Nikoli ne vozite na meji svojih sposobnosti in sposobnosti vozila
So vozniki, ki že dan potem, ko so se prikopali do vozniškega dovoljenja, odpeljejo nevarnih ti-soč kilometrov daleč; drugi spet leta vozijo največ »80 km na uro«, potem pridejo nekega dne na avtomobilsko cesto, kjer jih hiter promet potegne za sabo in ne morejo razumeti, da se avto pri zaviranju »čez 120 km na uro« ni in ni hotel ustaviti ... saj se je vendar na žalost zna.šel v tuji pločevini. Tretji so spet, kot pravimo, šoferski »autotalenti«, ki jim ves trud ne pomaga, da bi postali vsaj poprečni vozniki, pa hočejo spretnej-še od sebe posnemati na silo — sila pa kot vemo, kola lomi, četrti so res talentirani, prav hitro se učijo vozniških spretnosti, a kaj ko še hitreje mislijo, da že vse vedo pa pri tem prehitevajo samega sebe - v jarek.
Skratka, precenjevanje samega sebe je ena naj-slabših in najnevarnejših vozniških lastnosti.
To velja seveda tudi, ko se neprespani ali bolni odpravljate na dolgo pot, ko se na postankih naložite s težko hrano in po možnosti nalijete s »špricarji« ter pridno vlečete cigareto za cigareto pa mislite, da vaši refleksi niso prizadeti, ko pri 50 in več »pomladih« mislite, da ste še mladi, ko sicer zdravi in povsem čili mislite, da vas med polnočjo in četrto uro zjutraj ne bo zmagoval spanec - celo profesionalci v tovornjakih takrat spijo, kar poglejte po parkiriščih! Drugi del tega zla, ki se mu pravi precenjevanje, se nanaša na avtomobil. O tehničnih brezhibnostih avtomobila je bilo in še bo napisanega veliko pa vendar je treba vedeti, da ni vsak avto za hitro vožnjo v
ovinke, da so hitri pospeški predpogoj za varno prehitevanje, da s spačkom ne gre posnemati »BMW« in je dokazano, da varnostni pas rešuje življenja itd.
Toda včasih se le zamislite: ali je res smotrno počakati, da se vam gume zližejo do minimalne, z zakonom dovoljene plitvine profila (kajti o globi-ni pri tistem milimetrčku res ne moremp več govoriti), bi mogoče le vrgli v prtljažnik verige, čeprav še ne diši po snegu, bi mogoče že na tej črpalki preverili pritisk v gumah, bi vseeno vpra-šali mehanika, zakaj zavore vlečejo v stran, bi namesto »psa, ki kima« raje kupili mali gasilni aparat?
Prav gotovo v desetih poglavjih o defenzivnem vozniku in defenzivni vožnji ni zbrana vsa vozni-ška učenost.
Upamo, da smo veliko dosegli že, če ste ob branju tu in tam malo pomislili in razmislili, med vožnjo pa začeli opazovati druge in samega sebe.
Naj ponovimo samo še, kar smo zapisali na samem začetku. Kdor misli, da je samo vozniško dovoljenje dovolj, da iz človeka naredi vbznika, se bridko moti, kajti vozniško dovoljenje je samo potrdilo, da človek že zna prav toliko, da se lahko - začne učiti.
No, kdor pa je pri branju »defenzivne vožnje« ugotovil, da ne gre samo za to, kako iz človeka narediti voznika, marveč v prav tolikšni meri tudi za »obratno smer« - kako ix voznika narediti čioveka - je dojel srž problema. Konec