Bistran: Zrna.
399
nost kaže naše slovensko in vsako slovansko ljudstvo pri vsem težkem svojem delu ! Jednako marni so tudi naši slovenski učenjaki, katerih imena je povestnica zapisala v zlato knjigo svojo. Saj so bili iz večine, recimo malone vsi, samouki, kar jih je povila mati slovenska: Vodnik, Jarnik, Kopitar, Miklošič, Caf, Trstenjak in koliko drugih menj znanih!
Da! Tudi modrovanje je pravo slovensko svojstvo. Saj dobro vemo, kako radi naši ljudje »tuhtajo«! Koliko več modroslovcev v kmetskem jopiči bi bilo znanih, da imamo več tako bistroumnih opazovalcev ljudstva, kakeršna sta n. pr. Stritar in Jurčič, ki sta opisala dokaj takih narodnih »modrecev«! — Tako tedaj končujem opis učenega našega modrijana in zajedno trdim: Slovenci imamo izvrstne pesnike in noveliste, izborne jezikoslovce, vestne zgodovinarje in matematike; odslej tudi ni smeti več reči, da je prazen — modroslovni predel! Saj imamo tudi izvirnega svojega modrijana Jožefa Misleja Podražana!
Z
rna.
Kot solnce zagrne temni oblak In  žarke uebeške prestreže,
Tako pred resnico jasno mrak Predsodkov   na   oči   nam  le"že.
Pomen bese"d ni vselej prazen, Čeprav jih trosi človek blazen.
Težko   skrivnost se dolgo  v srci   nosi, Ko  glas o nji se neresničen trosi.
Tudi stena bela Črno senco dela.
6.
Nikdar očeta ni ljubila Izjema — hči pravila.
7-
Naj  solnce žge,  naj  hruje zima, Sred nikddr strahii ne goji! Več nego meni,  človek ima Snovi železne v krvi svoji.
»Saj  vse mini, trpi voljno!« Tako  tolaži svet trpine. Bolest —  kdo pač bi dvojil A vpraša se: kdaj in kako" ?
mine,
Kaj je modrost, ljudje vedo, A malo ve" jih, kje cvete, Še menj kdo hrepeni za njd, Res moder skoraj  ni — nihče!
Bistran.