Za poduk in kratek čas. Veliki teden na Dnnaji. I. Po velikih mestih ne uplivajo cerkveni časi in prazniki navadno tako mogofcno in radostno, tako blažilno in krepilno na prebivalce, kakor po malih trgib, majhuih vaseh in samotnih selih. To je lebko umeti. Hruš posvetni in truš je pač po jako obljudeuih ruestih, kakor je Dunaj, vsakako preogromen in prevelikansk, ter zamore skoro brez ovir zadušiti tibo in mirno delovaoje sv. katoliške Cerkve. Ni čuda tedaj, ako po tem takeua razmere v glavnem mestu Avstrijske države niso take, ki bi zamogle pospeševati skrivnostae ter milostipolne slovesnosti naše svete vere. Vendar bi se motil oni, kteri bi mislil, da se na Dunaji nihče ne zmeni za velike cerkveoe praznike. Katoliški značaj je staretnu, veliCastno-ponosnemu Beču pregloboko vtisnen, da bi se dal aieni nič tebi nič zbrisati. Tako se n. pr. nedelja pri vsem obžalovanja vrednem oskrunjevanji božje in cerkvene zapovedi o posvečevauji praznikov že vselej pozna po zunanjem obrazu mesta. In najimenitnejši oddelki cerkvenega leta — adrent, božič, post, velika noč in binkošti — ti še v življenji Dunajčana vedno stoj6 kot nepremakljivi mejniki, ki kažejo ne le v domače, nego tudi v cerkvene prostore. V dokaz te resnice bočemo Dunajske cerkve v tem resno-svstem času obiskati, in ako budemo pri prešinljivib ceremonijab velikega tedna, r kterem katoliška Cerkva tako privabljivo in genljivo, milo in nežno govori srcem svojih otrok, videli ljudstvo v obilnem številu v cerkve pribajati, smelo nam bode to očividno znamenje biti, ka še plemeniti čuti uiso vničeni in zamorjeni, ka je še vera v srcih, ce tudi morebiti pod debelim prašnim nasipom zakopana. Pa res ! kdo bi mogel pričujoč biti pri veličastnih prizorih iz Kristusovega trpljenja, ki se tako živo vrs6 pred našimi očmi kakti velika tragedija (žaloigra), ktere pojedini čini vznemirjajo srce kakor gromi in ga zadevajo kakor strele; kdo bi zamogel vse to gledati, poslušati, |>a bi se ne zdramile t njem plodonosne kali, ki odbijajo in zavračajo in odgrinjaio vsakovestne slabosti, v ktere je srce, kakor v mrežo zavito ? Povsodi poznano veselje Dunajčanov do glediščnib predstav vpliva morebiti enkrat tudi v dobrem smislu. Resnica je, da so cerkve v velikem tednu prav obilo obiskovane. Kdor pa še v tem času v cerkvo zabaja, službo božjo obiskuje, kdor se tukaj dostojno vede, ta še ni veri popolnoma odmrl, ta še ni do cela spriden, drugače bi gotovo v tem prepomenljivem času ne hodil v cerkve, če bi se to tudi o drugih priložnostib godilo. Veliki teden preglasno govori srcu, da ono ne more nemo in gluho ostati. 0 nekem vseučiliščniku povedalo se mi je naslednje. Pečal se je ta dijak iz osebnega veselja in zaradi prislužkov tndi 8 petjem in z muziko. Kratko pred velikim tedoom 1. 1880, v kterem letu so bile tudi te vrstice zabeležene, tožil je rečeni mladeneč svojetnu prijatelju rekoč: Sedaj pa zopet nastopi veliki teden. Da bi le naglo zginil ta čas in hitro preminil. To so meni najneljubsi dnevi. Ne morem dopovedati, kako je ta eas zopern mojej duši. (Opomnimo, da je ta mož po lastnej izpovedi vso vero zavrgel). Da bi mi le sedaj ne bilo treba 8 pevci v ceikvo. Prijatelj ti ves, da sem Ijubitelj petja in muzike, ali to petje v velikem tednu, ne da bi bilo nemuzikalično, ono mi je neznosljivo. Ne znam, ali je melodija ali so besede, ali oboje skupaj, ki me vsega presune in premoti in prevlada. Dobra moja volja je po teh praznikih vselej za mnogo časa proč. To priznanje potrjuje našo trditev o silnej moči in blažilnem vplivu velikonočnib obredov na človeška srca. Porabimo pak dragega čitatelja, naj z nami obišče nektere Dunajske cerkve, da vidi, kaj in kako se godi v njih r poslednjib dnevih velikega tedna. Spotoma uže bode nehote vprašal: kaj pa je tu? kamo potujejo te množice? Res zapazimo, posebno ako se bližamo kakej cerkvi, ljudi vsakega Btana, vsakega spola in vsake starosti, kako se gnjetejo semo tamo in kako bitč v cerkvo. Čc i. množico v cerkvo stopimo, najdemo, dajedovolj napolnjena. Kekaj jih samo ogleda božji grob in potem odidejo pri drugih vratih. Ako nikjer, gotovo moli obilo pobožnih duš v kapelici pred svetim rešnim Telom in to ob vsakej uri celega dne. Menda najitevilDejše procesije vernikov pribajajo in odhajajo v lem času v cesarsko dvorno kapelo, kder se opravljajo velikonočne ceremonije v navzočnosti cele cesarske hiše. Ta kapela je prostorna, kakor marsiktera župnijska cerkva in zamore v ladjo in razne oratorije veliko ljudi sprejeti. Ona je fama cerkva za vse, ki pripadajo cesarskemu dvoru. Pastirovanje je izročeno dvomemu župniku in 5 kapelanom. Vsled mnogib svetib tueš, zaradi krasnih in dragocenib oblačil, lepega petja zamore se služba božja tukaj posebno^ slovesno opravljati. Petje je v izvrstnih rokah. Ženske so izključene, kterih tudi nikdo ne pogreša, ker glasovi fantičev tako čisto in milo done, kakoršnib ie iz ženskih grl ni sliiati. Vse to je uziok, da se kapela ob nedeljak in praznikih preDapolui pobožnih vernikov. Nju veličanstvi cesar in cesarica se navadno v oratoriji ali loži nahajata med opravilom. Le na pepelnico in veliki teden ter ob času sv. obhajila, ktero pogostokrat v letu prejmeta, podasta se v cerkveno ladjo, kder sta na evangeljski strani dya sedeža pripravljena. Ko so se svitli cesar nekega dne v kapelo k sv. obhajilu podajali, zapazili so, kako je straŽDik branil ljudem vstop v kapelo; zato so mu kar naravnost zaklicali: ,,pusti vstopiti, kdor koli želi! Zakaj bi ljudje tega videti ne smeli1*. Kakor nekteri Nikodemi v najskrivnejšem kotu svojega srca sv. vero braniti želfe in k večemu za vratami skriti, Bogti složiti bočejo, tako odkrito in odločno pokazujejo svitli cesar svojo vero in svoje spoštovanje do cerkve. Dvorna kapela je imela svoje posebne pravice. Neodri8na od škoforske oblasti bila je neposredno le papeža podložna. Prvi kapelan dvorni, sedaj župnik, imel je nektere škofovske pravice. To razmerje je nehalo za Jožefa II. Ta hudi cerkveni reformator, ki je kakor znano s tako natančno doslednostjo svoje nove reformatorične načrte izvrševal, da se grobov lastnih sorodnikov ni preziral, je odpravil vse privilegije. Dunajski nadškof je dobil moč in oblast nad to dvorno župnijo. Vendar sedaj se zopet vsaj dejanski varujejo stare, od Rimskih papežev potrjene pravice. Po teh ovinkih prestopimo k opisovanju velikotedenskih ceremonij. Se ve, da je niogoče, le najvažnejše, krasuejše in znamenitejše omeaiti, iu sicer kakor so se vršile leta 1880. Predvsemspomina vredno je vmivanje nog na veliki četrtek. (Dalje prih.) Smešničar 15. Dva zadolžena prijatelja se snideta. Prvi vpraša drugega rekoč : ali mores kaj spati ? Meni ne da počitka. Diugi: oh, jaz pa lehko spini, samo ne vem kako morejo oni spati, kojim sem jaz kaj dolžen.