Poezija v Ijndski ko\\. *} Ne da se utajiti, da je neka napčua ouiika se vkoreninila ined našim narodom, da se nekaj desetletij sem pogubljajo narodne šege in navade, da stari srečni časi, po kterih zdihuje niarsiklero mokro oko sivolasega starčka, ne pridejo več. Pravo, domače narodovo življenje se je umaknilo v oddaljene dolinice, *) Iz letnega sporočila c. k. očitne glavne šole postojnske. kjer ima domače ognjišče še staro veljavo, kjer je bilo občenja se zunanjim svetom dosedaj še malo. Našp življpnje nima več prejsnje globočine, ampak je plitvo; zrcalo njeno vznemirujejo le strasti, več ne odsvita jasnega solnca, svetle lune, migljajočih zvezdic in modrega neba. Tiha domačija in premilo družinsko življenje zadostujete le aialokomu; sladosti in veselice iščejo današnji Ijudje drugej. V kmetiškili krčinah žp bero časnike, za prijazni pogovor se nikdo rie meni, divje vpitje, kregi,nagnjusne kletvine in umazane kvarte so veselje sedanjega rala- dega in tudi slarejpga sveta. Denar in sladnosti so mogočno geslo, in za tema dirjajo nevtrudeno in brzo ko hlapon po železni cesti. Sedanji svet je postal prepametpn in premoder; marsikdo že ne verjame druzega, razun kar tiplje z rokami; res učen, prebrisan je svet, zato pa je srce njpgovo oslabelo. Pravo, iskreno, blago čutje, ktero je vsadil stvarnik človekovemu srcu, izginilo je skoro, zato pa se preceni lastni ,,jaz", premalo spoštuje, kar je res lepega in veličastnpga, in tako propada lepo in priprosto vedenje, propada stara, vabljiva prisrčnost, in tako propada življenja poezija. Te prikazui so naši prihodnosti temni oblaki, ki se čedalje gostpje kopičijo; te oblake prcgnati, poskuša se mnogo v naj novejšem času. Tudi šola bo skrbela, da rastočemu rodu ne bode manjkalo zdravpga srca, prisrčnosti in poštenosti, tako namreč, da se bode pri šolskih predmetih gledalo od spdaj bolj na srce in domišljijo, pa ne samo, kako naj se bistri deška umnost. Zato svetuje vladni svetnik Kellner poezijo, da se v Ijudski šoli poravna ra/.merje mpd unioni in srcem. Sedaj pa se vpraša: Ali pa inia poezija tako moč? — Gotovo; kaže nam to človeštva zgodovina. Človck trojno izrazuje svoje niisli in občutke; z licem in kretanjen, z besedo in z glasom. Bespda naznanja natn prav za prav Ie uiisli, glas pa občutke, kakor je nasproti glas različnih misel izvor. Bpseda pa, v kleri se pokaže vse dušno življenje, in tudi djanskega življenja prikazni dela vzorne, jp poezija. Občutki in doinišljija vladate tukaj, iu ravno ti povzdignete človpka do nebeškpga in nadtelesnega gledanja. Nežno čustvo ima odprto srce veselju in žalosti, vsi lepoti natorni in duševni, in razliva čarovno miloto na zemsko življenje. Nedolžno srce ne čuti tako silno nesreče, spreminja zemljo v raj, okuša že tukaj nebeške radosti. In, ali mar ni poezija, če malo dete trga pisane cvetice in iz njih vse zamišljeno spleta zale vpnčke sebi in Ijubi svoji mamici? Pa morda trudno zaspi v vrtni senci, in sanja o ljubih angelčkih? Poglejmo v cprkev, kjer pobožni ljud kleči' na kolenih in moli nebpško Jagnjp, ali ni t<> poezija? ali ce veličastnih orgelj glas in ganljivo petje povzdiVuje čutljivo srce v nadzemske višave? Kako čudovito ganp, ko gledamo večerno zarjo na zahodnem nebu, ko bi jo tiaj nežnejši roki stpkale; ali pa polnega niesca bledisvit, ko sp ravno izza gozdnili vprhov prikaže in s hladoo roso oživlja v nevpstnem krasu spečo dolino! Če ima človek za enake prizore občutno srcp, ali np bo njegovega početja navdajal blagodpjni duh nadzpmskpga mišljenja, kakoršpn se nahaja pri svetnikih naše svpte cerkvp. Le pogled na take više prizore je izbudil tisto čudovito, čisto Ijubezen, kteri se eudimo pri naisijonarjih v daljnih zeniljah in pri usmiljenih spstrah v naših vere in čustva praznih deželah. Pa tudi Ijudstvo samo čuli potrebo poezije v svojem srcu. Ppsmi našega naroda so skoro pdina luč, ki vsaj nekoliko jasni temno noč, ki prikriva njegovo starodavnost. Xarodna ppspm, ki ima djanje in jezik iz naroda, podobe pa iz natorp, ki je lahka, umljiva, našla je pot v samotno kočo revnega poljedplca ko v veličastni grad mogočnpga velikaša. Opomnim naj le srbskih narodnih pesem; kaka krasota v mislih in besedi se razkriva pred našimi čudečimi se očmi; kako je polnnglasen jpzik, čist ko srpbro, veličasten, ko širnega morja planjava. In, ali ni ravno narodna pesem budila toliko Ijubezen do zttrlp doinovine in vsplanienila pogum, ki je zaničeval naj okrutnejšo smrt! Tudi jp bila popzija v slarih časih združena s petjem, in pevpc (goslar, dudar, bandurist) je pesnii vstvaril ludi napev, ko si jo je izmislil. Kako vpspIo je slišali pevca ali pcvkn po dokončanrin delu, ko si urp počitka sladi z ganljivo ppsmijo, in v zadovoljnosti srčni, in v mili pesmi išče in najdp obilno plačilo za prestani trud vročih ur in moč za prihodnjpga dneva gorkoto! Vprašanje drugo pa je, ali sme Ijudska šola posluževati se popzije ? V poeziji nadvladujete čustvo in domišljija, in ravno te dve moči ste v otroku naj niočnpjšp. Oe ni čustva, ne bo koristila dosti um.ska omika, in če se ne izbuja v srcu člove- 17* kovem čustvo za lepo in sveto, ne rod/ dosti sadu obrazovanje mislečega človeka. Vzlasti ženskemu spolu je neobhodno potrebno čutečega srca, ker iina naj veči vpliv na rastoči zarod. — Ravno tako je domišljija lepa dušna moč, polna naj večega vpliva na voljo in delavnost človekovo, le voditi se mora prav, da bo upanju in pričakovanju našemu zadostovala. Kakor namreč navdušuje za vse pravo in lepo, tako tudi rodi naj hujši fanatizem; in kakor za dobro vnema, tako pplje lahko tudi nepremagljivo v naj grše in naj temnpjše hudobije. Učilnica pa ne sme otroku vrivati čustev, kterih nima in tudi ne more imeti. Pred vspm ni toliko na praznih bpsedah, kakor na zrnatih izrekih in krppkih mislili; pespm naj bo nravna, naj navdušuje za resnico in čednost, budi naj ljnbezen do domovine in vladarja; pri tem naj bo umljiva in narodna, in taka bode lahko segala v mladostna srca, in se bo ohranila tudi v poznejši starosti. v Ze omenjeni Kellner daje prednost pripovedni poeziji, kakor se razume samo po sebi. Pravljica vpeljuje v čudovito življenje natorno, in da si je izniišljena, vendar se ni bati, da bi otrok žive domišljije sad imel za resnico. Pripovedka kaže otroku v pesniškem svitu zavito življenje narodov in njihovih junakov, ki se pa tudi globoko v srce vtisnp. iMed pripovedkami pa je naj prva legenda. Got-ovo je naj priličnejša otroškemu duhu; budi v njem prava pobožna čutila, daje mu moč, za vero živeli in umreti. Človek je v legendi slvar za više reci vneta, ker spozna, da je tii na zenilji le popotnik, ki tudi v naj večih mukah in smrtnih težavah gleda le na svojo pravo domovino, na nebesa. Dete se »auči tii prave pobožnosti, otroškega zaupanja v vsemogočnega Boga, in zato je Ipgenda posebnega priporočila vredna. In ko dcte odraste, ponudi naj se mu bolj tečna hrana, podobe resnične iz zgodovine domače, pa tudi občne. Pa tii ni toliko na teui, v ktprpm letu se je ta ali una reč godila, ktero ime je iniela ta ali una oseba, ker ijudska šola ni učilnica zgodovine, nego ima 1p povpsti iž zgodovine otroku povedati, in posebno pozornost obračati na prvo dplajočo ospbo. Zgodovinsko črtico mora obsevati olppšavni žarpk niile poezije, nadzemska luč mora krasiti povpstnega junaka, ker v vsakdanji suhoti se ne bode priljubil srcu otrokovemu; sej vidimo, da le pesniška pripnvpdka nam je ohranila naših prededov zgodovino. Kar se tiče lirične poezije, postavil bi naj prvo pobožno narodno pesem, in sploh pesnii pobožnpga zapopadka, potem pa krepkp domorodne pesmi. Ako pa hoče taka pesem prešinjali skoz in skoz inlado srce, mora jo peti mladost in sicer s polnim čutjpm, s krepkim glasom. Petje je velik dar Božji, vnpnia za dobro, varuje hudobnih misel; petje naj lepše, naj čistejše veže vesele Ijudi, pptje sladi vse življenje človpkovo, in kolikor polnejše čutov je srce, toliko raji daje na znanja te čute v vpselem ali žalostnem petji: povzdiguje ga v rajske livade nebesčanov , da pozabi vsakdanjega življenja trude in težave. Slovensko slovstvo ni ravno prerevno na pesmih naznanjene vrstp, in zato smemo tudi pričakovati, da bodo naša berila tudi v tej vrsti vstrezale če dalje bolj. Pa naj bolja knjiga ne koristi nič, če je učenik ne zna rabiti, če ni tudi pri njem to prijetno soglasje mpd glavo in srcem, med umom in čutjem. Da more srčno čutje izbuditi in prav gojiti, potrebuje učenik sam srca. Um raore človek izobraziti do naj više stopinje, če jp tudi njegovo srce strašno pogorišče in viharjev divjih sirova zmes; da čustvenega človeka onaika, imeti mora odgojitelj sam čutje, da navdušuje za vse lepo in plemenito. Po tem Š6 Ie bo nastopila lepša ^ora našemu narodu: umazanih peseni hripavi glasovi bodo sčasoma vtihnili; veselje večprnega počitka bo budilo večo Ijubezen do dela, zadovoljnost prava se bo vselila v srca, in znane J. Virkove pesmi: wSreče dom" se bo spolnovala zadnja vrstica: »Kje neki ima sreča svoj dom ? Kdo mi pove, kje našel je boin? V čistem le srcu ona kraljuje, Srce nedolžno razveseljuje; Sreča prebiva v sredi srca, V srcu poštenem ti je doma. Vodja.