S UNUM
(TODOSUNO)
GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU
KAZALO
Franc Mihelčič: Pomen ljubezni za osebnost................................ 129
Milan Kopušar: Osnovna podoba II. vat. koncila ........................... 132
Seznam prepovedanih knjig flndex) .......................................... 147
Protokol o pogovorih med Jugoslavija in Svetim sedežem ................... 149
Slovenske revije .........................................................   151
Dušnopastirski tečaj slovenskih zamejskih duhovnikov ..................... 158
Odliki so pred nami .....................................................    157
Duhovniške novice .......................................................... 161
Splošne verske zadeve .....,..............................................   173
Nove knjige ................................................................ 177
Iz uredništva .............................................................  180
Vsebina XIII. letnika Omnes unum (1966) .................................. 189
POVERJENIKI
Kanada: Anton Vukšinič, 146 Bell Street, Fort Colborne, Ontario.
U. S. A.: Jožef Ferkulj, St. Vincent Home, 1340 N. — 10 Str, Quincy, Illinois, USA.
Italija: Tone Iskra, Chiesa del S. Nome di Maria, Fore Traiano, 89, Roma.
Trst: Msgr. Jože Jamnik, Boršt 91, Trieste.
Gorica: Msgr. dr. Franc Močnik, Via Don Bosco 10, Gorizia. Avstrija: Vinko Zaletel, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
Uprava: Rode Jurij, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina.
Naročnina: Za Argentino in Čile 520 argentinskih pesov. Za U. S. A. 4 dolarje. Za vse ostale dežele vrednost zamenjave 4 dolarjev. Kdor želi, more poravnati naročnino z mašnimi štipendiji. To velja zlasti za Evropo. Opraviti je treba štiri svete maše. Naj nihče ne opravi maš prej, dokler mu ni sporočeno, da so nameni zanj že določeni. Maše, za katere nam ni sporočeno, da so sprejete oz. opravljene, smatramo za neopravljene in naročnino za neporavnano.
omnes mm
GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU
LETO XIII.	1 9 6 6	ŠTEV. 5-S
Pomen ljubezni za osebnost
Dr. Franc Mihelčič, Avstrija
Najvišja naloga človeka je zoreti, razvijati se v ,čim popolnejšo osebnost. Bog ga je ustvaril zase; ustvaril ga je telesno, duševno in duhovno nerazvitega. Hoče da pride nekoč, ko poteče čas zorenja, kot razvita osebnost, kot uresničena božja zamisel, k njemu. Postavil ga je na zemljo; hoče, da sredi umnega, ne-umnega, živega in neživega stvarstva zori in oblikuje svojo osebnost.
Osebnost zori po srečanju; po uresničenju odnosov do tega, kar ga obdaja. Človek ne živi samo ob stvarstvu, marveč tudi z njim in sicer tako, da se mu preda, da ga ljubi. Bog mu je dal to spcecfoncst ker more samo po njej zoreti v resnično osebnost- Zato mu je dal zapoved ljubezni.
Cj ljubezni kot o pogoju zorenja hočem govoriti.,
1.	Pomen in potreba ljubezni
Bog je ustvaril človeka zase; hoče ga imeti pri sebi. Zato mu je dal čas in kraj, živa in neživa bitja, umne stvari in take brez uma, da ga spoznava, priznava in se mu predaja. Še sam se mu predaja, ga ljubi in zahteva od njega, da	ga	ljubi. Človek je ustvarjen za ljubezen;	gojiti jo	mora že v tem življenju,
da	se	usposobi za ljubezen brez konca. Samo	ljubezen	je tisto sredstvo, ki omo-
goča razviti božjo zamisel o sebi zoreti v resnično osebnost.
Če se vprašamo, zakaj je ljubezen tako	važna za	razvoj osebnosti, moremo
reči, da zato, ker samo ona daje pogoje, ki omogočajo	resnično srečanje človeka
s stvarmi ter za notranje bogatenje potrebno izmenjavo dobrin. Znano je, ni mi treba razlagati, da je razvoj osebnosti možen le po srečanju, pri katerem člo-vek prejema in daje od notranjih dobrin. Tako prejemanje pa je možno le po ljubezni. Samo ljubezen odstrainja ovire za zorenje osebnosti; ona daje človeku čut varnosti, zavetja; ona daje za. razvoj potrebno toploto. To so trije ipogoji za pravilno srečanje.
Prvi pogoj je torej odstranjevanje ovir za zorenje. Sem štejemo nevroze raznih oblik, ki so motnje v odnosih do okolja (do Boga, do človeka, do stvari). Preprečuje konflikte ki nastajajo ob srečanju; preprečuje duševne rane in zlasti tako nevarni strah. Vse te ovire so posledica pomanjkanja ljubezni ali pa napačne ljubezni. To bi bil negativen učinek ljubezni.
Drugi pogoj je pozitiven. Ljubezen daje človeku občutek varnosti, zavetja. Človek ki se čuti varnega, se odpre, stopi sam iz sebe, se sprosti. Razumljivo: varnost jemlje strah. Ljubljeni ve. da je nekdo, ki ga ljubi, ki je ob njem, ki čuje nad njim. Ta občutek omogoča odprto srečanje, dajanje iz svojega in prejemanje od drugega. Pomanjkanje lubezmi in napačna lubezen pa povzročata negotovost, nezaupanje, strah in nesposobnost za samostojno odločanje. Vse to ovira pravo srečanje-
Kakor je potrebna rastlini toplota, da se razvije, tako jo potrebuje tudi človek da razvije svojo osebnost. Človek čuti, da so ob njem ljudje, ki mu hočejo dobro. Jim zaupa, se jim preda, pa tudi sprejme nje, ki se mu predajo. Izmenjava je lahka, nemotena. Nezaupnost povzroča, da se človek zapre, ostane hladen, brez interesa za to, kar ga obdaja ali pa stalno napet spričo hladu in mraza ki je okoli njega. Ostane tuj, nedostopen. Osebnost se v takem vz.dušju ne more razviti.
2.	Za katero ljubezen gre
Ko govorimo o ljubezni kot pogoju za razvoj osebnosti, je treba vedeti, za katero ljubezen gre, katera je tak pogoj. Vemo namreč, da je več vrst ljubezni. Najprej naravna, potem nadnaravna ali karitas.
Poglejmo najprej naravno ljubezen, kot tisto lastnost ali sposobnost, ki jo je Stvarnik položil v! .človekovo naravo in ki je osnova vsake ljubezni, na kateri gradi tudi karitas-
Poznamo tri oblike ljubezni; vsaj psihologija govori o njih. Prva je tako-imenovana spolna ljubezen. Pri tej človek ne išče druga zaradi njega samega; niti ne njegovega blagra. Pri njej nei pride do izmenjave duhovnih dobrin; je pravzaprav v naravo položena težnja po ohranitvi rodu, torej po podaljšanju lastnega jaza. Seveda pa more kristjan tudi to obliko ljubezni sublimirati s tem, da ljubi v Bogu in zaradi njega.
Druga je eros, ki pravzaprav išče druga zaradi njega, mu je za njegovo osebnost, mu želi dobro, vendar je tej ljubezni še primešano nekaj od spolne: išče tudi sebe v okviru in skupnosti s tistim, ki ga ljubi.
Tretja oblika je humana ljubezen, ki se nanaša izključno ;na bližnjega, išče le njegovo dobro in mu želi pomagati. Seveda more ta ljubezen ostati kot oni dve le v tostranskih mejah ali pa iti preko injih in stopiti v nadnaravno. Ta ljubezen objame najprej človeka; obseči pa more tudi domovino, umetnost, naravo, poklic itd. Človek more ljubiti tudi „ne-umna bitja", čeprav je resnična ljubezen možna le med razumnimi bitji, ki so sposobna predati se v ljubezni, to je odgovoriti na vabilo ljubezni z ljubeznijo. Tudi resnično srečanje je možno le med osebami. Kljub temu moremo govoriti o ljubezni do brezumnih bitij in o srečanju z njimi, če pri tem mislimo, da v njih in po njih srečavamo Boga, čigar stvari smo.
Najvišja oblika ljubezni je karitas, nadnaravna ljubezen do Boga in do stvari v Bogu in po njem. To je srečanje človeka na nadnaravni ravni. Bog je usposobil človeka za to ljubezen, ker je samo ta ljubezen pogoj nadnaravno usmerjene osebnosti. Pri tem igra Kristus kot najvišji vzor te ljubezni posebno važno vlogo. On je podoba nebeškega Očeta: „Kdor vidi mene, vidi Očeta." On je vzor resnične, popolne ljubezni do njega, on pa je tudi pot k Očetu in sicer
po ljubezni: „Kdor ljubi mene, ljubi tudi Očeta." On je vir te ljubezni, ker nam jo je zaslužil in poslal tretjo osebo presv. Trojice, osebo Ljubezni, in nam jo posreduje po zakramentih. On je vzor ne le ljubezni do Očeta, marveč tudi do ljudi. Zato je potrebno, da sprejmemo njegov nauk, da se ga oklenemo, da se mu predamo, da ga ljubimo. On je postavil vse to obsegajočo zapoved ljubezni, kot najvišjo in v novi zavezi odločilno zapoved. Zato je življenje po njej odločilnega pomena za zorenje v resnično krščansko osebnost.
3.	„Ljubezen‘'1 kot ovira na poti k osebnosti
Zaradi popolnosti hočemo povedati še nekaj o ljubezni, ki ne le ne omogoča razvoj osebnosti, marveč ga naravnost ovira.
Najprej: zgolj tostranska ljubezen nikakor ne more omogočiti razvoja krščanske, nadnaravne osebnosti. To je povsem jasno in ne potrebuje razlage. Ker pa je v današnjem položaju človeka, ki je. usmerjen v nadnaravno, samo nadnaravno usmerjena osebnost resnična, cela osebnost, moremo reči, da zgolj tostranska osebnost ni dovršena osebnost.
Nezadostna ljubezen na daje človeku varnosti, niti toplote. Zato ga ne vabi, da se odpre; nasprotno se tak človek zapre sam vase in tšjče nadomestil. Starši, ki nimajo časa in zanimanja za otroka, čeprav to pomanjkanje ljubezni skrivajo in zakrivajo z odkupovanjem z darili, povzroče, da se otrok zapre. Morda postavi sebe kot predmet pretirane, ljubezni in nevarnost je da se razvije narcizem.
Prav tako ovira razvoj osebnosti pretirana ljubezen, ki hoče imeti otroka zase, ki mu skusa odvzeti vse ovire; tak človek je: nesposoben srečati se z okoljem, z ovirami, s katerimi se mora znajti, če naj postane polnovreden človek.
Odvzeta, premajhna ali zanemarjena ljubezen povzroča mrzlo srce, motnje v značaju, nagnjenje k zločinom, napake, ki močno ovirajo razvoj osebnosti.
Koliko navidezne ljubezni, koliko nasilja nad vestjo človeka, koliko zanemarjenja pristne človeške ljubezni srečavamo pri vzgoji otrok!
Smoter človekovega prizadevanja je uresničenje božje zamisli o njem, to je zorenje v pristno osebnost. Bog ga je postavil v svet, kjer se srečava z neštetimi in različnimi stvarmi. Ustvaril ga je, da živi sredi sveta, z njim, v njem. To mu omogoča odpreti se, predati se in š tem rasti v notranji popolnosti. Znajti se mora spričo vsega, kar sreča, tako da se po njem spopolnjuje. Tako srečanje pa je uspešno le, če se vrši v ljubezni, šele to omogoča zorenje človeka v resnično krščansko osebnost, ki je uresničenje božje zamisli v človeku in božje podobe v človeku.
Po skupnem, posvečenju in poslanstvu so vsi duhovniki med seboj povezani v najtesn\ejši\m bratstvu, ki naj ste samo dd sebe in rado voljno razodeva v medsebojni pomoči, tako duhovni kakor gmotni, tako pastomlni kakor °sebni, pri sestankih in v skupnosti življenja, dela in ljubezni.
Za Vernike pa, ki s<o jih duhovniki s krstom in poučevanjem duhovno vodili, naj skrbijo kakor očetje v Kristusu.
(Dogmatična konstitucija o Cerkvi, št. 23)
Osnovna podoba II. vatikanskega koncila
Dr. Milan Kopušar, USA.
I.	Splošen pomen tegia koncila v življenju Cerkve
Ob zaključku drugega vatikanskega koncila je svetovno časopisje, zlasti še velike 'revije, pisalo z bleščečidi naslovi o končanem koncilu. Temeljiti članki in resne ocene, ki jih niso pisali samo katoličani in prinašale samo katoliške revije, so se začenjali s takimile in podobnimi naslovi: Splošna odjuga v katoliški Cerkvi; Novi tokovi okrog Petrove skale; Katoliška Cerkev se modernizira; Omejitev konserva-tizma v Cerkvi po naprednih; Končan koncil, vodilo človeštva v boljšo bodočnost, Verska svoboda vsem priznana itd. Razprave in članki so skušali zajeti in oceniti, vsak iz svojega vidika in na različne načine, pomen in vsebino koncila. Resnost in splošnost razpravljanja o koncilu 'kaže, da se je ves kulturni svet, s protestant:, pravoslavnimi in nekristjani vred, živo zanimal zanj in da je ves svet vsaj zaslutil, če se ni v vsej globini zavedel, pomembnosti in važnosti tega koncila za vse človeštvo. Sicer ne bi v nekaterih ocenah o končanem koncilu pisali, da je bil to zgodovinsko edinstven in neizbrisen dogodek tega stoletja" (Life, 17. decembra 1965).
Če je že zunanji svet, katoliški in nekatoliški, hotel premeriti globino in širino koncila, potem mora tudi Cerkev sama, to se pravi vsak njen duhovnik, spoznati njegovo vsebino, vidike, zamisli, dinamiko in problematiko, to se pravi: podobo in idejo koncila. Teologi in pastoralisti bodo šli v globine s svojo kritično in znanstveno analizo, z velikim aparatom, razpravljali bodo, tehtali in pokazali na genezo, razvoj, .pot v bodočnost in pomen za pastoralno delo. Koncil ni in tudi ni mogel v vseh vprašanjih izreči zadnjo .besedo. So vprašanja, ki so ostala odprta, niso še teološko dozorela, nova raziskovanja in primerjanje s starim bo potrebno, sodobna aplikacija mora upoštevati duh časa, razmer in potreb. V nove čase je treba iti z novo opremo. Literature o koncilu je že precej, še veliko več je bo s časom. O koncilu samem naj omenim le dve deli. V angleškem svetu je izšla debela knjiga z vsemi koncilskimi dokumenti v angleščini: „The Documents of Vatican II, Walter M. Abbott S-J- ,,’Vsak koncilski dokument spremljata dva komentarja, na začetku in na koncu po eden. Prvega je napisal katoličan, drugega nekatoličan, kar živo kaže na ekumensko sodelovanje. Druga knjiga je dnevnik o koncilu: „Council Daybook, by Floyd Anderson". Kaj vse bo zrastlo iz koncilskih tal in njegove podlage, nam pa lepo kaže obširno zamišljena zbirka „Concilium", ki jo izdajajo največji veščalci v vseh teoloških disciplinah. Izhaja v vseh večjih svetovnih jezikih in je že narastla na štirinajst zvezkov- Razpravljajo o ekumenski teologiji, liturgiji, .biblični znanosti, novih dogmatičnih vprašanjih, siploh o vsem, kar je v novem času teološko aktualnega. Duhovniki bomo morali brati in študirati te reči ter ss tako seznaniti s podobo sodobne Cerkve-
V pričujočem članku bi rad podal samo majhno skico koncila, pokazal na tiste osnovne, globoko zarezane črte, ki so živo prikazale podobo sodobne Cerkve. Kakor umetnik,-grafik samo z nekaterimi potezami ali pa slikar-impresionist samo ž majhnimi odtenki barv naslika vso duhovno in osebno vsebino človeškega obraza, da zasije pred teboj v vsej lepoti in resničnosti, umerjenosti, srčni .dobroti, melanholični žalosti ali pa mrzkosti, tako bi jaz rad izluščil srčiko koncila, pokazal na duhovna gibala, skratka naslikal duhovni obraz Cerkve samo z nekaterimi
potezami, kakor so ga na koncilu risali genialni člani koncila s papežem vred, s svojo inspiracijo, duhovitostjo, obširnim znanjem, iskreno voljo, z vso ljubeznijo do Cerkve, v kritičnih in živahnih debatah in včasih tudi v dramatskem razpravljanju.
Neka določena perspektiva koncila se nam odkrije, če ga postavimo ob prejšnje in ga z njimi, vsaj z zadnjimi, primerjamo. Socialne, zgodovinske, politične, versko-pastoralne razlike so veliko vplivale in veliko pomenijo. Zgodovinarji dele cerkvene koncile v tri velike skupine. Prvih sedem, ki jih prizna tudi vzhodna Cerkev, je v zvezi s kristološkimi boji in njih reševanjem. Druga skupina so srednjeveški koncili, v katerih so reševali vprašanja o odnosih med Cerkvijo in državo, o državni investituri, iko so se papeži borili proti vmešavanju rimsko-nemških cesarjev v cerkvene zadeve, o božji državi •— božjem kraljestvu na zemlji. Tretjo skupini tvorita tridentinski in prvi vatikanski koncil, ki so ju tudi časovne razmere rodile. O obeh zadnjih moramo malo več spregovoriti.
Tridentinski koncil (1545—1563) se je pečal z Lutrovo zmoto; njegovi odloki in izjave obsojajo protestantske zmote. Izdelal je nauk o opravičenju, definiral število zakramentov in njihovo vsebino. Moral je pokazati na osnovno razliko med katoliškim in protestantskim naukom ter potegniti jasno črto ločilnico. Z dekreti o vzgoji in študiju duhovnikov, ustanovitvi semenišč, rezidenci škofov, reformi svetnega in redovniškega klera pa ni imel pred očmi samo protestantske zmote in očitke, marveč tudi katoliško reformacijo, ki je bila nad vse potrebna-Koncil je bil v tem oziru revolucionaren, če (pomislimo na cerkvene razmere pred in po koncilu. Ker ni bilo semenišč, so bili duhovniki malo izobraženi. Marsikje so maševali samo po enkrat na mesec. Zgodilo se je celo, da duhovnik ni znal konsekracijskih besed. V navado je prišla „missa sicca“, namesto posvečene hostije so povzdigovali svetniške relikvije. Spovedovali niso skoraj nič in marsikateri duhovnik ni znal niti latinske odveze. Kopičili so beneficije, uganjali simonijo, krčmarske posle in razvratno živeli (Alois Schrott: Seelsorge im Wandel d'er Zeiten). Tudi višji kler ni živel vzpodbudno, spomnimo se na tedanje življenje na papeškem dvoru- škofje niso rezidirali- Jasno, da je reforma, ki je prišla s koncilom, bila revolucionarna.
Prvi vatikanski koncil (1869—1870) je imel opravka s sodobnimi zmotami racionalizma, prosvetljenstva, modernizma in drugimi. Potrebna je bila avtoritativna odločba in jasen nauk. Zato je prvi vatikanski koncil definiral dogmo o papeški nezmotljivosti in njegovi popolni oblasti v Cerkvi. S tem koncilom je bila dovršena centralizacija cerkvene oblasti in dosežen njen višek. Papež vodi Cerkev s svojo nezmotljivo avtoriteto, ukoreninjeno v božjem pravu, odloča o verskih, moralnih, disciplinarnih in pastoralnih zadevah. Rimske kongregacije, papeški uradi, mu pri tem delu uspešno pomagajo. Potrebe časov so rodile tudi ta koncil in njegove izjave.
Ta dva zadnja koncila, tridentinski in prvi vatikanski, sta zarisala v obraz Cerkve še eno potezo, ki so jo časovno-zgodoviniske razmere kar same naročale in smo bili nanjo do zadnjega časa bolj malo pozorni, svojo aristokratsko, vladarsko monumentalnost. Tridentinski koncil je moral pokazati s prstom na zmote, ker so protestanti pometali iz cerkev vse svetnike, spovednice in oltarje, in z anatemi potegniti jasno ločilnico med pravovernim katoliškim naukom o dobrih delih, zakramentih, maši in protestantskimi zmotami. Augsburški princip „cuius regio, illius et religio" je tudi Cerkvi dal sam po sebi avtokratski značaj. Fevida-Hstična doba in razmere, vse ozračje je samo po sebi sililo Cerkev v priviligiran, gosposki položaj. Cerkev je morala tako ravnati in zmoto obsoditi. Moralo se je
prav tako zgoditi, 'kakor je nekje umetnik-slikar naslikal izobčenje kronanega vladarja- S procesijo klerikov pi-ide škof v slovesnem ornatu, s prižgano svečo, pred kraljev prestol, izobči kralja, vrže ob tla gorečo svečo, se obrne in s|pet v slovesnem sprevodu zapusti dvorano in v njej zbeganega izobčenega vladarja. Prvi vatikanski koncil je to legalistično, aristokratsko potezo Cerkve privedel prav do viška z definicijo o popolni in suvereni papeževi oblasti v Cerkvi in z definicijo o njegovi nezmotljivosti. Nasprotniki Cerkve so začeli govoriti o absolutistični monarhiji v Cerkvi in o škofih 'kot papeževih lakajih, katerih edino opravilo je, klanjati se papežu- Vsepovsod je začelo prevladovati mnenje, da je s tem koncilom Cerkev dosegla višek svojega razvoja, kot da kak prihodnji koncil ni mogoč in tuli ni potreben (Hans Kiing: Strukturen der Kirche).
Tako je bil po teh dveh zadnjih koncilih aristokratsko-vladarski značaj Cerkve, z indeksom, kodeksom, papeško nezmotljivostjo, preciznimi dogmatičnimi definicijami, rimskimi kongregacijami, Denzingerjevo zbirko obsodb res monumentalen, v svojem krogu zaključen svet. Niti malo dvoma ni, da ta struktura Cerkve ne bi bila popolnoma pravoverna in pravilno dogmatična, resnična Kristusova Cerkev in vse njene institucije in ustanove potrebne. O tem ne more nihče dvomiti. Je pa po drugi strani tudi res, da so znaki časa pustili na njej svoj 'prah in svoje odtise. Cerkev ni samo božja ustanova, marveč tudi človeška in mora skozi čase in razmere. Že srednjeveški fevdalizem je pustil v njej svoj ceremonial in pomp (v zadnjem času so .kar na hitro in tiho zginile iz papeškega dvora pahljače znojevimi peresi), obsojanje heretikov in shizmatikov, inkvizicijo, molitev ,,pro perfidis Judeis“ etc. Poudarjena je bila ena stran, druga pa je ostala prikrita in še čas in razmere so dodale svoje.
Zanimivo je dejstvo, da do zadnjega časa ta aristokratski značaj Cerkve in njena monumentalnost ni prišla v zavest Cerkve, da Cerkev ni preje opazila, da to spada v preteklost, da je to prah, ki ga je treba obrisati. Majhna epizoda iz življenja papeža Pija XII. nam kaže, kako je bila Cerkev še zasidrana v preteklost in njene forme. Nemški luteranski škof Dibelius je prišel obiskat papeža z namenom, da bi ga pridobil za ekumenske razgovore. Avdienca ni bila niti objavljena v Osservatore Romano in papež je Dibeliusa zelo na kratko odpravil, češ da Cerkev poseduje vso resnico, da jo morajo tisti, ki so v zmoti, sami iskati in tudi najti pot nazaj v pravo Cerkev.
Priti je moral človek „od Boga poslan" (Jan, 1, 6), ki ise je zavedel in potem svetu oznanil, da za nove čase ta vladarski sijaj ni več toliko primeren. Da je v novih časih cerkvena monumentalnost postala nekaj statičnega, okorelega. Da v dobi tolike razklanosti in tolikih socialnih pretresov sam legalizem ni več na mestu, da je v sedanjih časih bolj potreben blažilni lek ljubezni. Da je treba Cerkev prezračiti, restavrirati njene, nekdaj tako žive poteze, osvežiti njeno življenjsko silo ter Cerkev rešiti beleža, s katero so jo ipokrila stoletja. Danes nihče ne dvomi, da je bil ta človek, ki je bil od Boga poslan, kakor je bil nekdaj Janez Krstnik, da oznani in pripravi prihod Kristusov, paptiž Janez XXIII. Janez XXIII. je rekel, da je treba odpreti okna v Cerkvi in jo prezračiti, da so nekatere oblike v Cerkvi zastarele in se preživele, da je treba poudariti dinamiko krščanske resnice, da je „aggiomamento“ z novimi idejami in sodobna ureditev Cerkve potrebna. V svojem otvoritvenem govoru o,b začetku koncila 11. oktobra 1962 je papež s splošnimi besedami razložil, kakšen namen naj ima koncil. Skrbno naj varuje zaklad krščanske resnice in jo skuša čim bolj uspešno, sodobnim razmeram in potrebam primerno podati vsemu svetu.
Takoj po prvih debatah pri razpravljanju o važni konstituciji o Cerkvi,
ko so nekateri škofje skušali zagovarjati staro gledanje in ureditev Cerkve, se je dvignil veliki latmist in poznani škof De Smedt in zaklical konservativnim članom koncila znamenite besede: Ta osnutek, to se pravi Cerkev je treba očistiti triumfalizma, klerikalizma in legializma! Kasneje je kardinal Frings s strogimi izrazi napadel birokracijo in -arhaizem v rimski kuriji. Sedanji koncil ne smemo postavljati ob prejšnja dva in nadaljevati s preživelimi aristokratskimi formami-Ko se v dolgem začetnem razpravljanju in debatiranju le še ni izkristalizirala osnovna misel, ki naj bi koncil vodila, a je nekaj konkretnega bilo treba predložni, in je začeloi moderatorje koncila skrbeti, kam bo razpravljanje vodilo in zašlo, je kardinal Suenens predlagal, da je treba najti neko centralno, osrednjo, arhitektonsko idejo, ki bo povezala ves koncil in mu dala svojo podlago. Taka centralna ideja je: Kristusova Cerkev, kakšna si in kakšna bodi. Na znotraj naj Cerkev razpravlja o svojem bistvu, zgradbi in obnovi; na zunaj naj pa študira in razpravija o načrtih, kako zajeti ves svet. Škofje so se pridružili temu predlogu in koncil je osvojil to misel. Drugi vatikanski koncil mora biti sodoben, prelomiti mora s starim, upoštevati mora sodobne potrebe človeštva, približati mora Cerkev sodobnim ljudem in podati krščansko resnico v sodobnih, dinamičnih oblikah, skratka: obnovljena Kristusova Cerkev za novi čas!
Zdi se, da je prav Janez XXIII-, če se spet vrnemo k njemu, dal navdih in podobo vsemu koncilu. S svojo svetniško osebnostjo, s svojo prijazno in do najmanjše podrobnosti taktno dobrohotnostjo, s privlačnim nasmeškom na ustih, se je tal.ioj priljubil vsemu človeštvu. Ves svet ga je občudoval. Kot kak virtuoz je igral najlepšo melodijo, ki vsako človeško dušo najhitreje osvoji, melodijo srca, ljubezni in to vseobsegajoče ljubezni Kristusove, ki se sklanja do malih in do najmanjših. Njegova podoba je koncilskim škofom stalno bila pred očmi, podoba dobrega pastirja, podoba usmiljenega Samarijana, uresničena podoba Kristusova. Eksistencialnost, vitalnost in lepota te biblične primere nikdar ne obledi in ob srečanju z njo odjekne in zazveni v vsakem človeškem srcu. — V novem filmu ,,'omgmg nun-1 neka redovna sestra, ki igra giavno vlogo, poje pesem o bratu Janezu, „Brother John". Kdo je bu v zadnjem času naš največji brat? Papež Janez XXIII-
Pavel VI- hodi	po začrtani poti in v podobnem	smislu nadaljuje. Nekje	je
izjavil: „Naj svet ve,	da gleda Cerkev nanj z velikim	razumevanjem, z resničnim
občudovanjem in odkritim namenom, ne si ga podjarmiti, marveč mu služiti; na zaničevati ga, marveč ceniti; ne obsojati ga, marveč ga dvigati!" To so iste ideje, ki jih je že oznanil Janez XXIII., samo v malo drugačnih besedah povedane.
Kakšna naj bo	torej Cerkev v novem času? V	času tolikšne razlanosti,	ko
vsak	na svojo stran	vleče; v času neke abstraktno	kubistične neurejenosti	in
zmešnjave; v dobi tolikih ekstremov, ateističnega materializma, krvavih socialnih revolucij,teptanja vseh človeških pravic, koncentracijskih taborišč, masovnega klanja, atomske nevarnosti, prebujenja nekulturnih narodov, lakote, najstrašnejšega zatiranja itd. Oznanili so, da mora Cerkev postati sodobna. Kaj naj bo torej bolj sodobnega, sprejemljivega, lepšega in bolj odrešilnega za sodobno razklano, ranjeno in zapleteno človeštvo kakor Cerkev, ki bodi podoba Usmiljenega Samarijana, podoba Kristusove neizmerne ljubezni? To naj bo torej podoba in osnovna misel, tista najgloblja poteza, ki naj jo skuša koncil dati sedanji Cerkvi. Janez XXIII. jo je s svojo osebnostjo in ravnanjem navdihnil koncilu. Pavel VI., čeprav malo drugačen po svojem značaju (vzvišena, resna preprostost), je to misel nadaljeval in dovršil. Triumfalizem in strog legalizem ni več za naše čase. Cerkev naj se skloni k vsem, se razgovarja z vsakomur, naj naziva vsakoga brata, naj ne
obsoja, marveč išče dobro v vsakem, naj razume trpljenje sveta, išče socialne ipravico in mir, se kot dobri pastir in Usmiljeni Samarijan v božjem usmiljenju sklanja k vsem, tudi ponižanim in razžaljenim, kakor bi rekel naš Cankar: k vsem v dolini Št. Florjanski.
II. Dokumenti II. vatikanskega koncila
Poglejmo torej zdaj to sodobno podobo Cerkve od blizu, kakor jo je naslikal ‘koncil, tiste vitalne nastavke in poteze, osnovne misli, ki jih je koncil zarisal, da je s tem pokazal Cerkev v sodobni luči. Vse to je vidno v koncilskih odlokih. Že prej sem omenil, da bo moja razprava samo skica, kratko naštevanje, kjer bom omenil samo najbolj karakteristične poteze in tako pokazal tudi na sodobnost koncila. Morda taka kratka skica več pove kakor popolna slika, izdelana v vseh podrodbnosti. Pri tem obravnavanju se bo treba držati nekega reda. Ne bomo se držali kronološkega, kakor so bili različni dokumenti časovno objavljeni. Rajši bomo najprej pregledali konstitucije, potem vse dakrete in nazadnje izjave, ki jih je konci! izdelal. Kakor je znano, je koncil objavil skupaj šestnajst takih dokumentov.
1.	Konstitucija o Cerkvi, „Lumen gentium", je bila objavljena 21. novembra 1964 in je eden od najvažnejših koncilskih dokumentov. O njej so veliko razpravljali, prvotni osnutek je bil izelo predrugačen in mnogo nasvetov in popravkov je bilo vanj sprejetih. O Cerkvi sta že govorila Leon XIII., ki je podal nauk o edinosti v Cerkvi, in Pij XII., o Cerkvi kot mističnem telesu Kristusovem. Kljub temu so še nekatera vprašanja o njej, kot o naravi Cerkve in njeni organizaciji, ostala odprta. Zato je Pavel VI. napovedal v svoji encikliki, da bo razpravljanje o Cerkvi imelo na koncilu prvenstveno mesto. Konstitucija o Cerkvi ima osem poglavij in je za konstitucijo o Cerkvi v modernem svetu najdaljša.
V prvem poglavju govori konstitucija v bibličnem jeziku o bistvu Cerkve-Cerkev je zakrament, res et signum, ne samo zunanja, juridična družba, marveč živa Kristusova realnost, v kateri živi Kristus in mi v njem. V drugem poglavju govori o Cerkvi kot božjem ljudstvu. Kot člani Cerkve smo živi udje Kristusovi. Dvojno nalogo imamo: duhovsko, da z njim kot kraljevsko duhovstvo aktivno darujemo, in proroško, da pred svetm pričamo o Kristusu.
Najvažnejše je tretje poglavje, kjer je koncil reševal vprašanje zbornosti škofov, ali imajo s papežem vred kaj oblasti nad vesoljno Cerkvijo ali pa samo toliko, kolikor jim jo papež podeli. Koncil, je izjavil, da so škofje s papežem skupaj in nikdar brez njega udeleženi na tej oblasti; koliko oblasti in kakšno imajo, je ostalo dogmatično nerešeno. Praktično je papež rešil to vprašanje z ustanovitvijo škofovske sinode, ki bo od časa do časa sklicana in se bo papež z njo posvetoval. S to izjavo o zbornosti škofovske oblasti se je katoliška Cerkev približala pravoslavni, ki ne pozna nobenega primata, marveč le zbornost škofov. Tudi avtokratski značaj Cerkve je bil s tem omiljen. Dalje to poglavje še govori o škofovski službi sami. škof mora biti dobri pastir in oče vsem. Red diakonata more biti spet obnovljen, o čemer odločajo nacionalne škofovske sinode.
Četrto poglavje omenja laike v Cerkvi. Do zadnjih časov so bili laiki samo pasiven element v Cerkvi. Tudi oni imajo odgovornost za rast Cerkve in svoje pravice. Zato naj Cerkev posluša njihov glas in sprejme njihovo sodelovanje. O splošnem klicu k svetosti govori peto poglavje. Vsi člani Cerkve, kleriki in laiki, so poklicani k svetosti, ki naj se posebno kaže v ljubezni do Boga in do bližnjega-Božje ljudstvo naj postanejo, odsvit in podoba velikega duhovnika Jezusa Kri-
stusa. šesto poglavje omenja redovnike. S svojim redovnim življenjem in zatajevanjem naj svetu kličejo in mu glasno oznanjajo, da so duhovne vrednote večje kot po materialne. V Cerkvi so potrebni zaradi zgleda in kler naj jih ljubi kot svoje sobrate. Sedmo poglavje govori o eshatološkem značaju Cerkve in njeni povezanosti z nebeško družbo. Vse delo Cerkve vodi k onostranskemu poveličanju. V večnosti bo njeno odrešilno in posvečevalno delo knčano in kronano. Zlasti liturgija ima ta eshatološki značaj. Osmo poglavje, to je zadnje, govori o Mariji kot božji materi in materi Cerkve. Po dolgih razpravah so se škofje odločili, naj bo razpravljanje o Mariji del te konstitucije ker Marije ni mogoče ločiti od Kristusa in Cerkve in ker je pri obeh sodelovala in je mati 'Kristusova in njegove Cerkve.
Konstitucija o Cerkvi je nekaj veličastnega, koncil je v njej položil temelje Cerkvi. Orisal ni samo njeno zunanjo strukturo, marveč govoril o notranjih elementih, ‘ki Cerkev oživljajo in kažejo na božjo navzočnost v njej. Koncil je lepa pokazal, v katero smer naj se Cerkev razvija in naj skrivnostno telo Kristusovo raste.
2.	Prvi sad koncila je bila konstitucija o sveti liturgiji, „Sacrosanctum Con-cilium“, ki je bila proglašena 4. decembra 1963. Liturgično gibanje, že dolgo povsod razširjeno, je pripomoglo, da je bila proglašena ta konstitucija kot prvi dokument koncila.
Liturgija je za življenje Cerkve bistvenega pomena, zato koncil poudarja njeno prvenstveno mesto. Liturgija je služba Jezusa Kristusa samega, ki nas p» svetih znamenjih posvečuje v svoje mistično telo. Središče liturgije je obhajanje velikonočne skrivnosti (paschale mysterium). Po njej je Kristus sam navzoč med nami, navzoč je pa tudi po svoji besedi. Liturgijo moramo ne samo študirati in obhajati, marveč tudi živeti.
Novi duh se v tej liturgični konstituciji kaže v tem, da hoče Cerkev svoje vernike po liturgiji notranje preroditi in popolnoma prikleniti nase. Zato je dovolila uporabo ljudskega jezika v liturgiji. Razumevanje svetega besedila je prvi predpogoj učinkovitega sodelovanja. S tem in tudi aktivnim sodelovanjem vernikov bo maša dobila nazaj svoj občestveni značaj. Kar ni v skladu s svetim obredom, kakor različna ponavljanja, bo odpravljeno in mašni obred poenostavljen. V obeh delih maše, liturgiji sv. besede in liturgiji sv. evharistije, je Kristus sam navzoč, nam on govori in nas posvečuje. Zato je pridiga tako važna in pri vsaki nedeljski maši ukazana. Tudi zakramenti bodo obnovljeni in obredi sedanjim časom primerno urejeni, kakor tudi sveta glasba in liturgični koledar.
Z naukom o pogostem branju svetega pisma in njegovi uporabi v liturgiji se Cerkev približuje protestantskemu stališču, ki ima v taki časti sv. pismo in pozna pravzaprav samo to vrsto liturgije, le to službo božjo. Globok in važen pomen te konstitucije — nekateri člani so izjavili: če bi koncil izdelal in objavil samo to konstitucijo, bi ga bilo vredno sklicati — je v notranji prenovitvi <r Cerkvi po liturgiji in v približanju prenovljene Cerkve zunanjemu svetu.
3.	Konstituc ja o božjem razodetju, , Dei Verbum“, ki je bila proglašena 18. novembra 1965, je tudi eden od temeljnih dokumentov tega koncila. Prvotni osnutek je bil pomanjkljiv in zavržen. Ker za novo predelavo ni dobil tri četrtine glasov pri glasovanju, je Janez XXIII. sam posegel vmes in ukazal predelati prvotni osnutek. Vsi naslednji so bili potem predebatirani in popravljeni in šele peti sprejet in odobren. Treba je bilo vsako besedo tehtati in opredeliti. Konstitue:ja govori v šestih jedrnatih poglavjih o božjem rozodetju.
V prvih dveh poglavjih je razodetje postavljeno v okvir natika o zveličanju 'in v tej luči razložen izvor in. njegova fukcija. Božje razodetje je nekaj živega, po njem nam je Bog govoril in nam še danes govori. S Pavlovo vero moramo božjo besedo sprejeti in pristati nanjo. Razodeto izročilo prihaja k nam nepokvarjeno in se v nas razvija pod vodstvom sv. Duha.
Med sv .pismom in tradicijo obstoji zelo ozka zveza, oba izhajata iz istega božjega vira in tvorita v nekem pogledu enoto. Božja beseda je edini skupni vir razodetja in ta je ohranjena v obeh, v sv- pismu in tradiciji. Koncil se je ognil vprašanju o dveh virih in pustil odprto to teološko vprašanje. Pojem tradicije ni bil razčiščen in njen obseg ni bil pojasnjen na tridentinskem koncilu. Tudi drugi vatikanski koncil ni rešil tega vprašanja. Tako smo se približali protestantskemu pojmovanju, ki pozna samo en vir božjega razodetja.
Tretje poglavje govori o inspiraciji. Vse razodetje je inspirirano, vse v razodetju pa ni razodeto od Boga. Ker Bog govori v razodetju s človeškimi izrazi in po ljudeh, je treba tudi skrbno proučevati, kaj je hotel in nameraval pisatelj božjega razodetja zapisati. Peto in šesto poglavje govori o stari zavezi in novi zavezi. V stari zavezi je Bog pripravljal ljudi na zveličanje, v novi zavezi je obseženo delo in nauk Jezusa Kristusa, ki nas je odrešil. Evangeliji imajo zgodovinski značaj. Zadnje poglavje govori o uporabljanju sv. pisma. Sv. pismo je s tradicijo vred osnovna podlaga naše vere, zato ju ima Cerkev v največji časti; njeni verniki naj sv. pismo berejo in pridno študirajo.
4.	O pastoralni konstituciji, „Gaudium ct spet“, o Cerkvi v sodobnem svetu, ki je bila razglašena 7- decembra 1965. bi morali razpravljati na koncu, ker je brez dvoma krona vseh dokumentov in koncila samega. Ne zato, ker je najdaljša, marveč ker se peča z najbolj perečimi in sodobnimi vprašanji in problemi in jim skuša najti rešitev. Naslovljena je na vse človeštvo, kar je brez dvoma nekaj novega, in je tako last vsega človeštva. Cerkev se pač zaveda svoje važne vloge v Svetu in hoče z vsemi govoriti. S tem zavrača očitek, da je počasna in da je bila zaprta v nekaterih določenih vprašanjih in da je začela kasno z razpravljanjem c njih in njih reševanjem. Nekateri so tudi očitali, da v tem dolgem dokumentu. kjer se nekatere reči ponavljajo in bi bile lahko bolj koncizne, koncil lii kaj novega povedal, kar seveda ne drži. Že dejstvo samo, da ta konstitucija obravnava vse različne probleme javnega, socialnega, versko-kulturnega in individualnega življenja in jih rešuje, je nekaj izredno pomembnega. Cerkev je mati vseh. Res, da so nekateri nauki in rešitve bile že prej podane in zapisane, kakor socialni nauk v enciklikah Leona XIII., Pija XI., Pij a XII. in Janeza XXIII.; o miru in vojni v enciklikah „Pacem in terris" in „Mater et Magistra" Janeza XXIII-, kljub temu konstitucija prinaša marsikaj novega. Ti principi so večnostni in ne zgubljajo s ponavljanjem svojega bleska in pomena. Cerkev mora ponovno dvigati svoj glas.
Konstitucija o Cerkvi v sodobnem svetu, ki je imela svoj začetek na koncilu samem in ne v kakšni predkoncilski komisiji — kardinal Suenens je nekaj podobnega predlagal — se deli v dva dela. V prvem konstitucija razpravlja splošno o poslanstvu Cerkve in človeka na svetu, v drugem o nekaterih določenih posebej važnih problemih sedanje dobe. Prvi del je doktrinaren in govori najprej o vzvišenosti človeške osebe (I). Človekova osebnost je zato nad vse vzvišena, ker je človek podoba božja. Ostvarjena je v resnici, modrosti, svobodi in svobodi vesti-Posebno se še ta odlika kaže v občevanju s Bogom. Cerkev zavrača ateizem, zaveda se pa, da je ateizem večkrat protest proti zlu v svetu. Verni in neverni morejo in morajo delovati za zboljšanje razmer na svetu. Zato je potreben odkrit
in pameten razgovor (II). Človeška družba je danes še posebej med seboj povezana, odvisni smo drug od drugega in vsi v družbi smo enakovredni in vsi odgovora: za dobro družbe, pri katerem moramo vsi sodelovati. Socialna pravičnost zahteva več kot individualna etičnost (III). Človekovo poslanstvo v svetu je zboljšati svet in razmere. Vera pri tem delu pomaga (IV). Vloga Cerkve v svetu je pomagati posamezniku in družbi. Pripravljena je razgovarjati se z vsemi.
V	drugem delu, kjer konstitucija obravnava posebna vprašanja, je na prvem mestu zakon. Zakon je božja ustanova za množitev človeštva; posebna njegova oznaka je ljubezen med zakonomcema, ki je na isti ravnini kot prvi namen zakona. V današnjih razmerah je dovoljeno načrtno urejevati rojstva, toda napačno omejevanje, z napačnimi sredstvi ni dopustno. Koncil ni rešil razna podrobna in važna vprašanja^ pustil jih je ob strani. Papež je ustanovil posebno komisijo, ki študira te zadeve. Pričakovati je, da bo v doglednem času izdal svojo izjavo o tem vprašanju.
Drugo vprašanje je o razvoju prave kulture. Razpravljanje o tem predmetu je čisto nekaj novega. Današnje razmere so ustvarile novo kulturno okolje. Vse pričakuje boljšega življenja, pa je treba rešiti preje še marsikakšen drugi problem kakor npr. vprašanje sinteze vseh kultur; razgovora med njimi, ki naj odpravijo razdor; kako pospešiti rast kulture; kako jo dati neciviliziranim in nepismenim; glede pravice do kulturnosti in vzgoje, ki jo ima vsakdo; glede vloge Cerkve pri kulturnem delu, ki je gotovo zelo važna.
V	tretjem poglavju konstitucija govori o socialno gospodarskem vprašanju. Prejšnji papeži so že veliko o tem govorili, nazadnje papež Janez XXIII. Produkcija naj se pospeši in reforme v gospodarstvu in socialnem življenju uvedejo, da bodo krivice, neenakost, lakota zginile iz sveta- Materialne dobrine so last vsega človeštva.
Četrto poglavje govori o življenju v politični skupnosti. Osebne pravi-ce morajo biti v družbi in javnem življenju bolje zavarovane. Zato naj se vsakdo udeležuje [političnega življenja. Cerkev se ne sme spuščati v politično življenje ali se pa vezati na katerokoli stranko. S svojim naukom in življenjem utrjuje osnove družabnega in političnega življenja-
Zadnje poglavje, peto, govori o pospeševanju miru in o medsebojnem sodelovanju narodov. Dandanes je mir v stalni nevarnosti* da izbruhne destruktivna in totalna vojska; stalno oboroževanje nevarnost samo povečuje. Treba je odstraniti nevarnost vojske z mednarodnim sodelovanjem, z razgovori in gospodarsko pogodbo. Prav tako je treba odstraniti razloge vseh razporov. Cerkev naj s svojimi verniki pri tem sodeluje in pomaga. Razgovor naj se začne z vsemi in povsod.
Popolnoma nove in- sodobne poteze v konstituciji so zlasti tele: Odkritosrčnost in odprtost na vse strani in do vseh. Cerkev se hoče od. sveta kaj naučiti in govoriti svetu- Govoriti hoče s svojimi znotraj Cerkve, z brati zunaj Cerkve, s tistimi, ki vsaj priznajo Boga, in tudi onimi, ki ga še ne poznajo, s tistimi, ki preganjajo Cerkev, in celo s tistimi, ki zanikajo božje bivanje. Druga Poteza je v poudarku svoje odgovornosti za vse in službe vsem. Cerkev hoče vsem pomagati, ne samo vladati in obsojati. Cerkev hoče vsem služiti, non ser-viri, sed servire! Tretji poudarek je na osebnem človekovem dostojanstvu in na Posebnih obvezah po socialni pravičnosti, k čemer se današnje človeštvo bolj in bolj prebuja. Nekaj čisto novega je tudi klicanje laikov k sodelovanju s Cerkvijo
in njihova odgovornost za to delo. V vseh pogledih je konstitucija nekaj modernega, čast koncila in sodobne Cerkve.
5.	Dekret o družbenih občilih, „Inter Mirif.ca", je bil izdan 4. decembra 1963 obenem z liturgično konstitucijo. V primeri z drugimi dokumenti ne dosega njihove višine. Kritika mu je očitala, da je abstrakten, presplošen, da bi bil lahko bolj razgiban in bogatejši. To bi se najbrž tudi zgodilo, če bi izšel šele ob koncu koncila, ko je razpravljanje postalo pomembnejše in živahnejše. Tako se pa ta odlok povečini ozira na preteklost in ponavlja, kar je bilo že povečano, in ne gleda zadosti v bodočnost.
Dekret se deli v dve poglavji. V prvem govori o moralnosti obveščevalnih sredstev in vseh tistih, ki jih uporabljajo. Tudi umetnost in njeni stvaritelji so podvrženi moralnim zakonom. V drugem poglavju govori, kako naj Cerkev uspešno uporablja ta sredstva pri apostolskem in pastoralnem delu-
Obveščevalna sredstva, kakor radio, televizija, film, tiskana beseda so silno vplivna; oblikujejo in ustvarjajo javno mnenje. Po teh sredstv.h naj bi bila prikazana vsa idejna veličina in glob.na Cerkve in vere, vse njeno duhovno bogastvo. Ustanovila naj bi se družba za katoliško filmsko produkcijo, ki naj bi izdelovala in prinašala verske filme, svetniške like v borbi za popolnost, filme iz cerkvene zgodovine, kjer naj bi bile njene napake objektivno prikazane; socialne filme (zakaj je bogastvo vedno idealiziranoV); filme, ki bi pokazali laž diktatorstva, preganjanja, komunizma itd!- Zadosti je tvarine, katero bi lahko obdelali in podali ter tako pomagali človeštvu v rasti k dobremu.
6.	Dekret o ekumenizmu, „Unitatis Kudintegratio," je bil izdan 21. novembra 1964. Ko so različne komisije prihajale s svojimi delnimi predlogi je koncil odločil, naj se vsi združijo in naj kardinal Bea priredi poseben dokret o o ekumenizmu.
Dekret je nekaj novega in sodobnega. Z njim se začenja nova doba v Cerkvi- Dekret govori o ločenih bratih, nekatoliških kristajnih, ne zviška in z obsojanjem (imena heretiki in shizmatiki so opuščena) marveč s priznanjem krivde na obeh straneh in z razumevanjem. Prizna dobrine, ki jih imajo, obžaluje napake, ki so bile storjene. Ne govori o dogmatičnem povratku k Rimu marveč o povratku in usmeritvi h Kristusu.
Začno naj se razgovori o možnem sodelovanju in vrše naj se na novi višini. Že ustanovitev tajništva za pospeševanje združenja vseh kristjanov je nekaj velikega.
Prvo poglavje govori o principih ekumenizma, o Kristusu ustanovitelju Cerkve, ki je edina, ena in ima v Petrovem nasiedniku svojega poglavarja. Cerkev je znamenje med ljudstvi. V tej Cerkv, so bili razdori že od začetka-Kr,vda je na obeh straneh. Ekumensko gibanje jih skuša odpraviti. Krivične obdolžitve naj se pozabijo in začno naj se razgovori med zastopniki o nauku in življenju kristjanov. Sodelovanje naj se vrši z molitvijo, zgledom in svetim življenjem. Drugo poglavje govori o izvrševanju ekumenizma. Potrebna je notranja spreobrnitev, , samo zunanje sodelovanje ne bo prineslo združitve. Odpuste naj drug drugemu, moliti je treba in brate spoznati po študiju. Tretje poglavje govori o krščanskih skupinah, ki so ločene od rimsko apostolskega sedeža- Najprej je govora o vzhodnih Cerkvah, kjer se omenja njihovo duhovno bogastvo, liturgija in češčenje Marije. Vse poziva k razgovoru in na delo za
združitev. Nato govori o Cerkvah in krščanskih skupinah na zapadu, o anglika-mzrnu in različnih protestantskih skupinah, ki so ločene od rimske Cerkve. Med njimi in nami so velike razlike, najveeje v razlaganju razodete resnice. O. ten raznkah naj bi med seboj razpravljali.
Nobenega dvoma ni, da se je z ekumenskim gibanjem začelo nekaj velikega, in ce vsa znamenja ne varajo, bo to gibanje raštlo iz dneva v dan.
7.	Dekret o vzhodni katoliški Cerkvi, „Orientalium Ecclesiarum“, ki je bil razglasen 21. novembra 1964, je dopolnilo k prejšnjemu dekretu o ekumenizmu.
Priznava in poudarja vzvišenost vzhodnih obredov, ki so enakovredni obredom zapadne Cerave. Miznava obstoj in pravice vzhodnih Cerkva in obnavlja njihove stare pravice, a, ec ure a« časovnim potrebam primerno. Omenjene so pravice patriarnov rn navčku pn delitvi zakramentov.
Vzhodne Cerkve naj bodo most med katoliško Cerkvijo in ločenimi vzhodnimi brati. Dekret priznava enakost vzhodne tradicije s katoliško, ogiblje se vsega kar bi moglo žaliti, vsakega napačnega izraza, m priporoča razgovore z ločenimi brati ter življenje po veri in molitev.
Lahko rečemo, da je ta dekret ponujena roka vzhodnim bratom in stegnjena v pozdrav.
8.	Dekret o škofovski pastoralni službi v Cerkvi, „Christus Dominus“, je zopet eden od najvažnejših dokumentov, ki jih je koncil objavil. Med prvim in drugim vatikanskim koncilom tvori most, ker je prvi razpravljal samo o primatu, drugi -pa nadaljeval z razpravljanjem o škofovski oblasti in o njihovi pastoralni službi- Izšel je 28. oktobra 1965 in po temeljitem in kritičnem razpravljanju, pri čemer je dobil novo ime, nov obseg in. nove .poudarke, zrasel iz prvotnega osnutka v pomemben dokument, ki z velikopoteznostjo in preciznostjo kaže na veličino ;n važnost škofovske službe.
Dekret najprej opredeljuje pojem šfcofovstva in ponovi, kar je bilo že povedano v konstituciji o Cerkvi. Važnost te ugotovitve smo že poudarili. Škofje s papežem vred tvorijo apostolski zbor in vsak škof je s posvečenjem sprejet vanj. To zborno oblast škofje skupaj s papežem izvajajo po celem svetu. Praktično bo izvajana po sinodi škofov. Škofje se bodo tako še .posebej zanimali za misijonsko delo po svetu. V lastni škofiji ima vsak škof redno, pravo in neposredno oblast. V pridržanih zadevah se je treba obrniti na papeža, kateremu pomaga rimska kurija, ki bo po želji škofov reorganizirana in bolje opremljena za sodobne potrebe.
V	drugem poglavju dekret opisuje škofa kot dobrega pastirja, ki pozna svoje in skrbi zanje. Njegov lik in zlasti še njegovo pastoralno delo je osvetljeno od vseh možnih strani, škof je Kristusova priča pred vsem svetom, zato niora oznanjati evangelij na sodoben način, za sodobne potrebe. Pospešuje naj razgovore z družbo, v kateri živi, skrbi naj za katehezo in katehetsko izobrazbo, da bodo vsi spoznali in živeli velikonočno skrivnost. Skrbi naj za svoje duhovnike, za njihovo duhovno, intelektualno in materialno dobro din jih ljubi. Zanima naj se za ločene brate, različne oblike apostolata, za begunce, priseljence, mornarje, osebje na letališčih in celo za cigane. Nadalje govori dekret še o mejah škofije, 0 pomožnih škofih, o škofijski kuriji in svetih ter o kleru in redovnikih.
V	tretjem poglavju so omenjene še sinode, škofovske konference in nacionalni koncili; nazadnje je nekaj omenjeno o provincah in medškofijskih odnosih-
Iz vsega dekreta diha nov duh. Po videzu je bila vsa oblast v Cerkvi cen-
tralizhana v papežu in rimski kuriji. Po tem dekretu je bilo ugotovljeno pravo stališče škofov v Cerkvi glede na celotno Cerkev in na posamezno Cerkev, ki jo vsak škof sam vlada. Pastoralna škofovska služba je orisana in označena najbolj sodobno. Iz vse negove osebnosti in dela naj diha Kristusova ljubezen, ki naj bo ..pripravna za vsako dobro delo“ (2 Tim 2, 21).
9.	Dekret o vzgoji duhovnikov, ..Optatam totius<:, izdan 28, oktobra 1965, spada po važnosti v sklop velikih koncilskih konstitucij o Cerkvi in o Cerkvi v modernem svetu. S temeljito vzgojo, v današnjih dneh poglobljeno, bo mogla Cerkev doseči svoje cilje. Osnovno teološko in duhovno izobrazbo je ukazal že Tridentinski koncil, kar so potrebe časov narekovale. Kasneje je Cerkev dodajala nove odloke in .pobude za boljšo vzgojo v semeniščih. Vzgoja duhovnikov ni ostala potrebami in jo dvigniti do prave odličnosti.
nekaj statičnega. Drugi vatikanski koncil jo hoče spraviti v sklad z sodobnimi
Najprej govori dekret o poklicih, ki naj jih že življenje v družini pospešuje in tudi vzdušje v družbi. Vsi, katoliške organizacije, učitelji in drugi, naj jih bude in uporabljajo pri tem že znana in preizkušena sredstva: molitev in zatajevanje. V semenišče naj kandidati vstopajo popolnoma prostovoljno in s pravim namenom. Vzgoje naj se v resnične dušne pastirje po zgledu Jezusa Kristusa, v brate in prijatelje Kristusove, ki žive velikonočno skrivnost in včlanjajo vernike vanjo. Vzgoje naj se v krepostne, zrele može, ki jih odlikuje odkritosrčnost, skrb za pravico, zvestoba, skromnost, obrušeno obnašanje združeno z ljubeznijo; imajo naj srce za uboge, bolne, zgubljene in neverne. Breme celibata naj se jim razloži v vsej jasnosti in naj se jim prav nič ne prikriva. Nauče naj se žrtvovati in moliti, ker je čistost božji d’ar.
Ves filozofski in teološki študij naj bo bolj sodobno urejen, obogaten z novimi znanstvenimi pridobitvami, zlasti v pastorali. Pouk v sv. pismu in liturgiji mora zavzemati prvo mesto; sploh jih mora ves študij voditi v skrivnost Kristusovo. Kandidatje naj se usposobijo za dialog s svetom in postanejo naj uspešno orodje Kristusovo za današnje dni.
V dekretu je opisana vzgoja duhovnikov v idealne, odlične in sodobne dušne pastirje. Oblikujejo naj se po podobi Usmiljenega Samarijana in hodijo naj po njegovih stopinjah. Lečijo naj, opremljeni z najmodernejšimi duhovnimi sredstvi, vse različne bolezni in rane današnjega sveta. Če pomeni Tridentinski koncil začetek te urejene duhovniške vzgoje — pred tem koncilom take vzgoje ni bilo — potem pomeni drugi vatikanski koncil v tem pogledu višek. Cerkev se pač zaveda, da brez izobraženih in odličnih duhovnikov ne bo veliko dosegla in da svoje naloge ne bo rr.ogla uspešno vršiti.
10.	Dekret o obnovi redovniškega življenja, „Perfectae caritatis", izdan 28- oktobra 1965, zasleduje isti cilj kot gornji odlok o duhovniški vzgoji, obnovo redovniškega življenja. Življenje po evangeljskih svetih je nadvse dragocena vrednota. čim bolj se človek, poklican v red (svetost je že tako za vse ljudi), preda Kristusu in mu posveti svoje življenje, tem globlje postane življenje Cerkve in tem lepše sadove rodi apostolsko delo.
Dekret priporoča redovnikom dvoje: obnovo (renovatio) in prilagoditev (adaptatio). Brez notranje obnove zunanja prilagoditev ne b» uspešna. Za obnovo podaja najprej različna navodila, tako hojo za Kristusom in stalen povratek :< virom duhovnosti. Poleg tega priporoča vsem redovnikom, tudi kontemplativnim redovom in sestram, primerno in pametno prilagoditev pravil in načina življenja za sodobne čase.
Po redovnikih, po njihovem zglednem življenju, naj luč Kristusova, v nepokvarjeni veri, čisti ljubezni do Boga in do bližnjega, v objemu križa in trdnem upanju v prihodnjo slavo, sije vsemu svetu. 'Vzvišenost in, lepota redovniškega poklica je s tem v dekretu živo podana in ogreje dušo in srce.
11.	Dekret o laiškem apostolatu, „Apostolicam actusitatem", objavljen 18-novembra 1965 je prinesel popolnoma novo gledanje na sodelovanje lakov v Cerkvi in podal nove vidike o njihovi dejavnosti. Laiki so bili do zadnjega, če morda izvzamemo njihovo udeležbo pri Katoliški Akciji, molčeča Cerkev. Nihče ni govoril o njihovi odgovornosti pri delu in rasti Cerkve.
Po zamisli Pija XI. o Katoliški Akciji so laiki v njej soudeleženi pod vodstvom hierarhije pri apostolskem delu. Pij XII. je poudaril apostolski pomen tudi drugih organizacij. Janez XXIII. je v encikliki „Mater et Magistra" označil popolno udeležbo in odgovornost vseh laikov pri apostolskem delu.
Dekret razvija osnovno teologijo o laištvu in njihovem apostolskem delu. Dolžnost tega delovanja izvira iz zveze s Kristusom'.—glavo, iz zakramenta sv. krsta in birme. Vsak član mora pomagati pri rasti Kristusovega mističnega telesa. Vsi laiki so poklicani v „kraljevo duhevstvo" (1 Pet 2, 4—10) in so božje ljudstvo. Njihova naloga je ista, kot jo imajo duhovniki: učeniška, posvečevalna in vodilna. O razliki med laiško in hierarhično službo, ki je seveda bistvena ne govori veliko, pač pa poudarja dejstvo, da smo vsi skupaj božje ljudstvo. Nekaj vprašanj še ni rešenih in bodo še zorela, preden bodo odločena.
Dalje govori dekret o oblikah in področju laiškega apostolata in oblikovanju laičnih apostolov, o notranjih razlogih apostolata (dogmatično) in zunanjih odnosih laičnega apostolata (juridično) do hierarhije in drugih organizacij.
S tem dekretom so torej tudi laiki dobili svoj glas v Cerkvi. V obraz Cerkev je bila zarisana nova poteza. Cerkev je s tem opustila svojo aristokratska zadržanje in se sklonila k ljudstvu. Dvignila ga k sebi in ugotovila, da smo vsi skupaj eno božje ljudstvo, eno. telo in vsi skupaj odgovorni za njegovo rast in prespeh. Do zadnjih dni nista r.e dogmatika ne kodeks imela kaj posebnega povedati o laikih. Odslej bo seveda drugače.
12.	Dekret o duhovnikih, „Preshyterorum Ordinis“, je bil objavljen 7. decembra 1965. Kot vsi drugi dokumenti je tudi ta doživel pri koncilskem razpravljanju svoje popravke in poglobitev. Koncil je odličnost duhovskega stanu in njegovega dela tako lepo in popolno orisal, kot ga še ni do zdaj nobena papeška izjava katerih ni malo, in noben prejšnji koncil.
Najprej postavi dekret duhovnika v pravi odnos do tistih, ki so nad njim in pod njim, ter ugotavlja njegov dogmatični položaj. Do zdaj je veljalo, da je duhovništvo zakrament zase in duhovnik vzet iz ljudstva in dvignjen nadnje in odločen za kult- Koncil ugotavlja nekaj novega: da je samo eno duhovništvo in duhovnik s škofom vred udeležen na njem. škof ga poseduje v polni meri duhovnik v manjši in je škofov sodelavec. Dalje je duhovnik res vzet iz ljudstva. Pa ne ločen od njega, marveč posvečen zato, da mu služi. Za rast Cerkve je osebno odgovoren.
Svojo službo opravlja z oznanjevanjem božje besede, ki ne sme biti abstraktno in splošno, marveč konkretno in naslonjeno na sv. pismo. 'Zanima naj se za vse ljudi: mladino, poročene, starše, bolne, umirapoče; svoje vernike naj oblikuje v krščansko občino. Drugi del tega poglavja govori o razmerju na zunaj. škof naj v duhovnikih vidi svoje brate in prijatelje; duhovniki pa naj usta-
nove svoj senat, ki jih bo pred škofom zastopal. Škof in duhovniki morajo biti tesno povezani prav zaradi apostolskega dela; gojiti morajo bratovsko ljubezen in drug drugemu pomagati. Vernikom je duhovnik oče in učitelj; zato naj jim predseduje, pa obenem tudi prizna čast laištva in njihovo svobodo. Kot dober pastir naj .gre za zgubljenimi in odpadlimi.
Tretje poglavje govori o duhovnikovi svetosti, za katero si mora še po-sebej prizadevati. Duhovnik predstavlja na poseben način Kristusovo osebo. Svetost napravlja njegovo službo učinkovito, in tudi služba sama, če jo neumorno in zvesto opravlja, v duhu Kristusovem, ga bo posvetila. Mašo naj opravlja vsa:c dan, zakramente naj deli vselej kadar jih verniki potrebujejo. Molitev ga "bo privedla v skrivnost Kristusovo.
Duhovniška svetost obstaja v tem, da ipri delu ne išče sebe, marveč voljo Njega, ki ga je poslal- Zavest lastne slabosti ga ohranja ponižnega. Služi naj v pokornosti, kar ga bo vodilo k zrelejši svobodi. Velika odlika duhovništva je krepost vzdržnosti. Celibat in duhovništvo sta v mnogih ozirih v najlepšem soglasju. Duhovniki so tako z nedeljenim srcem privezani na Kristusa in na delo zanj ter tako postanejo njegov živ zgled in znamenje prihodnje slave. Žrtve celibata naj prinašajo velikodušno in odkritosrčno. Mogoče je biti čist, treba je le prositi za zvestobo in uporabljati že vsa znana in že zdavnaj preizkušena sredstva. Daije naj duhovniki nikar ne navezujejo svojega srca na dobrine tega sveta, najti morajo pravo ravnovesje med njimi in med seboj.
Sredstva za posvečenje, ki so nazadnje omenjena, so znana-
Tudi če dekret ne bi rekel nobene besede o duhovniku Usmiljenem Samarijanu in dobrem pastirju, živi podobi Kristusovi, sije iz tega velikega dokumenta veličastna in vzvišena njegova podoba. Duh božji je v njegovih služabnikih in ne bodo omagali, iker je Bog vedno z njimi!
13. Dekret o misijonskem delovanju, „Ad gentes“, je bil sprejet 7. decembra 1965 z največjo večino glasov. Prvotni osnutek je bil večkrat predelan, in ko je neki misijonski škof zborovalcem zaklical, da je videti predloženi osnuteK kot „ossa arida“, so dodali še tri poglavja in pokazali na vitalnost in važnost misijonskega dela.
Najprej dekret misijonsko delo teološko utemeljuje; ugotavlja, da v Cerkvi ie ni zadosti živega zanimanja zanj in za spreobrnitev sveta. Poudarjeni so zlasti nekateri novi vidiki. Kristus je prišel odrešit vse človeštvo in vse človeštv) naj po božjem načrtu postane božje ljudstvo in se pridruži Telesu Kristusovemu. Odgovornost za misijonsko delo ne nosi samo papež, marveč tudi vsi škofje in laiki. Vsa Cerkev je misijonska. Laiki so prav tako udeleženi pri tej dolžnosti; vsak član mora pomagati pri rasti Cerkve. Ta obveznost je za vsakega funda-mentalna. Naj vsakdo sliši glas vpijočih po pomoči.
Popolnoma nove zamisli so bile sprejete v ta dokument, kakor npr. o narodnih jezikih pri liturgiji v misijonih, obnova diakcnata, načrtno delo v misijonih, sodelovanje misijonarjev, nove naloge škofovskih konferenc itd.
Misijonsko delo Cerkve je veliko poslanstvo in ena največjih potreb, štiri petine človeštva še tava v temi. Dekret je skušal zajeti misijonsko delo v celoti, pokazati na nove vidike in tako dodati nekaj k ekumenskemu sijaju Cerkve-Cerkev se s tem sklanja k najbolj ubogim in zapuščenim. Prinesti jim hoče Kristusov,: luč in bogastvo, v katero je čisto naravno vključena tudi civilizacija-Vse človeštvo hoče pripeljati k Bogu in postati „Mati vseh ljudstev".
14.	Izjava o krščanski vzgoji, „Gravissimum educationis", objavljena 28. oktobra 1965, govori o nekaterih osnovnih pivneipih krščanske vzgoje Ugotavlja, da jih bo morala pokoncilska komisija za ta predmet šele razviti. Izjava kratko ponavlja to, kar je bilo že preje večkrat obravnavano, o pravici posameznikov do vzgoje, o starcih, krščanski moralni in verski vzgoji državi in Cerkvi, katoliških šolah, učiteljih, višjih šolah in povezanosti z drugimi ustanovami itd.
Poudarek izjave je na dejstvu, da Cerkev noče stati ob strani v tako važni zadevi, kakor je krščanska vzgoja, marveč hoče narediti krščansko vzgojo za podlago vsega človeškega življenja in ravnanja.
15.	Kratka izjava o odnosih Cerkve do nekrščansk.h verstev, „Nostra aetate“, izdana 28 .oktobra 1965, je važen koncilski dokument. Prvič v zgodovini Cerkve se je zgodilo, da se je Cerkev z of.cielno listino obrnila na drugoverce: Mohamedance, dude in druge (besede pogani ni v izjavi), jih nagovorila, jim ponudila roko in jih povabila na razgovor. Govori o Bogu, ki je naš skupen začetek m cilj, v katerega vera nas vse povezuje. Edinost in medsebojno prijateljstvo je treba graditi m gojiti ter ohranjevati vrednote, ki so nam vsem skupne. Tudi tisti, ki so zunaj, so v neki zvezi s Cerkvijo, ker Bog hoče, da se vsi ljudje zveličajo. Judom je Cerkev še posebej hvaležna, ker je izšla iz njihove srede. Sedanji Judje ne nosijo krivde za Kristusovo smrt.
Ta sklenitev k neznanim, zaničevanim, zaostalim, kulturno nerazvitim, neciviliziranim, tudi divjim ljudstvom je nekaj edinstvenega. To je poteza sodobne Cerkve, ki vidi v vseh ljudeh svoje brate. Cerkev je s tem razkrila svoje srce, ki ljubi prav vse in išče tudi v ljudeh brez kulture poteze bogopodobnosti.
16.	Izjava o verski svobodi, „Dignitatis humanae" ,ki je bila objavljena 7. decembra 1965, je tudi eden med najvažnejšimi koncilskimi dokumenti- Ni dvo-ma, da je bila od vseh predlogov najbolj ostro kritizirana in predebatirana. Razpravljanje se je v glavnem vrtelo okrog vprašanja o zmoti, ki nima pravice do obstoja. Ta princip je pravilen, toda tudi drug princip, o svobodi vesti, ki jo vsak posameznik poseduje, je resničen. Svoboda vesti je osnovana na vzvišenosti človeške osebe (in d.gnitate personae humanae), v osebnih človekovih pravicah. Slovenski izraz ,,svoboda vesti“ lepše in pravilneje izraža te pravice kot pa izraz „verska svoboda", zato rajši govorimo o svobodi vesti. Nihče nima pravice kratiti čioveku to svobodo, človek se mora in sme svobodno odločati za Boga. V vseh časih je Cerkev to učila. Zmota res nima pravice do obstoja, toda t-sti, ki se moti, ima osebno svobodo, se je držati, ,če je prepričan o njeni resničnosti; seveda obveznost iskati resnico še ostane.
Dokumentu se pozna, da ga je v glavnem sestavljal ameriški jezuit John C. Murray, S- J. Škof De Smedt je v svojem poročilu podal štiri važne razloge, za.iaj naj koncil poda svojo izjavo o svobodi vesti: 1. Zaklad Kristusove resnice, ki je bil dan Cerkvi, potrebuje pojasnitev in obrambo. 2. Polovico gloveštva ječi pod materialističnim ateizmom, ki mu jemlje versko svobodo. 3. Na svetu motajo ljudje različnih verskih prepričanj skupaj žixeti. 4. Pomanjkanje take izjave bi vzbudilo sumn.čenje, da Cerkev odobrava zatiranje verske svobode pri vse n drugih, razen pri sebi.
Ta koncilska izjava je brez dvoma velikanskega pomena. Vsaka država mora izvajati versko strpnost, toleranco, ker mora ščititi svobodo svojih podložnih. Po tej izjavi tudi Cerkev soglaša s to toleranco in priznava ne „zmoto“, marveč osebno svobodo posameznika kot nekaj nedotakljivega in svetega.
S tem je Cerkev podala roko vsem drugovercem, pokazala svojo miroljubnost, velik smisel za sožitje in sodelovanje med vsemi ljudmi. Aristokratski,
separatistični, izolacijski in individualistični značaj Cerkve ter njena samozavest in drugo, kar je s tem v zvezi in se je Cerkvi očitalo, jje zdaj odpadlo. Ni več ne heretikov in shizmatikov, odpadnikov in poganov, vsi smo bratje in eno ljudstvo na svetu, čeprav ne še vsi v najvišjem pomenu božje ljudstvo. Cerkev je postala bolj humana, ponižna in sprejemljiva za vse ljudi.
Zaklj uček
Ob vsem tem vidimo, da je koncil opravil ogromno delo. V živahnih in včasih zelo ostrih debatah je zarisal v obraz Cerkve nove črte in dal Cerkvi sodobno podobo. Vsakemu dokumentu se več ali manj pozna sodobnost. Vsa naročila in ukazi, napotki in namigi, zamisli in ideje merijo na to, kar smo rekli že v začetku: Cerkev naj bo v novem času resnična podc-ba usmiljenega Samarijana in Jezusa Kristusa, dobrega pastirja, ki je dal življenje za svoje ovce. Njegova lepota, vzvišenost, žled in vitalnost, „njegova večna moč in božanstvo" (Rim 1, 20), ki je bila tako lepo odsevala tudi v liku papeža Janeza XXIII., je škofom zborovalcem stalno bila pred očmi. Njegov duh, duh Kristusov, je zdaj nekako utelešen v delu tega koncila, škofje so popravljali in debatirali, tehtali in krit.zirali, pa vedno imeli pred očmi veličastno vizijo sodobnosti Cerkve, aggiornamento Janeza XXIII.
Tako je tudi drugi vatikanski koncil dobil svojo posebno epohalno-monu-mentalno oznako: Cerkev se, kot se je sam božji Učenik Jezus Kristus, v ljubezni in dobroti sklanja k vsemu človeštvu in ga hoče pritegniti ik sebi. Tak je -bil Jezus Kristus, na.š Odrešenik; tak je bil njegov namestnik Janez XXIII., taki so -bili vsi, ki so zvesto hodili za Kristusom, in taka naj bo danes Cerkev po zamisli drugega vatikanskega koncila.
PRIHODNJI MARIOLOŠKI KONGRES BO V FATIMI
V Fatimi na Portugalskem ,bo v poletju 1967 peti mednarodni mariološki kongres. Poznavavci nauka o Mariji se bo jo z vsega sveta sešli zato, da bi razpravljali o tem, kako se je v krščanstvu začelo češčenje Matere božje in kako se je bolj in bolj razvijalo, ne da bi se oddaljilo od tistih temeljev, ki so podani v sv. pismu in z dejstvom, da je Sin božji iz Marije Device privzel človeško naravo tako rekoč za orodje -našega odrešenja. Že sedaj so se začeli strokovnjaki na razpravljanje o tem pripravljati s temeljitim proučevanjem sv. pisma, starih krščanskih pisateljev, arheoloških spomenikov in ikonografije (raziskovanja svetih podob). Pozornost bodo obračali tudi na odnose med krščanskim češčenjem Matere božje in poganskimi kulti (veliki zad-evni strokovnjak J. Danielou je že doslej proučeval
to vprašanje in pokazal, kako neutemeljeno je trditi, da Marijino češčenje izvira iz poganstva!), raznimi krivoverstvi in miti, ki so ponekod nastajali. Raziskovali bodo tudi prvotno zgodovino meništva, kolikor je v zvezi s češčenjem Matere božje.
K udeležbi na kongresu so kot predavatelji povabljeni tudi vsi pravoslavni, anglikanski in protestantski izvedenci.
O Mariji bo ta kongres še posebej razpravljal pod vidikom zedinjenja vseh kristjanov. Objektivno je prebl. Devica Marija nedvomno Mati cerkvene edinosti. Zdaj gre za to, da postane tudi dejansko — da jo kot tako vsi priznamo, er priznavamo njenega Sina za sredni-ka in vir vseh milosti, in da bi ss mogio po Marijini priprošnji Kristusovo kraljestvo v dušah širiti vse bolj učinkovito kakor doslej.
Seznam prepovedanih knjig (!ndex)
Kongregacija za verski nauk je o tem izdala sledečo objavo:
Po objavi apostolskega pisma, ki se začenja z besedami „Integrae ser-vandae“, izdanega po lastnem nagibu dne 7• dec. 1965, so svetemu sedežu dospela premnoga vprašanja glede seznama prepovedanih knjig, ki ga je doslej uporabljala Cerkev po božjem naročilu v zaščito neokrnjenosti vere in morale.
Kot odgovor na omenjena vprašanja kongregacija za verski nauk po dogovoru s svetim očetom sporoča, da indeks obdrži svojo moralno moč, v kolikor vodi in uči vest kristjanov, da naj se po zahtevi samega naravnega prava varujejo tistih spisov, ki bi mogli škodovati veri in morali; nima pa indeks več moči cerkvenega zakona z dodanimi kaznimi.
Zato Cerkev zaupa zreli vesti vernikov, zlasti še katoliških pisateljev in izdajateljev in tistih, ki se trudijo s poukom mladine. Naj trdneje pa zaupa budni skrbi tako posameznih ordinarijev kot škofovskih konferenc, katerih pravica in dolžnost je, da škodljive knjige nadzirajo in preprečujejo in, če treba, tudi obsodijo in zavrnejo.
Cveta kongrekacija za verski nauk si bo po navodilu apostolskega pisma „Integrae servandae" in odlokov II. vatikanskega koncila prizadtevala obveščati ordinarije katoliškega sveta glede- presojanja izdanih del, glede pospeševanja zdrave kulture nasproti kvarni in bo v ta namen sodelovala tudi z instituti in univerzami.
če pa bodo izšli na kakršen koli način nauki in mnenja, ki bodo nasprotovali načelom vere in nravnosti, in ne bodo njih avtorji, ko bodo vljudno pozvani, -da jih popravijo, tega hoteli storiti, bo sveti sedež uporabljal svojo pravico in bo take spise tudi javno obsodil, da bo tako dovolj močno poskrbljeno za blagor duš.
Končno bo primerno poskrbljeno, da bodo verniki zvedeli za sodbo Cerkve o 'zdanih delih.
Dano v Kirnu, v poslopju sv. oficija, dne 14. junija 1966.
Alfred kard. Ottaviani, Ir.,	P. Parente, lr.,
proprefekt kongregacije za verski nauk	tajnik
K tej objavi je dne 15. junija 1966 v L/Osservatore Romano na.pisal P-'komentar z naslovom: Nova navodila za zaščito vere in morale v tisku, ki ga objavljamo:
Cerkev je od prvih stoletij dalje vedno čutila za svojo dolžnost, da brani vero in moralo svojih sinov po naročilu svojega božjega Ustanovitelja, ki ji je zaupal poslanstvo, da na svetu uresniči božje kraljestvo za zveličanje vseh ljudi.
Zgodovina Cerkve je polna borbe proti teoretičnim in praktičnim zmotam, da bi tako bila zavarovana neokrnjenost vere in morale.
Z odkritjem tiska se je ta nevarnost še povečala in zato se je Cerkev morala zateči k učinkovitejšim sredstvom v obrambo neokrnjenosti vere.
Tako je nastal seznam (indeks) prepovedanih knjig, ki je bil skozi štiri stoletja sredstvo nadzorstva in obrambe proti tiskanim zmotam. Bil je koristno sredstvo, sedaj o'b vedno bolj naraščajoči poplavi tiska pa je vedno manj primeren.
Danes bi bilo zelo težko zasledovati svetovni tisk in ga ocenjevati v posameznih delih po natančnem seznamu tistih del, ki so škodljiva in nevarna za vero in nravnost, pa čeprav se je zasebno in družbeno psihološko ozračje spremenilo.
Srečno vladajoči papež Pavel VI, ki s spoštovanjem in obrambo doktri-nalnega in moralnega izročila modro združuje tudi čut za probleme sodobne vesti, je v motupropriju „Integrae servandae11 z dne 7. decembra 1965, ko je upošteval tudi želje koncilskih očetov, prenovil ureditev in duha stare kongregacije svetega oficija. Obdržal ji je nalogo nadzorstva in obrambe neokrnjenosti vere in nranosti, ublaži lpa je ostrost in dal kongregaciji pozo ti vn o. in pastoralno metodo-
Papež je določil da naj obnovljena kongregacija, preden bo kako knjigo obsodila, stepi v stik s pisateljem, naj upošteva okolje, v 'katerem je knjiga nastala, posluša mnenje škofov in naj le v skrajnem primeru knjigo tudi formalno obsodi.
V	papeškem dokumentu „Integrae servandae11 ni omenjen indeks, ki je bil doslej del ureditve svetega oficija; iz tega se da sklepati, da indeksa kot takega ne bo več.
Vendar pa so mnogi škofje spraševali sveti sedež glede usode indeksa. Na ta vprašanja, ki so upravičena, odgovarja današnje poročilo v L’Osservatore Romano, ki ga je podpisal kardinal A. Ottaviani, proprefekt kongregacije za verski nauk, še prej pa ga je odobril sveti oče.
Sporočilo (predvsem izjavlja, da indeks danes nima več pravne veljave cerkvenega zakona z dodanimi sankcijami zoper prepovedane knjige in tiste, ki jih berejo, hranijo ali širijo; v polni veljavi pa ostane njegov pomen in njegova moralna vrednost v tem smislu, da vsako krščansko vest opozarja na dolžnost, izogibati se tudi po zahtevah naravnega prava branja knjig, ki so nevarne za Vero in nravnost.
Kdor premišljeno dela drugače, greši, četudi zaradi tega ne zapade cerkveni kazni.
Zato Cerkev opozarja na dozorelo vest vernikov (bravcev, pisateljev, izdajateljev, vzgojiteljev), predvsem pa zaupa budni skrbi škofov in škofovskih konferenc, ki imajo pravico in dolžnost, čuvati vero in nravnost osvojih vernikov s tem, da nadzirajo, preprečujejo in, če je potrebno, tudi obsojajo slab tisk.
Prva naloga je torej zaupana krajevnim škofom ki so poklicani, da delajo na lastno pobudo po cerkvenih zakonih.
V	središču pa bo kongregacija za verski nauk, ki se bo na podlagi določil motupropria ,,Integrae servandae11 in navodil II. vatikanskega koncila povezala s škofi, da jim bo pomagala pri kontroli tiska.
Nasprotno pa bodo škofovske konference po lastnih dokrinalnih komisijah sodelovale in bodo povezane s kongregacijo za verski nauk, ki se bo okorist;la tudi z bogatimi zaključki katoliških univerz in drugih instotutov.
Na ta način bodo sveti sedež in škofije delovali učinkovito in v soglasju, da tako zajezijo nevarnost in pospešujejo zdravi nauk.
Ali torej ne bo več slovesnih obsodb kot nekoč, ko je bila kaka knjiga dana na indeks ?
Sporočilo opominja, da si sveti sedež po zahtevah naravnega prava in božjega naročila pridržuje pravico javno obsoditi knjigo, ki žali vero ali nravnost. Tega pa ne bo storil, ne da bi prej pozval pisatelja, naj knjigo izboljša, in le, če bo pisatelj to odklonil.
Ostane še problem obveščanja klera in vernikov o sodbi Cerkve o tiskanih publikacijah, in o miselnih tokovih različnih dežel.
Tej zadevi bodo ustregli z izdajanjem informacijskega glasila v tisku, kar še proučujejo.
Protokol o pogovorih med predstavniki SFRJ in predstavniki Svetega sedeža
Zato, da bi se odnosi med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in katoliško Cerkvijo uredili, so se (predstavniki vlade Socialistične federativne republike Jugoslavije in Svetega sedeža pogovarjali v Rimu od 26. junija do 7. julija 1964, v 'Beogradu od 15. do 23. januarja in od 29. maja do 8. junija 1965 ter ponovno v Rimu od 18- do 25. aprila 1966-
I.
V splošnem okviru vprašanj, ki so bila predmet pogovorov, so predstavniki vlade SFRJ izrazili naslednja stališča jugoslovanske vlade:
1.	Načela, na katerih je v SFRJ zasnovana ureditev pravnega položaja verskih skupnosti in ki jih zagotavljajo Ustava in zakoni SFRJ, so svoboda vesti in svoboda vere; ločitev Cerkve od države; enakost in enakopravnost vseh verskih skupnosti; enakost pravic in dolžnosti vseh državljanov, ne glede na vero in izpovedovanje vere; svobodo ustanavljanja verskih skupnosti, priznanje svoj-stva pravne osebe verskim skupnostim.
Vlada SFRJ zagotavlja katoliški Cerkvi v Jugoslaviji, v okviru teh načel, svobodno opravljanje verskih zadev in verskih obredov.
Pristojni organi družbeno-političnih skupnosti, (občina, okraj, pokrajina, republika federacija) zagotavljajo vsem državljanom, brez kakršnihkoli razlik, dosledno uporabo zakonov in drugih predpisov, s katerimi je zavarovano spoštovanje svobode vesti in svobode izpovedovanja vere, iki je zagotovljeno z Ustavo Socialistične federativne republike Jugoslavije.
Vlada SFRJ je pripravljena proučiti primere, za katere bi Sveti sedež menil, da je potrebno, da jo v zvezi s temi vprašanji opozori.
2.	Vlada SFRJ upošteva pristojnosti Svetega sedeža pri opravljanju juris-dikcijc- nad katoliško Cerkvijo v Jugoslaviji pri spiritualnih vprašanjih, ki so cerkvenega in verskega značaja, kolikor ne nasprotujejo notranji ureditvi SFRJ.
Škofom katoliške Cerkve v Jugoslaviji bo tudi v prihodnje zagotovljena možnost vzdrževanja stikov s Svetim sedežem, meneč, da imajo takšni stiki izključno verski in cerkveni značaj.
Sveti sedež — ostajajoč pri zahtevah, katere je s svoje strani izrazil med pogovori v zvezi s popolno ureditvijo odnosov med katoliško Cerkvijo in SFRJ — je sprejel na znanje izjave o stališčih vlade SFRJ, ki so navedene v 1. in 2. točki.
II.
V splošnem okviru vprašanj, ki so bila predmet pogovorov, sa predstavniki Svetega sedeža izrazili naslednja stališča:
1. Sveti sedež potrjuje načelno stališče, da se mora dejavnost katoliških duhovnikov pri opravljanju njihovih duhovniških dolžnosti odvijati v verskih in
cerkvenih okvirih in da v skladu s tem ne morejo zlorabiti svoje verske in cerkvene- funkcije v namene, ki 'bi dejansko imeli politični značaj.
Sveti sedež je pripravljen proučiti primere, za katere bi vlada SFRJ menila,	da	je potrebno,	da	ga v tem pogledu opozori.
2.	Sveti sedež	—	v skladu z na,čeli katolike morale	— ne odobrava in
■obsoja vsako dejanje političnega terorizma ali podobne kriminalne, oblike nasilja, ce glede kdo jih stori.
V	primeru, da	.bi	jugoslovanska vlada ocenila, da	so	katoliški duhovniki
sodelovali v akciji te	vrste na škodo SFRJ, in smatrala	za	potrebno, da Sveti
sedež na takšne primere opozori, je v skladu s tem Sveti sedež pripravljen proučiti ta opozorila zaradi podvzemanja postopkov in morebitnih ustreznih ukrepov, ki jih za takšne primere predvideva cerkveno pravo.
Vlada SFRJ —• ostajejoč pri zahtevah, ki jih je s svoje strani izrazila med pogovori v zvezi s popolno ureditvijo odnosov med katoliško Cerkvijo in SFRJ — je sprejela na znanje izjave o stališčih ki so navedene v 1. in 2. točki.
III.
Obe strani izražata pripravljenost, da se tudi v prihodnje, kadarkoli bosta smatrali za potrebno, medsebojno posvetujeta o vseh vprašanjih, ki so pomembna za odnose med SFRJ in katoliško Cerkvijo.
IV.
Vlada SFRJ je pripravljena, zato da se olajšajo nadaljnji medsebojni stiki, omogočiti bivanje apostolsJikemu delegatu v Beogradu, ki bi imel hkrati tudi funkcijo odposlanca pri isti vladi, s tem, da sl s svoje strani zadrži pravico določiti svojega poslanca pri Svetem sedežu.
Sveti sedež je s svoje strani pripravljen sprejeti odposlanca vlade SFRJ in poslati v Beograd apostolskega delegata.
PAPEŽ PIJ XII. IN SLOVENCI MED ZADNJO VOJNO
V „Frankfurter Allgemeine Zei-tun-g“ od 7. marca 1966 je bila priobčena vrsta pisem, ki jih je papež Pij XII. med zadnjo vojno pisal raznim nemškim škofom. Med temi pismi je za nas Slovence važno pismo, ki je bilo naslovljeno na škofa Andreja Rohra-cher-ja, tedanjega kapitularnega vikarja za krško (koroško) škofijo- Datirano je s 15. oktobrom 1942:
Zadevni odstavek se glasi takole: „0 početju na slovenskem ozemlju smo poučeni. Zahvaljujemo se Ti za vse napore in žrtve, ki si jih dopri-
nesel za silno hudo preizkušane in posebno za dušnopastirsko brigo zanje; v pomirjenje Nam je, ko vemo, da se more nuditi duhovniška pomoč vsaj za najnujnejše verske potrebe. V znatno uteho je tudi za nas, ko slišimo, da je Tvojemu vztranjemu privadevanju uspelo ustaviti vsaj izseljevanje slovenskih družin iz stare pokrajine Koroške. V ostalem moremo le moliti ter upati, da bo Bog v svojem usmiljenju ubogemu narodu napravil konec trpljenja. Pošiljamo našim slovenskim sinovom in med njimi delujočim duhovnikom prav poseben blagoslov."
Slovenske revije
Nova pot (glasilo CMD), Ljubljana, april—junij 1965, štev. 4—5 (str. 145 —288).
Modroslovje in bogoslovje. — Politika in religija. (J. Janžekovič): Razmišljanje o odnosu med komunistično državo in religijo. Navezuje na razpravo komunista Zdenka R-oterja, ki o isti temi in pod istim naslovom govori v Teorija in praksa 1965, 3- Razpravljanje v novi poti ima značaj dialoga in so tako razumljivi tudi nekateri dokazi, ki so le bolj argumenta ad hominem.
V	tem smislu moramo umeti tudi besede našega krščanskega filozofa v tej razpravi: „Misiim, da ne bom povedal nobenega paradoksa, marveč preprosto resnico, ,če rečeni, da bo sožitje med marksisti in kristjani tem prisrčneje, čim bolj verni bodo kristjani, to je, čimbolj se bodo ravnali po Jezusovem evangeliju in čim boljši komunisti bodo marksisti, to je čimbolj nesebično se bodo trudili, da bi zgradili pravičen, človeškemu dostojanstvu primeren družbeni red.“ Če ne razumemo tako, bi ta izjava pomenila enostransko gledanje in naivno idealiziranje komunistične stvarnosti.
Nekaj misli o liturgični reformi
(Stanko Cajnkar): Spominja tudi na prizadevanje slovenskega Mladinskega gibanja za liturgično poživitev in on-novo. O tem ugotavlja: „Misel liturgične obnove pa ni več zamrla. Mladinsko gibanje je usahnilo nekam samo od 'Sebe. „Križ“, ki je bil naš ponos, smo s tako vnemo urejevali, da je nehal izhajati. Nova pedagogika, če je je kaj bilo, je ohromela na dolgi poti od teorijo do prakse. Krščansko socialni po-kret je preživel celo dobo okupacije.
V	viharju mnogo radikalnejših socialnih
reform, ki so nastale pri nas po osvoboditvi, ni mogel ostati pri življenju kot samostojno socialno politično gibanje. Ideja pa se je prebila v nove čase in je zajela skoraj ves svet. Samo liturgično gibanje se je v celoti ohranilo in celo močno okrepilo. Sedaj ni več kot gibanje redkih mladih ljudi, danes je to splošna zadeva vse Cerkve."
Cerkev in svet (povzetek predavanja, ki ga je imel pred koncilskimi očeti v Rimu 12. X- 1964 dominikanski teolog Yves Congar). Slavni teolog ima izredne zasluge za aggiornamento tega koncila in po njem Cerkve in je taka tudi globoka vsebina pričujočega predavanja.
Novim doktorjem teologije na pot
(Stanko Cajnkar). Misli iz nagovorov ob promociji.
Rlondelova trilogija, lil. del: dejanje Ii (J. Janžekovič):	Prikaz dela
Blondelove filozofije.
Iz krščanskega sveta. — Pod tem za-glavjem so zbrana nekatera zanimiva poročila o današnjih poskusih dialoga med kristjani in ateisti, zlasti komunisti. Pričujoča poročila nosijo naslove: Bog danes, Ideološka koeksistenca, Verska shizma v Pranciji, Katoličan in njegov neverni bližnjik, O verski svobodi-— V apologiji ideologije CMD moramo ločiti dvoje: na eni strani moderne smeri, ki jim je odobril in odprl na široko vrata tudi zadnji vatikanski koncil, na drugi strani sodelovanje s komunizmom skupine slovenskih katoličanov v odločilnem zgodovinskem trenutku, da mu js pomagala na oblast. To ni isto in bi bil sofistični absurd in ne ie nekritičnost, vse spravljati pod iplašč avtoritete zadnjega koncila.
Umetnost in leposlovje. — Dante (Alojz Rebula): Bogat esej zamejskega tržaškega profesorja o Danteju za 700-letnico njegovega rojstva, ki ga posveča spominu slovenskih dantologov Josipa Debevca in Alojzija Resa. Kljub sem pa tja težkemu stilu, pač zaradi nabitega bogastva in globine misli, bo branje prava paslastica za vsakega 'kulturnega zgodovinarja in kulturnega filozofa.
Postarani avto (Janez Kmet): Črtica bridko-smešne vsebine (tragičnost .n ironičnost v disharmoniji).
Med (‘novimi knjigami’. — Rimski
misal. S sodelavci priredil dr. p. Metod Turnšek. Tretja izdaja. Izdala in založila Zadruga katol. duhovnikov SFRJ, Ljubljana 1965, str. 1253 + 26- — Franc Levec, Eseji, študije in potopisi. Slovenska matica v Ljubljani, 1965, str. 544. (Uredil dr. France Bernik). — Dobri pastir. Glasilo Udruženja katoličkih svečenika Fr. Bosne i Hercegovine, god. XIII-X1V. Sarajevo 1964, str. 488. — O vseh poroča in ocenjuje J- Gregorič.
Iz nallega društvenega življenja. — Četrta redna seja Izvršnega odbora. — Novi okrajni odbori CMD. —■ 'Novi pokrajinski odbori CMD. — Priprave na naš sedmi občni zbor. — Izšel je Rimski misal.
Naši pokojniki. — Januš Goleč, p. Ladislav Pintar OFM.
Zaključujejo kratke Društvene vesti.
Nova pot (glasilo CMD), Ljubljana, avgust-september 1965, štev. 7-9 (str-289—448).
Ves obširni zvezek revije je posvečen zadnjemu vatikanskemu 'koncilu in je vse priredil glavni urednik revije dr. Stanko Cajnkar. Snov je razdeljena v naslednja poglavja:
Čas med drugim in tretjim zasedanjem.
Otvoritev tretjega zasedanja.
Novosti tretjega zasedanja.
Koncilska vodstva.
Koncilski gostje.
Zborovanje tretjega zasedanja. — Poroča o obravnavanju posameznih shem na koncilu in to glavna in najobširnejša vsebina celotnega poročila-
Zadnji dnevi tretjega zasedanja.
Koncilske krize in njih pomen.
Konstitucija o Cerkvi in oba dekreta-
Ali sa je koncilski atlas hierarchi-cus kaj spremenil ?
Po tretjem zasedanju.
Koncilske misli slovenskega teoioga-
Opombe.
Nova pot (Glasilo CMD), Ljubljana 1965, štev 10—12 (str. 449—579).
Na prvem mestu so priobčeni referati s sedmega občnega zbora CMD 21. in 22. sept. 1965 v Ljubljani:
Stanko Cnjkar, Dvajset let v svobodi. Ideološki govor.
(Opozorimo na nekatere značilnost'. Sodbo si naj ustvari vsak sam!). Zakaj to govori: „Kar sem povedal, ni novo-V vsakem ideološkem članku in v vsakem mojem slavnostnem govoru lahko najdete podobne misli. Če bi šlo samo zame ali za nekatere izmed nas, bi šel mimo teh starih resnic, čeprav obhajamo dvajsetletnico osvoboditve. Ker pa je v teh dveh desetletjih tudi v velikem svetu, prav posebej še v katoliški Cerkvi, katere služabniki smo, dozorela misel, 'ki je do konca potrdila pravilnost naše poti in odrešilnost našega gledanja na pravo bistvo krščanstva, sem moral vse to še enkrat povedati." (str. 460—'461). — Kako se je ob komunizmu odločil on in kako Cerkev: „Mislim, da bi bilo agrešelno, če bi znova postavil vprašanje, kako stališče bi bila morala Cerkev v taki situaciji zavzeti. Tako vprašanje danes ne vodi nikamor drogam kakor v močvirje vseh mogočih zamer. Mnogi kristjani so na to že davno odgovorili in so njihove rešitve znane. Tudi ipri nas na Sloven-
skem smo to poskušali in marsikaj dognali, celo mnogo pred drugimi. Doba slovenskega katoliškega mladinstva in krščanskega socializma še ni našla svojega zgodovinarja. Upajmo, da se bo t0 nam v prid končno vendarle zgodilo-« (456—457). — V duhu dialoga svoje sodelovanje s komunisti imenuje sodelovanje z rojaki, M jim je pomenila svoboda vprašanje življenja m smrti...“ O tem dalje govori, da je to „biio prav tak diktat vesti kakor zvestoba veri in Cerkvi. Danes je to menda že povsem nesporno, v letih strahot m zmed pa ni bilo. Nedovoljenost sodelovanja, to je bil nož, s katerim so nam pristaši križarske vojne proti komunizmu grozili dokler niso zbezali, in še potem- Moram povedati, da co zame nikoli ni bil problem" (460). — V tem sodelovanju so se jugoslovanski naioai „človeško našli, čeprav so morali zaradi sreče prihodnjih rodov biti sodniki svojih lastnih rojakov" (455). — Komunizmu je pač „trda roka v notranji in zunanji politiki življenjsko potreo-na“ (456). — Ob razumevajovem dialogu s komunisti pa pravi o nekaterih, ki so v katoliških vrstah drugače mislili da so „v času okupacije našli najbolj neusmiljeni kristjani zavezniško pomoč pri najbolj neusmiljenih rabljih našega časa. Misli o odrešilnosti nasilnih metod v borbi proti komunistom in njihovim simpatizerjem, ki so nam jih dan za dnem servirali razni stari in mladi starci v svojih bojevitih glasilih, so dale našemu pojmovanju krščanstva še večjo vrednost" (458). — Proslavlja svobodo, ki jo uživajo, in on res govori svobodno; ob tem se vsiljuje vprašanje o svobodi tistih, ki so drugače mislili in jih ni več med živimi, in tistih, ki še drugače mislijo in tudi ta govor nanje spominja, pa morajo molče prenašati krivico, ker pac ne spadajo v novi razred. — O svoii mirni vesti ob usodni odločitvi med komunistično revolucijo pravi: „Ne vem, kako so naše odločitve in geste zapi-
sane v knjigi življenja, ki je božja last. Vem pa, da je 'bila naša odločitev in naša vnema za svobodo v skladu z našo vestjo in s tem z vsem našim mišljenjem" (460). (Seveda to ni dokaz objektivne pravilnosti v ravnanju, kakor moramo tudi zmotno vest in osebo v zmotnem prepričanju spoštovati. A če se postavimo na to stališče, bi govornik moral v duhu dialoga, ki ga oznanja, spoštovati tudi vest tistih, Id so prav tako mirno in s prepričanjem drugače ravnali in še drugače mislijo.) — Nekatera vprašanja se komunističnim sodelavcem ne smejo zastavljati in so jim metodično zgrešena in še več. Tako vprašanje ali ne vidijo krivic, ki se pod komunizmom gode prav duhovnikom in najboljšim vernikom. O tem pravi: „Priznam, da me tako postavljena vprašanja spravljajo v zadrego, ker so do temeljev neiskrena in nič krščanska" (460).
Sledi referat: Franc Perko Prva slovenska metropolija in njen pomen za Slovence. Poročilo o političnih in ver-sk'h razmerah ob ustanovitvi Metodove nadsk fije in o nagibih za ustanovitev te slovenske nadškofije ter razmišljale o pomenu vsega za Slovence.
Maks Miklavčič, Cerkvena središča za Slovenijo do srede 18. stoletja. O poslanstvu Salzburga in Ogleja v naši cerkveni zgodovini.
Maks Miklavčič, Vloga slovenskih škofij v zadnjih dveh stoletjih. Zgodovinsko nadaljevanje prejšnjega referata. Govori: 1. o graditvi in oblikovanju škofij v jožefinski (začetni) dobi, 2. o prebujanju slovenstva v predmarčni (prehodni) dobi, 3. o razvoju slovenskih škofij po 1. 1848 (doba zorenja).
Jože šavora, Pogled na gibanja in trenja med katoliško mladino na Slo-v.nskem med obema vojnama. Uvodna
opomba uredništva pravi ob objavi tega referata, da „se s tem zgornji problem šele odpira in da ga bomo morali
kmalu dokončno o-bdelati". Pravi tudi, da to preuavanje „ugodno dopolnjuje že govor ob grobu pesnika Toneta Vodnika, ki ga hkrati objavljamo" (govoril Edvard Kocbek, gl. naprej), keferat sam se kratko dotakne mladinstva, katoliške akcije in stražarstva. •— Predavatelj skusa še dosti mirno razpravljati o vprašanju, čeprav se ne more povsem odpovedati pikrim opazkam nasproti njemu nasprotnih s tališč. Višek pri tem dosega v zadnji misli, ki z njo končuje predavanje: Moral je priti vihar, na je pometel vso navlako. V novih časih so se vremena zjasnila, svo-'bouneje smo zadihali in mogli uresničevati ideje, ki jih je prineslo mladinsko gibanje.
Janez Janžekovič, Naš dialog s sodobnim svetom. Mišljen je predvsem dialog s komunizmom. O tem zaključuje: ,,Koliko časa bo potrebno, preden bomo vsi uvideli, da je tudi s komunizmom možen in potreben dialog, ker se oboji trudimo, da bi ustvarili tak svet, ki bi Slehernemu človeku omogočil, da se razvije v svobodno in plemenito osebnost."
Iz krščanskega sveta: To zaglavje ■prinaša nekatera poročila o iskanju ekstremnega evangeljskega necerkvenega in neinstitucionalnega krščanstva. Nametane so nnsii in domneve, ki pa le prinašajo jasnosti, zlasti ker večkrat ne Vidiš razlike med literarnim leporečjem in jedrom, ki ga hoče izraziti. Pri meri: „ Vprašanj e je kratko in maio sledeče: an ni mogoče danes verovati v Boga v obliki ateizma, kakor smo iprejverovali v Boga v obliki teizma ?“ (str. 519). Poročila o takih in poacbn.h pojavih v današnjem krščanskem tisku so pod temi naslovi: Versko overjanje. Dialog z marksisti?, Radikalni kristjani, O tako imenovani zmedi vernikov, Moč in nemoč nemškega protestantizma, Duhovna prihodnost množic, Malin Buber umrl.
Karl Rahner, Krščanska prihodnost
človeka. Predavanje nemškega teologa s konference med kristjani in marksisti, ki je bila v Salzburgu od 25. aprila do 2. maja 1965.
Edvard Kocbek, Ob grobu Antona Vodnika. Na vsebino tega nagrobnega govora opozarja uredništvo te revije v uvodu k gornjemu predavanju Jože Ša-vore. Govornik označuje tudi pomen mladinskega gibanja v naši najnovejši zgodovini. O tem ugotavlja: „V tej luči smemo prav ob Tvojem preranem grobu preljubi Tone, ugotoviti dvoje dejstev. Najprej dejstvo, da je 'križarstvo z ostro kritiko klerikalnega oblastm-Štva, liberalne dekadence in statične svetovnonazorskosti sprostilo slovensko krščanstvo, mu odprlo pot v neomejno ustvarjanje, v osamosvajanje slovenstva, v grajenje medčloveškega sveta, v pluralizem družbe, skratka v osvobodilno gibanje, ki je pod imenom „Osvobodilna fronta slovenskega naroda" postalo v vsej zasužnjeni Evropi prva in morda edina pravilna zamisel sodelovanja enakopravnih osvobodilnih sil" (str. 536).
Franc Sekovanič, Bisernomašniku dr. Leopoidu Edgarju, p. Josipu Lavovu (poezija).
Jože Gregorič, Slovo od Janeza Kmeta (nagrobni govor na Selih pri Ajdovcu, 18. sept. 1965).
Med novimi knjigami: J. Gregorič poroča o tehle knjigah in jih ocenjuje:
Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih, Maribor 1965, str. 668-
Franc Detela, Zbrano delo IV. Celje 1965- Str 540.
Dr. Niko Kuret, Praznično leto Slovencev I. Celje 1965. Str. 328-
Mimi Malenšek, Inkvizitor. Koper 1964. Str- 684 (Ljubljanski škof Tomaž Hren. Roman.) O tej knjigi poroča in jo ocenjuje Mcdest Goba.
Sedmi občni zbor CMD.
Zaglavje vsebuje poročila o sedmem občnem zboru CMD, ki se je vrš J 21. in zz. sept. 1865 v Ljubljani v kinodvorani kluba poslancev, (zadnji, šesti, se je prej vršil 10. in 11. oktobra 1961 v Ljubljani.) V pozdravnem govoru pravi predsednik Komisije za verska vprašanja ti 11 tilovenije Boris Kocjančič med drug-mi: „Letošnje teto praznujemo 20-lecnico osvoboditve naše države od nasilja okupatorjev in domačih izdajalcev...“ O svobodi sedanje Jugoslavije pravi: ,,Vsa klevetanja tega ne spreminjajo, pa naj prihajajo od zunaj ali znotraj države, niti ne morejo vplivati na zavest naših državljanov, ila bi se čutili ogrožene v svojih ustavnih in zakonitih pravicah... “ Govoreč o odnosu med državo in Cerkvijo m o CMD pravi: „Ustvarili ste pogoje za medsebojno zaupanje in v veliki meri pripomogli in pripravili ipot za normalizacijo odnosov z rimokatoliško cerkvijo. Pri razkrivanju desinformacij ste z odločno besedo zavračali tiste, ki so vašemu društvu prerokovali pot v shizmo, naši državi pa napovedovali polom in propad. .. istočasno izrečem svoje trdno prepričanje, da bo tako vaše delo tudi v bodoče. To poudarjam zato, ker stopamo v nove odnose širokega razumevanja, v .katerih bo CMD imelo enako pomembno vlogo kakor doslej. V svojem delu ste uspeli, da so bili pozabljeni mnogi spodrsljaji vaših sobratov v preteklosti, ki bi sicer otež-kočaii sožitje...“ Govori o „delu duhovščine, ki še vedno odvrača od vas tovariško ponujeno roko ali sramežljivo stoji ob strani. Naravnost nerazu-mlj.vo je, odkod ta strah pred vašim društvom. Zakaj še veuno nerazumevanje in nasprotovanje, ko ne more ne društvu ne poedin.m članom nihče od vaših stanovskih tovarišev očitati ničesar, kar bi bilo v nasprotju s predpisi cerkve ali države. Zakaj je članstvo v CMD vse prečesto razlog za zum.ro in za nespoštovanje, ovira za cerkvena napredovanja in odlikovanja, zakaj še
vedno neutemeljeni in abotni očitki, ki j m je cas sproti demantiral, ljihove avtorje pa osmešil? Ali ni naravnost nerazumljivo, da tisti, ki dela društva ne pv^...v.vv, ki stoje ob strani, stalno išče j u i«»ivge, zakaj CMD ni več pu-treimv, ,oes ua je svojo vlogo že opravilo.' ti aKim kritikom, skreganim s pametjo, in vsem skeptikom moramo jasno poveaati, da boste o obstoju CMD m o njegovem delovanju odločali vi sami in nihče drug*...“ Vsekakor dragocene informacije o položaju CMD med slovensko duhovščino.
Organizacijsko poročilo. — Tu zvemo, Ua je po 6. občnem zboru 1- 1961 imelo v-vi D 442 članov in da članstvo številčno nekol-ko nazaduje. — Tu je kratko poročilo o delovanju odborov ultiD, socialnem zavarovanju, tečajih, p o Ur n m potovanjih itd-
Resolucija označuje smisel in pomen CMD ipo (njegovi ideologiji) in vabi aa „se pridružijo vsi stanovski sobra-tje, Ki so dobre volje in razumejo ^namenja casov‘.“
Zaključni govor. Govori zopet izvoljeni predsednik Anton Ravšl- Se pokloni predsedniku Komisije za verska vprašanja Kocjančiču in maršalu Tita, ki mu je treba zaupati ob težavah trenutne gospodarske reforme. Posebej čestita navzočemu priorju kartuzije Pleterje ur. ijeopoldu Edgarju k njegovemu biSurncmašnišktmu jubileju in ga prcs-č.viva kot junaka, zlasti ker „se je k.t ... -usiojii k katoliškega samostana takru- -ako zanimal za dogodke zunaj v svv.u ui je bil v tako tesnem stiku z narou.iousvobodilnim gibanjem" (komu-nisCivuiiiii partizani). — Za konec ca šcevi.ua Love .poti našteva mnoge ofi-ciein - obiske in proslave tega jubileja v tin.... n svetu odmaknjenem samostana -uka strogega kontemplativnega .. -arcizijanov v Pieterjih. Iz Rima ... ant prejel sporočilo, da je sv. ;;e: za.ij molil ob tej priložnosti.
llMŠiiopastlrskl tečaj slov. zamejskih duhovnikov
Že šestič so se zbrali slove"nski zamejski duhovniki na svoj dušnopastir-ski tečaj. Trenutno jih je izven Slovenije 683, v Zapadni Evropi (vštevši Tržaško Goriško, Beneško Slovenijo in Koroško) pa 304-
Prvi tak tečaj je bil leta 1961 na Koroškem. Letos se je vršil v Domu du-havnih vaj v Trzizmu (Tricesmo) pri Vidmu. Udeležilo se ga je 90 gospodov. Trije so prišli celo iz daljne Argentine, po eden pa iz Avstralije (izseljenski duhovnik dr. J. Mikula) ter ZDA (dr. Alfonz čuk).
Tečaj se je pričel v ponedeljek, 22. avgusta zvečer z otvoritvijo pobožnostjo. Naslednje jutro so bile tri con-celebracije (trikrat po 11 duhovnikov), enako v sredo zjutraj.
Lepo pozdravno pismo je poslal udeležnecem goriški nadškof msgr. Pan-grazio; enako se je oglasil tudi tržaški nadškof. Pozdrave so poslali tudi razni duhovniki širom po svetu-
Osrednji dan tečaja je bil v torek, 23. avgusta- Prvo predavanje, silno zanimivo in zelo konkretno, je imel dr. Alfonz šuk, profesor psihologije v La-trobe, ZDA, o temi: „Psiholotgija v dušnem pastirstvu". Živahen razgovor po predavanju je pričal, da je predavatelju uspelo potegniti poslušalce za seboj.
Drugo predavanje, prav tako bogato
na mislih, je podal g. Vinko Žakelj, direktor slovenskih dušnih pastirjev v Zapadni Evropi. Govoril je o dušnopa-stirskih problemih našega časa.
Popoldne istega dne je nastopil prof A. Rebula iz Trsta. Njegovo predava nje je bilo že zato nekaj izrednega, ker je kot krščanski laik govoril duhovnikom Cerkve. Naslov predavanja je bil; „Kako si predstavljamo slovenskega duhovnika po koncilu". G. predavatelj je navzoče osvojil s svojo iskrenostjo in obilico svežih pogledov na današnji čas.
Isto popoldne so podali poročila še trije gospodje: msgr. dr- Maksimilijan Jezernik o Slovenskem duhovniškem zavodu v Rimu, dr. Filip Žakelj, predsednik Južno-ameriške Baragove zveze iz Argentine, o delu za Baragovo beatifikacijo, postulator dr. Franc Šegula pa o zadevi Slomškovega svetniškega procesa.
Tečaj se je zaključil v sredo, 24-avgusta s predavanjem msgr. dr. Janeza Vodopivca iz Rima ,,Verska strpnost in svoboda na koncilu". Kot vedno, je tudi to pot dr. Vodopivec povedal toliko novega in istočasno na tako prijeten način, da bi ga navzoči še in še poslušali.
Tečaj se je 'končal opoldne s' skup-n:m kosilom. Splošno mnenje je bilo, da je bil eden najbolj skrbno pripravljenih, da so bila predavanja izredno sodobna in zato tudi sodelovanje navzočih zelo doživeto. Vsekakor se je pokazalo, da so postali ti tečaji nujna potreba slovenskega zamejskega duhovnika in bodo gotovo tudi v bodoče ostali pomembna vez, ki druži naše duhovnike v delu za duhovni dvig' in preporod slovenskega naroda.
Ker .ste človeški rod danes vedno bolj razrašča v civilna, gospodarsko in družbeno enoto, je, bdiko bolj potrebno, da duhovniki z združeno zavzetostjo in prizadevanjem pod vodstvom škofov in papeža, cdstranjajo vsakršen vzrok za razdor, da, bi bil ves človeški rod priveden v enoto boižjle družine.
(Dogmatična konstitucija o Cerkvi, št. 2S)
S k -0 & iL i
P 16 E 1* X A M g
t Nadškof dr. Ivan Srebrnič
Dne 21. junija 1966 je umrl v škofijskem dvorcu na Krku naslovni nadškof dr. Josip Srebrnič v 91. letu starosti. Rodil se je v spoštovani družini z mnogimi otroki 2. februarja 1876 v Sokalnu pri Gorici. V dijaških letih ga je vzgajal da tako zajezijo nevarnost in pospešujejo zdravi nauk.
Na ta način bodo sveti sedež in škofje delovali učinkovito in v soglasju, dr. Anton Mahnič, ob katerem se je pokojni navzel načelnosti, ne da bi spremenil svoj živahni in priljubljeni značaj- Ko je 1896 z odliko napravil maturo, tudi z bogatimi zaključki katoliških univerz in drugih institutov, je odšel na Dunaj študirat zemljepis in zgodovino- Že takrat je razen natančnosti pri študiju pokazal svojo voditeljsko naravo v katoliškem akademskem društvu Danica. Ob promociji je nastopil z Marijino svetinjo na prsih. Po prvem letu profesorske službe v Gorici je leta 1902 prosil za sprejem v semenišče. Nadškof Jordan ga je takoj poslal v Rim, kjer je kot gojenec Germanika študiral na Gregorijani eno leto filozofijo in štiri leta teologijo ter iz obeh napravil doktorat. V Rimu je bil posvečen za duhovnika 28- oktobra 1906. Jeseni 1907 je postal študijski prefekt goriškega Centralnega semenišča, kjer je preuredil knjižnico- 1908—12 je bil ravnatelj dijaškega semenišča, 1912—15 rektor dekliškega liceja goriških notredamk. Vrh tega je od 1909 poučeval v bogoslovju cerkveno zgodovino, duhovno vodil list Novi čas, pridno delal pri Krščanski socialni zvezi, predsedoval od začetka goričkemu Katoliškemu tiskovnemu društvu in usmerjal delo kongregacij. Nadškof Sedej ga je imenoval tudi za organizatorja evharističnih shodov. Leta 1914 je prevzel celo predsedstvo pri pokrajinskem odboru Rdečega križa. Le prizadevna redoljubnost mu je pomagala, da je bil kos tolikim poslom. Previdnost (pa je imela z njim druge načrte. Ko je 1. 1915 Gorico zajela bojna vihra, se je Srebrnič s semeniščem in starši preselil v Stično. Tu mu je umrla mati, sam, pa se je mogel vrniti k ljubljenemu študiju cerkvene zgodovine slovanskih narodov. Leta 1918 je hitel nazaj v Gorico, da pomaga pri obnovi škofije, a že 1919 so ga od tam pozvali, naj sodeluje pri izdelavi statuta za ljubljansko univerzo. V Ljubljani je 1920 postal profesor za zgodovino grško-slovanskih cerkva in starokrščanske književnosti, hkrati je prevzel uredništvo Časa in predsedstvo Leonove družbe. Njegova znanstvena dela so vzbujala velike upe, njegova duhovna razgledanost ga je dvignila v prve vrste katoliških narodnih voditeljev. Vendar to še ni bilo Srebrničevo zadnje poslanstvo ampak le priprava za večje naloge. Dne 15. septembra 1923 ga je apostolski sedež v Rimu imenoval za škofa na Krku, kakor je želel že 20. decembra 1920 umrli ‘Prednik dr. Mahnič, škofovsko posvečenje mu je podelil v ljubljanski stolnici škof Jeglič skupaj z mariborskim škofom dr. Karlinem in zagrebškim pomožnim škofom dr. Langom. 23. decembra 1923 je prevzel vodstvo kofije na Krku; takrat je odklonil slavnostni obed, pač pa sam pogostil bolnike In reveže. S tem ja nakazal smer svojega škofovanja, ki je bilo skrajno budno, ljubeznivo in odločno. Njegova škofija je bila majhna, zato mu je čas dopuščal živahno pisateljevanje, posvečeno v prvi vrsti pastirskim nalogam in dvigu krščanske morale.
n
H ©
ir-
Njegove tiskane postne poslanice so brali po vsej Jugoslaviji, deloma tudi v slovenskem prevodu. Njegovo notranje delo se lepo zrcali iz sklepov krške sinode 1928, njegovo organizacijsko delo pa je zajemalo še vodstvo evharističnih kongresov sp o vsej naši državi. Tako je vodil med drugimi evharistični kongres za Jugoslavijo v Ljubljani 1935, kamor se je rad vračal, čeprav je imel svoje srce od leta 1923 vse oddano za svojo hrvatsko škofijo. To je vodil z neutrudnim delc-m polnih 40 let sam, šele v visoki starosti si je izprosil pomožnega škofa. Nekaj časa po drugi svetovni vojni je upravljal tudi hrvatski del reške škofije in prihajal redno na 14 dni na Reko opravljat svoje dolžnosti. Vse življenje je kazal dosleden in neustrašen značaj. Pri delu je bil natančen in vesten, osebno skromen in ljubeznivo pozoren, vse to pa je vidno izviralo iz njegove prisrčne pobožnosti- Vpliv njegove močne in poglobljene osebnosti se je vidno odražal v verskem življenju njegove škofije.
Dr. Peter Kovačič, infulirani celjski opat, župnik in dekan cel.ske dekanije, je umrl 1. septembra 1968 v Celju in je bil pokopan na celjskem mestnem pokopališču 5. septembra- Rodil se je .29. decembra 1899 v Gornji Radgoni, gimnazije) je končal v Mariboru in isto-tarn tuni bogoslovje, posvečen v duhovnika 29. junija 1923. Zadoktorja bogoslovja je bil promoviran 31. 10. 1942 v Ljubljani. Prvo službeno mesto je bilo pri tiv. Križu na Slatini, kjer je bil kaplan od 1. 9. 1923 do til. 7- 1926, od tam je šel za P kornega vikarja v Maribor (1. 8. 1926—-19. 10. 1927), nakar je 20. 10. 1927 postal profesor na gimnaziji v Celju in ostal v tej službi do 21. 12. 1946. Med okupacijo je bil v Ljubljani in tam poučeval na tehnični srednji šoli, na trgovski akademiji in trgovski šoli, vse do konca vojne, sodeloval je v Ljubljani pri sestavljanju učbenikov za verouk na srednjih šolah. Ko se je zopet vrnil v Celje, je bil 22.
2.	1946 umeščen za 'župnika in opata,
3.	2. 1947 pa je bil imenovan tudi za dekana celjske dekanije.
Vestnost in delavnost, prijaznost in ljubezen do sobratov, to so bile odlike pokojnega opata. In to ves čas, že na gimnaziji, pa vsa leta 'duhovniške službe. V veliki celjski mestni župniji je lepo prenovil cerkev sv. Maksimilijana, obnovil cerkev sv. Marije in zadnja leta posvečal veliko skrb obnovi opatijske
cerkve in bil dušni pastir z besedo in zgledom. Njegov pogreo je bil priznanje spoštovanje in hvaležnost. Presenečalo je veliko stcv.lo župljanov, nad 150 navzočih duhovnikov z mariborskim škofom Maksimilijanom, ki je cp.avii pogrebne obrede in se v govoru poslovil od pokojnega opata, ki je v delu pokazal tako lep lik duhovnika.
Msgr. M.hael Umek, stolni dekan mariborski, zlatomašnik, je umrl 11. .septembra 1966 in 13. septembra pokopan na pobreškem pokopališču v Mariboru. Rodil se je 29. 9. 18-36 v Pisecah in kot tretjsletnik posvečen v duhovnika 27. 7. 1910 v Mariboru. Kaplanova! je v Vuzenici od 1. 9. 1911—7. 8. 1514, ko je bil vpoklican kot vojni kurat in ostal v tej službi do 11. 12. 1918. Za dvornega kaplana in škofijskega tajnika je	bil imenovan 1.	1. 1919	in	to
s-a., o	opravljal do 31.	10. 1930,	1.	11.
1930 je bil umeščen kot župnik na stolno in	mestno župnijo	v Mariboru	in
obenem imenovan za s tornega kan. nika in . . xana dekanije Marmor levi breg. •Komi	župniji se je odpovedal	5.	4.
1- 61, kc je bil imenovan za dekana stolnega kapidja, aekanske s.u-.be v dekanih pa je bil razrešen 15. 1. 1964. Za monsignora je bil imenovan 15. 6. 1928.
met dijak semenišča j c bil man,iv, hišnega feca se je strogo držal, enako v bogoslovju, kjer je bi tudi organist-Kot vojni kurat, ki je službo vrši, v
Mariboru v vojaški bolnišnici, je še v spominu kako je znal tolažiti in kako je lepo skrbel za vojake bolnike in umrle spremljal na zadnji poti V vseh Siužbah ki jih je opravljal, je bil pokojni vesten, zvest Cerkvi, izredno gostoljuben in vedno lepo povezan s sobrati v Ljubezni.
Pogreba se je poleg številnih vernikov mariborskih župnij udeležilo 70 duhovnikov. Pogrebne obrede je opravil generalni vikar dr. Jožef Meško, stolni župniki in stolni kanonik dr. Frangež je pa prebral škofov poslovilni govor, ki bi ga g. škof rad, sam govoril svojemu zvestemu duhovniku, pa je bil zaradi bolezni zadržan.
Jožef Oven, župnijski upravitelj v Ihanu, star 70 let, je umrl dne 8- junija v ljubljanski bolnišnici. Rodil se je 6. aprila 1896. v Guncljah, župnija Št. Vid nad' Lj. Kot gojenec ljubi j. Ma-rijanišča je končal klasično gimn. v Ljublj. Posvečen je bil v Ljubljani 1. sept. 1918. Tri leta je "bil kaplan v Velikih Laščah, nato pa 23 let kuratni be-ncficiat v št. Vidu pri Stični. Po 6 letih zapora je nastopil službo upravitelja v Sorici za nekaj mesecev. Avgusta 1952 je prišel za upravitelja v Ihan, kjer je zelo lepo uredil cerkev in dozidal nove prostore v skromnem župnišču. Bil je izredno vesten duhovnik, natančen upradnik. Njegova pisarna je Vzor urejenosti. Kot dober katehet je zelo lepo vplival na otroke. Zadnja leta Je veliko trpel zaradi mnogoterih bolezni. Pred dvema tednoma pa je doživel srčni infarkt in mu tudi podlegel.
Ivan Kogovšek, župnik in dekan na Kopanju, je v starosti 82 let umrl dne 22. junija 1966 na Kopanju. Rodil se je v Dravljah dne 4. septembra 1884. Gimnazijske študije je končal v Ljubljani, posvečen je bil v Ljubljani 4. januarja 1907. Njegove službe so bile: prefekt v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu (dve leti)^ kaplan v Srednji vasi v Bohinju (5 let), kaplan v Kranju
(dve leti), vojaški kurat vso prvo svetovno vojno, cd leta 1919 do 1923 je b.l kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani, od koder je šel leta 1923 za župnika na Kopanj, kjer je. ostal 43 let. Zadnjih pet let je bil tudi dekan Višnje-gorske dekanije. Pokojni je bil duhovnik visokih kvalitet: izobražen miren, urejen, nadvse prizadeven dušni pa-stir. iz njegovega vedenja je izžarevala vel.ka plemenitost duha in srca. Njegovi verniki trdijo, da ga nikdar niso videli razburjenega. Zadnjo vojsko je s svojimi verniki veliko trpel, ko je bila požgana lepa župnijska cerkev z znamenito Čibejevo sliko. Napisal je tudi zelo dobri zgodovini župnij Kopanj in svoje rojstne župnije Št- Vid nad Ljubljano.
Matej Tavčar, dekan emeritus in župnijski upravitelj pri Sv. Lenartu, star 78 let je umrl dne 5- julija 1966 v Ljubljani (bolnišnica Petra Držaja). Rodil se je dne 17. sept. 1887 v župniji Sv. Lenarta nad Škofjo Loko. Klasično gimnazijo je končal v Kranju, posvečen je bil v Ljubljani 5- julija 1911 in jo tako na dan svoje smrti dopolnil točno 55 let zglednega .duhovniškega življenja. Kaplan je bil 8 let v Selcih nad Škofjo Loko. Že leta 1920 je postal župnik v Poljanah nad Škofjo Loko, kjer je ostal do leta 1961 ves čas, razen med okupacijh, ko je bil od Nemcev pregnan in je begunska leta preživel na Krki, kjer je tudi upravljal nekaj let župnijo- Po vojni se je vrnil nazaj v Poljane, kjer je našel .porušeno župnijsko cerkev in župnišče. Mnogo ss je trudil, da bi staro cerkev rešil, veliko žrtvoval za svoje farane, ko jo opravljal službo božjo po podružnicah. Skoro 20 let je opravljal službo dekana loške dekanije. Bil. je duhovnik izrednih duhovniških kreposti. Goreč premočrten, vesten v skrbi za urejeno notranje življenje.
Jožef PETERNELJ, župnik v pokoju star 68 let, je umrl dne 15. julija
1966 na 'Rovih pri Kamniku. Rodil se je 28. marca 1898 v Škofji Loki, gimnazijo je dovršil v Kranju. Ker je moral sam preživljati ovdovelo mater, se lio maturi ni mogel odzvati klicu srca in je šel v službo k takratni deželni vladi v Ljubljani. Po materini smrti je v 30. letu odšel v bogoslovje v Dja-kovo, bil tam posvečen 1. 1932 in nato 25 let služboval v tamkajšnji škofiji v Drenju, Maradiku, Irigu, Gunji, Čalmi in Hrtkovcu. Med vojsko je pod Nemci presedel eno leto v zaporu- Leta 1959 je bil sprejet v ljubljansko nadškofijo in se je naselil na Rovih, kjer je kot upokoenec sedem let skrbel za župnijo. Bil je neoporečen duhovnik, ljubezniv in dober, do zadnjega goreč v v službi. Rak na pljučih mu je prezgodaj končal življenje.
Anton Komlanec, duhovnik v .pokoju, star 82 let, je umrl dne 2. avgusta 1966 v samostanu sester sv- Križa r.a Mali Loki pri Ihanu. Rodil se je v Sv. Križu ob Krki dne 18. februarja 1884. Gimnazijo je dovršil v Novem mestu, bogoslovje v Ljubljani. Posvečen je bil leta 1909. Prva štiri kaplanska leta je preživel v Škocjanu pri Novem mestu, eno leto je bil prefekt v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano nato pet let kaplan v Kranju. Leta 1918 je prišel za kaplana k sv. Jakobu v Ljubljani in se kot eden najzvestejših Krekovih učencev ves posvetil delavcem in njihovim organizacijam, bil je glavni tajnik Jugoslovanske strokovne zveze. Ves goreč za pravico in ljubezen se je razdajal ,do skrajnosti in pri tem zbolel. aZto se je leta 1962 umaknil v duhovnijo Sv. Križa nad Moravčami. Tam je bil še naprej neumoren apostol in vzgojitelj. Tako globoko je zaoral, da se še danes živo čuti njegovo delo, verniki pa imajo do njega veliko spoštovanje in ljubezen-Nemci so tudi njega pregnali. Po vojski je bil oslabljen, a se je še in še
gnal v svetem ognju, dokler ga ni za dolga leta privezala nase bolniška postelja. Pa tudi s postelje je neprestano snoval in učil. Mlademu inteligentu je že med bojem s smrtjo, ko ga je blagoslavljal, dejal: „Bog, Marija, angel varuh! — Želim, da ves narod ostane zvest veri. En narod lahko veliko naredi. Glej, da bo vera ostala v našem narodu živa!“ Z velikim spoštovanjem in ljubeznijo so ga njegovi verniki od Sv. Križa prijeljali nazaj k Sv. Križu in ga tam z vsemi častmi pokopali.
Matevž Žbontar, župnijski upravitelj in duhovni svetnik, je umrl dne 24. oktobra v Kamni gorici, star 82 let. Po-k-jni se je rodil 31- avgusta 1884 v Spodnji Lipnici, župnija Kamna gorica-Gimnazijske študije je dokončal v Kranju, posvečen je bil v Ljubljani leta 1908- Kaplanska leta so mu tekla po štiri leta na Koroški Beli in na Jesenicah. Eno leto je bil še upravitelj p« Sv. Križu nad Jesenicami, nato pa je 1. 1919 postal župnik na Koroški Beli-Tam je ostal do začetka zadnje vojne, ko so ga Nemci izselili- Okupacijo je preživel v Ribnici in tam pridno pomagal dekanu pri pastoralnem delu, nekaj mesecev je bil po vojni tudi upravitelj ribniške župnije. Za eno leto se je še vrnil na Koroško Belo, nato je moral zapustiti to župnijo. Ko se je 1-1950 vrnil iz zapora, je prevzel upravo svoje rojstne župnije Kamna gorica in jo skrbno vodil 16 let- Pokojni je bil zelo ugleden duhovnik, kljub hudim boleznim do smrti zvest v službi. Ob njegovem pogrebu se je pokazalo, kakšno spoštovanje je užival pri svojih sobratih in pri vernikih.
Prelat dr. Rudolf Biiiml, celovški stolni prošt, je umrl v Celovcu dne 28-septembra 1966 v starosti 68 let. Pokojni je bil dolga leta vodilna osebnost med koroškimi slovenskimi duhovni«'--
Ivan Sekuja, župnik v pokoju, ;e pokopali g. Jožefa Kjačiča, župnika iz
umrl v Ludini na Hrvaškem dne 16. oktobra 1966 v starosti 72 let. Pokojni je bil več let duhovnik ljubljanske škofije in je služboval kot kaplan v Kostanjevici na Krki in kot prefe.tt v zavodu sv. Stanislava v št. Vidu nad Ljubljano.
Pokop zaslužnega duhovnika
V Sv. Lenartu v Slovenski Benečiji so 11. oktobra ob veliki udeležbi vernikov ter številnih duhovnih sobratov
Kozice pri Sv. Lenartu.
Pokojni je bil rodom iz Dolenje Mjerse in brat tudi že pokojnega msgr. dr. Boža Kjačiča, nekdanjega solkanskega žujonika ter kasneje goriškega stolnega kanonika. Dopolnil je 76 let življenja. V prvi svetovni vojni je bil vojni kurat, potem kaplan v Briščah in Trmanu, Trinkovem rojstnem kraju, v Kozico, bivšo podružnico Sv. Lenarta, pa je prišel za župnika leta 1956. Naj v miru počival!
Duhovniške novice
IZ KIMA
Izmenjava predstavnikov med Svetim sedežem in Jugoslavijo. Papež Pavel VI. je imenoval za apostolskega delegata v Jugoslaviji in za zastopnika Sv. sedeža pri jugoslovanski vladi msgr. Silvija Cagna, ;naslovnega nadškofa, ki je bil nazadnje apostolski pronuncij na Japonskem. — Jugoslovanska vlada je z odlokom Zveznega izvršnega sveta z dne 12. sept. 1966 imenovala za svojega odposlanca pri Sv. sedežu g. Vjekoslava Cvrlje, sekretarja za informacije pr: IS Hrvatske in predsednika Komisije za verska vprašanja pri IS Hrvatske.
Imenovanje. — Papež Pavel VI. je imenoval za stalnega zastopnika Sv. sedeža pri organizaciji Združenih narodov Za vzgojo, znanost in kulturo (UNESCO) našega rojaka, prelata msgr. dr. Jožeta Žabkarja. Imenovani se je rodil 24- decembra 1914 v Ljubljani in bil 1. 1939 posvečen za duhovnika ljubljanske škofije. Doslej je msgr. Žabkar opravljal različne službe v Državnem tajništvu v Vatikanu.
LJUBLJANSKA NADŠKOFIJA
Pastirsko pismo duhovnikom o nrav-nosti v cestnem prometu po zgledu in
vzorcu belgijskih škofov je izdal ljubljanski nadškof in je objavljeno v O-krožnici 1966, štev. 7 z dne 8. junija 1966. V njem govori o vzrokih prometnih nesreč, dalje da je cestni promet vprašanje vesti, o temelju morale na cesti, o konkretnih dolžnostih, ki izvirajo iz pravičnosti, razumnosti in ljubezni, o potrebnosti vzgoje na tem ■področju, kjer imajo važno poslanstvo tudi duhovniki.
Novomašniki ljubljanske nadškofije.
Na praznik sv. Petra in Pavla 29. junija ob sedmih je bilo v ljubljanski stolnici posvečenih v mašnike 12 dija-konov ljubljanske nadškofije.
Duhovne vaje za duhovnike so se letos vršile v Sloveniji v bogoslovnem semenišču v Ljubljani, na Sveti gori pri Gorici, pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah, v Nazarjih in v Opatiji.
Bogoslovni vestnik, leto 1966, štev. 1-2, je izšel sredi juniia. Ta številka je v celoti koncilska — šest daljših razprav navaja v razumevanje pastoralne konstitucije o Cerkvi v sodobnem svetu (K. VI. Truhlar), izjave o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev (V. Faj-
diga) konstitucija o Cerkvi (A. Strle), konstitucije o božjem razodetju (-J- Aleksič), izjave o krščanski vzgoji (V. Dermota) in odloka o ekumenizmu (V- Ger-mič). Krajša poročila se dotikajo tudi odioka o službi škofov v Cerkvi in konstitucije o bogoslužju. Predstavljenih je tudi nekaj novejših teoloških knjig.
Koncilski dokumenti. Ob koncu junija je izšel nov zvezek koncilskih dokumentov v slovenskem prevodu. Vsebuje odloka o laiškem apostolatu in o družbenih občilih (tisk, radio, film, televizija) ter izjavo o krščanski vzgoji.
Prefaranje. Z odlokom nadškofijskega ordinariata je bila z veljavnostjo od 1. junija 1966 prefarana vas Gornji Lazi iz župnije Sodražica, župnija Ribnica.
Po cerkvah kradejo mikrofone. V št. Vidu nad Ljubljano je bil med nedeljskima mašama ukraden mikrofon. Isti dan je bil ukraden v Šmartnem pod Šmarno goro.
Protokol o pogovorih med predstavniki SFRJ in predstavniki svetega sedeža je bil podpisan dne 25. junija 1966 v Beogradu. Pavel VI. o njem pravi, da ..pozitivno zaključuje prvo stopnjo na začeti poti.“ (Objavljemo ga v tej številki.)
Katehetsko-teološki seminar na teološki fakulteti v Ljubljani se začne z akademskim letom 1966|67 in traja dve leti. Predavanja so vsak drugi dan popoldne od' 1. oktobra do 1. julija s premori za izpite in oddih. Na tem te čaju se more kandidat usposobiti za poučevanje verouka- Imeti mora dovršeno vsaj osemletko in priporočilo domačega župnika ali kakega drugego duhovnika. Prijave sprejema profesor pedagogike katshetike na teol. fakulteti dr. Valter Dermota SDB, Ljubljana, Rakovniška 6.
Katehetski tečaj v Vipavi je bil 30. 30. in 31. avgusta. V Ljubljani je tečaj zaradi del v semenišču (povečava-nje kapele in obednice) odpadel.
Tvarina za jesensko pastoralna konferenco. 1. Stanje klera v nadškofiji in
skrb za naraščaj. O tem so duhovniki prejeli knjižico z analizo stanja v preteklosti in sedanjosti ter o dolžnostih duhovnikov glede naraščaja. Vsak du-hcvn k knjižico predela, dekan pa določi reierenta in koreferenta za konferenco. 2. a) Lek duhovnika v sodobnem svetu (po koncilskem odloku a službi in življenju duhovnikov); b) v čem je kler nadškofije posebno potreben reforme (konkretni predlogi).
Katehetski tečaj je bil na željo duhovnikov napovedan tudi v Ljubljani za dan 6. in 7. septembra na teološki fakulteti. Začetek cb 9. uri. Predavanja, na tečaju: Psihološka in teološka analiza verovanja (Grmič), Geneza osebne odločitve za vero (Steiner), Človek se osebno odloči za verovanje v puberteti (Dermota). Misijonska župnijska skupnost — garancija vztrajanja v verovanju (Metlikovec). Po vsakem referatu naj bi bil koreferat.
Cerkvena odlikovanja laikov. Papež Pavel VI- je dne 1. julija 1966 odlikoval z zlato medaljo za zasluge: Ivana Dolenca, ravnatelja v pokoju, dr. Andreja Gosarja, univerzitetnega profesorja v pokoju, in dr- Mateja Justina, zdravnika v pokoju.
župnijski konikurzni izpit je z novim motuproprijem Ecclesiae sanctae vdu-hu koncilskega odloka odpravljen.
Ljubljanski nadškof je bil v času od 24. avgusta do 6- oktobra 1966 v ZDA Tja je šel, da bi pospešil škofijski postopek za Baragovo beatifikacijo in da je obiskal nekatere slovenske župnije (San Francisco, Cleveland, Toronto V Kanadi).
Birmanje v nadškofijski kapeli je
bilo med škofovo odsotnostjo v petek 9. in v petek 23. septembra ob 10. uri. Birmal je koprski škof dr. Janez Jenko. 'Po vrnitvi nadškofa so tam birme spet redno vsak petek.
Župnija Ježica je bila izločena v, dekanije Ljubljana-okolica in vključena v dekanijo Ljubljana-mesto.
Dr. Franc Susman, duhovnik ljubljanske nadškofije, v tej nadškofiji nima več kanonične misije in spovedne sodnosti- Župniki nimajo poverjene o-blasti, podeliti mu spovedno sodnoss, čeprav bi se izkazal z jurisdikcijo v drugi škofiji- (Okrožnica ljublj. nadškofije 1966, štev. 9, str. 74.)
Glasbena priloga k pesmim Leopolda Povšeta „Moja Cecilija" ni bila predložena v odobrenje nadškofijskemu ordinariatu. (Obvestilo Okrožnice nadškofijskega ordinariata v Ljubljani 19666, štev. 9, str. 74.)
Za 1.100-letnico prihoda sv. bratov
Cirila in Metoda v Rim priredi SAP v aprilu 1967 šestdnevno romanje z avtobusom v Rim.
OSEBNE SPREMEMBE. Francu Starmanu, bivšemu župnijskemu upravitelju v Žireh, je bil dovoljen bolniški dopust; za župnijskega upravitelja v Žireh je bil imenovan Pavel Krzi šnik, župnijski upravitelj v Javorju nad Škofjo Loteo; za župnijskega upravitelja v Javorju nad Škofjo Loko -n soupravitelja župnije Sv. Lenart je bil imenovan Janez žagar, kaplan v Do-brepoljah, biva pri Sv. Lenartu; prelat Franc Novak, Argentina, je resigni-ral na župnijo Rakek; za soupravitelja te župnije j'e bil imenovan Vojko Seljak, upravitelj na Uncu; Franc Levstik, SDB, upravitelj na Kodeljevem v Ljubljani, je bil razrešen, ker odhaja na službovanje v mariborsko škofijo; za upravitelja župnije Kodeljevo je bil imenovan dr. Franc Grmič, SDB, kaplan istotam; Janez Gerčar, Upravitelj na Vranji peči, je bil imenovan za soupravitelja župnije Rova; Lciopodu Povšetu, upravitelju na Prežganjem in soupravitslju župnije Javor Pod Ljubljano, je bil preklican dekret za Velko Dolino; Ignaciju Kreslinu, upravitelju pri Sv. Duhu pri Krškem, .le bil preklican dekret za Prežganje in Javor pod Ljubjlano: oba ostaneta no
svojih mestih; Franc Erklavec, kaplan v Cerkljah na Gorenjskem, je bil imenovan za upravitelja župnije Velika kolina; Ciril Berglez, novomašnik, ra kaplana v Dobrepoljah; Jože Čampa, SDB, župnijski upravitelj v Tomišlju, za kaplana v Mostah v Ljubljani; p. Božidar Itumpaler, OFM, za kaplana v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani; p. Luka Pogatič, OEM, za kaplana v šiški v Ljubljani in p. Hugo Del-čnak, OFM_ za kaplana v župniji sv. Cirila in Metoda v Ljubljani.
Slovenski narod biološko. „Res pa je tudi to, da v Sloveniji ne prideta na družino povprečno niti dva otroka in da torej izumiramo." (Družina 1968, šcev. 8, str. 95). Ta zgodba je novejša in še ni „stara tisoč let" in v našem narodu ne more trajati bodočih tisoč let, ker se mora končati ali pa bo z njo minil narod, ki je v svoji zgodovini preživel sicer toliko drugih nevarnosti in nadlog.
E’otograf ranje cerkvenih objektov se vrši za izdajo Likovnega albuma Slovenije, kar vse pripravlja založba Mladinska knjiga iz Ljubljane. Ordinariat daje župnikom navodila glede sprejemu fotografa.
Imenovanje. Sv. oče je imenoval za konzultorja Tajništva za nevernike prelata dr. Vilka Fajdiga, prodekana teološke fakultete r Ljubljani.
Osebne spremembe: — Franc Kurete, kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja, sedaj v Ameriki, se je odpovedal kanonikatu. Obenem je zaprosil za ekskardiniranje iz ljubljanske nadškofije in je bil inkardiniran v škofiji St-Cloud v Minnesoti (ZDA). — Vlad.mir Zmet, župnijski upravitelj v Šmartnem v Tuhinju, je bil imenovan za začasnega upravitelja župnije Sela pri Kamniku. — Za dekana dekanije Višnja gora in za duhovnega svetnika je bi! imenovan Ivan Slad.č, župnijski upravitelj v Šmarju; — za upravitelja župnije Kepanj je bil imenovan Viktor
Pristov, ki se je vrnil iz Brazilije. — Na predlog redovnih predstojnikov sta bila razrešena službe župnijskega upravitelja p. Janez Javh, DJ, za Št. Lovrenc in Jože Čampa, SDB, za Tomišelj.
—	Na lastno prošnjo in po potrebi službe so bili premeščeni naslednji župnijski upravitelji: Janez Kljun iz Brezovice v št. Lovrenc; — Miroslav Perme od Sv- Križa v Ljubljani na Brezovico; — Vinko Toš iz Velike Doline na Sela pri Kamniku; — Leopold Pov-še s Prežganja na Veliko Dolino; Ignacij Kreslin od Sv. Duha nad Krškem na Prežganje (in za soupravitelja Javorja pod Ljubljano); — Franc Fortuna iz Ovsiš v Ihan; — Valentin Toman iz Prečne na Ovsiše; —• Janez Krivec iz Žužemberka v Prečno; -— Roman Mi-hor iz Št- Jurja pod Kumom na Ljubno (in za soupravitelja Dobrave pri Kropi), — Za župnijske upravitelje so bili nameščeni: Vinko Prestor, korni vikar in kaplan pri ljubljanski stolnici, za župnijo Sv. Križ v Ljubljania — Franc Erklavec, kaplan v Cerkljah na Gorenjskem, za župnijo Sv. Duh nad Krškim; — Ciril Lazar, kaplan v Tržiču, za župnijo Tomišelj; — Franc Grahek, kaplan v Železnikih, za župnijo Št. Jurij pod Kumom. — Premeščeni so bili kaplani: Marijan Zupanov iz Zagorja cb Savi za kornega vikarja in kaplana liri ljubljanski solnici; — Alojzij La-mošck iz Ljubljane — Sv. Peter v Domžale; — Vinko Vegelj iz škofje Loke v Ljubljano Sv- Peter; — Ivan Petrič iz Šmartnega pri Litiji v Cerklje na Gorenjskem; — Janez Ambrožič iz Semiša v Tržič; — in Franc Kotar iz Metlike v Železnike. — Imenovani so bili isemeniški duhovniki; Franc Balon za kaplana v Kaminiku; — Marko Benedik za kaplana v Zagorju ob Savi;
—	Feliks Grm za kaplana v št. Vidu nad Ljubljano; — Jože Koželj za kap lana v Šmartnem pri Litiji; — Ludo vik Kuhar za kaplana v Ribnici in Anion Rojc za kaplana v Škofji Loki. — č ntn Jakoš, kaplan v Ribnici je bil
imenovan za župnijskega upravitelja v Žužemberku- — Imenovana sta bila no-vomašnika: Maks Kozjek za kaplana v Metliki in Jože Rus za kaplana v Semiču
N OVOM AŠNIKI
Na praznik sv. Petra in Pavla 29. junija so bili v ljubljanski stolnici posvečeni v mašnike tile diakoni ljubljanske nadškofije:
1.	Berglez C.ril, rojen 4. julija 1941. v župniji Velike Lašče.
2.	Koncilija Rudolf, rojen 26. julija 1940, v župniji Mengeš.
3.	Kotar Vincencij, rojen 6. marca 1942, v Heidelbergu (Z. Nemčija) in bivajoč v župniji št. Jurij pod Kumom.
4.	Kozjek Maks, rojen 13. septembra 1939, v župniji Polhov gradeč-
5.	Rihar Janez, rojen 23. avgusta 1942,v župniji Polhov gradeč.
6.	Rus Jožef, rojen 23. decembra 1940, v župniji Ribnica.
7.	Springer Martin, rojen 8. novembra 1936, v župniji Prečna.
8.	Zmrziikar Franc, roje n7. novembra 1941, na Golniku in bivajoč v župniji Mengeš.
Skupaj z njimi so bili posvečeni naslednji redovniki, iki so rojeni v ljubljanski nadškofiji:
a)	kapucini:
9.	fr. čuk Viktor iz župnije Stara Loka-
10.	fr. Frlan Damian iz župnije Poljane nad Škofjo Loko.
11- fr. Košir Pavel iz župnije Žiri.
b)	iz družbe Jezusove:
12. fr. šef Marijan iz župnije sv. Jakoba v Ljubljani.
Nove maše so bile vse v domačih župnijah in sicer v nedeljo dne 3. juii-la, le Riharjeva je bila že dne 29. ju-n ja zvečer, Zmrzlikarjeva, Čukova in Koširjeva pa v nedeljo dne 10. juliju-
Prihodnje leto bodo vsi nadaljevali teološke študije.
Osebne spremembe:
P. Hilarij FeLcijan, OFMCap., je
bil razrešen službe žup. upravitelja v stepanji vasi v Ljubljani, iker je premeščen za župnika pri sv. Ceciliji v Celju. — Za žup. upravitelja v Stepanji vasi je bil imenovan p. Angel Kralj, OFMCap. — Andrej Rigler, SDB, je bil imenovan za žup. upravitelja v ŽeLmlju. — La kaplane so bili imenovani: p. Jožef lvunšek, OFMCap., za Stepanje vas; p. Anton N-adrah, O- Cist., za Stično; v anko Novak, SDB, in Štefan Ferenčak, SDB, za Kodeljevo v Ljubljani; Štefan ilerdm, SDB, in Jožef Zadravec, SDB, za Rakovnik v Ljubljani; Jakob Žalar, SDB, za Cerknico; Stanislav Duh, SDB, za Mokronog, in Janez Poprijan, SDB, za Boštanj. — Na lastno prošnjo je bil iz ljubljanske nadškofije eksikardiniran insgr. dr. Jožef Preberen, kaplan un Sv. Antonu v Trstu. — Za začasnega upravitelja v Kamni gorici je -bil imenovan p. Jakob Bijol, OFM, z Brezej.
Brzojavka sv. očeta ob letalski nesreči. 1. septembra 1966 se je pri letališču Brniki pripetila ena največjih letalskih nesreč, pri kateri je izgubijo življenje 98 Angležev, ostalih 24 pa je bilo močno poškodovanih. Sv. oče Pavel VI. je takoj ro-o-slal ljubljanskemu nadškofu naslednjo brzojavko: „Sv. oče je zelo žalosten zaradi velike letalske nesreče, v kateri je mnogo Angležev ki so bili namenjeni k vam, izgubilo življenje. Ko ob tej strašni nesreči prosi mrtvim večno blaženost, preživelim pa iz srca želi ozdravljenja, Te prosi, da izraziš sorodnikom umrlih in vsem, ki jih je žalost zagrnila, čustva njegove potrtosti in jim sporočiš, da jim v tolažbo pošilja apostolski blagoslov kot Poroštvo in zagotovilo nebeških dobrin. Kardinal Cicognani." — Ta brzojavka je bila odposlana britanskemu ambasadorju v Beograd s prošnjo, da njeno vsebino sporoči svojcem. Ambasador se je za sožalje prisrčno zahvalil. — V ljubljanski stolnici je bil 6. septembra
zvečer slovesni requiem za žrtve nesreče. Udeležilo se ga je nad SO svojcev poikojmh, britanski generalni konzul iz Zagreba z gospo in še nekaj drugih konzularnih uradnikov. Stolnica je bila polna ljubljanskih vernikov.
Prepisovanje matic pri civilnih matičnih uradih. Duhovniki večkrat potrebujejo kak podatek iz starih matičnih knjig, ki so danes na matičnih uradih. Včasih jim matičarji niso dovolili vpogleda. Na zadevno prošnjo sedaj nadškofijskemu ordinariata ougovarja republiška sekretariat za notranje zadeve v Ljubljani sledeče (dne 5- sept. 1966): „Sporočam-o, da smo vaši vlogi z dne
16.	julija 1966 štev. 1415 ugodili in naročili občinskim organom za notranje zadeve, naj matičarji, ki so na območju ljubljanske nadškofije, dovolijo vpogled in eventualno prepisovanje starih matičnih knjig, -ki so jih vodili župni uradi do uveljavitve zakona o državnih matičnih knjigah. — Prosimo, da obvestite duhovnike, ki bi eventualno prepisovali knjige, naj se o -načinu prepisovanja dogovore z matičarji tako, da redno poslovanje matičarja ne bo ovirano."
Začetek novega akademskega leta na teološki fakulteti v Ljubljani je bil s slovesno nadškofovo službo božjo t stolnici dne 11. oktobra 1966 o-b 9. Maše se j.e udeležila tudi akademska mladina iz Ljubljane.
Blagoslov motornih vozil. — Ker je
vedno več prometnih nesreč, so v ljubljanski nadškofiji Miklavževo nedeljo,
11.	decembra, obhajali kot nedeljo varne in odgovorne vožnje. Sv. Nikolaj je po izročilu mnogo ljudi rešil iz smrtne nevarnosti. Zato so to nedeljo porabili kot primemo, da so vernike, po-sebno voznike motornih vozil, -opozorili na nravne d-olžnosti na cesti in so blagoslavljali motorna vozila. — Poseben blagoslov motornih vozil je bil na Brezjah na državni praznik 29. novembra, ki ga je ob 10 opravil tam ljubljanski nadškof-
Teološki tečaj bo zadnji teden v februarju 1967 na teološki fakulteti v Ljubljani. Take tečaje, na katerih se ponavlja in poglablja teološko zlasti pastoralno znanje, naroča koncil- Tečaj bo obvezen za vse tiste, ki nimajo kon-kurznega izpita, ki je bil s koncilom odpravljen.
Romanja, ki jih prirejajo razna turistična podjetja z vednostjo in priporočilom ordinariata — to napišejo v dopisu — morejo duhovniki v cerkvi oznaniti. Ordinariat da soglasje le tistim potovanjem, ki imajo res značaj romanja in niso le izleti. Romanje ob 1100-letnici prvega prihoda sv. bratov Cirila in Metoda v Rim in cb 1900-letniei smrti sv. Petra in Pavla je dogovorjeno za dni od 3. do 8. aprila 1967, t- j. od ponedeljka do sobote v tednu po beli nedelji.
Imenovanja. — Za člana nadškofijskega pastoralnega isveta sta bila imenovana profesorja teološke fakultete prelat dr. Vilko Fajdiga in dr. Janez Oražem. Za docenta liturgike na teološki fakulteti je bil imenovan dr. Marijan Smolik, dosedanji honorarni predavatelj iste stroke.
REPORTAŽNI ZAPIS IZ
LJ UBLJANSKEGA SEMENIŠČA
„Stanovanjsi<o stisko,“ ki ste jo tako hitro opazili pri nas, smo doslej reševali tako preprosto, kakor jo rešuje vsaka dobra družina, če se število otrok veča: stisnili smo se! V sobe za dva smo dali tri, v sobe za štiri še petega, v nekdanjo dvorano enajst... Tudi k sosedovim, namreč v stolno župnišče, že silimo, nekaj sob že imamo tam., nekaj jih upamo dobiti do jeseni. Skupne družinske prostore npr. kapelo in obednico, pa skušamo večati „po ribniškem receptu" — stene sosednjih sob „odrinemo“, da smo lahko vsi hkrati pri skupni družinski — sveti in domači mizi.
Da ss prav razumemo! število bogoslovcev se je po vojni v Ljubljani bolj in bolj večalo, zdaj se počasi ustaijuje na 150—200. Glavni vzrok je to, da se zbirajo tu bogoslovci iz vseh slovenskih škofij, pred vojno ipa je imela vsaka škofija svoje semenišče. Zadnja leta ugodno vplivajo tudi mala semenišča, kjer večina naših fantov konča gimnazijo. (Na teološki fakulteti, kjer je „šo-la" za naše fante, je slušateljev kajpak še več, ker so tam še redovni bogoslovci.) Nekaterim se zdi to število veliko. Pa ni! Razdelite jih na tri škofije, potem pa na šest letnikov — kolikor traja študij — pa jih „še za sproti ni". Saj vsako leto umrje okrog 30 slovenskih duhovnikov, iz semenišča pa jih odhaja komaj 10—15! Tudi v primeri z drugimi študenti je procent teologov kaj majhen. Zato „nič strahu" ni bogoslovcev preveč, le staro ljubljansko semenišče je premajhno za skupen dom vseh slovenskih bogoslovcev, ne le ljubljanskih, marveč tudi mariborskih in iz Slovenskega Primorja.
Zgodnji nakupovalci na živilskem trgu se včasih začudeno ozirajo za mladimi fanti v kolarjih, ki se v dolgi vrsti usipljejo skozi vrata in hite na predavanja. „Le kje imajo vsi prostor v tej stari hiši," marsikdo pomisli. In včasih ae kdo s tiho zavistjo ozre v nasmejan obraz- Da, iprav gotovo v Ljubljani ni hiše, iz katere bi odmevalo toliko sproščenega in srečnega smeha, kot prav iz lemenata. Ko so nekoč fantje peli otožno narodno „Kam je veselje šlo..se je nekdo na ves glas vtaknil vmes: „V lemenat!"
ZAPOREDNA BERILA — LECTIO CONTINUA
Po konstituciji o svetem bogoslužju naj se vernikom pogrinja obilnejša miza božje besede- Ker se pa pri delavniških mašah mašni obrazci in z njim tudi berila in evangeliji cesto ponavljajo, so
mnogi narodi, npr. Avstrija, Češkoslovaška, Nemčija, Švica, Irska, Španija, Ruanda-Burundija, Brazilija, Bolivija itd. svet za izvajanje liturgične konstitucije prosili, da bi smeli že zdaj, pred končno reformo mašnega obreda, brati druge perikope svetega pisma, in so to pravico tudi dobili. Tudi na zadnjem koncilskem zasedanju so pri maši, razen na večje praznike, brali zaporedoma iz Apostolskih del in iz evangelija svetega Janeza. Na tečaju za prevajalce liturgičnih besedil v Rimu v lanski jeseni je bilo to celo priporočeno.
Z dekretom 22. februarja 1966 je zaporedno branje svetega pisma bilo dovoljeno tudi slovenskim škofijam. Seznam svetopisemskih odlomkov je za slovenske škofije isti kakor za škofije v Nemčiji. Ta seznam izide v posebni brošuri na ciklostilu. V njej bo povedano za vsak delavnik posebej, iz katere svetopisemske knjige i.n katere vrste se bere. Za berilo se prvo leto, bere iz nove zaveze, drugo leto iz stare zaveze. Evangeljski odlomki se vsako leto ponavljajo. V seznamu je zapisana tudi kratka vsebina odlomka, kar moramo vernikom povedati, preden začnemo brati berilo.
Imenovani dekret se je začel izvajati v ponedeljek po beli nedelji pri vseh mašah z uporabo slovenskega jezika na delavnike. Besedilo se jemlje iz novega slovenskega prevoda svetega pisma stare in nove zaveze (Maribor-Ljubljana 1961), ki ga je svet za izvajanje konstitucije o svetem bogoslužju odobril dne 22. februarja 1966 za liturgično rabo. Letos se uporablja samo knjiga nove zaveze, prihodnje leto tudi knjige stare zaveze. Ker je sveto pismo izšlo v lepi opremi in je dosti veliko po zunanji obliki, je dostojna knjiga tudi za liturgično porabo.
MARIBORSKA ŠKOFIJA
Nesreča pri zidanju cerkve v Odrancih. Dne 14. marca 1966 dopoldne se je pripetila težka nesreča pri zidanju no-
ve župnijske cerkve v Odrancih v Prekmurju. Zgradba je bila lani sezidana do strehe, kupole, ki bi naj pokrivala zgradbo. Zaradi izredno lepega in toplega vremena v začetku marca so pričeli z gradnjo kupole tako zgodaj, nekaj dni pred nesrečo. Nenadoma pa se je vreme spremenilo in shladilo, kar je verjetno v veliki meri povzročili nesrečo, ko se je 14. marca dograjeni del kupole nenadoma porušil in pokopal pod seboj številne zidarje in pomočnike. 17. marca je mariborski škof dr. Držečnik pokopal šest žrtev te nesreče. Pogreba v Odrancih se je udeležilo okoli 12.000 ljudi od blizu in daleč ter več kot 40 duhovnikov. V skupno grobnico je bila pokopana potem 20. marca še sedma žrtev te nesreče.
KOROŠKA
Novomašniki na Koroškem so letos trije: Valentin Kapus, Janez Komar ;n Peter Sticker. Prvi je imel slovesno novo mašo v Mileovsu in mu je bil pridigal je g. Jože Ropitz. 10. julija je v pri Vrbi. Janez Komar je doma iz Me-tlove, župnija Kazaze, in je tam slovesno opravil svojo prvo daritev. Pridigal je g. Jožef Ropitz. 10. julija je v svoji domači fari, Št. Jalknbu v Rožu, -pel novo mašo Peter Sticker. Maša je bila koncelebrirana. Somaševali so gg. Andrej Kajžnik, Mihael Krištof, Franc Krištof in Matevž Nagele, ki se je novo-mašniku tudi pridigal. Novim duhovnikom želimo veliko božjega blagoslova v novem življenju!
Št. Jakob in Št. Rupert zaključita vsako leto z leipima prireditvama in razstavo gospodinjskih tečajev za slovenska dekleta. V št. Jakobu je bila letos zaključna prireditev v nedeljo 15. maja. Udeležili so seje številni duhovniki, med njimi ravnatelj Mohorjeve družbe, msgr. dr. Janko Hornbock dr. Janko Mikula iz Avstralije in župnik Lovro Kašelj. P-risotenje bil tudi pisatelj Karel Mauser, ki se je mudil na
•obisku na Koroškem. Prireditev go spoti m j sike šole v št. Rupertu pri Velikovcu je bila tudi zelo lepa in so se je udeležili mnogi predstavniki cerkvene in drugih oblasti naše Koroške.
Mohorjeva Družba v Celovcu tudi letos pripravlja lep knjižni dar. Kakor že 115 let, bo tudi letos izšel Koledar. Za večerniško povest je izbrala izvirno slovensko delo. Žena s Poljan. Tretja knjiga bo patra Lenza pretresljiv popis koncentracijskega taborišča v Dachauu. (Četrto knjigo pripravljajo prijatelji Družbe sv. Mohorja iz Rima in bo spominska knjiga na drugi vatikanski cezdcveni zbor.
Poslanstvo delavske mladine je naslov knjigi, ki jo je na 536 straneh izdala Mohorjeva Družba. Vsebuje misli kardinala Jožefa Cardijna ki jih Je mojstrsko zbral, prevedel in uredil g. Zdravko Reven, upravnik Mohorjeve Družbe.
Občni zbor Mohorjeve družbe. Vršil se je 15. .septembra v Celovcu pod predsedstvom g. dekana F. Milloniga. Glavno poročilo je podal msgr. dr. Hornbock kot ravnatelj. V imenu nadzornega odbora je govoril g. kanonik Zeehner.
Dijaški domovi v Celovcu, ki jih vodi Družba, so letos prenapolnjeni. Ni bilo mogoče sprejeti vseh, ki so zaprosili. V skrbi za dijaštvo se je odbor odločil kupiti sosednjo hišo, ki je naprodaj.
Prof. Matija Tomc, župnik v Domžalah pri Ljubljani, je v mesecu juniju obiskal Koroško s svojim pevskim zborom. Ustavil se je v Šmihelu pri Pliberku in v št. Jakobu v Rožu. Zbor šteje 60 članov in je zapel Tomčevo kantato »Marijina božja pota na Slovenskem" in še: Sv. Ciril in Metod (Tomc), Zdrava Marija (Schwab), Darujemo Ti, Gospod (Jo:bst), Zdrava Marija (Foerster), Je mrak končan (Hladnik), Sapice moja Kimovec) in še več drugih.
župnik Anton Demšar — biseroma-šnik. Leta 1945 je zapustil domovino,
-prišel na Koroško, kjer ga je s-prejez pod streho takratni dekan v Št. Vidu ob Glini, g. Felix Fiebinger. Kmalu je prevzel dušnopastirsko skrb v mestni bolnici, kjer deluje še danes. Njegove slavnosti šestdesetletnice mašništva se je udeležilo veliko ljudi, s cerkvenimi in civilnimi predstojniki mesta. Značajnemu duhovniku, zavednemu Slovencu in velikemu dobrotniku ljudstva naše iskrene čestitke! ,
PRIMORSKA
Msgr. Lojze Škerl — škofov vikar tržaške škofije. Za tržaške slovenske vernike je postal pomemben 11. oktober 1966. S tem dnem je stopil v veljavo koncilski odlok o pastirski službi škofov in z istim dnem je nadškof San-tin v smislu tega odloka imenoval msgr. Lojzeta Škerla za škofovega vikarja, ki naj skrbi za vse slovenske vernike v škofiji. Nadškof je tržaškim duhovnikom predstavil novega škofovega vikarja že 10. oktobra na pastoralni konferenci. Msgr. Škerl se je ob tej priliki zahvalil nadškofu za zaupanje, sobratom pa se je priporočil v molitev in jih prosil za sodelovanje.
Prvo srečanje tržaških vernikov s škofovim vikarjem je bilo na praznik Kristusa Kralja, najprej pri molitvi v rojanski cerkvi, kjer je g. vikar pridigal, nato pa v tamkajšnjem Marijinem domu, kjer so poleg pozdravov in čestitk c;b novem imenovanju proslavili tudi srebrnomašniški jubilej msgra Iv. Škerla.
Msgr. Leopold Škerl — srebrnoma-šnik. Pred 25 leti na 26. oktobra je bil posvečen v mašnika v Rimu, kjer je imel tudi novo mašo. Gospod jubilant je doma iz Sežane na Krasu. Po prizadevanju škofa dr. Fogarja je po maturi odšel v Rim in bil -sprejet v zavod Germanicum in obiskoval Gregorijansko univerzo. Doktorat je napravil iz dogmatične teolo-gije. Kmalu po prihodu iz Rima je postal kancler na ško-
fiji, nato kanonik stolnega kapitlja pri Sv. Jusitu in profeisor moralke v tržaškem bogoslovju. Vedno se je udejstvoval tudi v dušnem pastirstvu, že od vsega početka sodeluje z g- Zorkom pri verski uri tržaškega radia in v postu vodi vsako leto posebno vrsto oddalj o raznih verskih problemih.
Ob jubileju in ob imenovanju za škofovega vikarja naše iskrene čestitke.
Predavanje g- Vinka Zaletela je bil program prvega letošnjega kulturnega večera v Katoliškem domu v Gorici. Z barvnimi slikami in prijetno besedo ja g. Vinko popeljal navzoče na romanje na svete kraje Poljske, Češke in Slovaške. Srečali so se z neustrašenim poljskim primasom kardinalom Wy 3-zynskim slišali poljsko in češko petje in videli naravne lepote bratskih slovanskih dežel. Na koncu so gledali re kratek film iz življenja p. Maksimiljana Kolbeja, ki je šel v strahotno smrt namesto družinskega očeta v koncentracijskem taborišču Auschvviz.
Na Sv. Gori pri Gorici se je v nedeljo 16- oktobra brala fconcelebracij-ska maša salezijanskih duhovnikov in njihovega vrhovnega predstojnika z Turina. Prišel je na ta sveti kraj na srečanje s salezijanci iz Slovenije.
Osebne spremembe v Apostolski Administraturi za Slovensko Primorje: Budin Ivan, župnik v Dutovljah, je na lastno prošnjo prestavljen v Šentvid-Podnanos in ima v soupravi še Ložice. Petrič Jože, župnijski upravitelj v Podnanosu, je na lastno prošnjo prestavljen v Dutovlje s soupravo župnij Skopo in Kopriva. Vidic Jože SDB je nastavljen za žup. upravitelja na Škofijah. Ivan Mozetič, župnik na Ravnah pri Cerknem, je razrešen uprave župnije, ki jo prevzema Munih Alojzij, žup. upravitelj na Bukovem.
Duhovniške spremembe v tržaški škofiji:
V smislu novih koncilskih določil so bili tudi v tržaški škofiji zamenjani
dekani. Dekana msgr. N- Silvanija, župnika na Opčinah, je nasledil msgr. Franc Šibenik, župnik na Proseku.
Tudi v zavodu Marijaniše na Opčinah je prišlo do sprememb. Zaradi slabega zdravstvenega stanja je g- Franc Štuhec odložil mesto ravnatelja. V bodoče bo ekonom v zavodu, za ravnatelja pa je bil imenovan g. Ivan Dobršek, ki je že do sedaj deloval v Marijani-šču-
K Marijinemu svetišču na Vejni se je iz Boljunca preselil g- Al- Zupančič, ki bo skrbel za slovensko govoreče romarje; v Boljuncu ga je nadomestil g. Marij Gerdol, ki je bil dolgo vrsto let slovenski dušni pastir na župniji sv. Vincencija v Trstu- Na njegovo mesto je k Sv. Vincenciju prišel g. Anton Surina.
Goriki nadškof msgr. Andrej Pan-grazio je iprejel od sv- očeta imenovanje za glavnega tajnika italijanskih škofijskih konferenc. Predsednik konferenc je kardinal Urbani iz Benetk.
Članice Dekliških krožkov z Goriškega so 2. junija priredila izlet na Koroško. V Št- Janžu jih je z dobrodošlico sprejel g. Jože Vošnak. Tam so bile pri sv. maši, ki jo je daroval msgr-dr. Franc Močnik. Naslednja postaja je bila Celovec z Mohorjevo hišo in nato Gospa Sveta- Mimo Vrbskega jezera, skozi Beljak, preko Žile in po Kanalski dolini je avtobus .brzel nazaj proti Gorici.
Katoliška mladina s Tržaške, Goriške in Koroške je imela 10. julija svoj 3. tabor. Slovenska katoliška mladina v zamejstvu se je zbrala na Repenta-bru. Pri prireditvi na prostem so sodelovali zbori in igralske skupine vseh treh dežel.
V Mačkovljah so v nedeljo. 12. junija blagoslovili temeljni kamen župnijskega doma. Obred je opravil stolni prošt msgr- Alojzij Salvadori. Spremljala sta ga sobrata dr. štalcer in dr. Stanko Janežič.
Na mirenskem Gradu, v svetišči.
žalostne Matere božje, je prvo nedeljo v juniju daroval prvo sv- mašo Jurij Devetak, lazarist- Poleg velike ninoži-cevernikov se je v cerkvi na griču zbralo tudi veliko število duhovnih sobratov.
V	veličastni novi Marijini cerkvi na Vejini pri Trstu se je v nedeljo 2G-junija zbralo okrog 3-000 slovenskih vernikov. Sv. -mašo je daroval dr- Stanko Janežič. Za duhovne potrebe slovenskih vernikov skrbi v novi cerkvi p. Lojze Zupančič.
V	dneh od 3. do 5. septembra se je
povabilo tržaškega društva slovenskih izobražencev v Dragi, vasi tržaškega zaliva nad Glinščico, zbralo nad sto slovenskih inteligentov na študijskem seminarju. Prišli so staro-akademiki iz Trsta. Goriške in Koroške, učitelji, vi-sokošoltii in uradniki, da se posvetijo vprašanjem svojega naroda- Študijske dneve je vodil prof. Jože Peterlin. Med predavatelji j e -bil tudi prof. dr. Janez Janžekovič iz Ljubljane.
Pod vodstvom p. Fidelisa so goriški Slovenci v nedeljo, 17. julija, poromali na Sv. Višarje. Med romarji je -bila tudi gospa Anica Kraljeva iz Argentine. Večerno mašo je p. Fidelis opravil za njenega sina Tomaža, ki se je meseca januarja smrtno ponesrečil v argentinskih planinah.
Salezijanski duhovnik g. Jože Peterlin -slavi letos svojo srebrno maš-j. Po zadnji vojni je več let misijonaril po raznih salezijanskih zavodih v Patagoniji na Jugu Argentine, od leta 1962 pa pomaga oblikovat našo mladino kot vzgojni prefekt, najprej v Ma-rijaniš,ču na Opčinah in nato v Aloj-zijevišču v Gorici.
V	Kromberku pred cerkvijo je Klub
starih goriških študentov odkril spominsko ploščo skladatelju dolgoletnemu tamkajšnjemu župniku Vinku Vodopivcu.
Osebne spremebe v apostolski administraturi za Slov. Primorje:
Msgr. Ivan Kobal, župnik iz Črnega vrha nad Idrijo, je bil imenovan za kanclerja apostolske administracije za Slovensko Primorje v Kopru, Gulič Alojzij, župnik v Vremah, je na lastno prošnjo premeščen v Podgorje iz Ka-Ki-tovcem.
Župnijski upravitelji:	Črnigoj Vin-
ko iz Oipatjega -sela v Piran; Kobal Ivan iz D-olenje Trebuše v Črni vrh nad Idrijo; Robert Zadnik iz Bat v Štjak s soupravo Vrabč; Kožlin Marijan iz Novakov v Podmelec; Munih Alojzij iz Podmelca na Bukovo s soupravo Orehka; Milan Prelc v Vreme s soupravo Vatovelj; Lukan Vinko iz Štjaka v Opatje selo s soupravo B-restovice; Jožko Kragelj iz Goč na Marijino Celje; Pivk Franc iz Marijinega Celja na Goče s soupravo Branice.
Za župnijskega upravitelja v iSo-čergi s soupravo Movraža in Kubeda je nastavljen Ilijaš Jožko, kaplan v Postojni; za župnijskega upravitelja v Dolenji Trebuši s soupravo Gorenje Trebuše je imenovan Jože Vidrih, kaplan v erknem. Za župnijskega upravitelja v Lokvi s soupravo Rodika s Škocjanom je nastavljen Janko Khk-oč, kaplan v Cerknem. Za župnijskega upravs-vitelj v škofijah, je prestavljen za kaplana v Piran.
_ Prem-eščena sta bila kaplana Mozetič iz Idrije v Solkan ter Premrl Alojzij iz Ilirske Bistrice v Slivje. Imenovani so bili sledeči novomašniki za kaplane: Ipavec Avgust v Cerkno, Močnik Alfonz v Idrijo in Trošt Jože’ v Postojno.
Spremembe med kapucini:
Po triletni službi kot kvardijan v kapucinskem samostanu v Gorici je zapustil Gorico dosedanji gvardijan p-—zio, ki je -bil premeščen v Cagli za pridigarja- Na njegovo mesto je bil ime-van za gvardijana p. Rihard, dosedanji namestnik gvardijana.
P. Metod iz Mirna, ki je bil do sedaj na Stari gori, je bil premeščen v Trst za slovenskega spovednika pri kapucinih na Montuzzi.
P. Gabriel Česnik je prišel iz Padove v Videm za predstojnika na mestnem pokopališču.
P- Damaz, doma iz Trnovega pri Gorici, je bil iz Benetk premeščen v Padovo za spovednika namesto božjega služabnika p. Leopolda.
Z Marijo skoz življenje je naslov Knjižici štev. 56, Oti jo je napisal dr. Metod Turnšek. Podnaslov pravi, da je namen Knjižice nuditi nekaj misli x 1200-letnici pokristjanjenja Koroške ter 1100-letnici pokristjanjenja sedanje Vzhodne štajerske, nekdanje Panonije.
IZ BENEŠKE SLOVENIJE Kov župnik v Sv. Lenartu
V nedeljo, 2* oktobra, je bil v sv. Lenartu slovens.no ustoličen za župnika g- Adolf Dorbolo, doma iz vasi Laze (tal. Lasiz) v Nadiški dolini. To pot se je cerkvena oblast v Vidmu pokazala Poštena do beneških Slovencev, saj je dala faranom župnije Sv. Lenarta dušnega pastirja, ki je zraste! iz njih srede in govori njih jezik.
Novi župnik je bil vse od svojega mašniškega posvečenja leta 1959, pa do sedaj kaplan in katehet ondotne srednje šole v Sv. Lenartu, zato že dobro Pozna svoje župljane in krajevne navade. Ustoličil ga je tudi goričkim Slovencem dobro znani župnik iz Spodnjega Barnasa ter častni kanonik če-dadskega kapitlja gospod Peter Hvalica-
poljska
Tisočletnica pokristjanjenja
Ko se je poljski knez Mječislav (Mieczko) poročil s češko kneginjo Du-
bravko, hčerko Boleslava I. in sorodnico tedaj že pokojnega sv. Vaclava, se je leta 966 dal krstiti. Z njim je prejelo krst mnogo poljskih plemenitašev. Dve leti na to je bila ustanovljena prva škofija na Poljskem v Poznanju.
Na to tisočletnico („millenium“) od pokristjanjenja so se poljski katoličani pripravljali z „devetletnico“, v kateri so po cerkvah obravavaii vsa vprašanja zasebnega, družinskega in družbenega življenja
Glavni praznik tisočletnice so obhajali letos 3. maja, na praznik Marije, Kraljice Poljske. Ta dan se je poljski narod, očiščen s pokoro, izročil Materi božji v „suženjstvo ljubezni za svobodo Cerkve". Tako pišejo poljski škofje v svojem pismu, ki so ga poslali škofom Jugoslavije.
V tem pismu dalje pišejo: „Na pragu drugega tisoletja stojimo pred Gospodom zgodovine s čustvom skesanosti in hvaležnosti. Trkamo se na prša za vse svoje grehe in nemarnosti, ker smo slabo gospodarili s talenti, ki nam jih je zaupat božji gospodar. S hudobijo in z nemarnostjo smo iprekriževali njegove načrte. Gospod, usmili se nas! Toda naša skesanost se razcveta v hvaležnost, ki se izraža v veselem Magnifikatu-Božje usmiljenje je večje, kot so naši grehi. Ko gledamo v svojo zgodovino, vidimo na vsak korak obilje milosti, ki so oblikovale obraz naše zgodovine v zvestobi križu, evangeliju in božji Materi, ki je bedela nad zibelko Poljske in jo neprenehoma obkrožala z očitnim varstvom. .. . ixot zlata nit se vleče skozi vso našo zgodovino varstvo božje Matere- V njene milostne roke izročamo usodo svojega naroda za drugo tisočletje. Hočemo, da z njeno pomočjo ostanemo zvesti Cerkvi, kateri je ona mati, pa če bi bilo treba plačati tudi najvišjo ceno.
Poljski škofje prosijo v imenu občestva »vetih akofe vsega sveta, naj v
njihovem jubilejnem letu odrede dan molitve za Poljsko, da bi jim izprosili milosti, ki so jim potrebne v drugem tisočletju, da bi ostali zvesti zaobljubi, ki so jo naredili 3. maja, da bi jih nobena sila ne mogla odtrgati od Kristusa.
ARGENTINA
Izšla je nova knjiga: Avtobiografski spisi sv. Terezije D J. (280 strani). Iz francoskega izvirnika jo je prevedel Alojzij Kukoviča S. J.
Nov slovenski misijonar. Slovenci ■smo dobili novega misijonarja- Je to Lovro Tomažin, ki je odšel iz Buenos Airesa 24. junija proti vzhodu. Nekaj časa bo študiral v Indiji, nato pa bo od..el v Afriko in sicer v novo državo Zambia.
Novi misijonar je bil rojen 27. oktobra 1930 na Krki na Dolenjskem. L-1945 je s starši odšel v tujino. V Argentini je živel v San Justu. Leta 1956 je bil predsednik Slovenske fantovske zveze. Nato je odšel v bogoslovje v Adrogue. 'V duhovnika je bil posvečen 8. decembra 1963. Vstopil je k jezuitom z namenom, da čimprej odpotuje v misijone oznanjat božje kraljestvo.
Duhovniški sestanki
28 septembra je imel dr. Alojzij Starc predavanje o enciklikah o Cerkvi.
26. oktobra smo imeli posebno konferenco v Rožmanovem zavodu v Adrogue. Jeretma CM je podal duhovno mi-se o svetosti svetnega duhovnika. Jože kerbec je imel predavanje o dušno-pas irskih navodilih za pariško nadškofijo. Boris Koman pa je podal predavanje o Cerkvi v francoski revoluciji. Slovenski novomašniki
Vencelj Vodnik SDB je bil posvečen v duhovnika 6. julija v Ramo s Mejiji ■pri Buenos Airesu. Novo mašo je imel istotam 10. julija- Pridigal mu je Janko Mernik SDB.
Jurij Langus SDB je bil posvečen v duhovnika 13. avgusta v Cordobi. Naslednji dan je daroval prvo sveto mašo skupaj z bratoma župnikom Janezom in prefektom v Rožmanovem zavodu Primožem.
Andrej Zamik je imel novo mašo v Mendozi v nedeljo 9. oktobra. Govoril mu je msgr. Anton Orehar.
V	nedeljo 28. avgusta je bila blagoslovitev novih šolskih prostorov v San Justu. Slavje se je pričelo s sveto mašo v farni cerkvi, katero je daroval Janko Mernik SDB. Nove prostore je blagoslovil dr. Alojzij Starc.
V	nedeljo 11. septembra je bila v Ramos Mejiji blagoslovitev novega Slomškovega doma, ki je bil zgrajen po načrtih arh- M. Eiletza. Dom je blagoslovil msgr. Anton Orehar, ob asistenci Janeza Kalana^ Janka Mernika in Dr- AL Starca. Na popoldanskem programu je govoril prelat F. Novak.
Za slovenske katoliške akademike je imel dr. Mirko Gogala štiri predavanja — dve v oktobru in dve v novembru — o znanosti in veri in njunem medsebojnem razmerju.
Na misijonsko nedeljo je bila proslava v Slovenski hiši. Slavnostni govor je imel Franc Sodja CM. Nato je Slovensko gledališče uprizorilo Henri Gheonovo dramo: Tri modrosti starega Wanga-
Tudi na nedeljo Kristusa Kralja je bila proslava v Slovenski hiši. Sveto maso s prazničnim govorom je imel msgr. Anton Orehar. Po maši je bil pevski nastop zbora Gallus.
Proslava sloven. narodnega praznika in narodne zastave je bila 29. oktobra v Slovenska hiši in 5. novembra v Slovenskem domu v San Martinu.
Na 13. kulturnem večeru SKA je
v soboto 5. novembra predaval msgr. Anton Orehar o Cerkvi v modernem svetu.
f
splošne verske vesti
Zanimanje za krščanstvo na Japonskem
Leto 1965 je bilo za Japonsko leto stika s krščanstvom kot nikdar prej. 3 faktorji so odločilni: koncil, ekumensko gibanje in prizadevanje Pavla Viza svetovni mir. Tisk, radio, TV pogosto govore o potrebi krščanstva za obnovitev človeštva in o njegovi vlogi za dvig moralnosti v deželi- Kakor nikoli doslej je čutiti val simpatije in zanimanja za krščanstvo. Ob papeževem obisku v ZN je ves tisk opozarjal na vlogo Cerkve v svetu. Napori Cerkve za svetovni mir so zelo v skladu s podobnim stremljenjem japonske duše. Velik odmev je imel tudi obisk, ki ga je napravil dr. Niwano Nikkyo pri Pavlu VI. On je zelo znan in cenjen kot soustanovitelj in predsednik Eissho Kosei Kai, ene novih važnejših religij, ki je moderna verzija budizma za laike.
J. š.
Grški samostani turistične postojanke
Meniški samostani, ki spadajo med najpomembnejše znamenitosti Grčije, bodo kmalu le še privlačne turistične postojanke. Ko so v 14. stoletju divjali boji med srbskim kraljem in bizantinskim cesarjem, so menihi zidali samostane na težko dostopnih krajih Tesali je. Sčasoma je nastalo 24 samostanov, v katerih pa danes žive le še sivolasi menihi. V prejšnjih časih je bil dostop v samostane mogoč le po lestvah ali v koših s pomočjo škripcev, danes vodijo tlakovane ceste do večine samostanov. Gradnja cest pa danes pomeni usodni konec samostanov. Kjer vlada danes samostanska tišina, tja kodo kmalu prihajali senzacij željni tu-
risti, saj menihi nimajo naraščaja, da bi nadaljevali veliko meniško tradicijo.
Ukinitev praznovanja nedelje na Cejlonu
Od 1. januarja 1. 1966 je stopil v veljavo na otoku Cejlon zakon, ki določa, da bodo odslej praznični dnevi budistični prazniki, ki odgovarjajo 4 luninim menam. To pomeni ukinitev nedeljskega praznovanja, ki so ga uvedle britanske oblasti 1. 1815. Vendar nudi zakon kristjanom možnost dveunne odsotnosti pri delu, da lahko prisostvujejo sv. maši. Katoliški škofje roa svetujejo vernikom, naj ne izrabijo te ugodnosti in javljajo, da sj ukrenili vse potrebno, da katoličani opravijo nedeljsko dolžnost pred delom ali po delu. Koj prvo nedeljo v letu so po zgodnji maši šli delat in sprememba se je izvršila brez večjih težav. Nekateri verniki očitajo hierarhiji, da se je prehitro vdala budističnim zahtevam. Obisk .pri maši se ni zmanjšal in nekateri duhovniki trdijo, da jim prav pridejo uradni budistični prazniki za katekizem in sestanke. Tudi protestantske verske oblasti so priporočile svojim vernikom, naj delajo kot drugi državljani in ne izrabijo privilegija. — Kako je pa drugje z nedeljskim praznovanjem ?
Na Formozi ločijo male in velike nedelje ipri velikih tvrdkah: ob nekaterih nedeljah delo povsem opuščajo, ob drugih pa delajo kot delovne dni.
V	Izraelu ima vsaka verska skupina pravico do svojega tedenskega praznika: muslimani ob petkih, judje ob sobotah in kristjani 0b nedeljah.
V	Arabiji in v Libiji je tedenski praznik petek, v Libanu v Siriji in v
Turčiji mnogo muslimanov prekine delo ob petkih le toliko, da gredo v mošejo, počivajo pa ob nedeljah.
V	Jordaniji praznjujejo petek, v Jeruzalemu pa nedeljo.
V	Indoneziji, kjer je 90 odstotkov prebivalcev muslimanov, končavajo delo ob ipetkih zgodaj popoldne in nedelja je nedelaven dan.
V	Malaziji imajo muslimani in hin-'duisti navado iti v mošeje in v templje ob nedeljah. Nedeljo praznjujejo tudi v Indiji, na Japonskem, na Kitajskem, v Pakistanu in v Rusiji.
TEILHARD DE CHARDIN
Iz predavanja, ki ga je imel dominikanski teolog Yves Congar pred koncilskimi očeti v Rimu 12. X. 1964.
V	luči omenjenih dejstev moramo podčrtati svetovni uspeh spisov Teil-harda de Chardina. Njegovi spisi se berejo že po vsem svetu, ljudje jih sprejemajo kot pravo razodetje. Zakaj ? Ker je med nami edini, ki je znal sodobnemu človeku predočiti razčlenjeno sintezo in vključiti vanjo vero v Boga in v Kristusa, človeka in njegovo zgodovino, svet, njegovo preteklost, njegov razvoj in prihodnost. Jasno je, da so v njegovih spisih še vrzeli in slabosti, poleg znanstvenih formulacij so pesniški opisi- Toda važno je predvsem to, da nudi človeku krščansko situiranje v svetu in v zgodovini. Zdaj ne gre ve,č le za tistih pet tisoč let pred Kristusom, temveč najmanj za pet ali šest milijard let celotnega razvoja. Če se postavimo na stališče merila, po katerem stoletje enačimo s tremi sekundami, potem lahko rečemo, da se je življenje na zemlji začelo prvo sekundo prvega januarja, Jezus Kristus pa se je pojavil 31. decembra o ipolnoči; zemlja sama pa je obstajala že štiri leta pred tem prvim januarjem in pet let pred 31. decembrom. Po tem pravilu bi se prvi vretenčarji pojavili 23. julija, sinanthropus-pit; eanthropus, ki ga cenimo na starost
milijon let, pa 31. decembra ob 16, Abraham pa je v tem merilu nastopil šeie 31. decembra ob 23. uri 69 minut. Danes pa smo po tem merilu šele na koncu prve minute novega leta, ki ga je začelo Kristusovo rojstvo. Jasno je tedaj, da krščanska era časovno zelo malo pomeni v primeri z obstojem človeka na zemlji, eno samo minuto v trajanju celih osem ur, še manj pa pomeni v primerjavi z zgodovino sveta, eno samo minuto v trajanju 43-000 ur. Vse to je ujeto seveda v zgolj tehnične primerjave, vse druge primerjave pustimo ob strani. Omenimo le dejstvo, da živi človek na zemlji, ki se giblje sredi neizmernega vesolja, saj cenijo njegovo razprostranjenost na več kakor milijardo svetlobnih let- Po vsem tem razmerja med Cerkvijo in svetom nikakor ne moremo za današnjega človeka izraziti več z izrazi papeštva in cesarstva, miti ne s pojmi duhovnega boja med naravo in milostjo. „Hoja za Kristusom" ni izgubila na svoji resničnosti in globini, pač na svoji privlačnosti pri tistih kristjanih, ki hočejo svoje življenje živeti v svetu in zgodovini, kakor ju odkriva današnja zgodovina.
Stroški koncila
Koncil je stal približno 6 tisoč milijonov lir. V" tem so vkljbčeni stroški za stanovanje in prehrano za 1000 koncilskih očetov med sejami skozi 4 leta. Postavitev tribun v baziliki sv. Petra je stala 600 milijonov lir, tiskarski stroški in najemnina električnih aparatov pa 300 milijonov lir. Nekaj stotin milijonov lir sta financirala oba bara, kjer so spili nad pol milijona skodelic črne kave.
Poskusi kapucinov na Holandskem.
Predstavništvo kapucinskega r*da na Holandskem išče nove načine redovnega življenja, ustrezne našim časom-2 skupinici, vsaka s 3 redovniki, živita
kot družini. Prva skupina je najela hišo v škofiji Bosch. Pomagajo redovnim družinam v škofiji v izvedbi pokoncilskih nalog, obenem pa upajo najti novo obliko redovnega življenja v skladu s prvotno zamislijo ustanovitelja. Druga skupina je vzela v najem hišo v delavskem predelu Amsterdama, kjer žive delavsko življenje, oblečeni civilno m trez brade. Ne naziva jo jih oče, častiti ali po redovniškem imenu-
Pobuda je prišla od spodaj, vendar jo jQ odobrilo provincialno predstojni-štvo.
Latinščina pri sv. maši
V začetku 1- 1966 je Kongregacija za semenišča ukazala, naj se na splošno ma Uje v semeniščih v lat. jeziku. Tudi redovniki so prejeli obvestilo, naj opravljajo daritev sv. maše v latinščini samostanih tistih redovnikov, ni imajo dolžnost moliti brevir v koru-Zanimivo je tudi, da se je skupina katoliških in nekatoliških umetnikov m znanstvenikov obrnila na sv. očeta s prošnjo, naj se ohranijo prelepi latinski gregorijanski obredi po samostanih vsaj pri mašah, ki niso župnijske 'a značaja, da ne bi ta bogata duhovna in kulturna dediščina zapada postala le arheološki zaklad. Prošnjo so podpisali med drugimi Benjamin Bri-tter, Pablo Casals, Salvador de Mada-riaga, Francois Maur:ac in Jacque Maritain.
J. Š.
PRI DARITVI SV. MAŠE UPORABLJAJO ŽE 205 JEZIKOV
ot je znano, je II. vatikanski koncil razglasil vse jezike sveta za liturgične, ki se lahko rabijo pri javni službi božji. Svet za izvedbo liturgične konstitucije „Notitiae“ poroča, da sedaj uporabljajo pri maši že 205 jezikov, a v prihodnjih letih se ho to število še Povečalo.
V Evropi je 29 liturgičnih jezikovr v Italiji 4 (italijanski, slovenski, nemški, francoski), v Aziji 44, na Filipinih 32. V Turčiji uporabljajo poleg turškega jezika tudi francoščino in italijanščino. V Afriki je 117 liturgičnih jezikov, od tega je v Zahodni Afriki 69, v Keniji 11, v Gani 7, v Zambiji 6, v Kongu 10.
So tudi dialekti, ki se bodo po uporabi v liturgiji povzpeli k časti jezika: na pr. „papiamento“, narečje, ki ga govorijo na otoku Curacao, „chequua“ v Peruju, „chamosso“ v Guatemali.
Uvedba danes govorjene grščine v latinsko liturgijo v Grčiji je napravila globok vtis, ker so latinščino smatrali kot bistven element katolicizma in pravoslavni sedaj razumejo latinsko liturgijo v moderni grščini bolje kot bizantinsko v klasični. Kot znano, je dopustno, da rabijo pri službi božji tudi esperanto.
Obhajilo pod obema podabama
Na sestanku kat. danskega klera se je večina izrazila za posplošenje obhajila pod obema podobama. Mislijo, da bi se možnost takega obhajanja morala nuditi vernikom zmeraj.
Duhovniška plača v Miontrealu
Skupina klerikov in laikov iz različnih ambientov montrealske škofije je določila honorarje za škofijsko duhovščino. Cerkvena uprava, ki jo vodijo laiki, skrbi za stanovanje in hrano- Župnik prejme letno 3000 dolarjev,, kaplan s 15 ali več let duhovništva 2400, z manj ikot 15 let pa 2100 dolarjev. Koo honorar za mašo prejemajo še .po en dolar- Župnijski kler nima pravice da nobenega drugega honorarja za nobeno delo v župniji. Duhovniki sami plačujejo obleko, zdrastveno oskrbo, socialno zavarovanje, knjige, časopise, razvedrilo itd.
Nove knjige
O SLOVENSKIH ROMARJIH V IvELMORAJN
Pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je izšla razprava „Staro bož-jepotništvo Slovencev v Porenje" (Ljubljana, 1965, str. 76), ki jo je napisal Jože Stabej. To je prva strnjena in izčrpna razprava o večstoletnih romanjih naših prednikov k scvetim mo,čem v Koln ob Renu, v Aachen in v druga nemška mesta. Pisatelj je pregledal in porabil mnogo spisov in člankov, ki so se bavili s tem vprašanjem, iz raznih arhivov pa je izkotpal še mnogo novih podatkov in poročil- Ugotovil je, da so Slovenke romarje dolgo šteli med — Dunajčane in Madžare, ker smo Slovenci spadali v Avstro-Ogrsko državo! Glavna romanja so se vršila vsako sedmo leto in še sredi 18. stoletja je bilo slovenskih romarjev v Porenje po nekaj stotin.
Pisatelj obširno poroča o potih, po katerih so romali naši predniki, o romarski opravi, oskrbi in opravilih božje-potnikov, o božjepotnih spominkih in odpustkih ter o odmevih porenskega božjepotništva na Slovenskem.
Dve poglavji sta posvečeni slovenskemu oltarju in nadarbini v Aachnu. Pod varuštrom mest Ljubljane in Kranja je bila 26. jun. 1495 osnovana v Aachnu posebna nadarbina (duhovniška služba s pripadajočimi dohodki) pri oltarju, ki je bil posvečen Devici Mariji in štirim cerkvenim doktorjem (sv. Avguštinu, Hieronimu, Gregorju in Ambrožu). Ta oltar v Marijini cerkvi so slovenski romarji že veliko let poprej postavili, pozneje pa je bil preimenovan, ker škof Hren piše leta 1613 o oltarju in beneficiju sv. Cirila in Metoda v Aachnu. Naštetih je 16 duhovnikov, ki so v letih 1-195—1734 opravljali službo pri slo--venskem oltarju v Aachnu.
Pisatelju J. Stabeju moremo biti hvaležni za skrbno in zanimivo razpravo, ki nam v novi luči kaže del naše versko kulturne zgodovine.
Rimski misal. S sodelavci priredil dr-p. Metod Turnšek. Tretja izdaja- Izdala in založila Zadruga katoliških duhovnikov SFRJ, Ljubljana 1965, str- 1258 + 26.
Prva izdaja je izšla leta 1944; druga potem že upošteva liturgične spremembe iz leta 1955 in 1960 in je izšla leta 1961. To je sedaj tretja, spopoinjena in novim spremembam ustrezna izdaja Rimskega misala, delo dolgoletnega liturgičnega delavca p. dr. Turnška.
Nova izdaja je bila posebno potrebna, ker so se lani začele izvajati nekatere določbe Konstitucije o svetem bogoslužju (7. marca) in je primanjkovalo izvodov slovenskega misala za mašne dele v narodnem jeziku.
Nova izdaja je izšla v nakladi 15 tisoč izvodov.
Za uvod je v misalu lepo in kratko razložena sveta maša, Kristusova in naša daritev, ter njen pomen, za krščansko življenje. Sv. maša je daritev krščanskega občestva, zbranega okoli večnega Velikega duhovnika Kristusa, in je najpopolnejša častilna, zahvalna, prosilna m spravna daritev Bogu. Potem sledi opis cerkvenega leta, velikonočni in božični bogoslužni krog, svetniški godovi in bogoslužni dnevi. Nato so poglavje o iz-gradbi maše, o bogoslužnih barvah, o bogoslužnih predmetih in oblačilih rer o petju pri službi božji. Na kratko je razloženo, kako naj verniki sodelujejo pri sv- maši, ter praktična uvedba / misal. Nato sledi glavna vsebina misala: maše svetih časov, red sv. maše, skupne maše svetnikov, maše ipo želji.
Tuai oprema nove izdaje je zelo lepa podobi St. Kregarja in vinjete Slavka
Pengova). Prav tako ustrezata tisk in vezava.
Nove knjige:	Katehetski tečaj v
Splitu 1965- Split 1966. Izdal škofijski ordinariat (na ciklostilu). Med drugim obravnavana tale vprašanja: Kateheza — šola liturgije, problematika verouka v osnovni šoli, težave pri katehizaciji pubertetnikov, praeambula fidei problem mladine, ki pride z dežela v mesto, 'katehizacija pevskih zborov, verouk za študente, kontakt ,čez počitnice, katehizacija ministrantov, duhovne vaje in mesečna obnova v župniji, duhovniški poklici med katehumeni, skate • hizacija odraslih, pomožna literatura pri verouku.
Neve knjige: 1. elemente Pereyra, Kdo nam bo povedal resnico. Ljubljana. Prevedli bogosfevdi. Izdala Zadruga kat. duhovnikov.
2. Anne — Marie, Kdo mi bo odgovoril. 'Prevajalec in izdajatelj isti. — Knjižici sta ponatis cilostilne izdaje v Tomaju 1. 1963.
3.	Dr. fra Andjeo Mutič, Pohadjanic bolesnika. Zagreb 1966.
4.	Dr. Ivan Rogič, Inkcrporacija svečenika u Kristusovo otajstveno tjelo. Djakovo 1966. 484 str.
V Občestvo združeni, molitvenik za ohčestveno in zasebno rabo, je izšel v 3. izdaji (na finejšem papirju in v boljši vezavi). Po razporeditvi in straneh se izdaja ujema s prejšnjima dve ma. spremenjena je le v prvem, „ma-šnem delu“, v skladu s konstitucijo in instrukcijo o svetem bogoslužju in z navodili slovenskih škofov ob uvedbi domačega jezika.
Maria Goretti, priredil p. Angel Kralj, OFMCap.
Dogmatična konstitucija o božjem razodetju in koncilska odloka o ekumenizmu in o katoli.lkih vzhodnih cerkvah. Izdal nadškof, ordinariat v Ljubljani.
J. A. Jungmann, Katehetika, prevedel dr- Valter Dermota.
Schrijvers, Dobra volja. Prevedal Alojzij Mlakar CM.
KNJIGA O ŠKOFU FRIDERIKU BARAGI
Proti koncu 2. vatikanskega cerkvenega zbora je pri znani italijanski založbi Marietti v Torinu izšla obsežna knjiga (344 + II str.) z naslovom Una sola cosa. e necesaria (Le eno je potrebno) in z lepo barvno naslovno podobo Friderika Baraga. Pisatelj profesor Fernando Bea namreč V knjigi podaja življenjepis našega rojaka misijonarja in prvega škofa v Marquettu. Življenjepis j'e v glavnem podan po Jakličevi knjigi, ki je 1951 izšla v drugi, v marsičem izpopolnjeni izdaji; uporablja pa tudi izsledke drugih del, zlasti seveda ameriških, na prVem mestu Jos. Gregoricha (iz 1. 1932).
Knjiga ima tri predgovore. Prvi predgovor je napisal vatikanski državni tajnik kardinal Amleto Cicognani, ki je bil sam dalj časa v Združenih državah Amerike kot zastopnik sv. stolice in je tedaj sam proučeval zgodovino krščanstva V novem svetu; o tem je napisal tudi knjigo Svetost v Ameriki (Sanctity in America. Patterson, <New York. 1940). Zato nam je njegova sodba o Baragu še celo dragocena. Kardinal najprej gopdri, iz kakšnih oskov raste božje kraljestvo na zemlji, in našteva nekaj velikih mož, ki so se odlikovali v pokristjanjevanju obsežnih ozemelj v Ameriki, med njimi tudi bi. Johna Neumanna, ki je bil povzdignjen na oltar 1963. Potem nadaljuje:
„Eden takih velikih duhov je bil tudi Slovenec Friderik Baraga; bil je iz odiične družine s plemenito vzgojo, pa se je odpovedal graščini in odjično
-opravljenim pravnim izpitom na dunajski univerzi, postal duhovnik in pozimi 1831 prišel v Ameriko, ida se posveti apostolskemu delu med Indijanci v Michiganu... Tisti globoki čut za -bistveno, ki se je kasneje toliko lepo izrazil v škofovskem geslu “Le eno je potrebno”, ga je nenehno podpiral skozi vseh 37 ;let, ko je bil brez oddiha -na apostolskih potih in v silnih naporih; dajal je veliko mo,či njegovim pogumnim in trdim odločitvam, vzdržal na junaški višini njegovo vero tudi -tedaj, kadar je -nerazumevanje mimogrede oviralo samotno pot njegove misijonske delavnosti po zaledenelih potih indijanskih rodov v Michiganu, Wiscon-sinu in Minnesoti".. . „Pri njem preseneča popolna predanost izbrani stvari kljub domotožju, pritožbam občutljive in negovane narave; taka čustva je zmeraj obvladoval in premagoval s plemenitim, nikoli nasilnim in nenaravnim nastopom svoje ljubezni do Gospoda."
„Bil je nadarjen mladenič, odlično izobražen mož, poznal je udobje, ki ga nudi omika dobre evropske družbe, saj je v nji zrasel; ko se je pa pridruži,! Indijancem, je bil eden izmed njih, je živel čisto po njih običajih, je z njimi preživel neskončno ostre zime v bornih kočah, hodil za rodovi v njihove sezonske lovske postojanke, jedel njihove jedi, delil z njimi siromaštvo, branil njihove pravice, govoril njihovo težko govorico in postal njen občudovani poznavavec, saj je napisal prvo slovnico njihovih govorov, poučne i-n verske knjige v tem jeziku"... Bil je duhovnik, apostolski vikar za Gornji Michigan, prvi škof v Sault Ste-Marie in Marque-ttu, pa ni nikoli odnehal, rajši še rastel v tistem polnem občestvu življenja in dela s svojo čredo, tako da bi se ne dalo reči, da je iz drugih krajev in druge kulture, ne pa otrok indijanskih rodov, katerim je bi! iz ljubezni vsem vse. še smrt je prišla kot zadnje dejanje ljubezni do otrok; ko je bil 1868 na idrugem splošnem cerkvenem zborovanju v Baltimoru in ga je hudo prizadela kap, ni hotel ostati v obmorskem mestu z milejšo klimo, marveč se je -odločno vrnil na sever med svoje zveste, da je nekaj mesecev kasneje med njimi umrl kot nadvse ljubljeni oče in resnični dobri pastir."
»Njegova osebnost je mogočno odmevala v letih neposredno po smrti; katoliški SJovenci v Ameriki so ustanovili Baragovo zvezo z namenom, da spomin na velikega pastirja ohranijo živ med Slovenci v Ameriki in da z molitvijo n živim navdušenjem dosežejo, da pride Baraga — -kakor vsi želimo — do časti oltarja."
Te velike besede hvale in občudovanja je veliki cerkveni dostojanstvenik sklenil s priporočilom življenjepisa s toplo osebno občutenimi besedami: „S prisrčnim zadovoljstvom, kakor da sem izkazal škofu Baragu dolžno čast in navezal z njim stike ljubezni in prijateljstva, ki so se mi rodila že tedaj, ko sem med -svojim bivanjem v ZDA z občudovanjem spoznaval sadove njegovega dela, -priporočam svetu ta življenjepis in mu želim popoln uspeh, da bi kar najbolj na široko -budil občudovanje in spoštovanje prvega škofa v Marqriettu."
Podobne ugotovitve in besede občudovanja vsebujeta tudi naslednja dva predgovora h knjigi.
Drugi predgovor je napisal ljubljanski nadškof dr. Josip Pogačnik.
Tretji predgovor je napisal sedmi Baragov naslednik na škofijskem sedežu v Marquettu, škof Thomas L. Nc-a.
Knjiga je pisana zelo mikavno, okviri Baragove osebnosti so v marsičem novi, zato bo tudi za dobre poznavavce Baragovega življenja poučna in dobrodošla.
Vsebina XIII. letnika Oimies iinum 11966)
Duhovna vsebina
Stanko Skvarča Naši postni pro-
grami ............................. 1
Sv. oče o našem .p-oslainstvu.........	33
Apostolska 'konstitucija Paenitemini	65
Strokovni [članki
Dr. Fr. Mihelčič, Zdravje in svetost Dr. Milan Kcpušar, Sijaj velike noči Dr. Franc Mihelčič. Nevarnosti in
prednosti organizacij .........
Dr. Fr. Gnidovec Koncilski dekret
■o ekumenizmu .................
Alojzij Košmerlj, II. vat. koncil o
duhovnikih ....................
Dr. Fr. Mihelčič, Zgrajena osebnost
duhovnika .....................
Dr. Fr. Gnidovec, Psihologija Cerkve na II. vat. koncilu ...........
Dr. Fr. Mihelčič, Pomen ljubezni za
osebnost ......................
Dr. Milan Kopušar, Osnovna podoba II. vat. koncila'...............
Pastoralne vesti
Jože Guštin, Smernice za bodočnost
Cerkve ........................... 5
Podoba CMD v domačem in emigrantskem tisku ................. 14
Liturgična pojasnila................ 32
Pismo kard. Lercara o liturgični
obnovi ........................   54
^ujna prošnja ...................... 59
• anez Grilc, Razmere v Venezueli 73 Stanko Skvarča Položaj verstev v
Jugoslaviji ’................... 114
Seznam prepovedanih knjig........	147
Protokol o razgovorih med Jugo-slavijo in Svetim sedežem ....	149
Dušn-opastirski tečaj slovenskih za-
mejskih duhovnikov ............. 156
Slovenske revije................... 454
Odšli so pred nami
Janez Kmet, Anton Anžič, Feliks
10
34
•12
47
72
97
103
129
132
Zulechner, p. Kamil Požar, Franc Anten Černigoj, Goleč Januš, Balažič Matija, Zalesnik Jakob, Pučnik Anton, Ciglar Alojzij, Jakob Bohak, Kupčič-Petin lvan_ Uran jek Martin, Dolinar Ivan, Pernat p. Kamil ...	18
Ms,gr- dr. Alfonz Devičnik, Horvat Stanko, Požar. p. Kamil Mak Ivan, Oblak Anton, Franc Anton Črnigoj, Ivan Gujon, Josip Križman, Milko Zrim ................ 83
Msgr. Ivan Oman, Janez Jalen, Anton Rovtar, msgr. Rihard Zajc Matija Noč, Anton Pavlič 122
Nadškof dr. Ivan Srebrnič, dr.
Peter Kovačič, msgr. Mihael Umek, Jožef Ovan, Ivan Kogovšek, Matej Tavčar, Matevž Žbon-tar_ prelat dr. Rudolf Bitimi,
Ivan Sekula, Jožef Kjačič ....	157
Duhovniške novice
Iz Rima ................ 29, 124,
Ljubljanska	nadškofija 22, 60,	84,
126,
Mariborska	škofija .... 24,	85,
Primorska ......... 28, 61, 88,
Koroška ........... 27, 62, 88,
Beneška Slovenija...............
Avstrija ............... 28,	89,
Francija ...................... 89,
Nemčija ........................
Poljska ........................
USA ........................ 29,
Kanada ................ 29,	90,
Argentina ......... 30, 90, 126,
Čile ...........................
Venezuela ......................
Avstralija ............ 29,	92,
Splošne	verske vesti 31, 63,	92,
Nove knjige Iz uredništva
161
161
168
169
168
171 126 126 126
172 89
126
172 30
123
126
173 16
180
JZ UREDNIŠTVA
Zaključujemo XIII- letnik našega glasila Omn.es unum.
Sodelavci tega letnika so bili:
Evropa: Franc Mihelčič.
USA: Milan Kopušar.
Argentina (po abecednem redu): Franc Gnidovec Mirko Gogala, Jože Guštin, Alojzij Košmerlj, Matija Lamovšek, Anton Pintarič, Jurij Rode, Stanko Skvarča, Jože škerbec.
Venezuela: Janez Grilc.
Rokopisi in korekture preteklega letnika se bodo hranili eno leto, nakar se
vse uniči. Naj to upojteva, kdor bi morda kaj želel nazaj.
Prenos lista v Evropo.
S tem letnikom Omnes unum končujemo urejanje te naše revije v Argentini-Po dogovoru med Argentino in Evropo s 14. letnikom začne namreč list izhajati v Evropi, ,pod novim uredniškom odborom tamkajšnjih sobratov, in bo prva številka izšla 30. marca 1967.
Podprimo list z naročanjem in branjem, pa tudi v pomnoženi meri s sodelovanjem, da bo še uspešneje vršil važno poslanstvo, ki ga ima med nami.
Izdaja: Konzorcij (Gregor Mali) — Urejuje: uredniški odbor, Rivadavia 234. Adrogue FNGR, provincia Buenos Aires, Argentina — Uprava:	Jurij Rode,
Ramčn Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina — Tiska tiskarna Vilko S- R- !>•> Estados Unidoš 425, Buenos Aires, Argentina