A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili342 Andrej Nared Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili NARED Andrej, dr., namestnik direktorja, znanstveni sodelavec, Arhiv Republike Slove- nije, SI-1000 Ljubljana, Zvezdarska 1, andrej. nared@gov.si Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili Razprava obravnava okoliščine neizstavitve kranjske zlate bule leta 1444, pri čemer daje »odkritje« osnutka zlate bule zgodbi druge dimenzije in odpira nova vprašanja. Kratko je orisana politična klima v prvi polovici štiridesetih let 15. stoletja, ki je bila zaznamo- vana s habsburško-celjskim antagonizmom. Predstavljeno je notranjeavstrijsko poklonitveno potovanje Friderika V./III. in s tem povezane potrditve plemiških privilegijev. Analiziran je odnos med Habsburžanom in Celjskimi po poravnavi in dedni pogodbi, posebna pozornost pa je posvečena razmeram, ki so Friderika pričakale na Kranjskem. Objavljene so dodane »štajerske« pravice iz osnutka zlate bule in tiste iz dejansko izstavljene (1460). Prispevek konča poskus razlage, zakaj se je pozimi 1444 v zadnjem trenutku zalomilo in Kranjci zlate bule niso dobili. Ključne besede: dedne poklonitve, Friderik III., grofje Celjski, Kranjska, plemiški privilegiji NARED Andrej, PhD, Deputy Director, Re- search Associate, Archives of the Republic of Slovenia, SI-1000 Ljubljana, Zvezdarska 1, andrej.nared@gov.si Der brief ist nicht ausganngen. Contempla- tions about the Golden Bull Never Received by Carniolans The treatise at hand deals with circumstances associated with the non-issue of the Carniolan Golden Bull in 1444, whereby the “discove- ry” of its draft adds other dimensions to the story and raises new questions. It contains a brief overview of the political climate in the fi rst half of the 1440s, which was marked by the Habsburg-Celje antagonism. Frederick V/ III’s journey in Inner Austria is presented and the associated confirmations of privileges to the nobility. The relationship between the Habsburgs and the Counts of Celje after the settlement and the contract of inheritance is analyzed, with particular attention being paid to the situation that Frederick was faced with in Carniola. Additional “Styrian” rights from the draft of the Golden Bull are published, as are those that were actually issued (1460). The article concludes with an attempt to explain why the atmosphere soured at the last minute in the winter of 1444 and why Carniolans did not receive the Golden Bull. Keywords: hereditary homage, Frederick III, Counts of Celje, Carniola, nobility’s privileges Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) | 342–389 343 Listina ni bila izstavljena Zlato bulo, kraljevsko potrditev dotedanjih zapisanih pravic in privilegijev, z zlatim pečatom (bulo) overjeno listino, je štajersko plemstvo – gospodje, vitezi, oprode in deželani1 – dobilo 26. decembra 1443, koroški gospodje, vitezi in oprode ter die gancze Landschafft2 14. januarja naslednjega leta.3 Pred tem, novembra ozi- roma decembra, se je štajersko in koroško plemstvo v Gradcu in Št. Vidu poklonilo novemu4 deželnemu knezu, tedaj tudi že rimsko-nemškemu kralju Frideriku V./ III. Habsburškemu. Iz Št. Vida, tedanje koroške prestolnice, se je Friderik odpravil na Kranjsko. Sodeč po ohranjenih listinah in poročilih je bil že 21. januarja v Kranju in dva dni kasneje v Ljubljani, na Kranjskem pa se je zadržal vsaj do 6. marca, ko je listino 1 V izvirni listini (AT-StLA, Laa. Urk., A-011, 1443 XII. 26., Gradec) je govor o ministeriales, milites, clientes et comprovinciales ducatus nostri Styrie, v nemški verziji oziroma prevodu pa o Dienstmannen, Ritter, Knecht, Landleut oziroma Dienstleut, Ritter, Dienstknecht vnd Landleuth. Obe verziji zlate bule sta natisnjeni v štajerskem deželnem ročinu (Landtshandvest des Hertzog- thumbs Steyer) iz leta 1697 (SI AS 1073, I-8r, fol. 2r–8v (lat.), 11v–18v (nem.)). Zlata bula je bila inserirana v poznejše potrditve štajerskih privilegijev; v tisku iz leta 1697 gre pri latinski verziji za v Gradcu izstavljeno potrditev nadvojvode Karla II. z dne 10. novembra 1566, pri nemškem prevodu pa za potrditev kralja Maksimilijana I. z dne 20. decembra 1493, Dunaj. Prvi tiskani štajerski ročin iz leta 1523 (Des loblichen Fürstenthumbs Steyer Erbhulldigung …) ima na fol. 33v–40r samo Maksimilijanovo (nemško) potrditev iz leta 1493. Izvirnike ohranjenih plemiških oziroma deželnih privilegijev za Štajersko hrani Štajerski deželni arhiv (Steiermärkisches Landesarchiv) v Gradcu. Prim. Luschin, Die steirischen Landhandfesten, str. 170–195, tu posebej str. 185, št. 13; Luschin, Kapper, Katalog der landschaftlichen Urkunden, str. 1–4. 2 Podrobna analiza je pokazala, da pojem »Landschaft« v štiridesetih letih 15. stoletja – še zlasti v potrditvah plemiških privilegijev – obsega samo deželno plemstvo (in njegovo oblastno sfero), ne pa vseh štirih deželnih stanov. Stanovi na Koroškem in Kranjskem takrat tako ali tako še niso bili do kraja oblikovani. Ravno v ta čas je pravzaprav mogoče postaviti spodnjo mejo vključitve prelatov v stanove, medtem ko so prišla mesta zraven še kasneje. Zlate bule so bile torej ob izstavitvi nedvomno namenjene samo plemstvu in njegovi oblastni sferi. Glej: Nared, »Ena po∫htena na∫ha, str. 15–17; Nared, Dežela, str. 96–99. 3 Zlata bula za Koroško ni ohranjena v izvirniku, temveč le v nekaj poznejših prepisih (npr. AT-OeStA/HHStA, HS, B 43, fol. 72r–76v; 16. stol.). Zato se opiramo na edino izdajo tiskanega deželnega ročina (Landshandvest des löblichen Ertzhertzogthumbs Karndten, str. 23–26) in kritično objavo t. i. dodanih členov v Wiessner, MDC XI, str. 86–87, št. 205. 4 Knez niti ni bil tako nov, saj je po dobrem desetletju, ki ga je kot mladoleten preživel pod skrbništvom strica Friderika IV., dvajsetletnik sredi leta 1435 v notranjeavstrijskih deželah zavladal kot samostojen (suveren) deželni knez, avstrijski vojvoda Friderik V. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili344 izstavil v Kamniku.5 Iz časa njegovega urejanja kranjskih zadev se je ohranilo za dobra dva ducata listin, zlasti potrditev samostanskih in mestnih privilegijev ter fevdnih pisem. Tudi tedaj že »udomačene« potrditve plemiških privilegijev so bile na dnev- nem redu. Tako je Friderik v Ljubljani 18. februarja potrdil privilegije istrskega plemstva,6 4. marca pa plemstva v (Slovenski) Marki in Metliki.7 Zadnja potrditev med drugim dokazuje, da nekdanja goriška grofi ja v Marki in Metliki še ni bila zastavljena celjskim grofom kot dežela z deželnoknežjo oblastjo vred, kar imamo izpričano po letu 1446.8 Na dnevnem redu je bila tudi potrditev privilegija za Landschaft ožje Kranjske. Poleg potrditve listine Ernesta Železnega iz avgusta 1414 je bila v igri tudi razširi- tev (dopolnitev) dotlej zapisanih pravic in svoboščin, in sicer z določili, povzetimi po štajerskem privilegijskem pravu, predvsem privilegiju kralja Rudolfa I. iz leta 1277. Vse skupaj naj bi bilo potrjeno s posebej markantnim zlatim kraljevskim pečatom – zlato bulo. S prav tako kovino in častmi, kakršnih so bili ob prelomu leta deležni Štajerci in Korošci. Kranjska zlata bula je bila torej v načrtu. Še več! Spisana je že bila, vsaj njen osnutek. Od glave do pete, ali – v diplomatičnem jeziku – od intitulacije do datacije. Rimski kralj Friderik naj bi jo kranjskemu plemstvu – potem ko se mu bo to slovesno poklonilo – predal v kranjski prestolnici Ljubljani, bržčas na gradu, in sicer v sredo po nedelji Invocavit, tj. 4. marca 1444. A to se ni zgodilo. Listina ni bila izstavljena, ni šla iz pisarne – der brief ist nicht ausganngen. Listina verjetno sploh ni bila napisana (ingrosirana) na pergament, zlati pečat ni bil obešen na svileno vrvico. Če pa je bila morda že izgotovljena, je šla iz Ljubljane skupaj s Friderikovim dvorom in je bila kmalu uničena ali pa se je za njo sčasoma kako drugače izgubila sled. Besedilo zlate bule, ki ni bila izstavljena, se je v celoti ohranilo v kopialni knjigi pisarne Friderika III., nastavljeni leta 1443, ki jo hrani dunajski Hišni, dvorni in državni arhiv. Na besedilo listine, imenuje ga koncept, je v hvalevredni razpravi o kranjskih deželnih ročinih že konec 19. stoletja opozoril Vladimir Levec.9 V njegovi 5 Glej Friedrich III. Urkunden-Datenbank na spletnem naslovu http://f3.regesta-imperii. de/suche.php; prim. tudi Friderikov itinerarij v Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 1355; Vilfan, Zlata bula Kranjcev, str. 222, in navedbe v nadaljevanju razprave. 6 Levec, Die krainischen Landhandfesten, str. 286, št. 10. 7 SI AS 1063, št. 574, 1444 III. 4., Ljubljana; Volčjak, Kranjski deželni privilegiji, str. 100–101, št. 11; [RI XIII] H. 29 n. 26. 8 Štih, Dežela Grofi ja, str. 137–139; Kosi, »Onstran gore, str. 137–139; Nared, Pravno- upravni položaj, str. 116–118. 9 Levec, Die krainischen Landhandfesten, str. 268. Listino kot izstavljeno napačno navaja Chmel, Regesta Friderici, str. 161, št. 1606, ki se sklicuje na tiskani kranjski deželni ročin in Valvasorja (Die Ehre X, str. 284). Valvasor piše, da je Friderik leta 1444 v Ljubljani potrdil auch die Statuten und Freyheiten des Landes, in sicer am Mitwochen vor Reminiscere. To je res 4. marec, vendar je bila takrat izstavljena samo potrditev pravic plemstva v Marki in Metliki; ta je uvrščena v tiskani kranjski deželni ročin (Landtshandtvesst des löblichen Hörzogthumbs Crain, 1687 = SI AS 1073, I-7r, str. 23–24). Osnutek kranjske zlate bule je datiran z istim dnem, a z drugimi besedami – an mittichen nach dem suntag Innvocavit. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 345 zapuščini smo ob pripravi razprave o privilegiju avstrijskega vojvode Albrehta II. iz leta 133810 naleteli na izvlečke »prve« zlate bule. Takrat, januarja 2006, smo skušali dobiti tudi celotno besedilo, a so iz dunajskega arhiva sporočili, da se je rokopis izgubil. Na srečo so ga le založili in leta 2012 smo za Arhiv RS pridobili digitalne reprodukcije rokopisa B 7.11 10 Nared, Privilegij kranjskega plemstva, str. 3–31; podobno tudi Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 38–43; Nared, Dežela, str. 61–67. 11 AT-OeStA/HHStA, HS, B 7. Rokopis s staro signaturo Böhm 17 – glej Böhm, Die Hand- schriften, str. 5 – je nastajal od srede 15. stoletja naprej, obsega 194 papirnih folijev. Zahvaljujem Slika 1: Prva stran osnutka kranjske zlate bule iz leta 1444, s pripombo, da listina ni bila izsta- vljena (AT-OeStA/HHStA, HS, B 7, fol. 10r). A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili346 Zaplet, katerega ozadje bomo skušali osvetliti s tem prispevkom, pa je poleg kraljeve nejevolje ter dolgih nosov kranjskega plemstva prinesel še drugo, recimo ji kolateralno škodo. Friderik je vedel, da bo treba enkrat tudi Kranjce razveseliti s posebej slovesno potrditvijo privilegijev, vendar se je odločil, da jih bo nekoliko ohladil in jim vcepil več ponižnosti. Medíl jih je vse do konca leta 1460, ko je 25. novembra le izstavil zlato bulo za kneževino Kranjsko. Novejše raziskave so nakazale, da sta šla marca 1444 s Friderikom iz Ljubljane (verjetno) tako predvi- dena predloga oziroma jedro zlate bule, tj. Ernestova potrditev iz leta 1414 kot tudi prvi kranjski privilegij – listina vojvode Albrehta II. iz septembra 1338. Ernestova listina se je kmalu izgubila, saj je moral Friderik leta 1460 potrditev narediti že na podlagi overjenega prepisa, Albrehtov privilegij pa je obležal v dunajski listinski kamri in je šele leta 1977 prišel »domov«, v Ljubljano.12 Glavni vprašanji v zvezi z nikoli izstavljeno zlato bulo, ki sta ju vsaj delno zastavila že Vladimir Levec in Sergij Vilfan,13 sta ti: zakaj ni bila izstavljena leta 1444 in zakaj ima bula iz leta 1460 le 7 iz štajerskega prava dodanih pravic in ne 13 ali 14 kot koroška iz januarja 1444? Mladi kralj bi imel vse, a so mu vsi nasprotovali Vilfan je menil, da Friderik med kranjskim plemstvom ni čutil dovolj podpore, saj je bil velik del Kranjcev še pod močnim vplivom celjskih grofov.14 Ne smemo namreč pozabiti, da je od sklenitve miru in dedne pogodbe med Habsburžani in Celjskimi minilo komaj pol leta. Lahko si je razložiti, da je Friderik zaradi fajde s celjskimi grofi s poklonitvenim potovanjem (Huldigungsreise) odlašal vse do konca leta 1443. Poleg fajde, ki se je s prekinitvami vlekla od leta 1437, se je mladi vojvoda kmalu zapletel v celo vrsto kombinacij in posledično sporov. Sredi leta 1435 je, kot smo že omenili, postal deželni knez notranjeavstrijskih dežel. Naslednje leto se je odpravil na večmesečno romanje v Sveto deželo; ob vrnitvi ga je »pozdravila« listina o pokneženju grofov Celjskih. Leta 1439 je prevzel skrbništvo nad bratrancem Sigismundom Tirolskim ter po smrti nemškega, madžarskega in češkega kralja Albrehta II. iz albertinske linije postal senior habsburške hiše. Ravno je dopolnil 24 let. Ladislav, sin in dedič Albrehta V./II., se je rodil februarja 1440, torej že po očetovi smrti, zato je znan pod pridevkom Posmrtni (Postumus). Skupaj s svojo dediščino (dežela Avstrija nad in pod Anižo ter pravica do češke in madžarske krone) je za dobro desetletje postal lutka v rokah Friderika, se kolegu dr. Juretu Volčjaku, ki je priskrbel odlične reprodukcije rokopisa in pomagal razvozlati nekaj »čačk«, prav tako sem za dragocena opozorila in naklonjeno podporo pri pripravi razprave hvaležen dr. Mihu Kosiju. 12 O odisejadi prvega kranjskega privilegija Nared, Privilegij kranjskega plemstva, str. 20–24. 13 Levec, Die krainischen Landhandfesten, str. 268; Vilfan, Zlata bula Kranjcev, str. 222–223. Nenavadno je, da je Vilfan kot velik poznavalec privilegijskega prava spregledal Levčevo opozorilo na neizstavljeno bulo iz leta 1444. 14 Vilfan, Zlata bula Kranjcev, str. 222–223. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 347 avstrijskih stanov ter madžarskih in čeških magnatov. Jedro spora ni bilo le vprašanje, kdo bo skrbnik mladega princa in koliko vpliva bodo imeli pri tem avstrijski stanovi. Nič manjši problemi so bili povezani z obrambo pred napadi iz Češke in Madžarske, zatiranjem fajd med domačimi plemiči, poravnavanjem nakopičenih dolgov in razpo- rejanjem porabe podhranjenih deželnih fi nanc. Bojazen Avstrijcev, da bo »Štajerec« Friderik denar in težišče odločanja prenesel v notranjeavstrijske dežele, nikakor ni blažila napetosti. Prvi vrhunec je Friderikov spor z avstrijskimi stanovi dosegel v letih 1439–1442. Simboličen zenit je spor dosegel na dunajskem deželnem zboru junija 1441, ko je moral Friderik (pre)slišati celo poziv »Križajte ga!«. Kot bi skrbi ne bilo dovolj, se je dal izvoliti za rimsko-nemškega kralja (Frankfurt ob Majni, 2. 2. 1440), čemur je sledilo še dolgotrajno potovanje na kronanje (Kronungsreise) v Aachen (kronanje 17. 6. 1442).15 Če torej seštejemo ne prav nedolžne prepire z bratom Albrehtom VI. in bra- trancem Sigismundom, z zamirajočo albertinsko linijo in kopico njenih oportunih zaveznikov (avstrijski stanovi, Madžari, Čehi, občasno grofje Celjski …), je bolj ko ne jasno, da je imel mladi vladar v »matičnih« notranjeavstrijskih deželah še najbolj zanesljivo oporo. A tudi tam ne brezpogojne ne samoumevne. Neizstavlje- na zlata bula namiguje na taka vprašanja: Je bila Kranjska v notranjeavstrijskem deželnem trojčku najšibkejši člen? Je bilo kranjsko plemstvo v Habsburžanovem sporu s celjskimi grofi bolj »labilno« od štajerskega ali koroškega? Gotovo je, da habsburške karte v začetku štiridesetih let niso bile najvišje, kar velja predvsem za položaj v Notranji Avstriji. Omenimo, da je cesar Sigismund Luksemburški pravico do krvnega sodstva oktobra 1434 podelil Wallseejem, ki so konec 14. stoletja dedovali devinsko posest v Kvarnerju in na Krasu, krvno sodstvo pa je veljalo za njihova sodišča v Avstriji, na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, Krasu in v Istri.16 Nekdanja devinska posest se je v rokah Wallseejev toliko osa- mosvojila, da so si ti v letih 1459 in 1460 nadeli celo naziv gospodje Devina in Krasa.17 Vrhunec delovanja centrifugalnih oblastnih sil je pomenil vzpon celjskih grofov, ki so s kreditom podedovanih ortenburških posesti in Sigismundovo podporo prišli do naslova državnih knezov in zasnov lastne kneževine znotraj habsburških dežel Koroške, Štajerske in Kranjske.18 Velik del dolenjsko-belokranjske grofi je v Marki in Metliki so imeli Celjski že lep čas v zastavi, vendar vsaj do leta 1444 le posesti in dohodke, ne pa tudi deželnoknežje oblasti, ki je bila nato od leta 1446 do izumrtja v letu 1456 izpričano v celjskih rokah.19 Kranjska je bila tudi v ozemeljskem smislu vse prej kot homogena dežela, o čemer bo govor še kasneje. 15 O tem obdobju Friderikovega življenja glej npr. Lhotsky, Kaiser Friedrich III., str. 125–138; Gutkas, Der Mailberger Bund, str. 51–60; Gutkas, Landesfürst und Stände, str. 233–243; Niederstätter, Das Jahrhundert der Mitte, str. 242–250; prim. tudi Bizjak, Srednjeveške računske knjige, str. 42–45. 16 Schwind, Dopsch, Ausgewählte Urkunden, str. 336, št. 178. 17 Glej Kosi, Spopad za prehode, str. 174–177. Rajnpreht Wallsee se je kot dominus terre Duÿno naslavljal že 15 let prej (CKSL, 1444 IV. 15., Dunaj). 18 Podrobno Štih, Celjski grofje, str. 235–247; o krizi habsburške oblasti ob koncu 14. in v prvi polovici 15. stoletja strnjeno Niederstätter, Das Jahrhundert der Mitte, str. 135–145, 198–201; Štih, Simoniti, Na stičišču svetov, str. 118–120, 125–126. 19 Glej op. 8. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili348 Sergij Vilfan je v svoji razpravi razloge za to, da Kranjci zlate bule niso dobili skupaj s Štajerci in Korošci, le okvirno nakazal, ni pa jih podrobneje razčlenil ali utemeljil. Kot glavni vzrok je navedel napetosti med Habsburžani in Celjskimi ter druge, zlasti interne habsburške konfl ikte, ki smo jih nakazali zgoraj. Ko se je torej okronani Friderik vrnil iz osrčja rimsko-nemškega imperija in se tekom leta 1443 ustalil na območju Dunaja, Dunajskega Novega mesta in Gradca,20 ga je po avgustovski poravnavi s celjskimi grofi čakalo stabiliziranje matičnih no- tranjeavstrijskih dežel. Vilfan je ocenil, da so bile celjske enklave na Koroškem in Štajerskem razmeroma majhne oziroma obrobne. Na Kranjskem je bil položaj bolj zapleten. Grofje so obvladovali skoraj ves južni del dežele od Kolpe do roba ljubljanskega barja, vrh tega štiri zaokrožena ozemlja na Gorenjskem in eno ob dolenjski Savi. »Precejšen del Gorenjske so obvladovali cerkveni knezi, malošte- vilno plemstvo na njihovih gospostvih pa je bilo do habsburške hiše in njenega deželnega kneza verjetno vsaj precej ravnodušno.« Tudi plemstvo iz Marke in Me- tlike in maloštevilni istrski plemiči »so se rajši izogibali kranjske družbe«. »Tako je bilo kranjsko plemstvo v glavnem omejeno na nekdanjo spanheimsko-andeško (tj. kranjsko-goriško) dediščino Habsburžanov iz leta 1335, pa še tu so bila glavna deželska sodišča deželnoknežja in jih je bilo moč upravljati z zakupniki, zastav- nimi imetniki ipd., to pa niso bili nujno domači plemiči. Skratka: Ko sta štajersko in koroško plemstvo dobili svoji zlati buli, je bil krog habsburškega kranjskega plemstva precej maloštevilen, nedvomno pa tudi v precejšnjem precepu: ali naj se bori za naklonjenost razmeroma šibkega Habsburžana ali pa naj si pusti rajši priprta vrata na celjski dvor?« Na vsak način je neizstavitev zlate bule po Vilfanu »zelo oprijemljiv dokaz za to, da je bilo tedaj [plemstvo] na Kranjskem bolj kot v drugih dveh deželah naklonjeno Celjskim grofom ali vsaj zelo previdno«.21 Razlago Sergija Vilfana, ki je znal pronicljivo in jasno ubesediti izjemno znanje in širok razgled na (pravno)zgodovinsko polje, skušajmo razvijati naprej. Strinjamo se lahko, da je bil glavni razlog splošna politična napetost, predvsem pa negotove razmere po poravnavi med habsburško in celjsko hišo avgusta 1443. Na kratko zato zdaj o tem, kako je prišlo do spora in nato poravnave. Dobro leto po smrti glavnega tvorca celjskih uspehov, grofa Hermana II., je njegov zet, cesar Sigismund Luksemburški, v Pragi povzdignil grofa Friderika II. in Ulrika II. v državna kneza in poknežena grofa ter grofi ji Celje in Ortenburg- Strmec v knežja (praporna) državna fevda, ki ju imajo Celjski skupaj z ander ire lannd und herschefft kot svojo kneževino v fevdu od vladarja in države. Privilegij je Celjskim podelil še pravico do lastnega ograjnega sodišča v Celju (ali kje drugje) ter novčni in rudniški regal.22 Najpomembnejša s privilegijem podeljena pravica je bila pravica do ograjnega sodišča, kar je pomenilo, da sodne oblasti nad plem- 20 Glej njegov itinerarij za obdobje 1442–1443: Friedrich III. Urkunden-Datenbank na spletnem naslovu http://f3.regesta-imperii.de/suche.php; Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 1348–1355. 21 Vilfan, Zlata bula Kranjcev, str. 222–223. 22 SI AS 1063, št. 4478, 1436 XI. 30., Praga; Schwind, Dopsch, Ausgewählte Urkunden, str. 343–347, št. 180. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 349 stvom iz celjskih grofi j in gospostev ne bo več imel habsburški vojvoda kot deželni knez notranjeavstrijskih dežel, ampak celjski grof kot novi deželni knez. S tem je bila dana možnost nastanka nove celjske dežele, saj bi se od starih dežel odcepili tisti teritoriji, katerih plemiči so za svoje sodišče začeli priznavati celjsko ograjno sodišče, kjer se je lahko začelo oblikovati celjsko deželno pravo.23 V času pokneženja je bil mladi vojvoda Friderik V. na romanju v Palestino. Nove pravice so Celjske postavile ob bok Habsburžanom, poleg tega je Sigismund že oktobra 1434 Rajnprehtu IV. Wallseeju, dediču Devinskih, podelil krvno sodstvo za njegova sodišča v Avstriji, na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, Krasu in v Istri.24 S temi Sigismundovimi potezami so bile resno ogrožene pridobitve 150-letne habs- burške politike na tem prostoru. Precej so se osamosvojili Wallseejci, predvsem pa so se v celjskih rokah združili veliki deli Štajerske, Koroške in Kranjske, ki so dobili vse pravne podlage za osnovanje lastne kneževine. Zaradi vsega povedanega je razu- mljivo, da je Friderik po vrnitvi iz Palestine ostro protestiral proti Sigismundovemu privilegiju. Cesar je maja 1437 v odgovoru od Friderika zahteval, da Celjskim prizna knežji naslov.25 Nepopustljivost obeh strani je obetala govorico orožja. Svoje deželnoknežje pravice in interese je Friderik po neuspešnem poskusu pri Sigismundu skušal doseči v fajdi proti Celjskim, potem ko sta obe strani sklenili zavezniške pogodbe, Celjski z Goriškimi, Habsburžani s Frankopani. Fajda (sprva med Celjskimi, ki so kot pretendenta za krški škofi jski sedež podpirali lavantinskega škofa Lovrenca Liechtenbergerja, in krškim škofom Janezom Schallermannom, ki ga je podpiral vojvoda Friderik, in ki se je iz celjsko-krške prelevila v celjsko- habsburško) je izbruhnila ob koncu leta 1437. V prvi fazi fajde je imela pobudo celjska stran pod poveljstvom češkega najemnika Jana Vitovca. Celjski so porušili ali požgali več krških in vojvodovih gradov, premagali združeno krško-habsburško posadko pri Mokronogu, porušili celo nekaj lastnih gradov,26 da ne bi v primeru zavzetja služili sovražniku kot oporišča. Habsburški strani je uspelo zavzeti trg Lož. Do premirja med obema stranema je avgusta 1440 prišlo po posredovanju ogrske kraljice Elizabete in avstrijskega vojvode Albrehta VI. na strani obeh grofov ter Friderikom, ki je bil takrat že izvoljeni rimsko-nemški kralj.27 Premirje naj bi veljalo do prihodnjega Janeza Krstnika (24. 6. 1441), vendar je bilo naslednjega leta še dvakrat podaljšano.28 Vsekakor je šlo v drugi fazi fajde, v kateri je na celjski strani sodeloval tudi kraljevi brat Albreht VI.,29 precej bolje Habsburžanom, kon- čala pa se je s poravnavo avgusta 1443. Friderik je celjskima grofoma in njunim 23 Prim. Štih, Celjski grofje, str. 243–246. 24 Glej op. 16. 25 Štih, Celjski grofje, str. 246–247. 26 Seznam porušenih gradov (tujih in lastnih) v Krones, Die Cillier Chronik, str. 157. 27 SI AS 1063, št. 4491, 1440 VIII. 23., Hainburg; Chmel, Materialien I/2, str. 85–86, št. 11; [RI XIII] H. 12 n. 19. 28 Premirje je bilo prvič podaljšano že 12. marca 1441 in naj bi trajalo do 29. septembra istega leta (prim. SI AS 1063, št. 4493, s. d. /1441 III. 12./; [RI XIII] H. 12 n. 51), drugič pa 4. septembra z veljavnostjo do 24. aprila 1442 (SI AS 1063, št. 4492, 1441 IX. 4., Gradec; [RI XIII] H. 12 n. 75). 29 Zveza je bila sklenjena maja 1442 – SI AS 1063, št. 4506, 1442 V. 13., Vorchtenstain. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili350 dedičem sicer priznal državnoknežji položaj, a to le njim kot osebam in ne tudi njihovim teritorijem, torej ni priznal ne celjske kneževine ne ograjnega sodišča. Celjski teritoriji so bili znova vključeni v tri notranjeavstrijske dežele.30 Habsburžan je tako vendarle uspel. Dejstvo je, da je bila dežela Kranjska razdrobljena, večji del grofi je v Marki in Metliki v zastavi in dejansko odrezan, čeprav je bila de iure še vedno v oblastni sferi habsburškega deželnega kneza. Znano namreč je, da so Habsburžani leta 1374 podedovane posesti na Dolenjskem in v Beli krajini kmalu zastavili celjskim grofom. A zastava po novejših ugotovitvah ni zajemala celotne grofi je, temveč so Celjski med letoma 1377 in 1383 za znatno vsoto 19.200 zlatnikov dobili v za- stavo le del posesti s pripadajočimi pravicami in dohodki, namreč trga Črnomelj in Metlika, brod čez Krko pri Šmihelu, trg in grad Žužemberk, pol gradu oziroma gospostva Šumberk. (Vse našteto je svoji ženi Katarini Celjski sicer že prej zastavil leta 1374 umrli goriški grof Albreht III.) Ločeno od tega so dobili vsaj še Mehovo. Leta 1393 je zastavljene posesti (posebej tudi Mehovo) iz celjskih rok odkupila kneginja Katarina Frankopanska (Carrara), po njeni smrti leta 1405 pa so posest dejansko spet dobili Celjski, saj je bila Katarinina hči Elizabeta poročena z grofom Friderikom II.31 Posest, ki je obsegala najpomembnejša gospodarska središča in gradove grofi je, vključno s celotno Belo krajino, so Celjski obdržali vse do izumr- tja v letu 1456, vsaj nekaj časa (najmanj od leta 1446 naprej) so v grofi ji izvajali tudi deželnoknežjo oblast, to pa seveda pomeni, da so imeli v zastavi celo deželo grofi jo v Marki in Metliki.32 30 Glavni vir za potek habsburško-celjske fajde je Celjska kronika (Krones, Die Cillier Chronik, str. 85–90). Od novejše literature za fajdo in poravnavo glej mdr. Štih, Celjski grofje, str. 247–254; Otorepec, Seznam »deželnih sovražnikov«, str. 331–342, Nared, Seznam »dežel- nih sovražnikov«, str. 327–344; Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 155–166; Lazar, Vojaška zgodovina, str. 232–245, 252–266; Kosi, Graffschaft Mettling, str. 54–57. 31 Kosi, »Onstran gore, str. 133–136; Kosi, Graffschaft Mettling, str. 40–43; Golec, Čr- nomelj, str. 164–165; Weiss, In conterminiis, str. 32–35. 32 Kosi, »Onstran gore, str. 133–139; Štih, Dežela Grofi ja, str. 137–139; Štih, Celjski grofje, str. 253–254. Da Habsburžani nekaj časa niso imeli deželnoknežje oblasti v Marki in Metliki, dokazujeta poleg popisa davčne naklade ob poroki kraljeve sestre Katarine iz leta 1446 – med pričakovanimi »davkoplačevalci« manjkajo mesto Metlika ter komendi križniškega reda iz Metlike in Črnomlja (prim. Nared, Dežela, str. 39–40) – dve sodni listini metliškega ograjnega sodišča (SI AS 1063, št. 602, 1447 IX. 18., Metlika; št. 657, 1456 IX. 13., Metlika), ki ju je v imenu tamkajšnjih deželnih gospodov – pokneženih grofov Celjskih – izstavil metliški glavar. V zvezi s tem je morda zanimiva še odločitev kralja Friderika III. iz julija 1444, da Friderika Čreteškega zaradi raznih malopridnosti kaznuje z odvzemom njegovega dela gradu Čretež. Tako odločitev je namreč Friderik sprejel nach anruffen, rat vnd mit beystand vnser landschaft in Krain, an der March, zu Ysterreich vnd am Karst. (Birk, Zweite Nachträge, str. DXVI–DXVII, št. 793b; Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 142, op. 741.) Kolikor se plemstvo oziroma landschaft iz Dolenjske in Bele krajine ne »skriva« v Marki (an der March), je možno, da je bila deželnoknežja oblast v grofi ji Marki in Metliki tedaj že zastavljena. Po drugi strani osnutek pisma vojvode Friderika V. Ulriku Celjskemu iz avgusta 1437 dokazuje, da je bilo metliško ograjno sodišče kot simbol deželnoknežje oblasti tedaj še v habsburških rokah. Friderik povze- ma iz Ulrikovega pisma, da je Herman Kozjaker in vnser schrannen in der Metlik tožil Jurija Lambergerja, potem pa odgovor na Ulrikovo posredovanje v sporu konča s temi besedami: Dann als du vns schreibest, dich bey deiner gerechtigkeit der egenannten schrannen in der Mettlik, Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 351 Habsburška Istra s Pazinsko grofi jo kot daleč največjim gospostvom se je šele pred nekaj leti vrnila pod vojvodski klobuk. Na prelomu let 1379 in 1380 je namreč vojvoda Leopold III. habsburškemu istrskemu glavarju Hugu Devinskemu za 14.000 zlatnikov zastavil celotno habsburško Istro s Pazinsko grofi jo.33 Slabo desetletje po izumrtju Devinskih, leta 1407, so njihovi dediči Wallseeji dobili Pazinsko grofi jo ter istrska kastela Završje in Vranja v zastavo za 28 let.34 Tako Devinski kot Wallseeji so razvijali svojo upravo, ki je temeljila na namestniškem (glavarskem) sistemu in se ni zelo razlikovala od nekdanje goriške uprave. Po preteku zastavne pogodbe v letu 1435 so Habsburžani nastavili svojega glavarja in Istro postopno priključili Kranjski.35 K Vilfanovi ugotovitvi, da so bila glavna deželska sodišča oziroma gospostva v osrčju Kranjske tako ali tako deželnoknežja in jih je bilo moč upravljati z zaku- pniki in zastavnimi upniki, ki niso bili nujno kranjski plemiči, pa velja dodati, da na področju deželne uprave že Friderikovi predniki in sprva tudi on sam Kranjcem očitno niso preveč zaupali oziroma jim niso bili vedno naklonjeni. Deželni glavarji in upravitelji so bili dolgo časa »tujci« in šele v zadnji tretjini 15. stoletja se je tehtnica prevesila v korist domačega plemstva.36 Vsa gornja razglabljanja so (bila) morda povsem odveč, ker je bilo besedilo zlate bule za Kranjsko oziroma njeno plemstvo že sestavljeno, celo datirano. Po tem sodeč njena neizstavitev ni bila posledica nekih splošnih, več let ali vsaj me- secev trajajočih političnih razmer oziroma zamer. Ne moremo se znebiti občutka, da se je zalomilo prav v zadnjem trenutku, saj v knezovi pisarni listin gotovo niso sestavljali na zalogo, za nekaj mesecev ali vsaj tednov vnaprej. Je prišlo do kakega incidenta? Na kateri točki, kdaj in zakaj se je pri tako pomembnem in predvsem slovesnem dogodku zataknilo? die dir yetz zugehör, wellen beleiben lassen. Nu ist wissentlich, daz dieselb schrannen mitsambt den edeln lewten darinne gesessen vns zugehörn vnd nicht dir, als das die satzbrief, die weilnt deinen vordern von weilnt vnsern vordern seligen veber solh herschafft in der Mettlik gelegen gegeben sind, aigenlich ausweisent. Prepis koncepta tega pisma je v Levčevi zapuščini (SI AS 920, fasc. 3), objavljen v Chmel, Nachträge, str. 48, povzet in komentiran pa v Kosi, »Onstran gore, str. 137–138. 33 Krones, Urkunden, str. 89, št. 312; De Franceschi, Storia documentata, str. 391–392, št. 8; Štih, Goriški grofje, str. 317; Kosi, Spopad za prehode, str. 92. 34 Birk, Verzeichniss V, str. LXXIX, št. 852, 853; str. CXLVI, št. 1614. Poleg posesti v Istri so Habsburžani Rajnprehtu II. Wallseejskemu zastavili še precej drugih posesti, na Kranjskem npr. Goričane in Zgornji Kamnik. Glej tudi Bizjak, Srednjeveške računske knjige, str. 26, 28, 35; Kosi, Spopad za prehode, str. 114–115. 35 Prim. Juričić Čargo, O odnosih, str. 168. 36 O takratni upravi dežele Kranjske na različnih nivojih prim. npr. Bizjak, Ratio facta est, str. 140–142; Bizjak, Srednjeveške računske knjige, str. 38–41; Kotar, Deželnoknežja oblast, str. 102–122, 165–172, 211–227; Nared, Dežela, str. 249–254; Nared, Pod knezom in stanovi, str. 509–516. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili352 Dedne poklonitve Špekulirajmo najprej z možnostjo, da do dedne poklonitve, vzajemne zaveze deželnega kneza in deželnega plemstva, sploh ni prišlo. Tudi za to obstajajo določeni argumenti. Analistični zapiski za čas od septembra 1443 do maja 144437 omenjajo (dedne) prisege štajerskega in koroškega plemstva, mesta Gradca, istrskega plemstva in večine kranjskih mest, ne pa tudi poklonitve plemstva dežele Kranjske. Janez Mlinar je razloge iskal v Friderikovem nezaupanju do kranjskih mest, saj je sodeč po analističnih zapiskih ločeno prisego zahteval od tistih mest (Ljubljana, Kranj, Novo mesto, Kostanjevica), ki so bila v drugi etapi habsburško-celjske fajde leta 1442 vpletena v spopade.38 Taka teza bi morda razložila, zakaj so se kranjska mesta (po omenjenem viru štiri od petih) ločeno poklonila, a po drugi strani je Ljubljana avgusta 1442 ravno zaradi zvestobe Habsburžanom in uspešne obrambe ob obleganju združenih celjskih in Albrehtovih čet dobila nagrado v podobi potrditve mestnih privilegijev in na novo podeljene pravice do pečatenja z rdečim voskom.39 In če poklonitev Kranjcev v tem viru ni omenjena, to ne more biti ultimativni dokaz, saj tudi po- klonitev nekdanje goriške grofi je na Dolenjskem in v Beli krajini ni omenjena, pa je Friderik privilegij njenega plemstva vseeno potrdil. T. i. analistični zapiski so v luči naše razprave vsekakor vznemirljiv narativni vir, a v njem pogrešamo nekaj več konsistentnosti. Če bi mu povsem verjeli, bi bila razlaga lahko preprosta: Zlata bula za Kranjsko in njeno plemstvo ni bila izstavljena, ker do dedne poklonitve pozimi 1444 sploh ni prišlo. A stvari so redko tako preproste. Zato se prepustimo verjetnejši interpreta- ciji, da je bila poklonitev opravljena, še prej pa se na kratko dotaknimo tudi prve potrditve plemiškega privilegija za Kranjsko. Deželo sta sestavljala deželni gospod in deželna skupnost, ki jo je predsta- vljalo predvsem deželno plemstvo. Deželno pravo je bilo pri tem tista regulatorna vez, ki je povezovala in zavezovala obe sferi. Po srednjeveškem razumevanju je 37 Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 94–95, 254–255; Seemüller, Friedrichs III. Aachener Krönungsreise, str. 665. 38 Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 95. Razlog, zakaj je Friderik od štirih mest zahteval posebno prisego, bi lahko našli tudi v dejstvu, da so bili od kranjskih mest, trgov in gospostev Kranj, Novo mesto in Kostanjevica poleg Kamnika, Višnje Gore, Štatenberka (na Dolenjskem) in Postojne dlje časa v zastavi celjskih grofov. Decembra 1423 sta se Ernest Železni in Herman II. dogovorila, da bodo Celjski zastavljena gospostva (razen tistih v grofi ji v Marki in Metliki) vrnili Habsburžanom, a je grof z vrnitvijo nekaterih posesti (tudi Kostanjevice, Novega mesta, Višnje Gore) zavlačeval vse do leta 1431. (Kosi, »Prometna politika«, str. 175–177; Kosi, Graff- schaft Mettling, str. 53; Štih, Celjski grofje, str. 241.) Ob tem je treba dodati, da je v drugi fazi fajde celjska stran zasedla le Kranj, medtem ko obleganje Ljubljane in Novega mesta ni dalo rezultatov. In konec koncev so bila štiri v analističnih zapiskih omenjena mesta poleg Kamnika tedaj edina deželnoknežja mesta na Kranjskem. 39 SI AS 1063, št. 561, 1442 VIII. 3., Frankfurt; Otorepec, GZL III/55. Celjska kronika dokaj podrobno opisuje zavezništvo grofov Celjskih in Albrehta VI. sredi leta 1442 ter polom združenih enot pri obleganju deželnoknežje Ljubljane. Prim. Krones, Die Cillier Chronik, str. 88–90; Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 156, 163. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 353 bilo (deželno) pravo nad knezom in deželno skupnostjo. Na pravu so temeljili tako knezovo veličanstvo in suverenostne pravice na eni strani kot plemiški privilegiji na drugi. Dokler so akterji spoštovali stare navade in zapisane privilegije, je dežela funkcionirala. Deželni gospod je bil skladno s tem »dogovorom« dolžan ščititi deželo, deželno pravo in deželni mir, plemstvo in kasneje deželni stanovi so mu morali pri tem »svetovati in pomagati«.40 Opisani odnos med knezom in deželani je simbolizirala vdanostna prisega, ki so jo deželani podali ob nastopu novega gospoda, deželnega kneza. Ta se jim je že pred tem oddolžil s prisego, da bo spoštoval veljavno deželno pravo, to pa se je pokazalo v slovesni potrditvi plemiških privilegijev. Akt obojestranske zaveze imenujemo dedna poklonitev (erbhuldigung, tudi erbpfl icht).41 Knez in deželani so se zavezali k sodelovanju v dobro dežele, zagotavljanju in spoštovanju deželnega miru in ustaljenih sodnih norm, vojaški obrambi dežele pred zunanjimi sovražniki ali deželnimi škodljivci … To je bil neke vrste pogodbeni odnos med deželnim kne- zom in plemstvom oziroma kasneje stanovi, ki je temeljil na zvestobi in dolžnosti.42 Za zgodnejše obdobje poznamo predvsem besedila dednih priseg na Šta- jerskem, ki pa se gotovo niso veliko (če so se sploh) razlikovala od kranjskih ali koroških. Prvi znani »obrazec« je iz leta 1411.43 Takrat je vojvoda Ernest Železni po pogodbi z bratom Friderikom IV. sam zavladal v notranjeavstrijskih deželah.44 Drugega decembra 1411 je prisegel štajerskim deželanom, vitezom in oprodam, da bo spoštoval njihove pravice, svoboščine in stare običaje, skratka vse, kar je zapisano v privilegijskih listinah njegovih prednikov; te naj bi po predlogi v mesecu dni potrdil.45 Plemstvo je potem priseglo deželnemu knezu in dednemu gospodu, da bo pospeševalo njegove koristi in odvračalo škodo ter bo poslušno.46 Gre za klasični scenarij dedne poklonitve v notranjeavstrijskih deželah, ki je bila od Ernesta naprej kronana s potrditvijo deželnih plemiških privilegijev – deželnih ročinov. S »poklonitvenim« obiskom preostalih dveh dežel je Ernest odlašal in se je na Kranjsko podal šele v začetku leta 1414. Med 8. in 11. marcem je v Ljubljani izstavil (vsaj) sedem listin, kot zadnjo potrditev privilegija vitezov in oprod iz Marke 40 Brunner, Land und Herrschaft, str. 423–424. V virih in literaturi so običajne sintagme schützen und schirmen oziroma Schutz und Schirm ter Rat und Hilfe, v latinskih virih auxilium et consilium. 41 Prav tam, str. 424. 42 Prav tam, str. 425–440; Mell, Grundriß, str. 143; Näf, Frühformen, str. 227–241; Nieder- stätter, Das Jahrhundert der Mitte, str. 215–216. Podroben pregled kranjskih dednih poklonitev in z njimi povezanih potrditev privilegijev Kranjske, Marke in Metlike ter Istre v Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 49–61. 43 Mell, Grundriß, str. 147–148. 44 Za živahno zgodovino razprtij in delitev dežel med člani habsburške rodbine v zadnjih desetletjih 14. stoletja in v začetku 15. stoletja prim. npr. Lackner, Hof und Herrschaft, str. 17–26; Niederstätter, Die Herrschaft Österreich, str. 178–200; Niederstätter, Das Jahrhundert der Mitte, str. 238–241; Nared, Dežela, str. 86–89. 45 V resnici je privilegije potrdil šele sredi januarja 1414. Prim. Luschin, Die steirischen Landhandfesten, str. 183–184; Luschin, Kaper, Katalog der landschaftlichen Urkunden, str. 1. 46 Mell, Grundriß, str. 147–148; Birk, Verzeichniss V, str. CXV, št. 1242, 1243; Seufert, Kogler, Die ältesten steirischen Landtagsakten I, str. 5. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili354 in Metlike, ki so ga ti dobili leta 1365 od goriškega grofa Albrehta III. in jim ga je Ernestov oče Leopold III. potrdil julija 1374.47 Od tu je prečkal Karavanke in se dal 18. marca kot zadnji koroški vojvoda ustoličiti na knežjem kamnu.48 Nekaj dni zatem (27. 3.) je v Št. Vidu potrdil Albrehtov privilegij koroškemu plemstvu z dne 14. septembra 1338.49 Zanimivo je, da je Ernest vseh sedem v Ljubljani izstavljenih listin »podpisoval« kot vojvoda, v potrditvi koroškega privilegija pa se kiti z naslovom nadvojvoda. Verjetno nismo daleč od resnice, če rečemo, da je Ernest »napredoval« s sedenjem na knežjem kamnu.50 Štajerski podobna poklonitvena ceremonija je leta 1414 – najverjetneje med 8. in 11. marcem51 – potekala tudi v Ljubljani. Udeležba na tej poklonitvi očitno ni bila dovolj velika, zato so jo po devetih letih ponovili. Drugega marca 1423 se je nadvojvodi Ernestu (in njegovim dedičem) poklonilo nekaj kranjskih deželanov, ki se prej niso poklonili. Prisegli so, da bodo pospeševali koristi nadvojvode Ernesta in njegovih potomcev kot naravnih deželnih knezov in dednih gospodov, da bodo odvračali škodo ter da mu bodo vselej zvesti, poslušni in mu pripravljeni vedno stati ob strani. Enako so mu 11. marca prisegli deželani iz Metlike.52 »Popravni izpit« so imeli samo deželani, saj ni nobene vesti o tem, da bi še enkrat prisegel tudi Ernest. Za to pač ni bilo potrebe, saj je svoje opravil že leta 1414, ko je 11. marca oziroma 2. avgusta potrdil privilegijski listini Leopolda III. za plemstvo v Marki in Metliki 47 SI AS 1063, št. 420, 1414 III. 11., Ljubljana; Volčjak, Kranjski deželni privilegiji, str. 98–99, št. 10. Ostale v Ljubljani izstavljene listine so prav tako shranjene v ARS (SI AS 1063, št. 419, 1414 III. 8.; št. 5158, 1414 III. 9.; št. 5368, 1414 III. 9.; št. 4848, 1414 III. 10.), njihovi prepisi pa v CKSL; prim. še Otorepec, GZL X/44, 45. 48 Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod, str. 315–316. 49 AT-KLA 457-B-5,1 St.; Wiessner, MDC X, str. 381–382, št. 1151. Albrehtov privilegij ni v celoti inseriran v Ernestovo potrditev, temveč le osrednji vsebinski del z bistvenimi določili, manjkajo pa uvodne in sklepne formule. 50 Po letu 1414 se je večinoma tituliral kot nadvojvoda. Glej Lhotsky, AEIOV, str. 195. 51 Ernest se je v Ljubljani dokumentirano zadrževal med 8. in 11. marcem (glej op. 47) in v začetku avgusta (SI AS 1063, št. 425, 1414 VIII. 1., Ljubljana; št. 691, 1460 XI. 25., Dunaj, z inserirano listino 1414 VIII. 2., Ljubljana). Možno je, da se je med 8. in 11. marcem odvila tudi dedna poklonitev, potrditev privilegija za Kranjsko pa je bila v pisni obliki izstavljena avgusta. Za to domnevo morda ni nepomembno, da je 18. marca sledil zadnji obred ustoličevanja koro- ških vojvod, čeprav je po drugi strani res, da so Korošci na pisno potrditev privilegija čakali le devet dni. Ne nazadnje je mogoče, da se je v marcu poklonilo le plemstvo iz Marke in Metlike, avgusta ali že konec julija pa plemstvo ožje Kranjske. Nared, Dežela, str. 199. 52 AT-OeStA/HHStA, HS, W 7, fol. 10v/11v; SI AS 920, fasc. 4; SI AS 40, šk. 67; Levec, Die krainischen Landhandfesten, str. 267–268, op. 3. Ker gre za prvi poznani in za 15. stoletje tudi edini zapis o kranjski dedni poklonitvi, notico v bistvenih delil povzemamo: Anno etc. qua- dringentesimo vicesimo tercio, tercia post Reminiscere in der vasten habent ettlich lanntleute in Krain, die meinem herrn vor nicht gehuldiget haben, gesworen als hernach geschriben stet … Ir werdet alle swern dem hochgeborn fursten herczog Ernsten erzherczogen ze Osterreich etc. vnd seinen erben, iren frumen ze furdern vnd schaden ze wenden vnd in allweg getrew, gehorsam vnd gewertig ze sein, wider aller mänickleich niemand ausgenomen als ewren rechten natürlichen lannesfürsten vnd erbheren. Item desgleichen habent die lanndleut aus der Mettling meinem herrn herczog Ernsten ze Laybach gesworen am pfi ncztag vor Latere in der vasten anno domini etc. vicesimo tercio. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 355 (1374) ter Albrehta II. za kranjsko plemstvo (1338).53 Druga dedna poklonitev v Ernestovem času potrjuje, da so pričakovali množično udeležbo deželanov na poklonitvi in da je verjetno obstajala evidenca o tem, kdo se je poklonitve udeležil. Trden dokaz je že iz naslednjega leta. Po Ernestovi smrti je njegov brat Friderik IV. Tirolski (tudi »starejši« in »praznega žepa«) prevzel skrbništvo nad mladoletnima Ernestovima sinovoma Friderikom V. (»mlajšim«) in Albrehtom VI. ter začasno zavladal notranjeavstrijskim deželam. Konec leta 1424 sta v zvezi z dedno pokloni- tvijo štajerskega plemstva novemu deželnemu knezu nastala dva seznama. Posebej dragoceno je, da je ohranjen tako seznam tistih 139 štajerskih gospodov, vitezov in oprod, ki so bili povabljeni, da se kot deželani poklonijo novemu deželnemu knezu,54 kot tudi seznam tistih, ki so se 13. novembra 1424 dedne poklonitve v Gradcu v resnici udeležili; teh je bilo 150.55 Najprej je kot najstarejši deželni knez in varuh mladoletnih nečakov prisegel Friderik: die lantleut vnd ir erben lassen beleiben bey allen den rechten, frayhaitten vnd gutem gewonhaiten als dis von alter herkomen ist. Vnd alle die rechten, die ewr voruadern brief beweisent, auch stet wellet halden vnd sew dabei genczleich lassen beleiben an all geuerd. Na koncu se je knez še zavezal, da bo dieselben brief mit ewern brief bestettigt in ainem moneyd nach dem vnd man ew sew besigelt fürbringet.56 Gospodje, vitezi in oprode so potem obljubili, da bodo pospeševali Friderikove koristi in od njega odganjali škodo ter mu bili skladno s starimi običaji zvesti, poslušni in vedno pripravljeni pomagati.57 Iz predhodnega zapisa v istem rokopisu sledi, da so se predstavniki štajerskega plemstva in Friderikovi odposlanci (redner) o formalnostih pri prevzemu oblasti in dedni poklonitvi dogovorili že slab mesec po Ernestovi smrti (10. 6.), 9. julija na veči (taiding) v Leobnu.58 Novembrska poklonitev je bila samo še formalnost. Da bi si Friderik IV. za legitimacijo oblasti posebej prizadeval tudi na Koro- škem in Kranjskem, ni prav verjetno. Če bi prišlo do poklonitve, bi se ohranil vsaj kak namig na to, če že ne potrditev Ernestovega ročina. Poklonitev iz leta 1424 razkriva, da je bila slovesnost dedne poklonitve zaključni akt dogovarjanj med knezovimi in plemiškimi predstavniki, ki so uskladili pogoje in sestavili protokol, da bi se »na odru« kaj ne zalomilo. Obenem pa potrjuje, da je besedilo obeh priseg 53 SI AS 1063, št. 420, 1414 III. 11., Ljubljana; št. 691, 1460 XI. 25., Dunaj, z inserirano Ernestovo listino 1414 VIII. 2., Ljubljana. Potrditve privilegija istrskega plemstva ne poznamo. Ernest je skoraj zagotovo ni izstavil, saj je bila habsburška Istra tedaj zastavljena Wallseejem. Birk, Verzeichniss V, str. LXXIX, št. 852, 853; str. CXLVI, št. 1614. Prav tako za leto 1423 ni govora o tem, da bi se prišli poklonit tudi Istrani. 54 AT-StLA, Meiller-Akten, XIV-a, Nr. 2, fol. 24; Mell, Grundriß, str. 149, op. 750. 55 AT-StLA, Meiller-Akten, XIV-a, Nr. 4; Mell, Grundriß, str. 150, op. 752; prim. Štih, Celjski grofje, str. 240–241. 56 AT-StLA, Hs 907, fol. 77r; glej tudi Mell, Grundriß, str. 149–150. Friderik je res že 19. novembra v Gradcu pisno potrdil latinsko in nemško verzijo štajerskih privilegijev. Glej Luschin, Die steirischen Landhandfesten, str. 184; Luschin, Kaper, Katalog der landschaftlichen Urkunden, str. 1; Krones, Vorarbeiten zur Quellenkunde, str. 65, št. 3; Mell, Grundriß, str. 150–151. 57 AT-StLA, Hs 907, fol. 77r. … seinen frumen ze furdern vnd seinen schaden ze wenden vnd getrew, gehorsam vnd gewerttig ze sein, als das von alter mit recht herkomen ist … 58 Prav tam, fol. 76v; Krones, Vorarbeiten zur Quellenkunde, str. 64, št. 2; Mell, Grundriß, str. 149–150, op. 751. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili356 kljub simbolni moči, ki so se je lahko v resnici zavedali samo akterji sami, prav- zaprav zelo preprosto in da se tako med deželami kot posameznimi poklonitvami (obdobji) bistveno ne razlikuje. Vrnimo se desetletje nazaj. Ernest je 2. avgusta 1414 v Ljubljani potrdil privilegijsko listino, ki jo je njegov ded Albreht II. 16. septembra 1338 v Gradcu izstavil kranjskim gospodom, vitezom in oprodam.59 Ernestova listina se kot eden redkih kranjskih plemiških (stanovskih) privilegijev ni ohranila v originalu, tem- več le v prepisu v »ročni registraturi« Friderika III. iz leta 144660 in kot insert v kasnejši zlati buli.61 Ernest, avstrijski, štajerski, koroški in kranjski (nad)vojvoda ter gospod v Slovenski Marki, je uvodoma naznanil, das fur vns komen vnser lie- ben getrewn, vnser lanndherren, ritter vnd knecht vnsers furstentumbs Krain vnd paten vns fl eissigclich, daz wir in geruchten zebestetten den brief, so in weilent der hochgeborn furst herczog Albrecht, herczog zu Ostereich etc., vnser lieber herr vnd ene loblicher gedechtnuss vber ir gnad, recht, freyhait vnd gut gewonhait geben hat … Uvodnim formulam sledi dobesedni prepis privilegija iz leta 1338. Listino končajo sklepne formule, kjer izstavitelj spominja na zvesto službo, ki so jo ome- njeni prosilci nudili njegovim prednikom in njemu samemu ter jo ponujajo tudi naprej, nato pa obljublja denselben brief mit allen punden vnd artikcln, so darinn sind begriffen, von furstlicher macht gnediclich bestett, vernewt vnd bekrefftigt, bestetten, bekrefftigen vnd vernewen auch den wissentlich in krafft des briefs, was wir zu recht daran bestetten sullen oder mugen vnd mainen vnd wellen gar ernstlich, daz derselb brief hinfur gar vnd gennczlich bey seinen krefften vnd auch gemain- clich als vnser lanndtherren, ritter vnd knecht in Krain bey den gnaden, rechten, freyhaiten vnd guten gewonhaiten beleiben vnd der niessen sullen nach innhaltung des obgenanten briefs. S to potrditvijo – dodal ji je tudi ukaz kranjskemu glavarju in njegovemu namestniku (upravitelju), naj skrbita, da plemiške pravice ne bodo kršene – je Ernest Železni začel več kot tristoletno prakso potrjevanja temeljnega kranjskega privilegija. Naslednja dedna poklonitev v Ljubljani je bila februarja ali v začetku marca 1444. Podrobnosti o poklonitvi niso znane, se pa zdi, da sta bili prisegi izgovorjeni skozi stisnjene zobe. V času Friderikovega bivanja na Kranjskem so njemu osebno ali njegovim odposlancem prisegli meščani Trsta,62 po že omenjenih analističnih zapiskih neznanega avtorja (ali več avtorjev) pa tudi meščani Kranja (21. 1.), Ljubljane (25. 1.), Novega mesta (verjetno 30. 1., v notici je datum 30. 12., ki je gotovo napačen) in Kostanjevice.63 Isti vir navaja, da je 17. februarja v Ljubljani prisegla Istra oziroma njeno plemstvo, kar se ujema s potrditvijo istrskega privi- legija dan kasneje.64 59 SI AS 1063, št. 5793, 1338 IX. 16., Gradec; Nared, Privilegij kranjskega plemstva, str. 24–30; Nared, Objava in prevod, str. 70–73; Nared, Dežela, str. 320–323. 60 AT-OeSTA/HHStA, HS, W 10, fol. 126r–127r. 61 SI AS 1063, št. 691, 1460 XI. 25., Dunaj. 62 Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 71, op. 360. 63 Seemüller, Friedrichs III. Aachener Krönungsreise, str. 665; Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 95, 254. 64 Prav tam, str. 665 oz. str. 95, 255; Levec, Die krainischen Landhandfesten, str. 286, št. 10. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 357 Friderik je štajerske in koroške privilegije v obliki slovesne zlate bule potrdil 26. decembra 1443 v Gradcu oziroma 14. januarja 1444 v Št. Vidu. Že pred tem so se mu Štajerci in Korošci ob koncu leta 1443 poklonili.65 Ob poklonitvi na Koroškem je bilo dogovorjeno, da se Friderik, rimsko-nemški kralj, ne bo ponižal z nošenjem kmečkih oblačil in sedenjem na knežjem kamnu.66 Kralju je bil prebran tekst prisege, ki je v vseh bistvenih potezah enak že predstavljenim.67 Friderik je nato obljubil, 65 Po analističnih zapiskih za čas od septembra 1443 do maja 1444 naj bi štajersko plem- stvo priseglo že 19. septembra, en dan pred mestom Gradec. Avtor zapiskov namiguje, da je bil takrat tudi sam tam: Da man zalt hat 1443 jar, da hört ich zu Gratz … Vnd darnach swür am phintztag [vor Mathye] dye gantz landschaft in der Steirmarich dem konig Fridrich und dye stat am freytag. (Seemüller, Friedrichs III. Aachener Krönungsreise, str. 665; Mlinar, Podoba Celj- skih grofov, str. 95, 254.) Friderikov dvor je bil v tistem času res v štajerski prestolnici in dedna poklonitev ni izključena, čeprav se nam zdi bolj verjetno, da se je odvila ob Friderikovi vrnitvi v Gradec konec novembra ali v prvi polovici decembra. Koroška dedna poklonitev naj bi se po istem viru zgodila 27. decembra (an sand Johanstag in den wannachten veirtagen). Ta podatek se zdi neproblematičen oziroma je v skladu z itinerarijem dvora in še posebej z listino Friderika III. z dne 29. decembra 1443. V njej je zapisal, da so mu koroški deželani zaradi njegovega kraljevskega naslova na njegovo prošnjo spregledali običaj, da mora novi koroški deželni knez spoštovanje deželnih svoboščin obljubiti na [vojvodskem] stolu na Gosposvetskem polju (auf dem stul zu Zol) in tam tudi podeljevati deželne fevde. On je to s privoljenjem deželanov storil v Št. Vidu, v listini pa jim je v svojem in imenu svojih potomcev še obljubil, da ta izjema od starih običajev koroškim deželanom in njihovim potomcem ne bo v škodo. (AT-KLA 457-B-6 St.; Landshandvest des löblichen Ertzhertzogthumbs Karndten, str. 18; [RI XIII] H. 26 n. 58; [RI XIII] H. 29 n. 15.) Že dan prej je v Št. Vidu npr. vetrinjskemu samostanu potrdil dotedanje privilegije in svoboščine (AT-KLA 418-B-A 889 St.). Nasploh je Friderik III. v tem času na Koroškem (v Št. Vidu je bil vsaj do 15. 1. 1444) podeljeval oziroma potrjeval razne privilegije, fevde, urade, urejal je skratka zadeve, ki gredo z dedno poklonitvijo z roko v roki. Zgodbo nam zmede štajerska zlata bula, ki je datirana v Gradcu na štefanovo, torej 26. decembra. Če bi to držalo, bi moral biti Friderik v Gradcu od 23. 11. do 26. 12. 1443. Po nekaj objavljenih regestih (Birk, Verzeichniss VI, str. LXXVI, št. 696–700; Chmel, Regesta Friderici, str. 158, št. 1567–1572) je bil v Gradcu do 13. 12., nato 17. 12. v Leobnu in v koroški prestolnici že 20. in 21. 12. To glede na kraj izstavitve potrditev štajerskih privilegijev ne bi bilo mogoče, zato se zdi povsem umestna Luschinova teza, da so dve na štefanovo v Gradcu datirani privilegijski listini za štajersko plemstvo poslali za dvorom v potrditev in da sta bili pravzaprav izstavljeni v Št. Vidu. (Luschin, Die steirischen Landhandfesten, str. 185, op. 146.) Tej tezi pritrjujejo pisma kraljevega tajnika Eneja Silvija Piccolominija. Medtem ko je vojvodi Sigismundu 13. 12. pisal iz Gradca, je naslednje pismo, naslovljeno na škofa v Chiemseeju, 21. 12. poslal iz Št. Vida. Šest dni kasneje je prav tam spisal pismo Tomažu Ebendorferju. Prim. Wolkan, Der Briefwechsel I/I, str. 245–251, št. 104, 106, 107; Piccolomini, Über Österreich, str. 32. Tudi kraljeva uradna korespondenca priča, da je bil 27. 12. zagotovo v Št. Vidu – Wolkan, Der Briefwechsel I/II, str. 115–118. 66 Glej prejšnjo opombo; AT-StLA, Hs II/14, fol. 85r, 86r-86v; AT-OeStA/HHStA, HS, B 43, fol. 70v, 71v; prim. še Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod, str. 133, 137–138, 306–307, 315–317; v zvezi z analogijami med ustoličevanjem in dednim poklonom glej Štih, Glose, str. 473–474; Štih, Ustoličevanje, str. 319–326, in tam navedeno literaturo. 67 AT-StLA, Hs II/14, fol. 85r; AT-OeStA/HHStA, HS, B 43, fol. 71r: Allerdurleuchtigister her der khunig. Ir werd geloben alls her vnnd lanndsfürst den lanndtlewten, herren, rittern vnd khnechten in Steyr, sy vnd ir erben lassn peleyben pey allen den rechten, freyhaittn vnd guetn gewonhaittn als das von alter herkhome ist vnd auch all dy rechten, dy ewr vorder brieff pewei- sent auch stat in alln wegn wellet haltn vnd dapey gantzlich peleyben lassn an all gewäre vnd vns auch dy selben brieff bestättigt in aine monat nach dem vnd man euch die besiglt furbringt. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili358 da se bo prebranega držal.68 Prisego štajerskih in koroških deželanov so an der andern lanndtlewt stat podali predstavniki obeh korporacij: Leopold Stubenberger in Jošt Helfenberger za Štajerce ter Jošt, točaj z Ostrovice, in Nikolaj Weispriach za Korošce. Iz zapisa ni čisto jasno, ali so bili našteti le redner preostalih zbranih deželanov ali sploh edini navzoči deželani, a je prva možnost precej bolj verjetna. Prisega deželanov je bila sicer običajna, če odmislimo, da se zdaj niso obračali samo na presvetlega, najstarejšega in vladajočega kneza ter avstrijskega vojvodo, temveč prvič na rimskega kralja, merer des reichs (razširjevalca kraljestva).69 Slika 2: Štajerska zlata bula je edina ohranjena v celoti, z zlatim pečatom (AT-StLA, Laa. Urk., A-011, 1443 XII. 26., Gradec). V Friderikovi prisegi je govor le o Štajerski, kontekst opisa dedne poklonitve, ki je bil ob koncu 15. stoletja zapisan v Codex Auerspergensis (AT-StLA, Hs II/14) in ga najdemo še v kakšnem kasnejšem prepisu, pa govori tudi o poklonitvi Korošcev. Obrazec prisege je bil gotovo enak ali vsaj zelo podoben, ni pa verjetno, da bi se obe deželi poklonili skupaj, kot sem mislil pred časom (Nared, Dežela, str. 195), in pri tem nisem bil edini – glej Seufert, Kogler, Die ältesten steirischen Landtagsakten I, str. 83, op. 246. Prim. še Mell, Grundriß, str. 151–152. 68 AT-StLA, Hs II/14, fol. 85v; AT-OeStA/HHStA, HS, B 43, fol. 71r. Alls vnns yetz vor- gelesen ist, das gelob wir auch genadigklich zw haltn pey vnsern kunigkhlichn worten. 69 AT-StLA, Hs II/14, fol. 85v–86r; AT-OeStA/HHStA, HS, B 43, fol. 71r. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 359 Ljubljanska zima 1444 – morda s koseškim volom, a brez zlate bule Da bi dedni deželni gospod, avstrijski vojvoda in rimsko-nemški kralj, pri- stal na to, da bi ga Kranjci prikrajšali za formalno oblastno iniciacijo, investituro v deželo, je vsej prej kot verjetno. Če bi se to že zgodilo leta 1444, bi se ohranila kaka oprijemljiva vest o kasnejši poklonitvi, saj je Friderik vladal še pol stoletja.70 A v zlati buli iz novembra 1460 dedna poklonitev ni omenjena, temveč izstavitelj le v splošni dikciji naznanja, da so ga plemiči vnd die ganncze lanndschafft kneže- vine Kranjske prosili za potrditev Ernestove listine, s katero je ta potrdil privilegij Albrehta II. iz leta 1338. Na splošno je v potrditvi privilegija omenjena oziroma nakazana na primer tudi kranjska dedna poklonitev iz leta 1414 (… fur vns komen vnser lieben getrewn vnser lanndherren, ritter vnd knecht vnsers fürstentumbs Krain vnd paten vns fl eissigclich, daz wir in geruchten zebestetten den brief …),71 podobno v potrditvi privilegija za grofi jo v Marki in Metliki marca 1444 (… fur vns komen sind die erbern vnser lieben … vnd prachten vns daczemal fur ainen brief …)72 ali v štajerski zlati buli iz decembra 1443.73 Dedna poklonitev Štajercev je eksplicitno – Als vnser lieben getrewen, vnser dienstmann, ritter, knechte vnd lanntleut vnsers benanten furstentums Steir vns als dem eltisten vnd regirenden fursten daselbs in Steir iecz haben gehuldet vnd gesworen … – omenjena v listini, ki jo je Friderik izstavil skupaj z zlato bulo in v njej potrdil privilegijsko listino svojega strica Friderika IV. iz novembra 1424. Starejši Friderik je takrat po zgoraj opisani dedni poklonitvi namreč potrdil tudi nemško verzijo štajerskih privilegijev, katere jedro je bil s strani vojvode Albrehta II. 6. decembra 1339 v Gradcu izdani »uradni« nemški prevod privilegijske listine Rudolfa I. iz leta 1277.74 Prav tako je v koroški in neizstavljeni kranjski zlati buli iz leta 1444 dedna poklonitev izrecno omenjena: … als si vns jetzt als dem eltisten vnnd regierenden fuersten desselben vnsers Ertzhertzogthumbs Khaerndten … gehuldet 70 Po podatkih o izstavljenih listinah v zbirki Regesta Imperii oziroma njegovemu itinerariju (Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 1347–1389), je bil Friderik v sklopu poklonitvenega obiska v Ljubljani do 5. marca 1444, nato se je v kranjski prestolnici spet mudil med 13. septembrom in 18. oktobrom 1449 (8 izstavljenih listin) ter konec maja 1457 (1 listina). Po izstavitvi zlate bule je bil v Ljubljani dokumentirano le še dvakrat, in sicer maja 1470 in septembra 1489. 71 SI AS 1063, št. 691, 1460 XI. 25., Dunaj, z inserirano listino 1414 VIII. 2., Ljubljana. 72 SI AS 1063, št. 574, 1444 III. 4., Ljubljana. 73 AT-StLA, Laa. Urk., A-011, 1443 XII. 26., Gradec. Nemški prevod: Nemlich seind vor vnser erschinen vnser lieben getrewen … vnd haben vns fürbracht etlicher priuilegien, freyha- iten … Vnd haben vns die obbeschriben vnser dienstlewt, ritter, dienstknecht vnd landleüt des benanten vnsers fürstenthümbs Steyer diemietigklich gebeten, das wir inen vnd iren erben die selben priuilegien, freyhaiten vnd bewärt gewonhaiten zuuernewen, zubewären, zubestätten gnedigklich gerüchten … – Des loblichen Fürstenthumbs Steyer Erbhulldigung, fol. XXXIIIIr, XXXIX; Landtshandvest des Hertzogthumbs Steyer, fol. 12r, 18v. 74 AT-StLA, Laa. Urk., A-012, 1443 XII. 26., Gradec; Luschin, Die steirischen Landhand- festen, str. 183–184, št. 7, 10, 12, 14; Luschin, Kapper, Katalog der landschaftlichen Urkunden, str. 1, št. 5, 10, 12. Sporočilo listine je dovolj nedvoumno, da ovrže domneve Antona Mella, Grundriß, str. 151, ki je zaradi domnevnega neobstoja sočasnih poročil o dedni poklonitvi leta 1443 menil, da so se tako Štajerci kot Friderik zadovoljili s poklonitvijo (in potrditvijo privile- gijev), ki je bila opravljena novembra 1424. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili360 vnnd geschworen …75 oziroma … als si vns yecz als dem eltisten vnd regierenden fursten desselben vnsers fürstentüms gelubdt vnd gesworn …76 Kranjska zlata bula iz novembra 1460,77 s katero je cesar Friderik III. na Du- naju potrdil Ernestovo listino in ji dodal sedem določil oziroma pravic, povzetih iz štajerske zlate bule, ponuja tudi dve za zgodovino osnovne kranjske privilegijske listine Albrehta II. in Ernestove potrditve posebej pomembni dejstvi. Friderik je v uvodnem delu zapisal, da so ga gospodje, vitezi in oprode ter die ganncze lanndschafft seznanili, kako jim je njegov prednik, avstrijski vojvoda Albreht, podelil nekatere svoboščine, ki jih je potem milostno potrdil tudi nadvoj- voda Ernest. Posebej je naglašeno, da so sy derselben vnserr vordern brief gehabt hieten, die in aber emphrombdt weren worden, derselben brief sy doch bewerte vidimus fur vns pracht, die wir dann gesehen vnd gehort haben. Razumemo lahko, da sta bila med letoma 1414 in 1460 Kranjcem odtujena (emphrombdt) oba origi- nala, Albrehtov in Ernestov. Podlaga izstavitve zlate bule je bil zato overjen prepis (vidimus) Ernestove listine. V kakšnem kontekstu sta bila originala najverjetneje odtujena, smo že78 in bomo še razpravljali. Potem ko je Friderik 26. decembra 1443 izstavil zlato bulo za Štajersko in 14. januarja naslednjega leta v Št. Vidu zlato bulo za Koroško, je bil že 21. januarja v Kranju79 in 23. januarja v Ljubljani.80 Na Kranjskem se je zadržal vsaj do 6. marca, ko je v Kamniku dovolil ljubljanskemu meščanu Henriku Stautheimerju do preklica sekati les za svoje potrebe v deželnoknežjem gozdu Utiku,81 teden dni kasneje pa je že listninil v Gradcu, in sicer v zadevi ljubljanskega krojaškega ceha.82 V času bivanja na Kranjskem je v glavnem urejal deželne zadeve, potrjeval privilegije, podeljeval fevde in podobno, kot je bil to običaj ob prvem, pokloni- tvenem obisku dežele. »Za nazaj« je 25. januarja potrdil privilegije samostanu v koroških Osojah,83 nato so prišli na vrsto samostani ter mesta in trgi na Kranj- skem. Priorinji in konventu samostana dominikank v Velesovem je pravice in (sodne) privilegije, ki so jih podelili njegovi predhodniki, v Ljubljani potrdil 29. januarja,84 cistercijanom iz Kostanjevice 9. februarja,85 kartuzijanom iz Bistre, ki jo je tudi osebno obiskal, 10. februarja,86 in kartuzijanom iz Pleterij 19. februarja.87 75 Landshandvest des löblichen Ertzhertzogthumbs Karndten, str. 23. 76 AT-OeStA/HHStA, HS, B 7, fol. 10r. 77 SI AS 1063, št. 691, 1460 XI. 25., Dunaj. 78 Nared, Privilegij kranjskega plemstva, str. 20–23; glej tudi Vilfan, Zlata bula Kranjcev, str. 224. 79 Seemüller, Friedrichs III. Aachener Krönungsreise, str. 665; Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 1355; Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 95. 80 AT-KLA 418-B-C 2566 St., 1444 I. 23., Ljubljana; Wiessner, MDC XI, str. 87, št. 206. 81 Otorepec, GZL IX/74; [RI XIII] H. 29 n. 29. 82 SI AS 1063, št. 6012, 1444 III. 13., Gradec; Chmel, Materialien I/2, str. 137–138, št. 38; Otorepec, GZL II/94; [RI XIII] H. 29 n. 30. 83 AT-KLA 418-B-A 885 St. 84 SI AS 1063, št. 5390; [RI XIII] H. 12 n. 193; [RI XIII] H. 29 n. 16. 85 SI AS 730, fasc. 179, str. 271–273, 437–439 (prepisa iz 17. oz. 18. stol.); [RI XIII] H. 29 n. 19. 86 SI AS 1063, št. 4876; [RI XIII] H. 12 n. 196; [RI XIII] H. 29 n. 21. 87 SI AS 1063, št. 5600; Chmel, Materialien I/2, str. 135–137, št. 37; [RI XIII] H. 12 n. 198; [RI XIII] H. 29 n. 24. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 361 V paketu potrditev privilegijev kranjskih samostanov manjkata samostan klaris v Mekinjah in cisterca v Stični, saj jima je Friderik (sodne) privilegije z novo listino potrdil že avgusta oziroma septembra 1443.88 Čeprav smo zgoraj omenili, da so po analističnih noticah sodeč Frideriku zvestobo prisegla štiri kranjska mesta,89 kar se vsaj deloma ujema z ohranjenim listinskim gradivom, pa se jim Friderik kot deželni knez in mestni gospod ob tem očitno ni posebej zahvaljeval. (Ljubljani je pravice resda potrdil in še razširil že avgusta 1442.) Morda je v tistem času na splošno potrdil dotedanje privilegije mest in trgov na Kranjskem, kot bi se dalo sklepati iz pol stoletja mlajše listine deželnega glavarja Viljema Auersperga, ki oznanja sporazum med mesti in trgi ter plemstvom na Kranjskem glede kmečke trgovine na podeželju,90 a nedvoumnega dokaza nimamo. Posebej je Friderik 4. februarja sodniku, svetu in prebivalcem trga Višnja Gora potrdil privilegije in stare običaje ter jim podaril pet kmetij pred trgom (od tega tri opustele), od katerih dohodkov naj med drugim vzdržujejo vislice.91 Štiri dni zatem je dotedanje privilegije potrdil tudi Kamniku.92 Kralj je odprl tudi fevdno »tržnico« – Als wir vnsere lehen vnsers furstentums Krain als der eltist vnd regierender furst der obgeschriben lannde yecz offenlich beruffen lassen vnd hie verliehen haben …, kot beremo v listini, s katero je Hansu z Mehovega in njegovim potomcem od kranjskih fevdov podelil stolp in štiri dvore (hoff) ob izviru reke Krke, šest hub v Tolčanah, hubo v Krški vasi, dvor v Spodnjem Taypling-u in gozd, imenovan Spitalel.93 Deželnoknežje kranjske fevde je – prvič ali ponovno – podelil na primer še bratom Martinu, Matiju in Eliju (hubo v Žihovem selu – Gschiess bei dem Graben pri Novem mestu oziroma v šmihelski fari),94 Martinu iz Duplice in njegovi ženi Doroteji tretjino dvora (hof) na Plekerju,95 Juriju Löwensteinu pa je odobril enoletni rok za sprejem njegovih fevdov.96 Na valentinovo je gradišča- nom iz Lienza in Jame – Antonu, Konradu VI., Erazmu III., Nikolaju II. in Andreju I. – potrdil sodne pravice vmb all sachen nichts ausgenomen nad ljudmi, zemljišči in drugim premoženjem, ki spadajo pod njihov grad Jama. Šlo je za obnovo fevda oziroma potrditev sodnih pravic, saj sta to že prej od vojvode Ernesta imela njihov 88 SI AS 1063, št. 5162, 1443 VIII. 1., Dunajsko Novo mesto; [RI XIII] H. 12 n. 159; [RI XIII] H. 29 n. 5 (Mekinje); [RI XIII] H. 29 n. 11, 13 (Stična). 89 Seemüller, Friedrichs III. Aachener Krönungsreise, str. 665; Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 95, 254. 90 Otorepec, Matić, Izbrane listine, št. 25; Otorepec, GZL IV/27–29; prim. [RI XIII] H. 29 n. 31; Zwitter, Starejša kranjska mesta, str. 50–52. 91 CKSL, 1444 II. 4., Ljubljana; [RI XIII] H. 29 n. 17. 92 Birk, Zweite Nachträge, str. DXVI, št. 727b. Glej še Hitzinger, Auszug, str. 110; Radi- cs, Die Privilegien, st. 69–70. Sobota po prazniku sv. Doroteje je 8. februar in ne 6. ali 7., kot navajata Hitzinger oz. Radics. 93 SI AS 1063, št. 570, 1444 II. 10., Ljubljana; [RI XIII] H. 29 n. 20; prim. tudi AT-OeStA/ HHStA, HS, W 724, fol. 232v, 234v. 94 SI AS 1063, št. 571, 1444 II. 12., Ljubljana; [RI XIII] H. 29 n. 22; AT-OeStA/HHStA, HS, W 724, fol. 239v. Družinsko ime bratov iz besedila listine ni razvidno, kasnejši regest na- miguje na rodbino Graben, kar pa ni verjetno. 95 SI AS 1063, št. 572, 1444 II. 14., Ljubljana; [RI XIII] H. 29 n. 23. 96 Chmel, Regesta Friderici, str. 161, št. 1602 (1444 II. 20., Ljubljana). A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili362 oče Konrad V. in stric Pankrac.97 V tistem času je v Ljubljani zastavil Hansu in Juriju Paradeiserju ter Lenartu iz Završja (Pemont) za posojenih 1000 ogrskih goldinarjev grad Goričane skupaj z uradom, deželskim sodiščem in drugimi pravicami,98 brata Baltazarja in Nikolaja Dürrerja pa je za njuno hišo v Novem mestu ponovno oprostil plačevanja davka, stražarine in drugih meščanskih bremen.99 Listine, ki bi jih Friderik med 20. februarjem in 3. marcem izstavil v Ljubljani ali kje drugje na Kranjskem, nam niso znane. Chmel namiguje, da naj bi bil kralj v tistem obdobju v Trstu,100 česar ni mogoče izključiti, saj tudi Enej Silvij Piccolomini kot eden tesnejših sodelavcev na Friderikovem dvoru omenja obisk Trsta v letu 1444, čeprav ne tudi kraljeve navzočnosti tam.101 Četrtega marca je bil Friderik gotovo spet v kranjski prestolnici, saj je od šta- jerskih fevdov kranjskemu vitezu Juriju Širskemu (Scheyrer) podelil dvor (hof) in oštat (hofstat) v Britnem selu,102 dan kasneje pa Viljemu Verneškemu od kranjskih fevdov vas Kamenica med Erkenštajnom in Mokronogom, ki jo je ta prej kupil od Hansa Winterja.103 Kot je razvidno iz notranjeavstrijske fevdne knjige Friderika III. za obdobje 1443–1469,104 je leta 1444 v Ljubljani podelil tudi veliko drugih fevdov (o tem še v nadaljevanju), med drugim precej ljubljanskim meščanom,105 a v kontekstu razprave je posebej zanimiva zadnja znana fevdna podelitev v času kranjske po- klonitvene turneje. Petega marca, zadnji dan bivanja v Ljubljani, je namreč Neži, hčeri Andreja iz Loga, podelil v fevd dvor v Logu, s pogojem, da bo kralju in njegovim naslednikom na mestu deželnega kneza ob prihodu v deželo Kranjsko priskrbela vola za kuhinjo.106 Neža, ki je ob tej priliki osebno stopila pred kralja, in njeni potomci so dobili dvor v fevd od Friderika in njegovega brata vojvode Albrehta kot tudi njunih potomcev.107 Ta podelitev je pr va znana omemba koseškega dvora v Logu na vzhodnem obrobju Ljubljane (center dvora je bil v severnem vznožju hriba Mare(n)ček v Pod- 97 AT-OeStA/HHStA, HS, W 724, fol. 259v–260r. Genealogija gradiščanov iz Lienza in Jame v Trotter, Die Burggrafen, str. 110, Tafel 1. 98 [RI XIII] H. 12 n. 197; Bizjak, Srednjeveške računske knjige, str. 26. 99 Chmel, Regesta Friderici, str. 160, št. 1599 (1444 II. 17., Ljubljana). Podobno potr- ditev oprostitve od mestnih bremen (steurfrey) je 5. 2. v Ljubljani prejel Jurij Öchsel za hišo v Kostanjevici. (AT-OeStA/HHStA, HS, W 724, fol. 260v–251r.) 100 Chmel, Regesta Friderici, str. 161, št. 1603 in 1604. 101 Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 71, op. 360. Piccolomini piše, da je bil v odposlan- stvu, ki je od mesta Trsta v kraljevem imenu sprejelo prisego zvestobe. 102 SI AS 1063, št. 573, 1444 III. 4., Ljubljana; [RI XIII] H. 29 n. 25. Izvirna datacija: An mittichen vor dem suntag Reminiscere in der vasten. 103 [RI XIII] H. 29 n. 27. Po regestu naj bi šlo za vas Kamne oziroma Kamnje, ki leži raz- meroma blizu Šentruperta, a umestitev med Mokronog in Erkenštajn (Novi grad pri Sevnici) kaže na drugo vas z enakim paleonimom – Stainpach. Prim. https://topografi ja.zrc-sazu.si/paleonimi/. 104 AT-OeStA/HHStA, HS, W 724. 105 Glej Otorepec, GZL VI/1. 106 … dauon man vnns oder vnsern nachkhomen lanndtsfursten, wen wir in vnser lanndt Crain khomen, einen ochsen dienet gen kuchen. 107 SI AS 1, šk. 195 (fasc. I/106a), IX/10 (prepis iz 16. stol.); AT-OeStA/HHStA, HS, W 724, fol. 244r; [RI XIII] H. 29 n. 28. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 363 Slika 3: Fevdno pismo, s katerim je kralj Friderik III. 5. marca 1444 Neži, hčeri Andreja iz Loga, v zameno za vola za kuhinjo podelil v fevd dvor v Logu (Podmolniku) (SI AS 1, šk. 195 (fasc. I/106a), IX/10, prva stran prepisa iz 16. stoletja). A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili364 molniku), o katerem je izčrpno pisal Sergij Vilfan.108 Dvor je bil Nežina dediščina (ir erb) po očetu in že prej je očitno veljalo, da je bil vazal (kosez) ob knezovem prihodu dolžan priskrbeti vola, prav tako je koseščina sama obstajala vsaj okrog leta 1400.109 Dajatev vola za kuhinjo je v praksi očitno veljala za vsak prihod deželnega kneza na Kranjsko in tako so bili »Logarji« v sedemdesetih letih 16. stoletja, ko je bil nadvojvoda Karel II. pogosteje v Ljubljani, v dobrih petih letih menda ob tri vole. Zato so upravičenci do fevda takrat – nedatirana suplika Ruprehta Lo- garja je bila spisana nekaj pred 17. marcem 1578, ko je nanjo odgovorila dvorna pisarna – opozarjali, da bi morali po pravilnem razumevanju prvotnega fevdnega pisma, ki je bilo vlogi v kolacioniranem prepisu priloženo, dajati vola oziroma kuhinjsko dajatev (khuchlrecht) le takrat, ko pride deželni knez v deželo zaradi dednega poklona ali podeljevanja fevdov, in ne ob vsakem knezovem prihodu. Šlo naj bi torej za nesporazum (mißuerstanndt),110 za katerega pa ne vemo, kako se je razrešil. Zanimivo je tudi, da fevd po poročilu iz leta 1636 že od leta 1444 sploh ni bil prijavljen oziroma registriran v fevdnih knjigah.111 Po poznejših poročilih so morali ob dedni poklonitvi vola pripeljati v sprevodu in slovesno okrašenega, zadnjič ob poklonu cesarju Karlu VI. avgusta 1728.112 Zapisano o koseškem dvoru (in volu) samo po sebi ponuja vzporednico s koroškim ustoličevanjem, ki ni bilo nič drugega kot slovesna, čeprav nekoliko specifi čna oblika dedne poklonitve.113 V luči naše razprave pa se zdi podelitev koseškega dvora z »volovsko klavzulo« vred v fevd Neži iz Loga le še en namig več za trditev, da se je dedna poklonitev v Ljubljani februarja ali v prvih dneh marca 1444 res zgodila. Friderik III. je med drugim v Ljubljani 18. februarja potrdil privilegije istrskega plemstva,114 4. marca pa še plemstva v Marki in Metliki.115 Na isti dan, an mittichen nach dem süntag Innvocavit in der västen, je datiran koncept kranjske zlate bule. To je nameraval kralj Friderik kranjskim gospodom, vitezom in oprodam ter »sta- novom« (lantschafft) izstaviti ob priliki dedne poklonitve,116 ko so mu (naj bi mu) 108 Vilfan, Koseščina v Logu, str. 179–215, za Log 190–199. 109 Prav tam, str. 205. 110 SI AS 1, šk. 195 (fasc. I/106a), IX/10 (več dokumentov iz sedemdesetih let 16. stoletja, ki se sklicujejo na Nežino fevdno pismo iz leta 1444); Vilfan, Koseščina v Logu, str. 191. 111 Vilfan, Koseščina v Logu, str. 192. 112 Prav tam, str. 193; Kočevar, Dedna poklonitev, str. 231. 113 Prim. Štih, Glose, str. 473–474; Štih, Ustoličevanje, str. 306–343, tu 327. 114 Levec, Die krainischen Landhandfesten, str. 286, št. 10. 115 SI AS 1063, št. 574, 1444 III. 4., Ljubljana; Volčjak, Kranjski deželni privilegiji, str. 100–101, št. 11; [RI XIII] H. 29 n. 26. Friderik je v svojo potrditveno listino inseriral Leopol- dovo potrditev (1374), in ne Ernestove (1414). Glavni razlog je verjetno ta, da je Ernest le na splošno potrdil svoboščine in pravice dolenjsko-belokranjskega plemstva (pri tem se je skliceval na predhodno potrditev brata Leopolda IV. iz leta 1407), medtem ko je bil v potrditev Leopolda III. z dne 7. julija 1374 v celoti inseriran privilegij goriškega grofa Albrehta III. z dne 29. aprila 1365. Prim. Volčjak, Kranjski deželni privilegiji, str. 84–99, št. 3–10. 116 … als si vns yecz als dem eltisten vnd regierenden fursten desselben vnsers fürstentüms gelubdt vnd gesworn … AT-OeStA/HHStA, HS, B 7, fol. 10r. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 365 predložili ein besigilte hantvest, iren vordern vnd in von weilend dem hochgeborn fursten herczogen Ernsten, erczherczogen vnd herren der vorgeschriben lannde, vnserm liben vatter loblicher gedechtnüss gegeben, damit er in weilend herczog Albrechts von Osterreich vnsers vrenen auch loblicher gedechtnüss hantvest bestëtt hatt, die von wort zu wort also lauttet …117 Prosili so ga, naj jim obnovi in potrdi dieselben vnsers [Friderikovih] vrenen vnd vater hantuesten, zraven pa doda še artikl vnd stukh der freiheiten, so dienstherrn, ritter vnd knechtt vnsers fürsten- tumbs Steier von vnsern [Friderikovih] vordern seligen vnd vns habend, zusambt den freiheitten in vnsers benanten vrenen brieff begriffen …118 Za razliko od leta 1460 dejansko izstavljene zlate bule je osnutek iz marca 1444 vseboval enake dodatne pravice kot koroška.119 Vilfanova ugotovitev, da Friderik pozimi 1444 v Ljubljani zlate bule ni izstavil zato, ker je bilo tedaj na Kranjskem bistveno manj Habsburžanom naklonjenega plemstva kot v preosta- lih dveh deželah oziroma da je bilo kranjsko plemstvo bolj naklonjeno celjskim grofom,120 utegne biti pravilna, vendar neizstavljena bula dokazuje, da je odločitev padla v zadnjem trenutku. Habsburžani in Celjski: poravnani ali ne? Ker je bil osnutek zlate bule pripravljen in celo že datiran na 4. marec, nepo- srednih povodov za njeno neizstavitev ne moremo iskati prav daleč pred marcem 1444. Kljub temu poskušajmo najti kak namig na konfl ikt med Friderikom na eni ter deželo Kranjsko in njenim plemstvom na drugi strani. Ker naj bi bila srž problema omajana lojalnost kranjskega plemstva oziroma njegova prevelika naklo- njenost celjskim grofom, imejmo v vizirju tudi odnos med habsburškim vojvodo in celjskima grofoma, posebej v polletnem obdobju med avgustovsko poravnavo in Friderikovim bivanjem na Kranjskem. Listinsko gradivo za omenjeni čas je razmeroma dobro ohranjeno in v veliki meri že objavljeno oziroma lahko dostopno. Med pregledanimi listinami121 za nekaj 117 Prav tam. Kot je bilo mogoče sklepati že po Levčevih izpiskih (SI AS 920, fasc. 4), je bila v osnutek inserirana samo Albrehtova listina, brez Ernestovih uvodnih in sklepnih potrditvenih formul, je pa Ernestova potrditev jasno omenjena. Štajerska (1443) in koroška (1444) zlata bula ter kranjska iz leta 1460 sicer vključujejo Ernestovo potrditveno listino v celoti. Prim. Vilfan, Zlata bula Kranjcev, str. 221. Tudi v tem oziru je torej neizstavljena zlata bula unikatna. 118 AT-OeStA/HHStA, HS, B 7, fol. 11v. 119 Levec, Die krainischen Landhandfesten, str. 268, op. 2; prim. Wiessner, MDC XI, str. 86–87, št. 205. Objava v koroško zlato bulo vključenih »štajerskih« pravic in tiskani koroški ročin le-te številčita od I do XIII, medtem ko Vilfan, Zlata bula Kranjcev, str. 222, ki je delal na podlagi tiskanega koroškega ročina, našteva 12 po štajerskem ročinu povzetih določil. Levec v svojem izvlečku sicer ni dobesedno povzel vseh členov; tisti pa, ki jih je, so enaki koroškim. Poleg tega pripominja, da je vrstni red dodanih členov drugačen kot v tiskanem kranjskem ročinu iz leta 1598 in povsem enak kot v koroškem privilegiju iz leta 1444. 120 Vilfan, Zlata bula Kranjcev, str. 223. 121 Poleg zbirke listin in še posebej listinskega fonda grofov Celjskih v ARS (skupaj 738 listin za obdobje 1262–1465) smo za zadevno obdobje pregledali še CKSL ter različne objave A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili366 več kot polletno obdobje pa nismo našli takšnih, ki bi namigovale na kakšne težave; vse je videti »v najlepšem redu«. Po sredi avgusta 1443 sklenjeni poravnavi med Habsburžani s Friderikom na čelu in celjskima grofoma Friderikom II. in Ulrikom II., ki je vključevala mirovno in dedno pogodbo, sklenjeno zavezništvo in Friderikov (ponovni) povzdig obeh grofov v poknežena grofa,122 se je kralj Friderik III. še tri tedne zadrževal v Du- najskem Novem mestu, nato je šel v Gradec, kjer je listino izstavil 13. septembra. V štajerski prestolnici je ostal vsaj dva tedna, nakar se je vrnil v Dunajsko Novo mesto in šel dalje na Dunaj, kamor je prispel do 11. oktobra. V začetku novembra se je dvor ponovno premaknil do Dunajskega Novega mesta, priljubljenega Fri- derikovega kvartirja, kjer se je spet zadržal kaka dva tedna, nato pa se je odpravil v Gradec, kamor je prispel do 23. novembra. S tem je na neki način tudi uradno začel svoje notranjeavstrijsko poklonitveno potovanje.123 In v tem obdobju, vse do prihoda na Kranjsko, se je poleg urejanja tekočih zadev »podpisoval« pod posle, ki so bili ob takih priložnostih običajni: največ je potrjeval privilegije, podeljeval deželne fevde in urade. A tudi v prejšnjih nekaj mesecih se, kot kaže, ni zgodilo nič pretresljivega. Že dan po poravnavi, 17. avgusta, sta Friderikov brat in bratranec, vojvoda Albreht VI. in Sigismund (Tirolski), dala v svojem imenu in imenu svojih potomcev soglasje k povzdigu celjskih grofov v poknežene grofe,124 Friderik III. pa je Celjski- ma potrdil listino cesarja Karla IV. iz leta 1372, s katero so bili svobodni gospodje z Žovneka drugič povzdignjeni v grofe Celjske; hkrati je grofa in njune potomce oprostil obveznosti do prejema celjske grofi je v fevd od države.125 Petindvajsetega avgusta je kralj nadalje naznanil vsem svojim »podrejenim« (glavarjem, gospo- dom, vitezom in oprodam, oskrbnikom, deželnim pisarjem, vicedomom, županom, sodnikom itd.), da je sklenil s Celjskimi mir in v zvezi s tem tudi dogovor glede sodnih pravic. Po tem dogovoru so bili grofje v zadevah zoper njihovo življenje in telo ter knežjo čast in dostojanstvo podsodni neposredno kralju. Kar zadeva tožbe glede grofi je Celje, naj bi se ravnalo skladno s potrjeno listino o povzdigu Žovneških v grofe – s potrditvijo listine cesarja Karla IV. sta se strinjala vojvoda Albreht VI. in Sigismund, že prej pa tudi vojvoda Albreht III. in Leopold III. – in v zadevah grofi je Ortenburg skladno s starimi običaji. V tožbah grofov Celjskih oziroma zoper nje, ki zadevajo posesti v deželah avstrijskega gospostva (in der herschafft von Österreich lannden vnd gebieten), pa je odločal deželni knez kot listin tako v klasični (npr. splošne izdaje listin oziroma regestov J. Chmela, E. Birka, MDC ipd.) kot elektronski obliki (monasterium.net, Regesta Imperii Online). 122 SI AS 1063, št. 4511, 4512, 1443 VIII. 16., Dunajsko Novo mesto; CKSL, 1443 VIII. 16., Dunajsko Novo mesto (b, c); Chmel, Regesta Friderici, str. 151–153, št. 1509–1514; [RI XIII] H. 12 n. 162–165; [RI XIII] H. 29 n. 6, 7; komentar poravnave Štih, Celjski grofje, str. 249–252. 123 Prim. Friderikov itinerarij, ki mu najlažje sledimo prek krajev, v katerih je izstavljal listine – http://www.regesta-imperii.de/regesten/suche.html. 124 SI AS 1063, št. 4513, 1443 VIII. 17., Dunajsko Novo mesto. 125 Chmel, Regesta Friderici, str. 152–153, št. 1515; [RI XIII] H. 12 n. 166; prim. še Birk, Verzeichniss VI, str. LXXII, št. 641, 642. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 367 gospod in lastnik teh dežel oziroma od njega imenovani sodnik. Glede patrimoni- alnega sodstva ostane pri dotedanjih običajih.126 Zadnja listina je še enkrat obelodanila zmago Habsburžana, grof Ulrik II. pa se je vsaj na videz čez noč prelevil iz najhujšega tekmeca v lojalnega dvorjana in sve- tovalca. Že dva dni kasneje je namreč skupaj z drugimi odličniki kot priča nastopil v listini kralja Friderika.127 Spravo med Habsburžani in Celjskima je še dodatno potrdila »večna zveza« proti vsem, razen cerkvi in cesarstvu; Celjski so se zavezali zvezo potrditi v roku dveh mesecev, ko bodo izpuščeni njihovi talci na Ogrskem.128 Ulrik II. je nato tudi obljubil, da bodo po njegovi in očetovi smrti njuni potomci avstrijske vojvode namesto z naši dragi gospodje naslavljali z naši milostljivi gospodje.129 Če k navedenemu pristavimo, da se je že pred poravnavo s celjskima grofoma vsaj na srednji rok pogodil s tekmecema v lastni hiši – z bratom Albrehtom VI. 30. marca,130 z bratrancem Sigismundom pa 31. julija 1443131 – potem Friderik III. glede »notranjepolitičnih« razmer v notranjeavstrijskih deželah ne bi smel biti preveč zaskrbljen. Tako vzdušje rišejo tudi narativni viri, ki sicer skrivajo določene pasti, a so vedno dobrodošli kamenčki v mozaiku. Štirideseta leta 15. stoletja pokriva nekaj kronik, analov in podobnih zapisov; ti se dotikajo tudi razmerja med dinastijama, ki sta v tistih letih odločilno krojili usodo slovenskih historičnih dežel. Medtem ko sta brat Albreht in sestra Katarina podedovala vročekrven zna- čaj očeta Ernesta Železnega, je bil Friderik vsaj navzven fl egmatičen, hkrati pa zamišljen in vase zaprt.132 Friderikova beležnica, v katero je lastnoročno zapiso- val različne biografske podatke, komentarje k političnim razmeram, fi nančne in podobne zadeve, razne statute, obrazce in citate, pretežno iz obdobja 1437–1448, nam razkriva njegova pričakovanja glede podanikov: … ain jeder frumer landman seinem heren und landfursten pilleich hulf und dienet, als lehenleut und landleut von natturleichen dingen schuldig sind … Ker je bil že od leta 1439 naprej zaradi skrbništva nad Ladislavom Posmrtnim v stalnem konfl iktu z Avstrijci, ima tudi v beležnici čeznje veliko povedati. O konfl iktu in pomiritvi s celjskimi grofi , o tu obravnavanih dogodkih v drugi polovici leta 1443 in v začetku 1444, o notranje- avstrijskih dednih poklonitvah ali »upornih« Kranjcih pa ne zasledimo ničesar.133 Friderikov zaupnik iz tega obdobja, Enej Silvij Piccolomini, v svojih pismih, biografskih in zgodovinopisnih delih o Celjskih ni posebej izbiral besed. Kako pa je eden od nosilcev zgodnjega humanizma v tem delu Evrope in kasnejši papež Pij 126 SI AS 1063, št. 4720; [RI XIII] H. 12 n. 167; [RI XIII] H. 29 n. 8; prim. Štih, Celjski grofje, str. 249–250. 127 Chmel, Materialien I/2, str. 128–129, št. 33; [RI XIII] H. 12 n. 168. 128 SI AS 1063, št. 4515, 1443 IX. 21., Gradec; Chmel, Regesta Friderici, str. 154, št. 1531–1533; [RI XIII] H. 12 n. 170. 129 Chmel, Regesta Friderici, str. 154, št. 1534. 130 [RI XIII] H. 12 n. 132. 131 Chmel, Materialien I/2, str. 125, št. 30; prim. tudi Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 164–165. 132 Lhotsky, Kaiser Friedrich III., str. 125. 133 Lhotsky, AEIOV, str. 164–222, citat str. 198. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili368 II., ki je bil v Friderikovi službi od konca leta 1442 do maja 1455,134 videl odnose med dinastijama po sklenjenem miru? Konec avgusta je kardinalu Julijanu Cesariniju iz Dunajskega Novega mesta pisal o različnih stvareh, pri čemer je kot pomembnejšo novico izpostavil daljšo navzočnost celjskega grofa Ulrika II. Ta je po Enejevih besedah dosegel odpuščanje za svoje slabo ravnanje in je po pridobitvi kraljeve milosti odšel v popolni slogi s kraljem. Izpolnil naj bi vse, kar je kralj od njega zahteval. Starejši grof Friderik II. pa bo moral priti v Gradec, se pokoriti kralju in potrditi vsa sinova dejanja.135 V dolgem pismu kraljevemu kanclerju Kasparju Schlicku je 28. decembra 1443 omenjal zelo zamotane »tirolske zadeve« (vprašanje skrbništva nad mladoletnim vojvodo Sigi- smundom), za katere pa ne ve, ali kralja sploh skrbijo – ves čas ima namreč na obrazu enak izraz (semper unius est vultus).136 V istem pismu je poročal, da je mlajši grof Celjski (Ulrik II.) že včeraj (27. 12.) prispel v Št. Vid, kjer v kratkem pričakujejo še vojvodo Albrehta in goriškega grofa (Henrika IV.) s soprogo. Razmere sicer opisuje kot zahtevne vsled številnih »zadev«, med katerimi poleg tirolskih, italijanskih, ogrskih in čeških omenja tudi celjske, a brez kake konkretne težave.137 Kanclerju Schlicku je iz koroške prestolnice spet pisal že na novega leta dan ter potrdil prihod vojvode Albrehta in goriškega grofa Henrika, 12. januarja pa je Schlicku sporočil, da je Ulrik skupaj z vojvodo Albrehtom prisegel kot kraljevi svétnik.138 Celjska grofa je torej Piccolomini v svojih pismih v teh mesecih nekajkrat omenil, a nikakor ne z besedami, ki bi nakazovale kak odprt konfl ikt z deželnim knezom. Ne nazadnje naj bi se Ulrik s kraljem Friderikom konec maja 1444 odpravljal na državni zbor v Nürnberg.139 V Historia Austrialis ni Piccolomini v zvezi z našo temo povedal ničesar no- vega, saj le bežno omenja pokneženje (1436), ki je (med drugim) izzvalo večletni spor, ta pa se je nato zgladil z mirovno in dedno pogodbo ter novim pokneženjem s strani kralja Friderika. Po mnenju pisca, ki je bil takrat že v kraljevem spremstvu in je dogajanje spremljal od blizu, niso bili nameni grofov sicer nikoli pošteni in odkriti.140 Po drugi strani je v življenjepisu Friderika III. (iz serije življenjepisov pomembnih osebnosti tistega časa, zbranih pod naslovom De viris illustribus), ki je menda nastal že v začetku leta 1446, Piccolomini pisal, da je zaupanje med kraljem in mlajšim celjskim grofom po avgustu 1443 naraslo do te mere, da je Ulrik kmalu sodeloval v Friderikovih diplomatskih misijah. Konec leta 1443 naj bi tako posre- 134 O Piccolominiju in njegovih delih glej npr. Lhotsky, Quellenkunde, str. 392–403; Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 70–89. 135 Wolkan, Der Briefwechsel I/I, str. 177–179, št. 73; Piccolomini, Über Österreich, str. 19–20. 136 Prav tam, str. 251–262, št. 108, tu str. 255, oz. str. 32–47, tu 37. 137 Prav tam, str. 256–257, 260, oz. str. 39, 44. 138 Prav tam, str. 265–268, 276–277, št. 111, 116 (Comes Cilie et dux Albertus ambo in consilium regis sunt recepti et his diebus iurarunt.), oz. str. 50–53. 139 Wolkan, Der Briefwechsel I/I, str. 320–323, št. 141; za omembe Celjskih v Piccolominijevi korespondenci glej tudi Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 85–89, 239–251. Piccolominijevo pisanje o Celjskih, zlasti Ulriku II. in cesarici Barbari, je bilo v tem obdobju nasploh bolj spra- vljivo kot kasneje, še posebej po letu 1452. 140 Piccolomini, Historia Austrialis II, str. 497–498; Piccolomini (Sarnowsky), Historia Austrialis, str. 268–271. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 369 doval pri Tirolcih, ki so zahtevali izročitev svojega deželnega gospoda Sigismunda, poleti 1444 pa je v družbi obeh habsburških vojvod, Albrehta VI. in Sigismunda, ter še nekaterih odličnikov spremljal kralja na državnem zboru v Nürnbergu.141 V prvem desetletju Friderikovega kraljevanja je z njim veliko sodeloval tudi Thomas Ebendorfer, ki pa v Avstrijski kroniki le bežno omeni zavezništvo med Ulrikom II. in vojvodo Albrehtom VI. v fajdi proti Frideriku III. ter neuspešno obleganje Ljubljane.142 Celjska kronika govori o pokneženju in kako so zaradi tega avstrijski knezi postali nejevoljni na celjske grofe, predstavi potek večletne fajde in mirovni do- govor. Po kronistovih besedah naj bi Ulrik nato postal kraljev svétnik in podanik (rath und diener) ter naj bi nekaj let prebil na njegovem dvoru. Kasneje se je iskra spora med njima spet razplamtela …143 Koroški kronist Jakob Unrest je v Avstrijski kroniki večino pozornosti namenil sedemdesetim in osemdesetim letom 15. stoletja, za zadevno obdobje pa ne beleži posebnosti. Po povitezenju v Jeruzalemu in kronanju v Aachnu se je po njegovem poročanju Friderik vrnil v avstrijske dežele. O habsburško-celjski fajdi ali drugih napetostih v štiridesetih letih molči. Vladala naj bi red in mir, vladarjeve pozicije so bile trdne – In der zeit stund sein regiment am allerpessten.144 Končajmo z Valvasorjem, ki je v XV. knjigi Slave vojvodine Kranjske pisal o pokneženju, fajdi in mirovni pogodbi, posebej še o španoviji med Ulrikom in Albrehtom ter obleganju Ljubljane, Novega mesta in Kranja. Ob sklicevanju na Celjsko kroniko in Hieronima Megiserja je dodal, da je Ulrik po poravnavi postal svetovalec in minister Friderika III. ter nekaj let bival na njegovem dvoru, nikoli pa v cesarjevem srcu.145 Ta ocena utegne biti pravilna, a Friderik ni bil človek, ki bi se čustvom preveč prepustil. Kratek vpogled v narativne zgodovinske vire pa lahko sklenemo z ugotovitvijo, da nam razlogov za neizstavitev zlate bule kranjskemu plemstvu ne razkrijejo. Stanje »na terenu« Na neki način najbolj realen ali verodostojen vpogled »na teren« pa poleg vseh omenjenih virov ponujajo fevdne knjige, ki so nič drugega kot register prometa s fevdi in prek njih s klientelo, z ljudmi, njihovo lojalnostjo in zvestobo. Tako rekoč sama od sebe se nam ponuja fevdna knjiga za grofi ji Ortenburg in Celje, ki je bila nastavljena leta 1436, vpisom pa sledimo do leta 1447.146 In naprej je na dlani pri- 141 Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 82–83, 237–238. 142 Ebendorfer, Chronica Austriae, str. 387; Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 96–101, 257. 143 Krones, Die Cillier Chronik, str. 81–92; Golia, Kronika grofov Celjskih, str. 22–31. O kroniki bistveno Lhotsky, Quellenkunde, str. 350–351; Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 118–121. 144 Unrest, Österreichische Chronik, str. 5–6. 145 Valvasor, Die Ehre XV, str. 334–341. Valvasor Frideriku že za to obdobje pripisuje cesarski naslov. 146 SI AS 1073, I-57r. Do folija 63 so registrirani fevdi za grofi jo Ortenburg, od fol. 64 do 130 za Celje. Zadnji vpisi za obe grofi ji (fol. 63r in fol. 130r) so za leto 1447. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili370 merjava z obema seznamoma kranjskega plemstva iz prve polovice leta 1446. Prvi je radgonski mobilizacijski seznam iz maja 1446, ki pod naslovom Lanndlewt des furstntums Khrain poleg sedmih prelatov našteje tri gospode iz rodbine Kraigov ter poimensko 146 vitezov in oprod iz 82 družin; 52 družin je zastopanih le z enim predstavnikom.147 Vsaj 64 (66, če npr. pod navedkom vnsern liebn getrewn Andren von Kreyg vnd seinen brudern kot prejemnike fevda prepoznamo vse tri Kraige) plemičev s seznama je bilo v fevdnem razmerju (prejemnik fevda) s celjskimi grofi , to pa glede na ta seznam predstavlja kar 43 oziroma 44 % kranjskega plemstva. Še precej številčnejšo podobo kranjskega plemstva dokumentira nekaj mesecev starejši seznam iz »ročne registrature« kralja Friderika III., ki se v velikem delu pokriva z radgonskim spiskom. A na Friderikovem seznamu vitezov in oprod je kar 59 oseb, ki jih na radgonskem seznamu ni. Po drugi strani na njem manjka 15 plemičev, ki na radgonskem seznamu so. Na daljšem seznamu je 192 vitezov in oprod ter med gospodi poleg treh Kraigov še Jurij Perneker, skupaj torej 196 plemičev.148 Če med temi v fevdni knjigi za grofi ji Ortenburg in Celje iščemo vazale celjskih grofov, jih lahko najdemo 75 ali kakega več (identifi kacija ni vedno neproblematična), to pa znese slabih 39 %. Če kumulativno združimo oba seznama, doseže kranjsko plemstvo sredi štiridesetih let 15. stoletja zavidljivo številko – 211 posameznikov, od katerih jih lahko kakih 82 zasledimo v fevdni knjigi, ki je nastajala v desetletju pred tem. Pri takem štetju delež celjskih vazalov znaša skoraj 39 % plemstva de- žele Kranjske. A pri tem ne gre prezreti domnev, da gre pri »presežku« plemstva v Friderikovem seznamu (59 oseb) v dobršni meri za može, ki so neposredno spadali pod gospostvo grofov Celjskih – ali v njim zastavljeni grofi ji v Marki in Metliki ali kot drobna klientela na drugih kranjskih teritorijih.149 Do skoraj identičnih rezultatov je prišel Miha Kosi, ki je že v nekaj razpravah predstavil sistematično izgrajevanje celjskega dominija in prepredanje notranje- avstrijskih dežel s celjsko vazalsko mrežo. Najbolj sistematično in nazorno je to pokazal v razpravi o celjski klienteli oziroma o socialni in prostorski mobilnosti plemstva v službi grofov Celjskih,150 podobne teme pa je v drugačnih ali ožjih kon- tekstih ubiral na primer tudi v razpravah o prometni in grajski politiki na primeru celjskih grofov ter v predstavitvi dežele in deželnega plemstva metliške grofi je.151 V primerjalnem izračunu deleža plemstva dežele Kranjske, ki ga kot celjsko klientelo najdemo v fevdnih knjigah za obe njihovi grofi ji in je hkrati navedeno v obeh seznamih plemstva iz leta 1446, je Kosi prišel do 40 %.152 Bolj kot to bode 147 Nared, Seznami kranjskega plemstva, str. 319–320; Nared, Dežela, str. 40–42, 318–319. 148 Prav tam, str. 320–322, 332–334 oz. str. 42–44, 315–317. V navedenih objavah smo ugotavljali, da se podvajajo imena štirih plemičev. Naknadno smo ugotovili še, da sta v seznamu dvakrat vpisana Jorg in Andree Greczer, pa tudi Hanns Standacher oziroma Hanns Stawdacher sta bržčas ista oseba. Število vitezov in oprod moramo torej spustiti na 192. 149 Prav tam, str. 320–322 oz. 42–44; prim. tudi Feldbauer, Herren und Ritter, str. 122; Kosi, Graffschaft Mettling, str. 58–60. 150 Kosi, Celjska klientela, str. 11–64. 151 Kosi, »Prometna politika«, str. 165–180; Kosi, Grajska politika, str. 465–494; Kosi, Graffschaft Mettling, str. 15–97. 152 Kosi, Celjska klientela, str. 30–47, posebej grafi kon št. 4. Dober odstotek višji delež Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 371 v oči, da je bilo med poznanimi kranjskimi plemiškimi rodbinami kar 60 % takih, ki so bile vsaj z enim predstavnikom fevdno povezane s celjskimi grofi . Podobno zgovorne so ugotovitve, da je konec tridesetih in v prvi polovici štiridesetih let največji delež celjske klientele predstavljalo prav plemstvo Kranjske (37 %), šele nato Koroške (30 %) in Štajerske (28 %).153 Register celjskih in ortenburških fevdov je v osnovi nastal leta 1436, kmalu po smrti grofa Hermana II., beleži pa tudi podelitve ali obnovitve fevdov v naslednjem desetletju. Fevd je bil prejemniku namreč lahko podeljen le za čas njegovega življenja ali pa tudi njegovim moškim in (redkeje) ženskim potomcem oziroma dedičem. Po smrti vazala oziroma njegovih dedičev je fevd pripadel seniorjem (Celjskim), zato najdemo več ponovnih podelitev fevdov potomcem prejšnjih vazalov.154 Za uravnoteženje pogleda na posestno-vazalsko strukturo Kranjske v tem obdobju je dragocena t. i. notranjeavstrijska fevdna knjiga Friderika III. za obdobje 1443–1469, z izvirnim naslovom Register der Lehenschafft Steyr, Kernden vnd Krain.155 Tudi ta pokriva daljše časovno obdobje,156 a njen nastanek in dobršen del vpisov (za Kranjsko sklenjeno na fol. 217–251) je nedvomno povezan s podelitvami fevdov v okviru Friderikovega poklonitvenega potovanja 1443/1444. Februarja in v začetku marca 1444 je Friderik kot deželni knez podelil fevde 76 osebam, ki jih najdemo na bolj izčiščenem radgonskem seznamu plemstva iz maja 1446; to pomeni polovico (51 %) plemstva na seznamu. Na daljšem Friderikovem seznamu iz istega leta je deželnoknežjih vazalov 74 (38 %), s kombinacijo obeh seznamov pa se za habsburške vazale izkaže okrog 80 kranjskih vitezov in oprod (38 % od 211 v letu 1446 znanih pripadnikov kranjskega plemstva). Nič nenavadnega ni bilo, da je bil nekdo sočasno vazal več gospodov. Primer- java celjsko-ortenburških in habsburške fevdne knjige ter obeh plemiških seznamov pokaže, da je fevde obeh dinastij sredi štiridesetih let posedovalo 35 ali 36 Kranjcev. Med njimi so bili denimo tudi mnogi pripadniki močnejših in vplivnejših rodbin: Herbard in Volkard (Volker) Auersperger, Jurij, Konrad in Gašper Apfaltrer, Jurij in Baltazar Lamberger, Nikolaj, Seifrid in Hans Gallenberger ipd. Rezultate predstavljene analize je treba razumeti z malo rezerve, saj je med registriranimi prejemniki celjskih fevdov tudi nekaj takih (npr. vdove, mladoletni otroci, meščani – vsem tem smo se skušali sicer pri primerjavah s seznami plem- stva izogniti), ki jih ne moremo šteti med »politično zmožne« deželane in njihova navzočnost ali odsotnost denimo na dedni poklonitvi ne bi bila relevantna. Fri- derik III. in njegovi dvorni svetovalci so gotovo imeli približne predstave o tem, v kakšno deželo se podajajo, kljub temu si lahko mislimo, da je delež plemstva, ki je bilo Celjskim »iskreno« naklonjeno ali nanje vsaj »pogodbeno« navezano, velja bržčas pripisati nekoliko drugačnemu seštevku plemstva z obeh seznamov. 153 Prav tam, zlasti grafi koni 1, 2, 3 in 5. Če pogledamo na obe grofi ji ločeno, je razmerje v grofi ji Celje v korist štajerskega plemstva (49 %), sledi kranjsko s 35 %, koroškega in drugega je bistveno manj, medtem pa v fevdni knjigi za ortenburško grofi jo po pričakovanju prevladujeta koroško (45 %) in kranjsko (43 %) plemstvo; štajerskega je bilo tam le za 11 %. 154 Kosi, Grajska politika, str. 485. 155 AT-OeStA/HHStA, HS, W 724. Za Kranjsko (fol. 216–277) prepis B. Otorepca v CKSL. 156 V kranjskem delu zasledimo letnice 1444, 1449, 1451, 1453, 1454, 1457, 1464–1469. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili372 habsburškega seniorja ob prvem obisku Kranjske neprijetno presenetil in zaskrbel. Celjska »stranka« je bila močnejša od pričakovanj. Opisano stanje ilustrirajmo še s »posestnim zemljevidom«. Če so na višku svoje moči sredi dvajsetih let 15. stoletja obvladovali približno dve tretjini Kranjske,157 se je obseg njihove posesti (alodi, fevdi, zastave) po vrnitvi zastavljenih gospostev Habsburžanom nekoliko zmanjšal, a še vedno so bili na Kranjskem v štiridesetih letih daleč najbolj dominantna rodbina. Njihova gospostva so sklenjeno obvlado- vala dobršen del Dolenjske (z vso Belo krajino) in Notranjske, močne postojanke so imeli tudi na Gorenjskem. Od severozahoda proti jugovzhodu so si sledila gospostva, gradovi in uradi Bela Peč, Radovljica, Waldenberg, Kamen, Smlednik, Polhov Gradec, Čušperk, Kravjek, Dobro Polje, Ortnek, Ribnica, Lož, Kočevje, Fridrihštajn, Žužemberk, Kostel, Poljane, Črnomelj, Metlika, Mehovo, Radeče, Žebnik, Krško in Gračeno.158 Na drugi strani je pod neposredno upravo deželnega kneza oziroma deželnega vicedoma kot njegovega glavnega gospodarsko-fi nančnega uradnika konec tridesetih in v štiridesetih letih 15. stoletja sodilo okrog 15 gospostev oziroma uradov: Kranj, Kamnik, Gamberk, Goričane, Ig, Višnja Gora, Štatenberk, Novo mesto, Kostanjevica z uradoma Raka in Vivodina, Postojna, Vipava, Trst, Pazin, Završje in Vranja.159 Friderik III. je bil formalist, a še bolj kot tak je v zgodovino prišel kot potr- pežljiv in pragmatičen vladar, ki je nasprotnike premagal tako, da jih je preživel. Zamere je znal hitro pozabiti, kar nazorno izkazuje tudi njegovo ravnanje leta 1444. Kranjske fevde je namreč podelil tudi ljudem, ki jih je še kaka tri leta prej uvrščal med kršilce deželnega miru in deželne sovražnike.160 Po drugi strani je bolj ali manj upravičeno pričakoval, da bo z dedno prisego vzpostavljena deželna vez sčasoma prevladala nad fevdno. Kranjski zlati buli V zlati buli (1460) je cesar Friderik III. potrdil Ernestovo listino iz avgusta 1414 in ji dodal sedem določil (pravic), povzetih iz štajerske zlate bule oziroma iz privilegijev štajerskega plemstva iz let 1277 in 1292, ki pa se naslanjata na najsta- rejša privilegija štajerskih ministerialov (1186 in 1237). Bistven je bil privilegij kralja Rudolfa I. iz februarja 1277.161 157 Ocena o treh četrtinah Kranjske v celjskih rokah je nekoliko pretirana – Žontar, Kranjski deželni vicedom, str. 300. 158 Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 138; Štih, Celjski grofje, str. 239; Kosi, Grajska politika, str. 478–485; Bajt, Vidic, Slovenski zgodovinski atlas, str. 88–90 (avtor kart in komentarja je M. Kosi). Tako posestno stanje se je v glavnem obdržalo do izumrtja celjskih grofov leta 1456. 159 Bizjak, Ratio facta est, str. 125–126, 137; Bizjak, Srednjeveške računske knjige, str. 24–25, 34. Obseg komorne posesti je sicer rahlo nihal, občasno se v obračunih pojavljata tudi urada Svibno in Šteberk. 160 Prim. Nared, Seznam »deželnih sovražnikov«, str. 339 161 Vilfan, Zlata bula Kranjcev, str. 221–227. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 373 Sliki 4 in 5: Osnutek zlate bule 1444. Dodane pravice so na fol. 12r in 12v (AT-OeStA/HHStA, HS, B 7). Primerjajmo samo dodane pravice (člene) neizstavljene in izstavljene zlate bule za Kranjsko, še prej pa se dotaknimo njihovega »številčenja«. Pri tem gre seveda vsaj navzven za redakcijski poseg, saj tako osnutek iz leta 1444 kot izvirnik iz leta 1460 nimata nikakršnega številčenja členov. Če pa izhajamo iz tiskanega deželnega A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili374 ročina za Kranjsko, ki se v obeh izdajah (1598 in 1687) začne z zlato bulo iz leta 1460, vidimo, da so »štajerska« določila razdeljena v sedem odstavkov.162 Enako delitev oziroma številčenje je povzel Vilfan in je tudi vsebinsko smiselna.163 Ko- roška zlata bula in neizstavljena za Kranjsko imata enaka iz štajerskih privilegijev dodana določila. Tiskani koroški deželni ročin podobno kot obe kranjski izdaji niza dodane člene v odstavkih (13) in tudi kritična objava v koroško zlato bulo vključenih »štajerskih« pravic le-te številči od I do XIII.164 Zato je nenavadno, da Vilfan, ki je delal na podlagi tiskanega koroškega ročina, govori le o dvanajstih po štajerskem ročinu povzetih določilih. Pa čeprav v nadaljevanju omenja šest »štajerskih pravic«, ki so jih leta 1444 Korošci dobili, Kranjci pa leta 1460 ne.165 Vrh tega je treba pripomniti, da tako obe tiskani različici zlate bule v kranjskem ročinu kot za njima Vilfan četrti dodani člen koroške zlate bule smiselno razdelijo na dva dela. Lahko bi torej rekli, da so dobili Korošci celo 14 dodatnih pravic. Osnutek neizstavljene zlate bule166 1444 marec 4., Ljubljana Rimski kralj in avstrijski vojvoda Friderik III./V. potrjuje kranjskim gospodom, vitezom in oprodam privilegij svojega očeta Ernesta z inseriranim privilegijem avstrijskega vojvode Albrehta II. iz septembra 1338 in dodaja nekatere pravice, povzete iz štajerskega privilegijskega prava [Dodana določila] 162 SI AS 1073, I-6r, fol. 5; I-7r, str. 10–11. 163 Vilfan, Zlata bula Kranjcev, str. 225–227. 164 Landshandvest des löblichen Ertzhertzogthumbs Karndten, str. 24–26; Wiessner, MDC XI, str. 86–87, št. 205. 165 Vilfan, Zlata bula Kranjcev, str. 222, 227. Konkretno naj bi bila dodana določila iz privilegija kralja Rudolfa I. (1277). 166 AT-OeStA/HHStA, HS, B 7, fol. 10r–13r, tu 12r–12v. 167 V predlogi aufnemen; enako tudi v objavi dodanih členov v koroški zlati buli (Wiessner, MDC XI, str. 86). 168 Prevod je kolikor mogoče smiseln in ne povsem dobeseden. Pri členih, ki so skupni obema verzijama, se opira tudi na Vilfan, Zlata bula Kranjcev, str. 225–227; ta pri vsakem členu dodaja še kratko obrazložitev oziroma genezo. Za natančnejšo pravnozgodovinsko analizo obeh listin in genezo dodanih pravic bi bila potrebna posebna razprava. [1] Von erst, ob einer vnserr ge- trewn von Krain heyrat mit einer von Steir, Kernden oder von Osterreich, oder ob einer von Osterreich, Steir oder Kern- den heyrat mit einer von Krain, der sol dasselb recht haben der gegend, darinn er wil beleiben, wann man ein gemaine gewonheit dürch einer eynigen person willen im lannd nicht sol ausnemen.167 Prvič, če se kdo izmed naših zvestih iz Kranjske poroči z eno iz Štajerske, Koroške ali Avstrije, ali če se kdo iz Avstrije, Štajerske ali Koroške poroči z eno iz Kranjske, ta naj ima pravo tiste dežele, v kateri hoče prebivati, ker ne gre, da bi delali izjeme od splošnega običaja v deželi zavoljo ene same osebe.168 Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 375 169 Ta člen je v zlati buli 1460 razdeljen v dva dela (4. in 5. člen). 170 Lehensanfall – pripad (vrnitev) fevda seniorju, npr. zaradi mladoletnosti potomca po smrti prejšnjega vazala. Nadalje jim dajemo in potrjujemo tudi svoboščino, da v prihodnje vedno ženijo oziroma možijo svoje sinove in hčere ter jim ob tem naklonijo premo- ženje, kadar in s komer hočejo. Prav tako postavljamo, da če Kranjec umre brez poslednje volje, naj njegov dedič (potomec) ali njegov soro- dnik v naslednjem kolenu dobi njegovo zapuščino. Postavljamo tudi: če Kranjec (ob)- toži drugega za karkoli, naj se ne boju- je; dokaže naj s poštenimi pričami, po njihovi izpovedi naj se sodi. In kar je tožb za zemljišča, to naj se konča pred postavljenim sodnikom in naj se o tem zaslišijo poštene priče in naj se sodi po pravu z vprašanjem in odgovorom, kot je red po pravu. Poleg tega povsem odpravljamo v fevdnem pravu (povratne) pripade,170 saj je to zoper vse dobre in poštene običaje. Postavljamo tudi, naj hčere dedu- jejo za očeti, če ti nimajo sinov. Postavljamo tudi: če je nekdo (pri)- dobil v fevd posest od drugega gospostva in je to kasneje kupil deželni knez, naj ta (posest) še naprej ostane tistemu, ki jo je imel v fevdu. Naši deželani na Kranjskem smejo tudi darovati in prodajati svoje premo- ženje. Vojvodino Kranjsko oproščamo tudi od davščin (trošarin) in žaljivih oškodovanj, ki so jih nekdaj izterjevali oziroma povzročali biriči v Avstriji. [2] Item wir geben vnd bestetten in auch die freiheit, daz si furbazs ym- mermer freileich ir sün vnd ir töchter verhairaiten vnd bestätten sullen, wenn oder wem si wellend. [3] So seczen wir auch, welher Krainer an geschëfft verfert, so sol sein geerbe oder sein mag von der nachsten sipp sein erbgüt besizzen. [4]169 Wir seczen auch, ob ein Krai- ner den andern vmb ichte anspricht, da sol er nicht vmb kemphen, er sol es beweren mit erbern geczeugen, nach sag sol man richtten, vnd was klag vmb vrbar wirdet, daz sol man ennden vor dem gesaczten richter vnd sol darüber hören erber gezeugen vnd soll es richten nach recht mit frag vnd mit volge als rechts ordnung ist. [5] Darczu so verwerffen wir in allem lehenrecht das da haisset anfëlle, das allen guten vnd erbern gewonheitten wider ist. [6] Wir seczen auch, das die töchter irer vëter erbgüt besiczen, ob si der sun nicht enhaben. [7] Wir seczen auch, ob ein man von anderr herschafft ein güt zu lehen gewinnet vnd ob es des lanndes herr darnach eigentleich kauffet, so sol man es doch dem lassen, der es zu lehen besessen hatt. [8] Es mügen auch vnser lanndlewt in Krain ir güt geben vnd verkaufen. [9] Wir freien auch dasselb hercz- ogtum zu Krain vor dem vngelt vnd von leidiger beswerung, die ettwan von den schergen zw Osterreich beschehen sind. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili376 Dovoljujemo tudi vsakemu Kranj- cu, da, če hoče, na svojih zemljiščih zgradi cerkev ali posveti cerkvenim ustanovam po Bogu nekaj svojega pre- moženja. Postavljamo in potrjujemo tudi: če Kranjcem njihovi podložniki ali tisti, ki so naseljeni v njihovih hišah, brez nji- hovega dovoljenja samovoljno odidejo v mesto ali v trg v deželi, je (Kranjec) upravičen, da se mu jih brez vsakršnih ugovorov skupaj s premoženjem vrne. Mi hočemo in postavljamo tudi, da vse mitnice v deželi ne pobirajo več denarja, kot je po pravu, in da se za mitnino ne daje drugega (več), kot je od nekdaj navada. Mi postavljamo in hočemo, naj nobeden od naših naslednikov, gospo- dov in deželnih knezov na Kranjskem protipravno ne prime, zapre ali vklene nobenega plemiča (ministeriala) zaradi kake krivice; škodljivega človeka naj se na primeren način pridrži, dokler se mu ne dokaže krivda ali pa jo sam prizna. [10] Wir wellen auch ein yeglichen Krainer auff sein grundt, ob er wil, ein kirchen ze pawen oder auff goczhäuser widmen durch got seins güts. [11] Wir seczen vnd bestëtten auch, ob der Krainer aigen leut oder die auff iren behausten gutern gesessen sind, varend dürch freiheit an ir vrlaub in ain statt oder in ainen markcht in dem lannd, der gefreiet ist, daz man die an alle widerrede mitsambt dem güt iren herren den sy zugehorend wider anttwürtte. [12] Wir wellen vnd seczen auch, das man alle die meütt, die in dem lannd gehoret sind, an dem gelt vber recht ab- neme vnd das man nicht anders geb ze maütt, denn als von alter her komen ist. [13] Wir seczen auch wellen, daz kainer vnserer nachkomen, herren vnd landsfürsten ze Krain keinen dienstman vahen soll an recht noch bekärcke noch in panden haben vmb ein vnpild, da man einen schedlichen man pilleich vmb aufhalten sol, man bewer es dann hincz im oder er veriech sein selber. Izvirnik zlate bule171 1460 november 25., Dunaj Rimski cesar in avstrijski nadvojvoda Friderik III. potrjuje na prošnjo ministerialov, gospodov, vitezov in oprod iz kneževine Kranjske listino av- strijskega nadvojvode Ernesta Železnega z dne 2. avgusta 1414, s katero je ta potrdil kranjski privilegij avstrijskega vojvode Albrehta II. iz leta 1338, in dodaja sedem določil iz štajerskih privilegijev [Dodana določila]167168169170171 167 168 169 170 171 171 SI AS 1063, št. 691. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 377 Prvič, če se kdo izmed naših zvestih iz Kranjske poroči z eno iz Štajerske, Koroške ali Avstrije, ali če se kdo iz Avstrije, Štajerske ali Koroške poroči z eno iz Kranjske, ta naj ima pravo tiste dežele, v kateri hoče prebivati, ker ne gre, da bi delali izjeme od splošnega običaja v deželi zavoljo ene same osebe. Nadalje jim dajemo in potrjujemo tudi svoboščino, da v prihodnje vedno ženijo oziroma možijo svoje sinove in hčere ter jim ob tem naklonijo premo- ženje, kadar in s komer hočejo. Prav tako postavljamo, da če Kranjec umre brez poslednje volje, naj njegov dedič (potomec) ali njegov soro- dnik v naslednjem kolenu dobi njegovo zapuščino. Postavljamo tudi: če Kranjec (ob)- toži drugega za karkoli, naj se ne boju- je; dokaže naj s poštenimi pričami, po njihovi izpovedi naj se sodi. In kar je tožb za zemljišča, to naj se konča pred postavljenim sodnikom in naj se o tem zaslišijo poštene priče in naj se sodi po pravu z vprašanjem in odgovorom, kot je red po pravu. Postavljamo tudi, naj hčere dedu- jejo za očeti, če ti nimajo sinov. Dovoljujemo tudi vsakemu Kranj- cu, da, če hoče, na svojih zemljiščih sezida cerkev ali posveti cerkvenim ustanovam po Bogu nekaj svojega pre- moženja. [1] Von erst, ob ainer vnserr ge- trewn von Krain heyrat mit einer von Steir, Kernden oder von Osterreich, oder ob einer von Osterreich, Steir oder Kern- den heyrat mit einer von Krain, der sol dasselb recht haben der gegend, darinn er wil beleiben, wann man ein gemaine gewonhait durch ainer eynigen person willen in ai[ne]m lannd nicht sol aus- nemen. [2] Item wir geben vnd bestetten in auch die freihait, daz sy fürpaser ymmermer freylich ir sun vnd ir töchter verheyratten vnd bestetten süllen, wann oder wem sy wellen. [3] So seczen wir auch, welher Krainer an geschefft verfert, so sol sein geerb oder sein mag von der nagsten syppe sein erbgut besiczen. [4] Wir seczen auch, ob ein Krainer den andern vmb icht anspricht, da sol er nicht vmb khemphen, er sol es beweren mit erbern gezewgen, nach der sag sol man richten. [5] Vnd was klag vmb vrbar wirdet, daz sol man ennden vor dem gesaczten richter vnd sol daruber horn erber ge- zewgen vnd sol es richten nach recht mit frag vnd mit volge als rechts ordnung ist. [6] Wir seczen auch, das die tochter irer väter erbgut besiczen, ob sy der sün nicht enhaben. [7] Wir erlauben auch ainem ye- glichen Krainer auf seinen gründten, ob er wil, ein kirchen ze pawn oder auf gotshewser widem durch got seins güts. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili378 Slika 6: Zlata bula kneževine Kranjske, izstavljena na Dunaju 25. novembra 1460. Le kje je pečat? (SI AS 1063, št. 691). V kranjsko zlato bulo prevzeti štajerski členi vsebinsko niso posebej pomemb- ni, pa tudi to, da je v kranjski buli manj dodanih členov kot v koroški iz leta 1444 (13 oziroma 14), Kranjcem ni povzročilo nobene škode. Za razvoj privilegijskega prava in deželnih stanov nasploh najpomembnejšega določila o zaporedju priseg – deželani so dolžni priseči zvestobo novemu deželnemu knezu le, če jim ta prej s prisego obljubi, da bo spoštoval obstoječe deželne privilegije172 – Friderik ni izrecno potrdil ne Korošcem ne Kranjcem. Kranjcem ni izrecno potrdil oziroma obnovil tudi določila, iz katerega je bila izpeljana davčna prostost plemstva.173 Sergij Vilfan je zato upravičeno zapisal, da je bil pomen zlatih bul bolj deklaratorne in politične narave. Štajersko deželno pravo je po zadnjem členu osnovnega privilegija iz leta 1338 kot subsidiarno pravo veljalo tako na Koroškem kot Kranjskem, to pa pomeni, da so v obeh deželah veljali tudi vsi štajerski privilegiji.174 Kranjska zlata bula je postala jedro nadaljnjih potrditev in je v obeh tiskanih kranjskih deželnih ročinih na prvem mestu. Šlo je pač za slovesnejšo obliko listine z dodanimi pravicami, 172 Določilo o pogojnosti dedne poklonitve, ki ga je Rudolf I. leta 1277 uvrstil med pravice štajerskega plemstva in je subsidiarno veljalo tudi na Kranjskem, se glasi: Ut autem tenor huius privilegii a futuris dictae terrae principibus ratus et stabiliter teneatur, praesenti praecipimus sanctione, ut dum princeps qui pro tempore fuerit a ministerialibus Styriae fi delitatis exigit iura- mentum. Ipsi ad praesentationem huiusmodi sacramenti, minime contringantur, donec princeps et dominus corporali suo iuramento promittat, se praesens privilegium in omnibus et singulis suis articulis servaturum. Glej AT-StLA, Laa. Urk., A-011, 1443 XII. 26., Gradec; Landtshandvest des Hertzogthumbs Steyer, fol. 5v; prim. še Vilfan, Deželni ročini, str. 74–76. 173 9. člen koroške in neizstavljene kranjske zlate bule. 174 Vilfan, Zlata bula Kranjcev, str. 227–228. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 379 poleg tega je bila zlata bula najstarejši v Ljubljani hranjeni originalni privilegij za (ožjo) Kranjsko. Iz doslej znanega bi lahko sklepali, da sta bila Albrehtov privilegij iz leta 1338 in Ernestova potrditev iz leta 1414 prav ob obisku Friderika v Ljubljani »odtujena« kranjskemu plemstvu.175 Najbrž zato, ker ju je Friderik želel imeti pri sebi takrat, ko se mu bodo zdeli Kranjci vredni zlate bule. Ernestovo potrditev so že leta 1446 prepisali v kraljevo registraturno knjigo, kjer jo najdemo pod naslovom Copia des lanndbriefs Krain,176 nato se je za originalom najkasneje do novembra 1460 izgubila sled. Albrehtov privilegij je bil v Ljubljano vrnjen šele leta 1977.177 Po umoru Ulrika II. novembra 1456 in s tem izumrtju celjske grofovske rodbine je Friderik III. za Habsburžane skladno z dedno pogodbo iz avgusta 1443 pridobil celjsko dediščino – vse njihove grofi je, gospostva, gradove in posesti v nemških deželah in v Svetem rimskem cesarstvu.178 Boji s pretendenti za celjsko dediščino (poleg Ulrikove vdove Katarine Branković še ogrski kralj Ladislav, Frankopani, predvsem pa goriški grof Ivan) so trajali še nekaj časa, a z mirom v Požarnici konec januarja 1460179 se je moral goriški grof odreči ne le grofi ji Ortenburg-Strmec, pač pa Frideriku odstopiti tudi svoja ozemlja vzhodno od lienških klavž. Friderik III., od leta 1452 tudi v Rimu kronani cesar, je s tem povsem obvladal notranjeavstrij- ske dežele. Takrat je lahko pokazal nekaj milosti in končno izstavil zlato bulo za Kranjsko.180 Še boljše volje je bil nekaj let kasneje. Kranjcem je za podporo v sporu z bratom in njegovimi zavezniki januarja 1463 izboljšal deželni grb181 in »ustano- vil« deželne dedne urade, kot so jih poznale druge habsburške dežele: maršala – Turjaški oziroma Šumberški, 5. 1. 1463, točaja – Črnomaljski, 26. 12. 1463, in strežaja – Hohenwarti, 5. 1. 1463; urad dednega komornika je edini obstajal že prej, od začetka 15. stoletja so ga imeli Turjaški.182 Jurija in Gašperja Črnomaljska je 26. decembra 1463 kot prva Kranjca iz vitezov povzdignil v baronski (gosposki) stan ter jima dal pravico pečatenja z rdečim voskom.183 Vmes je 6. decembra 1461 ustanovil škofi jo s sedežem v Ljubljani. Tudi časom, ko so glavne upravne funkcije na Kranjskem v veliki meri zasedali »tujci«, se pravi plemiči, ki niso izvirali iz dežele, je postopoma odzvonilo. 175 Podobno domneva Levec, Die krainischen Landhandfesten, str. 284, op. 2. 176 AT-OeStA/HHStA, HS, W 10, fol. 126r–127r. V istem pergamentnem kodeksu najdemo prepisa privilegija goriškega grofa Albrehta III. za Istro iz aprila 1365 (Lannthantfest in Ister- reich, fol. 127v–128r), kar je najstarejši znani prepis izgubljenega originala, in prepis potrditve goriškega privilegija za Metliko in Marko, ki jo je vojvoda Leopold III. izstavil v Ljubljani julija 1374 (Lanntbrief aus der Metlickh, fol. 128r–129v). Mar naslov prepisa Ernestove listine – Copia des lanndbriefs Krain – namiguje na to, da je bila predloga za prepis (že) kopija, in ne original? 177 Nared, Privilegij kranjskega plemstva, str. 22–24. 178 SI AS 1063, št. 4512, 1443 VIII. 16., Dunajsko Novo mesto; [RI XIII] H. 12 n. 163. 179 Wiessner, MDC XI, str. 138–140, št. 340. 180 Prim. še Vilfan, Zlata bula Kranjcev, str. 223–224; Štih, Dežela Grofi ja, str. 139–140. 181 SI AS 1063, št. 716, 1463 I. 12., Dunajsko Novo mesto; izčrpna analiza z objavo in prevodom listine Kotar, Listina cesarja Friderika III., str. 68–92. 182 Kotar, Deželnoknežja oblast, str. 35–36, 243–282; Nared, Dežela, str. 146, 150, 163. 183 Nared, Dežela, str. 146–147. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili380 Po smrti še zadnjega »notranjega sovražnika«, brata Albrehta VI., ki je na Dunaju nepričakovano umrl v začetku decembra 1463, je Frideriku sonce močno posijalo, a so ga potem kmalu spet zastrle stare in nove nadloge – Benečani, Turki, Andrej Baumkircher, Matija Korvin ... Sklep: o možnih razlogih, da zlata bula ni bila izstavljena marca 1444 Po vseh dejstvih, domnevah in razmislekih, ki smo jih nanizali doslej, lahko potegnemo take sklepe. Friderik je nameraval na svoji poklonitveni turneji pokazati, da je po spravi s celjskimi grofi nastopil čas konsolidacije njegove oblasti v notranjeavstrijskih deželah. Obred recipročnih priseg na dedni poklonitvi, ki je bila kronana s slove- sno potrditvijo in nagraditvijo dotedanjih pravic in privilegijev v obliki t. i. zlate bule, se je brez omembe vrednih zapletov odvil v štajerskem Gradcu in koroškem Št. Vidu. Tudi podoben scenarij za Kranjsko oziroma Ljubljano je bil pripravljen, besedilo zlate bule spisano. A po prihodu čez Karavanke je imel Friderik poldrugi mesec184 časa za spoznavanje klime v deželi, ki pa habsburškemu orlu, čeprav s kraljevsko krono na glavi, očitno ni bila dovolj naklonjena oziroma je po njegovem mnenju deželo in njeno plemstvo preveč grel sij celjskih zvezd. Pri maloštevilnih Istranih, ki so se šele dobro vrnili pod deželnoknežji klobuk, je šlo bržčas gladko. Tudi plemstvo iz nekdanje goriške deželice na Dolenjskem in v Beli krajini (grofi je v Marki in Metliki), ki je bila sicer v zastavi grofov Celjskih – takrat verjetno le večina gospostev oziroma teritorija in ne tudi deželnoknežja oblast – v Friderikovih očeh ni bilo problematično, čeprav ne poznamo izrecne omembe posebne dedne poklonitve za to »priključeno gospostvo«. Privilegij svojega deda Leopolda III. (in prek tega osnovni privilegij goriškega grofa Albrehta III.) mu je potrdil, čeprav so bile celjske pozicije v grofi ji izredno močne. Za (ožjo) Kranjsko pa čas »sprave« morda še ni napočil. Prepričani smo, da je Friderik sprejel dedno prisego plemstva, ki pa je bila morda bolj medla.185 Tudi Friderik je moral obljubiti, da »se bo prebranega držal«, a je ostalo le pri besedah. Kranjcem namenjeni pergament in zlato sta šla za kako drugo slovesno listino, za prejemnika, ki je bil take časti bolj vreden kot mlačni Kranjci. Kralj, ki je vedno znova dopuščal, da čas naredi svoje, se je najbrž izgovoril, da si bo za izstavitev 184 Friderik se je ob poklonitvenih obiskih prav na Kranjskem (pretežno v Ljubljani) zadržal najdlje, od 21. 1. do 6. 3. 1444, torej 45 dni. Na Štajerskem (večinoma v Gradcu) je bil tri tedne in pol (23. 11.–18./19. 12. 1443), še kak dan dlje pa v koroškem Št. Vidu (od 20. 12. 1443 do najmanj 15. 1. 1444). 185 Iz ohranjenih virov ne moremo sklepati na kak »izreden dogodek« v času Friderikovega bivanja na Kranjskem. Potrditve privilegijev samostanom ter mestom in trgom so šle normalno iz knežjih rok, pri podelitvah fevdov ne zasledimo posebnosti. Če naj bi bil možen vzrok neiz- stavitve zlate bule maloštevilnost Habsburžanu lojalnega plemstva, morda tudi slaba udeležba na dedni poklonitvi, potem je treba še enkrat spomniti na leto 1414, ko je bila udeležba na poklonu Ernestu Železnemu slaba – nekateri plemiči iz Kranjske in iz Marke in Metlike so imeli čez devet let popravni izpit – pa je Ernest kljub temu že marca in avgusta 1414 potrdil oba privilegija. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 381 listine vzel še nekaj časa, kar sicer v takih primerih ni bilo nič nenavadnega. Na Kranjskem je v večstoletni praksi od poklonitve do pisne potrditve privilegijev lahko minilo od nekaj dni do nekaj let.186 Iz Ljubljane sta z dvorom odpotovali temeljna privilegijska listina Albrehta II. iz septembra 1338 in (morda) njena potrditev iz avgusta 1414, bržčas zato, da bi služili kot podlaga novi potrditvi. Zanjo pa je prišel čas šele po 16 letih in pol, novembra 1460, ko so bili grofje Celjski že zgodovina, njihove posesti v notranjeavstrijskih deželah pa prepojene z oblastno krvjo orla, ki je v te kraje pred približno 180 leti priletel z gradu Habsburg. S teoretičnim, banalnim razlogom, kot ga imenuje Vilfan,187 da Frideriku naklonjeni Kranjci morda za zlato bulo niso bili pripravljeni plačati dovolj visoke »takse«, se ne bomo ukvarjali. Gloda pa misel, da kranjsko plemstvo takrat deželnemu knezu v potrditev in nadgraditev v resnici ni ponudilo ustrezne predloge – Ernestove listine iz avgusta 1414. Doslej smo zaradi dikcije zlate bule iz leta 1460 tako v tem prispevku kot že prej menili,188 da sta izvirnika najstarejših privilegijskih listin za (ožjo) Kranjsko iz Ljubljane odšla s Friderikovim dvorom marca 1444. A možna je tudi razlaga, da je bila Ernestova potrditev emphrombt že pred tem. Novembra 1460 je cesar zlato bulo izstavil na podlagi overjenega prepisa – vidimusa (kdo ga je overil, ni znano), a če lahko poti Albrehtovega privilegija sledimo na Dunaj in po dobrega pol tisočletja nazaj v Ljubljano, je Ernestova potrditev edina privilegijska listina za ožjo Kranjsko, ki se ni ohranila v izvirniku.189 Friderika ni bilo treba prepričevati, da je njegov oče Albrehtov privilegij potrdil, a »verne« predloge za zlato bulo morda ni dobil. Ker je za razliko od štajerske in koroške zlate bule v osnutku kranjske v celoti inseriran samo Albrehtov privilegij, Ernestova potrditev pa le bežno omenjena, je – morda – deželo Kranjsko in njeno 186 Poglejmo čas, ki je na Kranjskem po znanih podatkih minil od poklonitve do potrditve privilegijev: Albreht II.: (možna) poklonitev v zadnjem tednu avgusta 1338, privilegij 16. septembra 1338. Albreht III. in Leopold III. sta privilegij goriškega grofa za Marko in Metliko potrdila ob poklo- nitvi konec marca oziroma v začetku julija 1374, morda kak dan po prisegi sami. Ernest Železni: poklonitev med 8. in 11. marcem 1414, potrditev »metliškega« privilegija že 11. marca, kranjskega 2. avgusta 1414. Maksimilijan I.: poklonitev (deželnoknežjim komisarjem) konec leta 1493 ali v prvih dneh naslednjega, potrditev privilegijev 10. in 13. januarja 1494. Karel I. in Ferdinand I.: poklonitev (komisarjem) okrog 10. julija 1520, Karlove potrditve vseh treh privilegijev (Kranjska, Marka in Metlika, Istra) 25. oktobra 1520, Ferdinandove potrditve 14. oz. 16. novembra 1523. Karel II.: poklonitev 28. aprila 1564, potrditev treh privilegijev 1. maja 1567. Ferdinand II.: poklonitev 13. februarja 1597, skupna potrditev vseh treh privilegijev 20. de- cembra 1597. Leopold I.: poklonitev in potrditev privilegijev 13. septembra 1660. Karel VI.: poklonitev avgusta 1728 (vladal je že 17 let), potrditev privilegijev 14. marca 1736. Prim.: Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 49–62; Volčjak, Kranjski deželni privilegiji, str. 80–148; Nared, Dežela, str. 92, 199–200, 203. 187 Vilfan, Zlata bula Kranjcev, str. 223. 188 Levec, Die krainischen Landhandfesten, str. 284, op. 2; Nared, Privilegij kranjskega plemstva, str. 22–24; prim. tudi Vilfan, Zlata bula Kranjcev, str. 224. 189 Prim. razstavni katalog Kranjski deželni privilegiji, str. 6–7, 80–149. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili382 plemstvo zgolj »blamaža« prikrajšala za pričakovano zlato bulo.190 V razmislek torej ponujamo dva glavna razloga, zakaj Kranjci leta 1444 niso dobili zlate bule, pri čemer je na mestu kombinacija obeh – da je bila »blamaža« z listino le kaplja čez rob Friderikovega nezadovoljstva po spoznanju stanja »na terenu«. Zakaj so leta 1460 dobili manj iz štajerskega prava prevzetih pravic kot Ko- rošci leta 1444 in kot je bilo takrat namenjeno tudi njim, pa niti ni tako bistveno, saj so bile dodane norme s pravnega in vsebinskega vidika malo pomembne in deloma preživete (izhajale so večinoma iz 13. stoletja), pa tudi oblasti deželnega kneza niso kaj prida omejevale. Vilfan je menil, da je cesar lahko izkoristil svoj okrepljeni položaj v deželi, hkrati pa »Kranjcem njihovega stališča v letu 1444 še ni odpustil«. In še enkrat: Po določilu o subsidiarni (upo)rabi štajerskega prava na Koroškem in Kranjskem, ki ga najdemo na koncu Albrehtovega privilegija za obe deželi iz septembra 1338, so Kranjci vse te pravice že imeli. Zlata bula je bila torej z »dodatkom« oziroma »obnovitvijo« določenih pravic predvsem deklaratoren in političen akt.191 Viri in literatura Neobjavljeni (arhivski) viri ARS – Arhiv Republike Slovenije (Ljubljana) SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko: šk. 195 (fasc. I/106a) SI AS 40, Zbirka regestov in prepisov listin: šk. 67 SI AS 730, Gospostvo Dol: fasc. 179 SI AS 920, Levec Vladimir: fasc. 3, 4 SI AS 1063, Zbirka listin: št. 419, 420, 425, 561, 570–574, 602, 657, 691, 716, 4478, 4491–4493, 4506, 4511–4513, 4515, 4720, 4848, 4876, 5158, 5162, 5368, 5390, 5600, 5793, 6012 SI AS 1073, Zbirka rokopisov: I-6r, I-7r, I-8r, I-57r CKSL – Centralna kartoteka srednjeveških listin za Slovenijo (prepisi Boža Otorepca na Zgo- dovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU) KLA – Kärntner Landesarchiv (Celovec) (dostop prek monasterium.net) AT-KLA 418 Allgemeine Urkundenreihe: B-A 885, B-A 889, B-C 2566 AT-KLA 457 Ständisches Archiv, Urkunden: B-5, B-6 OeStA/HHStA – Österreichisches Staatsarchiv/Haus-, Hof- und Staatsarchiv (Dunaj) AT-OeStA/HHStA HS Handschriftensammlung: B 7, B 43, W 7, W 10, W 724 190 V osnutku sicer beremo, da so (naj bi) kranjski plemiči po dedni poklonitvi vns für- pracht habend ein besigilte hantvest, iren vordern vnd in von weilend dem hochgeborn fursten herczogen Ernsten, erczherczogen vnd herren der vorgeschriben lannde, vnserm liben vatter loblicher gedechtnüss gegeben, damit er in weilend herczog Albrechts von Osterreich, vnsers vrenen auch loblicher gedechtnüss, hantuest bestëtt hatt …, a nato takoj preide na dobeseden prepis Albrehtovega privilegija. 191 Vilfan, Zlata bula Kranjcev, str. 227–228. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 383 StLA – Steiermärkisches Landesarchiv (Gradec) AT-StLA, Landschaftliches Archiv, Urkunden (Laa. Urk.): A-011, A-012 AT-StLA, Handschriftensammlung (Hamerlinggasse): Hs 907, II/14 AT-StLA, Meiller-Akten, XIV-a: Nr. 2, 4 Objavljeni viri Birk, Ernst, Verzeichniss der Urkunden zur Geschichte des Hauses Habsburg von 1395 bis 1439. Lichnowsky, Eduard Maria, Geschichte des Hauses Habsburg, V. Teil. Wien: Schaumburg und Compagnie, 1841, str. I–CCCXCVI. Birk, Ernst, Verzeichniss der Urkunden zur Geschichte des Hauses Habsburg von 1439 bis 1457. Lichnowsky, Eduard Maria, Geschichte des Hauses Habsburg, VI. Teil. Wien: Schaumburg und Compagnie, 1842, str. XXV–CCXXVI. Birk, Ernst, Zweite Nachträge zu dem Verzeichniss der Urkunden zur Geschichte des Hauses Habsburg von 1439 bis 1457. Lichnowsky, Eduard Maria, Geschichte des Hauses Habsburg, VIII. Teil. Wien: Schaumburg und Compagnie, 1844, str. DXV–DXXXI. Bizjak, Matjaž, Srednjeveške računske knjige za Slovenijo 1: Deželnoknežji obračuni za Kranjsko 1436–1448. Thesaurus memoriae, Fontes 12. Ljubljana: Založba ZRC, 2016. Böhm, Constantin von, Die Handschriften des kaiserlichen und königlichen Haus-, Hof- und Staatsarchivs. Wien: W. Braumüller, 1873. Chmel, Joseph, Materialien zur österreichischen Geschichte. Aus Archiven und Bibliotheken. Bd. I/2. Wien: Peter Rohrmann, 1837. Chmel, Joseph, Regesta chronologico-diplomatica Friderici IV. Romanorum regis (imperatoris III.). Auszug aus den im k. k. geheimen Haus-, Hof- und Staatsarchive zu Wien sich befi ndenden Reichsregistraturbücher vom Jahre 1440-1493. Nebst Auszügen aus Original-Urkunden, Manuskripten und Büchern, Abt. I: 1440-März 1452. Wien: Peter Rohrmann, 1838. Chmel, Joseph, Nachträge zur Geschichte K. Friedrichs IV. Notizenblatt. Beilage zum Archiv für Kunde österreichischer Geschichtsquellen I, 1851, str. 47–48. Des loblichen Fürstenthumbs Steyer Erbhulldigung, in dem Fünfftzehenhundert vnd zwaintzi- gisten, auch nach uolgend des ainundzwaintzigisten Jars bescheen, sambt handlung der Landtag des selben mals gehalten, mit etlichen iren Freyhaitten, Landshanduest vnd berüff der ordnung in gemainen handtierungen. Augsburg: J. de Necker, 1523. Ebendorfer, Thomas, Chronica Austriae. Monumenta Germaniae Historica. Scriptores rerum Germanicarum, N. S. XIII (Hrsg. Lhotsky, Alphons). Berlin, Zürich: Weidmann, 1967. Golia, Modest, Kronika Celjskih grofov. Maribor: Obzorja, 1972. Hitzinger, Peter, Auszug aus dem Schriftenregister der Stadt Stein. Mitteilungen des historischen Vereins für Krain 20, 1865, str. 109–111. Krones, Franz, Vorarbeiten zur Quellenkunde und Geschichte des Landtagswesens der Steier- mark. Nachträge und Ergänzungen mit einer Uebersicht der bisher gesammelten Daten für die Epoche von 1160–1522. Beiträge zur Kunde steriermärkischer Geschichts-Quellen 6, 1869, str. 63–104. Krones, Franz, Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli. Zeiter Theil: Die Cillier Chronik. Text mit kritischer Einleitung und historischen Erläuterungen. Graz: Leuschner & Lubensky, 1883. Krones, Franz, Urkunden zur Geschichte des Landesfürstenthums, der Verwaltung und des Ständewesens der Steiermark von 1283–1411 in Regesten und Auszügen. Beiträge zur Kunde steriermärkischer Geschichts-Quellen 30, 1899, str. 13–140. Landtshandvest des Hertzogthumbs Steyer. Grätz: Widmanstetter, 1697. Landshandvest des löblichen Ertzhertzogthumbs Karndten. S. l., 1610. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili384 Landshandvest des löblichen Hertzogthums Crain. Grätz: H. Schmid, 1598. Landtshandtvesst des löblichen Hörzogthumbs Crain. Laybach: J. T. Mayr, 1687. Luschin, Arnold von, Kapper, Anton, Katalog der landschaftlichen Urkunden. Kataloge des Steiermärkischen Landesarchives II/1. Graz, Leipzig: Ulr. Moser's Buchhandlung, 1899. Nared, Andrej, Objava in prevod privilegijev kranjskega plemstva (1338) ter plemstva v Marki in Metliki (1365). Nared, Andrej, Volčjak, Jure (ur.), Kranjski deželni privilegiji 1338–1736. Publikacije Arhiva RS, Katalogi 31. Ljubljana: Arhiv RS, 2008, str. 69–77. Otorepec, Božo, Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku. Zv. II, III, IV, VI, IX, X. Ljubljana: Mestni arhiv, 1957, 1958, 1959, 1961, 1964, 1965. Otorepec, Božo, Matić, Dragan, Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Ljubljana (1320–1782). Transkripcije z regesti in komentarji. Gradivo in razprave 19. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1998. Piccolomini, Enea Silvio, Über Österreich (Hrsg. Kucher, Felix). Wien: Turia und Kant, 2002. Piccolomini, Aeneas Silvius de, Historia Austrialis. Ausgewählte Quellen zur deutschen Ge- schichte des Mittelalters 44 (Hrsg. Sarnowsky, Jürgen). Darmstadt: Wissenschaftliche Büchergesellschaft, 2005. Piccolomini, Eneas Silvius, Historia Austrialis, Pars II. Monumenta Germaniae Historica. Scriptores rerum Germanicarum, N. S. XXIV (Hrsg. Wagendorfer, Martin). Hannover: Hahn, 2009. [RI XIII] H. 12. V: Regesta Imperii Online, http://www.regesta-imperii.de/regesten/13-12-0-fri- edrich-iii.html (obiskano 18. 8. 2020) = Willich, Thomas (bearb.), Regesten Kaiser Frie- drichs III. (1440-1493). Nach Archiven und Bibliotheken geordnet. H. 12: Die Urkunden und Briefe des Österreichischen Staatsarchivs in Wien, Abt. Haus-, Hof- und Staatsarchiv: Allgemeine Urkundenreihe, Familienurkunden und Abschriftensammlungen (1440-1446). Wien, Weimar, Köln: Böhlau, 1999. [RI XIII] H. 26. V: Regesta Imperii Online, http://www.regesta-imperii.de/regesten/13-26-0-fri- edrich-iii.html (obiskano 18. 8. 2020). = Holtz, Eberhard (bearb.), Regesten Kaiser Frie- drichs III. (1440-1493). Nach Archiven und Bibliotheken geordnet. H. 26: Die Urkunden und Briefe aus den Archiven und Bibliotheken der Tschechischen Republik. Wien, Köln, Weimar: Böhlau, 2012. [RI XIII] H. 29. V: Regesta Imperii Online, http://www.regesta-imperii.de/regesten/13-29-0-fri- edrich-iii.html (obiskano 18. 8. 2020) = Kemper, Joachim, Volčjak, Jure, Armgart, Martin (bearb.), Regesten Kaiser Friedrichs III. (1440-1493). Nach Archiven und Bibliotheken geordnet. H. 29: Die Urkunden und Briefe aus den Archiven und Bibliotheken der Repu- blik Slowenien. Tl. 1: Die staatlichen, kommunalen und kirchlichen Archive in der Stadt Laibach/Ljubljana. Wien, Köln, Weimar: Böhlau, 2014. Schwind, Ernst von, Dopsch, Alphons, Ausgewählte Urkunden zur Verfassungsgeschichte der deutsch-osterreichischen Erblande im Mittelalter. Innsbruck: Wagner, 1895. Seuffert, Burkhard, Kogler, Gottfriede, Die ältesten steirischen Landtagsakten 1396-1519, Teil I: 1396-1452. Quellen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark 3. Graz, Wien, München: Stiasny, 1953. Unrest, Jakob, Österreichische Chronik. Monumenta Germaniae Historica. Scriptores rerum Germanicarum, N. S. XI (Hrsg. Grossmann, Karl). Weimar: Böhlau, 1957. Valvasor, Johann Weichard, Die Ehre des Hertzogthums Crain. Buch X, XV. Laybach, Nürnberg: Wolfgang Moritz Endter, 1689. Volčjak, Jure, Kranjski deželni privilegiji 1338–1736 (Katalog razstave). Nared, Andrej, Volčjak, Jure (ur.), Kranjski deželni privilegiji 1338–1736. Publikacije Arhiva RS, Katalogi 31. Ljubljana: Arhiv RS, 2008, str. 79–157. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 385 Wiessner, Hermann, Monumenta historica ducatus Carinthiae: geschichtliche Denkmäler des Herzogtums Kärnten, Bd. X, XI. Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten, 1968, 1972. Wolkan, Rudolf, Der Briefwechsel des Eneas Silvius Piccolomini. I. Abteilung: Briefe aus der Lainenzeit (1431–1445); I. Band: Privatbriefe; II. Band: Amtliche Briefe. Fontes rerum Austriacarum II/61, 62. Wien: Akademie der Wissenschaften, 1909. Literatura Bajt, Drago, Vidic, Marko (ur.), Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana: Nova revija, 2011. Bizjak, Matjaž, Ratio facta est. Gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveških gospostev na Slovenskem. Thesaurus memoriae, Dissertationes 2. Ljubljana: Založba ZRC, 2003. Brunner, Otto, Land und Herrschaft. Grundfragen der territorialen Verfassungsgeschichte Österreichs im Mittelalter. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesselschaft, 1984 (Un- veränderter Nachdruck der Ausgabe Wien 51965). De Franceschi, Camillo, Storia documentata della Contea di Pisino. Atti e Memorie della Societá Istriana di Archeologia e Storia Patria, n. s., vol. X–XII, 1964, str. I–X + 1–516. Feldbauer, Peter, Herren und Ritter. Herrschaftsstruktur und Ständebildung. Beiträge zur Typo- logie der österreichischen Länder aus ihren mittelalterlichen Grundlagen 1. Sozial- und wirtschaftshistorische Studien 1, Hrsg. Hoffmann, Alfred, Mitterauer, Michael. Wien: Verlag für Geschichte und Politik, 1973, str. 17–267. Golec, Boris, Črnomelj od nastanka trške naselbine do izgube mestne avtonomije. Weiss, Janez (ur), Črnomaljski zbornik. Zbornik historičnih razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Črnomlja kot mesta. Črnomelj: Občina Črnomelj, 2008, str. 161–207. Grafenauer, Bogo, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev. Dela SAZU I/7. Ljubljana: SAZU, 1952. Gutkas, Karl, Landesfürst und Stände Österreichs um die Mitte des 15. Jahrhunderts. Mitteilungen des Oberösterreichischen Landesarchivs 8, 1964, str. 233–243. Gutkas, Karl, Der Mailberger Bund von 1451. Studien zum Verhältnis von Landesfürst und Ständen um die Mitte des 15. Jahrhunderts. Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung 74, 1966, str. 51–94 in 347–392. Hauptmann, Ljudmil, Nastanek in razvoj Kranjske. Razprave in eseji 45. Ljubljana: Slovenska matica, 1999. Heinig, Paul-Joachim, Kaiser Friedrich III. (1440-1493). Hof, Regierung und Politik. Forschun- gen zur Kaiser- und Papstgeschichte des Mittelalters 17, Teil 1–3. Köln, Weimar, Wien: Böhlau, 1997. Juričić Čargo, Daniela, O odnosih kranjske dežele in habsburške Istre v kranjskih virih 16. stoletja. Annales 14, 1998, str. 167–178. Kočevar, Vanja, Dedna poklonitev vojvodine Kranjske kralju Ferdinandu III. leta 1631. Kronika 67/2, 2019, str. 219–234. Kosi, Miha, »Prometna politika« celjskih grofov. Fugger Germadnik, Rolanda (ur.), Celjski grofje, stara tema – nova spoznanja. Celje: Pokrajinski muzej, 1998, str. 165–180. Kosi, Miha, »Onstran gore, tostran Ogrske« (Bela krajina v poznem srednjem veku). Weiss, Janez (ur.), Črnomaljski zbornik. Zbornik historičnih razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Črnomlja kot mesta. Črnomelj: Občina Črnomelj, 2008, str. 119–157. Kosi, Miha, Grajska politika – primer celjskih grofov. Kronika 60/3, 2012, str. 465–494. Kosi, Miha, Graffschaft Mettling. Razvoj dežele in deželnega plemstva metliške grofi je od 13. do konca 15. stoletja. Weiss, Janez (ur.), Neumarkt – Möttling – Metlika. Nastanek in razvoj mesta od konca 13. do začetka 19. stoletja. Metlika: Belokranjski muzej, 2018, str. 15–97. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili386 Kosi, Miha, Spopad za prehode proti Jadranu in nastanek »dežele Kras«. Vojaška in politična zgodovina Krasa od 12. do 16. stoletja. Thesaurus memoriae, Opuscula 6. Ljubljana: Založba ZRC, 2018. Kosi, Miha, Celjska klientela. Socialna in prostorska mobilnost plemstva v službi grofov Celjskih. Golec, Boris (ur.), Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem. Ljubljana: Založba ZRC, 2019, str. 11–64. Kotar, Jernej, Deželnoknežja oblast in uprava na Kranjskem v času Friderika III. Habsburškega. Doktorska disertacija. Ljubljana: J. Kotar, 2016. Kotar, Jernej, Listina cesarja Friderika III. o izboljšanju kranjskega deželnega grba. Zgodovinski časopis 70/1–2, 2016, str. 68–96. Lackner, Christian, Hof und Herrschaft. Rat, Kanzlei und Regierung der österreichischen Her- zoge (1365–1406). Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung, Ergänzungsband 41. Wien, München: Oldenbourg, 2002. Lazar, Tomaž, Vojaška zgodovina slovenskega ozemlja od 13. do 15. stoletja. Doktorska diser- tacija. Ljubljana: T. Lazar, 2009. Levec, Wladimir, Die krainischen Landhandfesten. Ein Beitrag zur österreichischen Rechtsge- schichte. Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung 19, 1898, str. 244–301. Lhotsky, Alphons, Quellenkunde zur mittelalterlichen Geschichte Österreichs. Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung, Erg.Bd. 19. Graz, Köln: Böhlau, 1963. Lhotsky, Alphons, AEIOV. Die »Devise« Kaiser Friedrichs III. und sein Notizbuch. Lhotsky, Alphons, Das Haus Habsburg. Aufsätze und Vorträge II. Wien: Verlag für Geschichte und politik, 1971, str. 164–222. Lhotsky, Alphons, Kaiser Friedrich III. Sein Leben und seine Persönlichkeit. Lhotsky, Alphons, Das Haus Habsburg. Aufsätze und Vorträge II. Wien: Verlag für Geschichte und politik, 1971, str. 119–163. Luschin, Arnold, Die steirischen Landhandfesten. Ein kritischer Beitrag zur Geschichte des ständischen Lebens in Steiermark. Beiträge zur Kunde steriermärkischer Geschichts- Quellen 9, 1872, str. 119–207. Mell, Anton, Grundriß der Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte des Landes Steiermark. Graz, Wien, Leipzig: Leuschner & Lubensky, 1929. Mlinar, Janez, Podoba Celjskih grofov v narativnih virih. Historia 11. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2005. Näf, Werner, Frühformen des »modernen Staates« im Spätmittelalter. Historische Zeitschrift 171, 1951, str. 225–243. Nared, Andrej, Seznam »deželnih sovražnikov« iz okoli 1440 ali podoba fajde iz prve roke. Zgodovinski časopis 56/3–4, 2002, str. 327–344. Nared, Andrej, Seznami kranjskega plemstva in kranjskih deželnih stanov. Arhivi 28/2, 2005 (Zbornik ob osemdesetletnici Petra Ribnikarja), str. 313–334. Nared, Andrej, Privilegij kranjskega plemstva iz leta 1338 – temelj stanovsko-monarhičnega dualizma. Jerše, Sašo, Štih, Peter (ur.), Med Srednjo Evropo in Sredozemljem (Vojetov zbornik). Ljubljana: Založba ZRC, 2006, str. 3–31. Nared, Andrej, »Ena po∫htena na∫ha Landtschafft … tih treh ∫tanou, od prelatou, go∫po∫kiga ∫tanu inu od shlahtnikou.« Poimenovanja (kranjske) stanovske korporacije v 15. in 16. stoletju. Arhivi 30/2, 2007, str. 13–24. Nared, Andrej: Kranjski deželni privilegiji (ročini) 1338–1736. Nared, Andrej, Volčjak, Jure (ur.), Kranjski deželni privilegiji 1338–1736. Publikacije Arhiva RS, Katalogi 31. Ljubljana: Arhiv RS, 2008, str. 35–67. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 387 Nared, Andrej, Dežela – knez – stanovi. Oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518. Thesaurus memoriae, Dissertationes 7. Ljubljana: Založba ZRC, 2009. Nared, Andrej, Pravno-upravni položaj metliške grofi je od srede 14. do konca 16. stoletja. Svoljšak, Petra idr. (ur.), Med cesarstvom in kraljestvom. Študija čezmejnih kulturnozgodovinskih povezav. Ljubljana: Založba ZRC, 2013, str. 111–126. Nared, Andrej, Pod knezom in stanovi. Uprava dežele Kranjske od poznega srednjega veka do srede 17. stoletja. Weiss, Janez (ur.), Studia Valvasoriana. Zbornik spremnih študij ob pr- vem integralnem prevodu Die Ehre Deß Hertzogthums Crain v slovenski jezik. Ljubljana: Zavod dežela Kranjska, 2014, str. 501–535. Niederstätter, Alois, Das Jahrhundert der Mitte. An der Wende vom Mittelalter zur Neuzeit. Österreichische Geschichte 1400–1522. Wien: Ueberreuter, 1996. Niederstätter, Alois, Die Herrschaft Österreich. Fürst und Land im Spätmittelalter. Österreichi- sche Geschichte 1278–1411. Wien: Ueberreuter, 2001. Otorepec, Božo, Seznam »deželnih sovražnikov« na Kranjskem in Štajerskem iz okoli 1440. Iz borb med Celjskimi grofi in Habsburžani v letih 1436–1443. Rajšp, Vincenc idr. (ur.), Grafenauerjev zbornik. Ljubljana: ZRC SAZU idr., 1996, str. 331–342. Radics, Peter von, Die Privilegien der Stadt Stein. Argo 3, 1894, st. 68–73. Seemüller, Joseph, Friedrichs III. Aachener Krönungsreise. Mitteilungen des Instituts für öster- reichische Geschichtsforschung 17, 1896, str. 584–665. Štih, Peter, Goriški grofje in Devinski gospodje. Zgodovinski časopis 46/3, 1992, str. 309–321. Štih, Peter, Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske. Rajšp, Vincenc idr. (ur.), Grafenauerjev zbornik. Ljubljana: ZRC SAZU idr., 1996, str. 227–256. Štih, Peter, Dežela Grofi ja v Marki in Metliki. Rajšp, Vincenc, Bruckmüller, Ernst (ur.), Vilfanov zbornik: pravo - zgodovina - narod / Recht - Geschichte - Nation. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1999, str. 123–145. Štih, Peter, Glose k novi monografi ji o Karantaniji. Zgodovinski časopis 58/3–4, 2004, str. 467–487. Štih, Peter, Ustoličevanje koroških vojvod med zgodovino in predstavami: problemi njegovega izročila, razvoja in poteka kot tudi njegovo razumevanje pri Slovencih. Zgodovinski časopis 66/3–4, 2012, str. 306–343. Štih, Peter, Simoniti, Vasko, Na stičišču svetov. Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2010. Trotter, Kamillo, Die Burggrafen von Lienz und zum Lueg. Schlern-Schriften 105. Innsbruck: Wagner, 1954. Vilfan, Sergij, Deželni ročini kot vir naše ustavne zgodovine. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 25–26, 1944–1945, str. 65–84. Vilfan, Sergij, Koseščina v Logu in vprašanje kosezov v vzhodni okolici Ljubljane. Blaznik, Pavle (ur.), Hauptmannov zbornik. Razprave SAZU I/5. Ljubljana: SAZU, 1966, str. 179–215. Vilfan, Sergij, Zlata bula Kranjcev. Zbornik znanstvenih razprav 53, 1993, str. 219–229. Weiss, Janez, In conterminiis. Razvoj mejne pokrajine Metliške in odnosi s hrvaško-slavonskim prostorom s poudarkom na prisotnosti in posesti rodbin Erdődi in Frankopan. Svoljšak, Petra idr. (ur.), Med cesarstvom in kraljestvom. Študija čezmejnih kulturnozgodovinskih povezav. Ljubljana: Založba ZRC, 2013, str. 13–82. Zwitter, Fran, Starejša kranjska mesta in meščanstvo. Ljubljana: Leonova družba, 1929. Žontar, Josip, Kranjski deželni vicedom. Prispevek zgodovini srednjeveške fi nančne uprave na Kranjskem. Blaznik, Pavle (ur.), Hauptmannov zbornik. Razprave SAZU I/5. Ljubljana: SAZU, 1966, str. 277–318. A. NARED: Der brief ist nicht ausganngen. Razmišljanja o(b) zlati buli, ki je Kranjci niso dobili388 Spletni viri: https://www.monasterium.net/mom/AT-KLA/archive (listine Koroškega deželnega arhiva v Celovcu, obiskano 18. 8. 2020). http://www.regesta-imperii.de/startseite.html (glej razdelek Objavljeni viri, [RI XIII] H. 12, 26, 29, obiskano 18. 8. 2020). http://f3.regesta-imperii.de/suche.php (Friedrich III. Urkunden-Datenbank, obiskano 18. 8. 2020). https://topografi ja.zrc-sazu.si/ (SHT – Slovenska historična topografi ja, obiskano 18. 8. 2020). S U M M A R Y Der brief ist nicht ausganngen Contemplations about the Golden Bull Never Received by Carniolans Andrej Nared The Golden Bull, the confi rmation of rights and privileges granted up to that point, a deed verifi ed by means of a golden royal seal, was received by the Styrian nobility on 26 December 1443 and by Carinthian on 14 January the following year. After his sojourn in Graz and in Carinthian Sankt Veit, the territorial prince, Habsburg duke and from 1440 onwards Roman-German king Frederick V/III arrived in Carniola (spending most of the time in Ljubljana), where he stayed from 21 January to 6 March 1444. In this period he received hereditary homage by the nobility and oaths sworn by his other subjects and mostly took care of provincial matters, confi rmed privileges to monasteries, market towns, granted fi efs, etc., as was customary during a ruler’s fi rst visit of a province. Confi rmations of nobility’s privileges were on the agenda at the time as well. Frederick thus confi rmed the privileges of Istrian nobility in Ljubljana on 18 February, and on 4 March privileges of nobility in the (Slovene) March and Metlika. The confi rmation of privilege in the form of a golden bull for Carniola proper was planned as well. What is more, the document or, at least, its draft was already written. However, the bull was never issued — der brief ist nicht ausganngen. The text of the draft of the Golden Bull of 1444 is preserved in its entirety in a cartulary of Frederick III’s offi ce, which is kept in Vienna, in the Austrian State Archives. Two main questions associated with the Golden Bull that was never issued are: why was it not issued in 1444 and why does the Carnional bull of 1460 obtain contain a mere 7 rights from the Styrian law, rather than 13 or 14, as does the Carinthian bull from January 1444? Sergij Vilfan argued that the non-issue of the Golden Bull is tangible proof that at the time the nobility in Carniola was more favourably disposed towards the Counts of Celje than that in other two lands or, at least, very cautious. Vilfan’s interpretation is plausible and was, more or less, universally accepted. It is also a fact that at the time the province of Carniola was very fragmented, with a large part of the county in the March and in Metlika being in pawn and, actually, cut off, even though it was de iure still under the authority of the territorial prince. Habsburg Istria, which had been inherited from the Counts of Gorizia, as was the county in the March and Metlika, came under Habsburg rule only a few years ago, after having been in long-lasting pawn. The Wallsees, who acted as bona fi de provincial lords in Karst, held a strong position between Carniola proper and Istria. We can agree that general political tensions, and, fi rst and foremost, uncertain conditions after the settlement (peace treaty and inheritance agree- ment) between the Habsburgs and the Counts of Celje in August 1443, were the main reasons behind the non-issue of the Golden Bull. Zgodovinski časopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 389 As the draft of the Golden Bull was ready and even dated to 4 March, we cannot look for immediate reasons behind its non-issue long before March 1444. Attempts were made to fi nd indications that would hint at a confl ict between Frederick on the one hand and the province of Carniola or its nobility on the other. The core of the problem is considered to be Carniolan nobility’s shaken loyalty or its favourable disposition towards the Counts of Celje; consequently, attention was paid also to the relationship between the Habsburg duke and the Counts of Celje, particularly in the half-a-year long period between the settlement reached in August and Fre- derick’s stay in Carniola. However, the reasons for the non-issue of the bull are revealed neither by documents nor by narrative sources. The insight into the situation “on location” offers a far more convincing answer. Frederick III and his advisors must have had some ideas about the province they were headed to; neverthe- less, we can imagine that during his fi rst visit of Carniola this Habsburg senior was dismayed and concerned about the portion of the nobility that had “genuine” regard for the Counts of Celje, or was, at least, “contractually” bound to them. The Celje party was clearly stronger than expected because we can prove that some 40% of noblemen and as many as 60% of noble families in Carniola were feudally bound (as vassals) to the Counts of Celje, who at the time dominated more than half the province with their seigneuries and castles. The opinion that Frederick did not issue the Golden Bull in Ljubljana in the winter of 1444 because the number of noble families that were considerably less favourably disposed towards the Habsburgs was signifi cantly smaller than that in the remaining two provinces and that Carniolan nobility favoured the Counts of Celje might be true. However, the date of the Carniolan bull, which was never issued, attests that this decision was made at the last minute. Unlike the bull issued in 1460, the draft from March 1444 contained the same additional rights as the Carinthian bull from January. In the Golden Bull (1460) Emperor Frederick III con- fi rmed Ernest’s document from August 1414 and added 7 provisions, adopted from the Styrian bull or privileges of Styrian nobility. In terms of content, Styrian articles adopted to the Carniolan Golden Bull are of no par- ticular consequence, and the fact that the Carniolan bull features less added articles than the Carinthian bull from 1444 (13 or 14) was not particularly detrimental to Carniolans. Frederick did not explicitly confi rm the most important provision for the development of privilege law and of the Estates in general to Carinthians or Carniolans, namely the provision concerning the sequence of oaths — the territorial assembly of estates are obliged to swear fealty to the new provincial lord only if he swears under oath to abide by provincial privileges. The importance of golden bulls was thus more of declaratory and political nature. Styrian provincial law was, in line with the fi nal article of the basic privilege from 1338, applicable as subsidiary law both in Carinthia and Carniola, which applies that all Styrian privileges were applicable in both provinces. Due to the wording in the Golden Bull from November 1460 it has been believed thus far that the originals of the two oldest privilege documents for Carniola (proper) — the basic privilege documents issued by Albrecht II in September 1338 and confi rmations by Ernest the Iron from August 1414 — left Ljubljana along with Frederick’s court in March 1444, probably in order to serve as a model for a new confi rmation. However, the thought that Carniolan nobility did not present an appropriate model for the confi rmation and update, i.e. Ernest’s document from August 1414, to the territorial prince when hereditary homage was paid to him, is very excit- ing. The emperor thus issued the Golden Bull for Carniola on the basis of a verifi ed transcript; however, if we can trace Albrecht’s privilege to Vienna and after a good half a millennium back to Ljubljana, Ernest’s confi rmation is the only privilege document for Carniola proper whose original is not preserved. Unlike Styrian and Carinthian Golden Bulls, the draft of the Carniolan bull includes Albrecht’s privilege in its entirety, while Ernest’s confi rmation is mentioned solely briefl y. Con- sequently, the province of Carniola and its nobility might have been deprived of the Golden Bull merely due to “embarrassment.” Two main reasons why Carniolans did not receive the Golden Bull in 1444 are proposed for consideration, whereby the combination thereof is fi tting — that the “embarrassment” with the document caused Frederick’s displeasure with the situation “on location” to reach the tipping point.