>
Satan v posetih.
vJd palic sovražnih razbit, razdejan in suh in dolg in ves razcapan na vislih visi zunaj mesta. Pod njim na daleč drevesa ni, pod njim samotna pustinja molči, na tri strani križa se cesta.
Že dolgo, kar zlato je solnce zašlo,
že mrak je prepredel dolino, goro
kot pajek s temno pajčevino.
Iz mesta, ki v sanjah pozabljeno spi,
udarec že pozne se ure glasi,
se širi, beži čez daljino.
In kakor pustinje res bilo bi strah, tu, tam pošumeva grmiček ves plah, na nebu brž mesec se skrije. In tam čez jarke, ves črn in suh, pripleše, priraja — — to hudi je duh, glavarček pekla monarhije!
In dalje čez grme vse hop! in skok! in že se prijemlje mrličevih nog in kvišku in ga zajaše. Za lase zagrabi: „Neumni cigan, prebudi iz svojih nerodnih se s'anj, odmoli brž tri očenaše!
»Ljubljanski Zvon" 6. XXVIII. 1908.
21
322
Milan Pugelj: Satan v posetih.
Gotovo, da zate prav res mi nič ni, mogoče še milost ti Bog podeli in v svoje kraljestvo te vzame!" — In glavo mu suče: Krtalili! in plesk! od leve, od desne strani — „Pregreha ta tvoja ni zame!
„Hej, tepec! Pri ljubici enkrat si spal, in ko si v tujino od nje potoval, ljubezni si gorel in norel! Roditelje lastne za varhe ji vzel in vrnil si se in hudo se razgrel, ker vzel golobico je orel!
„Zapeljal, zapeljal — slučajček, hi-hoj! —
zapeljal, zapeljal — jo otec je tvoj!
Pri mojih rogovih! — resnica!
Z gorjačo po glavi si plače mu dal,
a tebe si je privoščila drhal,
smejala se ti golobica!
„Tako in tako! — Zdaj tukaj visiš
in res za pekel se nič všeč mi ne zdiš,
tvoj greh je pač samo sleparstvo!
Umrl si, ne da obudil bi kes,
da z njim bi v lepoto, dobroto nebes
pomagalo božje ti stvarstvo!"  —
In krtalili! in krtalili!
in plesk! od desne, od leve strani,
in vrag ga jase in jase:
„Prebudi, prebudi se, ljubi kristjan,
ne bodi dremoten, ne bodi zaspan,
odmoli brž tri očenaše!" —
In krtalili! in krtalili!
in plesk! od leve, od desne strani
in pok! po hrbtu s kopiti.
In kletev in smeh in vrisk in pisk,
na 'tla, čez grape, čez grme kot blisk,
v prepad s krvavimi sviti-------
Nataša: V alburn. — Vladimir Levstik: Kamen modrih.                323
Po nebu osamljene zvezde blede, kot gadne pošasti temine beže v neznane podzemske votline. Na vislih samotnih visi telo, iz votlih oči mrzle solze teko, z obraza gnijo bolečine.
Milan Pugelj.
V album.
jE)aj bil si mi to kratko pot življenja? oblak, rojen za negotovi hip! . . . Vse tihe želje, skrita hrepenenja umirjena — in ti si mrtev kip!
Za te ne gane več srca utrip! — Ti luč večerna, zvezda brez žarenja, jesenske dneve roža brez dehtenja, polnočna senca — na ljubezni tip!
Nataša.
Kamen modrih.

^^•jvljenje vse je mozaik laži in vsa modrost je slaba le metoda, goljufa samega prevarati, prevražiti vseh zlodejev gospoda in laž laži z lažjo očarati.
Vladimir Levstik.