M. P. Nataša: Tam v temnem lesu.
265
proti oknu. Bog vedi, kakšna misel ga je nenadoma obsenčila : okrenil se je urno ter je pobegnil.
Župnik je čakal in zmerom bolj je rasla bojazen v njegovem srcu.
„Kaj sem jim storil, da se me ogibajo? O Bog, tako ostavijo
človeka v nesreči samega!"
(Dalje prihodnjič.)
Tam v temnem lesu.
JLam na vejah v temnem lesu pojejo mi črni kosi — črni kosi, zlatokljuni. Kaj pa pojete mi letos, kakšno novo o ljubezni? O ljubezni, da ne vgasne kakor zvezda na obzorju? O ljubezni, da ne vtone kakor solnce za gorami? O ljubezni, da ne vsahne
kakor roža sredi vrta?-------^
O ljubezni, ki ne pade kot pod ostro koso bilka?
A pojo si črni kosi drobne pesmi o ljubezni: Ljubav ugasne kakor zvezda, ko se mladi dan zaznava — Ljubav usahne — kakor roža, ko jesen na vrt priplava . . . Ljubav vtone kakor solnce na večer tam za gorami . . . Ljubav pade . . . kakor bilka pod blestečimi kosami . . .
M. P. Nataša.