubljana. ^ . ... j Postavno varovano. m—— ■ Ceno posteljno perje! Tsfa j boljši ieikl nakupni vlr- msch Kg. sivega dobrega, pti-Ijenega 2 K.; boljšega 2.40 K; prima polbelega 8 80 K; belega 4 K ; belega puhastega 510'R; velefinegasnežnobelega, puljenega 6-40 K, 8 K; fiuha sivega 6—7 K, be-ega, finega 10 K ; najfinejši prsni puli 12 K. Naročila od 5 kg naprej Iranko. Zgotov(jene postelje t: lega ali rumeneganankinga,pernica 180cm dolga, 120 cm široka, z dvema zglavnicama, 80 cm dlg, 60 cm šir., polnjena z novim, sivim, prav stanovitnim puhastim perjem 16 K; napol puh 20 K; puh 24 K; posamezne pernice 10,12,14 in 16 K, zglav-nice 3,3-50 in 4 K. Pernica, 200 cm dolga, 140 cm šir. 13,14-70,17 80, 21 K, zglavnica, 90 cm dolga, 70 cm šir. 4-50, 5'20 in 5'70 K, spodnja pernica iz močnega, črtastega gradla, 180 cm dolga, 116 cm široka 12-80 in 14-80 K, Razpošilja se po povzetju, od 12K naprej franko. Lahko sefranko zamenja za neugajajoče se vrne denar. Natan. cen. gratis in fr. S. Benisch, Dešenice 758, Češko. »čepice v najnovejših faconah in f4' V* K 9 najokusnejši in edini pristni domači izdelek 1 Produkt, zadruga ljublj. mizarjev ===== registrovana zadruga z omejeno zavezo ===== s sedežem v Ljubljani, Marije Terezije c. 11 (Kolizej) Zaloga pohištva lastnega izdelka in Izvršuje vsa mizarska stavbna — dela.____________3 tapetniškega blaga. Lastna tovarna na Glincah pri Ljubljani. JumJfeinl z l/sfanovti\ 7S6Z kape lil/OZ Vefežga/mca kave Pospeševanje krvnega toka, poživljenje živčnega delovanja, utrjenje kože proti prehladu. Za umivanje glave, ustna ozir. zobna voda, — za olepšanje polti neprecenljivo. — ntUCOSKOZSM DUHA Vaš zdravnik vam priporoča francosko žganje ,Diana*, ker je prepričan o velikih prednostih tega žganja za disinficiranje ust in osvežujočega vpliva na kožo, ki ga povzroča dodatek Mentola. Glavna snov francoskega žganja „Diana" je dvakrat destilirano vinsko žganje. Zahtevajte pri nakupu le pristno francosko žganje „Diana“ in pazite, da nosijstekle-nica natisnjeno ime „Diana“ in da je tudi zamašek in plomba označena s to varstveno — — znamko. — — Domači prijatelj v pravem pomenu besede, je francosko žganje ,Diana1 in to vsled svoje osvežujoče moči, nizke cene in vsestranske porabnosti. — Cena: 1 male steklenice K —"50; srednje K 1'20; velike K 2-40. — Prodaja se v vseh trgovinah na drobno, kjer pa ne, dobi se naravnost od proizv. družbe franc, žganja „D i a n a“ r. z o. z na Dunaju I. Hohenstau-fengasse 3 t. Izdajatelj in odgovorni urednik Fran Bartl. Tiska Dragotin Hribar v Ljubljani.