544
SILVIN SARDENKO:
KELIH NEDOLŽNOSTI.
i.
Dragotina,
ti nedolžno moje dete, po srebrnem glasu tvojem te vrstice so posnete.
A čemu sem odposlal na dan jih beli? Morebiti, da bi verzi tvojo hvalo peli?
Pa kako bi
misliti na hvalo mogli, ko jih strah in misel tesna stražita na vsakem vogli?
Glej, bojim se, da ob nekem  dnevu 'vročem ti zvenela bi kot roža, dasi praviš: Cvesti hočem!
V tvojih smehih
se zaupnost razodeva ljubezniva,
in v besedah
mehkih tvojih lepa duša se razkriva.
A ne žabi!
So metulji, ki hite na cvet najrajši,
ko najlepše
se razvija, kadar vonj mu je najslajši.
Seveda . . . ako bi nedolžnost otroška bila le igrača: okrogla, prožna, nezdrobljiva, ki vedno spet se k tebi vrača, naj si jo vržeš kamor drago.
Mnogokaj že takih rožic sem poznal in za njih nedolžni raj sem trepetal.
Mnogokdaj me preje ni zapustil strah, da je bila mnoga poteptana v prah.
3.
Dragotina,
ti še nisi šla čez trnje bridkih skušenj
in usode
meč je tvoje še gotovo  nenabrušen.
Pa ni! . . . Nedolžnost je tančica iz najfinejših niti tkana kot v logu biserna meglica: od vetra slednjega ugnana izjoka se kot rosa v travi.
Še angeli bi jo ranili, da ne bi božja moč edina navekomaj jih ohranila; pa ti je ne bi, Dragotina, če pozabila bi nebes !
Vse nove steze tvoje
do zadnjih trav so shojene,
kot bile bi osm6jene
od žarkov solnca vročega.
545
Le steza ena sama
drugače je obsojena,
med vsemi najmanj shojena,
in to je steza v božji hram...
In jaz sem prosil zate, naj bela spet bo steza ta, kot rimska cesta vrh neba obsevana od samih zvezd.
In pravijo, in jaz verjamem, da včasih, kadar si na samem, otožna nekam hrepeniš.
A ko si sredi šumnih rajev, obraz kipi ti od smehljajev, nikamor več si ne želiš.
In najglasnejša si med vsemi... A to veselje bo, verjemi, postalo ti še velik križ! . . .
Včasih poješ celi dan,
kak je lep dekliški stan — —
Ali včasih drugo poješ: V tihi grob bi legla spat in na cvetje bi mi grobno med prišle čebele brat.
Pravile bi sestram svojim, kaj je sladkega medu na gomili! ... a v gomili -kaj je sladkega miru!
Draga, pusti smrt v grobeh, dokler še si v mladih dneh !
Kakor nageljnov se cvet
tihoma razpoči,
ko ga jutro razcvete;
v moje misli snoči
— tiho si prišlo, dekle.
Spomnil sem se tvojih dni, mladih dni veselih; kakor da bi pred seboj", videl rožni kelih, v kelihu pa čist napoj.
In bodoči dnevi tvoji — morda neubežni?! Kakor mah bi razmeten golobičji videl nežni. .. kjer je jastreb našel plen . . .
Draga, naj ne bo to^res!!
9.
Med vsemi lepoticami na svetu nedosežna, nobena med cvetlicami nikjer tako ni nežna.
Nje cvet je praznik majski, od solnca pozlačen, nje rosa dihi rajski, nje vonj je božji sen.
In v ustnih se ji smeh topi kot bi srebro pretakal; a ko se ona zasolzi, kot angel bi zaplakal.
Prinesli so iz raja, k nam v gosti jo sam6: med deco se sprehaja — Nedolžnost ji rek6.
Poslušaj, Dragotina, me! Če celi vrt zeleni za vašo hišo odcvete — le ti, le ti ne zveni! . . .
„DOM IN SVET" 1904. ŠT. 9.
30