OBDOBJE OD LETA 1955 do 1965
Stanovanjski skladi
V tem obdobju so ugodna gospodarska gibanja, preusmeritev soclalno ekonomske politike k hitrej-šemu razvoju življenjske ravni in uvajanje primernej-šlh merll v polltikl In slstemu stanovanjske graditve, vpllvala, da se Je pomembno povečal obseg stano-vanjske Izgradnje.
Namesto planskega in pro-računskega zbiranja sredstev za stanovanjsko graditev je uvedena avtomatizacija v zbi-ranju sredstev in nevračljivo financiranje je zamenjalo me-hanizem kreditiranja.
V letu 1955 so bili ustanov-ljeni republiški in občinski skladi za kreditiranje stano-vanjske graditve. Zato je bilo to obdobje značilno pred-vsem po tem, da je največji del financiranja stanovanjske graditve potekal iz teh skla-dov. V sklade so republike,
mesta, kraji in občine vplače-vali 3% od svojih dohodkov za kreditiranje stanovanjske graditve.
Že v letu 1956 je bilo prvič uvedeno plačevanje prispev-ka za stanovanjsko graditev, ki je še do danes, z določenimi spremembami, osnovni in naj-pomembnejši vir sredstev fi-nanciranja stanovanjske iz-gradnje. Z zveznim zakonom je bil določen prispevek v vi-šini 10% od čistih osebnih do-hodkov in se je plačeval v sklade za kreditiranje stano-
vanjske izgradnje. Pogoji kre-ditiranja so bili enotni za družbenopravne osebe in de-lovne ljudi. Udeležba uporab-nikov kredita je bila najmanj 15% od vrednosti grajenega stanovanja oziroma stano-vanjske hiše, rok vračanja je bil 50 let z najnižjo obrestno mero 1%. Iz teh skladov je bi-la kreditirana tudi izgradnja komunalne infrastrukture in šol.
Ob kreditiranju stanovanj-ske graditve je prišlo do hitre-ga razmaha stanovanjskega zadružništva, ki je bil izrazi-tejši v drugih republikah kot v SR Sloveniji. Stanovanjske zadruge so bile z zakonom opredeljene gospodarske or-ganizacije, ki so imele nalogo, da za svoje člane zbirajo pro-sta denarna sredstva za stano-vanjsko graditev in pridobi-
vajo stanovanja. V nadalj-njem razvoju stanovanjskega gospodarstva je politika po-speševanja gradnje stanova-nja za trg in ostrejši pogoji kreditiranja stanovanjske gra-ditve povzročilo najprej po-polni zastoj in nato postopno odmiranje stanovanjskih za-drug.
Pomembnejša prelomnica za razvoj stanovanjskega go-spodarstva je bila prva stano-vanjska reforma leta 1959, ki je uveljavila stališča zvezne skupščine, ki so bila podana v resoluciji v osnovnih načelih stanovanjske zakonodaje iz leta 1957. Cilji reforme so bili predvsem v povečanju obse-ga stanovanjske graditve in stanovanjskega standarda, in sicer z uvajanjem ekonom-skih pravil gospodarjenja pri uporabi občinskih in republi-ških skladov za kreditiranje stanovanjske graditve. Pre-dvideno je bilo tudi, da se pre-nese odgovornost za vzdrže-vanje in upravljanje s stano-
vanjskimi hišami neposredno na stanovalce in hišne svete. Stanarina bi morala kriti stro-ške enostavne reprodukcije stanovanjskega sklada in ve-lik pomen so imela lastna sredstva za stanovanjsko gra-ditev.
Vzporedno z reformo so bi-le nacionalizirane velike sta-novanjske hiše, da bi prepre-čili zasebno kapitalistično iz-koriščanje stanovanj ob pove-čanih stanarinah.
Za to ref ormo je bilo značil-no, da je obdržala decentrali-zirana načela gospodarjenja s posameznimi hišami v druž-beni lastnini (vsaka hiša je bi-la pravna oseba), kar se je ka-sneje pokazalo predvsem v velikem razvrednotenju sta-novanjskega sklada.
Prevrednotena so bila sta-novanja zaradi nove osnove za izračun stanarin. Stanarine so bile določene po enotnih merilih in enotni metodologiji in so imele občine omejena pooblastila pri določanju vre-
dnosti valorizacijske točke. Vendar tako določene stanari-ne še zdaleč niso bile eko-nomske ter so znašale od 1,75%, do 1,85% od prevre-dnotene vrednosti stanova-nja. Zaradi naglega porasta cen je prišlo do različh stana-rin in do velikega razvredno-tenja stanovanjskega sklada.
Zmanjšanje prispevka za stanovanjsko gradnjo na 4% od kosmatih osebnih dohod-kov so nadomeščali s poveča-njem amortizacije iz stanari-ne, ki je morala omogočiti enostavno reprodukcijo sta-novanjskega sklada.
Vendar so največji del sred-stev stanovanjskih skladov uporabile občine, ker so se pogoji kreditiranja vse bolj zaostrovali. Delovne organi-zacije so pričele izločati vse več sredstev v sklad skupne porabe za stanovanjsko gradi-tev.
Obseg gradnje v SR Slove-niji je upadal, saj je bilo leta 1965 zgrajenih le 4,9 stanovanj
na 1000 prebivalcev, medtem ko je bilo leta 1960 zgrajenih 5,1 stanovanj na 1000 prebi-valcev. Vzroki so bili v na-glem porastu cen, nesora-zmernem in neupravičenem povečanju stroškov za komu-nalno urejanje stavbnih zem-ljišč, naglem porastu zahtev za višjo stopnjo opremljenosti stanovanj in napori za racio-nalizacijo gradnje niso bili enotni in zato tudi ne uspešni.
Pri upravljanju stanovanj-skih hiš so bile težave, ker pri neekonomskih stanarinah zlasti stare zgradbe niso bile sposobne za samostojno go-spodarjenje, kar je zaviralo delo takratnih hišnih svetov in povečalo pritisk stanoval-cev starih hiš, da se presele v nova stanovanja.
Vse te slabosti so bile posle-dica splošnih gospodarskih gibanj, predvsem nagle infla-cije. Pozitivna je bila višja ra-ven družbene skrbi za gospo-darjenje s stanovanjskim skladom, za kar so največ pri-
spevali občinski skladi za kre-ditiranje stanovanjske gradi-tve, čeprav so imeU precejšen administrativni značaj in je bil premajhen materialni inte-res stanovalcev. O tem pravi namreč Kardelj: »... medtem ko nam je na drugih področ-jih uspelo zainteresirati vsa-kega posameznika za čim boljše gospodarjenje, smo na področju stanovanjskega go-spodarstva doslej bili preveč le v okvirih administrativne-ga in marsikdaj zelo zbirokra-tiziranega upravljanja s stano-vanjskim skladom. Drugačno upravljanje je bilo seveda tudi nemogoče glede na to, da niz-ke stanarine onemogočajo vsako resno gospodarjenje s stanovanjskim skladom.«
Pokazalo se je, da stano-vanjska reforma ne more uspeti, če ukrepi niso prera-čunani na posebnosti stano-vanjskega gospodarstva ozi-roma, če ne upoštevajo njego-vih posebnih zakonitosti.
Berta Malovrh Olup