Začetki revolucionarne dejavnosti
Edvard Kardelj je postalf lan Skoja, ko je bil star 16 let:
»Formalno gledano, me v SKOJ niso spre-jeli nekega določenega dne in na neki dolo-čen način. Prvikrat sem navezal stike z or-ganiziranimi komunisti leta 1926. In ktnalu se je iz teh stikov razvila moja vključitev vr marksistični krožek, potlej pa so mi neki dan rekli, naj pomagam pri tiskanju letakov v ilegalni skojevski tiskarni. Prevzel sem nalogo in potem sem nekaj časa opravljal v glavnem tehnične naloge ilegalnega dela; pomagal sem ilegalno tiskati letake in jih razširjati, poleg tega pa sem opravljal tudi kurirsko službo, bil sem zveza z javkami itd. Aktivno pa sem delal tudi v raznih mladin-skih legalnih organizacijah.
Leta 1928 — ne spominjam se natanko kdaj — so me kooptirali v mestni komite SKOJ in v njem sem delal do začetka leta 1929, ko so me vrgli a komiteja zaradi »sko-jevskega avantgardizma«.
Razložil je tudi, kaj je pomenil ta njegov »skojevski avantgardizem«:
»Znano je, da so se v našem SKOJ kdaj pa kdaj pojavile težnje, naj bi bil tako rekoč samostojna in celo vodilna sila v komunistič-nem gibanju. Te težnje so bile včasih nez-drave, odsev zaletavanja posameznikov, včasih pa so bile tudi zdrav odpor proti oportunizmu, brezbrižnosti itd. Moj ,avant-gardizem' je bil v tem (še zdaj tnislim, da sem imel prav jaz, ne pa tisti, ki so me vrgli iz komiteja), da sem kritiziral naš mestni komite, ker smo na sejah dostikrat kar na-prej prebirali ilegalno gradivo in marksistič-no literaturo — kar bi lahko bili delali doma - namesto da bi se dogovarjali o konkret-netn delu, o akciji. Zdelo se mi je, da je naš komite bolj krožek kakor komite. Po mojem mnenju je bilo premalo politične akcije. Spričo takšnega stanja sem kritiziral tudi partijsko organizacijo. Kaže, da sem bil tr-moglav, zato so me nekega dne kratko malo nehali vabiti na seje, potlej pa so vn\ tudi sporočili sklep, da sem izključen iz mestne-ga komiteja, druge kazni pa mi niso naložili. Toda kmalu, že čez nekaj mesecev, so me
spet kooptirali, in sicer v pokrajinski komi-te, potem v začetku leta 1930 pa so me imenovaJi za sekretarja pokrajinskega komi-teja Skoja za Slovenijo.«
Zatem je Edvard Kardelj spregovoril o sodelovanju z Borisom Kidričem:
»S Kidričem sva se osebno poznala že prej, seznanila sva se nekako leta 1927 ali 1928, v skojevski organizaciji pa nisva dela-la skupaj. Pravzaprav sva se v samem ilegal-nem delu srečala šele leta 1932. Vedel pa sem, da je bil že leta 1928 organiziran skoje-vec, ko sva skupaj delala v marksističnih krožkih in raznih legalnih oblikah akcije. Leta 1929 je policija Kidriča izsledila in aretirala skupaj z več tovariši iz SKOJ. Pri tem je pokrajinski komite izgubil mnogo Ijudi in bil je malone razbit. Tedaj so rae kooptirali v pokrajinski komite. Kmalu pa so aretirali tudi mene, čeprav me nihče iz te skupine ni izdal. Policija je spremljala naše gibanje in bržčas že prej izvohala nekatere moje osebne zveze z aretiranci in zato so aretirali še mene. Skušali so dokazati, da imam zveze z izdanimi tovariši. Ker tega niso mogli, so me kmalu izpustili. Ko sem decembra prišel iz zapora, sem se takoj vključil v delo na novo ustanovljenega PK SKOJ, potlej pa sem Po sklopu CK KPJ, ki se je takrat mudil v Ljubljani, postal sekre-tar pokrajinskega komiteja. Že 17. febr. 1930, pa so me znova aretirali.«
O tej aretaciji je Edvard Kardelj pripove-doval takole:
»V Beograd je prispel neki instruktor CK KPJ, ki se je dolgo mudil v Moskvi. To je bil tovariš, s katerim sva delala skupaj že od mladih nog v društvu ,Svoboda'. V Moskvo je odšel leta 1924 ali 1925, vrnil pa se je ob koncu leta 1929 ali v začetku 1930. Brž ko je prispel v Beograd, ga je policija izsledila. Na
policiji je izdal več stvari, med drugim tudi naslov, na katerega so piihajala ilegalna, s kemijskim črnilom pisana pisma iz Beogra-da za CK KPJ, ki se je, kakor sem rekel, mudiJ v Ljubljani. Ta pisma sem prevzemal jaz in jih izročal svoji zvezi s CK KPJ. Takoj po omenjeni raciji sta znana policijska agen-ta Vujkovič in Kosmajac prišla v Ljubljano. Vujkovičse je javil na naslov s pismom, ki ga je bilo treba baje nujno osebno izročiti na-prej. Naslov ga je napotil name, misleč, da to drži. Seznanila sva se na ulici. Vujkovič se mi je predstavil kot predstavnik beograj-ske partijske organizacije, ki išče nujno zve-zo s Centralnim komitejem .Nisem neposre-dno sumil, nasprotno, verjel sem, da je to res. Ne vem pa, kaj me je napotilo, da sem bil previden in da sem mu napovedal sesta-nek šele za naslednji dan. Prej sem hotel dobiti zvezo s Centralnim komitejem in nje-ga obvestiti šele potem, tako da mu nisem hotel takoj omogočiti stika, čeprav sem se skoraj vsak dan sestajal s predstavnikom CK. Vujkovič pa ni bil zadovoljen in tako je vztrajal, da je nujno, in sem mu nazadnje rekel, da imam ob osmih sestanek s pred-stavnikom Centralnega komiteja, kar je bilo pravzaprav res. Toda takrat mi tega ni ver-jel. Menda zato ne, ker sem prej stvar odla-šal in zavlačeval. Aretiral me je kar na me-stu. Odgnali so me na stopnišče neke hiše v isti ulici, kjer so me nekaj časa pretepali, da bi me zastrašili in v naglici prisilili, da bi jim izdal ime in stanovanje nekaterih članov CK. Potlej so me odpeljali na policijo, kjer se je pretepanje nadaljevalo. Vujkovič se je zelo zanimal za moj sestanek ob osmih s predstavnikom Centralnega komiteja. Od-govoril sem mu, da to ne drži, da je bilo to samo geslo, na Jtatero bi bil moral odgovoriti ,zebe me', s čimer bi potrdil, da je res tisti,
ki ima zvezo z naslovom. To geslo sem si v naglici izmislil, da bi lahko naknadno zani-kal, da imam ob osmih sestanek, o katerem sem govoril Vujkoviču, dokler sem ga imel za predstavnika beograjske partijske organi-zacije. Potlej so me precej dolgo pretepali. Ves čas sem se bal, da ne bi našli tistega tovariša, s katerim sem imel sestanek ob osmih in zato sem pozneje, navidezno pod udarci ,priznal\ da imam res sestanek, ven-dar ne tam, kakor sem rekel, marveč pol ure pozneje ali prej — zdaj se tega natanko ne spominjem — in na drugem kraju. Ker sem videl, da me v kratkem časovnem presledku ne morejo odpeljati na dva kraja, sem nave-del povsem drugi del Ljubljane. To je bila primitivna taktika, toda Vujkovič je nase-del.
Odpeljali so me tja, kakor sem rekel, me postavili na določeno mesto, blokirali ulice in čakali. Ure so minevale, odbila je že enajsta. Vujkoviču se je naposled posvetilo, da ne bo iz vsega nič. Vrnili smo se na policijo, kjer so me ponovno zasliševali in pretepali malone vso noč. Bil sem srečen, da se mi je zvijača posrečila. Nič jim nisem priznal. Zasliševali in pretepali so me tudi naslednji dan v Ljubljani. Potlej pa so me odpeljali v Zagreb skupaj s Keršovanijem in s še dvema tovarišema, ki so ju takrat areti-rali v Ljubljani, prav tako v zvezi z izdaj-stvom v Beogradu. Izdana sta bila neodvisno od mene in aretirana v hotelu. V Zagrebu so nas najprej odgnali k Bedekoviču, ki nas je kratko zaslišal, in nas spet pretepali, potlej pa so nas zaprli vsakega v drugo sobo. Bil sem ves pretepen. NaposJed so nas z vlakom udpeljali v Beograd na Obiličev venac v specialno upravo.«
Sedem mesecev je bil Edvard Kardelj v policijski preiskavi. O pretepanju in muče-
nju, ki ga je doživel, je povedal:
»Med drugim so me mučili tudi tako, da so me obesili za noge. Spodaj dvorišče, ti pa visiš na primer v sedmem nadstropju. Grozi-li so mi, da me bodo spustili na dvorišče, če ne bom priznal. Prinesli so celo vrečo in mi rekli: »Zdaj boš priznal ali pa te vržemo v Donavo.« Odgovoril sem, da nimam kaj priznati.
Zapor in udarci me niso prestrašili. Že od prvega dne, ko sem se odločil za revolucio-narno delo, sem bil pripravljen na eno in drugo. Mi, najmlajši, smo bili celo nekoliko revolucionarno romantični. Ko so me prvi-krat zaprli, sem bil strašno ponosen. Drugič sem že resneje vzel vso stvar. Udarcev in mučenja ni bilo lahko prenašati in vendar mi niti za trenutek ni odpovedala volja, da je treba vzdržati, da je bolje vse pretrpeti ka-kor živeti v zavesti, da si izdal tovariše. Povedal jim nisem nič, niti najmanjše po-drobnosti. Skušal pa sem privleči na dan skonstruirano geslo »zebe me«, ki sem si ga bil izmislil, da bi rešil tovariša, ki me je čakal na ulici, toda ne policija in ne sodišče mi seveda nista nasedla. In tako so me formalno obsodili na dve Ieti zapora za ne-kaj, česar v resnici ni bilo. Drugače je bilo samo »soienje« tipična šestojanuarska bur-ka.Obsojeni smo bili pravzaprav že prej, še preden smo prišli v sodno dvorano.
Formalno bi moral biti zapor za mladolet-nike milejši, toda v praksi ni bilo tako. Prav-zaprav je šlo za to, da mladoietnika niso tnogli obsoditi na težko ječo, marveč »samo« na strogi zapor. Razlika med težko ječo in zaporom je bila malenkostna: zapor je dovo-ljeval več sestankov z družino, pogostnejšo izmenjavo pisem itd. Ker pa je veljal za nas, politične obsojence, poseben režim, so nam umejili tudi sestanke in pisma, tako da med
težko ječo in zaporom res ni bilo bistvene razlike.«
O prestajanju kazni v Zabeli pri Požarev-cu je povedal naslednje:
»V Zabeli sem našel mnogo dobrih tovari-šev. To je bil res dober kolektiv. V začetku so me sicer ločili od starejših tovarišev, ker so bili mladoletniki zaprti v posebnem po-slopju. Vendar pa smo le nekako vzdrževali stike. Delu tovarišev, ki so bili v kaznilnici že pred nami, smo se morali zahvaliti, da smo se zelo organizirano vključili v študij. Našli smo še kar dobro knjižnico marksistič-ne literature, imeli pa smo tudi druge knjige s področja družbenih ved, filozofije, zgodo-vine, ekonomike. Mnogo sem delal tudi v krožkih in samostojno. Tako je bil zame požarevski zapor pravzaprav zelo dobra šo-la. Spočetka je bil v kaznilnici sicer velik nered, ki nam je koristil. Hrano smo imeli zelo slabo, ker so vsi kradli — uprava in pazniki. Materialna stran je bila obupna, pa tudi v drugem pogledu so bile razmere ža-
lostne — za sto dinarjev si lahko podkupil paznika in dobil v zapor marsikaj. Zato smo imeli dobro knjižnico. Kmalu pa so nastale spremembe. Pravzaprav se je spremenila uprava. Materialni položaj se je zboljšal, vse drugo pa poslabšalo. Z gmotnega vidika smo živeli zelo težko, dostikrat smo malone stra-dali. Partijska organizacija v Jugoslaviji je bila takrat zelo oslabljana in zato do leta 1931 od zunaj nismo dobivali skoraj nobene pomoči. Navezani smo bili na tisto, kar so nam pošiljali od doma, od ondod pa smo dobivali malo, ker smo bili samo proletarski otroci in zatorej nismo mogli mnogo zahteva-ti od svojih. Ko je pozneje bolj začela delo-vati Rdeča pomoč, so se razmere zboljšale. »V Zabeli smo se večkrat uprli, prirejali sroo gladovne stavke in tako smo po vrsti razširjali naše pravice. Na primer mi, mla-doletniki, politični obsojenci in starejši tova-riši politični kaznjenci smo začeli gladovno stavko, da bi nas združili, ker smo bili zaprti ločeno v dveh poslopjih. Naposled smo to dosegli...«