IfISKI
.UJSAMÜI
II
so sestavljene iz zdravilnili mineralnih soli in neškodljivih, toda zelo učinkovitih praškov in ekstrak-tov zdravilnega rastlinstva. Vse te izbrane sestavine delujejo jako poživljajoče na cloveäki organizem, ne vsebujejo nikakih škodljivih snovi in so tako za nemoteno delovanje iroa, ledvic in ostalih organov popolnoma neškodljive.
Dietetične slatlnske tablete za hujšanje
odstranjujejo na najprimernejši in edino priporočljivi način vse, posebno pa neprijetne in nelepe zunanje make čezmerne debelosti, razkrajajo in raztope preobilno mast n« telesu, podbradku, vratu, trebuhu, stegnih, bokih, trebušni mreni, črevah, ledvicah itd.
Abnormalna težina telesa prične postopoma padati, telo postane prožno, ves organizem pridobi na svežosti, elastičnosti in mladostnem občutku.
Težina Vašega telesa se zmanjša tekom 1 leta za 8 do 14 kg.
Dietetične slatinske tablete za hujšanje
dobite v vseh lekarnah, in sicer doza s 100 tabletami za Din 46-—, velika z 200 tabletami la Din 74 —, kjer jih pa ne bi dobili, se obrnite direktno na proizvajalca:
Lekarna Mr. L BAHOVEC
Ljubljana, Kongresni trg
VaS gospod bo zadovoljen in imel bo užitek, ai<o mu svetujete, da naj poseča moderno in higijenično urejeni
brivsl<i salon
Qjud Aleksander
(poleg kina Matice) Ljubljana « Kongresni trg št. 6
Manufakturna trgovina
Fabiani
& Jurjovec
Ljubljana Stritarjeva ul. 5
Daje najsolidnejša domača konfekcija in najbogatejša izbira blaga za damske plašče, kostume in obleke, krzna itd. itd. itd.
A. PAULIN
Llublfana, Kongresni trg 5
jemnenjevseh,kiso 4 se o tem prepričali mM
T
ŽENSKI SVET
MAREC 1953	LJUBLJANA	LETO XI - 3
ŽENA V SODOBNI SLOVENSKI LITERATURI
T. SELISKAR: NASEDLI BROD
Angela Vodetova Konec
Po^'sem drugačen tip kakor Ana je njena sestra Marta. Druga<;en je njen pogled na življenje, drugaćno njeno razumevamje okolice, zlasti pa njeno vrednotenje ljudi. Ana je sentimentalna, a njeno čustvo ostaja na površini, zato ostaja na površini tudi njeno spoznanje. Vse njeno hrepenenje ne išče ljudi, sočloveka, marveč išče sebe. In to povzroča tragiko njenega življenja. Nikdar ne more iz sebe ven, zato se z možem tudi v resnici nikdar ne najde. Kajti ne more se reči, da sta se dva človeka našla, če ju ne druži nič drugega ikakor spolna privlačnost.
Vsa drugačna je Marta. Ona opazuje svojo okolico z intuitivnim raaimevanjem, s katerim jo tudi osvaja. Z istim razumevanjem gleda tudi posamezne ljudi, katere ocenjuje brez predsodkov, brez vplivov, ki sta jih tudi njej — kakor vsakemu — vsiljevala vzgoja in „družabno mnenje". Je torej vsekakor močna, ker je v svoji notranjosti nezavisna osebnost, .ki oblikuje z isto smelostjo in nezavisnostjo tudi svoje poznejše življenje — svoj zalvon. Ta razlika med obema sestrama se očituje tudi na zunaj in pisatelj jo takole loizinači: „Kakor je büa Ana v vsem svojem vedenju na zunaj umirjena, na znotraj pa razdrta in neodločna, je bila Marta živahna, vesela, vendar je Idjub vsej tej živahnosti le očitovala meko usmerjeno odločnost in vztrajnost, ki sta dajali njenemu življenju pečat in obliko. Vajena samostojnega življenja, polnega odpovedi in samozatajevanja, si je prisvojila v hribih vse tiste lastnosti, ki se človeku vsihjo-, kadar mora živeti sam samcat, daleč od svojih, vržen med ljudi, ki so mu ,po navadah, delu in nazorih tujci." ^
Vse Animo bistvo korenini v preteklosti in se ne more zasidrati v sedanjosti. Marta je pa tip ženske, ki ji je življenje bhzu, Id spoznava spremembe v tem življenju in doume njihov daslekosežni pomen. V tem svojem realnem posmatranju življenja, zlasti pa v zmožnostih prilagoditi se mn, je Marta tip sodobne žens;ke v najboljšem smislu. Dasi učiteljica v hribih'na enorazrednici, je vendar zadovoljna, poglablja se \ otroke in v ljudi, uživa prirodo, čita Icnjige, izobrazuje se. Ko čl(wek <Sita o njej, čuti, -da je to ženska, ki prinaša solnčni žarek, kjer se pojavi, da ume izvabiti življenju lepote in radosti zase in za druge. Svojega
49
v
poklica ne občuti .kol breme in pregnanstvo, temveč se vživi vanj, zato prinaša poklic srečo njej in po njej drugim. Ne čaka na moža kot na odrešenje, ker se zaveda, da je ženske vrednejše, če živi poklicu in delu sama, kakor da se lovi za možem za vsako ceno, za zakonom, kakršnega je sklenila Ana z Justinom. Kakor pokazuje pisatelj na Aninem zakonu gnilobo te družabne tvorbe, ki v današnji družbi najpogosteje predstavlja bolj ali manj uspelo gospodarsko pogodbo, tako pokaže v Martinem naziranju o zakonu — in poizneje v njenem zakonu samem — osnovo, na kateri bi morala biti zgrajena vsaka zveza med možem in ženo in za čemer bo stremela družba, ki mora priti: ne družabni položaj, ne denar, ne «zveze, ne, samo zunanja simpatija, temveč duhovma sorodnost, skupno stremljenje k istemu cilju, združeno s fizično pri vlajčnost j o. Marta pravi: „...nikdar nisem bila \'neta za .možitev, ker sem preveč navezana na svobodo. To pa je zopet samo moje mnenje in ne prisegam, da ,bo to mnenje za vedno v meni ostalo. Lahko se zgodi, da pride miož, ,ki me bo zavzel in se bom slepo upognila njegovi volji. Vseeno mi je, kakšen je, čigaiv je, .oidkod je — će bo, kakršnega si v sanjah vidim, je lahko karkoli! Zatorej Ana, ne vprašuj po njegovi obleki I"
V lepi skladnosti s tem Martinim naziranjem je tudi njenoi .življenje, njeno dejanje. Eo spozna v mladem kmetu Joštu vrlega in inteligentnega človeka, je ne moti, da je on kmet, da je brez roke, katero je iizgubil v vojski, temveč ga vzame za moža, čim ji je jasno, da bo srečna z njim. Ne sili je k njemu trenotna simpatija, porojena iz mladosti in krvi, iz 'osamelosti, temveč najdeta se v sorodnih nazorih, v enakem pojmovanju iin spoznavanju življenja. To je vez. ki more biti trajna po Martinem nazoru.
Marta je srečna v zakonu. Dasi po svojem pojmovanju življenja modema, je vendar pristna ženska, ki iSče v možu, kar je v bistvu iskala v njem ženska že od nekdaj: človeka, katerega bi mogla ceniti in spoštovati. Ideal se je spremenil samo v toliko, v kolikor je ženska radi novega spoznaiiija spremenila svoje naiziranje o- vrednosti moža in človeka v obče. Nekdaj je bil junak tisti, ki bi šel v boj za njo, danes je junak človek, ki se bori za uresničenje svojih idealov. Nazori moža in žene se danes zbližujejo, istotako njumi živ.ljenjs,ki smotri. Zato danes, kljub vsej kriizi zakona lažje govorimo o harmoničnem zakonskem življenju kot kdajkoli poprej. Pisatelj nam po,kazuje tak vzor v Martinem zakonu: „ ... med silnim delom nama poteka čas, da nama je prekratek. Najino dete raste v solncu in je že pravcati junak. Delam v šoli, doma, skupaj z Anzom sva šla med ljudstvo. Zaupajo .mu, on mnogo ve in hoče, da vsi vedo. Ustanovil je drevesnico, trtnioo, knjižnico, zdaj pripravlja mlekarsko zadrugo. Poln je dela in visokih ciljev." Ter dalje: „Bori se za razlastitev. veleposestev. Kadar pa se odtrga od dela, se ob meni v ljubezni hrabri za svoje delo. Ti ne veš, kako sem srečna!"
Gotovo ne more ženska, kakršna je Ana, vira te sreče razumeta, ker je njeno pojmovanje o sreči drugačno. Zato začudena sprašuje sestro:
50
„Le kako je v tebi, da si tako trdna v inoiža?" V Martinem odgovoru je naznačena ona vzmet, ki je podlaga njenemu zakonu in bi morala biti osnova vsakemu zakonu: „Ker mi ni samo moiž! Ker me ne "sidi samo v postelji! Ker sva tako zraščena drug z drugim, da se nikoli niti iskala nisva. Ker sva poistala nerazdružljiva!
Ker nisva usmerjena samo vase, temveč za ljudi, ki naju obdajajo, za zemljo, Id; jo obdelujeva, za otroke, M jih u&n, za ljudstvo, iz katerega sva. Morda zato, ker je Joät mož, kadar ljubi, in človek, kadar dela. Ana, jaz samo vem, da bi se naveličala moža, ki bi me iskal samo v postelji. Zaimrzela bi moža, ki bi skrbel le za svojo blaginjo, zakaj mislila bi, da si je vzel tudi ženo le za svoje dobro."
To je Martino pojmovanje zakona. To je njena slika v glavnih obrisih. Skoda, da je pisatelj, ni izklesal bolj do potankosti. Predstavljala bi v naši književnosti lik sodobne žene, kakršnega naoi doslej še 'ni nudil noben pisatelj. Tudi delo, ki ga je puričela graditi skupno z možem, bi zanimalo zlasti ženske čitateljice, saj bi po svoji zamisli lahko mnogim pokazalo pot, po kateri jim je hoditi.
Vsekako ta dva Seliškarjeiva ženska tipa ustrezata realnosti, ki se najbolj živo odraža med starim in novim svetom.
POD ZEMLJO
Matija Lipužič Kako tesno, samotno in tiho ...
Ta grobna tišina objemlje me vsega, obup me teži, kri hladna mi polje, mrazl me v kosteh in strah mi vrta v mozeg. Grozeči skladi titanski se bočijo tik nad glavo ... Se misli tu nimajo mesta v tihoti strahotni,
da vgnezdile in odpočile bi se kot molitev pobožna pred svetlim oltarjem onkraj polmraka.
Nestrpno molčanje prehaja v nemirno drhtenje
in zdi se, da dihanje zemlje utriplje v strahotnem ihtenjn
pod pezo nadzemskih steza, ki stekajo se iz hrepenenj ginočih duš-
Brez solnčnih pramenov ...
O, danes sua eno, zemlja — pramati — in jaz,
le čakam ves beden, da z gromom sesuje se plaz
in prikrije v ljubezni z vsevečno me prasnovjo nerazrešljivo.
Mislim na solnce, ko v bolesti iskal sem trenutkov tolažbe,
ko zemlja ječala je v krčih pod mojimi silnimi udarci
in ko iskal .sem večnega cilja onkraj zatona.
Čakam in čakam, poslušam ves vase zavzet,
da odpre se mi svet v molčanje razpet,
skrivnostna lepota besede zave je za večno
v zarjo kot vrelec, kot plamen pozdravi me: „Srečno!"
51
TRI SESTRE
t Zofka K veder — Demetro viceva
\ a Grič sta prišla dva Ceha na počitnice. Brat in sestra. Oba še mlada, - - 1 neznana podeželska igralca. Bleda in z načetimi pljuči. Nastanila sta se na pošti, ikjer so imeli pod streho nekaj praznih sob — še iz tistih čaisov, ko še -ni bUo železnice in se je po širold cesti vozilo sUno blago z Dunaja v Trst in iz Trsta na Dunaj. Na Griču je stala šola, zraven pa pošta, veliko, široko poslopje, kjer sta bili tudi gostilna in prodajalna. Poleg so stala zddaina sikladiišča in prostonni hlevi, zdaj vse praznoi in zapuščeno. Pod Gričem ob vodi je bila vas.
Na pošti je gospodarila stara gospa Nana s svajimi tremi vnukinjami. Sm in sinaha sta že izdavnaj umrla za kozami, ki so jih prinesli popot-ndki. GoBpa Nana jima je stregla v boleani, a nje se ni prijelo in vse svoje življenje je bila zdrava kakor riba v vodi. Za ranjldimi so ostala samo tri dekleta, im gospa Nana je večkrat vzdihnila, češ, da je Bog nima rad, ker ru prisodil njeni hiši nobenega moškega.
Svoje vnukinje je držala „na kratko" in vzgajala jiih je po starinsko. Ko siđ dovršile ljudsko šolo, jih je stara mati poslala še po dve leti k nunam v mesto, da bodo nekaj več kakor druga dekleta iz vasi, a vendar ne preveč.
„Pomožim jih, pa bo. Dvema dam doto v denarju, ena pa ostane na domu," tako je govorila .stara mati.
Obedve starejši bi se bili radi dalje šolali, a zaman sta pregovarjali trmasto staro mater. Bila je prepričana, da moški niso bogvekaj pametni; pa če izvrše vse šole tega sveta.
„Ženska je že od prirode bolj prebrisana in če se uči po šolah, si samo lizpridi tisto pamet, ki ji je Bog sam. od sebe dal. Jaz imam samo dva razreda, pa odtehtam vsako učiteljico in ni ga jezičnega doktorja, ki bi me ukanil. Klepetanja se inauči tudi papiga lahko po laško in francosko, pa ostane le neumna žival."
„Ampali; midve bi bili radi samostojni," sta prosili starejši vnukinji,
„Vsak, ki kaj velja po srcu in pameti, je samostojen. Mislita, ne-umnioi, da je vsaika učiteljica samostojna, ki ima dekret in pobira prvega denar na davkariji? Ali pa te gospodične, ki na pošti sedijo in brzojavke trkajo? Samostojnast, — to se pravi, da se ne izgubiš v življenju, če imaš dekrete ali pa ne, če iinas gladko cesto ali pa ne. In take samostojnosti ne dobiš po nobenih šolah, niti na m,etre niti na kilograme. — Kruh imata, hvala Bogu, v doinači hiši brez študiramja in matur, samostojnost je pa nekaj prirojenega. Se že kdaj pokaže, ali jo imata ali ne."
Tako so vse tri sestre ostale doma in živele, kakor je hotela in ukazovala stara mati. Najstarejša je bila stara dvajsetdve leti, druga dvajset, najmlajša pa osemnajst..
Najstarejša, Malka, je bila di-obne postave, črnih kodravih las in velikih, plamtcčdh temnih oči. Naučila se je nekako sama od sebe šivati in njen šivalni' stroj je stal pozimi v gostilniški sobi, poleti pa na verandi,
52
odkoder je bil tako lep razgled. Malka je skrbela, da so bile vse tri sestre lepo in moderno oblečene, da so bili zaslon na oikmih posebni in nekako,, umetniški, da je bil njen .kot obložen z -veizenirai blaizinaimi dn prtiti in da je imela svetiljka vodno lepo senčilo v prijetnih živih barvah. Bila je živa in vesela. Znala je plesati vse mogoče plese, tarantelo in čardaš in koeaški in zamors;ki ples, a da pravzaprav nihče ni vedel, kje se je i"iau6ila tega šmenta.'še sama ne.
„Tako, v krvi mi je," je govorila.
Tudi predstavljati je znala razne monologe ie dijaloge. Kmetje so jo imeli zelo radi, ker je vse kratkočasila, in so jo imeli za pametnejšo' od samega učitelja, ki je bil pust in neroden in skop z besedami.
Druga je bila Cirila. Visoika, zlatih las, zamišljena in poetična. Pomagala je na pošti in v prodajalnici. Büa je resnega vedenja, rada je bodila v cerkev in 'zdra,vila je otroke in ženske 2 raznimi čaji in rožami. Svoj del poäce ali drugih boljših prigrizikov je devala na stran in nosila bolnikom in starcem v vasi. Tudi njo so ljudje radi imeli in čislali. Govorili so, da za njo gleda učitelj, Id ni bil oženjen. Ampak ona se ga je izogibala, ikjcr je mogla.
Tretja je bila ZinJta, oltrogel in zadovoljen debelušček, ti se je najraje sukala s staro materjo po kuhinji in dvorišču, kjer so kolsodakale trume kokoši, med njimi se gugale race, šopirile gosi in postavljale imenitne, a neuonne pure.
Pozimi je bilo življenje na Griču dolgočasno dn mrtvoi kakor v Sibiriji. Živega človeka ni bilo gori, samo šolska deca je hodila po šoli po tobak, po sol in kruh,in po' kakšen četrt vina. Poleti pa. je prihajala gospoda iz trga na izprehod, a v gornjih sobah .so se nastanili čez počitnice leto\'iščarjii iz Ljubljane in Trsta in Dunaja. To so bili posebno za Malko blaženi časi, ko je s tujo gospodo uganjala burke, prirejala predstave, deklamiacije in veselice, da se je koükrat stara mati jezila in pretila, da jo omoži s komerkoli, pa četudi z vdovcem z desetimi otroki, samo da se dekle užene in da bo mir.
A letos sta prišla ta dva leto^viščarja že v maju iz daljnje Češke. Stara mati ju je sicer precej neprijaKno sprejela, češ, da je njena hiša poštena hiša in da nima rada lahkomiselnih ljudi. Ampak po obrazu sta ji bila všeč in ko sta ji zatrdila, da so tudi igralci lahko poöteni, se je kmalu pomiri.la ž njima.
Pripovedovala sta, da sta otroka potujočega gledališkega ravnatelja, da ste že od mladega nastopala, na odni, da pa so njuni starši že dolgo v ča-ni zemlji. Menda nista bila .posebno navdušena za gledališče, ker nista rada mnogo govorila o igralcih, o igrah lin O' Oibčinstvu.
„Tuikaj je tako lepo in .mirno; človek pozabi na gledališčno lokavost in pretvaro!" je večkrat vzdihnila gospodična Božena, ko se je solnčila na verandi in gledala dol po zelenih dolinah in belih vasicah.
Malka je bila vsa navdušena za ta dva gosta dn ju je vedno izpraše-vala 10 velikih mestih in velikih gledališčih.
53
„Pri prići bi dala desat let svojega življenja, če bi mogla postati igralka!" je kolikrat skrivaj šepetala tuji bledi' gospodični.
„Hitro bi se naveličali," je rekla ta.
„Nikdar, nikdar! Oh, samo enkrat, en večer bi hotela biti na odru, čeprav v najmanjši vlogi!"
„Za kulisami je čisto drugače kakor pred zastorom. Vse je ponarejeno, prašno, ničnostno in varljiivo. Tovarišice bi vam zavidale, če bi imeli uspeh, a tovariši bi vas zalezovali in zapeljevali, dokler ste mladi in sveži. In tudi drugi imoški! Meni se včasih zdi, da me pikajo z iglami, ko zijajo vame skozi povečevala in ocen j a vajo- moja gola ramena, noge, roke, vso! — Kako bo vaše gore prekrasne, kako so gozdovi pre-divni, kako je zrak tukaj čist in dehteč! Bodite srečni, da lahko žirite v tem čudovitem kraju!" jo je rblagrovala igralka.
„Oh, ne, ne! Tukaj je taka samota, tako daleč od življenja! Zdi se mi, kakor da sem v prognanstvu! Hotela bi v šumni svet, v mesta, kjer kiipi življenje, v gledališče, iskat srečo!" je strastno šepetala Malka, oprezno se ozirajoč, se li od kod ne bliža stara mati, da je aie zaloti pri teh nevamili pogovorih.
„Varate se! Oh, kako se varate!" je svarila tujka. „Pri gledališču ni sreče. Mnogo jih je poklicanih, a tako malo izvoljenih! Od deset tisoč mladih deldet, ki silijo h gledališču, postane morda samo ena edina slavna. Samo eni edini se sreča smehlja, samo njej edini se klanja svet kakor izvoljenki in krailjici. Druge pa žive tisto grdo življenje v večnih • intrigah, v bedi, v večni zlovolji nad lastno slatostjo in tujoi zlobo. Drhtijo pred občinstvom, pred režiserjem in pred koleg. Nikjer se ne lomi duša tako brezobzimo kakor pri gledališču. Ni dovolj, da imate talent, tudi drugi vam morajo priznati, da ga imate. Samo veliki genijalnosti se vse pokori, a take se rodijo samo vsakih sto let. A srednjih talentov je mnogo, že preveč. Pa se pehajo kvišku in v prve vrste, in kdor je brez-obzimejši, zmaga nad onimi, ki so plemenitejši in občutljivejši. Nikar, nikar si ne želite h gledališču!"
„In če bi -morala v pekel, pojdem rada! Jaz bi hotela živeti sto življenj, — 'tisoč življenj! A tu je vse tako enolično, vedno isto, počasno- in leno! Vse kraje sveta bi rada videla! Hotela bi biti danes svetnica, jutri grešnica; danes kraljica, jutri dekla ;hotela bi biti srečna »n nesrečna!" je govorila Malka, „Da rbi mi vsi vetrovi mršili lase, topli in mrzli! Da bi moje srce čutilo v.se radosti in vse bolečine tega sveta! Če se mi posreči priti h gledališču, bom živela življenja žensk, ki so zdavnaj mrtve, dn življenja takih, ki se bodo rodile šele čez sto let. Pripadala bom vsem narodom, ker bo moja duša zdaj ruska Tatjana, zdaj francoska markiza, nemška Greta, angleška Stuartovka. Vse strasti me bodo žgale in vse solze bom jokala, pobožne in obupne in zakrknjene. In smejala se bom na itisoč načinov in tako mi bo, kakor da s polnimi požirki pijem življenje, življenje, življenje!"
„Ranilo vas bo to življenje in poniževalo in nekega -dne se začutite sami in ubogi, oropani vse vere v ljudi, v .srečo in lepoto," je skušala
.5+
igralka, da bi razbila lepe sanje neizkušenega dekleta. „Oh, in kako boste potem nesrečni, ko bo vse po-mandrano v vašem srcu, ko bo strta vaša rhoć, a bodoičnost pusta in neizrečno žalostna!"
„Saj isem rekla, da se tudi nesreče ne bojim, niti grenkih solz ne. Saimo tega se .bojim, da ne bom prav srečna, uiti prav nesrečna. Te vsakdanje mlakuže, kjer človek miti ne ve, da živi, ampak samo tako na pol životari- Viharjev hočem in veliko srečo in veliko nesrečo!" je trdovratno vzklikala Malka.
„O, kaiko vas jaz zavidam za ta lepi, mirni doim, za vamo zavetje vašega Mvljenja," je rekla igralka bridko. „Živite brez skrbi, obvarovani vsega bridkega. Jaz pa se potikam po svetu, kakor ptica brez gnezda. Za menoj je nemiir in grda borba za obstanek, pred menoj negotova bodočnost, večne skrbi. Eako ste srečni! In liako malo cenite, kar imate! Kako. bi rada menjala z vami, že bi bilo mogoče!"
„A jaz z vami!" se je zaismejala Malka. „Ampak stari materi in se-sitrama me nikar ne izdajajte! Nič bi ne pomagalo, če bi mi ves svet branil in pridigoval. .laz že vem, kaj bom storiila."
„A kaj?"
„E, tega še ne povem! Da me nazadnje založite stari materi, da bi me za leito ali dve zaprla v kakšen samostan, ali pa še celo na kakžnega vdovca obesila! Sicer je res, da bi se ne daJa. Ce ne drugače, bi še .pired oltarjem napra-idla škandal, ampak je bolje tako, da v miru božjem živimo do zadnjega dneva pod to staro pobožno streho."
In je stekla na vrt, da natrga rož in okrasi veranda kakor za veselico.
Ob večerih, kadar je luna sijala in so- gore tajinstveno in čarobno kipele v nebo iin je po do'Hnah zavladal prelesten mir in so samo vetrovi včasih vzdihniE v črnih gozdovih, je Malka vedno dolgo moledovala tuja gosta, naj ji kaj deklaimirata. Ugasnila je luč, a v mesečini sta postala tujca kakor drugačna, dvignjena iz navadnega življenja, obdana od čudnih skrivnosti vseh onih ljudi, katere sta že kdaj prenavljala. Govorila sta s tihimi glasovi, pridušeno, da se ne utrudita, skoro šepetaje. Vendar so bile besede rSiZločne in razumljive, čeprav nista govorila v domačem jeziku. Izbirala sta si za dijaJoge in monologe same resne in najraje žalostne stvari in noč je postajala neskončno otožna ob melodiji njunih glasiov. Potem sta obmolknila in vsi so dolgo gledali na zvezde, ki so se utrimjale nad gorami, ali na beli, srebni, tihi mesec, kjer so vsi slutili tihe, otožne, skrivnostne kraje.
Še stara mati je rada poslušala te deklamacije.
„Inu, čisto pobožno je človeku, ko ju posluša. Razumem in ne razumem, kar govorita, a ravno to je lepo! — No, da, zdaj, ko še ni drugih gostov, se še lahko zabavamo, potem bo pa drugega dela."
Božena je postajala živahnejša in veselejša. Od dneva do dneva so se ji polniila in irdečila Kca, kar oćividno se je vračalo zdravje v mlado telo. Brat njen pa, Jan, je vedno bolj hiral in njegov lepi obraz je postajal vsak dan bolj prozoren. Ob večerih je mož pokašljeval in hodil kmalu spat. Vedno redkeje je ostajal s sestro in z drugimi na verandi.
55
„Le bodi vesela in smej se, dakler moreš," je govoril sestri z neko posebno zi-elo dobroto, kakor da je mnogo, mnogo starejši od nje in modrejši'.
In čudno. Zdaj je Božena za svoje deldamacije izbirala bolj življenjske odlomke. Govorila je o strastni Ijiubezni in strastni imnžnji, o težkih borbah duše in o trdem kljubovainju. Malka ni ljubila tihe, vzvišene re-signacije in kaikor da se je Božena ravaiala nehote po njenem oikusu.
Poistali sta prijateljici.
„Jaz te imam rada in ti bom rekla td," je nekega, dne izjavila Malka. „Sam Bog te je poslal v naš kraj, da se v moji duši vse raabistri in dozori. V pogovorih s teboj sem do kraja preiskala svoje srce in spoznala svojo dušo. Res, že prej sem vedela, ikajkšna sem in ,da ne spadam v ta kraj s svojo nemirno domišljijo, ampak zdaj bolj trdno in zavestno vem, kam vodijo naša pota."
„Tvoji .me bodo sovražili, ker bodo mislili, da sem te jaz zapeljala, da sem te jaz zmotila z lepimi besedaimi in da zaradi mojega pripovedovanja odideš iz varnega zavetja," se je bala Božena.
„Naj imislijo! Ko odidem, jim bom pisala, da si mi branila, kakor je res. Pa naj verjamejo, 6e hočejo. Če ne, pa ne. Jeseni odidem."
„Ko bi z bratom mogla vsaj do jeseni ostali tukaij! Pa imava letni angažma v nekem kopališču. Čez tri tedne že odpotujeva. Kako je nama življenje grdo!" je vzdibnila igralka.
„Ker si lena," se je razjezila Malka. „Ker se ti ribja kri pretaka po žUah, a srce ti tako počasi bije kakor stara ura."
„Krivioo mi delaš!" se je branila igrallca. „Jaz bi bila dobra gospodinja in dobra mati in lepo bi skrbela za svoj dom in rada delala za svoje gnezdo, če bi mi ga Bog dal. A gledališčna ikarijera ni življenje, samo spak je in falzifikat. Komedijanstvoi z eno besedo!"
„Ker svojih vlog ne napolniš s svojoi dušo in svojim srcem!"
„Ali je vredno dajati dušo tistim plitkim in praznim vlogam praznih in prisiljeaiih iger, ti jih bomo igrali v kopališču, da se bogati gostje zabavajo in bolje pi-cbavljajo!"
„Jaz bom iz najneumnejše vloge naredila osebo živega življenja," je rekla Malka. „Mene bo vse zanimalo. Samo da se prerijem kvišku. Pojidem na Dunaj ali v kako 'drugo veliko mesto. Rekla bom dama, da se grem malo izpopolnit v šivanju. To mi bo stara mati dovolila. In res bom šivala, da .si bom saima zaslužila kruha, dokler mi ga gledališče ne bo dalo. Najprej pojdem za štatistko k filmu in povsod, kamor se bom mogla vriniti. Da se oavadim govorjenja dn .kretanja."
„To ni napačno. Tako bi res lahko začela."
„Da, tako bo, a potem bo.m že videla!"
„A če boš videla, da tvoj talent ni taiko poseben, kakor misliš?" je vprašala glumica.
„Pa nič! Ostala bom srednja igralka, a moje življenje bo vendar zanimivo."
56
„Bog ü daj srećo!" je rekla igralka. „Dom ti ne uide in če se boš razočarala in utrudila, če se Ikjš izčrpala in omagala, imaš dom, kamor se lahko vmešl"
„Tega pa nel" je odgovorila Malka trdo. „Ce pojdem, pojdem za vse čase in domov se ne vrnem več. Moirda kdaj na počitndce, če bom zmagala in postala slavna in bogata. Ce me pa življenje stre, umrem v tujem svetu. Povsod bi prej iskala milosti dn usmiljenja nego pri svojih. Veš, to je stvai- ponosa. Ampak tega se ne bojim. Ce mi vse spodleti, postanem kje v kakšnem skritem kotu šivilja. Vse hočem, najwsje cilje, največjo zmago, a če me usoda zlomd, predno kaj dosežem, pojdem v bedo in bom sama na tihem umrla ob kruhu in voidi. Taka sem!"
„Želim ti uspeha, želim tako iskreno kakor sebi varnega in tihega zavetja pred borbami življenja," je vzdihnila igralka ia spreletelo jo je nekaj mrzlega.
„Skoda, škoda bi bilo tega lepega, zdravega bitja, tega ognja, teh upov, teh sanj," no ji šle misli po glavi, in strah jo je bilo za to posebno, prisrčno, hitro dobljeno prijateljico iz gorskega kraja.
Daiie prihodnjič
OB RAZODETJU
Vida Tauferjeva
Beli oblaki ipolzć po širokem nebu. Šopek boječih ciklam _ zatikaš v svileno pest dn zdaj žari kakor razčesana luč. Vidim, da še vedno begaš za bledim ciljem. Noooj, ko priviješ škrlatno svetiljko iin boš pripravljena, ti razoidenem skrivnost življenja.
GOSPOD, JAZ NISEM VREDNA . . .
Mara L a m u t o v a „Gospod, jaiz msem vreden,"
ored verniki duhovnik moM, n „temveč reoi le z besedo,
ponavlja glas soseden.
Gospod, jaz nisem vredna, ne prosim niti Te besede, le svojo solnčno misel pošlji — in rešena bo duša bede!
57
SREBRNO JEZERO
Janez Rožen cvet
Daleč V gorah je bilo med stenami srebrno jezeroi Dolga je bila pot do njega in samo od ene strani, kjer je imelo majhen odlok, je bilo dostopno. Tam je bila senca pod drevjem, trata, bel prod in breg ni šel talvo strmo v globino kakor pod stenami.
Jezero je bilo zelo od rok in je imelo malo obislcovalcev. A -vsi, kd so ga videli, S'O hili očarani od njegove krasote. V vseh letnih časih je bilo jezero nepopisno lepo.
Poleti je bila srebrna gladina mirna, da je bilo razločno videti, če se je daleč na drugem koncu mušicai vode dotalaiila; vsaka vejica se je zrcalila v jezeru in preko pečin so se ogledovale v njem zelene planine. — V jeseni so pordele bukve, ki so rastle iz raapok v stenah, in mecesni na pečinah so goreli z rumenim plamenom. V vodi so se barve prelivale in ljudem se je zdelo, da se lepotica v razkošni obleki pri swtu sveč ogleduje v srebrnem zrcalu. Tudi kadar so jesenske nevihte preko gora valile temne oblake, ni odsevala iz jezera sama črnina. Veter, ki je zašel med pečine, je dvigal drobne valove, temnina sc je srebrila , in jezero je bilo kakor sočutno žensko oko, M goivori: ne obupuj, viharji prejdejo in za njim posije solnce.
Po zimi je bila zamrzla gladina zelenkasto srebrna, gore naolirog v debelih zametih in po stenab so se lesketale ledene Svočc. Jezero je bilo kalior sveži obraz dekleta, odetega v dragocen bel kožuh.— Spomladi so bežali po temnomodrem nebu če^ gore sveli oblaki, drevje se je zavijalo v rahlo zelenje in preko sten .je lila.snežnica v jezero, da se je nemirno iskrilo v solncu in da se je s šumom penil odtok. Človeku se je zdelo, da pretresa tudi jezero sladki trepet prve ljubezni.
Redki obiskovalci so od naivdušenja vzklikali. Jezero je čulo njih vzklike in občudovalne besede, veselilo se je svoje lepote in sanjalo srečno v zatišju med slcnaimi.
2i\-el je pa mladenič, fci mu je bila lepota srebrnega jezera posebno prevzela srce. Neštetokrat ga je oibiskal v vseh čaisih in poznal vse njegove čare kakor nihče drugi, zakaj tvegal je več od vseh.
Povzpel ise je preko nevarnih strmih sten, se na vrhu oprijel me-cesnovih korenin in raz visoJdh s len zrl v jezero. In videl je, česar z brega ni mogel nikoli videti. Cista voda mu je odprla pogled do dina.
Silna je bila globina jezera. Na dnu so se gromadile velikanske skale, ležalo je vse vprek drevje, Id so ga bili kedaj plazovi zanesli vanj, votline so se temmile tu in tam in vmes so' plavale pošastne stoletne ribe. Stene, ki so obdajale jezero, so bile globoko pri dnu iapodjedene.
Mladenič je dejal:"„Čudno, stene, ki na videz tako trdno varujejo jezero, bi se prej ali slej zrušile, če bi jih ne držal pokonci pritisk vodel"
In ko je v smrtni nevarnosti priplezal nazaj na breg, se mu je zdela mirna srebrna gladina, ki je čuvala svoje tajnosti in odse\'ala samo, kar je bilo nad njo in okoli nje, še prelestnejša.
Potem mladeniča dolgo ni bilo k jezeru. Ko je spet prišel, ni prišel sam. Lepa mladenka ga jc spremljala in v nahrbtnikih sta prinesla s seboj dožljiv čoln. Sestavila sta ga in odveslala po. jezeru. Veslala sta pod sti-mimi, visokimi stenami, v katerih so bili ponekod zalivi, kamor ni nikoli posijalo solace. Zimsld hlad je dihal iz njih. Nagla sta pod stenami police, kjer je bilo med rožami in zelenjem prostora iza dva, in odkrila sta nebtoj no^'ih ćarov, ki so mladeniča navdu.šili.
Ko sta se vračala, je dejal:
„Kakor srebrno jei^ero si, čistost in mir je tvoja lepota, ki čuva svoje tajnosti in odseva svet oikoli sebe."
Mladenka je molčala.
„In kakor sem srebrno jezero težko našel daleč med gorami, tako scan tebe težko našel med ljudmi. A zdaj, ko sem te našel, te hočem čuvati, kakor čuvajo te slene jezero, da ga ne kalijo hudourniki in ne vznemirjajo viharji."
Mladenka je molčala. Prišla sta nazaj, izstopila, mladenič je pospravljal čoln in nadaljeval:
„Odkril sem tajno jezera, ki jo malokdo ve. Povzpel sem se bil vrh onih sten in od tam videl jezeru do dma. Silna je globina, pošastne grozote dna zakriva srebrna gladina in pritisk vode drži pokonci te mogočne stene, lu so pri dnu "nevarno izpodjedene. Taka sila je tudi v tebi, dasi je morda ne slutiš, in zaradi nje si mi še dražja kakor zaradi lepote!""
Mladenka je molčala.
„Kaj ti je, zakaj molčiš?" jo je vprašal.
„Molčala sem, ker sem spoznala, da me ne razumeš. In nikoli me ne boš razumel! Nisem to neznatno, jezero in ne maram tvoje ljubezni, ki bi me vklepala kakor te stone. Jaz sem morje, široko morje! /telim, da bi me viharji razburjali do dna, da bi besnela in lomila skale!"
Mladenič se je ozrl na srebrno jezero, ki je bilo zanj izgubljeno, in s strtim srcem odšel za mladenko.
Jezero je pa čulo njene besede in se vznemirilo. „Res, ali je vreden mene ta mir v samoti? Ne, sile, Id jih čutim v sebi, čakajo sproščanja. Razliti se hočeni brezmejno iii občutiti vso slast veličine!"
Je.zero je dočakalo, kar je želelo.
Zganile so se v zemlja sile, gore so se razmaknile in jezero je dobilo globok odtok. Z grmenjem je bruhnila voda iz njega po grapi, lomila skale in odnašala drevje. „Prostost, prostost!" je vriskala peneča se voda. drla naprej in se kalila z o^plavljeno prstjo. Pridrla je voda v dolino, kjer so bile rodovitne njive. Uničila je polje, izpodjedla ljudem hiše in odnašala njih imetje, doikler si ni z naplavinami sama zajezila poti naprej in se razlila po dolini. In ko je odtekla ie jezera vsa voda, so se posule omajane stene.
Ljudje, ki so potem iskali srehmo jezero, so našli v gorah skalnato groblje in daleč v dolini so uzrli blatno močvirje.
59
ŽENE VELIKIH MOŽ (DVA JUBILEJA)
Angela Vodetova
'^ekran enega meseca — 13. februai-ja in 14. marca — praznujemo letos X dva spominska dneva znamenitih mož, katerih življenjsko delo, vsako v svojem smislu in pravcu velepomembno za človeštvo, je uspevalo in dozorelo ob vdanem, ljubezni polnem razumevanju in požrtvovalnosti njunih življenjskih tovarišic.
Dne 13. februarja je poteklo 50 let, kar je umrl sloveči nemški skladatelj Richard Wagner. Te obletaice se ne spomiinja samo nemški narod, temveč ves kulturni svet, zakaj resnično genijalno delo sega prdco meja domovine in narodnosti. To moremo reči prav o Wagner ju,, čigar delo je postalo last vsega sveta, dasi je v svojih grandijoznih opernih skladbah dal izraza germanskemu stremljenju po razmahu in slavi. Toda prav te skladbe spadajo med najboljša dela, ki jih premore svetovna glasbena literatuTa.
V življenju Richarda Wagnerja so igrale zelo važno vlogo ženske. Niso vodile samo njegove človeške usode, temveč so odločilno vplivale tudi na njegovo umetniško ustvarjanje. V vseh njegovih kreacijah ženskih tipov se zrcali kos njegovega resničnega doživetja. Venera v „Tannhäuserju", Isolda v „Tristanu" in druge — vse so odsev resničnih ženskih pojav v Wagnerjevem življenju, ki so oplajale njegovo. bogato fantazijo. Ves zanos
svojega čustva pa je prenesel na svojo prvo ženo Mino Planer. Kljub temu ta zalton ni bil sicečen, kajti ona ni mogla slediti visokemu poletu svojega moža, katerega je ovirala v njegovem razmahu s svojim malomeščanskim pojmovanjem življenja, z nizkotnim sumničenjem in ljubosumnostjo. Skupno življenje je radi tega postalo nevzdržno, zato sta se zakonca razšla.
Največjega pomena za Wagner-jevo umetniško ustvarjanje pa je bila njegova zveza s Cosimo, hčerko genij ainega skladatelja Liszta. Co-sima je bila velika žena, o kakršni je sanjal in po kateri je hrepenel Wagnerjev veliki duh, po kateri je stremelo njegovo močno čiistvo. Kako je Gosima razumela delo svojega moža, priča dejstvo, da je po njegovi smrti ona vodila Wagner-j evo gledališče v Beyreuthu, ki je bilo središče nemške glasbe in so bile posebne slavnostne igre z Wagnerjevimi deli svetovna znamenitosL.
Kaj je bila Gosima za Wagnerja, nam najbolje povedo njegove lastne besede: „ž njo (Cosimo) mi je uspelo ono, česar bi brez nje nikoli ne zmogel."
Dne 14. marca bo preteldo petdeset let, kar je umrl Kari Marx. V čem obstoja važnost Marsovega dela za človeštvo?
60
Karl Marx je znanstveno raziskal in utemeljil zakone, po katerih se razvija sodobno kapitalistično gospodarstvo. Njegovo dognanje temelji na spoznanju, da se vse svetovno dogajanje izpreminja, torej tudi obstoječe stanje ni neizpremenljiivo. Vsalc gospodarski red nosi v sebi kal propadanja in pripravlja IIa novemu gospodarskemu sistemu in njegovim nosilcem. Zato pomenja ta nauk za vse one, ki so po sedanjem kapitalističnem sistemu izkoriščani, tudi vero v boljšo bodočnost.
Marxov nauk pa gotovo ni prijal onim, ki so živeli v takih razmerah, da si niso želeli spremembe. Zato so ga preganjali: preživel je velik del svojega življenja v emigraciji, največ v Londonu. Povsod mu je sledila ^jegova žena Jenv Westfalska (Jenny von Westphalen). Bila je po rodu plemkinja in najlepša ženska v svojem rodnem kraju. Dasi je zrasla v blagostanju, je znala vendar prenašati trpljenje in pomanjkanje z občudovanja vrednim junaštvom. Tudi Marx bi svojega največjega dela „Kapitala" nikdar ne bil dovršil v takem obsegu, ko bi mu njegova žena ne l)ila stala ob strani s polnim razumevanjem, žrtvovala je vse svoje premoženje za njegovo idejo. Poslednji ostanki imetja so šli za časopis, glasnik Marxovih idej, ki je izhajal v Kölnu. Od tu pa je bil Marx pregnan in njegova žena je zastavila vse, kar je imela, da je omogočila vsej družini potovanje, beg, v Pariz. A komaj so se nastanili v Parizu, .so jim oblasti prqwvedale nadaljnje bivanje v Franciji. Brez sredstev so morali bežati v London, kjer je Maa-xova žena kmalu porodila, četrto dete. Neprestana razburjenja med nosečnostjo so škodovala otrokovemu in materinemu zdravju. Kmalu po rojstvu se je pri otroku pojavila še božjast, tako da je stalno visel med življenjem in smrtjo. Skrb za otrokovo zdravje so vedno spremljale materijalne skrbi. Ko je nekoč gospodinja, kjer so stanovali, v nasprotju s pogodbo zahtevala talcojšnje plačilo celotne najemnine, a je Marxova žena ni mogla takoj plačati, sta vstopila dva cenilca, zaplenila vso obleko, perilo, postelje, celo zibelko njenega otroka in igračke njenih deltlic. Grozili so, da bodo v dveh urali odpeljali vse, če takoj ne plačajo. Drugi dan so morali v dežju in mrazu iz hiše, a so radi številnih otrok le s težavo dobili stanovanje. Prodali so vse, da so plačali dolg, le najpotrebnejše jim je rešil požrtvovalni prijatelj. Vendar Marxova žena ni izgubila poguma. V pismu, kjer opisuje te dogodke, pravi: „Ne mislile, da so me te malenkosti upo-gnile, predobro vem, da naša borba
ni osamljena, lin štejem se med izbrane srečnike, ker mi stoji ob strani moj mož, opora mojega življenja."
Marx ni nikdar kazal svojih čustev. A ko mu je umrla žena, je pisal svojemu prijatelju: „Ti veš, da je malo ljudi, ki bi imeli napram zunanjemu patosu večji odpor; toda bila bi laž, ko bi tajil, da so vse moje misli zavzete od spomina na mojo ženo, ki je bila najboljši del mojega življenja." Poldrugo leto po njeni smrti je umrl tudi on.
61
PISMA S POTA
Anka Kikoličeva
Skoplje, v ok'tabru, pred „kafano", ^	v ulici Kralja Petra,
eprav imam strašno slabo vest, ker Vam nič ne pišem, me vendar ne zdrži donia, tem manj, ker so dnevi mojega potovanja prošleti. In toliko je bilo, kar sem Vam liolela napisati, ■vsak dan, vsalco uro, verjemite, sem mislila zastaviti pero —
In tudi zdaj ne vem, ali boste 'izvedeli od anene kaj prida. Tu sedim in dobro mi je. Lep, topel večer se dela nad Skopljem. Vse mizice okoM mene so polne bežnih gostov. Popiješ črno kavo, posreblješ sladoled ali ])a z»blješ kandirano sadje. V kafani, napol slaščičarni, kjer gostujem, imajo lo' stvar posebno odlično, in žal mi je, da ne oiorem priložiti temu pismu
par sočnosladkili smokev, prozornih hrušk, če ne tistih drobnih zelenih pomaranč, M imajo sladek in grenak (ikus obenem in diše kalcor curacao. Gospodar, ki streže sam in vidi, kako mi gredo v slast, j)ravi, da kandira sadje na francoski način in da se je izučil v Atenah. Nu, seveda. Atene in Solun, to ni tulcaj-nič posebnega, to je nekam blizu, povsem dosegljivo, in še jaz, se-vernjačka, čutim, ko sedim med to južnjaško množico, kako smn se vsi sku])aj pomalaiili nekako proti jugu.
Ulica je polna, tako polna šetajočih se ljudi, da misliš prvi trenotek na nesrečo ali sprevod. Pa ni nič. čisto običajna večerna promenada. Zdi se, da se ob tej uri preseli vse Skopljo v ulico Kralja Petra, ki nekako veže obe najbolj prometni sJcopski točki: mo,st črez Vardar in kolodvor. Največ je menda dijaštva vseh vrst, vštevši obiskovalce obilnih večernih tečajev različnih prosvetnih društev. Tudi ta mladina zoblje. Kdor stiska saimo dinar v žepu, ta si privošči škrnicelj „.leljlei)lije", ki jo dobiš na branjevskih stojnicah „slane" in „sladke". So to neke vrste iešnild, le bolj drobni, beli, molmatega ne baš izrazitega okusa. Zato jim oni, ki imajo več cvenka, radi dodajo isto količino suhega grozdja, rozin, in ta mešanica je za mlade zobače baje neprekosljiva.
V šetajoči množici vidiš vse sloje, vse plasti, vsa verstva pestrega skopskega prebivalstva. Čudno se mi zdi, da le redko opaziš s feredžo zakrito muslimanko, mnogo bolj redko kalcor v Sarajevem. Glej, tam je go.spa Žana V., visoka, mlada, elegantna, v veselem društvu — in skoro se mi neverjetno zdi, da bi bila res ona, ki nam je zjutraj s tako žarečo vnemo razkazovala „svoj" dečji dom, kjer vzdržujejo dobrodelne gospe skoro zgolj iz lastnih prispevkov 12 posteljic za dojenčke in so dale dosedaj 800 porodnicam popolno higijensko opremo za novorojenčka ter po 100 dinarjev na roko. Poleg strokovne nege vrše gospe same dežurno službo ter iščejo in najdejo stik z narodom. Sama sem videla, kako je prinesla v dom „Srpska IMajka"
Skoplje z Narodnim gledališčem
62
priprosta žena hleb domačega kruha ¥ dar,'da ga dado onim, ki so ga bolj potrebne. Morda se nasmehne ta ali ona nad to primitivno „organizacijo" — a mene je baš ta gesta globoko ganila. Žene, tudi iz okoliee, pa one, ki vozijo na „piac", prinašajo sadje, jajca, sir — Nič se ne govori, mič se ne zapisuje, daje se od srca in jemlje se hvaležno, darovalka posedi malo pri dežurni dami, malo pokramlja (saj veste, da narod tu vsakega tika) in morda postrežejo tu pa Lani s skodelico „kafe". —
Ali ni ta način dobrodelnosti svojevrstno kulturen? Seveda predpostavlja duševno kulturnosl darovalca, posredovalca in obdaro-vanca —
Dežurstvo je, kajpak, precejšnje breme. Ampak v Sboplju, pomislite, ni kavaren, kjei- bi gospe lahko igrale vse popoldneve bridge, in v vseni velikem Skoplju je en sam kinematograf, ki ima vsak dan le po eno predstavo.
Ker sem že zajadrala med društva, naj omenim še to in ono. Za srednješolsko mladež, za revne, nadarjene seljaške fantiče skrbi „Društvo kneginje Zorke", hi si je zastavilo zadačo, sezidati v to svrho dom. 'No, ker sredstva za enkrat še ne zadoščajo," so najeli potrebne prostore v pniprosti hišici, vse pre-belili, najpriprosteje opremili in nastavili v kuhinji glavnega komandanta, dobrodušno, stasito kuharico, ki ji z obraza kar žari vsa ljubezen do njenih 32 otrok. In danes so jedli jabolčno piLo. Organizacija je tudi tukaj najpriprostej-ša. Odlični dijaki najvišjih razredov nadzorujejo nlale. Predsednica je praktična, visoko naobražena žena gimnazijskega ra'vnatelja. Kolumbovo jajce, ne?
Za domačo obrt, za ohranitev lepih starih vezenin in za posredovanje dela in zaslužka na tej bazi skrbi „Ženslto društvo Južne Srbije", pa tudi „Kolo", ki ima že svoj lastni dom in se vsestransko udejstvuje.
Zanimivo je, da je predsedstvo književne sekcije Umetniškega društva „Jefimija" v žensldh rokah, ilorda v tej deželi spominov in lepih tradicij zato, ker je bila oseba, ki je dala društvu ime, žena — književnica, prva srbska književica kaludžerica (nuna) iz dobe carja Lazarja, ki je napisala epos ali pesem „Pohvala cara Lazarja".
Za obrtniški naraščaj skrbi „Ženski Pokret", ki se mi vidi v Skoplju nad vse ag:ilen. Ima nad 400 članic, ki vzdržujejo s pomočjo države, banovine in mesta nekakšno privatno žensko obrtno šolo z rednim poukom, z izpiti in diplomami, kurze za nepismene (ki so vedno prenapolnjenni in ki jih posečajo tudi stare žene vseh veroizpovedi), jezikovne kurze, kurze za knjigovodstvo itd. In vse to v skromnih prostorih neke osnovne šole ob večernih urah.
Nagrobni spomeniki na mohamedan-skem pokopatišču
63
Ko govorim o prostorih osnovne šole - ti, moj ljuhi Bog! Pri nas bi bili vsi časopisi polni „kulturnega škandala", če bi kje v kakšni vasi ianeli tako osnovno šolo, kakor je ta, ki stoji v srcu glavnega mesta Vardarske banovine. Ne, da ne bi bila čista — saj je vse vedno sveže pobeljeno, a ta apnena belina je ves luksus in vsa higijena. Da, saj zidajo in bodo zidali nove. Ampali v to revno hišo, v tako kakršna je, sili narod, sili deca, silijo starke —.
To ti je kulturno „vaspitanje" — ne ponosu? fronta bleščečih se oken, temveč duh ljubezni in zaupanja, ki veže nai'od in šolo.
Nova in lepa je gimnazija, vsaj ona, ki sem jo videla jaz, in učiteljišče. Na njem vdhra-danes čma zastava, ob vratih je prilepljen mrtvaški list. Ravnatelj, dobrotnik, odličnik? O, ne, samo dijak — ampak najdražji narodni zaklad. Da završim z najvišjo šolo, naj omenim prdprostosl vseučilišča. Zgradba je še precej obširna in ima celo nekaj malega fasade. A notranjost je tako trezno-priprosta, kakor je trezna znanost. Kar nekam preveč. In skoro bi želela tej mladini vsaj nekoliko toplejših prostorov. Pa kako so ponosni na ta svoj fakultet (v Skoplju je samo filozofska faikulteta), tako ponosni, da je bila to prva stvar, ki-sem si jo morala ogledati. Mlada študentka mi je pri povedovala, kalco je stala njih trojica pred ljubljansko univerzo in se divila krasoti te „opere". In ker je morala biti tod nekod tudi univerza, ki je nikakor niso mo^e najti, so povprašale pasanta. Tableau! Toliko so se bile nasmejale!
Čudno je sploh, koliko ljudi tu z juga je že obiskalo naše kraje. Zelo so jim povšeči, da. Ampak, ampak na koncu vseh koncev so vendarle najrajši tam, kjer so doma. „Ej, lepo je, da se vidi", mi je rekel naš domačin, „a ne može se, da se tamo živi."
Tega pa ne uganete, kje sem bila sedaj, v tej pičli -polurici, odkar sem prenehala pisati.
Torej ko sem zapisala zadnjo besedo, si uprla svinčnik v brado in pošiljala oči za stvarmi, ki bi morda še sodile v pismo za domovimo, me nekaj prav rahlo poilrplja po rami: „Ajd z mnom u crkvu". Bila je moja gaaJarica. Videla me je z okna, kako sama samcata sedim na bučnem korzu in seveda mi mora biti' dolgčas. Pa kje bi se človd? lepše razvedril kakor v cerkvi? Zdaj bodo neke litanije. In petje. Vse vrlo lepo. Ajdi Jaz seveda poslušno zaprem knjigo, zataknem svinčnik, no, pa „ajd". Gospa me povede v katoliško cerkev, ki stoji kar tam črez cesto. Strašno so vljudne te Macedonke. Ker ve, da sem katoliška, pa gre z menoj v mojo cerkev. Toda tudi jaz sem vljudna in praviim, da bi pravzaprav raje spoznala obrede v pravoslavni cerkvi. Ona pa: „Bodi dobra, pa hodi z menoj v to cerkev. Jaz hodim vedno v to cerkev." Zastrmim. Morda je arnautska katoličanka? Saj je doma nekod od Debra. Plemenita, dobra žena imovite rodbine, a priprostega duha in nepismena, kakor tukaj menda nad 80% žen. Zdaj je že bolje. Zdaj šolana mladina že izdatno tlači predvojni procent. Vseeno. „Ej, kako naj bi bila jaz hodila v žolo? če bi bila hotela v šolo kot mlada deklica, bi me morala vedno spremljati dva oborožena brata. To ni bilo mogoče." Ampak njena hčerka študira filozofijo, jezike, med njimi slovenščino. Strašno nagel, morda prenagel je tukaj časa korak. —
Pa jo končno povprašam: „AM nisi pravoslavna?" Seveda je pravoslavna, ampak ta cerkev je tako blizu njihove hiše. In tako lepo pojo litanije. In — saj je vendar v oibeh cerkvah isti krščanski Bog — mi dopoveduje.
Res so lepo peli in cerkev je bila vsa v lučcah.
Midve pa sva pobožno klečali med množico.
fi4
NARODNO-POLITIČNO DELO NEMŠKEGA ŽENSTVA
Andreja Ver a
Nemško ženslvo se ,po vojni z veliko vnemo posveča narodno-poHtičnemu ^ delu. Ženslie organizacije imajo posöbne odseke, ki se pečajo z "^'Pia-šajiji nemških narodnih manjšin po raznih deiželah in z vsemi vprašanji, ki se tičejo uspešnega kulturnega, gospodanskega in političnega razvoja nemškega .naroda. V državnem zboru poročajo o narodnih manjšinah večinoma ženske poslanke, na raznih svetovnih in mednarodnih kongresih, tudi v Ženevi, je Nemčija zastopana po svojih najboljših ženah; v nemških ženskih revijah vedno naletimo na članke iii razprave narodno-politične vsebine, na poročila o Koroški, Vojvodini, Se(hnograški, Tirolski, Suiielskih deželah ita Hitlerjev narodni socializem je zajel ogromne množice tudi med žensLvom in ima med njim navdušene in daleč vidne zastoi)nice. Da so nemške žene — brez razlik vere — za časa vojne še mnogo bolj nego j») drugih državah podpirale tri vogle v zaledju, je tistemu, ki je čital nemške ženske liste, dobro znano. Naj omenim tudi „Hvalnice Nemčiji", najnovejšo pesniško zbirko znamenite katoli,ške pisateljice Gertrude de Le Fort.
Povsem naravno je, da se čuti ženstvo visoko kulturnega naroda, ki si je že pred desetletji priborilo dostop do višje izobrazbe, eno z narodno celoto, ■soodgovorno za njeno bodočnost, željno, da doprinese zanjo kar največ. In ne samo naravno je tako ravnanje, marveč je to celo višja, iiravna dolžnost žen-stva vsakega naroda. Ce bi to zabeležili o nemškem ženstvu v slovenskem ženskem listu, bi mogli storiti to samo z namenom, da naše ženstvo opozorimo na posnemanja vredni zgled. To pa danes ni moj namen, marveč me je do teh vrstic nagnila želja, da ravno Slovenke zavrnemo novo v e 1 e n e m -š k o misel, ki se je začela širiti tudi iz vrst katoliškega nemškega ženstva.
Kakor znano, je med nemškimi katoličani močna struja, ki se vnema za obnovo srednjeveškega Rimskega cesarstva z nemškim narodom na čelu, za ustanovitev „božjega ikraljestva" na zemlji, v katerem bi si delila duhovno in svetno oblast samo dva: rimski papež in pa nemški „Kaiser". To misel so na posebno slovesen, skproda religiozen način proglasili na nedavnem zborovanju odseka za narodno delo Katoliške nemške ženske zveze, ki se je m ršilo v Regensburgu. Glavni govor je imel dunajski profesor Hans E i b 1, ki je d()-kazoval, kako je nemški narod od Boga izvoljen, da ustanovi na zemlji božje kraljest%'o v obliki novega rimskega cesarstva in da «e tej nalogi nikakor ne more izogniti, ker je to njegovo poslanstvo, njegova usoda. Ta misel mora prežeti mladi nemški rod, njegova zaobljuba mora biti: „Ko bo nemški narod 1961. leta praznoval tisočletnico „svetega rimskega cesarstva nemškega naroda", mora biti bajuvarsko pleme, po zvezi nemške države z Avstrijo, zopet nemška Ostmarka, nemška država pa trdnjava in središče novega zapada."
Nemški narod ima gotovo velike, edinstvene osobine in mu je močna previdnost nedvomno namearila važne naloge v družbi narodov, v svetovni
političnega podložnišlva njati. Narod, ki je že ob svojem nastopu v Evrojii z ognjem in mečem, z zvijačo in zlorabo krščanske vere iztrebil prvotno, visoko kulturno prebivalstvo, kakor n. pr. polabske Slovane; narod, ki se je tudi še v najnovejšem času posluževal tako brutalnih in človeško dostojanstvo ponižujočih raznarodovalnih sredstev nasproti manjšinam, kakor so to delali Nemci nasproti Poljakom v Poznanju ter nasproti Slovencem na Koroškem in štajerskem, narod, ki je s slepo objestnostjo zanetil svetovni vojni požar in kakor nekoč divje horde
•65
udri v nevtralno državo — tak narod si pač ne more lastiti kakega mirovnega poslanstva in vodilne vloge v družini narodov. Zlasti mi Slovani in posebej Slovenci moramo vsako misel na nemško svetovlaidje najodločneje odkloniti.
Le čudno, je, da nemško katoliško ženstvo, toi je dalo po vojni tolilco dokazov in izjav za mirovno misel, s tolikini navdušenjeirii sprejema novo zamisel vsenemškega imperializma, najsi tudi nosi obstret „božjega kraljestva na zemlji". Gotovo je edini smiselni cilj vsake zunanje politike združitev vseh narodov v prijateljski zvezi, sporazumni, neprisiljeni enoti, toda ta enota mora nositi mednarodno obeležje in jamčili za enakopravnost vseh delov. Nikdar pa ne bodo hoteli kulturni narodi služiti kot podnožje slavohlepnosti in gospodarstvaželjnosti kateregalioli posameznega naax)đa, najmanj pa nemškega. Kdor hoče kaj takega, mora hoteti večne upore, vojno do uničenja.
Da je treba vsakemu narodu velikih idej, visokih ciljev, ki naj ga vodijo in dvigajo na njegovi zgodovinski poti, dvakrat treba narodu, ki je pravkar doživel tako strahoviti polom svojih zavojevalnih načrtov in podvigov kakor nemški, je nesporna resnica. Toila opijanjati danes kak narod, živeč sredi samih visoko kulturnih narodov, z imperialističnimi cilji .in nekim mističnim izvoljenstvom, ki se pa nanaša na zelo vidno svetoviio oblast, je gotovo blodno in neopravičljivo. Najmanj pa bi smelo tako zamisel sprejemati katoliško ženstvo, ki bi mu morala biLi predvsem blizu misel božjega otroštva, v katerem je vsako poganjanje za vodilno, prednostno mesto in nadvlado v popolni opreki.
O priliki istega zborovanja je govoril prof. Eibl še enkrat, in to za Rundfunk: o ženah, ki domujejo v bavarskem panteonu—Walhalli. Med njimi je tudi cesarica Marija Terezija in o njej je rekel govornik, naj bo avstrijskemu ženstvu v zgled posebno tudi v tem, kako je svoje v tujini poročene otroke opominjala na dolžnost, da se vedno čutijo in kažejo Nemce. Zares, to je bilo vredno velike vladarice. Toda ali tako ravnanje ni enalco častno, pa obenem enako obvezno tudi za vsako priprosto mater vsakega naroda? In če je tako — ali ni zločin, če se materam — n. pr. slovenskim materam na Koroškem one-mogočuje narodna vzgoja dece celo na lastni zemlji, če se v šoli in v«em javnem življenju navaja deca, da zaničuje svoje narodno pokolenje, svojo ne-nemško mater? Ali ne bi moralo ravno ženstvo začeti z is'krenim izvajanjem pravičnosti nasproti narodnim manjšinam, nehati z razlikovanjem med „mojo" in tujo narodno manjšino? Kdo drugi naj razume bol tuje matere, krivico tuje dece, ako ne žene?
/
DETE, ŽENA IN MOŽ V BODOČNOSTI
Marija Golova
Vdecemberskem zvezku „Ženskega sveta" objavljena kritika Marje Bor-šnikove, ki se tiče dr. Sušnikove knjige „Akademski poklici", mi je s svojimi zadnjimi odstavki (kakšna bo nova oblika zakona) izzvala misel, ki jo Iwm skušala oblikovati v kratkih besedah. Avtorica polaga vse upanje v preuredbo dečjih domov, otroških zavetišč, igrišč, vzgojevalnic itd. Po mojem mnenju pa leži glavni pogoj za uspelost moderno zasnovanega zalcona in družinske sreče v današnjih.okolnostih v nečem drugem.
Ne govorim pri tem o odstotkih onih žena, ki dobivajo otroke bodisi iz nevedno,sti, bodisi brez pomisleka, ker to pač prinese s seboj zakon ali ker to želi mož, da se ohrani potomstvo, itd. Govoriti hočem o ženi-materi, ki si zavedno želi otroka, ki si želi izpopolnjevati se in rasti z njim, sodelovati v .njegovem telesnem in duševnem razvoju, skratka, ki hoče otroka sama radi sebe. Bo to isti li.p ženske, (da se držim avtorjeve kotegorizacije izobra-zujoče se ženske), ki študira radi sebe same.
66
če sovorimo torej o enakopravnosti žene z možem, mislim, da moramo storiti še en korak naprej in ne smemo zahtevati, da bo žena popolnoma prosta skrbi, vzgoje otrok ter igospodinjstva in .se bo lahko kot mosfa ves dan posvečala svojemu poklicu, temveč moramo najti drugo, popolnejšo rešitev. Marsikatera prava žena, ki združuje v sebi željo po poklicu m po afctivnem materinstw, se bo branila oddati svoje otroke v vzgojevalisca. decje domove itd in ii ne bo zadostovalo, da bi jih sprejemala le ob določenih urah ter uživala ob učinkih, ki jih bo dosegala tudi v najboljših primerih premalo individualna vzgoja javnih zavodov. Najbrže bi težko dobili mater pri kateri bi v teh neideahiih časih nacionalna, patriotična ali obcccloveska čuvstva nadvladovala materinska, ki jih je narava talco globoko zasadila v gensko da iih ne more iztrebiti še talio racionalizirana doba. Bodoča zcna bo hotela uživati otro'ka predvsem sama, ne glede na svojo lastno ali kalco tujo korist. Rešitev, ki se mi zdi torej popolnejša od predlagane, bi bila sledeča:
Delo bi bilo treba racionaliziiati tako, da bi bil vsakdo zaposlen v poklicu- ker bi pa bilo število delovnih moči s tem neprimerno zvišano, naj bi na vsako osebo odpadla le polovica delovnih ur in seveda temu delovnemu času primerna plača. S tem idealnim stanjem bi bilo doseženo da bi preostalo očetu kakor tudi materi vkljub temu, da hi oba izvrševala poklic, vec časa za vzgojo otrok pa tudi za oddih. Da bo pa novi mož pojmoval svoje vzgojne dolžnosti tako kakor nova žena, bi morala biti vsa vzgoja moških drugače usmerjena. Matere bi morale že sinove vzgajati v tem pravcu, prav tako pa tudi žene može. Šele takrat, ko tudi od moža zahtevamo potrebni delež pri vzgoji, lahko govorimo o upravičeni enakopravnosti obeh spolov, ne pa, če se trudimo," da še materi odvzamemo to nalogo, samo d.a.jo izenačimo z možem.
Seveda je taka rešitev še zelo daleč, morda prav tako daleč kakor tisti vzgojevalni zavodi, o katerih govori M. Boršnikova.
TO IN ONO IZ ZGODOVINE KRUHA
AlbinZataznik
Zgodovina pravi, da je človeštvo prehodilo lep kos poti, preden' mu je kruh postal vsakdanja hrana. Učeni možje, ki so se s tem \-prašanj6m bavili, doirmevajo, da so ljudje v pradawini, to je dolgo pred zarjo jirave zgodovinske dobe, zobali zrna, Id so jim jih dajale prvotne žitarice. Nobena človeška roka ni sadila teh žitaric. Rasle so, kjer so same hotele, zorele so, kakor so same mogle. Kasneje se je človek navadil saditi žito na pripravnih krajih, a hranil se je še vedno na isti živalski način. Za žvečenje je kajpa bilo treba dobrih zob in obilo časa. No, pračlovek ni pogrešal niti enega niti drugega. Kasneje je spoznal, da bi zobem olajšal delo, če bi zrna prazü. Precejšen korak je storil, ko je žitna zrna natresel v izvotleni kamen in jih tam z drugim kamnom zdrobil. Če je prišlo zraven malo vode, je nastal neke vrste močnik, ki se je na solncu ali ognju strdil. V tej obliki se je dala snov dalje časa hraniti, ne da bi se pokvarila. Opresni kruh, ki ga še dandanes uživajo židje ob svojih poglavitnih praznikih, ni v bistvu nič drugega nego ona pražena močnata zmes, ki si jo je pripravljal primitivni človek davnine.
Morda je naldjtičje kdaj hotelo, da je ostalo testo neposušeno, pa se je začelo .kvasiti. Tako „pokvarjeno" testo so ljudje spočetka gotovo zavrgli. Našla pa se je končno bistra glava, ki si je mislila: kaj, če bi poskusili z vročino? Saj napravi ogenj tudi druge jedi užitnejše. Poskus se je obnesel: kvašeno
67
testo se je med peko pretvorilo v rahlo preba-vno snov — prvi kruh je zagledal beli dan. Kdaj in kje se je to zgodilo, pa nc moreimo reči.
Toliko je res, da so znali stari Egipčani in Babilonci že peči pravi kruh. Pri njih so se te umetnosti učili Feničani, ki so bili sploh mojstri v posnemanju tujih kulturnih pridobitev. Ti Angleži starega veka so bili na morju skoroda bolj doma nego na kopnem. Lahko si predstavljamo, kako jim je bilo s to novotarijo v prehrani ustreženo. Drug živež se jim je na. ladjah kaj rad kvaril. Posušenemu kruhu ali prepečencu pa še tako dolga morska vožnja ni mogla jemati niti okusa niti rodilnosti. Polagoma so se po Feni-čanih seznanili s kruhom razni narodi oh Sredozemskem morju. Zlasti o Grkih vedno, da so se znali oOtoristiti z marsikatero kulturno dobrino, ki so jo opazili pri feničanskih mornarjih in trgovcih.
Rimljani so pekli izpočetlia kruh, ki je bilo v njem prav_ toliko moke kakor napol zmletih zrn. Če bi si dandanes upal kak pek prodajati talde kruh, hi mu kot škodljivcu ljudskega zdravja pekarno zaprli. Stari Rimljani pa niso bili razvajeni. Zrnat kruh so ne samo brez prebavnih težav prenesli, ampalv so se ob tej lirani izborno redili. Toda iz Rima ni bilo daleč do Grkov, ki jih je v južni Italiji kar mrgolelo. Po so iz grške kulture zajemali Rimljani s tem večjo vnemo, čim raogočneje se jim je širila država. In tako je bila ob Tiberi kmalu tudi peka kruha na stopnji popolnosti. Tako so se raznežili Rimljani, da so potem jedli samo še pšenični kruh. Za sužnje je bil seveda dober ječmenjak. Oni starinslci kruh, ki je bil tako raskav ira ucprebaven, pa iii docela izginil. Pekli so ga bogovom, a ne morda iz sko-posti, pač pa iz nekega svetega strahu. Menili so namreč, da bogovi nočejo ničesar slišati o napredku in da jim je zato kruh staročastite peke najbolj všeč. O rženeim kruhu ne čujemo pri starih Rimljanih ničesar. Zdi se, da se je ta kruh pojavil šele za preseljevanja narodov. To je bil kruh Germanov. Ostal je pri Nemcih in Skandinavcih do današnjega dne zelo v čislih.
V srednjem veku, pa 'tudi v kasnejših stoletjih je dostikrat bodisi v tej ali oni deželi zmanjkalo moke in kruha. Krive so bile vojne, povodnji, ujme. Precej gre pa tudi na rovaš človeške častihlepnosti. Živeli so že talirat špekulanti, ki so znali umetno povzročili pomanjkanje. Poleni so iz skritih zalog prodajali blago za tem višje cene. Taki oderuški poskusi so se premnogokrat posrečili. Uspeli so pa laliko radi tega, ker je v tistih časih promet nevei'-jetuo šepal. Ceste so bile zanič, povsod so stale milnice, marsikje so prežali roparji. Ropali so celo taki, kii so bili doma na gradovih. Trajalo je tedne ali mesece, da je dospelo iz žitorodnih pokrajin nekaj voz. Dostikrat se je trgovec, ko je videl cCne v izstradani deželi, premislil — pripeljano žito je izginilo. O socijalni uvidevnosti srednjevešlce države pa je najbolje molčati. Samo mestne oblasti so se nekoliko ukvarjale s problemom ljudske prehrane. Tako je leta 1539. Ljubljana uredila občinsko kaščo, da odpomore draginji. Kljub temu so prišle 30 let kasneje nad mesto bridke ure. Pritiskala je neznosna draginja na vsem Kranjskem. Tako hudo je bilo, da so ljudje govorili o „črnem letu". Pa že 1580. je ])rišla draginja zopet v goste ter se prevrgla nazadnje v pravcato lakoto. Da bi bila mera polna, se ji je pridružila še kuga. Cez 5 let so ljudje močno stradali. O vsem tem se čita pri Valvalzorju.
Včasih je obupano ljudstvo privielo na ulice in trge. Ob glasnem vjiitju je zahtevalo od mestnih očetov, naj poskrbijo, da bo dovolj kruha. Dajalo je nejevolji duška tudi s tem, da je razbilo kakemu peku prodajalno. Mestna oblast je tu in lam prijela trgovca ali peka, ker je žito skrival ali pa ker je za drag denar prodajal kruh, ki je bilo v njem vse mogoče, sanio ne dosti moke. čuje se, da so mešali med moko zdrobljeno lubje, želod in zlasti zmlete lišaje, ki so se potem zelo napili vode. Take zločince so za nekaj ur postavili na sramotni oder. Tudi so jih vtaknili v leseno kletko, kletko pa
so spustili v reko, ki je tekla skozi mesto. V največjo zabavo zbranega ljudstva se je moral grešnik za ipokoro kopati v hladni vodi: lahko se je štel za srečnega, če se ni zadušil. Take zabave pa lačni množici niso dosti koristile, kajti želodci so ostali prazni. Kdor pa se je čutil krivega, je svoje zaklade še skrbneje skrival. Šele od nove letine je bilo pričalcovati olajšanja.
V 301etei vojni so slovenske dežele hudo trpele. Ni jih sicer obiskala vojna vihra, zato pa so jih gnjavile vse nadloge, ki so sodile v spremstvo vojne: davki, kmctsiki uponi, kuga, draginja in lakota. Valvalzor piše, da je Ljubljana za 30 letne vojne dvakrat zabredla v bridke krušne težave. Pa sa se meščani za silo lahko tolažili s tem, da so v mislih hodili k svetopisemskim Egipčanom. Tem se je svojčas godilo še huje, ker so morali kar sedemkrat zaporedoma prenašati gorje slabe letine. Koliko krajši je bil post Ljubljančanov! Z mestom vred je stradala vsa dežela. Več tisoč ljudi je na Kranjskem umrlo za pomanjkanjem. Mnogo' pa se jih je 'izselilo na Ogrsko in drugam.
Ponekod so se povzpele mestne oblasti do odločnih ukrepov. V začetku vlade Marije Terezije, ko je divjala avstrijska nasledstvena vojna, se je v Pragi zgodilo, da je žito in vse, kar je bilo z njim v zvezi, izginilo s trga. Le za težke denarje ga je še bilo mogoče na skrivaj dobiti. Tedaj je magistrat trgovcem in pekom „dovolil, da spravijo tudi ob di'ugih nego semanjih dneh moko in žito na trg." Če bi pa pomanjkanje kljub temu ne hoitelo pojenjati, jim je oblast zapretila, da jih bo dela v železje ali zaprla v prisilno delavnico, pa še meščanske pravice jim bo odvzela. Zal pozablja poročilo omeniti, kalcšen je bil uspeh teh ukrepov.
Velika francoska revolucija, ki je izbruhnila I. 1789, poteka iz prav mnogobrojnih vzrokov. Eden neposrednih, ki ni malo vplival, da .se je dalo razdraženo ljudstvo gnati do brezobzirnih dejanj, je bila silna di-agi-nja kruha, ki se je kak teden stopnjevala do popolnega pomanjkaaija. Ko je kraljica Marija Antoinette slišala o hudi stiski, se je začudila: „Kaj, ljudje, nimajo rkruha? Milj Bog, zakaj pa ne jedo peciva?" Ni treba, da je te besede res govorila. V Parizu ni bila baš priljubljena in talco je razumlji™, da so ljudje, karkoli so o kraljici slišali neugodnega, brez pomisleka verjeli.
Ob koncu se še bežno ozrimo v leto 1817! To je bilo leto lakote v velikem delu Evropo. Slovenske dežele so bile med najhuje prizadetimi. Izza 1. 1S13., ko se je končala Napoleonova Ilirija, so se vrstile neugodne letine; izredno pičli pridelek 1. 1816. pa je ljudem kašče popolnoma izpraznil, da se je nad mnogimi kraji zgrnila najbolj črna beda. Ljudje so se v obupu hranili z vsem, kar je le hotelo dol po goltancu, s storži in olupki, z zmletim lubjem, z zelišči in koreninami. Po številu Zemljanov, ki ,so umrli za lalcoto, ne vprašujte! O Ljubljani čujemo, da so imeli trgovci v skladiščih kolikor toliko žita, a kaj, ko pa ga ljudje kupovati niso mogli. Malo. prej so so namreč končale 201etne Napoleonove vojne in narod je .bil obubožan. To je bilo pozneje pripovedovanja o strahotah onega črnega leta! Najmlajši rod pa je vse te stvari poslušal bolj z' zanimanjem nego z občutki strahu. Poslušal je s prepričanjem, da v dobi železnic in jiarnikov lahko v najkrajšem času prepeljemo poljubne množine žita z ene zemeljske polute na drugo. Toda svetovna vojna je pravnukc poučila, da kljub moderni tehniki niso popolnoma varni pred jezdeci apokalipse.
KNJIŽEVNOST IN UMETNOST
PREDAVANJE O KAROLINI SVETLI. V ciklu pređa\anj o slovanski ženi je priredilo Splošno žensko društvo dne 30. j an. v beli dvorani Uniona III. predavanje; gospa Karla Rogljeva, rojena Čehinja, ki živi kot soproga uradnika Jadranske banke v Ljubljani, nas je seznanila s Karo-
69
lino SvoUü, iiajpomeiiiimejšo češko pisateljico in prvo boriteljieo za ženske pravice. (Gl. Ženski svet, 1. 1924., str. 193.)
Karolina Svetla je živela v oni dnbi, ko je veljalo za skrajno nedostojno govoriti češčino v boljši družbi. Če pomislimo, da so bili iijeiii starši po-nemčeni bogataši, tedaj se ji moramo nehote diviti. Šinila je kot svetel zubelj na plan, oznanjajoč v češkem jeziku naravnost strastno in ognjevito probujenje žene. Cesar ni zmogla s peresom — spisala je v necelib tridesetih letih nad sto del ~ je storila z javnimi nastopi, govori in dejanji.
Navdušenje, ki je držalo Svetlo stalno na čelu ženskega in literarnega gibanja, odseva tudi iz vseh njenih del. Značilen primer njenega bojevitega duha je kletev" Jase Kobasilove, vaščanke v romanu „Križ pri potoku". Gospa predavateljica ga je prečitala v češkem in nato ^v slovenskem jeziku.
Danes, ko jo žena enakopravna možu, se nam zdi borbenost Karoline . Svetle pretirana, a Vimirno in poglobimo se v dobo prejšnjega stoletja; vsepovsod pomanjkanje- šol in še te obstoječe — nedostopne deklicam, napačna vzgoja doma in v šoli, nesamostojnost žena, podvrženih nemškemu nacionalizmu, skratka: nazadnjaštvo vsepovsod. —
Svetla ni le prva boriteljica za pravice češke žene, ampak tudi najplo-dovitejša češka pisateljica. V slovenščino so prevedena žalibog Ic tri njena dela, in sicer: „Kantorčica", „Poljub" in „Svoji k svojim".
Pomen Karoline Svetle je velik. Kot dokaz za njeno neustrašeno javno delovanje je konec govora ob priliki blagoslovitve prapora praškega Sokola, darovanega od čeških dam, dne 1. julija 1. 1862. Ko je zabijala zlat žebelj y drog zastave, je končala svoj govor z besedami: „Zahtevamo od vas, da se vselej zavzamete za šibkega, da pred močnim ne trepetate, da se pokorite le plemenitosti, a laži in izdajstvu odločno napoveste borbo. Zahtevamo od vas, da vedno ljubile svojo domovino nad vse, da oe nosite dobrotljivosti le v srcu, ampak tudi v dejanju. Zahtevamo, da cenite čast bolj kakor življenje in da vidite v ženi vedno le svečenico vsega dobrega in lepega."
Takšno javno nastopanje je razširilo njeno ime v vsem narodu.
Živahno in simpatično nam je podala ga. predavateljica sliko Karoline Svetle. Z dvema navedenima odlomljoma je označila njeno naravnost ognjevito literarno in narodno delovanje. Mnogo smo se naučile v pičli uri predavanja. Pogrešala sem naš ženski naraščaj, kateremu bi morala biti Karolina Svetla kažipot k razširjanju prosvete. Ta in ona je opravičila svojo odsotnost z dejstvom, da ji žep ne dovoli sesti h pogrnjeni mizi.
Povem, da se jian v bodoče ni treba več bati pogrnjenih miz, nadaljna predavanja se bodo vršila brez teh. Prepotrehno je, da se seznanimo z našimi velikimi slovanskimi sestrami. Nehote sean blagrovala naše deklice, ki imajo toliko ipobude in bodrila vsepovsod. A so napram vsemu hladne. Mislila sem na čas in razmere svojih študij na jugu ter na sestre onkraj ineje — in tesno mi je bilo ...	M. L a m u t o v a
BOŽIDAR JAKAC, ODMEVI RDEČE ZEMLJE 1. PO PISMIH IZ AMERIKE PRIREDIL MIRAN JARC. S slikami opremil Božidar Jakac. Ljubljana 1932. Jugoslovanska knjigarna (Kosmos). 204 str.
Knjiga ohsega prvi del Jafcčevega potovanja v Ameriiko (odhod, vožnja v novo zemljo, New York, Cleveland, Chicago, Pittsburg, Nacionalni pai-k [Yellowstone], Seatle, Tacoma, Portland), konča se pred San Franciscom.
Jakac, ta večni gost cest, je tako globoko vkoreninjen v slovenski zemlji, naši tradiciji in našem življenju in se tako neposredno zaveda ogromnega nasprotja med „pojočo slovensko zemljo pa med. temi železnimi, mrtvimi nestvori, ki se v njih izživlja groza najvišje civilizacije", da iz njegove izpovedi
70
ves čas zveni osnovni Ion; naš človek. Skuša biti siccr objektiven in zatrjuje, da je „Amerika mlada, a zelo zanimiva dežela, ki jo moraš kot vsak pojav opazovati brez predsodliov in z ljubečim se vživljanjem"; ob naravnih krasotah njene zemlje (Yello"wistone) je ves zamaknjen in živ; Amerikanec, beli gospodar te zemlje, pa mu je z izjemo redkih nadpovprečnežev docela tuj, kot mu je tuj tudi mehanični življenjski tempo, ki ga diktira ta civiliziTani „malikovalec gmote". „Brezmejnost, razvratnost, blazna brzina. Kamorkoli pogledaš: ogromnost, širjava, demoaiski tempo, obrazov ne ločiš, oblike se pretvarjajo v zvioke, v klice, v piskanje, ropotanje, drdranje, da ogluševaš. Obenem pa čutiš, da ima ta dozdevni kaos silno zakonitost. Vozni red dn ura sta gospodarja temu kipenju množic, vozil in stavb". „Pa naj,si jc gnoča še tako tesna — sredi tega vrvenja in kipenja doživiš občutek trpke osamelosti. Nič ne pomeniš, nič več nisi človek, številka samo, telo, ki izpolnjuje prostor, pazi se, šli bodo preko tebe, zgrnili se bodo valovi, nihče več ne izve o tebi". „Sleherna, sekunda se mora vtelesiti: v luč, v zvok, v ukaz, v novico, v karkoli, samo, da ne ostane oieizčrpana, neplodna. Brez prestanka, venomer, v burni menjavi. In morda se človek ne utegne do konca razžalostiti, niti razveseliti, če pa najide svojo sekundo, tisto čisto svojo, da se nenadoma ustavi, tedaj mora poblazneti ali pa se usmrtiti".
Ta človek se je, kot trdi Jalcac, s silo odtrgal od nature, ki edina daje sok življenju. On ne živi. Umetnost mu je samo sredstvo, „ki naj razglaša ugled trgovine". On Jiima elementarne sile za svojstveno umetniško ustvai'janje, ker nima lastne kulture in lastne tradicije: njegova umetnost je skoro samo slepo posnemanje evropske, ki se je še nI mogel osvoboditi, ker se še ni mogel osvoboditi "rasne pripadnosti k Evropi. Amerikanec je izseljenec, ki se je izkoreninil iz Evrope, pa se še dolgo ne bo mogel vkoreniniti v novo zemljo, če bi bila njegova kultura pognala z indijanske, ki je odini elementarni svojstveni izraz amerikanske zemlje, bi uspevala, z uničevanjem indijanske kulture in indijanskega življenja pa je izgubila tla pod seboj in novo amerikansko kulturo bo mogel ustvariti šele nov človek, „ki bo spet zbližal užaljeno srce z užaljeno zemljo."
Žalostoo usodo nevkoreninjenega Amerikanca deli tudi naš človek — izseljenec. Jakac ga je šitudiral; obiskal je skoro vse važnejše slovenske kolonije v „Zodinjonih državah". Vsepovsod je izsledil isto umiranje našega naroda. So močnejši centri, kjer kaže naš izseljenec neokrnjeno zavest pripadnosti k našemu narodu, tudi na nekaterih farmali, oddaljenih od novih vplivov, ta zavest še močno živi v domotožjn; večinoma pa so že otroci prve generacije izseljencev „nov kaižipot, ki vodi proč od zemlje, iz katere so vzrastli njih starši, na drzne jeklene ravnine tehnike in mehanizacije". Hitrejša ali počasnejša prilagoditev na .novo zemljo in novo narođnos.1, katere duša komaj nastaja, je neizogibna. (Uprav nasproten slučaj od narodne skupine, ki ji vzamejo jezik, pa jo puste na zemlji, s katero je spojena preko generacij — njen značaj se bistveno ne spremeni.)
Že iz 'tega je razvidno, da „Odmevi rdeče zemlje" niso samo suhoparen referat o pokrajinah in življenju v Ameriki, marveč da je šel ta niz pokrajin in življenja skozi iimetnika, ki jim je vtisnil lastno doživetje — lastno osebnost. To je knjiga o Ameriki, toda čigava duševnast se zrcali v njej, Jabčeva ali Jarčeva? Čigava bolj? Razumljivo je, da umetnik, ki mu je od narave dano, da se izpoveduje v upođa:bljanju, ni tako vešč besedi, toda najbrže se bo poleg mene našel še marsikdo, ki bo zbegan ob tujem posredovanju njegovih doživetij in ki bi si bolj želel njegove lastne, čeprav oikorne besede.
Četudi predpostavljam, da se je skušal pesnik ,larc jiovsem vživeti v njegovo življenje in da se po nazorih skladata (mislim pri tem predvsem na nacionalistično, idealistično in skrajno individualistično naziranje, ki samo
71
po sebi umevno ne more drugače kot odklonilno presojati amerikanskega duha), vendar dvomim, da bi Jakac vsakega izmed njegovih sfavko\' mogel podpisati. Nemogoče se mi n. pr. zdi, da bi slikar, ki zmore včasih vzbuditi s svojimi slikanii tako fina občutja, kot jih vzbuja Jakac, mogel zanikali, da morejo izzvati pesem „te na široko in dolgo razgrnjene plantaže rož" (66), in to zgolj, da podpre teorijo o individualnosti. (Znaälno je, da se na večih mestih otepa teoretičar j ev, pri teim pa le ne more preprečiti, da bi njegova lastna knjiga ne bila polna teorije.)
To so samo domneve; dokazali bi bilo mogoče nepremostljivost dveh ljudi, ki ovira enotnost knjige, samo ob stilu: da besedni balast, pridigai-ski patos in brezkrvna abstraktnost, ki se tu pa tam oglašajo v tekstu (za poslednjo samo nekaj besednih primerov: zaživetje, inraJvovje, oblačje, prednočje, ■kulisje, brezbesedje, podmostovje, sovodje, tisočiičje, videnje i. t. d. i. t. d., — o slovndških naptdcah sploh no govorim) niso jireveč v soglasju z Jakčevimi slikami, je vidno na prvi pogled.	M a r j a B o r š n i k o v a
OBZORNIK
SEDEMDESETLETNICA ZA-SLU2NE ZENE. Koie Janja Mi-klavčičeva poslovenila cie Amicisovo „Srce", ie nisem poznala. „Srce", ona lepa vzgojna knjiga, je bila tedaj znana že vsem kulturnim narodom, saj je bila prevedena na številne jezike. Slovenski prevod pa ni našel milosti pri Malraiču — uredniku Rimskega katolika. Raztrgal je to delo kot tako in napadel .JMiklavčićevo kot prevajalko. Stritar je o tej zanimivi knjigi predaval v slovenskem klubu na Dunaju ter vzkliknil proti koncu govora... „Ko bi ta knjiga imela na Čelu skromno ime Boris iVliran!"
Ob času Stritarjevega preda-\;ania je kniiga v Italiji .izšla že v 45. izdaji, a Janja Miklavčičeva, ki jo je poslovenila, ie dobila — ukor.
Še 'prej se je Janja MiklavEičeva marljivo udeleževala dela na šolskem, kulturnem in narodnem .polju. Kot učiteljica ie službovala na Koroškem v Depolji vasi, v Bohinju, v St. Vidu nad Ljubljano in naposled v Kranju, kjer uživa sedaj zaslužen pokoj. Pisala je članke v tržaško „Slovenko" in v „Učiteljskega tovariša" in je bila edina ženska zastopnica v predvojnem šolskem svetu. Dasl se ni nikoli, in nikjer silila v osuredje, je bila marljiva odbornlca v Kolu jugosl. sester, v Ciril Metodovi podružnici in v Sokolu. Udeležila se je malone vseh ženskih kongresov po raznili krajih naše države. Za svoje zasluge je bila tudi odlikovana.	Marica Bartolova
RAZSTAVA KLUBA UPODABLJAJOČIH UMETNIC V PRAGL Ceske shkance, kiparice in arhitektke imajo v Obecncm domu razstavo. Razstavljena dela pričajo o močnih umetniških osebnostih. Poleg vseh znanih čeških umetnic so se udeležile razstave tudi tri inozemke: Konsulova - Vazova, žena bolgarskega konzula v Pragi in priznana slikarica, Francozinja Angile Meercon ter Slovenka Karla Bulovec-Mrakova, ki je živela zadnje čase v Parizu.
72
VSEBINA 3. ŠTEVILKE
ANGELA VODETOVA: 2ENA V SODOBNI SLOVENSKI LITERATURI (T. Setiškar:
Nasedli brod) MATIJA LIPUŽIC: POD ZEMLJO t ZOFKA KVEDER-DEMETR0V1ĆEVA: TRI SESTRE
VIDA TAUFERJEVA: OB RAZODETJU MARA LAMUTOVA: GOSPOD, JAZ NISEM VREDNA... JANEZ ROŽENCVET: SREBRNO JEZERO ANGELA VODETOVA: ŽENE VELIKIH MOŽ (Dva iubileia) ANKA NIKOLICEVA: PISMA S POTA ANDREJA VERA: NARODNO-POLITICNO DELO NEMŠKEGA ŽENSTVA MARIJA GOLOVA: DETE, ŽENA IN MOŽ V BODOČNOSTI ALBIN ZALAZNIK: TO IN ONO IZ ZGODOVINE KRUHA KNJIŽEVNOST IN UMETNOST: Predavanje o Karolin! SvetU (Mara Lam«toTa) — Božidar Jakac: Odmevi rdeče zemlie (Marja Boršnikova) OBZORNIK
PRILOGE: Naš dom — Moda — Kroii — Rečna dela
Ženski Svet iziiaia vsak mesec v Linblianl. Letna naročnina Din 64-—, polletna Din 32'— četrtletna Din IC—. Za Italijo Lir 2»— (v razprodaji po 2 Liri zvezek), za U.S.A.
DoL 2-—, za Avstrijo Šch. lO'—, ostalo Inozemstvo Din 85. Uredništvo In uprava v Tavčarjevi nllci 12/IL — Izdaja Konzorcij „Ženski Svet" v Ljubljani. Za konzorcij in uredništvo odcovorna Marica Bartolova. Tiskali J. Blasnika nasi., Univerzitetna tiskarna in litOErafija d. d, v Ljubljani. Odgovoren L. Mikuž.
Me pozabite!
3
N O
Oh
(V
da kriza ni samo pri Vas, ampak tudi v upravi lista; da mora uprava plačati stroške za vsako številko sproti; da „ŽENSKI SVET" ni kapitalistično podjetje in je njegov
obstanek odvisen samo od naročnine; da morate list odpovedati ali ga zavrniti, ako ga ne mislite plačati;
da morate plačevati vsaj četrtletno naročnino (16 Din) sproti, ako ne zmorete večjega zneska;
da se bo 4. številka poslala samo tistim, ki bodo imele plačano vsaj četrtletno naročnino !!
da teh opominov ne pišemo ne v lastno ne v Vašo zabavo, marveč nam jih narekuje skrb za obstoj lista.
Dokazano dobro blago in poceni sukno, svilo, platno itd.
samo v Trpinovem bazarja v Mariboru
op™ PLATNICE
za „ŽENSKI Sl/ET" za use lelnike ima v zalogi
knjigoveznica J. Dež m an, Ljubljana
Wolfova uUca št. 8
Cena platnicam z vezavo Din 18-— (brez poštnine) » » » 10— » > mapa za priloge	» 5-50 » »
Izvršuje vsa knjigoveška dela solidno in ceno