Tone Pretnar
Jagelonska univerza v Krakovu
»MLADOST, PODAJ MI KRILA«
(Iz zgodovine prevajanja Mickiewiczeve Ode na mladost v slovenščino)
1. Uvodno pojasnilo. Književno delo - ne glede na mesto, ki ga ima v nacionalni književnosti ali avtorjevem ustvarjanju - doživlja v prevodih v tuje jezike ne le vrsto tekstovnih - striktno jezikovnih in splošno stiUstičnih - modifikacij, temveč se v književnosti, ki ga ; sprejema, uvršča v množico besedil, ki smo jo navajeni imenovati prevodna književnost: : v tej množici dobiva glede na umetniško zavest dobe in prevajalcev nove - tako pesniške \ kot nazorske - vrednosti, in lahko - vendar ne vedno - vpliva na razvoj književnosti, ki ^ ga sprejema. Z drugimi besedami: vsak naslednji prevod aktualizira izbrano književno ' besedilo v soglasju z estetsko naravnanostjo dobe in prevajalsko zmogljivostjo prevajalcev: v tem_ temelji geneza (motivacija izbora, način prevajanja) in zgodovina prevajanega besedila. Če pogledamo z zgodovinskega in primerjalnega stališča na zaporedne prevode istega književnega besedila v isti jezik, lahko ugotovimo celo vrsto razlik, pa tudi pomembne podobnosti, celo citate. Tak citat je tudi v naslovu tega zapisa: v kontekstu s podnaslovom nam sporoča tole:
1. je prevod drugega verza Mickiewiczeve Ode na mladost izpod peresa Josipa Murna Aleksandrova;
2. modificira povedek velelnega stavka iz izvirnika;
3. kot edinega ga citirajo vsi poznejši slovenski prevajalci tega besedila.
Dejstvo, da se je slovenski prevajalec lotil Mickiewiczeve Ode na mladost šele pod konec ^ devetnajstega stoletja in da novejše poetike prevoda ne izključujejo citiranja iz prvega : poskusa, nas obvezuje, da:
1. na kratko povzamemo prevajalsko recepcijo Mickiewiczevega pesništva na Sloven- ! skem; ]
* Prim. Z velikimi komki se je mož pognal v sobo, toda olroka sta se mu spretno izmikala. Postelje so škripale, stoli so padali po tleh, sem in tja je počilo, kakor da je palica zgrešila svoj pravi namen in je udarila po pohištvu (F. Kozak, Od vojne do vojne, 1954, 284). Tu je namen, poudarjajoč duševno usmerjenost v uresničitev cilja, zamenljiv celo s c;7/em 'tarčo', zaradi poosebljenja neživega: palica *- udarec ^ zamahovalec.
125
2. primerjamo kronologijo južnoslovanskih prevodov Ode na mladost; jj
3. ugotovimo, v kolikšni meri upoštevajo slovenski prevodi prevajalska navodila izvir-^ nika, in nakažemo, na kakšen način funkcionirajo v slovenski prevodni književnosti.
2. Čeprav sta se tako Prešeren kot Vraz razmeroma zgodaj {trideseta leta prejšnjega sto- 1 letja) seznanila z Mickiewiczevo poezijo, obdobje romantike na Slovenskem ni prineslo i niti slovenskega niti v osrednjem kulturnem prostoru nemškega prevoda Ode na mladost. ! Prešeren je sicer - izhajajoč iz zavesti centralne slovenske romantike o evropski enot- i nosti slovanskih književnosti - prevajal Mickiewicza v nemščino, Vraz pa v duhu slo-vanstva, ki zaznamuje vzhodno varianto slovenskega romantizma, v slovenščino, vendar sta si bila edina v pojmovanju ode kot književne zvrsti. Oda se je namreč kot književna zvrst izčrpala tako v osrednjem kot v vzhodnem slovenskem razsvetljenstvu, v romantiki : pa so dobivale programsko vrednost pesniške oblike kot sonet, balada ali pesniška izpo- i ved, ki zavestno nadaljuje ljudsko izročilo ali govori o narodovi usodi. Zato nas ne čudi i niti Prešernov (Pogačnik, 1956: 172, poz. 3 in 4; Kocijan in dr., 1960; 489 in 531) niU Vra- i zov (Pogačnik, 1956: 172, poz. 1. in 2; Kocijan in dr., 1960: 531) prevajalski izbor iz Mic- j kiewiczevega pesništva. ]
Podobna zvrstna naravnanost zaznamuje tudi jezikoslovni fMiWos/c; Pogačnik, 1956:173, i poz. 15; Kocijan in dr., i960: 496; Valjavec, Pogačnik, 1956: 172, poz. 5-8,173, poz, 10; Ko- i cijan in dr., 1960: 490-1} in slavjanofilski (Trnovec; Pogačnik, 1956: 173, poz. 11-14, 20, \ 17A, poz. 22-27, 29-30; Kocijan in dr., 1960: 496, 503, 504, 505) tok prevajalcev Mickie-wiczeve poezije, pri čemer velja omeniti, da Trnovec širi prevajalski repertoar z novo zvrstjo: pesniško povestjo. \
Mum, čigar izvirna in prevajalska pesniška ustvarjalnost je vpeta v stilistično raznorod- j nost slovenske moderne, ne spreminja temeljnega vzorca zvrstnega izbora pri prevajanju j Mickiewiczeve poezije: vanj sodi prevod iženegafa (Pogačnik, 1956:173, poz. 17; Kocijan j in dr., 1960 : 500), ki izvrstno ustreza Aškerčevi in Cankarjevi konvenciji orientalskih i balad in parabol. Bogati pa ga s prevodom Ode na mladost (Pogačnik, 1956 :173, poz. 16; Ko- i cijan in dr., 1960: 500), ki ga ni mogla več zavirati romantična hierarhizacija književnih j zvrsti, ker se je besedilo samo zaradi izpovedne teže približalo individualnemu pesniš- < kemu programu prevajalca (Darasz, 1980: 50-51). 1
Novejši prevodi Mickiewiczeve poezije potrjujejo pomensko in umetniško vrednost iz- j brane pesniške oblike v prevajalčevi izvirni ustvarjalnosti (npr. sonet v pesništvu V. Mo- i leta: Grabowski, 1956: 83-85; Pogačnik, 1956: 173, poz. 19, 174, poz. 21, 28, 31; Kocijan j in dr., 1960: 503, 504, 516) ali poskušajo na novo, bolj primerno predstaviti Mickiewi- i czevo pesništvo slovenskemu bralcu. Govorimo lahko o treh pomembnejših poskusih: \ Debeljakovem (Pogačnik, 1956: 174, poz. 32-41; Kocijan in dr„ 1960: 516, 518-20), Lud-1 vikovem (Pogačnik, 1956: 175, poz, 42-43, 176, poz. 44-46; Kocijan in dr., 1960: 521-22, 524) in najnovejšem poskusu Rozke Štefan (Pogačnik, 1956: 176, poz. 47; Kocijan in dr. i960; 524; Darazs, 1976: 189-90). Vsak izmed njih prinaša nov aH popravljen prevod Ode na mladost.
3. V hrvaškem (Serfao Magaraševjć, pred letom 1835; Frančič, 1949 : 129) in srbskem (Teo- \ dor Pavlović, Oda na mladež, 1837; Zivanović, 1940: 121-135) kulturnem prostoru doživ- : Ija Oda na mladost prve poskuse prevoda že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, vendar : se zgodovinska linija recepcije tega besedila na način prevoda na Hrvaškem - mogoče i tudi zaradi književno-zvrstnih razlogov - pretrga za več kot sedemdeset let (do Velika- \ novićevega prevoda iz leta 1908, medtem ko v Srbiji Pavlovičev prevod počasi prehaja na j raven didaktične literature: konkretizacija abstrakta mfodziež z zbirnim množinskim sa-' mostalnikom mladež je povzročila zgodovinsko-situacijsko branje programa, ki ga vse-1 buje besedilo; z njim so povezani tudi ponatisi prevoda v družbeno-kultumem časopisu i
126
(Miloš Popović, Mladeži, Podunavka, 1845), v zbirki izvirne poezije (Miloš Popović, Mač i pero, 1846) ter v učbenikih zgodovine in teorije književnosti (Djordje Maletic, Primeri, 1851, Teorija poezije, 1881).
Podobna modihkacija zaznamuje tudi prvi bolgarski prevod Ode na mladost (Stojnov, Oda k'm mladežta, 1904; Dinekov, 1958 : 595), ki je v duhu bolgarske prevajalske prakse devetnajstega stoletja nastal na osnovi ruskega prevoda (Krejči, 1956: 10), vendar ne povzroča sprememb v funkcioniranju besedila (edino sled bi mogli najti v anonimnem prevodu odlomka iz leta 1925).
Prevajalci dvajstega stoletja (7. Velikanovič, 1908, na srbohrvaškem področju, B. Dimitrova in N. Kovačev na bolgarskem) poskušajo podobno kot njihovi slovenski kolegi prevrednotiti starejše poskuse predstavitve Mickiewicza.
4. Preglejmo zdaj, v kakšni meri upoštevajo slovenski prevodi - ne glede na kulturno-zgo-dovinski kontekst - prevajalska navodila izvirnika.
4.1. Upoštevanje metiičnih in kitičnih navodil
4.1.1. Metrična navodila izvirnika. Izvirno besedilo izrablja v poljubnem zaporedju in svobodni kitični ureditvi tipične poljske dvodelne (10-, 11- in 13-zložne) in enodelne (7- in 8-zložne) zlogovne verzne vzorce v sporadičnem prepletu s krajšimi (3- in 5-zložnimi) verzi.
Preglednica 1 Metrična navodila izvirnika
Prevladuje trinaglasni osmerec; če upoštevamo pravilo atonizacije vzglasnega in jedrnih metrično krepkih položajev v trohejskem osmercu, lahko trdimo, da je večina osemzlož-nih verzov v tej pesmi trinaglasna. Dvodelni verzi - ne glede na zlogovno dolžino - so pretežno štiri- do petnaglasni. To navodilo, čeprav sekundarno, ker izvira iz pesniške prakse, je pri hkratnem upoštevanju trizložne izglasne konstante poljskih zlogovnih verzov in polstišij važno izhodišče za prevajalca, ki prevaja pesniško besedilo v drug verzni sistem.
127
4.1.2. Uresničevanje meiričnih navodil v prevodih
4.1.2.1. Zlogovno-naglasne pretvorbe. V zvezi s tem, da je zlogovni verzni sistem prenehal biti tvoren v osrednjem slovenskem pesništvu z redkimi izjemami že prou koncu šestnajstega stoletja, v vzhodnem v začetku devetnajstega, je v slovenski prevodni književnosti običajno prevajanje zlogovnih verznih oblik in vzorcev - ne glede na njihov slovanski (srbski, poljski) ali romanski (italijanski, španski, francoski) izvor - z enakozložnimi zlogovno-naglasnimi ustrezniki, praviloma z dvozložnimi merih, pri čemer verze s sodim številom zlogov prevajamo s troheji, verze z hhim pa z jambi. To pravilo zadeva izključno pesemska besedila, ki so pisana v enakozložnih zlogovnih verzih, in dopušča regularno ah fakultativno izglasno katalekso ali hiperkatalekso. Njegova sistemska omejenost in uresničitvena variantnost sta morda v enaki meri kot književno-zvrstni razlogi vplivali na zapoznelost prvega prevoda Ode na mladost. Ustrezen zlogovno-naglasni prevod takega besedila, kot je Oda na mladost, je v zgodovini slovenskega verza omogočilo šele pravilo zlogovnega podaljševanja oziroma krajšanja metrično šibkega položaja v verz-nem vzglasu in jedru, ki zaznamuje zlogovno-naglasni verz slovenskih modernistov, predvsem Župančičev (Zadravec, 1979, la: 19-23; 1979, Ib: 133-138) in Murnov (Zadra-vec, 1979, la: 16-19; 1979, Ib: 130-133; 1979, 2: 937-943; Pretnar, 1980).
Podaljševanje oziroma krajšanje metrično šibkega položaja zadeva v Murnovem prevodu Ode na mladost izključno verzni vzglas; jedrnega enozložnega šibkega položaja ne modificira in v duhu metričnih navodil izvirnika ohranja ženski verzni izglas.
Drugi poskus prevajanja zlogovnega verza z zlogovno-naglasnimi ustrezniki - Ludvikov prevod v reviziji Rozke Štefan - je izrazito jambski. Ne upošteva več modernističnih modifikacij verznega vzglasa (posplošuje enozložni vzglasni šibki položaj na vse verze), temveč modihcira izglas: podaljšuje in krajša ga ne samo za en zlog, kar bi dovoljevalo pravilo izglasne katalekse in hiperkatalekse, temveč dovoljuje tudi metrično nepredvidljiva, vendar skladenjsko in leksikalno pogojena ter v tradiciji svobodnega slovenskega silaboto-nizma utemeljena (Štefan, 1978, 1012-1021) oddvo- do štirizložna podaljševanja in krajšanja, ki povzročajo, da ima v prevodu 14,67 % verzov krepki izglas. Iz preglednice 2 lahko preberemo pogostnost podaljševanja in krajšanja zlogovno-naglasnega verza z dvoz-ložnim merilom v levo (Murn) in desno (Štefan) smer.
Preglednica 2
Upoštevanje metričnih navodil izvirnika v zlogovno-naglasnih prevodih
4.1.2.2. Naglasne pretvorbe. Debeljak in Ludvik pojmujeta kot osnovno metrično navodilo izvirnika dodatno lastnost Mickiewiczevega zlogovnega verza: naglasno členjenje. Upoštevata število naglasnih enot v posameznih verzih in stalni enozložni šibki izglas, vendar ne ohranjata njihove zlogovne dolžine. V duhu strogega tonizma tonizirata šibke in ato-nizirata krepke vzglasne in jedrne metrične položaje z metrično ambivaletnimi enozlož-nicami in glede na skladenjsko uravnani svobodni tonizem dvajsetega stoletja izkoriščata podrejanje besednega naglasa stavčnemu ah sintagemskemu poudarku, zlasti Debeljak.
¦28
Preglednica 3
Upoštevanje metričnih navodil izvirnika v naglasnih prevodih
4.1.2.3. Če upoštevamo sistemske verzne pretvorbe iz odstavkov 4.1.2.1 in 4.1.2.2, lahko določimo stopnjo enopomenskih metričnih uresničitev v slovenskih prevodih Ode na mladost: Mum - 69,33, Debeljak - 58,67, Ludvik - 75,33 in Ludvik-Štefan - 65,33 %: med njimi je tudi Murnov prevod drugega verza: je namreč jambski in trinaglasen. In v tem je metrični vzrok, da ga citirajo vsi poznejši prevodi.
4.1.3. Kitična navodila
4.1.3.1. Število kitic in vrstic v posamezni kitici ohranjajo vsi prevodi; razvrstitev rim pa upoštevajo v naslednji meri: Mum - 81,82, Debeljak - 72,72, Ludvik in Ludvik-Štefan -54,55 %. Vzporedno z modifikacijami v razvrstitvi rim se spreminja tudi njihova povezovalna funkcija: delež paradigmatskih in sintagmatskih povezav v izvirniku in prevodih predstavlja preglednica 4.
Preglednica 4
Razvrstitev paradigmatskih in sintagmatskih rim v izvirniku in prevodih
4.1.3.2. Izbor iz slovarja navidezno slovničnih in neslovničnih rim. Sintagmatska povezovanja rimanih besed - za razliko od metaforičnih paradigmatskih vezi - tvorijo dodatne me-tonimične pomene na dva načina: 1° sopostavljajo različne oblike iste besedne vrste (navidezno slovnična rima), 2° povezujejo različne besedne vrste (neslovnična rima).
Dodatnemu pomenu besedne zveze, ki jo dobimo v rezultatu navidezno slovnične rime iz izvirnika:
(1) ludy uiudy ljudstva domišljije' (1,1-4), cudy utudy 'čudeži domišljije'; (1, 4-5);
(2) lody swobody led svobode' (11, 1-3) ustrezajo v prevodih podobni pomeni:
(1') ogrodja slobodja (Mum, 1, 1-4), ogrodja razsodja (Murn, 1, 1-5), včasih stopnjevani v smeri neslovnične rime:
129
(1") skeleti-vzleti-cveti (Debeljak, 1, 1-3-6), iluzije-odkiije (Debeljak, 1, 4-5); Ijudje-vzle-(e-preiepe (Ludvik-Stetan, 1, 1-3-6), domišljije-odkrije (Ludvik, Ludvik-Štefan, 1, 4-5),
včasih poenostavljeni v smeri slovnične rime:
(2" ') taja - vzhaja (Murn, 11, 1-3); gora-mora (Debeljak, 11, 1-3), taja-prihaja (Ludvik, 11, 1-4), led-svet (Ludvik-Štefan, 11, 1-4). Podobne zakonitosti veljajo tudi pri prevajanju neslovničnih rim: (3) trupiewskompie 'mrliške v lupini' (4, 4-5), šhska si^ odciska 'spolzka se odbija' (6, 9-11), cmiqce shnce 'ki temni sonce' (11, 2-4)
(3') cesfa-zvesta (Ludvik, Ludvik-Štefan, 6, 9-10); menja-odrešenja (Mum, 11, 2-4); svi-ti-slediti (Debeljak, 11, 2-4)-, svef^/avo-zdravo (Ludvik, 11, 2-3)
(3") valovje ob skalovje (Murn, 4, 4-5)
(3" ') v pomračini - v lupini (Debeljak, 4, 4-5), na gladini - v lupini (Ludvik, Ludvik-Štefan, 4, 4-5), vjye - odbije (Mum, 6, 9-11); vstopiti-odstraniti (Debeljak, 6, 9-10), zdrobiti-lomiti (Ludvik, 6, 11-12), odfai/i-s/crifi (Ludvik-Stefan, 6, 11-12), mora-zora (Ludvik-Štefan, 11, 2-3).
V prevodih se pojavljajo neslovnične rime tudi tam, kjer jih v izvirniku ni:
(4) mladi-zakladi (Mum, 6, 1-2), v izvimiku: przyjaciele-cele;
(5) golazen-prazen (Debeljak, 4, 7-10), v izvimiku: giazu-piazu;
(6) v močvari-kimaii (Ludvik, Ludvik-Štefan, 4, "2-6), v izvimiku: odm^tem-oki^tem.
Iz navedenih primerov je videti, da prevodi ne upoštevajo v enaki meri dodatnih pomenov, ki izhajajo iz načina rimanja, kar je odvisno tako od ritmičnega toka verza kot od kitične zgradbe: prav v nji (slovnična rima: skrzydta-malowidta (1, 2-7) ^ krila-oblačila (Mum, Debeljak, Ludvik-Štefan) -barvila (Ludvik) je eden izmed vzrokov citiranja Mur-nove rešitve v poznejših prevodih.
4.2. Upoštevanje slovarskih in frazeoloških navodil. Izbor rimanega besedja je v tesni zvezi z upoštevanjem slovarsko-frazeoloških navodil izvirnika. Sistemske verzne pretvorbe iz odstavkov 4.1.2.1 in 4.1.2.2 nevtralizirajo pričakovano obratno sorazmerje med upoštevanjem verzno-kritičnih in slovarsko-frazeoloških navodil, hkrati pa zaradi opozicije: zlogovno vezan - zlogovno prost jedrni metrično šibki položaj oblikujejo novo opozicijo, namreč opozicijo med zlogovno-naglasnima prevodoma, ki upoštevata od 56 (Murn) do 75 (Ludvik-Štefan) odstotkov slovarsko-frazeoloških navodil, in naglasnima, ki jih uresničujeta od 77 (Ludvik) do 83 (Debeljak) odstotkov.
Zelo redko je nepravilno branje besedja iz izvirnika in z njim povezano napačno prevajanje, npr. v verzih
(7) Poglej, kak vzburkano valovje kot plaz nam buta ob skalovje (Murn)
Patrz, jak nad jej wody trupie
wzbil siQ jakiš piaz w skorupie (4, 4-5)
je homonimija poljskega samostalnika plaz 'plazilec' s slovenskim plaz povzročila tudi pomensko poistovetenje in vplivala na celo vrsto slovarskih sprememb: na nevtrahzacijo imenske skupine wody trupie 'mrliške vode' s kolektivom valovje, spremembo glagolske-ga vida in časa (wzbit si? -* buta) in napačen prevod prilastka w skorupie 'v lupini' s krajevnim določilom ob skalovje.
130
Največ sprememb zadeva nevtralizacijo oziroma dodatno zaznamovanje slovarskih in frazeoloških enot v izvirniku, npr. v verzu: (9) Takie widzi swiata kolo ]2,3) stopnjujejo vsi prevajalci glagol widziec Videti' z : odpreti (Murn, Ludvik, Ludvik-Štefan), objemati (Debeljak), hkrati pa nevtralizirajo imensko skupino swiata koio 'krog sveta' z: svet (Murn), obzor (Debeljak), širjave (Ludvik, Ludvik-Štefan).
Frazeološke enote tipa unvdc feb (7, 1), 'odtrgati glavo', stanqc na zr^bie 'pojaviti se na robu' (9, 4) prevodi v glavnem nevtrahzirajo s slovarskimi enotami: zadušiti (Murn, Debeljak), obglaviti (Ludvik, Ludvik-Štefan), nastati (Murn, Ludvik, Ludvik-Štefan), redko z opisom: postati v vsej prostornini (Debeljak).
Redko je tudi prevajanje slovarske enote s frazeološkim ustreznikom, npr.: zaciemiać (4,1) vid jemati {Mum); zamroczyc (2,1) -» pastinarame (Ludvik), vid odvzefi (Ludvik-Štefan).
Med stopnjevalnimi prevajalskimi posegi je vredno omeniti še neologizme v novejših prevodih Ode na mladost, ki jih v Murnovem ni, npr.: tečine (Debeljak), koloteči (Ludvik, Ludvik-Štefan) namesto tor (8,6), ki ga Murn nevtralno prevaja s tir, avgumentativa: meg-line, Zemljine (Ludvik, 4, 1-3) namesto mgia 'megla' in ziemia 'zemlja' ter opise: Vzcveteš nam kot pomladi, ko se vse pomlaja (Debeljak, 8, 8) namesto: Zielone przypomnisz lata 'spomnila se boš mladosti'.
Sredi navedenih sprememb je besedotvorna modifikacija dodać 'dodati' -* podati minimalna in predstavlja slovarsko-frazeološko motivacijo poznejšega citiranja Murnovega prevoda drugega verza. I
4.3. Upoštevanje skladenjskih navodil. Navodila, ki zadevajo vzorce zloženih povedi, upoštevajo vsi prevodi skoraj v celoti. Najbolj opazen skladenjski prevajalski postopek je nevtralizacija besednega reda v prosti povedi in v sestavinskem stavku zložene povedi:
(9) Dzieckiem w kotebce kto leb urwai Hydrze (7, 1) Kdo zadušil hidro je v zibeli (Murn)
Kdor v zibelki zadušil hidro je kot dete (Debeljak) Kdor kot otrok že v zibki hidro obglavi (Ludvik) Kdor v zibki hidro kot otrok obglavi (Ludvik-Štefan)
Včasih jo spremlja sprememba osebka:
(10) Niech nad martwym wzlec^ swiatem (1,3) Naj nad mrtvim vzplavam svetom (Murn) Nad mrtvim svetom duh moj vzleti (Debeljak) Da vzplavam nad mrtvim svetom (Ludvik)
Nad mrtvim svetom naj vzlete (namreč krila, Ludvik-Štefan)
Redkeje prevod dodatno zaznamuje nevtralni besedni red izvirnika:
(11) W rajsk^ dziedzin^ uludy (1,4)
V deželo rajsko domišljije (Ludvik-Štefan).
Pogosto pa prevajalec dodaja levi prilastek ali njemu podobno izrazilo v nevtralnem ah invertiranem besednem redu;
(12) K^dy zapal tworzy cudy (1, 5) Ustvarja ogenj čuda, poln razsodja (Murn)
(13) Obszar gnušnošci zalany odm^tem (4,2) Gnusobe prostor, ves vtopljen v močilo (Debeljak)
131
(14) Piektu ofiar^ wydrze (7,3)
Strgaj žrtev si ob pekla zrelu (Murn) Peklu iztrgal žrtve bo preklete (Debeljak) Žrtve iztrga peklu izpred praga (Ludvik) Peklu iztrga žrtev izpred praga (Ludvik-Štefan)
(Bolj redek je obraten postopek: izpust prilastka:
(15) Kiedy je razem nič powi^ze zhta (5,4) Ko nas vse ena nit prepleta (Murn) Če so povezana na eni niti (Debeljak)
Deležniške konstrukcije prevajajo vsi prevajalci v duhu slovenske jezikovne norme s podrednimi ah prirednimi zloženimi povedmi (primer 16), redkokdaj doživlja tak skladenjski položaj glagolsko širjenje drugačnega tipa (primer 17):
(16) Nowymi ci^ pchniemy tory! / A z oplešniatej zbywszy si? kory, / Zielone przypomnisz lata. (8, 6-8).
Nov tir ti damo, drugo os ti. /Razgrebite površje le starosti,/ že cvetno vas odene krilo. (Murn)
Na nove te postavimo tečine! /Potem pa, ko znebiš te stare se plesnine,/ vzcveteš nam kot pomladi, ko se vse pomlaja. (Debeljak)
Pahnemo te v nove koloteče, /da se znebiš skorje plesneče/ in spet ozeleniš kot spomladi. (Ludvik)
Potisnemo te v nove koloteče, /da skorje se znebiš plesneče,/ ozeleniš spet kot pomladi. (Ludvik-Štefan)
(17) Pryskaj^ nieczute lody/ I przes^dy swiatlo ćmi^ce; (11, 1-2) Glej, led debeli se že taja /in z lučjo noč predsodkov menja (Murn). Že taja se ledena gora /iz teme predsodkov vro že sviti (Debeljak)
Led brezčutja se lomi in taja /in z njim predsodki, temneči svetljavo (Ludvik) Že lomi se brezčutja ' \d, /izgublja se predsodkov mora (Ludvik-Štefan)
V kontekstu predstavljenih skladenjskih modifikacij je Murnov prevod drugega verza spet primer popolnega upoštevanja prevajalskih navodil izvirnika. Tudi Murnovo slove-njenje naslova pesmi je zaradi arhaizacije, ki zrcali stilistiko izvirnika, ostalo nespremenjeno v novejših prevodih.
5. Sklep
5.1. Murnov prevod Mickiewiczeve Ode na mladost je bil prvič objavljen v Prijateljevem uvodu v pesnikovo posmrtno zbirko. Vkomponiran v književno-kritično besedilo je lahko le ilustracija pesnikovega književnega obzorja. O njegovi programski vrednosti ne govori samo pesnikova korespondenca (Murii, 1954, II: 138, 142) in izvirno ustvarjanje (Prijatelj, 1903: XXXII), ampak tudi vpliv na Župančičevo pesništvo (Slodnjak, 1958: 362).
V obdobju po moderni je postal Murnov prevajalski poskus zgolj knjževno-zgodovinsko dejstvo in v tem je bržčas vzrok, da se o citiranju njegovega prevoda drugega verza ni pisalo.
5.2. Popolnoma drugačni kultumo-zgodovinski konteksti spremljajo poznejše prevode obravnavanega besedila. Ode na mladost sodobni prevajalec priviloma ne razume kot izraz lastnega umetniškega programa. Lahko samo domnevamo, da ima Ludvikov prevod
132
iz leta 1948 posebno ideološko težo, medtem ko druge izdaje (Debeljak, 1943, Ludvik, 1956, Ludvik-Štefan, 1967) sodijo skoraj v celoti na področje prevajalske dejavnosti, ki želi slovenskemu občinstvu približati svetovno klasiko. Ta mehanizem je najbolj opazen v zadnjem poskusu in lahko bi sodih, da je v slovenski prevodni književnosti Mickiewi-czevi Odi na mladost pripisano že stalno mesto priznane slovanske klasike.
Odnosnice:
DARASZ Z., 1976: Adam Mickiewicz, Gospod Tadej. . ., rec, Ruch Literackl, letnik 17, št, 3 (96).
1980: Od moderny do ekspresionizmu. Z przemian švviadomošci literackiej w Stowenii. Tipkopis, DINEKOV P., 1958: Adam Mickiewicz w Butgarii. V: Adam Mickiewicz 1855-1955, ur. K. Wyka Vroclav. FRANČIČ V., 1949; Adam Mickiewicz w chorwackich i serbskich przekladach, Pamietnik Slowianski, letnik 1. GRABOWSK1 T, 1956: Mickiewicz wsröd Sloweiicow, Pamiijtnik Sbwiaiiski, letnik 6.
KOCIJAN G,, KORUZA J., POGAČNIK J., 1960: Bibliografski pregled slovenskih prevodov iz poljske književnosti. V: R. Stefan,
Poljska književnost, Ljubljana. KREJCI k., 1956: Mickiewicz v literaturach zapadnich i jižnlch Slovanu, Slavia, št 1. MURN J., 1954: Zbrano delo, 2, ur. D. Pirjevec, Ljubljana.
POGAČNIK J., 1956: Bibliografia sfowenskich przektadöw Mickiewicza, Pamiijtnik Slowianski, letnik 6.
PRETNAR T., 1960: Metrične osnove Mumovega verza. Jezik in slovstvo, 1979/80, str. 165-170.
PRIJATELJ L, 1903: Aleksandrov (uvod v Murnovo zbirko Pesmi in romance), Ljubljana
SLODNJAK A., 1958: Przemowienie. V: Adam Mickiewicz 1855-1955, ur. K. Wyka, Vroclav.
ŠTEFAN R., 1978: Nekaj problemov ob prevajanju starejše poljske poezije. Sodobnost.
ZADRA VEG F., 1979, la: Slovenski verz od 1895 do 1920, SlavisUčna revija, št. 1.
1979, Ib: Slovenski verz od 1895 do 1920. V: Oton Župančič: Simpozij 1978, ur. F. Bernik, Ljubljana
1979, 2: Oblikovni in verzni ustroj Murnove lirike, Sodobnost, št. 10. Ž1VANOV1Ć D., 1940: Srbi i poljska književnost 1800-1871, Beograd.