GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
£3
PRISPEVAJTE ZA
PARTIZANSKI SPOMENIK
V ŽELEZNI KAPLI
letnik v
DUNAJ, V SREDO, 23. Vlil. 1950
ŠTEV. 62 ( 334)
Manj besed in več mostov
V teku skoro vse povojne dobe je bilo v pogledih na vprašanja, ki se tičejo sožitja med Slovenci in Avstrijci na Koroškem ter odnosov Avstrije do narodov njene južne socialistične sosede le težko najti bistvenih razlik med koncepcijami starih okostenelih šovinistov in njihovih neofašističnih naslednikov ter zadržanjem merodajnih političnih faktorjev iz tabora vladajočih strank.
Šele zadnje čase je bilo opaziti vrsto znakov, iz katerih se je dalo sklepati, da se je začel v političnem življenju na Koroškem tudi v vplivnejših krogih do neke mere polagoma le uveljavljati duh treznejšega preudarka, razumnejše razsodnosti in večje politične dalekovidnosti.
Preko prvih plahih poskusov vedno bolj pogosta srečanja med športnimi moštvi obeh sosednih dežel, izmenjava kulturnega udejstvovanja v obliki nad vse uspelega gostovanja Slovenskega narodnega gledališča z opero in baletom v Gradcu in Celovcu ter koncertov dunajskih filharmonikov v kulturnih in političnih središčih nove Jugoslavije, pričetki tesnejšega gospodarskega sodelovanja med Koroško in Slovenijo, kakor | je prišlo do izraza v udeležbi slovenskih podjetij na razstavi v Beljaku in Celovcu ter ob tej priliki sklenjeni pogodbi o medsebojni zamenjavi blaga, nekoliko umirjenejši in tu pa tam objektivnejši ton v poročanju o razvoju v socialistični Jugoslaviji v delu tiska, ki se šteje za demokratičnega, vse to je kazalo, da postaja ozračje manj strupeno in da bosta s časom razum in dobra volja morda •e triumfirala nad politično slepoto in tradicionalno šovinistično zakrknjenostjo.
S tem bi bili brez dvoma dani temeljni pogoji ne samo za zbližanje dveh držav-sosedov, temveč, kar je za bodoči razvoj v deželi še posebne-* ga pomena, hkrati tudi dveh neposredno sosednih si narodov, ki živita na Koroškem in katerima more samo obojestranska dejanska enakopravnost na vseh življenjskih področjih omogočiti in zajamčiti resnično in odkritosrčno prijateljstvo in mirno sožitje.
Koroški Slovenci smo brez pridržka za tako zbližanje in pozdravljamo vsakogar, ki v kakršni koli obliki hoče prispevati k uresničitvi tega cilja, ki smo si ga zastavili že takrat ko smo šli v borbo proti nacističnemu nasilju.
Prav zato smo tudi pozorno prisluhnili spravljivim besedam zastopnika notranjega ministra, ki jih je ‘zrekel ob pomembni priliki, ko so se dvignile mejne zapornice na Ljubelju, ter nakazali tudi pot do njihove Uresničitve. Tudi deželnega glavarju nismo preslišali, ko je pred nedavnim v imenu deželne vlade zavrnil izzivalni predlog nacističnega VdU-Jn po odpravi zakona o dvojezičnih šulah, čeprav bi bili želeli, da bi se bil pri tem manj skliceval na zunanjepolitične nujnosti in več na demokratična načela.
Vse to smo budno spremljali in rifivzlic zgodovinsko utemeljeni ske-Ijsi skušali tolmačiti kot dobrohoten f|,,prinos k poskusom zbližanja dveh narodov sosedov. Veselili smo se jmakov, ki so vsaj rahlo obetali, da se m morda le pričelo jasniti na koro-skem političnem horicontu.
Neodvisna delavska stranka v Nemčiji
Komunisti, levi socialisti in predstavniki drugih naprednih skupin v Zapadni Nemčiji so na skupni konferenci dne 23. julija t. 1. izvolili iniciativni odbor za ustanovitev neodvisne delavske stranke v Nemčiji. Izdali so prvo številko svojega glasila ,,Freie Tribiine“. Glavni urednik novega lista je bivši urednik komunističnega glasila Nemčije ,,Freies Volk“ in bivši član tajništva Komunistične partije Nemčije za pokrajino Severno Rensko-W.estfalijo Jo-sef Schlappe, ki je bil izključen iz partije, ker se v načelu ni strinjal z informbirojevsko politiko partijskega vodstva.
V prvi številki prinaša list uvodnik v katerem poudarja, da v tradicionalni delavski stranki v Nemčiji komunistična partija in socialdemokratska stranka danes nista več predstavnici nemških delovnih množic, ker sta v službi enega ali drugega velikega tabora, katerih obsta-
nek škoduje koristim širokih množic delovnih ljudi, ki žele mir, delo in napredek. Zato je nujno potrebno ustanoviti resnično socialistično stranko, docela neodvisno od ukazov bodisi z Vzhoda ali z Zapada in ki bi nadaljevala tradicijo nemškega delavskega gibanja.
Zbiranje delovnih množic Nemčije v tako neodvisno socialistično gibanje je naloga, ki si jo zadaje ,,Freie Tribune “ in katero želi uresničiti z navajanjem perečih problemov, ki teže delovne množice in z neprestanim poudarjanjem dejstev, da se lahko doseže boljša bodočnost delovnih množic in jamstvo za ohranitev miru samo z borho za enotnost delavskih množic na vsem svetu, ne pa z ustanavljanjem dveh sovražnih blokov.
Pojav neodvisnega socialističnega lista ,,Freie Tribiine“ je vzbudil veliko zanimanje pri širokih množicah v Zapadni Nemčiji.
Naraščanie cen in kriza v Avstriji
V zadnjem času občutimo v. Avstriji spet znatno naraščanje cen, posebno kar se tiče živil. Ceno svinjskemu mesu so dvignili kar za dva do tri šilinge. Podražili so mast, slanino in klobase. Tudi jajca so se podražila, prav tako ugotavljamo dvig cen tudi pri rižu in sladkorju. Gena masla je narasla celo za pet in še več šilingov.
Nič manj občutno niso narasle cene pri premogu za domačo kurjavo, pri koksu in jajčnih briketih, in sicer pri premogu za 30 odstotkov, koksu za 40 in jajčnih briketih celo za 100 odstotkov.
Pa tudi na področju tekstilne industrije lahko opazujemo pojave vedno večje krize. Tako je na primer zbornica za obrtno gospodarstvo naslovila na ministrstvo za tr-
govino in obnovo pismo, v katerem zahteva od ministrstva, naj omeji uvoz tekstilnega blaga vseh vrst, ker se pojavlja prodajna kriza.
Ali naj to pomeni, da je avstrijsko delovno ljudstvo že krilo in nadomestilo potrebe po perilu in oblekah? Nikakor ne! Izložbe trgovin so sicer napolnjene z vsakovrstnim blagom, toda delavcu, nameščencu ter malemu in srednjemu kmetu manjka potrebnega denarja, da bi mogel, plačevati visoke cene ter primerno prehranjevati in dostojno obleči sebe in svojo družino. In kakšne posledice izvajajo iz tega kapitalistični gospodarski krogi? Namesto, da bi znižali cene in tako poživili nabavno možnost širokih mas, omejujejo proizvodnjo in zahtevajo omejitev uvoza tekstilnega blaga, če pet let
po vojni tem skromnim in upravičenim potrebam delovnih slojev avstrijsko gospodarstvo ne more in noče ustreči, je to posledica tega, ker se v Avstriji vedno bolj uveljavlja načelo svobodnega gospodarstva, ker o kaki kontroli avstrijskega gospodarstva ni več govora. Gene vzdržujejo celo umetno na nedosegljivi višini. Blago se kopiči in je nedosegljivo za široke plasti konsumentov, vsled česar pada življenjska raven avstrijskega prebivalstva in nastaja vedno večja kriza. Delavec in nameščenec mora izdati do petdeset odstotkov svojega zaslužka samo za ži' vila, čeprav je potrošnja še globoko pod predvojno višino. Dvig življenjske ravni je nujno povezan z borbo za zvišanje kupne moči delovnih ljudi.
Henry Wallace je podal ostavko
Henry VVallace je podal ostavko na mesto predsednika ameriške progresivne stranke. Ostavko je dal zaradi nesporazuma z drugimi voditelji stranke glede korejske krize. V pismu predsedniku stranke Baldwinu je med drugim zapisal: »Prepričal sem se, da bom mogel bolje služiti miru s tem, da se umaknem iz odbora in eksekutiva stranke. Kot znano, je Wallaoe podprl stališče ZDA in OZN glede Koreje. To stališče pa je pozneje komite stranke obsodil. Po demisiji je še izjavil, da bo dal nadaljnje izjave glede Koreje11 ko bo končana šahovska partija v Varnostnem svetu".
Po izstopu Henry Wallaee iz ameriške progresiv. stranke, je to stranko zapustil tudi Thomas Emerson, predsednik Združenja naprednih ameriških pravnikov in dosedanji ugledni član nacionalnega vodstva progresivne stranke Združenih držav Amerike. Na vprašanje novinarjev, zakaj je izstopil iz stranke, je Emerson odgovoril, da današnja progresivna stranka ne služi stvari miru. Vodstvo progresivne stranke je prišlo, kakor je znano, pod vpliv agentov kominforma.
■llinilllMIIIIIIMillIMNIIIIItMMIIiniinilinillllinaMIIIIIIIUHIIItllHIIIIIIIIHIIIIIIIIHailIMMIIIIinillHIMIIHIMIiIttHMiilimiMIIIIIIIIHII
Dogodki zadnjih dni pa utegnejo obuditi in ustvariti resen dvom o vrednosti besed najmerodajnejših osebnosti avstrijskega javnega življenja.
Upravičeno se namreč postavlja vprašanje, ali je mogoče verovati v iskrenost besed ministra Kolba, ko je pri otvoritvi novega mostu pri Miklavčevem govoril o potrebi premostitve nacionalnih nasprotij in o zbližanju obeh narodov na Koroškem kot pogoju za prijateljske odnose med državama teh narodov, ko pa je vendar v isti sapi izpodnašal temelje temu zbližanju, ko je v izključno korist navzočih zastopnikov neonacističnega BHS-a in njegovih najvidnejših protektorjev Karische-vega tipa razplamteval s potvarjanjem plebiscitnega vzdušja prav tiste šovinistične strasti, ki že 30 let onemogočajo mirno sožitje obeh narodov? Kako more dr. Kolb kot minister dunajske vlade vskladiti svoje lepe besede o sporazumu med obema narodoma in o potrebi mostu med sosednima državama z dejstvom, da se je takoj nato znašel kot gost v sobanah SA-Standartenfiihrerja dr. Steinacherja in mu aplavdiral, ko je ta zakrknjeni fašist ošabno odklanjal
vsako misel na spravljivi most in razvijal svojo nacistično-imperiali-stično teorijo o nujnosti napadalnega mostišča?
V kolikor na so te neskladnosti med lepimi besedami in povsem drugačnim zadržanjem do neke mere še razumljive pri predstavniku OeVP, ki se s svojim desnim krilom ne razlikuje mnogo od neonacističnega VdlJ-ja, v. toliko bolj pada v oči vloga deželnega glavarja, ki jo je igral v istem aktu, čeprav dvomimo, da se je pri tem dobro počutil. Nikakor pa si ne moremo predstavljati, da bi mogla biti množica članov in pristašev socialistične stranke navdušena nad družbo, v katero je zašel njen šef, saj ji je vendar le znano, kdo je dr. Steinacher po svojem razrednem poreklu in politični preteklosti. Zato ni niti čudno, da se je ,,Die Neue Zeit“ distancirala od dogodkov pri otvoritvi Miklavčevega mostu in da je svojim bralcem zamolčala sramotno dejstvo, da je bil socialistični prvak Koroške v gosteh pri najvidnejšemu nacističnemu veljaku.
Da so ti dogodki silno opogumili najradikalnejše neonacistične elemente, se je pokazalo že v par dneh
v valu VdU-jevskih zborovanj na ozemlje Slovenske Koroške s ciljem, da z izzivajočo gonjo proti zakonu o dvojezičnih šolah razplamtijo nacionalistične strasti in onemogočijo pomiritev med slovenskim in avstrijskim prebivalstvom na Koroškem.
Koroški Slovenci verujemo v napredek in demokracijo in se neomajno borimo za oboje ter smo slej ko prej prepričani, da nas bodo v naši borbi za enakopravnost, za mednarodno sodelovanje in za mir v vedno večji meri podprli tudi vsi resnični avstrijski demokrati, ki se morajo zavedati, da je tudi njihova bodočnost samo v uresničenju naših skupnih človečanskih idealov. Prepričani smo, da bodo v vse večji meri spoznali, da je naša borba proti duhu 10. oktobra, proti izzivalnim plebiscitnim proslavam, za pravico do pouka v slovenskem materinskem jeziku in za vse ostale pravice, ki nam kot narodu pripadajo, pravična borita in hkrati učinkovita pomoč njihovi borbi, čim bolj bodo to spoznali vsi demokrati, tem bolj se bodo tudi zavedeli svoje soodgovornosti, ki jo pred svetom nosijo za krivice in žaljenja, katerim smo izpostavljeni Slovenci na Koroškem.
Pripombe k celovški razstavi
Zadnjo nedeljo je bila zaključena 14. celovška razstava 1950, peta po drugi svetovni vojni, ki je trajala 10 dni. Obisk je bil dober in prireditelji so — kakor je na splošno slišati — zadovoljni. Obiskovalci so bili predvsem s Koroškega, nekaj pa jih je bilo tudi iz drugih avstrijskih pokrajin in drugih držav, predvsem takih, ki so bilfv tem času na Koroškem na dopustu, letovišču, izletu ali podobno.
Posameznih firm, ki so razstavljale, ne bomo posebej navajali, ker hi bilo to preobširno. Največ pa je bilo koroških oziroma celovških, ostale so bile iz Dunaja in drugih avstrijskih pokrajin in mest. Od tujih držav sta bili zastopani samo Jugoslavija in Italija, zadnja samo po firmi Romanut iz Vidma, ki je razstavljala „Cafe-Espresso“ — stroje in točila črno kavo. —
Koroški tisk na splošno poudarja, da je bila organizacija razstave dobra in v redu. Mi se s tem nikakor ne moremo popolnoma strinjati, čeprav vemo in tudi upoštevamo, da organizacija tako obsežne prireditve kot je celovška razstava, ni malenkost, da zahteva mnogo dela in truda. Vsekakor pa smo mnenja, da bi se razstava dala boljše,- okusnejše in predvsem preglednejše organizirati. Kdor je šel skozi razstavne prostore — Hasnerjeva šola, gimnazija in trgovska akademija — je moral nujno ugotoviti, da je razstava v prvi vrsti nepregledna, Zakaj v vseh treh razstavnih prostorih si vedno spet naletel na ene in iste predmete in nazadnje, ko si si ogledal celotno razstavo, nisi imel nobene prave slike o razstavljenih predmetih. Stvar pa bi se bila dala že iz vsega početka urediti drugače in sicer na ta način, da bi razstavni odbor razdelil posamezne prostore tako, da bi bile na primer v enem poslopju oziroma enem delu tega ali onega poslopja
—	kakor bi to pač zahteval položaj
—	razstavljene tekstilije, v drugem pohištvo, v tretjem gospodinjski predmeti, v četrtem glasbila, v petem športne potrebščine itd. če bi bila razstava na ta način organizirana, potem bi obiskovalec šele imel točen in jasen pregled čez vse razstavljene predmete. Tisti pa, ki je imel tudi namen kupovati, bi imel s tem mnogo večjo izbiro in bi lažje našel, kar potrebuje in kar njemu najbolj odgovarja. Tako pa se je marsikomu lahko zgodilo, da je nakupil na primer )v Hasnerjevi š°' li, pozneje pa, ko je prišel še v trgovsko akademijo ali v gimnazijo, je moral ugotoviti, da bi tam isto stvar boljše in ugodnejše kupil.
Marsikateri obiskovalec je bil nad Jo nesistematičnostjo nejevoljen in jo obsojal. Nenačrtno pa so bili razstavni prostori v resnici razdeljeni. Naj navedemo samo nekaj primerov: v neki sobi v trgovski akademiji so bili na eni strani razstavljeni pralni stroji, na drugi strani pa preproge, torej dva predmeta, ki si niti malo nista v „sorodu“; v Hasnerjevi šoli so bili v neki sobi kar trije popolnoma različni artikli: knjige, harmonike in preproge; v neki drugi sobi v isti šoli spet so bili skupno z optičnimi predmeti (očala, daljnogledi itd.) razstavljeni otroški vozički; nekje drugje spet smo našli sobo, kjer so bile skupno z glasbili razstavljene pisarniške potrebščine in pisarniško pohištvo. Tako pa je bilo povsodi, v vseh prostorih. Povsod enaka slika, enaka nenačrtnost! Mislimo, da bi se to dalo iz vsega početka drugače, boljše urediti in obiskovalec, katerega kupna moč jo v pretežni večini v današnjih razmerah itak zelo nizka, bi dobil mnogo boljši vtis. Upamo, da bodo prireditelji razstave, razstavni odbor, o tem malo razmišljali in pri prihodnjih razstavah uvedli več načrtnosti in preglednosti. Težko to ne bo, vsekakor pa koristno!
Drugače pa je bilo razstavljenih
mnogo najrazličnejših predmetov. Tudi precej popolnoma novih izdelkov je bilo videti in dotični razstav-ljalci so pač vsak na svoj način poskušali prepričati obiskovalce o koristnosti teh predmetov. Gotovo so bili med njimi artikli, ki so koristni in praktični, samo pogostokrat smo slišali od tega ali onega obiskovalca: ,,Vse lepo in prav, samo če bi bilo denarja.11 Nekateri so napravili kar dobro kupčijo, drugi slabšo, kakršni so bili predmeti, predvsem pa cene.
Veselični prostor
pa je bil stvar zase. Menda tam še nikoli ni bilo tako slabo, kakor letos. Obiskovalcev je bilo sicer dosti, kar tako gnetli so se včasih med posameznimi stojnicami, toda večina je
Največje zanimanje na letošnji celovški razstavi je vzbudil jugoslovanski oziroma slovenski paviljon. Posetilo pa ga je tudi skorajda največ ljudi, ki so se vsi izredno zanimali za razstavljene predmete in povpraševali, kdaj in ali bodo prišli na trg tudi na Koroškem.
Razstavljala so ista podjetja kakor v Beljaku, zato o razstavi sami ne bomo podrobno pisali, ker so razstavljeni predmeti našim bralcem iz ene izmed zadnjih številk ,,Slovenskega vestnika11 itak že znani. Hoče-
V znanem graškem procesu proti stavbenim delavcem, ki je vzbudil veliko pozornost v celotnem avstrijskem tisku in je bil nedavno končan, so osem obtožencev obsodili, devet pa oprostili. Najvišjo kazen so odmerili Alfredu Tanscicu in sicer tri leta težke in poostrene ječe. Ta obsodba je izzvala ogromno ogorčenje delavskih množic, ki medtem v močnem protestnem gibanju zahtevajo revizijo procesa.
Kaj so zakrivili ti delavci, ki so jih postavili pred sodišče? Po dolgotrajnih pogajanjih v jeseni 1949 med sindikati in podjetniki za tako imenovano „Ueberbruckungsbeihilf e11, ki so jih podjetniki zavlačevali v neskončnost ter do skrajnosti izzivali delavstvo, opogumljeni tudi vsled kompromisarskega in plahega nastopa sindikalnih voditeljev, so bili delavci prisiljeni, da so se poslužili ulice, da bi izbojevali najpotrebnejše za svojo in svojih družin eksistenco, ki si zaradi razlike med cenami in plačami niso mogli nabavljati najnujnejših življenjskih potrebščin. Mesečna plača delavca niti ni znašala celih 600 šilingov in vsakdo ve, da za takšen zaslužek ni mogoče po-voljno preživljati družine. Le sodišče ni imelo za to razumevanja, ko je predsednik procesa zastavil enemu izmed obtoženih vprašanje: ,,Zakaj pravzaprav s to vsoto ne morete Izhajati?11 Značilno vprašanje, ki iz-
le gledala in šla dalje. Pa tudi niso bog ve kaj nudili. Gene pa so bile gorostastne. Pred različnimi varieteji, tako imenovani ,,teatri11, cirkusi itd. so delali silno reklamo in nad vse poveličevali svoj program, če pa si šel noter in si si stvar ogledal, si bil razočaran, ker vse skupaj ni bilo vredno tistega denarja, ki si ga za to izdal.
Pa tudi pijača je bila Jako draga. Vrč piva je stal 2.70 šib, četrt vina pa okoli 7 šilingov. Vroče klobase so bile povprečno 4.50 šib, obložene žemlje pa po 3.50 šib Torej cene, ki so za povprečnega človeka nedosegljive.
Potemtakem se tudi nikpkor ni čuditi, če je bila kupčija slaba.
mo pa omeniti trgovinski, sporazum, ki je bil sklenjen med Koroško in LR Slovenijo v okviru beljaške in celovške razstave. Na podlagi tega sporazuma bosta obe deželi — Koroška in LR Slovenija — medsebojno izmenjali blaga za vrednost pol milijona šilingov. LR Slovenija bo dobavila Koroški za 280.000 šilingov sadja, za 75.000 šilingov jajc, za 75.000 šilingov vina (v buteljkah), za 40.000 ši' lingov medu (strdi) in za 30.000 ši' lingov svinjskega usnja. Koroška bo dobavila LR Slovenija poljedel. stro-
raža pojmovanje tako imenovanih ,,boljših ljudi11 o težkočah in socialnem stanju delovnega ljudstva, ki zasluži ravno toliko, kakor pravi ljudstvo ,,za živeti premalo, za umreti preveč11, torej samo za bedno ži' votarjenje.
Delavci so bili v. svojem ogorčenju in v zavesti svojih upravičenih zahtev, ko jih je njihovo socialistično in kominformistično vodstvo ta-korekoč pustilo na cedilu, prisiljeni, da so posegli po samopomoči ter šli brez svojega kompromisarskega vodstva na ulico, da bi dali demonstrativno poudarka svojim zahtevam. Demonstranti delavci niso hoteli nič drugega, kakor, da jim podjetniki ugodijo skromne, a upravičene zahteve po zboljšanju obupnega življenjskega položaja, branili so svoje eksistenčne interese. Med demonstracijo je bilo razbitih nekaj gip in razsvetljenih reklamnih naprav nočnega loLala, shajališča onih izkoriščevalcev, ki na račun delavskih žuljev v eni sami noči poženejo več denarja, kot ga delavec v napornem delu težko zasluži v mnogih mesecih.
Sedemnajst delavcev so prijeli ter jih obsodili do treh let ječe. S tem procesom in obsodbami v-Gradcu je avstrijska vladajoča gospoda insce-nirala grožnjo in opomin delavstvu, naj se varuje in si ne dovoljuje demonstrirati za svoje pravice, kajti
Jugoslovanski paviljon na 14. celovški razstavi 1950
Trgovinski sporazum mod Koroško in LR Slovenijo v okviru boljaške in celovške razstave
Obsodba v graškem procesu
je, stroje za obdelavo lesa in boroveljske lovske puške, nadalje nekatere predmete za široko potrošnjo (vži' galnike, britvice itd.), in sicer vsega skupaj prav tako za vrednost pol milijona šilingov.
Silno povpraševanje s strani koroških gospodarskih krogov pa je bilo tudi za ostalimi razstavljenimi predmeti: les (plohi- parketi, furnirji, kopita itd.), žeblji za težke čevlje (gojzarce), preproge (navadne in perzijanci), cekri, brusni kamni, livarski in steklarski pesek, mineralne vode (Rogaška in Radenska) itd. Za te predmete, čeprav je potreba velika, avstrijska zvezna vlada zaenkrat še ni dala uvoznega dovoljenja, morda pa se koroški gospodarski krogi sami za to premalo zunimajo. Vsekakor bi marsikateri artikel, uvožen iz LR Slovenije, prišel ceneje kakor kje drugje in tudi na domačem trgu. Les na primer bi LR Slovenija lahko dobavila še enkrat ceneje kakor je na domačem trgu. Ceneje bi prišle tudi preproge, tako navadne kakor perzijanci. Pri nekem celovškem trgovcu pridejo preproge, in sicer navadne, po okoli 200.— šilingov za kvadratni meter, perzijanci pa od 400.— do 1.000 šil-za kvadratni meter. Jugoslovanske bi prišle znatno ceneje: navadne od 120 do 150 šilingov za kvadratni meter, perzijanci pa od 420 do največ 480 šilingov za kvadratni meter. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so jugoslovanske preproge ročno delo ter tudi, da so vzorci originalni. Izdelujejo jih v Bosni, Makedoniji in v Pirotu (južna Srbija). Vsekakor so te preproge originalnejše in po kvaliteti boljše, kakor tiste, ki jih vidimo na domačem trgu. Silno povpraševanje je bilo tudi za Rogaško in Radensko mineralno vodo, ki sta na Koroškem in v. Avstriji sploh znani kot najboljši. Rogaška je predvsem dobra za mešanje z vinom, Radenska pa je silno zdravilna. V nekatere dele Avstrije jo Jugoslavija že pošilja, tako na primor v Gradeo in na Dunaj.
V smislu omenjene izmenjave blaga med sosedama Koroško in LR Slovenijo, čeprav je zaenkrat še zelo malenkostna, je letošnja celovška razstava v primeri s prejšnjimi korak naprej. Upamo, da se bodo navezani trgovski stiki med obema sosednima pokrajinama še poglobili in ju tako polagoma tudi na ostalih področjih zbližali. Nihče si tega ne želi tako odkrito, kakor baš mi koroški Slovenci.
na
ljubo imovitih kapitalističnih podjetnikov hočejo udušiti delavska gibanje za boljše življenje.
V svojem zaključnem zagovoru s« pribili branilci obtožerlcev med drugim naslednje: Hoteli so velik pro-ces in ogromno obtožnico. Ta proces je veliko škodoval ugledu avstrijske justice. Na zatožno klop so posadili 'delavce, dočim so v resnici odgovorni: avstrijska vlada, ki_bi morala pravočasno izdati potrebne zakonite ukrepe za plačilo prispevka za premostitev, stavbeni podjetniki, ki so pogajanja zavestno sabotirali, 'U voditelji sindikatov stavbenih delavcev, ki so pustili delavce brez vodstva na ulico, čeprav so vedeli, da so bile pripravljene provokacije. Bilo n bolje, če bi posadili na zatožno kloP resnične krivce in jih obsodili. Tu o tem bo nekoč, zgodovinsko gledano, ljudstvo sodilo: o sodnikih, ki s se odtegnili nalogi govoriti prav°> državnem pravdniku, ki je dvigu1 obtožbo po nalogu državne oblasti m branilcih, če so izrabili vse, kar 1 bilo v njihovih močeh, da bi zmaga' resnica. Nobena obsodba in naj n^ še tako drakonična ne bo oslabila si le delavstva, borba se bo nadaljeva v zavesti, da je borba za pravičn stvar.
Proti obsodbi je bil vložen pri^ in je zadeva vrhovnega sodišča, pokaže, koliko ima razumevanja . tem, da je avstrijski delavec v bo ^ za zboljšanje življenjskih razmer• sto prisiljen, da se posluži stav demonstracij.
Rr vva§v zevvcCji
ioo let avtonomnega mesta Celovec
Letos je sto let od tega, odkar je Celovec avtonomno mesto z lastnini statutom, to se pravi, da od tega časa celovški občinski svet s svojim magistratom upravlja v svojem območju hkrati tudi posle okrajnega glavarstva. Na Koroškem imamo samo dvoje avtonomnih mest: Celovec in Beljak.
Marčna revolucija 1848. leta je med drugim dosegla tudi to, da so občine postale v neki meri samostojne upravne enote s svobodno izvoljenimi župani in občinskimi odborniki, kakor so še danes. 17. marca 1849. je bil sprejet provizorični zakon, 9. junija 1850. leta pa je izšel
glavno mesto Celovec prvi občinski statut. Na podlagi lega statuta in tudi zgoraj omenjenega provizorič' nega občinskega zakona je bil dne 5. oktobra 1850. leta izvoljen prvi ce-lovški župan dr. Andrej Koller.
Ob stoletnici teh dogodkov je imel Celovški občinski svet dne 14. avgusta t. 1. slavnostno sejo, kateri so poleg občinskih mož prisostvovali tudi deželni glavar Wedenig, zastopnik notranjega ministrstva, zastopnik celovškega ordinariata, predstavnik britanskega elementa, bivša celovška župana Franc Pichler — Man-* dorff (1931 do 1934), Adolf Wolf (1934 do 1938) in drugi. V kulturno — zgodovinskem oddelku deželnega muzeja pa so predzadnjo nedeljo dopoldne odprli razstavo, ki prikazuje zgodovinski razvoj mesta Celovec v teku zadnjega stoletja.
Ob lem jubileju celovški' listi mnogo pišejo o zgodovini koroškega glavnega mesta in jo razlagajo Vsak po svoje. Pri tem seveda načrtno in'zavestno molčijo, da je bil Celovec nekoč slovenski, prav tako tudi, da je bil središče in zibelka slovenske kulture.
Zato hočemo tudi mi nekoliko spregovoriti o zgodovini Celovca, čeprav smo to v tej ali oni obliki v naših publikacijah že storili.
Celovec poznamo iz srednjega veka. Nastal je kot slovenska vasica na Prodni ravnini med Goričico, Glino ler šentvidsko cesto, neposredno ob brodu čez Glino. Prvikrat je imeno-vari v dobi med H93 in 1199 in sicer kot trg; sklepa se, da so mu tržne pravice podelili kakih 30 let poprej. Sredi XIII. stoletja, najbrž 'bed 1. 1246 in 1252, je deželni vojvoda trg Celovec preložil na sedanje hiesto, menda ker so mu na starem Prostoru preveč nagajale povodnji. Toda Celovec je bil takrat še majhen, saj je obsegal le severni del današnjega središča mesta, okrog Starega trga. gele L 1279 se Celovec Prvikrat imenuje mesto. Prostor ob Goričici se je še dolgo imenoval »Stari (Celovec1*'. (Novi Celovec so Postavili na ploski sušni vršaj, ki ga je Glina nasula v bližini vzhodnega konca Vrbskega jezera; domala vse sedanje mesto stoji na njem. Toda Golovec je še dolgo ostal docela majhno mestece, in sicer vse dotlej, dokler ga niso deželni stanovi v letu ‘Sl8., v sporu s Št Vidom izbrali za novo glavno mesto ter prenesli vanj :^edež deželne uprave. Vsekakor pa Je bil Celovec do 1. 1518 le tržno središče za bližnjo okolico, zlasti za jmvan ob spodnji Glini ter spodnji l^rki, pa za njeno gričevnato obrob-ie s pokrajino Vrbskega jezera ter
južni del Gosposvetskega polja in 2a srednji Rož. Šele s prehodom v n°vi vek je imel Celovec vodilno ‘unkcijo, toda ne da bi mogel odstraniti tekmovanja obeh glavnih tekmecev št. Vida (bivše glavno niesto) in Beljaka.
Gelovec je danes sicer pretežno leQiško mesto, vsaj njegovo zunanje
lice je popolnoma nemško. Takoj pa dobimo dru^o sliko, če celovško prebivalstvo presodimo po pokolenju. Skoraj lahko rečemo, da je polovica celovškega prebivalstva slovenskega pokolenja in le nasilni germanizaciji naše zemlje je pripisati, da si slovenski jezik v Celovcu ni ohranil vse do danes. Je pa nedvomno še mnogo ljudi, Celovčanov, ki tu živijo že več desetletij, ki še obvladajo slovenšči-no. Samo mlajša generacija slovenskega jezika ne obvlada več, kar pa je, kakor smo že ugotovili, zakrivila germanizacija, ki je uspevala in uspela predvsem v mestih.
Kljub temu pa spada Celovec po svoji celotni vlogi v predel Slovenske Koroške, saj je, kakor vemo, nastal kot slovensko naselje. Pa ne samo to, Celovec je ohranil slovensko večino vse do srede prejšnjega stoletja. Tako je bilo leta 1857. v Celovcu 63.70 odst. Slovencev in le 36.30 odst. Nemcev. Približno pol stoletja pozneje, leta 1900., pa je germanizacija že toliko napredovala, da je bilo po občevalnem jeziku v Celovcu le še 7 odst. Slovencev in 93 odst. Nemcev. (Potočnik: ,,Vojvodina Koroška**).
Pa še druga zgodovinska dejstva dokazujejo, da spada Celovec v predel Slovenske Koroške. Neizpodbitno zgodovinsko dejstvo je, da je imel Celovec celo desetletje vodilno vlogo v slovenskem leposlovju, da nam je vzgojil naše leposlovje in našo pismeno slovenščino. V Celovcu jč nastal tudi največji takratni slovenski književni zavod Mohorjeva družba, ki je za koroške Slovence
neprecenljivega pomena, saj je raz-pečala med naše ljudstvo milijone slovenskih knjig in tako ustvarjala jez proti nasilni germanizaciji. Pa tudi danes nam iz svobodne domovine, kjer ima zdaj svoj sedež, redno vsako leto pošilja svoj bogati knjižni dar, nam in Slovencem po vsem svetu. V Celovcu so v drugi polovici prejšnjega stoletja in tudi še pozneje nastala različna slovenska društva, ki so se deloma ohranila vse do danes. Ne bomo jih podrobno navajali, ker so našemu ljudstvu itak že znana, poleg tega pa smo o njih podrobneje pisali v naši številki z dne 23. marca 1949. V Celovcu imajo tudi danes svoj sedež vse slovenske organizacije, ki od tu vršijo svoje narodno delo preko vse Slovenske Koroške.
Zato moramo ob stoletnici avtonomnega mesta Celovec upoštevati tudi ta dejstva, ki pa zdaleka niso vsa, ki dokazujejo, da je bil Celovec nekoč popolnoma slovenski in se v precejšnjem delu celovškega prebivalstva še danes pretaka domača slovenska kri. Lahko bi napisali še mnogo več, navedli še nešteto zgodovinskih dejstev o slovenskem značaju Celovca, toda mislimo, da za danes zadostuje ta kratki odlomek iz zgodovine Celovca. Vsekakor je iz tega razvidno, da je Celovec nastal kot slovenska vas in je imel slovensko večino do druge polovice prej-, šnjega stoletja. Da danes ni več tako, so krivi tisti, ki skušajo ,,dokazati“, da je bil Celovec že od pamti veka nemško mesto. To jim seveda ni uspelo in jim tudi ne bo, ker resnice le ni mogoče izbrisati!
skrbela za dom, kolikor je pač mogla. Pred kakima dvema tednoma so ji rane končno zacelile, toda usoda je bila neusmiljena: takoj na to jo je zadela kap. Deset dni na vrh pa je v miru zaspala.
Urhova mati je bila preprosta žena. Nad vse rada pa je brala naše slovenske knjige. Kot zavedna Slovenka je rada prebirala tudi naš ,,Slovenski vestnik** in se ga vedno razveselila, kadar ga je pismonoša prinesel v hišo. Samo v zadnjem času so ji oči precej odpovedale, tako daje morala 'branje opustiti.
Zadnjo nedeljo smo rajno Urhovo mater položili na domačem pokopališču k zadnjemu počitku. Velika množica ljudi ji je izkazala zadnjo čast. Saj je bila priljubljena pri vseh in tudi nikomur nikoli ni storila nič žalega. Na domu in ob odprtem grobu ji je domači mešani pevski zbor zapel ubrane žalostinke. č- g. župnik Sekol, ki je opravil cerkvene obrede, se je poslovil od rajne Urhove matere z lepimi besedami.
Naj draga v. miru počiva v domači zemlji, možu, ki ga je smrt drage žene hudo zadela, saj je živel z njo v srečnem zakonu, in ostalim sorodnikom pa velja naše iskreno sožalje.
OBJAVA
Zveza slovenskih izseljencev obvešča vse svoje člane, da je dne 19. avgusta 1950 poslala zveznemu ministrstvu za finance prošnjo za črtanje zasedbenega davka (Besatzungs-kostenbeitrag) za 1949-50.
Vsem izseljencem bomo v naslednjih dneh razposlali še vzorce za osebne prošnje na pristojni finančni urad za črtanje tega davka oz. odgoditev plačila do rešitve prošnje naše zveze po zveznem ministrstvu za finance na Dunaju.
ZVEZA SLOV. IZSELJENCEV
Borovlje. — Že v soboto, dne 12. avgusta t. 1. so grmeči možnarji naznanjali, da je dan na vrh, daleč naokoli znano boroveljsko žegnanje. Lepo vreme je privabilo mnogo ljudi tudi iz drugih krajev, iz bližnje in daljne okolice. Pranganje je na dan žegnanja na Doleh pri cerkvici sv. Jožefa. Včasih je pri tem bobnela tudi velika ,,pavka“, prangali so tudi veterani in strelci, ki so imeli pravico nositi stare vojaške puške, oblečeni so bili v tradicionalno uniformo, med evangeliji in glavno mašo pa so iz svojih pušk oddali strele — salve. Teh strelcev — pri nas so bili na splošno imenovani ,,§i‘ci“ — danes ni več, svoječasno pa so imeli poseben privilegij še izza časa Marije Terezije. Pranganje pa je bilo tudi letos prav slavnostno, samo lepega slovenskega petja, kakor pred leti, ni bilo več slišati.
Na trgu pred cerkvijo je bilo postavljenih precej ,,kram“, predvsem živahno je bilo okoli velike gugalnice in vrtiljaka, ki je bil opremljen z močnim zvočnikom. Celo male miške so se gugale po kolesih in plezale po lestvah. Skratka, bilo je tako, da je otročija imela vtis, kakor da je v dunajskem Pratru, ker tudi tam vidiš slične stvari, samo v veliko večjem obsegu.
Hkrati z letošnjim boroveljskim žegnanjem — od 10. do 13. avgusta — je bilo na strelišču na Dobravi pri Borovljah veliko streljanje in tekmovanje, kdo bo boljše zadel. Ker so imeli to pot v Borovljah puškarji iz vse Avstrije glavni občni zbor svoje puškarske zveze, so pričakovali, da bo tudi udeležba pri streljanju velika, vendar pa se je za streljanje prijavilo razmeroma malo lovcev — tekmovalcev. Kot najboljši strelec na tem streljanju je izšel inž. Niederfeder, ki je pred nedavnim v Medvedjem dolu nad Bistrico v Rožu ustrelil medveda. Najboljši med domačini pa je bil puškar Karl Hauptmann iz Borovelj.
Globasnica. — Spet smo imeli žalost, predvsem pa Urhova hiša, ki je zgubila skrbno mater in gospodinjo. V petek, dne 11. avgusta t. 1. nas je Urhova mati Marija Hafner v 67. letu starosti za vedno zapustila. Bolezen jo je že dalj časa mučila. Imela je težke odprte rane na obeh nogah in to že več let. Mnogo je trpela, toda kljub temu je pridno delala in
ZAHVALA
Ob izgubi našega dragega moža, očeta, starega očeta, zeta, tasta, brata, svaka in strica
Janeza Gabrijela
se zahvaljujemo za vse izraze sožalja ter vsem onim, ki so ga spremili na njegovi zadnji poti. Zahvaljujemo se pevskemu zboru ter godbi za žalostinke, govornikoma, darovalcem vencev in cvetja, gasilcem ter lovskim tovarišem in vsem, ki so nam kakor koli olajšali našo bol.	Gabrijelovi

V O RA N C I
j ____	
1 	1	1 M [
POŽGANICA
Cii
,,Oba sta domačina in bolje poznata stvari kot marsikdo drugi. Oba delata za Slovence, kar se da!“ ,,Toda oba gledata na položaj skozi naočnike hudih skušenj, ki sta jih tu imela. To je tisto!“
General Maister se je pri teh besedah zadovoljno nasmehnil.
Narednik Kotnik pa je še vztrajal pri svojem:
,,Oba sta trdila, da je plebiscit že izgubljen. Do tega sta prišla vsak po svoje. Župnik trdi, da je kriva napačna politika Narodnega sveta in upravnih oblasti sploh. Domačini niso imeli kaj govoriti, temveč tujci, nepoznavalci razmer. — Učitelj pa trdi, da je temu kriva politika, ki se vodi v Sloveniji sploh; da bi se morala na Koroškem odločno in jasno voditi propaganda s socialnih vidikov, ne pa s puhlim frazerskim nacionalizmom. Koroška je napredna dežela z močnim vplivom socialne demokracije. Proti temu se ni mo-
goče boriti s politiko domoljubnih fraz...“
„To vemo, to vemo, gospod Kotnik. Ta učitelj je v Narodnem svetu predlagal, naj bi se šovinistično delovanje koroške socialne demokracije pobijalo tako, da se razlastijo vsa tukajšnja veleposestva in da damo zemljo kajžlerjem. Vendar bomo brez tega zmagali. — škoda, da je tak človek socialist!“
Kotnik je bil v zadregi.
,,Teh veleposestev bi res ne bilo škoda razlastiti; zdaj so najhujša gnezdišča avstrijske in nemške propagande,“ je rekel.
,,To je res, toda kajžlerji so po večini nemčurji. Kako izbirati? ...“ Kotnik se je malo zamislil, potem pa odgovoril: ,,To je tudi res! Tudi jaz nisem pristaš učiteljevih zmešanih idej. Toda v nečem ima prav. Dejal mi je: ,Vi, nacionalisti, boste slovensko Koroško izgubili! Toda če ste že nacionalisti, potem bodite vsaj
OD PRIMITIVNIH HLODOV PA DO DANAŠNJIH DNI
TEHNIKA m
ZNANOST
Umetni orkan
Če hočemo govoriti o razvoju pomorstva, moramo poseči daleč nazaj. Zato se povrnimo v tisto dobo človeštva, ko je člnvek prekoračil tisto stopnjo svojega razvoja in udejstvovanja, ki je bila po svojem bistvu precej podobna živalim. Bivališče mu je bila skalna votlina in od tam je bodil v bližnjo okolico iskat hrano za sebe in syojo družino. Pri teh pohodih si je s silo ali z mirnim gospodarjenjem pridobival razne dobrine, ki jih je rabil za vsakdanje življenje. Toda pri njegovem iskanju dobrin mu je bila velika ovira voda. Ona je bila tista, ki mu je branila priti na drugi breg reke ali pa je moral zaradi nje prehoditi mnogo daljšo pot.
Ta ovira pa ni bila čisto nepremagljiva posebno za krajše razdalje. Naši predniki so zelo verjetno imeli, pravtako kot še sedaj vse živali, instinktivni čut za plavanje. Zato so takratni ljudje z lahkoto preplavali manjše reke in jezera. Pri tem pa so lahko jemali s seboj zelo malo potrebščin za lov in vrnitev s plenom jim je bila zelo otežkočena. Treba je biio najti neko primerno sredstvo, ki bi lahko poneslo človeka, vse njegovo orodje in še tovor preko vode. Človek je v iskanju takega sredstva n. pr. sedel na plavajoče deblo in seveda takoj ugotovil, da ga hlod lahko nosi na površini vode. Toda hlod se je obrnil in človek se je znašel v vodi. Zato je moral človek še naprej zamišljati in v dolgih stoletjih mu je uspelo, da je to ,,prevozno sredstvo** izpopolnil.
Poglejmo si, kaj je človeka pravzaprav gnalo, da je z vso svojo miselnostjo, z vsem svojim navdušenjem skušal rešiti ta problem. Glavni sili, ki sta ga gnali preko rek, jezer in morij, sta bili pač pomanjkanje in potreba. Ti sta ga pretvorili iz živega bitja, navezanega na zemljo, v bitje, ki je bilo na morju pravtako doma kot na suhem. K tema dvema vodilnima silama pa je pristopila še človeška želja vedeti, kaj je na drugi strani vode, kakšno je življenje tam, skratka želel je vedeti, kaj vse obsega vesoljstvo. To dejstvo je prav gotovo velike važnosti, saj je prav tu razlika med človekom in živaljo, katero žene po svetu le gola potreba in volja zadovoljiti potrebi. človeška radovednost je bila torej tista, ki je človeka dvigala iz čisto živalskih nagonov in ga toliko preobrazila, da je začel razmišljati. S tem si je ustvaril prve pogoje za uspešen razvoj. Tako je tudi ladje-
delstvo dobivalo vedno popolnejše oblike.
Vendar je šol ta razvoj v primeri z razvojem v zadnjih 50 letih zelo počasi. Koliko ljudi je na starinskih oblikah ladij izgubila življenje, koliko trpljenja so pretrpeli ti ljudje. Niti kapitani in častniki niso imeli velikega udobja. Take razmere so trajale dolga stoletja, vse dotlej, dokler se človeški razum in sposobnost nista toliko razvila, da je bil človek zmožen zgraditi take ladje, ki so dajale mornarjem možnost kolikor toliko udobnega življenja. Danes tudi najskromnejši mornar živi bolj ali manj kneževsko v primeri z življenjem cesarjev in kraljev, ki so za časa križarskih vojn potovali iz Benetk ali Genove v sveto deželo.
Življenje na
Raziskovanja oceanskega dna so odkrila posebno življenje, ki se v njem razvija. Ta raziskovanja so pobila zastarelo teorijo, da na dnu oceana zaradi velike globine ni življenja. Dokazala so, da je dno oceana zelo bogato z živalstvom.
Dolgo časa so mislili, da je organsko življenje v morju omejeno na manjše globine. Ljudje so se namreč spraševali, katera bitja bi labko živela globoko v morju, kjer je temperatura vse leto od 1 do 2 stopinji pod ničlo in kjer ogromni vodni pritisk prav gotovo ubije vsako živo bitje. Že 400 metrov pod morsko globino vlada namreč popolna tema. Pritisk je ogromen in znaša v globini 4500 m 2.500 kg na vsak kvadratni cm.
Z novimi napravami pa je ljudem uspelo ujeti ribe iz globine 3000 do 3500 m. Ugotovili so, da imajo te ribe popolnoma drugačen telesni ustroj zaradi silnega pritiska morja pomanjkanja rastlinske hrane in svetlobe. Ko so prišle te ribe na dan, so bile že mrtve; bile so popolnoma iznakažene ker se je zrak v njihovi krvi in črevesju zaradi zmanjšanega pritiska takoj razširil. Telesno tkivo teh rib se je lomilo in je bilo zato težko preučevati njih oblike.
Leta* 1935 so v Biskajskem zalivu ujeli mnogo rib iz globine 3500 do 4000 m. Te ribe so se zelo razlikovale od drugih rib po zgradbi svojega telesa. Njihove kosti so vsebovale zelo malo apnenca, bile so zelo mehke, vlaknate in prožne. Zaradi večje teme so vse te rihe črne ali sive barve. Oči imajo zelo velike in njih vid-
Kurjač uživa zdaj vsaj nekatere udobnosti, nekdanja veličastva in njihova spremstva pa še teh niso imeli.
Ves ta napredek pa je pripisati v veliki meri naravstvenim načelom in kulturi, ki je dajala človeku osnovne pravice do dostojnega življenja. §e večjo vlogo pa ima razvoj tehnike, saj so se ladje v tem oziru močno izpremenile. Nič niso več podobne plavajočim temnicam, s katerimi so mogočniki kopičili svoje bogastvo, ali pa gusarskim ladjam, ki so bile strah in trepet za trgovce. Današnje ladje so grajene tako dovršeno, da je mornarjem omogočeno tako življenje, ki jim kot ljudem z vsemi osnovnimi človečanskimi pravicami tudi pripada.
morskem dnu
ni organ se zelo močno sveti. Druge ribe imajo lipalnice, s katerimi zelo močno osvetljujejo svojo okolico in svoj plen. Vse globinske ribe so tudi zelo požrešne. Nekatere imajo tako velike in prožne čeljusti, da lahko požro tudi mnogo večje ribe od njih samih. Zato je tudi njih telo nenormalnih oblik. Nekatere imajo na spodnjem delu telesa nekako mošnjo, ki je večja od njih telesa.
Glede raziskovanja morskih globin je zanimivo, da bo septembra ali oktobra t. L odpotovala z Danske ekspedicija raziskovalcev morskih globin ter plula dve leti po morjih in oceanih. Raziskovala bo globine od 10.000 m dalje, s čimer bo seveda marsikaj novega odkrila. Njeno glavno orodje bo jekleno vozilo, zgrajeno na poseben način in težko 22 ton. To vozilo bo opremljeno z raznimi lovkami, mrežami, z mački, zankami ter drugimi sredstvi in orodjem.
Ekspedicijo bo vodil dr. Anton Broon, predstavnik kopenbaškega zoološkega muzeja. On pričakuje vsekakor dobre uspehe. Ekspedicija upa, da bo s posebnimi instrumenti odkrila razne tajnosti in zbrala material iz največjih morskih globin. Merila bo temperaturo, ugotavljala morske tokove ter preučevala živalstvo in rastlinstvo v morskih globinah s posebnim radio-aktivnim instrumentom. To preučevanje bo posebno važno za ribiče in ribiško bro-dovje po vsem svetu. Ekspedicija se pripravlja za svoje potovanje že 9 let.
Kadar izdelujejo v letalskih znan* stvenih ustanovah razne nove oblike letal, jih morajo preizkusiti v vetru izredne hitrosti, šele na ta način lahko ugotove, da li so zgradili tako obliko letala, ki bo lahko z najmanjšimi ovirami zaradi upora zraka doseglo mogoče veliko hitrost. V ta namen so zgrajeni veliki predori, imenovani aerodinamični, v. katerih doseže umetni veter do 600 km na uro (sunki burje imajo povprečno hitrost 130 km na uro). Tak veter dobe z velikimi ventilatorji, katerih premer znaša skoraj 6 metrov. Vsekakor mora bili tudi na razpolago izredno jak elektromotor. V predoru, v katerem nastaja veter s hitrostjo 600km na uro, je v ohratu elektromotor z učinkom 1750 KS. V omenjenih predorih ne preizkušajo že iz' gotovljenih letal, temveč le modele katerih razpetina kril znaša do dva in tričetrt metra.
Sodobna dvigala
Kakor so se v poslednji dobi izredno izpopolnila prometna sredstva, tako se je razmahnila tudi tehnika grajenja raznovrstnih osebnih in tovornih dvigal. Pri prevozu oseb ter blaga v višja nadstropja stavb, je važno predvsem to, da se ti prevozi vrše čim hitreje in s tem omogočaj0 predvsem hitro poslovanje nekega podjetja.
Pred tridesetimi leti se je dvignilo dvigalo vsako sekundo le pol metra visoko. Do danes se je pa ta dvižna hitrost precej povečala in znaša 1 do 2 in pol metra v eni sekundi. Pri tein povečanju hitrosti ni bila bistvena težava v tem, kako povečati hitrost, temveč kako doseči pravilni zalet ter pri spuščanju primerno zaviranje, k' ne bi povzročalo osebam neprijetnosti, strojem pa okvare.
Razkuževanje zraka z ultravijoletni' mi žarki
Najrazličnejših sredstev se poslu' žujemo v borbi proti jetiki. Že dol' go* je znano, da uničujejo mikrob® ultravijoletni žarki, ki jih dobivam0 s posebnimi kremenčevimi svetilka' mi. že mnogokrat so poskušali razkužiti prostore s temi žarki. Tudi v nekaterih operacijskih dvoranah postavljene take svetilke, da zra>' vsaj deloma razkužijo. Na ta nač'° skušajo uničiti razne povzročitelj1’ bolezni, ki so v zraku, predvsem l,f^ raziskujejo, da bi z ultravijoletni0’! žarki uničili povzročitelja jetike, k je v zraku.

dosledni in razbijte plebiscit! Vse adute imate v rokah: oblast, upravo, denar, propagando.* V tem ima prav!“
,,To je nemogoče, dragi prijatelj, to je norost. Iz tega bi utegnile nastati nedogledne posledice.“
General si je začel navijati konce dolgih hrkov okrog prstov, pri tem pa so njegove oči živo gledale še zmeraj sedečega Kotnika.
Ta še ni hotel odnehati :
,,Dobro! Pravite, da ste odgovorni za red! Nič ne de... dejanje izvršimo mi... ljudstvo. Nihče ne bo za to odgovoren! Mednarodna komisija — mirovna konferenca, obe bosta postavljeni pred izvršena dejstva. — Storimo to! Ne zahtevamo dovoljenju, samo tihega pristanka...“
General Maister je tedaj pristopil h Kotniku, mu položil roko na ramo in rekel:
,,Dragi prijatelj! Iz te- inoke ne bo kruha!“
Repežev Rok in Naraglavški An-zuh sta se na predvečer plebiscita pripeljala v Sinčoves. V istem vlaku so bili tudi žagar Pasterk, kopača Maklin in Dren. Že nekaj dni prej je bilo v obmejnih slovenskih krajih plebiscitnega ozemlja izdano geslo:
vse na Koroško! Težki in dolgi vlaki so dovažali množice narodnih navdušencev, radovednežev, agitatorjev in propagalorjev, ki so se razlivali po ozemlju. Ta množica naj bi s svojo prisotnostjo vplivala na prebivalstvo, na nestalne in na nezanesljive glasovalce, razširila naj bi vtis o veliki, nepremagljivi udarni sili Jugoslavije.
Ob istem času so se začele razlivati tudi avstrijske množice po glasovalni coni. V prvi vrsti je prišlo na ozemlje štiri tisoč glasovalcev iz Celovca, iz Beljaka, iz gornještajerskib revirjev, z Dunaja, ki so bili doma na glasovalnem ozemlju, pa so se naselili v središčih, ki so že desetletja in desetletja vsrkavala odvisno kmetsko prebivalstvo tega ozemlja. Plebiscitna komisija je na pritisk Italije dovolila glasovalno pravico tudi tem izseljencem, ki so bili v ogromni večini že Nemci. Prišlo je štiri tisoč najboljših agitatorjev, po veliki večini 'socialnih demokratov, prežetih z mislijo, da pomagajo rešiti južno Koroško tujega imperializma. Ta štiritisočglava vojska je odločila plebiscit...
Ko sta se Repežev Rok in Naraglavški Anzuh izkrcala iz vagona, sta
se znašla v morju tisočglave množice, ki je polnila okolico postaje.
,,Živijo Jugoslavija!** se je razlegalo proti nočnemu nebu.
Propagandni odsek na kolodvoru je imel nalogo, da je prihajajočo množico razpošiljal v razne kraje. Toda stvar se je slabo obnesla; vladala je splošna brezglavnost. Množica je nestrpno čakala, se prerivala, vzklikala in se začela naposled razburjati :
„Kaj čakamo, kam naj gremo ?“ „Kakšen red je to?“
Po dolgem prerivanju so se Rok, Anzuh in ostali izmotali iz množice.
,,Kam bi šli?“ je vprašal Repežev Rok.
,,Pojdimo v Velikovec!** je svetoval Anzuh. ,,Tam poznam ljudi in tam bomo največ videli.“
Napotili so se iz Sinčevesi proti Velikovcu. Prišli so na Koroško kot opazovalci. Napačno bi bilo trditi, da jih je gnala tja samo radovednost; gnala jih je neka čudna notranja povezanost z usodo te zeml je. Nobeden se ni hotel priglasiti takrat, ko so po Mežiški dolini nabirali agitatorje in propagandiste za plebiscitno ozemlje — v zadnjem trenutku pa so se
dvignili in se kar na lastno roko od' peljali.
,,I)a vidimo, kaj bo!“
Cesta med Sinčovesjo in Veliko^' cem je bila polna pešcev in voz°/ Ko so prišli na mestni trg, se jim J nudil izreden prizor. Sredi trga J gorel visok kres, obdan od tisočg*0',^ množice, ki je odkritih glav Pe v nemško pesem. Na pločnikih h1 odprtinah ozkih ulic pa so stale P‘ samezne gruče ljudi in molče opaZ vale prizor. Pobarali so gručo, do K tere so prišli:
7,Kaj je to?“	>
„Nemci žgejo plebiscitni kres-se, je glasil odgovor.	^ .
Mežičani so se skušali pribHŽ® nočnim zborovalcem. Ko so šli m11 gruče opazovalcev, so začuli g*aSl kletev:
,,Hudič, zakaj so to dovolili!"
(Dalje)
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. I q0. Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava-lovec, Gasometergasse 10, telefon	gk*’
vsebino odgovarja:	Rado Janeži«,
Robitschek & Co., Wien VIII., HemalHerg“jft. 20. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov ■ genlurt 2, PostschlieBfach 17-