SVET VEGOVE MLADOSTI
»Svet Vegove mladosti«je tematska razstava, za katero seje odločilo vseh enajst povabljenih umetnikov in kar vsem je uspelo uresničiti zastavljeno jim nalogo. Tematske razstave so namreč zahtevnejša oblika likovnega ustvarjanja, saj so vezane na izpolnjevanje nekakšnih naročil, kar pa zahteva v klasičnem smislu opravljanja umetniškega poklica dodatne sposobnosti in znanje. Porabniška družba, posebno če je likovno razgledana, si lahko privošči danes veliko več kot nekdaj, predvsem si lahko dovoli svobodo izbiranja. Kot zasebniki imamo takorekoč toliko pravic in možnosti izbiranja, kolikor smo premožni, pri vlaganju družbenih oz. sponzorskih sredstev se pa odgovornost potrjuje s stopnjevanjem strokovnosti. Bistvo strokovnosti pa je v do-puščanju drugačnosti.
Tako je tudi pogled tokratnih umet-nikov na svet Vegove mladosti kaj razli-čen. V nekaterih delih je povsem raz-poznaven, a umetniško poln razpolo-ienjske vsebine, drugod je lahko vezan in sicer na moravško okolico, pa ven-dar je zaradi podobnosti z drugimi po-dobno reliefno razgibanimi kraji tudi zelo splošen. Še manj krajevno določ-Ijivo, a hkrati najbolj subjektivno obču-teno izhodišče imajo (oz. naj bi imele), glede na koncept, abstraktne kompozi-cije z asociativnimi primesmi.
V mojstrsko obvladani akvarelni teh-niki podani slikarski zapisi Janeza Lo-garja nas ob uporabi sodobnih likov-nih spoznanj prepriiljivo in enkratno razpoloienjsko popeljejo v preteklost. V čas Jurija Vege se dokumentarno nevsiljivo, preieti z iMjenjskim opti-mizmom, poglabljajo tudi akvareli Ja-neza Ošabna. Od tod je samo še korak do poetično sugestivnih krajev, po letih in slikarski aktivnosti staroste sloven-skih umetnikov, profesora Klavdija Zornika. Slikarjev barvno in obli-kovno izrazito magični svet je po eni strani komaj krajevno opredeljiv, a hkrati dotivetje tipične trpkosti slo-venske zemlje. Spomladansko razbo-hoten, a v neinosti blizu mu je v akva-relnih risbah zabeletenih pejsalih slikar Dušan Lipovec, ki se je med drugim prepustil tudi vtisom notranjosti stare, s preteklostjo vidno povezane kmečke domačije. Prostorsko jasni ielijo biti strogi vedutni motivi Zmaga Puharja, medtem ko je panoramski pogled Zmaga Modica v svoji mehkobnosti in topografski splošnosti temu pravo na-sprotje. Jasno izrisani so le kar foto-grafsko kadirani motivi Janeza Kova-čiea, ki svojo nekdaj bogaio barvno govorico vse bolj prilagaja nekemu skupnemu, barvno poenostavljenemu realističnemu pogledu na urbano ure-jeno krajino. slike Jožela Cente so v svoji barvni iivosti in razpoloienjsko-sti ie kar pravi pedanti, posebno v barvnem občutju, asociativno ab-straktnim kompozicijam Vide Slivni-ker-Balantičeve. Neposredno z zemljo, z občutjem za materialnost in sodobno oblikovanje s kiparskimi gradivi, so povezani reliefi kiparja Toneta Dem-šarja, umetnika, ki je po kraju bivanja tudi prostorsko blizu Vegovim krajem. Doseiena pestrost umemiških pogledov je torej posebnost in nedvoumno tudi privlačnost razstave.
Vsekakor pa je presenetljivo, kako je dandanes prav tako določena tematska zamisel (kraji Vegove mladosti) ures-ničljiva na drugem likovnem področju, v dobri fotografiji. Fotosekcija KUD Vide Pregarc, ki je sicer ena redkih te dolgo dejavnih zdruienj Ijubiteljskih fotografov, se je namreč odzvala tej nalogi na povsem drugačen način kot slikarji. V vsej skupni se je naročilu podredil samo najbolj izkušeni foto-grafski mojster Tihomir Pintar. Nje-govi svetlobno mehkobno poenoteni fotografski posnetki krajev Morav-škega okoliša niso samo vizuelno raz-poloienjsko dofivetje, ampak ostajajo tudi primerljiv in uporaben dokumem današnjega stanja tega še lepo ohranje-nega predela Slovenije. Pri drugih - Dušanu Ježu, Danilu Jakovčiču, Ljubu Bozjaku, Kancijanu Hvastiji in Slobodanu Simiču — pa je podoba kraja zamenjana z izrazito avtorskim doiivljanjem bolj ali manj duhovito in premišljeno izbranih demjlov (rečne struge, Ijudske arhitekture in njih upo-rabe in podobnim), v vsem zanimivimi, toda tako odbranimi, da bi bili glede na koncept posneti lahko kjerkoli drugod v Sloveniji. Njihov način odziva na po-vabilo oz. naročilo je torej podoben splošni praksi, ne samo med Ijubitelj-skimi fotografi, ki se ukvarjajo z umet-niško fotografijo, temveč tiidi na po-dročju klasične upodabljajoče umetno-sti, kjer umemike poznamo po tem kaj kdo dela in ponuja in ne po tem kaj vse kdo zna in je sposoben napraviti glede m naše želje. Zato lahko štejemo ce-lotno likovno prireditev za pomemben trenumi pokazatelj stanja v smislu ustvarjalne utesnjenosti v naši likovni kulturi           dr MIRKO JUTERŠEK