Iz govora Marjana Orožna, predsednika Mestne konference ZKS Ljubljana na XIII. zboru gorenjskih aktivistov in borcev NOV v Mostecu
V prihodnost po samoupravni poti!
»Naša mlada genuracija, ki prevzema od-govonnost za usodo naše družbe, ne bo mikoili pozabila zgodovinske vloge tistih, ki so pod vodstvom Tita in Partije z oboroženim in neobarbženim bojem v najtežjih pogojih ustvarjali novi, pravičnejšii srvet, svet, ki naj bo osvobojen okov, nasilja, sov;raštva, bede in negotovosti.
Zato bomo tudi danes, >na tem žboru, kakc-r smo na vseh dvanajstih dosedaj, ma-nifestirali našo enoLnost, ,našo odločenost, da tudi naprej trdno in neomajno stopamo po poti TitovLh borcev — po Titovi poti.
Srečanja aktivistov in borcev so iprilož-nost, da na njih poudarimo neprokinjenost vsebine te naše revolucionarne pati. Prek njih se naši sedanji vodstveni ikadri, še po-sebej pa mladi, lahko najneposredneje se-žnanjajo s širino in izvirnostjo osvobodilne-ga boja, z njegovimi -kulturnimi in humani-stičnirni izračili, z organizacijskimi in mo-bilizacijskimi izkušnjami.
Vse to je zelo pomembno za množično politično delovanje danes, ko sev sicer po-polnoma drugačnih okoliščinah, prav tako nahajamo pred težkimi in odgovarnimi na-logami spričo našega notranjepolitičnega po-ložaja in zaostrcnih odnosov v svetu.
Naš abor poteka v trenutku, ki je za našo socialistično samoupravno družbo in njen nadaljnji razvoj izredno pomemben. Pred nami sta dve ključni nalogi. Odkriti in ob-vladati moramo tiste odnose in njihove vzroke, ,ki porajajo in spodbujajo denarno in cenovno inflacijo kot obliko, prek katerc se odtujuje dohodek tistim, ki ga ustvarjajo, ki pogojujejo nastajanje socialmih razlik, ki niso izraz rezultatov deja. Doseči moramo, in to ipo samoupravni poti, da bo naš nadaljnji
razvoj   stabilnejši,  da   se  bomo  razvijaH  v skJadu z inašimi možnostmi ter pogoji.
V naši družbi, v njeiiih subjektivnih silah je dozarela zavest, da moramo to storiti v
interesu obrambe notranje trdnosti naše večnacionalne socialistične skupnosti naro-dov in narodnosti ter njenega medinarodne-ga ugleda.
Pogoj, da bi bili pri tem uspešni, pa je uresničevanje našega ustavnega načela o ad-¦ločilni vlogi delavskega razreda pri usmer-janju sredstev iin tokov družbene reproduk-
cije. O tem morajo odločati tisti, ki najnepo-sredneje čutijo' posledice dobrih ali slabih investicijskih odločitev iin višjih con. Ta za-hteva ni več le neka ideja aJi vizija. Ona po-staja v nskaterih naših oirganizacijah skozi si-slom delitve dohodka in osebnih dohodkov, po rezukatih 'minulega dela, že stvarnost.
Vprašanjc, ki ga poslavljam.o, pa je, za-kaj se to tudi pri idrugih in uveljavlja z istim lempom.
Zavedamo se, da to ne bo šlo sa.rno od sebe, brez maksimalne arigažiranosti in od-govornosti vseh organov upravljanja, vseh slrokovnih ljudi, cclotne znanosti, vseh za-vestnih in or.ganiziranih socialističnih sir z Z\'czo komunistov - .na čelu, brez njihovega odločnega dolovanja v vsaki sredini za pozi-tivno zunanjcpiačilno bilanco, za preseganje zaprtosii in razdrobljenosti, za odpravljanje vsega listega, kar sprcminja dohodek iz eko-nomske v obračunsko ikategorijo, kar zmanj-šuje interes za boljše delo in gospodarjenje z družbenimii sredstvi, kar daje potuho špe-kulativnemu obnašanju posameznikov na de-lovnem meslu in izven njega.
Uresničevanje teh nalog zahteva takšne ukrepe gospodarske politike, ki bodo delo-vali stimulativno in odločno v smeri odkri-vanja notranjiih rezerv, ki ležijo zlasti v naši nepovezanosti, pomanjkanju trdnih planskih dogovorov, v še vedno neracionalni porabi, v smeri .povečevanja produktiv,nosti dela, ki bo delovala v sleherni delovni organizaciji, v slehemi dejavnosti, >v smeii večje odgovor-nosti za rezultate gospodarjenja in odloča-nja.
Očitno je — in to <mora postati jasno tudi
tistim, ki  se glede tega še delajo slepi, da
(Nadaljevanje na naslednji strani)
V prihodnost po samoupravni poti!
(Nadaljevanje s prejšnje strani) smo-v mašem razvojiu, ki je bil med najhi-trejšimi v svetu, pnišli do točke, ko takšen tempo razvoja, kot smo ga imeli, m več mo-goč, če Jiočemo dovoliti, da toi nam spremlja-joča inflacija sproti izničila njegove rezulta-te in spodkopala samoupravljanje.
Toda niimajo iprav tisti, ki danes govore, da smo zabredli v krizo — in to zaradi sa-moupravljanja. Ne gre za nobeno krizo. Gre za to, da obstoječi -družbenoekonomski od-nosi, ali, bolje rečeno, zastoji ipri uveljavlja-nju dnužbenoekonamskih odnosov na teme-lju zakona o zdiruženem delu, postajajo na določenih točkah cokla razvoju iproizvajal-uih sil. V prvi vrsti cokla skupni, združeni, organizirani in ucinkoviti proizvodnji, ki bi odgovarjala ,ne le ;našim, 'temveč tudi sve-tovnim itoriiterijem. In to je tisto, ikar mora-mo spremeniti. To so yprašanja, s katerimi se morajo vse zavestne sile naše družbe vsa-kodnevno ukvarjati. To so ^prašainja, na ka-iterih se mora vsakodnevno v praksi samo-upravnih odločitev za Mresničevanje naše ustave, zakonov, dogovonov in sporazumov potrjevati vodilna idejnopolitična vloga in odgovomost Zveze komunistov.
Dvoličnost ali celo izigravanje teh temelj-nili družbenih dokuimenitov, ki urejajo odno-se v iproizvodnji in delitvi, ni združljivo z vodilno idejnopolitično vlogo oz. članstvom v ZK pa tudi ne z opravljasnjem odgovornih funkcij V našem samoupravnem in politič-nem sistemu.
Odgovornost za uresničevanje zakona o zdmženem delu že davno ni več aktivistična parola. To je zakonska obveza ljudi, ki so na položajih, s katerih lahko na to vplivajo.
Revolucionairna vsebina naše socialistične sanioupravne družbe se ne izraža v njenih instituaijah, temveč 'V odnosih, ki jih razvija, v tiresničevanju človekovih neposrednih in dolgoročnih maiterialnih, kulturnih in drugih potreb, v položaju oloveka kot svobodnega proizvajalca vn ustvarjalca. Težnje, ki so še vedno žilaive, da bi se naše institucije posta-vile nad to, so izraz birokiratske defarmacije naše zavesti. Prati temu se moramo boriti vedno, povsod in na vsakem mestu.
Naša irevolucija ini končana, ona se danes
nadaljiuje prek bitke za uresničitev in spo-stovanje socialističnega načela »vsak po svo-jih sposobnostih, vsakomur po njegovem delu«, nadaljuje se v vsakodnevnem boju z 'vsem, kar od tega mačela odstopa, kar to načelo izkrivlia in s tem hrani ostanke te-ženj — živeti na račun dela drugega ali drugih.
Ko danes govorimo o rmjnosti zmanjše-vanja režije, o produktivnem zaposlovanju in podobno, to ni uperjeno protii ljudem, proti posameznikom. Uperjeno mora biti proti vsakemu nepotrebnemu ali družbeno nekoristnemu delu, bodisi v proizvodnji ali izven <nje, proti mišljenju, da je treba dobiti osebni dohodek tudi za tisto delo, ki ni druž-beno potrebnio ali tisto, ki le obremenjuje že ustvarjeni dohodek, nič pa ne prispeva k ustvarjanju novega. Bolj 'kot med proizvod-nim in neproizvadnim delom moramo razli-kovati med tem, kaj je potrebno, kaj pa ne-potrehno delo, kaj je idružbeno koristna, kaj pa idružbeno nekoristna zaposlitev.
Če hočemo uresničiti Kardeljevo misel, da si človek ustvarja arečo le sam s svojim delom kot član skupnosti, ipotem se moramo boriti za to, da bo vsak član naše skupnosti delal, se pravi bil produktivno zaposlen. Po-tencialnih možnosti za to je dovolj. Treba jih je le spoznati ter temeljito in pametno izkonistiti za novo rast, za nov irazvoj, za ustvarjanje novih ;možnosti v vsaki občini in vsakem !kraju.
O teh in š^ nekaterih drugih aktualnih vprašanjih tega itrenutka, ki so po svojih posledicah iza naš jutri morda še pomemb-nejši od tega, kar se je zgodilo na Kosovu, je te 'dni razpravljail III. kongres samouprav-ljalcev Jugoslavije.
Do izraza je prišla 'visoka stopnja enot-nosti pa tudi realizem v pogledih, v ocenah našega sedanjega trenutka. Na kongresu je prevladoval akcijski pristop, zavest, da je mogoče naprej, če bomo stopali po samo-upravni poti, če bodo ukrepi države utšrali pota samoupravljasnjiu, ne pa etatizmu; za-vest o nujnosti dohodkovnega povezovanja in združevanja, zavest o usklajevanju različ-nih in skupnih interesov po samoupravni poti, zavest, da onoramo z odločnimi ukrepi
jn akcijami zaustaviti negativne gospodarske tokove in njihove škodijive posledice, za-vest, da moramo odločneje in več storiti za to, da bo ipoložaj slehernega posameznika in sleherne skupnosti odvisen od rezultatov njegovega oz. njihovega dela ter odločanja o uporabi družbenih sredstev, s katerimi upravljajo.
Bilo bi napačno, če bi med ljudmi sejali iluzije, da smo na tem kongresu našli odgo-vore na vsa vprašanja ali celo .rešili vse pro-bleme, ,ki jih imamo. Toda ta kongres je oz. bo pomemben za naše socialistično samo-upravljanje kot politični apel k streznitvi, kot mobilizator za akcijo, kot analiza vzro-kov zaostrenih gospodarskih in političnih razmer, ikot dejavnik idejne in akcijske enot-nosti delavskega razreda vseh jugoslovan-skih socialističnih respublik in avtanomnih pokrajin.
Njegovi rezultati pa so in bodo odvisni od tega, ali se bomo do njegovih sklepov in napotil v praksi dela vseh" naših delovnih organizacij in skupnosti obnašali ustvarjalno ter odgovorno.
Želim, da bi v tem našli svoje mesto tudi borci in aktivisti inaše osvobodilne vojne, nase osvobodilne fronte, kakor so vedno našli svoje mesto y Zvezi komunistov in z njo na čelu delovnih množic, na čelu priza-devanj za napredek, na čelu boja proti o-stankam notranje kontrarevolucije iin vsem druigimi nasprotnikom naše ureditve in naše domovine, ikadar koli je šlo za prelomne in zgodovinsko pomembne trenutke našega na-roda, našega delovnega ljudstva.
Želim, da bi se v tem duhu odvijalo tudi naše sodelovanje, sodelovanje med Ljuhljano in gorenjskimi občinami, med organizacija-mi zdnuženega dela, se zgledovalo po tistih prvinah, ki so vam, tovariši aktivisti in bor-ci -Gorenjske, omiOgočile, da ste izšli kot zmagovalci tudi 'tedaj, ko je šlo za navidez brezizhodne situacije.«
Jože  Steh,  predsednik  OK  ZKS,  Franc  Dejak, predsednik delegatske skupščine in Janez Eli-kan, sekretar OK ZKS: »Prva ocena po končani" osrednji prireditvi — odlicno!«
»Na svidenje na Jesenicah!«  je povabil pred-sednik OK SZDL ob prevzemu prapora