75
.1
V te¡ številki:
Edinost, sreča, sprava
Stoletni
koledarji
r Zlate mreže

» Je Kras še naš?
Sped. abb. post. gr. III/70 - Periódico mensile
MLÄDIBCÄ
IZHAJA DESETKRAT V LETU 1975 LETO XIX. ŠTEV. 1
Poštnina plačana v gotovini Skupina lil/70
KAZALO
S.M.: Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se
vrnejo	................ 1
Maks Šah:	Stoletni koledarji 2
Majda Košuta: Balada Iz starega mesta ....	2
Videmski nadškof med Beneškimi Slovenci ...	5
Drago Štoka: Je Kras še
naš?.......................£
Saša Martelanc: Svetovni popotnik pripoveduje . .	£
Zlate mreže .................S
Rafko Dolhar: Pot iz planin Ivo Jevnikar: Socialno skrbstvo za stare .... Vludimir Kos: Vrba ob progi	12
Dani o Sedmak: še o cerkvenih strukturah .	.	.
Antena ...................
Za sodobne žene in dekleta Martin Jevnikar: Zamejska In zdomska literatura
Ocene	..........
Edvard Žerjal: Socialni kotiček	................20
10
11
13
14 16
17
18
REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR:
Marija Besednjak, Martin Brecelj, Ivo Jevnikar, Barbara Lapornik, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Jože Peterlin (glavni urednik), Ivo Petkovšek, Ester Stereo, Maks šah, Drago Štoka, Peter Švagelj, Zora Tavčar in Edvard Žerjal (likovna oprema).
ZUNANJA OPREMA: Edvard Žerjal
Vsi pisci in uredniki sodelujejo brezplačno
Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189-Poduredništvo v Gorici: SKAD
Poštni tekoči račun 11/7019 »Mladika« - Trst
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
tisk »graphart«, trst, rossetti 14 te efon 77 21 51
smapismo
Spoštovani gospod urednik,
kot sem zvedel, so oblasti v Ljubljani odredile zaplembo letošnje 4. številke DRUŽINE. Javna tajnost je, da se je to zgodilo zaradi članka »Nočemo preštevanja«, ki dokazuje, kako je odnos nekega organa ZKS do vernikov v kričečem nasprotju z več členi ustave Socialistične republike Slovenije. Kot demokrata me je ukrep zelo prizadel, saj na argumente nasprotnika vendar ne bi smeli odgovarjati s tem, da mu materialno zamašimo usta. Si predstavljate, da bi vam kaka oblast zaplenila številko MLADIKE samo zato, ker bi v nekem članku dokazali protiustavnost v odnosu do vaše skupnosti? Kaj bi storili v takem primeru?
T.R.
Odgovor: Nič. Bili bi hvaležni za nepričakovano reklamo, za legitima cijo o pravilnosti naše teze, nekoliko pa tudi za povečan krog bralcev. Tvarno škodo bi že kako prenesli. (Na vsak način mnogo bolje in mnogo hitreje kot javno blamažo, ki bi jo v takem primeru poka-siral junaški plenilec.)
Spoštovani gospod uredniki
Kot upokojenec še svežih nog — upam, da tudi glave — se rad sprehajam po našem podeželju zaradi kondicije udov in dihal, pa tudi prebavil ne zanemarjam, če se je treba soočiti s pršutom in teranom. Pri tem pa mi funkcionirajo tudi oči in tako registriram pojave, ki se mi nudijo na sprehodih. Najprej mimogrede, kasneje pa sistematično sem začel opazovati, kako je z našimi dvojezičnimi napisi. Pri tem ne mislim uradnih tabel, ki so domena občinskih, in pokrajinskih uprav, marveč tiste napise, ki visijo na pročeljih zasebnih obratov in loka-
986
lov. Z ozirom na moje že naznačene teranske simpatije naj se omejim na gostilne. Res, skoraj povsod vidim napise: TRATTORIA - GOSTILNA. Vprašali me boste, kaj sploh sitnarim in kaj hočem. Tole: da bi bil vrstni red obraten: GOSTILNA -TRATTORIA. Se vam zdi moja želja absurdna? Smem pričakovati, da bo ponos pred poslovno koristjo, zlasti, če še prav nič ne »košta«? Če ima naš vrli gostinec v redu kuhinjo, klet in (po možnosti) še cene, ne bo izgubil prav nobenega gosta, če z vrstnim redom besed pokaže, kateremu rodu pripada on in njegovi predniki.
R. M.
Gospod urednik!
Vsi smo avtomobilisti (Cayatte je dejal »Vsi smo morilci«), pa se človeku primeri to in ono. Ne vem, če bo moja prigoda splošno zanimiva, vsekakor jo opišem. Zavil sem o-nega dne na parkirišče ACI in pristojni uslužbenec mi je postrežijivo odkazal še zadnje prosto mesto. Dobre volje sem mu naklonil nekaj običajnih ljubeznivih besed, on pa se mi je hotel — napitnina ni izključena — nekako prikupiti in mi je zaupal, da mi je pravkar izpraznil mesto »un ščavo de Lubiana«. Poteze na mojem obrazu so se spremenile, rezko sem ga vprašal, če mu sme naslediti »un ščavo de Trieste«. Postal je vijoličast od zadrege in se mi je opravičil, češ, saj je bila moja mama tudi iz Postojne. Morala te zgodbe: dobršen del naših ljubih someščanov drugega jezika izgovarja tisto strupeno besedo brez sovraštva, nekako folklorno. Smemo ostati ravnodušni, ali naj se to enkrat načelno razčisti, po možnosti z demonstrativno sodno obravnavo? Kaj pravijo naši pravniki in politiki?
BORUT Z.
Posamezna številka Mladike stane 300 lir. Celoletna naročnina 3000 lir. Letna naročnina za Jugoslavijo 60 din. Letna naročnina za druge države je 7 US dolarjev ali enakovreden znesek v tuji valuti.
PjD =2
S.	M.
Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo
Ko so Prešernu nekega poletnega dne leta 1846 vrnili iz dunajske cenzure rokopis njegovih Poezij, je pesnik pač hlastno preletel zvezek, ki ga je bil tako skrbno povezal in po predpisih zapečatil. Iskal je mesta, ki jih je Rdeči Svinčnik v stolnem mestu občrtal in s tem prepovedal za tisk. Mogoče se je začudil: da je bilo takih mest le dvoje: »puščica« na račun slovničarja Murka in pa — kitica iz Zdravice.
Tista, ki se prične z verzoma v našem naslovu.
Pesnik ni pristal na ohromitev in je zato z dvema potezama prečrtal celotno Zdravico, ki je tako v prvi tiskani izdaji Poezij izpadla.
Inkriminiranih verzov tudi dandanes ne srečujemo pogosto med citati, ki naj bi dajali ton Prešernovim proslavam in spominskim zapisom. Slišimo jih le v sklopu .celotne Zdravice, skoraj nikoli pa ne emblematično postavljenih v razmišljajoče ospredje. Ona rdeča črta Izpred 129 let je očitno zadela v bistvo in se njena sled še vedno ni docela oorazgubila.
Ko se zatapljamo v smisel obeh verzov, smo očarani nad njuno preprostostjo in lapidarnost-jo, predvsem pa nad mirno ljubeznijo, ki jo izžarevata v obliki srčne želje. Tudi nekaj rahle
otožnosti je razpete čez tistih devet jasnih besed. Pesnik, ki se pripravlja, da napije svobodi narodov in bratstvu med njimi, čuti, da mora njegov narod še pred poletom proti takemu svetlemu cilju najprej urediti in prečistiti samega sebe. Brez edinosti in sprave ne more biti sreče, ranjena ptica ne more proti soncu.
Sprašujemo se, kako bi bilo s slovenskim narodom kot celoto, če bi si vsak njegov pripadnik izbral za delovno geslo besede iz obeh Prešernovih verzov, če bi vsak o-stal sicer pri svojem mišljenju, a bi vendar bil zmožen podati roko slehernemu so-rojaku. Mislimo, da bi doživeli to, o čemer je sanjal Prešeren, na katerega se vendar prav vsi sklicujemo.
Toda Prešernova želja je še vedno rdeče občrtana, ljubeč poziv se ne more odrešujoče prebiti skozi pregrade vseh vrst. Po logiki stvari se bodo edinost, sreča in sprava nekoč vrnile, kolikor je človeško pač to mogoče. Otožna pa je zavest, da so bile in verjetno še bodo cele generacije — z našo vred — za to prikrajšane. Po krivdi vseh onih, ki so proces sprave zavirali iz razlogov, ki bodo na rentgenskem zaslonu Zgodovine neizprosno prišli na dan.
MAKS ŠAH
STOLETNI KOLEDARJI
Današnji dan se kar s težavo odločimo, kateri koledar naj bo na naši poslovni mizi, na steni v kuhinji, v listnici ali žepu. Nekoč pa ni bilo tako. Koledarjev je bilo malo in ljudje so želeli imeti poleg koledarskega pregleda tudi napotila. Posebna vrsta koledarjev, ki se je pojavila na Slovenskem proti koncu XVIII. stoletja, so bili stoletni koledarji ali večne pratike. Ti koledarji so sloneli na praznoverju, v veri na lepo in slabo vreme, na dobro in slabo letino, v zdravje in bolezni. Kako smo še danes praznoverni, vidimo iz tega, da skoraj vsi časopisi in revije prinašajo horopkope. Čitatelji se najdlje ustavijo pri teh napovedih. Vse napovedi v horoskopih in tudi v nekdanjih večnih pratikah so bile odvisne od konstelacije 7 nebesnih teles: Sonca, Venere, Merkurja, Lune, Saturna, Jupitra in Marsa.
Prvo stoletno pratiko je Slovencem oskrbel Breznik iz Komende leta 1789 pod naslovom: Ve-zhna pratika od gospodarstva. To je bila doslej prva znana tiskana pratika s praktičnimi kmetijskimi nasveti. Pred to tiskano pratiko so krožile nič kolikokrat prepisane, spremenjene in izpopolnjene pratike. Tiskano pratiko so ljudje zelo radi sprejeli in so jo ponatisnili leta 1791 v Celju, 1808 v Mariboru, v Ljubljani pa kar dvakrat: 1803. in 1807. leta. Nekaj gradiva iz te pratike je vzel tudi Valentin Vodnik za svojo Veliko pratiko. Drugo večno pratiko sq tiskali v Ljubljani leta 1814, tretjo pa je izdal Krašna v Ljubljani leta 1840 pod naslovom Stoletna pratika devetnajstega stoletja. Tiskana je bila v Gradcu. Ponatisnili so jo še trikrat. Stoletno pratiko dvajsetega stoletja pa je izdal v Ljubljani Giontini leta 1902. Ker so te pratike hitro pošle, so jih zaradi redkosti prepisovali. Prepisovavci so bili na pratiko zelo ljubosumni in so jih neradi posojali.
Tako prepisano pratiko za preteklo stoletje hranijo tudi v Slivnem pri Ivotu Kralju. V zapisu so označene značilnosti le za Saturn, Jupiter, Sonce, Merkur in Luno. Ker smo letos v znamenju Sonca, nam večna pratika napoveduje naslednje (prepisujemo dobesedno iz rokopisa):
KAJ NAM PRINAŠA LETO 1975
Sonce ima zmeram od jutra do večera zraven sebe ta planet Venus, stori dobro gorkuto, zraven de nam čez dan sveti, to se od Merkurjusa od Vitrioia loči, inu sturi na truplu tega človeka, inu te živine gorkutu, se od pomlada do jeseni godi. Aku pa sonce po strani sijalo bode, taku bo en tal tega sveta merzel inu vsem rečem škodljiv. Ta planet je srednu dober, gorak inu suh ino ti ljudje, kateri so pod tem planetam
rojeni, so lepi, imajo kravžaste lase, so močni, brumni, koražni, spremisleoči, pohlevni, veliki, častitljivi, dolgu živijo, zdraviga života, so enega dobriga srca, inu po velikih časteh ino imenitnih služb želijo.
Čelu letu v kup vzeto: to sončno letu je skuz in skuz suho, malu mokru, srednu gorku. Pomlad: od začetka je precej mokru, posebno v aprili, v katerimu je nestanovitno vreme, inu blatnu. Maj pa lep, inu suh proti koncu slana inu merzlu, kateri deleč v juniju terpi. Zatorej dobru merkej, de na žitu ne bodeš ovac pasel. Inu tudi kar je mogoče ne na praznikih. Jesen inu zima je suha inu lepa, inu zmerzne za cajta, vender s srednim mrazam, se začne z neluštnim vremenom, pa bode kmalu boljše. Februar se začne z lepim vremenam, koncu pa bode velik mraz, kateri noter do meseca marca terpi.
Pomladanska setva more tako per cajtu, ko-ker je mogoče se začne inu vse pod brazdo vse-jano biti. Ječmen inu oves malo zrase pa vendar dobru zrnu da. Veliko prosa ako bo za cajta sejano. Malo graha, leče inu gražece, ako ne bode na debele in mokre njive, na katerih je že gnoj segnil, sejanu. Konoplje so dobro inu kratke. Sena bode prav malu, zatorej ne pasi ovac gori. Otava rase lepu, zelje inu repa ne more zavoljo suše rasti.
Zimska setva: erž bode prav dobra, pa malu taku tudi pšenica. V spomladi nikar ovac gori ne pasi. Jesenska setva: jesen se more vselej pod brazdo sejati. Ne spomladi za voljo velike mokrote ne prerase, inu tudi ni potreba percajti sejati. Sadu: bode več hrušek ko jabuk, veliko češenj, orehov, češpelj in želoda. Hmelj: aku lih se od konca dobru kaže, ga bode vendar malu al čelu nič, zatorej se more prej previdet. Vinu: aku to leto poprej ni bilo dobru, toku to leta perrase. Zakaj Mars, Sol inu Venus perneso vsake sedem let prav dobru vinu.
Vetrovi, nalivi in huda vremena: vetrovi bodo to leto vse sorte pa malokdaj jug; bo velik hudih vremen zbliskam in treskam, kateri so škodljivi temu fruhtu, pa nalivov ne bode. Škodljive živali: veliko krot inu kač, inu veliko kobilic, červi inu molji so radi v žitu. Rib bode srednu. Bolezni: kadar zima h koncu pojde, takrat se bodo začele bolezni: bodenje, znotranje bule, vročinske merzelce, velikukrat božji šlag, na je-treh, glave boleti, križ boleti, vetrov v mehurju...
Take so napovedi v stoletni pratiki, kadar je letni gospodar Sonce. In letošnje leto je v znamenju Sonca. Kaj se je že uresničilo, naj bralci presodijo sami, kaj pa je napovedano, bomo sproti opazovali...
MAJDA KOŠUTA
m)©vei®nowala
BALADA --------------
IZ STAREGA MESTA
Ožarjene izložbe, prepolne daril in dekoracij, tako da se ti zdi, da se zlati prah siplje celo na zamazani blatni cestni tlak. Pisane luči se zapirajo in odpirajo v ritmu neslišne melodije, božične melodije. Tiho pričakovanje božiča preveva mesto, zavito v umazano megleno tančico.
Na trgu so razstavljeni drevčki: majhni, veliki, navadni, posebni, vsi vabijo mimoidoče:
»Kupi me, božič brez okrašene jelke ni božič. Kakšen božič pa boš imel, če mene ne bo v hiši, kupi me vendar. Veliko veselje bo v hiši, ko me prineseš. Pomisli na vzhičene obraze o-trok pred svetlečim se drevesom; zanje sem bajna prikazen iz pravljice. Tudi tebi se razjasni obraz, ko me zagledaš na sveti večer v vsem mojem blesku in blišču.«
Tudi Marina je razumela tiho prošnjo, toda ni postala, ni zaustavila koraka, šla je dalje ob kanalu, kot da bi se to nje sploh ne tikalo, kakor da bi bilo zanjo čisto vseeno, če je božič ali navaden delavnik, kakor da božič sploh ne bi obstajal, kaj šele običaji, ki so z njim povezani.
»Komu na čast pa bi sploh kupovala jelko, saj nimam otrok, ki bi jih morala razveseliti! Čemu? Saj sem preživela že nešteto božičev, ne da bi bila v hiši ielka, in prav tako sem dobro čutila, da je božič,« se je hitela prepričevati.
»Kaj pa bi sploh meni jelka, saj je nimam kam dati.«
Stisnjena v dve gubi je sedela v kotu stara prodajalka. Naglavno ruto je imela globoko potisnjeno na oglati, koščeni obraz, da si komaj mogel zapaziti predirljive oči, s katerimi je motrila mimoidoče. Njena drevesca so bila majhna. Niso se mogla bahati s košatimi vejami in smolnatimi iglicami, prav nič niso bila podobna drugim, ki so bila na pogled kot zublji zelenega požara, ki bi besnel na trgu: bila so čisto navadna drevesca, ki so se tiščala vsa skupaj, da bi bila njihova revščina manj vpijoča. Prav takšno ji je bil nekoč kupil očka. Takrat še črk ni poznala in je veseli dogodek proslavila tako, da je na kuhinjsko steno z ogljem narisala mršav drevešček. Iz najtemnejšega kotička mamine omare so prišle na dan prekrasne pisane žogice. Kar pa je ostalo praznega, so napolnili trije mandarini, nekaj orehov in ena pomaranča. Kako lep je bil tisti božič!
Še sama ni vedela zakaj, ali iz spomina na tisti njen edini srečni božič ali iz usmiljenja do
betežne, prezeble starke, je obstala in vprašala za ceno. Vsota je bila majhna, smešno nizka v primeri s številkami, ki so jih vsevprek vpili prodajalci na trgu. Hotela je nadaljevati pot, a proseče starkine oči so jo priklenile k tlom in kupila je drevešček, čisto najmanjši, kar jih je starka imela.
»Gotovo sem znorela, vlak odpelje še danes zvečer, jaz pa imam že dovolj prtljage, še drevešček mi manjka,« se je razjezila sama nase.
»če bi bil vsaj kaj vreden, pa je bolj podoben omelu kot smrečici. V Milan ga gotovo ne vzamem s seboj, to je čisto gotovo.«
Tedaj se je spomnila, darovala ga bo. V hiši, kjer je nekoč živela, je le morda ostal kdo izmed starih stanovalcev.
»Obiskat jih grem, pa jim ga podarim, razveselili se qa bodo bolj kot kakršnegakoli drugega daru.« Da, domov pojde,- saj bi bila sramota, da je v rojstnem mestu in da sploh ne gre pogledat hiše, na katero jo veže spomin na mladost in na čas, ko je bilo še vse lepo in prav, ko ni bilo še nobenih skrbi. Tja mora!
Napotila se je ob kanalu. Motna voda se je nemirno gubala in butala kose lesa ob zid, ki je kljub mrazu potil debele umazane srage.
»Življenje je kot kanal, ljudje pa smo kosi lesa, ki nas tok časa meče ob skale porazov in razočaranj.« Kolikokrat se je ona že pobila, a vseeno se ni nikoli usmerila v mirni zaliv, kjer je vse tako enostavno, v zaliv rodnega kraja.
»Zakaj sem le tako neumna, da venomer silim v nevarnosti, namesto da bi ostala tu, v svojem mestu, kjer bi bilo moje življenje brez skrbi: zakaj iščem srečno življenje tako daleč v tujini , ko pa ga imam tukaj pri roki?« Res je bila neumna, da se ni ustavila v rodni luki, venomer je upala v boljše razmere in silila naprej. Upala ie, da je za verigo kleči mirna, prosojna voda. Toda nikoli ji ni uspelo preiti pečin, za katerimi morda sploh ni bilo pričakovanega, marveč samo zid, za niim oa ničesar.
Sedal se vrača iz Jugoslavije: spet neuspešna postaja na njenem prekletem večnem romanju od zdravnika do zdravnika.
»Žal nam je, a ne moremo ničesar. Vaša šepavost je neozdravljiva.« Vedno en in isti refren, kolikokrat ga bo še slišala? Zakaj se sedaj vrača v Milan? Ah, tam jo čaka delovno mesto. Toda saj bi lahko tisto delo opravljala tudi doma. To že, samo iz Milana laže pride do slavnih
Eskulapijevih učencevj ki bi jo lahko rešili njene hibe. (Tam je več možnosti, da ozdravi, a tam so tudi čeri, ob katerih se lahko razbijejo vsi njeni upi in tudi ona sama.)
V tako mirnem zalivu bi morala ostati, tu bi morala pognati korenine, tu, ne pa drveti proti neznanemu. Iz vsake ulice veje duh po domačnosti, zakaj se ne ustavi tu, kjer je vse lepo in prav?
Nenadoma je obstala, čudna šepajoča prikazen z okleščenim drevescem v naročju pred mogočnim poslopjem; stare šole, kjer so ji vte-pali modrost, ni bilo več, zamenjala jo je druga, novejša zgradba, ki je točno odgovarjala vsem najnovejšim predpisom o šolskih gradnjah.
»Petnajst let je dolga doba, marsikaj se lahko spremeni«, jo je presunilo, »marsičesa, kar sem jaz imela v spominu, sedaj ni več, zakaj sem le pričakovala, da je vse tako kot takrat, ko sem odšla. Še jaz sem se spremenila, pred petnajstimi leti nisem šepala, zakaj pa se torej ne bi spremenil svet okoli mene!« Moderna stavba iz železobetona se ji je zdela odvratna, prav nobene topline ji ni vzbujala.
Stara šola ji je vstala iz spomina kot dobra koklja, ki vse sprejme pod svoje varne peruti in jih odda svetu, šele ko so zmožni borbe z življenjem, oboroženi z novim orožjem, znanjem. V njej se je nekoč počutila kot doma. Okrušeni zidovi so bili vsi popackani in so velikodušno prenašali čustvene izbruhe učencev. Tu pa se res ni dalo nič pisati, prvi dež je vse dobro spral. Jezno je zmrcvarila med prsti majhen vršiček, kakor da bi bilo to drevesce krivo spremembe, ki je nastopila v svetu njenih sanj.
Staro mesto, njen nekdanji dom. Hiše so se ji zdele še bolj okajene in potlačene same vase kot v njenem spominu in so se grozeče zgrinjale nad ozkimi uličicami. Redke izložbe so bile revno okrašene, tu in tam je visel oskubljen srebrn trak ali pa je bila prilepljena na šipo zbledela dekoracija. Ponekod pa ozko okno, skozi katero je pronicala medla svetloba, ni imelo ničesar, kar bi spominjalo ljudi na bližajoče praznike.
Pot se je začela vedno bolj vzpenjati in ožiti. Z oken so viseli kupi vlažnih cunj, bedni zastori pred odri, kjer se človeške tragedije odigravajo v neskončnost. V zraku se je mešal duh po vlagi z vonjem po ribah, po čebuli in Česniku, po revnih večerjah. V nogi jo je začelo predirljivo trgati, ni mogla naprej, za trenutek je morala počiti in se, čeprav nalahko, opreti na krhko debelce.
Številka 23, tu je stanoval čevljar Pepi> vedno se je prepiral z vsemi, a vseeno ni bil nikoli kos vsem naročilom, ki jih je dobival, bil je pač najcenejši.
Številka 39, tu je bil glavni štab vseh rajonskih klepetulj. Šjora Lina je bila vedno obve-
ščena o vseh in o vsem, otroci so ji pravili »govoreči časopis«. Babnica je imela izvrsten spomin, nikoli ni ničesar pozabila in ob vsaki priložnosti se je ponašala s to svojo zmožnostjo. O njej pa ni nihče ničesar vedel, niti koliko let je stara ne; vsi, stari in mladi, so se je spominjali kot ogromnega kupa sala.
47, hiša je prav tako okrušena, kot se je je spominjala. Bog ve, kje je sedaj Marija, njena najboljša prijateljica iz dobe lizik in potepanj. Takrat ji je vedno ponavljala, da bo postala slavna igralka ali pa si bo vsaj našla takega moža, ki ji bo lahko nudil dostojno življenje, daleč od smetišča starega mesta; v lepi hiši; polno oblek bo imela in vsa razvedrila, kar si jih bo lahko izmislila...
55, do 67 je še daleč, pohiteti mora, če hoče ujeti še zadnji vlak. že vidi luč na koncu ulice. Kmalu bo tu njena hiša, njen dom. Ali so popravili vhodna vrata? Vedno so bila na ste-žaj odprta. Prepir o temt kdo bo kupil novo ključavnico, je bil na dnevnem redu, a nihče ni mogel potrošiti tako velike vsote za blagor skupnosti; in končno, kaj pa bi sploh iskali tatovi v takem brlogu, ■— edino če bi imeli mišji kožuhi kakšno veljavo, potem bi imeli bogat plen.
Še zadnji koraki, 63 - 65, končno.
Mrtva okna so nemo zevala vanjo v neizgovorjenem vprašanju. Obcestna luč se je motno odbijala ob pločevinasto ograjo in risala pošastne sence na edino steno, ki je še štrlela v nebo. Številka 67 je bila še tu, toda to ni bila več številka, ki je pomenila varno zavetje, njen dom. Bila je samo še številka t gola številka.
»Nimam več doma,« je trudno pomislila, »nimam več nobenega zatočišča, kamor bi se skrila pred hudobijami sveta: niti v sanjah se ne bom mogla več prepričevati, da obstaja nekje kraj, kamor razočaranja ne sežejo. Nimam več doma, toda kakšnega doma, saj ga sploh nisem nikoli imela! Kaj sploh delam tu?« jo je prešinilo. »Ah ja, to bedasto drevesce sem mislila podariti komu iz stare hiše, saj bi ga bilo neumno vlačiti s seboj na pot, ko lahko tam dobim lepšega.
Komu pa ga bi sploh dala? Saj smo se vedno preoirali. Za vsak nič smo si bili v laseh,« je zakričala proti steni — in odgovoril je samo odmev. Skozi vrata, ki so še vedno brez ključavnice visela na vegastih tečajih, je hušknila mršava mačja senca.
»Samo prepirali smo se,« je ponovila, kot če bi se hotela za trdno prepričati o tem. V resnici pa si je hotela samo olajšati razočaranje, in kolikor hitro ji je dopuščala razbolela noga, je stekla po ulici navzdol. K sebi je krčevito stiskala ubogi drevešček in obešala na iglice solze razočaranja.
Odkar je odšla s trebuhom za kruhom v tuja mesta, je vedno mislila na tisto podrtijo kot na
zadnje pribežališče svojega življenja, sedaj pa ga ni bilo več. čas je zahteval svoje tudi v njenem rojstnem mestu, ne samo v tujini. Vedno bolj se je zavedala tega.
Hišo bodo zgradili prav takšno kot je bila nekoč, taka bo, kot če bi jo bili vzeli iz litografije devetnajstega stoletja, a to ne bo več njen dom. Na te stene je ne bodo več vezali spomini na šjoro Pino, ki je vedno vdano trpela vse moževe muhe, naj je bil trezen ali naj so njegovi možgani tonili v morju vina; na slepega Toneta, ki je živel v sobi, prepolni petja kanarčkov; na šjoro Vano, ki je ob vsaki kletvici, ki jo je slišala, zmolila del rožnega venca, in ker so sosedje neprestano vsipali kletvice, je ona po ves dan presedela z rožnim vencem v roki.
Iz neke veže je zaslišala prepir med moškim in žensko in pritajen otroški jok. »Zakaj jočeš?« je tiho vprašala bledo dekletce, ki jo je kljub slabi razsvetljavi hudo spominjala na prijateljico iz otroških dni: Marijo.
«Oče je zapil ves zaslužek, mama pa ga krega, ker bo božič, mi pa ne bomo imeli ničesar,
kar bi nas spominjalo na ta praznik. Stari jo bo gotovo natepel, ker pravi, da mu ženske ne bodo ukazovale; jaz to vem že vnaprej, pa sem zbežala, ker če me ujame, natepe še mene.« Stopnice so bile pogrnjene s preprogo umazanije, a dekletce se tega sploh ni zavedalo in je čepelo na najnižji stopnički pripravljeno, da vsak čas plane v tek, če bi slučajno zaslišala, kako se ji bliža očetovo hropenje.
»Glej, tu imaš drevesce, tudi ti boš imela božič, toda povej mi, kako se imenuje tvoja mama?«
»Marija!« je vzkliknila in z razžarjenimi lici stekla z nepričakovanim darom v temo.
»Torej je Marija še vedno tukaj, sploh ni uresničila svojega davnega sna. življenje je povsod za vse krut tok, ki neobzirno teče po svoji poti, ne samo v tujini, tudi doma. Mirni zalivi, kamor se lahko zatečeš, sploh ne obstajajo, utopija so. Proti življenju se je treba vztrajno boriti in ne pasivno sprejemati, kar nam nudi, upajoč na neko zatočišče, kamor se lahko v skrajnem primeru zatečemo in kjer lahko prepričujemo sami sebe, da smo našli srečo.«
VIDEMSKI NADŠKOF MED BENEŠKIMI SLOVENCI
dfetamemitS
Za praznik sv. Barbare, zaščitnice rudarjev, so se številni rojaki iz Nadiških dolin zbrali v Gorenjem Tarblju pred kipom svete Barbare. Na slovesnost so povabili tudi videnskega nadškofa mons. Alfreda Battistlja, ki se je povabilu odzval. Na pozdrav domačega župnika Emila Cenciča je nadškof med drugim dal tolažilne izjave našim rojakom. Med svojo pridigo je dejal (navajamo le nekaj pomembnejših odstavkov):
»Hvalim vašo ljubezen do svoje zemlje, do vaše slovenske etnične istovetnosti, do vašega jezika, značaja, pesmi, navad in tradicij. V ohranitvi in obrambi teh velikih vrednot, ki sestavljajo bogastvo vsakega naroda, je Videnška cerkev solidarna z vami. Spoštovanje etnične izvirnosti in kulture določenega naroda je eno temeljnih načel naravnih človečanskih pravic, ki jih je Cerkev svečano proglasila na II. vatikanskem koncilu. Povedali smo že in tu ponovno potrjujemo, da je naš namen, ko določamo duhovnike za dušno pastirstvo med vamij kolikor nam razmere dopuščajo, da!ati prednost domačim duhovnikom, ki morejo bolje razumeti in tolmačiti vaše težnje in pomagajo pri človeški in krščanski rasti vašega ljudstva. Na žalost moramo danes tu ugotoviti izpraznjenje vaših dolin, ki so v zadnjih desetih letih izgubile 40
odstotkov prebivavstva. Zato pozivamo oblasti s političnega in gospodarskega področja, naj naperijo vse svoje sile, da zaustavijo žalostni jo-jav izseljevanja in ustvarijo v teh dolinah potrebna delovna mesta v duhu enciklike »Pacem in terris«. Naj delo ne išče kapitala, pač pa naj se kapital približa delu in delavcem...«
»...Z iskreno ljubeznijo ljubite svojo etnično resnico, ki se izraža preko vaše etnične kulture, tradicij in navad. Pot ustaljenja in obnove Nadiških dolin je še dolga in trudapolna, a zavedajte se, da je Videnška Cerkev z vami, da z vami dela, trpi in upa, da sledi vašim željam in pričakovanjem za boljšo bodočnost. Tu ne morem mimo tega, da bi se ne zahvalil vašim domačim duhovnikom za njihovo delo in požrtvovalnost v prid beneškega ljudstva...«
Besede videnskega nadškofa so v vsej Benečiji sprejeli z očitnim veseljem, ker je krajevni predstavnik Cerkve priznal, da bivajo v njegovi škofiji tudi verniki slovenske narodnosti. V preteklosti so si le preveč podajali roke prefekt, kvestor in škof, ko so z vsemi sredstvi hoteli s silo Izbrisati kakršnokoli sled o Slovencih v Nadiških In Terskih dolinah. Zdržali so samo trmasti in idealni Čedermaci, ki so zdaj v jasnih besedah svojega škofa dobili popolno priznanje.
DRAGO ŠTOKA
JE KRAS ŠE NAŠ?
Na Krasu več nikogar ni, samo tujec mu sledi, odkup
droben dnarec iz pesti in ograda obleži, obleži...
(Prosto po Kosovelu)
Za časa Kosovela, čigar verze sem si drznil presaditi v problematiko današnjega Krasa, so bile kraške ograde, njive, gmajne drugače oskrbovane kot danes. Bile so bolj prazne, tuintam posajene s trtami, pokošene in listje pograbljeno, poleti pa polne živine in vaških pastirjev. Tako je bilo še pred desetletjem. Danes je Kras ves drugačen. Ko se poln otožnega občutja vračam v njegov objem, pa naj bo to v proseške in kontovelske gmajne ali na pobočje našega kraškega Triglava - Volnika, me silnice spomina opozarjajo na strahotno spremembo, ki se) je zgodila na Krasu. Predvsem me zaboli zaradi ogromne površine zemlje, ki jo je naš človek izgubil. Nekaj po svoji krivdi, ko je hitel zemljo prodajati prvemu tujcu, znancu lepih besedi, meščanu-ljubitelju Krasa, v ogromni večini pa po krivdi buržujskega kapitalista ali velekapitalista, ki je kraško zemljo izkoristil za svoje posle. Dovolj je tu opozoriti na naftovodne rezervoarje in tovarno »Grandi Motori«, ki so nam vzeli najlepše parcele zem je v tržaškem Bregu in to brez posebne nuje, saj bi prostor za iste objekte dobili lahko v soseščini in bi tako odgovorni obvarovali naš življenjski prostor, če bi kdo od nas imel kdaj priložnost stopiti v letalo in v njem preleteti celotno območje tržaškega in goriškega Krasa, bi... če je Kras poznal že pred desetletji — obstal in se razjokal nad njegovo spremembo. Begunskim naseljem, ki so povsem skvarila kraški ambient, so se pridruži e nove umetne vasi: »Le Girandole« v zgoniški občini, kondo.minijski bloki v Sesljanu, Devinu, na Meiari in v bližini Rocola. Pa ogromen objekt avtoporta v bližini Fernetičev in povsod weekend hišice, rulotke, z mrežo in bodečo žico ograjene ograde, skvarjene doline, onesnažene dolinice... Vse to bi videl iz letala naš Kraševec in bi se ob tem žalostnem pogledu razjokal.
Njegov Kras izginja, njegovih kraških poznancev je na Krasu vedno manj. Res, da bo videl še vedno lepo ob-de'ane kraške njive in očiščene ograde, res da ne bo še povsem obupal, saj bo še marsikje videl svojega znanca vsega v delu na svoji zemlji. Vendar mu spomin na nekdanji Kras ne bo dal zlepa miru.
V SKRBEH SMO ZA KRAS IN NJEGOVE LJUDI
Srečen sem, da sem še kot deček spoznal Kras in ga vzljubil. Ko smo gnali v poletnem in jesenskem jutru
živino na naše gmajne, nam je kraška gruda dehtela v vsej opojnosti. S pesmijo na ustnih smo ničkoliko juter pozdravljali sonce, ki se je Krasu bližalo izza javorniških in nanoških vrhov. Takrat je bil Kras tako ves naš kot najbrž ne bo več. Ko se danes vračam na nekdanje pašnike In vidim namesto živine le ve ike bloke in hiše ljudi, ki jih je vojna vihra prignala v naše kraje, me resnično nekaj zbode pri srcu.
URBANISTIČNA POLITIKA NA KRASU
Nisem nlkak strokovnjak na urbanističnem področju, še manj odličen strokovni poznavalec Krasa. Sem le njegov zaljubljenec. In nič več. Zato verjamem včasih strokovnjakom, urbanistom in drugim, ki si prizadevajo ohraniti Kras. Vendar sem v skrbeh kljub temu. Zakaj? Pojdimo od primera do primera. »Le Girandole« v zgoniški občini: še danes ni jasno, kdo je kriv, da je na enem najlepših koščkov Krasa, ki gre od Brlščikov do Repna, nastalo čez noč umetno naselje, v katerega se je preselilo za stalno čez 120 družin, po ogromni večini italijanskega porekla. So krivi za takšno urbanistično popačenje Krasa Lloyd Adriático, občina, lastniki, ki so prodali zemljo? Sicer pa kaj bi nam pomagal odgovor! Lep kos našega Krasa je šel svojo pot, zgoniška občina pa se je tako »obogatila« za nekaj sto italijanskih volivcev, ki so medtem že dobili svojo osnovno šolo; naši Slovenci v Benečiji pa čakajo slovensko šolo že nad sto let...
Javno mnenje je za silo uspelo prekiniti gradnjo drugega umetnega naselja v zgoniški občini. Nad 60 stanovanj bi moralo biti zgrajenih v kratkem času v bližini Devinščine. Tokrat bi umetno nase je nosilo grško Ime: Delta!
Avtoporto nam v bližini Fernetičev jemlje najznačilnejše ograde, ki ležijo med Repentabrom in sežanskim območjem. Napredek nam pije kri. Pri tem je nedopustno to, da se denar dobi za podjetja, ki tisti objekt gradijo, za načrtovalce, za inženirje, le za lastnika, ki je prišel ob svojo zemljo ni denarja, ali pada le v majhnih kapljicah.
In tako gre naša bolečina v skrajni delček srca, ko beremo o velikih blokih okrog Sesljana in Devina, okrog Katinare in Proseka pa nad Barkovljaml in Gr'janom. Zadnjič smo zvedeli, da je tržaška občina zasegla pri starodavnem naselju »Pri Spetiču« v bližini Katinare okrog sedem hiš (v njih stanujejo seveda sami Slovenci) v perspektivi novih razlastitev za razširitev katinarske bolnišnice. človek se vprašuje, če ni zemljišče okrog bolnišnice zadostno. Kakšne infrastrukture, ki bi bile res potrebne, tam še primanjkujejo? Zanimivo je še to, da je med temi sedmimi hišami tudi kapelica na čast Kra jice miru.
Kaj bo občina tudi to kapelico razlastila? Čemu? Kaj odgovorne oblasti res ne razumejo, da je tisti predel Ka-tinare značilen tudi z arhitektonskega vidika! še bolj čudno pa je to, da je velika kondominijska hiša v neposredni bližini (kokih 16 stanovanj nekaj metrov vstran) izven zaseženega področja. Kaj so občinski tehniki spregledali položaj okraja ali tam sploh nikdar niso bili?
VPADNICE, BLOKIRANJE GRADENJ
Vedno živ problem so vpadnice, ki jih tržaška občina misli v bližnji ali daljni bodočnosti zgraditi za razvoj mesta samega. Načrti bi lahko bili pravilni, če ne bi šli tako samosvojo pot. Najprej Barkovlje: po prvotnem načrtu tržaške občine naj bi se nova cesta vtopila v kra-ška tla nekje v bližini Proseka, prišla nato pod Konto-velom na svetlo in šla preko mostov in nosilnih stebrov do tržaškega pristanišča. Občinske oblasti so za tako rešitev »ogreli« nekateri tuji ‘inženirji in urbanisti. Pri tem ni seveda nihče vprašal prizadeto prebivalstvo, če se bo rade volje izselilo, saj bi po tem načrtu ogromno hiš moralo biti porušenih, seveda zopet v glavnem slovenskih družin. Isto velja za tako imenovano južno vpadnico, ki naj bi šla nekje iz bližine Katinare (sploh bo Katinara, če bodo vsi ti načrti izpeljani, do konca uničena!) preko šentjakobskega predmestja do sedmega pomo a. Žrtvo-vanci naj bi bili tudi po tem načrtu zopet v večini Slovenci, ki bi morali svoje hiše pustiti novim, morda nepotrebnim cestam in infrastrukturam.
Prav tako kalvarijo preživlja v okolici Melare že več let nekaj družin, ki so jih za male denarje razlastili, na njih nekdanjem zemljišču pa zgradili ogromne stanovanjske bloke. Razlaščenci še zdaj niso prejeli nikake odškodnine za razlastitve. Naravnost tragična je situacija neke družine pod Katinaro, kateri hoče občina, na zahtevo IACP, razlastiti vse: hišo in vrt (že prej so ji vzeli veliko trtnih nasadov), ker naj bi tam nastalo — zeleno področje. Nekaj metrov stran pa isto zeleno področje ni predvideno za druge hiše in stanovanjske bloke. Skoro odveč bi bilo pripomniti, da je ta družina slovenskega porekla.
Tako se danes dogaja z našim človekom na Krasu in v njegovi bližini. Razlaščajo ga za vsak nič, delajo z njim velike načrte, segajo brez potrebe po njegovi zemlji. Naše vasi pa razpadajo. Že leta in leta čakajo Ba-zovci, Trebenci, Padričarji, Gropajcl, Prosečani, Konto-velci, Križani in drugi na možnost, da bi si lahko svoje stare hiše popravili, povečali ali da bi zidali nove za svoje otroke, ki se poročijo in morajo iskati stanovanja v mestu. Občina molči, pravi, da nekateri arhitekti, med njimi Slovenci, delajo načrte za razširitev vasi, pa se vsa stvar vleče v nedogled. In tako postajajo naše vasi en sam muzej, ki ga hodijo ob nedeljah občudovat meščani.
KRAŠKI REZERVATI
V kratkem bo prišel zopet v ospredje našega zanimanja deželni zakonski osnutek, ki predvideva na Krasu ustanovitev posebnih rezervatov, ki bi pripomogli k ohranitvi Krasa in njegovih značilnosti. Želimo si, da bi oblasti končno le pristopile k rešitvi problema Krasa in njegovih ljudi, vendar ne za tako ceno, da bo moral Kraševec ponovno plačati svoj davek na oltar drugih, tujih in-
teresov. če bo deželni zakonski osnutek tak, da bo dejansko krčil lastnino našega človeka, da bo šel v smer ene ali druge oblike poitalijančevanja in predvideval vse ugodnosti za meščane in mestne ljubitelje Krasa in oškodoval v lastnini In	koristi	našega kraškega	človeka, potem naj bo že zdaj	jasno,	da	bo vsak naš	človek rekel
ne takim rezervatom, ki bi segli po naši zemlji, ki jo že stoletja obdelujemo, ljubimo in zanjo trpimo.
AGROTURIZEM IN JAHALNE INFRASTRUKTURE
Naj mi bo na koncu tega članka dovoljeno izraziti še dve bojazni. V zadnjem času se mnogo poklicanih in nepoklicanih strokovnjakov, med njimi tudi Slovencev, čuti dolžne, da mnogo pišejo o Krasu) in njegovih problemih. O Krasu bi	morali	čim	manj pisati in	ga čim bolj
čuvati. Nekatere pripombe	teh	strokovnjakov	so pravilne,
druge pa prinašajo ničko iko zmede med naše prebivalstvo in zadovoljstvo med tiste, ki bi radi naš Kras čim-prej prilagodili svojim kulturnim in političnim težnjam. Prva bojazen zadeva teorijo nekaterih, ki pravijo, da ima Kras vse možnosti, da bi se razvil v agroturistično področje. Osebno dvomim, da bi Angleža ali Francoza ali Nemca Kras strašno privlačeval; Kras privlačuje bolj človeka, ki je že kot otrok stopil v njegove ograde. Siliti zdaj na Krasu neke vrste agroturizem, to je pobudo, na podlagi katere bi tudi kraški domovi imeli poleti v gosteh (na spanju in hrani) turiste, tako kot se to zdaj razvija npr. na Gorenjskem v Sloveniji, je po mojem mnenju zgrešeno; mnenja sem namreč, da bi to le pospešilo prodor meščanskih slojev na Kras, v vse večji in vsakodnevni stik z domačini, kar bi lahko privedlo v nadaljnje špekulacije z zemljo In kraškimi hišami. Vsi vemo, koliko naših starejših pa tudi mlajših ljudi so meščani okrog pripeljali in kupili za bore denarce lepe ograde in lepe kraške hiše. Agroturizem bi ta pojav samo potenciral.
Druga bojazen gre z moje strani v urbanistične zamisli, ki jih je v zvezi z razvojem Krasa sprejela SKGZ preko SLORI. V študiji o devinsko-nabrežinskem regulacijskem načrtu, ki je marsikje zanimiva, je namreč SLORI zapisal tole:
»Tržaški Kras s svojo topografsko razgibanostjo, a hkrati miniaturno krajino, ki ne dovoljuje masivnejših posegov v svoje občutljivo tkivo, je zato tudi neprimeren, da bi v večji meri zadostil potrebi meščanov po drugem stanovanju. Lahko pa sprejme, v določenih pogojih, mnogo takšnih mobilnih bivališč. Kampingi za šotore in stanovanjske prikolice bi morali biti mnogo bolj urejeni kot obstoječi, zlasti pa bi morali ohraniti in se vključiti v obstoječe zelenje. Potrebno bi bilo torej zanje predvideti ustrezna določila v gradbenem pravilniku, ki naj vsebuje tudi obvezo višinske izmere z namenom, da se v čim večji meri upoštevajo topografske posebnosti, in obvezno pripravo krajinskega načrta zaradi nujne povezave na obstoječe vegetacijsko in krajinsko stanje.
Gradbeni pravilnik regulacijskega načrta naj v skladu s konceptom kmečkega turizma, primernim za razmere v tržaški pokrajini, vsebuje tudi predpise, ki naj omogočajo, da se razvijejo poleg kampingov zlasti jahalne in pikniške infrastrukture.«
Nisem noben urbanist ne strokovnjak na tem področju, vendar menim, da bi razna mobilna bivališča po-
leg že obstoječih weekend hišic in kampingov ter stanovanjskih prikolic samo še bolj razlastila in obubožala Kras in ga pahnila še globlje v tuje roke. Prav tako posledico bi imele na Krasu jahalne in pikniške infrastrukture! Meščani, ki si želijo jahanja, gredo lahko v bližnjo Lipico, ki ima zelo lepe in moderne objekte za navadno in športno jahanje. Tu na Krasu takih objektov res ni potreba! Kraševci skoroda nimajo več konj, da bi se posvetili jahalnemu športu. Delavski meščanski sloj tudi ne. Kdo bi potem prišel [ahat na Kras? Buržujski meščanski sloji, ki bi svoje piknike in jahalne steze zopeli izkoristili v svoje namene. Slovenci imamo že dovolj grenkih izkustev s takimi infrastrukturami, dovolj nam je pomisliti na Hudo leto, kjer so Lonjerci in Padričarji prišli ob ogromno svojega zemjiškega bogastva. Zdaj se po njih njivah sprehaja in igra golf tržaška ¡ara gospoda. Hočemo take objekte ustvariti tudi drugod na Krasu? Bog varuj! Zato naj mi ne zamerijo avtorji omenjene študije, če si drznem kritizirati njih stališče, ki je bi o iznešeno lahko v dobri veri, vendar je za bodoči razvoj Krasa za nas tako škodljivo, da je prav, da se od takih stališč takoj distanciramo, da nas ne bi kdaj pozneje glava bolela, saj vemo, kako italijanski sosedje take naše zamisli takoj radi pohvalijo in tudi, žal prehitro, konkretizirajo.
SKLEPNE MISLI
O problemih našega Krasa sem se morda nekoliko preveč razpisal. Naj mi bravci Mladike oprostijo. Vendar me usoda Krasa tako skrbi, da sem se moral pridružiti enaki skrbi naših Kraševcev, ki so pred stoletji postavili na Krasu prva bivališča in očistili kamenja prve ograde. S komerkoli govorim, kamor ko i grem, slišim grenko in zaskrbljujočo besedo o Krasu. Ljudi skrbijo nova naselja, novi bloki, nove razlastitve, nove kupoprodajne pogodbe, ki jih je vedno več. Ljudje se zavedajo, da slovenski Kras izumira in da vanj vedno bolj prodira italijanski jezik, druga kultura in tradicija. Bomo Kraševci res ostali samo še čuvarji muzejskih starih naselij in vasi ali pa se bomo znali upreti nasilju, ki se dogaja nad tržaškim in goriškim Krasom in sl za bodoče čase uredili Kras tako, da bomo na njem še vedno gospodarji, še vedno lastniki njegovih njiv in ograd, da bomo lahko na njem živeli v dostojnih hišah, ki jih moderni čas zahteva? Če je kdo, ki si želi pravične zaščite in ureditve Krasa, na katerem se bo človek lahko razvijal in delal, je prav naš človek, ki se je na Krasu rodil, z njim trpel v težkih časih, se veselil v lepih!
Vsi moramo delati, da bo Kras ostal naš in dai se bo naš človek na njem vedno počutil resnično kot doma!
SVETOVNI POPOTNIK PRIPOVEDUJE
(Ob knjigi iz letošnje Mohorjeve zbirke)
»Si že bral Kobala?« Ta stavek je bil sredi januarja tako pogost, da je včasih nadomestil pozdrav ob srečanju med prijatelji.
Mož, ki nas je s svojo knjigo spominov tako razgibal, je našim bralcem že poznan. Andreja Kobala smo imeli čast predstaviti javnosti v uvodnem članku naše predlanske aprilske številke. Njegove izjave so odražale zanimivo osebnost, polno nenavadnih doživetij, predvsem pa tudi človeka, ki je v širšem svetu doživel velik uspeh in ugled, pa nam nazadnje prizna, da je njegovo največje bogastvo materin jezik iz davne mladosti in daljne domovine. »Svetovni popotnik s slovensko dušo« smo ga tedaj imenovali. In zdaj je med nami njegova knjiga, ki bo še marsikomu tudi v prihodnosti krajšala noči in mu iz svojevrstnega slovenskega pričevanja nudila veliko nenavadnega gradiva v pouk in razmišljanje.
Kdor Kobalove knjige »Svetovni popotnik pripoveduje« še ni bral, naj se pripravi na pravcati slap spominov, ki gredo od majhnih zasebnih prigod pa do dogodkov mednarodne razsežnosti. Kako klasificiranje bi bilo zelo težavno, saj se nam izpoveduje človek, ki je bil že poštar in univerzitetni profesor, avstrijski vojak na Piavi in ameriški polkovnik v Kairu, predavatelj med ameriškimi Slovenci in član medza-vezniške komisije v Bolgariji, farmar na chica-škem podeželju in zaupna oseba v Pentagonu, avtor dramskih tekstov in šef obveščevalnih
padalcev v medvojni Sloveniji. Kako naj bi sistematično razčlenili človeka, ki je nagovoril vernike med črnsko mašo, rešil Ljubljano pred bombardiranjem, opazovali sončni mrk na terasi predsednika Hooverja, večerjal s konfinirano bolgarsko kraljico Joano, samega sebe namestil kot šefa v veliki tovarni orožja ter sestavljal psihološke tekste, ki jih še danes upoštevajo?
Ne, knjigo dr. prof. Andreja Kobala, cerkljanskega Amerikanca, slovenskega svetovljana, znanstvenika in pionirja tolikih stvari — je treba enostavno brati. In ko pride človek do konca, je omotičen, kot bi stopil z vrtiljaka, pa obogaten za tisoč podrobnosti iz domačih krajev in daljnega sveta. 1/se pa dojemamo po isti valovni dolžini, kot jo je bil nastavil avtor: domače zveni ta napeta pripoved. In ko si oddahnemo od vsega, nad čimer smo bili presenečeni med branjem/ se nenadoma zavemo, da je največja zanimivost »Svetovnega popotnika« njegova slovenščina. Ob dinamiki in bogastvu izrazja komaj verjamemo, da piše človek, ki včasih po celo desetletje ni slišal domače govorice. Nagonsko začutimo, da to ni le stvar posebnega talenta in spomina. Nekaj več, dosti več je za tem jezikovnim čudežem. Nekje v intimnem jedru sta bili vsa leta njegovega svetovnega popotovanja nedvomno na delu dve temeljni potezi celovite osebnosti: zvestoba in ponos.
Saša Martelanc
ZLATE
MREŽE
Pisma, naključja iz
sveta plemenitosti
V časih, ko se pletejo zločinske mreže vseh barv In ko nas časopisje zasipa z vestmi, ki nam jem jejo vero v boljši svet, smo čedalje bolj željni potrdil, da je človeška plemenitost neopazno še vedno na delu. Prepričani smo, da je je celo več, kot je zlobe in nasilja. Toda plemenitost se ne razkazuje in jo zato zasledimo le tu in tam, po nak’jučju. Naša revija, ki je po svojem osnovnem konceptu odprta vsemu, kar ima pečat vrednote, se je odločila za sistematično iskanje drobcev, ki izpričujejo neusah-Ijivost človekovega teženja k dobremu. ZLATE MREŽE je naslov rubrike, ki bo obsegala vse take utrinke plemenitost', ki se jih senzacionaiistika na široko ogiblje. K sodelovanju vabimo vse, ki imajo v zalogi kako lepo človeško doživetje. Pogoj je en sam: vsaka zgodbo mora biti resnična, zakaj ZLATE MREŽE hočejo in morajo Imeti dokumentarno vrednost.
Uredništvo
1.	PISMO IZ GENOVE
Prispelo je ob koncu minulega leta. Pisec, ARMANDO TOSTI, /e neznan zasebnik, star b.izu 85 let, in — kot boste videli — poln svetlih spominov na Slovence. Pismo je naslovljeno na človeka iz Lokve, ki nam je preko skupnega znanca dovolil prevod in objavo. Za javnost zanimivi odstavki se glasijo takole.
»Ko že omenjam Matavun, mi je zdaj prišel na misel droben dogodek, ki naj izpriča prirojeno plemenitost onih dobrih Slovencev (če je to sploh treba dokazovati). Kakih Sto metrov od ceste proti Bazovici je stala v Lokvi na ovinku nekoč revna hišica, v kateri je prebival z družino nič manj reven kmet, ki so mu pravili Škrl. Da bi si v svoji ubornosti prisužil še kako dodatno kronico, je s kolesom velikokrat obredel vse bližnje vasi in zaselke ter kot zastopnik ponujal šivalne stroje ljubljanske tvrdke JAX. Posli pa mu niso cveteli. Pot ga je večkrat peljala ne le do Matavuna, marveč tudi proti Ilirski Bistrici. Ona romantična, samotna cesta mi je bila vedno zelo všeč, in večkrat sem jo prevozil s kolesom, ko sem letoval v Lokvah. Star sem bil tedaj 75 let. Nekega dopoldneva sem se vračal proti Matavunu, kar mi precej pred vasjo poči pnevmatika. Imel sem še smolo, da sem bil brez pribora za popravilo. Do Lokve je bilo še kakih 16 do 18 kilometrov. Obupan sem sedel na kamen ob cesti, po kateri je morda le vsako uro priškripal kak kmečki voz. In koga zagledam nenadoma v da javi? Prav onega Škrla, ki se je vračal z običajnega neuspešnega posla. Bilo mi ¡e, kot bi srečal prijatelja. A smola pa taka: tudi on je bil brez ustreznega orodja. Skromni kmetič, ki je poznal našo družino, je za trenutek pomislil, nato pa dejal: »Čakaj, bova že kako naredila«. Ne da bi še kaj razmišljal in kljub mojemu trdovratnemu upiranju je lepo snel pnevmatiko s svojega kolesa in jo namestil na moje. »Kaj pa
vi?«, sem ga spraševal zmedeno. »Ne skrbi zame in pohiti, ker so tvoji gotovo že v skrbeh!«
Odpeljal sem se težkega srca in g oboko ganjen. Pod večer sem se odpravil proti Škrlovi hišici ob pilu Svete Nadburge, da bi zvedel, kako si je pomagal. In ta plemenita duša mi je pojasnila zadevo: gumijasti plašč na svojem kolesu je bil natlačil s travo in tako je počasi privozil do doma! Odveč je pripomba, da je moj oče potem vse poravnal, moral pa je dolgo vztrajati. Dobri Škrl je namreč kljub svoji revščini zatrjeva, da se usluga prijatelju naredi samoumevno, brez kakega kasnejšega plačila. — Kje bi dobili dandanes človeka, ki bi bil pripravljen na take usluge, in še ob gmotnih stiskah?
Toda slovenska širokogrudnost ni doma le v Lokvi. V Ljubljani sem nekoč opazoval avstroogrske čete, ki so se vračale z velikih manevrov pri Škofji Loki. Možje so potni, utrujeni in lačni pešačili ob obeh robovih ceste( poljske kuhinje so bile namreč »brihtnosr daleč zadaj). Vrli Ljubljančani so na obeh straneh ceste proti Kranju v dolžini celega kilometra pričakali vojake z vsemi mogočimi dobrotami. Vse je bilo na razpolago: čokolada, kruh, sir, klobase, pršut, salama, cigarete. Vsakdo si je 'lahko postregel, kolikor je hotel. In da ne pozabim: na voljo je bilo tudi vino, sloviti cviček. Bilo je vsega dovo j za cel armadni zbor. Dobri meščani so vse ponujali jasno brezplačno!«
Tako se konča pismo neznanega Armanda Tostija iz Genove. Po vsem, kar je izpovedal, pa nam ni več neznanec: ne po imenu in zlasti ne po čustvih, ki jim oddaljenost v času in kraju ni vzela ne poleta ne svežine.
Tik pred božičem nas ¡e planinec Rafko Dolhar razveselil z novo knjigo. Delo ima dve izjemni značilnosti: najprej predstavlja prispevek k slovenski planinski literaturi, in to iz prostora, ki obsega Kanin, Mangrt, Viš, Montaž (ali špik nad policami) in Trbiž s slovenskimi imeni za kraje, ki jih mnogi izmed nas poznamo. Poleg tega pa se v tem delu s slovenskim izrazjem, z opisom krajev in s književnim delom domačina Dolharja gornja Kanalska dolina prik jučuje enotnemu slovenskemu prostoru v deželi Furlanija - Julijska Benečija.
Delo Pot iz planin sestavljajo tile elementi: opis opravljenih ali nameravanih poti, prikaz krajev in naravnih lepot: vmes so posejane življenjsko modrostne pripombe, kratke razmisli. 1/se to je prežeto z veliko ljubeznijo do planin in krajev, ki jih je avtor prehodil ali presmučal.
Pripovedovanje je jasno, preprosto, konkretno, jedrnato in naravno. Našo pozornost pritegnejo tudi lepi avtorjevi celostranski fotografski posnetki.
Knjigo je izdala Mladika ob tridesetletnici osvoboditve, avtor pa je delo posvetil vsem padlim v gorah.

Socialno
skrbstvo za stare
Kdor danes piše o socialnem skrbstvu v Italiji, se odpravlja na minsko polje. Minsko polje družbenih spopadov in protislovij, pomanjkljivih podatkov in nepreizkušenih rešitev. Kljub temu želi naša revija pokazati na nekatera vprašanja, ki so s skrbstvom v zvezi. (Z besedo skrbstvo mislimo na it. »assistenza sociale«), Dobrodoš i bodo popravki in misli bralcev, ki so morda za tako pisanje bolj poklicani.
Italijanska ustava pravi v svojem 38. členu, da ima vsak dela nezmožen državljan pravico do vzdrževanja in socialnega skrbstva. Težko bi rekli, da je ta pravica uresničena. In to najprej zato, ker se le počasi in nepopo no uresničujejo ustavne določbe, ki predpisujejo državi, da odstranjuje ekonomske in socialne ovire, ki dejansko omejujejo svobodo in enakopravnost državljanov in tako onemogočajo polni razvoj človeške osebe (čl. 3); da uresničuje pravico do dela (čl. 4); da skrbi za zdravje (čl. 32), vzgojo (čl. 33, 34), družinske pravice in dolžnosti državljanov (čl. 30) in tako dalje. V takem položaju je jasno, da mora socialno skrbstvo kriti nepopolnosti, za katere bi morale skrbeti predvsem druge ustanove (oz. bi jih morale preprečevati). Gospodarske silnice našega sistema naravnost ustvarjajo revščino celih skupin ljudi, ki jih razvoj postavlja ob rob družbe, ter večkrat dvomljivo blaginjo ostalih. Zato je socialno skrbstvo tesno povezano s socialno in gospodarsko politiko države. Pri problemu starejših ljudi v naši družbi je seveda potrebna spreobrnitev posameznikov, a to dobro voljo pogojujejo pokojnina, stanovanjska politika, izseljevanje, urbanizacija, zdravstveno varstvo itd. Vse to tudi vpliva na osamljenost, ki bremeni predvsem stare.
Da pravica do socialnega skrbstva ni uresničena, pa je odvisno tudi od zakonodaje, ki urejuje to področje.
Najprej mora biti jasno, kaj je socialno skrbstvo.To je že sporno. Sprejel bi lahko to razlago: socialno skrbstvo gleda na državljana kot na človeka v stiski. Kar mu nudi, ni nadomestilo za njegovo delovno sposobnost, ampak pomoč, ki je po naši ustavi dolžnost družbe. Socialno skrbstvo zadeva predvsem zapuščene otroke, stare ljudi, duševno in telesno prizadete osebe.
SODOBNA VODILA
Vodila sodobnega skrbstva poudarjajo predvsem važnost, da ostane oskrbovana oseba v normalnem okolju, najraje v družini. V resnici pa še vedno zapiramo mlade in stare in bolne v zavode, kjer je nevarnost za razoseb-
Ijenje največja. Za revne stare osebe so na primer izdelali to lestvico predlogov za sodobno skrbstvo: raznovrstna pomoč (denarna, zdravstvena, gospodinjska...), ki naj omogoči, da ostane oseba doma; dodelitev primernega stanovanja, ki naj bo povezano s socia no službo; namestitev v zavodu, kjer naj ima starec čim večjo možno prostost (brez ločitve starih zakoncev!).
Poleg tega se moramo zavedati, da je socialno skrbstvo pravica državljanov, ne vbogajme. Zato je treba odpraviti samovoljo mnogih skrbstvenih ustanov in odpraviti številne pomanjkljivosti.
HIBE IN PREDLOGI
Glavna hiba italijanskega skrbstva je neverjetna množica skrbstvenih ustanov, ki požrejo več denarja za oseb-|e kot za potrebne. Posamezne vrste potrebnih (sirote, nezakonski, slepci, duševno prizadeti, stari brez sredstev itd.) oskrbujejo različne ustanove z različnimi pristojnostmi, tako da so pomoči zelo različne. Med ustanovami samimi ni povezave. Nekatere temeljijo na zakonih iz prejšnjega stoletja, druge so novejše. Trenutno je v Italiji od 32.000 do 38.000 javnih in zasebnih ustanov, ki oskrbujejo okoli pet milijonov državljanov. Te neverjetne zmede v'ada ni odpravila, ker je deželam prepustila nekaj pristojnosti glede skrbstva.
Dežele so izdale nekaj zakonov. Naša dežela, ki ima zdaj manj pristojnosti kot navadne dežele, je npr. izdala zakone za pomoč patronatom, potrebnim, slepim, otrokom, gluhonemim, brezposelnim, upokojencem, bolnim kmetom itd. A brez reforme celotnega področja ni mogoče uspešno delati. Socialistični, komunistični in de-mokrščanski zakonski predlog1, ki jih mora 8. novembra 1973. ustanovljena komisija združiti, predvidevajo v glavnem določitev že omenjenih sodobnih vodi. skrbstva, odpravo obstoječih ustanov, ustvaritev krajevnih enot za socialno skrbstvo, ki naj imajo splošne pristojnosti in gibčno delovanje.
Inštitut za mednarodno sociologijo v Gorici je pred kratkim izdelal za deželno upravo študijo o deželnem načrtovanju socialnih uslug. Sestavljavci se ogrevajo za ustanovitev krajevnih enot za socialno skrbstvo, kjer bi strokovno osebje skrbelo za vprašanja zaposlitve, stanovanja, »življenjskega minimuma«, prostega časa, mladine, splošne informacije. V tem okviru naj bi se tudi razširilo na vse deželno ozem je oskrbovanje starih na domu.
Naša dežela je namreč glede skrbstva za stare osebe brez sredstev poleg zakona, ki nudi potrebnim denarno
pomoč v izrednih primerih, odobrila zakon št. 3/73. Ta zakon se že ravna po sodobnih vodilih skrbstva, čeprav gotovo ni popoln. Zakon v prvem delu pooblašča deželno upravo, da nudi krajevnim ustanovam in podpornim društvom denarne podpore za zidavo ali ureditev zavodov za stare ali pa središč, kjer dobijo stari razne usluge. Pravilnik odpravlja sobe s skupnimi ležišči in določa vrsto udobnosti, ki jih mora Imeti zavod. V drugem delu pa zakon pooblašča deže no upravo, da denarno pomaga občinam, združenjem občin ali občinskim skrbstvenim u-stanovam, ki oskrbujeijo stare na domu. čl. 9 pravi: »Za oskrbo na domu imamo delo gospodinjskih pomočnic ali drugega splošnega ali strokovnega osebja, ki omogoča starim osebam brez sredstev, da ohranijo svojo samostojnost izven skupinskih bivališč.« Deželna podpora lahko doseže največ 100.000 lir letno na oskrbovano osebo do meje 100 milijonov letno. Deželni zakon št. 10/74 je to vsoto dvignil na 150 milijonov lir, kar je še vedno zelo malo, saj porabijo občine za 1300 oskrbovanih (kar je kapljica v morju!) okoli 790 milijonov letno.
V TRŽAŠKI OBČINI
Ustavili bi se pri tej službi, ki je pri nas nekaj novega. Trenutno imajo skrbstvo za stare na domu v Trstu, Vidnu, Pordenonu, Gorici, Tržiču in Guminu.
Ljudsko štetje leta 1971 je pokazalo, da so v tržaški občini 300.304 prebivalci, ki so starostno tako razdeljeni: do 20. leta 65.643, od 21. do 59. 158.044, od 60. leta gor 76.617. Prebivalstvo je torej sorazmerno staro. Med neaktivnimi prebivalci 146.084 je 44.229 upokojencev in 82.704 gospodinj. Velika večina jih ima minimalno pen-zijo. Čudno je, da lahko z njo v teh časih sploh živijo, saj pomeni taka pokojnina slabo prehrano, mraz pozimi, zadnja nadstropja in vlažna pritličja (če nimajo starega stanovanja z ustavljeno najemnino).
Skrbstvo za stare na domu se je v tržaški občini začelo septembra 1972. V nasprotju z drugimi občinami so v Trstu začeli brez jasnih načrtov, tako da niso določe-
VI. ADI M IR KOS, Tokio
Vrbi ob progi
Vrba žalobna, vrba žalujka:
za kom si razvezala svilne lase? za kom na trepalnicah solza leskeče, vrba, stoječ ob progi na jug?
S prsti na strunah, s pesmijo mrtvo! Ko veter se z breskvinim cvetom igra, in trave nasipa rastoč trepetajo...
Vigred prišla je s ptičkom na trg.
Vrba žalobna: On, ki ga ljubiš, ni več med ubitimi! Jezus je vstal!
Od nas nekaterih so videli rane, tiho zaceljene kakor luč.
Vrba zelena, vrba žalujka:
za kom izgubljeno ob progi strmiš? Spet z nami prebiva med stenami v hiši — Dober kot vino, Dober kot kruh.
ne potrebe, ki bi jih služba morala kriti. (V drugih krajih so na primer začeli po točno določenem načrtu z manjšim, omejenim številom oskrbovanih.) Začelo se je pravzaprav tako: za stare brez sredstev v hiralnici je občina plačevala visoko vzdrževalriino. Ko je izšel deželni zakon o domači oskrbi, so ustanovi i v Trstu to službo, spravili veliko ljudi iz hiralnice domov, jih tam oskrbovali ter prihranili nekaj denarja. Obenem so omogočili tudi ostalim, ki imajo pogoje, da se te oskrbe poslužijo. Tako je danes okoli 570 oskrbovanih. Pogoji so ti: starost za upokojitev ali več (a tudi za mlajše hudo bolne), živeti sam ali le s starimi, dohodki do 75.000 lir (95.000 za dve osebi), biti bolan. Če kdo s temi pogoji predloži prošnjo, mu socialna delavka, ki ga po prošnji obišče, pošlje bo ničarko in gospodinjsko pomočnico nekajkrat tedensko (po potrebi). Socialnih delavk bi moralo biti 18 In bi morale delovati v rajonskih središčih, a jih je zdaj le deset, od katerih so v staležu le štiri, še te morajo poleg tega dela opravljati še druga, tako da je pot prošenj kar dolga. Bolničarke so štiri in imajo pogodbo z občino. Gospodinjskih pomočnic je okoli 220 in delajo v okviru zasebnega podjetja. To podjetje je ena najbolj spornih točk pri skrbstvu: niso pod občino, ker ta nima denarja in ker morejo tako zaslužiti na uro tudi gospodinje, ne da bi se obvezale za redno službo (6 ur dnevno), zato pa tudi niso vse pomočnice primerne za tako službo, niso nanjo pripravljene in tudi ne dajejo pravega jamstva za stalnost službe. Potrebna bi bila še koordinacija z drugimi ustanovami (npr. zdravstvenimi, ki tudi ne izpolnjujejo vseh dolžnosti, npr. obiske na domu) in popularizacija službe, saj je revnih starih ljudi v tržaški občini gotovo veliko več kot 570.
Socialno skrbstvo za stare osebe na domu je nedvomno napredek, saj bi pred leti te stare nagrmadili v bolnišnice in hiralnice, potrebno pa je nadaljnjih izboljšav.
ŠE O CERKVENIH STRUKTURAH IN SLOVENCIH
Mogoče tega, par mislim, ne bi nikoli zapisal, ko me ne bi k temu izzval Ivo Jevnikar s svojim sestavkom Cerkvene strukture in Slovenci (Mladika 10, 1974)
Naš duhovnik poučuje verouk v šoli, skrbi za cerkvene zadeve, mašuje, pridiga, skrbi za cerkveno petje, poučuje glasbo, skrbi za skavte, prireja razna predavanja, skuša pomagati v prosveti, ga slišimo po radiu, piše, izdaja celo župnijske časopise, je član in pobudnik ter neutrudni delavec v raznih karitativnih in verskih ustanovah... Kje vse dobimo našega duhovnika!
Mislim, da nihče ne more dvomiti o preobremenjenosti duhovnika pri nas. Vendar pa tudi mislim, da nihče ne more dvomiti o praznini v naših cerkvah. Ne vem, koliko je eno povezano z drugim, vendar sem mnenja (in samo mnenja), da subjektivna preobremenjenost duhovnika ne more biti vzrok ali vplivati v tako porazni meri na obisk ljudstva pri nedeljski (in ne samo) maši.
Religioznost je za nekatere ljudi bistvena komponenta osebnosti, njihovega življenja, njihovega svetovnega in življenjskega nazora; za druge tega ne moremo trditi; in spet za druge včasih velja in včasih ne vellja. Da ne bo nesporazuma: trdim, da je vera za nekatere ljudi prava potreba, potreba v pravem smislu besede, kakor kruh, ženska ali moški, otrok, družina, delo, če vzamemo za primerjavo najbolj osnovne biološke potrebe človeka.
To pojmovanje nima prav nobene zveze z marksističnim pojmovanjem religioznosti kot opija za ljudstvo. Nam gre za potrebo, kot na primer za zadovoljitev potrebe po ljubezni v človeku, itd.
In bojim se (zato ta sestavek), da v naši družbi ni struktur, ki bi zadovoljevale religiozne potrebe našega človeka. In zato odtujenost in beg iz cerkve! In to kljub izrednemu žrtvovanju naših duhovnikov!
Večkrat sem bral razne sestavke o duhovniškem liku, vendar vsi ti sestavki ne odgovarjajo na glavno temo: koliko ta ali oni lik duhovnika odgovarja potrebam določene skupine ljudi ali občinam! Namenoma ne rabim besede »župnija«, ker se ta zdi, da mora ostati večna in se vedno bolj približuje konceptu privatne lastnine človeka! In vendar so se ljudje vedno združevali po svojih zanimanjih! In še: včerajšnje potrebe niso nujno današnje potrebe! In kolikor človek ne more zadovoljiti svojih potreb po religioznosti v obstoječih strukturah, nujno išče drugih, bolj regresivnih ali bolj pro-
gresivnih. Da potem svoje poti racionalizira, je pa nujno, saj se mora vendar braniti: pred drugimi in pred seboj!
Zato sem prepričan, da bi morali najprej ugotavljati verske potrebe našega človeka in šele potem govoriti o strukturah. Teh je dovolj, saj je v njih dovolj prostora. Če pomeni vera osvobajanje človeka, potem moramo, jasno, analizirati vse ovire, ki to osvobajanje ovirajo, in u-stvarjati pogoje osvobajanja.
Če naj bi bila vera sestavni del družbenega življenja, potem kako da nimamo niti enega slovenskega duhovnika sindikalista? Saj je vendar večina našega ljudstva delavskega, vsak dan izkoriščanega in podvrženega vsaj ekonomski oblasti! In problemi mater-delavk, mater gospodinj ! In vendar kolikokrat posluša duhovnik opravičevanje mater, ki niso mogle v cerkev zaradi otrok, zaradi dela, zaradi preobremenjenosti. Gotovo ni naključje, da imajo predvsem starejši čas, da hodijo v cerkev! Zelo tvegana je trditev, da bi bil obisk starejšega vezan le na bojazen! V soboto popoldne ali zvečer ima človek priložnost, da zadosti svoji nedeljski cerkveni dolžnosti. Čigave potrebe pa zadovoljuje ta anticipacija nedelje? Ubogih gotovo ne, ker ti ne zahajajo toliko na nedeljske izlete v turistične kraje, ti ostanejo blizu, kjer so cerkve pri roki!
Nimam namena podrobno analizirati pogojev našega življenja in potreb, ki to življenje postavlja, vendar menim, da ne more nobena analiza človekove religioznosti mimo človekovih potreb in šele na to lahko pridemo do pravilno postavljenega reševanja zadovoljitve človekove religioznosti. Ne trdim, da je religioznost enako potrebna, trdim pa, da nima v naših vsemogočih pogojih religioznost možnosti, da pride do izraza, ker ni odgovarjajočih možnosti ali struktur, ki bi odgovarjale potrebi po izražanju religioznosti v vernem človeku, v vemem-nevernem človeku in toliko manj v nevernem človeku! Saj je prav slednji najbolj plastičen dokaz nefunkcionalnosti določene strukture! Od preteklosti v sedanjost! Brez dvoma so tu igrali važno vlogo zgodovinski, socialni, ekonomski in politični činite-Iji, brez dvoma, saj ravno tu se pojavlja vedno in vedno isti in podoben problem: v določenem trenutku ni prišlo do adekvatne analize človekovih religioznih potreb v določenem zgodovinskem, socialnem, ekonomskem, političnem trenutku.
Bo ta problem reševala slovenska župnija v Trstu?-	DANILO SEDMAK
na® ptemiaantenaa rate® ® a n
KOROŠKE DEŽELNE VOLITVE
Koroški deželni glavar in prvak koroške socialistične stranke Wa-gner ¡e za dunajski časopis Kronen Zeitung izjavil o sebi, da je bil »odličen Hitlerjev m adinec (Hitlerjun-ge)« in da »kljub temu ni dvoma, da je danes socialdemokrat«. Zdi se, da v volilni kampanji za koroški deželni zbor avstrijske stranke kar tekmujejo, katera ima v svoji sredi več bivših nacističnih prvakov in sodelavcev. In v tej tekmi, kot je videti, sodelujejo tudi socialisti.
italijanski ginekologi
ZA SPLAV?
Po pisanju ženskega lista »Arniča« se v Italiji sedem zdravnikov na deset ukvarja s splavljanjem. Časnikarka, ki je s skritim magnetofonom obiskala petdeset milanskih ginekologov, je ugotovi a, da jih je bilo od petdesetih kar šestintrideset pripravljenih proti plačilu splaviti.
VEROUK V JUGOSLAVIJI
Neki makedonski poslanec je ba je predlagal, da bi po zakonu prepovedali pouk verouka mladini do 18. leta starosti. O tem je pisal zagrebški Glas koncila.
DR. RAJKO LOŽAR - SEDEMDESET.
LETNIK
Čeprav je ugledni znanstvenik praznoval svoj 70. rojstni dan že 28. avgusta lani, smo za ta njegov jubilej Izvedeli šele pred kratkim-O njem piše v G asu Slovenske kulturne akcije dr. Tine Debeljak, ki poroča med drugim, da ima Ložar pripravljeno za objavo gradivo o koroški hiši.
DAN EMIGRANTA V ČEDADU
Na letošnjem dnevu emigranta v Čedadu (6. januarja), kjer so med drugim nastopili domači zbor Rečan, otroci, rezijanska folklorna skupina, beneški godci in Slovensko gledališče iz Trsta, je deželni odbornik za kulturo dr. Caro Vol-pe dal zelo pogumne Izjave o beneških Slovencih, ki jih je hotel izkoreniniti najprej fašizem, po vojni pa tudi »demokratične« oblasti,
Kaže, da vsaj zadnje čase ne manjka spodbudnih izjav v prid beneškim Slovencem (na drugem mestu poročamo o nagovoru videmskega nadškofa Battistija), vendar bi jim morala zaradi doslednosti čimprej slediti tudi dejanja.
+ PROF. KARLO SANCIN
V	soboto, 28. decembra, je v Ljubljani umri glasbenik, violinist prof. Karlo Sancin iz znane družine glasbenikov v Skednju. V Trstu, kamor se je vrnil po zadnji vojni, so ga v kulturnih krogih cenili kot solista, pedagoga in glasbenega kritika. V Ljubljano se je umaknil pred nekaj leti po smrti sina Maria in žene Mirce, ki sta bila med Tržačani prav tako dobro znana glasbenika.
EDVARD KARDELJ
Iz Ljubljane poročajo, da je Edvard Kardelj bolan. Zdravil se je v Ljubljani in Rogaški Slatini. Tik pred koncem leta pa so ga v Skopju izvolili za častnega člana akademije znanosti in umetnosti Makedonije. Kardelj je konec januarja slavil 65. rojstni dan.
NOVA GORICA
Zadnje dni leta 1974 so v novogoriškem športnem parku izročili namenu nove atletske naprave, ki so jih opremili s prevleko syntelast Objekt so obnovili v okviru akcije »Nova Gorica 74«.
BORIS PAHOR O »LEVICI«
V	svojih zadnjih dnevniških zapiskih »Počitniško zatišje« (Zaliv št. 48-49) pisatelj Boris Pahor raz-gablja o politiki Slovenske levice, pri kateri je bil med ustanovitelji. Za propad te politične stranke Slovencev v Italiji Pahor krivi tiste, ki te nove politične zamisli niso razumeli, med drugimi tudi predstavnike Slovenske skupnosti. Morda bi ti zapiski terjali odgovor s strani takratnega vodstva SS. Ko piše o izbiri znaka namreč Pahor pozablja, da so bile v devinsko-nabrežin-ski občini istočasno dvojne volitve, pokrajinske in občinske, pri katerih je sodelovala Slovenska levica. Ta-
krat sta bila pred ožena dva različna znaka: lipa z nageljnom za občinske in lipa za pokrajinske. Če bi bilo po Pahorjevem, bi morala občinska lista (število volivcev je bilo isto) prejeti več glasov kot pokrajinska. Bilo pa je obratno. Za propad Levice so torej vzroki globlji in prav bi bilo, ko bi jih objektivno preučil.
KOCBEK — JAVORŠEK
V	svojem sklepnem dnevniškem zapisku v ljubljanskem Delu z dne 28. decembra lani se je bivši krščanski socialist Jože Javoršek zmedeno opravičil in obrazložil svoje še bolj zmedene dnevniške zapiske, o katerih smo že pisali v zadnji številki lanskega letnika, in se obregnil ob počastitev Kocbekove sedemdesetletnice v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu. Zanimivo je, da se je o isti slovesnosti podobno razpisal tudi argentinski Sij slovenske svobode.
ZBOR »VASILIJ MIRK«
Moški zbor »Vasilij Mirk« s Proseka in Kontovela je pred kratkim dobil novega dirigenta, domačina Adija Daneva, ki je priznan in sposoben glasbenik.
KOSOVELOVA KNJIŽNICA
V	Kosovelovi knjižnici (izdaje tržaškega Zaliva) je tik pred izidom knjiga, posvečena Kocbekovi sedemdesetletnici. Napovedujejo, da bo knjiga vzbudila veliko zanimanja in dvignila morda tudi nekaj prahu.
+ FRANCE KOBLAR
V	prejšnji številki smo poročali o 85-letnici akademika Franceta Koblarja. Nihče ni pričakoval, da se ga bomo mora i v tej številki spomniti poslednjič. Oči je namreč zatisnil v soboto, 11. januarja. Pokopali so ga na Žalah naslednjo sredo.
4- POLDE TOMŠIČ
Konec januarja je v Ljubljani pri prometni nesreči izgubil življenje pravnik Polde Tomšič, brat narodnega heroja Toneta Tomšiča. Kot strokovnjak je pomagal vsem, ki so se k njemu zatekali po pomoč. Bil je globoko veren in so se ga spomnili pri nedeljski maši v ljubljanski stolnici 26. januarja letos. Po rodu je bil Iz Rojana v Trstu.
Po rodu Tržačan ¡e bil tudi operni in operetni pevec baritonist Ivo Anžlovar, ki je umrl v Ljubljani 31. decembra lani.
NAŠA BESEDA
Pri Mladinski knjigi v Ljubljani so izšli zadnji trije zvezki zbirke Naša beseda, ki obsega vsega skupaj 92 zvezkov. V zbirki ni pesnika Franceta Balantiča, ne zamejskih avtorjev Pahorja in Rebule. V tipično literarno zbirko pa sta bila sprejeta Kardelj in Kidrič. Ker v spremnih dveh knjigah razprav skoraj nista več kot omenjeno, ima bralec občutek, kot da sta bila v zbirko vrinjena.
ZAPLENJENA »DRUŽINA«
V Ljubljani so oblasti zaplenile 4. številko Družine zaradi članka »Nočemo preštevanja«, ki je polemiziral z občinsko konferenco Ljubljana - Bežigrad, na kateri so zahtevali, da bi bilo treba izdelati spisek kristjanov, ki so na raznih področjih posebno »aktivni«, čanek je izpodbijal sklep konference, češ da je protiustaven.
KNJIGA O SPACALU
Založba Lipa v Kopru je pred kratkim posvetila posebno knjigo tržaškemu slikarju Lojzetu Spacalu. Knjigo, ki je grafično posebno okusno opremljena in jo bogatijo lepe fotografije Itala Zanniera, so tiskali v Padovi. Založba je baje knjigo izdala s precejšnjo finančno izgubo, kljub temu da je precej draga.
JOSIP MAL 90-LETNIK
Starosta slovenskih zgodovinarjev prof. Josip Mal je slavil 90. rojstni dan 22. decembra lani. Čestitamo!
FRAN MILČINSKI — JEŽEK
Znani humorist Ježek — poznamo ga tudi Tržačani — je 14. decembra lani praznoval šestdesetletnico. Želimo mu, da bi dosegel zaenkrat vsaj starost, ki jo je dosegel starosta naših zgodovinarjev.
LJUBLJANSKO »DELO«
Ljubljansko »Delo«, glasio Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, z dne 25. decembra lani ni na svojih številnih straneh niti z
besedico omenilo ne krščanskega praznika božiča ne začetka svetega leta, ki ga je po vsem svetu prenašala svetovna televizija. To bi lahko storilo vsaj zaradi informiranja delovnega ljudstva!
TRUBARJEVA »CERKVENA ORD-NUNGA«
Vatikanska knjižnica je uradno izročila velepos aništvu SFRJ pri Svetem sedežu v Rimu fotokopijo Trubarjeve »Cerkvene ordnunge«. Poslaništvo jo je poslalo Predsedstvu Socialistične republike Slovenije, leto pa jo je odstopilo Narodni in u-niverzitetni knjižnici v Ljubljani. Novico je objavilo ljubljansko Delo.
ŠTANDREŽ - 10 LET AMATERSTVA
V Štandrežu praznuje letos dramski odsek prosvetnega društva »Štandrež« deseto leto delovanja. Ob tej priložnosti je društvo izdalo posebno brošuro, iz katere [e razvidno, da so igralci-amaterjl v desetletju Izvedli kar 27 odrskih del.
»NAŠA POT«
Slovenska demokratska zveza v Gorici izdaja od septembra svoje glasilo z naslovom »Naša pot«. List izhaja šapirografiran.
VIDALIJEV DNEVNIK
Mnogo komentarjev je vzbudila zadnje čase knjiga tržaškega komunista Vittoria Vidalija »Dnevnik XX. kongresa«. V njej dolži stari tržaški kominformist Jugoslovane nacionalizma, štiridesetdnevno ljudsko oblast v Trstu po koncu vojne pa imenuje »jugos ovansko zasedbo« Trsta.
50 LET ZBORA ADAMIČ
Letos praznuje 50-letnico obstoja učiteljski zbor Emil Adamič. Ob tej priložnosti velja omeniti, da je konec januarja ta zbor gostoval v Gorici. Koncertiral je v Attemsovi palači.
RUDNIK URANA V SLOVENIJI
Predstavniki nekaterih slovenskih podjetij so konec januarja podpisali pogodbo z ameriško projektantsko organizacijo Fluor Utah za izdelavo inženiringa izvajanja In nadzora graditve rudnika urana v Žirovem vrhu. Čez kak mesec bo-
do začeli s prvo fazo projekta: testirali bodo vzorce rude, določili najustreznejše tehnologije predelave in izdela i študije o varstvu okolja.
+ JANKO GLAZER
V Mariboru je v začetku februarja umr v 85. letu starosti znani pohorski pesnik in knjižničar prof. Janko Glazer. Pokopali so ga v Rušah v sredo, 5. februarja.
FRANKO VECCHIET RAZSTAVLJA
Franko Vecchiet, ki ga poznamo z naše klasične gimnazije, se vedno bolj uveljavlja kot slikar. Pred nedavnim smo poročali, da je dobil prvo nagrado na natečaju, danes pa moramo zapisati, da je imel o-sebno razstavo v umetnostni galeriji v Livornu. Razstava je bila odprta od 11. do 31. januarja 1975. Kot poročajo, je doživela lep uspeh.
Franko Vecchiet je trenutno tajnik Glasbene Matice v Trstu in se posveča slikanju v prostem času.
SARAJEVSKI ATENTAT
V Sarajevu se mudi igralska skupina za film, ki bo posnela Sarajevski atentat. Začeli ga bodo snemati 20. marca v jugoslovansko-češkosovaškem sodelovanju. Filmska skupina šteje 20 članov, zunanje prizore bodo snemali v mestu in okolici, kjer so se leta 1914 odigrali znani dogodki. Pri realizaciji sodelujejo zagrebški »Jadran-film«, delavna skupnost iz Beograda in »Kinema« iz Sarajeva. ■
PREŠERNOVE PROSLAVE
Kot vsako leto bodo naša društva v februarju proslavila Prešernov dan, praznik slovenske kulture. Za Slovensko prosveto bo osrednjo proslavo pripravilo Društvo slovenskih izobražencev v Trstu v ponedeljek, 10. februarja, v veliki dvorani v Donizettijevi ulici 3. Nastopil bo moški zbor »Mirko Filej« iz Gorice, razdelili bodo nagrade Mladike za najboljšo novelo, govoril pa bo univ. prof, Toussaint Fločevar.
Skupna Prešernova proslava, ki jo pripravljata Slovenska prosveta in Slovenska prosvetna zveza Iz Trsta, pa bo v Kulturnem domu v nedeljo, 18. februarja. Nastopil bo komorni orkester Slovenske filharmonije iz Ljubljane.
*7? rcs\ i hi ics\
NEKAJ
IDH
NASVETOV ZA KUHARICE
O PUSTNIH KROFIH (FLANCATIH)
Ker smo že v predpustnem času, naj vam, drage kuharice, povemo, kako napravite dobre krofe.
40 dkg lepe bele moke presejemo v pogreto skledo. V sredi zmešamo 2 dkg zdrobljenega kvasa, 2 žlici mlačnega mleka in pol žlice sladkorja. Po vrhu pokrijemo to z moko in pustimo, da začne kvas shajati.
Medtem pa vzamemo 7 dkg stopljenega masla, 7 rumenjakov, 3 dkg sladkorja, žlico ruma in žlico soli ter vse skupaj stepamo na robu štedilnika, da naraste, nakar primešamo moki. S kuhalnico stepamo testo tako dolgo, da se loči od kuhalnice in sklede. Ko testo stepamo, ga ne smemo privzdigovati vsega, ampak ga stepamo tako, kakor bi sekale testo košček za koščkom. Tako vtepamo v testo več zraka, ki se pri cvre-nju zaradi vročine razširi in testo zrahlja.
Stepeno testo pomokamo, pokrijemo s prtičem in postavimo na toplo, da shaja. Ko je testa še enkrat več, ga denemo na desko in z valjarjem razvaljamo za prst na debelo. Iz polovice testa izrežemo z obodcem kroge, na drugi polovici pa kroge z obodcem le zaznamujemo s tem, da obodec narahlo pritiskamo na testo. Natančno v sredo vsakega teh krogov denimo za lešnik dobre marmelade, ki ne sme biti preredka.
Nato zdevljemo izrezane kroge na zaznamovane; pomokana stran mora biti zgoraj. Potem testo s prsti okrog in okrog stisnemo, z manjšim obodcem izrežemo krof in ga položimo na pomokano pokrito desko. Ko je deska polna, krofe pokrijemo še povrhu in jih pustimo shajati.
V kozici razbelimo mast ali olje in denemo vanje shajane krofe, vendar ne prenagosto, da lahko narastejo in se med seboj ne dotikajo. Posodo pokrijemo; ko je spodnja stran rumena, krofe obrnemo in jih ocvremo še na drugi strani. V razbeljeno maščobo jih devamo tako, da je na vrhu tista stran, ki je bila med shajanjem spodaj.
Še gorke krofe potresemo s sladkorno moko. Dokler so še topli, jih ne smemo zlagati drugega vrh drugega, da se ne zmečkajo.
Rumeni rob, ki je znak lepih in dobrih krofov, nastane, če jih cvremo po eni strani v pokriti posodi, po drugi pa v odkriti. Marmelada
mora biti natančno v sredi, da se krof pri cvre-nju ne nagne na težjo stran.
Premalo shajan krof se v masti obrne, ker kvas še deluje, pri preveč shajanem se na vrhu rada napravi vdolbinica. Prehajano testo dobi trdo skorjo in pri cvrenju rado poči.
V prevroči maščobi se testo v sredi ne prepeče, v premalo vroči pa napoji z maščobo, ostane nizko in je težko prebavljivo.
PREDPUSTNA POGAČA
Zamesimo v testo četrt kg presejane pšenične moke, pol pecilnega praška, 10 dkg sladkorja, 2 jajci, nekaj kapljic limonovega soka, 80 dkg zmletih orehov, 14 dkg sadnega nadeva ali zrezanih fig, četrt kg bolj suhega kravjega sira in 4 dkg presnega masla ali masti.
Testo dobro pregnetemo; če je potrebno, mu dodamo še malo moke. Nato napravimo ozko štruco, ki jo spečemo v namazani in z moko potreseni pekači. Ko je pogača še vroča, jo pomažemo s svežim maslom in poškropimo s slano vodo, nato pa jo ohlajeno narežemo na rezine.
Did
Kako pripraviti darilo
Napačno bi napravili, če bi obdarovali kakega družinskega člana kar mimogrede, brez prave pozornosti, samo da bi zadostili družinski navadi.
Poleg tega, kako darilo izročimo, je važno tudi to, kako ga pripravimo. Vse drugače vpliva na obdarovanca in njegovo okolico ličen zavojček, čeprav so v njem same praktične stvari, kakor pa če mu ga izročimo zavitega kar v papir iz trgovine. Lično pripravljena darila pripomorejo k prazničnemu razpoloženju, obenem pa so dokaz, da smo darilo izbrali z ljubeznijo.
Navadno uporabimo škatlo, ki da zavitku lepšo obliko. Škatla pa mora biti čista, cela in po možnosti nerabljena. Za zavijanje uporabljamo svilen ali celofanski papir. Celofan je posebno pripraven za živila, ker je nepropusten. Ker je prozoren, moremo z njim lepoto nekaterih predmetov še posebno poudariti (knjige). Trakovi in vrvice se morajo v barvah skladati s papirjem.
Did
MARTIN JEVNIKAR
ZAMEJSKA IN ZDOMSKA LITE RATU RA (nadalj evanj e)
Miroslav Košuta	Irena Žerjal
Miroslav Košuta je po Morju brez obale (1963) in Pesmih In zapiskih (1969) (glej Mladiko 1968, 95 in 1972, 37-38) prišel letos do tretje pesniške zbirke TRŽAŠKE PESMI, ki so izšle v Pesniškem listu št. 23 (izdali ZTT in Lipa v Kopru, 1974).
V	novi zbirki je 16 pesmi, v katerih najprej opeva svojo vrnitev iz Ljubljane v Trst. »Težko je živeti, kadar ves odmiraš.« Brez Trsta je bil podoben ladji, »ki drsi skozi večer. / Brez pomola, brez obzorja. Gluha.« Ta Trst je »obreden in star, nekdanji sijaj mu »cesarsko odpada«, okraden je za jutri, vendar »ta Trst je kot vera, ki ne dogori«. Kraško poletje »prihaja iz slanih mehurjev, / z jutrom čez ramo«, zgub jeno stopa skozi žolto travo. V gmajnah se kličemo »z glasovi iz trpkega reja: / Kras / je v zraku in v nas.« Njena pisma so »galebi z mrtvega morja«. Po poti vrnitve v Trst ga spremljajo stopinje, odtisnjene v prst, koraldno žito iz proda, školjka, jadro, čiste in svete desetnice, drhtenje trepetlike. O albatrosu ribiči iz njegovih krajev ne vedo, »če je veter / ali riba, / na misel jim ne pride, / da^ je ptič.« Sledita dve nežni ljubezenski pesmi, polni naravne lepote.
Dve pesmi sta posvečeni Beneški Sloveniji in njeni usodi. Vsi Benečani so kaplani Čedermaci, vsi morajo v svet. O tem poje v duhu ljudske pesmi v Beneški narodni: »čez tri gore, / čez tri dole, / čez tri vode / iz treh dolin // najprej po svetu / oče gre, / za njim hiti / še sin. // O kaj pa boš zdaj ti, / Čeča, / kaj delaš sama / tu doma? // Tako odide / tudi hči, / tam v širnem svetu / se zgubi f/ in s tem je konec / besedi.«
V	zadnjih pesmih poje o stiskah vsakdanjega življenja, v svetu, kjer je beseda zgubila smisel, v svetu, »ki je beg in mirovanje«. Toda »na sončni ladji / pod jadrom iz sanj / prihaja človek, / ki smo mislili nanj«. Tudi noč že zori »in jutro / bo za vse ljudi«.
Pesmi so zelo izdelane, jezik realističen In izbran. Kar 13 pesmi je rimanih, vse pa so razdeljene v kitice. Metafore so bogate in izvirne, samonikle pa so zlasti primere in personifikacije: »Besede so zaznamovan drobiž... Gren-kejši ko pelin so mrtvi ljudje... (Poletje) zgubljeno stopa kot breja in samotna ovca s plamenečo glavo... Z jutrom greš ko plug, ki me preorje... kot slak med trte se plete glas... ko sem se dohiteval kot odmev... Veter kliče. Jug čez jambor gleda... Poletje prihaja iz slanih mehurjev z jutrom čez ramo... Zvon mi nosi skrivne zeli... Glas zeleni ob izviru, kjer strah na besede igra... blag vonj mi v nosnicah igra na boben« itd. Dalje uporablja anaforo v 7,. 10., 12. In 15. pesmi, retorično vprašanje, geminacijo idr. Zanimiva je 13. pesem, v kateri vsebuje vsaka vrstice zaključeno misel.
Zbirka je vsebinsko in oblikovno zrela.
Kakor Košuta je tudi Irena Žerjal prišla do tretje pesniške zbirke KLIŠARNA UTOPIČNIH IDEJ, Trst 1974, str. 32, samozaložba. Prejšnji zbirki sta bili: Goreče oljke (1969) in Topli gozdovi (1972) (glej Mladika 1972, 98-99 in 1974, 117).
V	zbirki je 24 pesmi, ki jih je avtorica razdelila v tri cikle. V prvem — Majnica — je v šestih pesmih doživeto in prepričljivo zajela običaje v Dolini in na Bregu, kot so šagra, majnica, nekdanje perice v dolini Glinščice, delo na njivi, babičina poslednja peka za veliko noč v stari krušni peči, enkratna lepota ob obali. V treh pesmih je polno sonca in veselja, toda v Prehodu že vidimo minevanje tega, saj peče babica zadnjič v krušni peči, ki jo bodo podrli in hišo modernizirali. Pesnica je spretno uporabila domače besede, ki so povezane s temi običaji: šagra, partnerji, karpon, pušeljc, plenirji, torklje, paštni, nogle, panogie, žežel, lenčice, Ozem (ve ika noč), pirog...
V	drugem delu — Lastovke nad letališči — poje v 11 pesmih o razkošju ljubezni, hrepeni po nji: »Vzemi me na pot skozi temo / vzemi me na svojo mlado dušo...« Šla je v njun jutranji dom, kjer sta žive a »bedne dneve bajnih sanj«, a ga ni našla. Z otrokom prihaja vsak dan proti Prežihovim, zdaj je svet najlepši, v globači Peklu bo kmalu prva solzica. Njena duša je polna pesmi — »vsa sem v besedah .. Zasidrale so se kot na nori ladji / v barve, podobe, potovanja / iz krajev, kjer sem prebivala. / Če bi imela dvajset pisarjev, bi vseh ne mogli prepisati.« Treba bi bilo le »zbrati vzporednost besedi in jih vliti v bronene verze«. Mulat Čilenec jo je usmeril proti domačiji. Bežati mora, se spremeniti in se okleniti nevidnih in dobrih rok. Ni imena »te strašne teme«. Še vedno preganjajo človeka, ko v svojem jeziku »poje, govori in: moli v cerkvi / kot otroka uči prvih besed«. Časi sreče in sanj so minili, »ima te, da bi si umil dušo«. Kam iz te tesnobe, vabi ga s seboj: »Kaj mi mar za vse maske, ki jih nosiš / nosim jih dlje od tebe / včasih več, kot jih prenesem.«
V	zadnjem ciklu, ki je dal zbirki naslov, je sedem pesmi, ki se močno razlikujejo od prejšnjih. V njih je pesnica spet krenila v avantgardizem, zato je v teh pesmih malo oprijemljivega, čeprav so besede sproščene, kar žuborijo in se prepletajo. V teh pesmih je veliko tesnobe, saj »boš v kratkem delil bližino z mitraljezi, katjuša-mi«. Za ponižanje je samo boj, »so rekli Trocki, Luther King in Panagulis«, parade in napisi so »brezkrvni boj«. »Mikroskopsko majcen človek se večno igra kot pikapolonica...« Oče partizan ne more več delati »revolucije drugim v prid«, v sedanjih ljudeh ne more več najti njegovih potez. Novinar išče humani svet, »ki je zbežal na druge celine«. Iščemo zaklade humanosti »v jezikovnih manjši-
nah. / Potem jadramo v dvojnost / dvojezičnost / dvospev / sožitja. / Klonemo v boju idealov / razvrednotenih besed pojmov svoboščin.«
Zbirka je zelo mnogovrstna, vsebinsko in oblikovno. Pesnici besede kar lijejo pod pero, zato so mnoge pesmi gostobesedne in premalo domišljene. Nekatere primere so sveže in izvirne, drugod samo niza podobe, ker ji gre kot avantgardistom samo za občutje, ne pa za izpoved in vsebino. Oblika je povsod svobodna, ohranila je le kitice, včasih se ji nehote zapiše tudi rima. Na vsak način pa je napredek, če jo primerjamo s prejšnjima zbirkama.
Včasih bi bila potrebna nekoliko večja skrb za jezik in tudi vejice postavlja ali ne postavlja, kakor se ji zdi!
Jakob Renko
Jakob Renko se je rodil 7. maja 1948 v Trstu, dovršil tukaj klasični licej France Prešeren (1964) in študiral filozofijo na tržaški univerzi. Do zdaj je priobčil nekaj pesmi v tržaškem Zalivu (1973) ter v ljubljanskih revijah in časnikih.
Leta 1974 je izšel njegov PESNIŠKI LIST (št. 19, ZTT in Lipa v Kopru), v katerem se je prvič obširneje predstavil javnosti z 19 kratkimi pesmimi. Skoraj v vseh poje o stvareh, kot so: stebri, stolica, postelja, bik, morje, reka, veter, pajčevina, sonce, luna, svetloba itd. Čeprav so predmeti stvarni, pesniku ne gre za to, da bi jih realistično predstavil ali opel v njihovi obstojnosti, v njihovem bistvu ali pomenu, ki ga imajo v človekovem življenju, te predmete uporablja samo zato, da ob njih izraža nekakšno
modernistično filozofijo, filozofijo niča, kar je najočitneje podano v pesmi Stebri. »Stebri so prijatelji / senc. / Govore opoldan, / včasih celo zvečer / ali ponoči. / TUDI NIČ JE SMISEL.« če je prvi stavek smiseln, ker je res, da mečejo stebri senco, ne vemo, kam naj postavimo njihov govor (morda misli na brzojavne drogove), še manj pa spada sem zaključni stavek, ki je natisnjen z velikimi črkami, o niču in smislu.
še bolj raznolika je pesem Predmet, v kateri je združil tri raznorodne stvari: predmet, ljubezen in priznanje: »Predmet je oseba: / nikoli ne joče, / nikoli se ne smeje,/ temveč enostavno /je. / (Ljubezen je kompleksna) / PRIZNANJE: / reči dvakrat / dobro je slediti / samemu sebi.« Ta način gradbe je pogost pri Renku, konci pa so dostikrat brez zveze pritaknjeni, osemkrat natisnjeni z velikimi črkami. Pri stolici npr. zaključuje, da »sploh ni rebus«, pri biku »bik je«, veter se zaključuje z besedo »smeh«, Rdeči pegaz z »želim biti samota«, pri soncu se sprašuje, »ali je sonce neutrudno«.
O pesništvu pravi Renko naslednje: Poezija je božan-skost: / ni naravnost / ampak vseskozi: / kot ptič vzleti / v praznik in / razkraja večnost. // Sicer je tudi / konkretna: / zna biti veselje.« Iz te pesmi ne moremo razbrati, kaj je za mladega pesnika poezija. Vidi se, da se je popolnoma naslonil na poezijo mladih v Ljub jani okrog revije Problemi in v Mariboru, kjer izdajajo svoje pesmi v zbirki Znamenja. Nekateri verzi pa dokazujejo, da bi Renko lahko napisal prave pesmi, če bi hotel biti malo manj »moderen« za vsako ceno.
©ceoieoeene
knjige
ALEKSU PREGARC - POESIE (PESMI)
V okviru naslova POESIE (PESMI), ki jih je izdal italijanski kulturni klub »G. Salvemini« iz Gorice, je zbranih trinajst pesmi zamejskega Slovenca Aleksija Pregarca.
Odprimo torej to malo knjižico in preskočimo platnice, ki so delo Demetrija Ceja z naslovom La Can-cellata (slov. prevoda ni). Peta str.: Anglisanijev italijanski uvod, ki nam označi občutke, ki jih je doživel avtor uvoda ob srečanju s Pregar-cem in ob branju njegovih pesmi. Zdi se, da Anglisani polaga mnogo večjo važnost na svoje občutke in no znameniti dogodek, (ki naj bi bil odkritje Aleksija Pregarca, dogodek, ki mu je dal možnost dopolniti ne le svoje kulturne, ampak tudi člove-
ške izkušnje), kot pa na same Pre-garčeve poezije, ki mu vzbujajo le določene vizije (.. brezštevilna razpoloženja, tisoč radosti in otožnosti, kriki mračnosti in bleščav...), ki naj bi bile vzrok nastanka Pregarčevih pesmi. Razlog dvojezične izdaje je po Anglisaniju le zbližanje in darilo dvema narodoma, ki hrepenita po bratstvu. Nobenega drugega razloga? Npr. podariti italijanskemu narodu delček naše sodobne pesmi? Omogočiti spoznavanje naše poezije v tujem svetu?
Končno, v uvodu namreč, še zadnji odstavek: to je zadeva »originalnega teksta«: poleg italijanskega prevoda, ki je delo Jolke Milič, je še slovenski »skrajni« original — lastna pisava avtorjevih pesmi. Klanjam se modernizaciji in romantiki naprednih izdaj, a naj brž pojasnim, da Pregare ni tiskal, ampak kar pisal tako, kakor vsak po svoje piše in čečka nedvomno pod vplivom trenutnega počutja. Prav zato mislim, da Anglisanijev »merito per la buona riuscita di questa edizio-ne«, zavisi ne samo od originala, marsikateremu Slovencu se namreč
med branjem tega skrajnega originala spotakne ob pol-nerazumljivi besedi, ob nepravilno zaokroženi črki in kdor ne razume italijanščine in kupi zbirko z upanjem, da bo našel del še neizdanih Pregarčevih pesmi, je nedvomno razočaran, ampak od zainteresiranosti naprednih Italijanov (do italijanskega prevoda).
Anglisanijeve »difficolta tecniche col far apparire il testo originale« so popolnoma neupravičene — zakaj bi založba ne izdala knjižice z lepo tiskano slovenščino, kakor je končno italijanščina na desni strani? (Kakor npr. ital. prevod Husu — Krst pri Savici!) Za to ni konkretnega razloga, če ne le smešna misel, da Pregare nima pisalnega stroja... Ni nam znan razlog, zakaj je avtor pristal na tako karakteristično izdajo.
V nekaterih svojih pesmih Pregare izraža vse občutke pravega poeta, preosebi se v ljudstvo (Iz predilnice) in v trpečega posameznika, v njegovo umirjeno in nemirno razmišljanje, povezano z naravo, ki nas vsaj v drobcih spominja
na Lorca. Pregare ¡e povezan z vsem, kar se danes dogaja in kar se je dogajalo nekoč — in to vse zaradi človekove zmote (Sožitje). Končno pa bi rad zbežal, izginil ali se umiril nekje v oazi svojih sanj ali v zelenem grobu (Vabilo, Utrujenost, Kaos, Ni ljubezni, Beg).
Pregarčeve pesmi dosegajo razburjeno, skoraj krvoločno duševnost (Živino bom poklal in poprodalj, da se naposled ta ekstrem izgubi v zvoku:
Copate žametne obujte
z dateljev tovorom in s ptico življenja pridite počijte
Pesmi nimajo ločil — razen nekaterih neobhodno potrebnih. Morda je s tem pesnik hotel izražati svoje občutke, ki so kot burna reka, ki je ne ustavi izdrto deblo drevesa, ki plava po njej, ki njenega toka ne zapre jez, a ji daje vedno nove	moči za	nadaljevanje,	kakor
pesniku daje moč življenje za zlaganje pesmi, ki jih loči'a ne morejo omejiti. Marsikdo pa bi tudi ta pojav označil ironično.
Za prevod pesmi v italijanščino je poskrbela Jolka Milič, prevajalka, ki nam je z Merkujem znana iz prevoda	Kosovelovih Integralov,	ki so
zaradi dokaj izčrpne vsebine zahteval',	po mojem	mnenju, sebi	enakega	prevajalca.	Miličeva je	prisko-
čila na pomoč Pregarčevim Pesmim in opravila svoje delo, ki je mnogo laže od Integralov in tudi boljše — razen nekaterih pomanjkljivosti (v pesmi Ni ljubezni — Non c'e amo-re — orig. sesuto og'je grmade, prev. carboni spenti del rogo; v pesmi Vabilo — Invito — orig. neurje, prev. diluvio; verza: »z dateljev tovorom« in »odžejani« nam vzbujajo misli na puščavo — torej je to izrazito protislovje, ker ital. beseda »diluvio« pomeni v zdravi slovenščini poplavo).
ESTER SFERCO
PASKVAL GUION - PREBIVAVCI NADIŠKIH DOLIN
Knjiga predstavlja italijanskemu svetu usodo Beneških Slovencev. Pi sec Paskval Guion, župnik v Matajurju, je eden izmed štirih Čedermacev, ki vztrajajo med svojimi
zredkanimi brati in deli usodo hribovskega župnika z ljudstvom, ki ga hočejo zapisati nasilni smrti. Marsikaj je že drlo skozi Benečijo, a ljudje so ostali, govorili so »po naše«, kot sami pravijo, ker se tako najbolj razumejo. Tisočletne vihre niso uničile rodu pod Matajurjem, fašizem ga ni strl, upajmo, da ga tudi današnji potrošniški čas ne bo. Trdna vera, ki jo imajo vase, bo ohranila tudi te naše brate, da bodo vztrajali v zvestobi sebi in slovenstvu.
GORIŠKI LETNIK
Zbornik Goriškega muzeja za leto 1974 nadaljuje tradicijo, ki jo je pred več kot sto leti, leta 1863, začel učitelj goriške realke Franc Zakrajšek. Dal mu je ime »Goriški letnik — za čitatelje vsacega stanu«. Temu almanahu so v stoletju sledili številni zborniki, samostojne študije, knjižne zbirke, revije, koledarji in podobno. Izdajatej — Goriški muzej — se zavzema, naj bi Slovensko Primorje dobilo lastno stalno znanstveno publikacijo, ki bo seznanjala javnost o vprašanjih Primorske. Pričujoči Goriški letnik se je tega vprašanja že lotil in sodelavci obravnavajo naslednja vprašanja:
D. Svoljšak - Raziskovanje prazgodovinske naselbine na Mostu na Soči, kjer so doslej ugotovili okoli 7000 grobov iz halštatske dobe. U. Furlani - Novejša prazgodovinska odkritja v goriški pokrajini - kažejo na zanimivo bogastvo prazgodovinskih nahajališč v goriški pokrajini, to je v de u Posočja, ki pripada upravno Italiji. Raziskovanje obsega področje od kraške planote do briških gričev, do Medejskega hriba in drugih vzpetin iz aluvialne dobe. Marko Vuk - Srednjeveška cerkev v Priles-ju pri Plavah. Pisec opozarja na pomen podružnične cerkve sv. Ahaca v Prilesju pri Plavah, ki spada med edinstvene primere umetnostnozgodovinskih spomenikov na Goriškem. Cerkev je po svojih zanimivostih prispevala k strokovnemu izrazoslovju, ki pozna poimenovanje: su-ško-prileško skupino (Suha-Prilesje) pa tudi bodeško (po Bodeščah pri Bledu). Branko Marušič obravnava Primorske tabore (1868-1871). Obravnava šempaski, briški, tolminski, sežanski, pivški, kubetski, vipavski in kastavski tabor, ki so bili najpomem-
bnejši, čeprav so se tem pridružili še drugi, na primer v Dolini pri Trstu. Na taborih, ki so bili velike kulturno - po itične masovne manifestacije na prostem, so Slovenci terjali priznanje svojih pravic, kot so jih uživali drugi sestavni narodi Av-stro-ogrske monarhije (Nemci in Madžari). O tipologiji naselij v Gornjem Posočju razpravlja Naško Križnar. Kulturnozgodovinsko in politično težo v tem almanahu pa nosi prispevek Dr. Iva Juvaniča - Dr. Frančišek B. Sedej in fašizem —■ v katerem pisec ponovno predstavlja osebnost velikega nadškofa Sedeja v luči, ki jo ta velikan zasluži. Ob bogati literaturi in osebnih spominih se Juvančič oddolžuje Sedeju, zadnjemu slovenskemu goriškemu nadškofu. Marijan Brecelj objavlja korespondenco med Bohušo Vybiralom in Francetom Bevkom. Ciril Zupanc se spominja smrti Jožeta Lemuta - Saše. Sledi še nekaj krajših zapiskov.
Celoten almanah Goriškega letnika 1974 predstavlja hvalevredno pobudo.	MAKS ŠAH
gledališče
MOLNAR: LILIOM
Z Liliomom je naše gledališče pripravilo v tej sezoni tri premiere, če upoštevamo tudi Jurčka, ki so ga igrali otrokom.
Otroška igrica je zabavna, uprizorjena nekoliko groteskno in mladi gledavci se še zdaj ob torkih zabavajo. Verjetno še ne bo zmanjkalo mladih gledavcev.
Liliom pa je predstava za odrasle, čeprav je tudi to nekaka novela, ki se zaključi v nebesih. V predstavi stopa v ospredje Anton Petje, ki je v igri Lilioma, in Lidija Kozlo-vičeva, ki ga je spremljala. Anton Petje je prepričal gledavce s svojo izvirnostjo, s svojim vagabundstvom, s svojo umetniško potjo, Kozloviče-va pa predvsem s svojo milino in dobroto. V teh dveh lastnostih je igralka najmočnejša. Poleg tega se pridružuje še njena naivnost in neizkušenost, ki je resnično doživeta. In zelo podobna ji je v tej naivnosti in preprostosti Bogdana Bratuževa. Razen teh treh igravcev so seveda še drugi, igra celotni ansambel, ki svoje vloge dobro rešujejo.
Režiral ¡e mladi režiser Mlakar iz Ljubljane, ki je ostal v diskretnem razmerju do de'a, malce je črtal, vendar bi mogel morda potegniti še nekaj črt. Drugače pa je ohranil predstavo v tistem starem pojmovanju, posebno drugi del.
Zanimivo je morda zlasti to, da niso prireditelji navedli imena prevajalca. Vsi drugi, tehnično in umetniško osebje pa je navedeno.
razstave
AVGUST ČERNIGOJ
Za tega tržaškega Picassa je znan nemir, ki ga spremlja. Nikdar ne miruje, opazuje in slika, kar vidi. Še ni dolgo, kar je razstavljal in zdaj se nenadoma pojavi v novi galeriji v našem mestu. On tudi pravi, da slikar ne sme nikdar mirovati, ampak neprestano slikati in sikati. In danes, ko je čas športa, naj se ogrejejo ljudje tudi malo za slikarstvo, posebno mladina, za razstave, ki jih je kar precej v našem mestu.
Na tej razstavi je Černigoj spet nekaj posebnega: to so freske v Hrastovljah kot jih on vidi, to' so stroji, ki jih je gledal in naslikal, to
□ n □
DRUŽINSKE DOKLADE NEPOSRED. NIH OBDELOVALCEV ZEMLJE ZA LETO 1975
Vsi neposredni obdelovalci zemlje, družinski poglavarji, morajo v začetku letošnjega leta vložiti prošnje za družinske doklade za otroke, ki jih imajo v breme. Prošnji morajo priložiti sledeče dokumente:
1)	za otroke pod 14. letom je treba priložiti samo družinski list;
2)	za otroke med 14. in 18. letom je treba poleg družinskega lista priložiti še šolsko potrdilo, če pa je otrok vajenec, tudi potrdilo delodajalca;
so slike, ki jih gleda kakor v filmu, to je on sam, Černigoj, v različnem okolju. Skratka to je razstava kot je še nismo videli.
JOŽE CESAR
V Tržaški knjigarni je 1. februarja zaključil svojo razstavo Jože Cesar. Zdi se, da že nekaj časa nismo imeli priložnosti gledati njegovih slik na stenah. Marsikdo je mislil, da morda ne slika več, zdaj pa nas je presenetil s svojimi olji. Razstavlja krajine in portrete. Značilnost njegovih slik so žive barve in lepota krajin; tokrat je naslikal nekaj motivov na Koroškem in v okolici Raven. Veseli smo vsake njegove razstave in u-pamo, da ga bomo spet kmalu videli.
IVO PETKOVŠEK
In zdaj pride še učenec profesorja Černigoja, Ivo Petkovšek. On je medicinec, a njegovo veselje je slikarstvo, ki se ga je učil pri prof. Černigoju. Dolgo je skrival svoje slike doma, potem jih je pokazal svojemu učitelju in ga vprašal za mnenje, ali so za razstavo, in tako jih lahko gledamo v Tržaški knjigarni.
/P
3)	za sinove, ki so dopolnili 18. leto, je treba priložiti tudi notorični akt z izjavo, da študent nima svojih dohodkov, če pa je univerzitetni študent, mora poeg zgoraj navedenih dokumentov priložiti še potrdilo davčnega urada na družinskem listu.
Znesek kmečke otroške doklade se je s prvim januarjem 1975 zvišal od 55.000 na 79.000 lir letno.
ŽIGOSANJE ZDRAVNIŠKIH KNJIŽIC
Vsi upokojenci, vpisani v Pokrajinsko kmečko bolniško blagajno, morajo poskrbeti za žigosanje svojih zdravniških knjižic. Ta formalnost je letos neobhodno potrebna zaradi sanitarne reforme. Upokojenci so namreč lahko sprejeti v bolnišnico, samo če imajo redno žigosano zdravniško knjižico.
Edvard Žerjal
MOST
MED
NARODI
Ko smo se zadnjič v družbi pogovarjali, da nam Slovencem posebno v Trstu manjka primeren italijansko - slovenski in slovensko -italijanski slovar, ki naj bi ne služil samo začetnikom, ampak bi bil pošten pripomoček tudi za zahtevnejše prevode, je znanec omenil, da se s sestavo takega slovarja že dlje ukvarja S ovenska narodna in študijska knjižnica v Trstu. Vendar mi ni znal povedati, do kod so z delom že prišli: ali je to šele zamisel aii pa je že prestopilo bregove golih sanj. Pričakovati bi bilo, da bi prav kulturne in gospodarske ustanove, ki najbolj uporabljajo izmenično izrazoslovje v svojem poslovanju na tem dvojezičnem ozemlju, postale pobudnice take zamis'i. Saj Slovenci nimamo še izdelane primerne in dokončno določene primerjave raznih gospodarskih, političnih in sploh juridičnih ter tehničnih pojmov med italijanskim in slovenskim jezikom. Pred nedavnim u-stanovljeni slovenski raziskovalni inštitut bi se moral najprej lotiti takih osnovnih in res nujnih zadev in mislim, da SKGZ, v katere okvir spadajo predvsem te naloge, ne bi smela imeti večjih ekonomskih težav pri vsem tem. Mislim, da bi slovenske kulturne ustanove in s o-venski strokovnjaki ob sodelovanju z drugimi italijanskimi, lahko sestavili najprej tak prepotreben slovar in nato še vse tiste priročnike, ki bodo lahko koristili Slovencem v Sloveniji in Italijanom v Italiji za zbližanje med narodoma, da bo s tem naša naloga mostu resnično upravičena in utemeljena sicer ne zaslužimo take definicije, katere si nekateri preradi dajejo in so mnenja, da so v tem tudi že vse opravili. Naloga kulturnih ustanov je, da tak slovar uresničijo, naoga političnih oblasti pa, da ga finančno podprejo, če hočejo od besednih izjav res preiti k stvarnim izvajanjem svojih obljub.
F.M.
SLOVENSKA PROSVETA - TRST -ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - GORICA
RAZPISUJETA
nagradno tekmovanje zamejskih a-materskih odrov
MLADI ODER 75
Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi.
ROK
Tekmovanje traja od objave razpisa do konca maja 1975.
Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeežbo enemu od obeh prirediteljev najkasneje do konca aprila 1975.
OCENJEVANJE
Predstave amaterskih odrov bo ocenjevala komisija, ki jo sestavljajo gledališki izvedenci in po en predstavnik vsake organizacije. Člani komisije si bodo na vabilo dramskih skupin ogledali predstave in jih ocenili. Mnenje komisije bo dokončno in nepreklicno.
NAGRADE
Splošna nagrada za odrsko izvedbo (najboljša skupina)
Pregljeva nagrada za tekst (če je izviren)
Nagrada za režijo
Nagrada za glavno moško vlogo
Nagrada za glavno žensko vlogo
Nagrada za stransko moško vlogo
Nagrada za stransko žensko vlogo
Nagrada za sceno
Nagrada	za	zvočno	in	gasbe-
no opremo
Nagrada	za	odrsko	razsvetljavo
Nagrada	za	kostume
Nagrada	za	dikcijo
Nagrada	za	otroško	ali	mladin-
sko predstavo.
NAGRAJEVANJE
Nagrajevanje bo javno, ko bo komisija končala z ocenjevanjem prijavljenih skupin predvidoma v začetku junija leta 1975.
POJASNILA
Na tekmovanje se lahko prijavijo vsi amaterski odri v naši deželi, ki imajo v sezoni 1974-75 na sporedu dramsko predstavo v lastni režiji. Za sodelovanje pri tekmovanju zadostuje prijava na razpis. Ocenjevalna komisija si bo nato ogledala predstave in jih ocenila. Ocena komisije je nepreklicna. Za vsa podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov SLOVENSKA PROSVETA, Trst, ulica Donizetti 3/I, tel. 768.189 (od 17.30 do 19.00) ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, Gorica, viole XX Settembre 85.
SPOROČILO UPRAVE NAROČNIKOM
S to številko boste naročniki v Italiji prejeli poštno položnico z našim tekočim računom. Prosimo Vas, da se je poslužite in nam čimprej nakažete naročnino.
Naročniki v tujini, za katere ta položnica ne velja, pa se poslužite mednarodnih poštnih nakaznic.
Opozorilo in položnica seveda ne veljata za tiste, ki so naročnino že poravnali.
Darovi za tiskovni sklad: L. Per-tot, Nabrežina, 2.000 Ur: Kakeš, Nabrežina, 1.000, J. Fajdiga, Gorica, 2.000; L.Z., J.Z. in L.Š., 11.000; J. Kogoj, Francija, 8.892; A. Hutter, Avstrija, 5.800; L. Debeliš, 500; E. Valentinčič, Gorica, 2.900; M. Špacapan, Gorica, 2.000; M. Martinčič, Kanada, 21 dolarjev; L.P. 3.000 starih din; N. Pertot, 500 lir.
©Mik
MO ©b@lisIkM
Agencijo
za pomirjevonje
živcev
RAZPIS NATEČAJA
Na sedežu Sindikata slovenskih šol je bil 3. januarja .etos sestanek, katerega je sklical in vodil tajnik sindikata. Sestanku so prisostvovali tudi nekateri tovariši italijanskega porekla, ki pa kljub svoji naprednosti ne poznajo slovenskega jezika. Zato je sestanek potekal v napredni ...italijanščini.
Ker se zdi, da se bodo taki sestanki nadaljevali, razpisuje čuk na Obelisku natečaj za prevajalca. V poštev za točkovanje pridejo napredni pa tudi nenapredni kandidati, ki obvladajo politično in šolsko terminologijo. Prošnjo je napisati v italijanščini in v ožiti od 30. februarja do 1. aprila direktno na sedežu sindikata. Prošnje ni treba pisati na kol-kovanem, ampak na čisto navadnem papirju. Gre namreč za al-ste-rity pardon: za austerity!
zasmelh i ndobrovoljoiosmehB mdobrowD ¡j©
Tinček ¡e dobil prvi par dolgih hlač. Hodil ¡e gor in dol in se občudoval. Končno se ¡e ustavil pred svojim očkom:
»Očka, ali tl zdaj lahko rečem kar Pavle?«
★
Einstein je bil znan kot silno pozabljiv čiovek. Nekoč je srečal prijatelja in mu rekel:
»Prideš k meni nocoj na večerjo? Veš, pride tudi profesor Smidt!«
»Oprosti, toda profesor Smidt sem jaz...«
»A, res? Nič zato, pridi vseeno!«
ir
Neki navijač je na stadionu tulil na vso moč tulil, da bi dal poguma svojemu priljubljenemu moštvu. Nenadoma pa ni bilo več glasu iz njegovega grla. Začuden se je sosed obrnil k njemu:
»Izgubil sem glas,« je ta rekel obupano.
»Ne verjamem,« je odvrnil sosed, »gotovo je v mojem desnem ušesu.«
★
Sin vojak pride domov na dopust.
»Pomisli, oče,« se pritožuje, »učijo me postiljati postejo, pometati pod, lupiti krompir, pomivati krožnike.«
»Seveda, kaj si pa pričakoval?«
»Zakaj pa potem pravijo, da vojaščina napravi iz fanta moža?«
★
»Ti, v drugi klopi! Kdo je premagal špartance?«
»Nisem bil na tekmi.«
★
Gospod Predan kupi nov avto in se hoče dati zavarovati.
»Ste že kdaj imeli kako nesrečo?« vpraša zavarovalni agent.
»Ne, nikoli. No ja, enkrat. Vzel sem v avto dekle, ki je stalo ob cesti in mahalo s palcem za avto-stop.«
»In takrat ste Imeli nesrečo z njo v avtu?«
»Ne, ne, takrat. Kasneje. Poročil sem se z njo.«
★
Mladi vdovi se na spiritističnl seji posreči, da pride v stik z moževim duhom.
»Dobro mi je, nič mi ne manjka, samo zavojček cigar bi rad,« pravi duh.
Zdaj si vdova razbija glavo, kako in kam bi mu poslala škatlo cigar, ko pa se duh ni izrazil, ali je v nebesih ali peklu.
Tedaj se oglasi nekdo navzočih:
»Če dovolite, gospa, zdi se mi značilno, da ni nič omenil, da prinesite tudi vžigalice.«
■k
»Poslušaj ti, nisi mi še povedal, kako se je konča'a pravda zaradi psa, ki te je ugriznil.«
»Slabo zame. Advokat je prepričal sodnika, da sem jaz ugriznil psa.«
Mali bratec naprej in naprej joče. Klara to posluša, potem zaskrbljeno reče: »Mama, si prepričana, da te niso ogoljufali? Meni se zdi bratec že pokvarjen.«
★
Umirajoči se obrne k zdravniku, ki mu je napravil napačno diagnozo:
»Če umrem, doktor, morate vi plačati pogrebne stroške.«
»Zakaj pa jaz?«
»Ker gredo stroški za prevoz vedno na račun tistega, ki blago odpošlje.«
★
»Peter, kaj je več kot deciliter.«
»Liter.«
»Prav. In kaj je nad litrom?«
»Zamašek.«
★
»Po čem si spoznal, da žena ni več zaljub jena vate?«
»Po tem, da mi je pes začel prinašati copate, žena pa lajati.«
★
Sodnik: »Zakaj ste ukradii avto?«
Obtoženec: »Stal je zraven pokopališča, pa sem mislil, da je lastnik umrl.«
Naročajte, berite, širite
in druge njene izdaje
MESEC KATOLIŠKEGA TISKA
Učitelj: »Kaj je to andante?« Učenec: »Dantejev prednik.«
CENA 300.- LIR