DOBER DAN, NAŠ OBČAN
Dobro srce ne pozna počitka
Težka mladost in neprestani življenjski boj sta jo pripeljala tudi v invalidsko organizacijo. Kaj drugega tudi ni bilo pričakovati, saj Tončki Tršek pomeni življenje že od nekdaj nesebično pomoč vsem tistim, ki jo potrebujejo. O tem priča kopica njenih in brato-vih otrok, ki jih je vzgojila v najtežjih časih, njeno predvojno in medvojno delovanje in, nenazadnje, delo v krajevnem društvu invalidov Tabor-Ledina.
»Ko sem imela tri leta, mi je umrl oče in tako je mati ostala sama z enaj-stimi otroki. Zato sem morala že zelo zgodaj služiti svoj kruh:« Pot jo je iz rodnega Šentrjurja najprej vodila v bližnje Celje, kjer se je na gospodinj-skem tečaju naučila kuhati, potem pa v Ljubljano, kjer se je izučila šiva-nja, ki je tudi ostalo njen glavni po-klic.
Takoj po prihodu v Ljubljano se je komaj 18-letna vključila v delavske organizacije. Najbolj aktivna je bila v zvezi gospodinjskih pomočnic, kjer je delala kot tajnica. V zvezo sta ]o vpeljali Marica Kokalj-Bobnar in. Pepca Dolinar. Imele so vrsto sestan-kov in zbirale tako imenovani dinar za rdečo pomoč. Ob začetku vojne pa se je Tončka Tršek povezala med drugimi tudi z Angelo Ocepek in že junija istega leta so se kot Društvo hišnih delavk vključile v Osvobodil-no fronto.
»V društvu smo bile šivilje, pletilje, gospodinjske pomočnice, ki smo de-lale v premožnejših družinah in tako lažje prišle do hrane, obleke in sani-tetnega materiala, kar smo v paketih pošiljale tovarišem v internacijo.«
Zbirale so se na Slomškovi 9, na Javornikovi (zdaj Ruski) 17 in še kje, sicer pa so bile povezane po vsej Ljubljani. »Mnogo sem že pozabila«, pravi Tončka Tršek, pa vendar se hkrati spomni številnih dogodkov, ko je za las ušla sovražniku. Tudi tistega, ko je v sili pomagala tovariši-ci, ki so ji bili za petami Italijani. Tončka je od tovarišice vzela 2000 izvodov Poročevalca in jih zakopala pod premog, kjer jih čez nekaj ur, ob raciji, sovražnik ni odkril.
Medtem se \e Tončka Tršek poroči-la. V povojnih letih je vzgojila in spravila h kruhu pet svojih in tri bra-tove otroke, od katerih je žal eden prekmalu umrl. Kot da bi imela ob-
čutek krivde, pove, da v tistih letih ni mogla delovati tudi politično. Otroci in kasneje še moževa bolezen so jo zadržali doma, Nemirni duh Tončke Tršek pa je prišel spet na dan po moževi smrti in ko so otroci že odra-sli.
Tako si danes člani Društva invali-dov Tabor-Ledina ne morejo pred-stavljati društva brez nje. Podobno je tudi"v krajevni skupnosti. Ona pa ves čas poudarja: »Veste, vse, kar dela-mo, delamo skupaj, ne le jaz!« Kra-jevno društvo invalidov so ustanovili leta 1979 in je bilo eno prvih v Ljub-ljani. Poleg obdaritev in pomoči so-cialno šibkim invalidom jim člani društva pomagajo tudi drugače. Vo-dijo jih na sprehode in k zdravniku, obiskujejo jih na domovih, letos so jim omogočili prednost pri nabavi kurjave. Organizirajo izlete, razstave ročnih in umetniških del invalidov, pred kratkim pa so imeli tudi tovari-ško srečanje ob letošnjem mednaro-dnem letu invalidov.
Ko se takole spominja preteklih let, odlikovanj in nagrad za medvoj-no in povojno delo, se vmes z besedo ali smehljajem posveti tudi kateremu
od desetih vnukov. Tončka Tršek na-mreč stanuje pri sinovi družini in pravi, da je edino, kar si še želi, da dobi svoj kotiček, v katerem bi preži-vela večer svojega življenja.
Janja Klasinc